MATEJ BURJAK JE EDEN NAJVZTRAJNEJŠIH PLANINSKIH VODNIKOV PRI NAS
V kraljestvu gorskih lepot
Ko sva one sončne nedelje skupaj grizla proti slikoviti polhograjski Grmadi, sem pr-vič v življenju videl, kaj se pravi biti pravi ljubitelj gora: prav nič ni bil nestrpen ali mladostno zaletav, počasi in s preudarnimi koraki se je vzpenjal po strmini in s pogle-dom ves čas ljubeče tipal po vabljivi gorici, kakor bi jo hotel zaobjeti z vso njeno pre-lestno divjo lepoto in dražmi vred.
Za Mateja Burjaka iz Horjula, Polhovega Matija, kot mu pravijo po domače, so gorski vršaci njegov drugi dom. Vsaj nekajkrat je že prekrižaril vse polhograjsko hribovje, zraven tega pa še vse vršace slovenske trans-verzale, številne vrhove po Jugoslaviji in nekaj zares spoštljivih gorskih očakov, kot so Gran Paradisso, Mont Blanc in avstrijski Saulek. Na Triglavu je bil, kot pravi, vsaj kakih dvajsetkrat, saj se je pred leti v enem samem dobrem tednu povzpel nanj kar tri-krat. Že kaki dobri dve leti pa je tudi planin-ski vodnik planinske sekcije v ISKRI Hor-jul, kjerje zaposlen kot tehnolog.
»Tega, kar človek skusi v gorah, se ne da opisati, lahko samo doživiš,« razlaga svoje bogate planinske izkušnje Matej Burjak. »Ne, ni vse Triglav, v Sloveniji je še kup drugih gora, ki prav nič ne zaostajajo po svojih lepotah. Kar ne razumem, kako neka-teri brezglavo drvijo, samo da pridejo na vrh, ne da bi opazili lepote, ki jih gora skriva v svojih nedrjih. Goro je treba doživeti.«
Draž osvojenega vrha pa vendar navdaja človeka s posebnim zadovoljstvom. Matija je še posebno ponosen na svoj vzpori (po Jeseniški smeri) na Prednje Prisojnikovo okno, ki velja za enega najzahtevnejših vzponov v naših gorah. Ne manjka pa mu tudi drugih planinskih prigod in nezgod, ob
katerih se človeku včasih kar naježijo lasje.
»Ko smo nekoč krenili z Malega na Veliki Triglav, se je na lepem vlil tak strahovit dež, da ga ne pomnim. Bliskalo se je in grmelo, in v zraku je bilo toliko statične elektrike, da so nam lasje silili kar pokonci; če si prijel za široke dežnike, te je pošteno streslo... Zo-pet drugič, na poti na Mangart, pa smo na Mangartovem sedlu zabredli v takšno me-glo, da smo se morali gladko obrniti; šele doma smo zvečer zvedeli, da je v nižinah prav tedaj pustošil mini tornado.«
Lani je Matija malce »izpregel«, kajti za-čela mu je nagajati noga. Še sam ne ve natanko zaradi česa. Vendar pa uporen in vztrajen, kot je, ne misli vreči puške v koru-zo. »Bo pa morda letos zato spet kaj bolje,« pravi poln opitmizma.
BRANKO VRHOVEC