XVI. tečaj
10. zvezek
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
I*. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
Vsebina IO. zvezka.
Veliki petek in velika noč.................. 289.
Življenje sv. Antona Padovanskega.
XXIV. pogl. Sv. Anten drugič v Rimu ird.	.....	298.
XXV. pogl. Sv. Anton zopet v Padovi itd... 297.
Iz Svole Dežele. Romanje na goro Kvarantanijo itd. ....	299.
Za mesečni shod tretjega reda. Tip.	303.
^Magdalena pri Jezusovih nogah". (Daljo.) ..30g.
Telesne bolezni koristijo duši..............315]
Nauk o svetem obhajilu (Dalje.)....’	313!
Priporočilo v molitev ......................359,
Zahvala za vslišano molitev .........	320
Odgovor na vprašanje ..........	320'
V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1898
Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr.
Boj z učeno senco.
(Dalje.)
Še bi rada vboga učena senca počivala še pod oljiko miru, ali kako? Sonce od severa javko sije, ljuba luna sveti od juga, celo „izpod Kuka“ je priknkala prijazna psevdonimu» zvezdica. Svit,loba od vseh strani! Vboga učena senca, kaj bo? kam se boš dela? kaj hočeš začeti? Ne pomaga nič! Puško na ramo, sabljo za pas, pa hallo spet na vojsko !
Izpod Kuka torej (t. j. izpod Kolka tam nekje okoli Kobarida) samo pravi da je pismo, ki nam je prineslo „odgovor na primetbo v poslednjem snopiči «Cvetja4 4 ; pisano je pa v obrambo g. Lamurskega v «Edinosti-. Mi, Učeni Senca, po osebi ne poznamo tega gospoda, ali poznamo ga po pravem imenu in spoštujemo ga ko vnetega Slovenca in pravičnega sodnika. Pri vsem tem pa vseh njegovih jezikoslovnih terditev ne moremo imenovati opravičenih, zlasti ne tiste, ki jo proti «znanemu jezikoslovcu- zopet zagovarja v zadnjič omenjenem listu «Edinosti-. Na kratko smo g. Lamurskega vže tudi za vernili v «primetbi4, keteri velja pismo izpod Kolka. Prav radi bi ga bi ii ooširniše, pa ni bilo prostora.*) Zadoščevati pa bi bilo moralo pač tudi toliko, ker nikaker ni le, kak er piše podkolški gospod, «pri prosto povdarjanje4, s kakeršnim «ne zmagate več v nobeni pravdi, ker po sedanjem kazenskem in grajanskem postopnikali ne upiramo se več tožbam navadnim nikanjem4. — Prosim, gospod Podkolški, blagovolite mojo kratko opazko pazljiviše prebrati ; morebiti se sami prepričate, da ni v njej le «priprosto povdarjanje.* in «navadno nikauje11, ampak da je zraven tudi zadosti terden dokaz. Kratek je res in zato Vam nočem preveč očitati, da ste ga prezerli ali da ga vsaj niste spoznali v pravi njegovi moči in veljavi. Oglejte in prevdarite ga torej zdaj, ali bolje preiščiva in premisliva ga skupaj. Povejte mi, ali so Vam zdi tako imenovana «očitna spoved4 nekaj izvirno slovenskega ? Jaz bi dejal, da ni. Zakaj ne? Zato, ker je taka, kakeršne so «očitne spovedi4 v drugih jezikih in nismo mi najstariši, niti najiia pred niši mej katoliškimi kristijuni. Vir vsem takim formulam vsaj na zapadu je po mojem prepričanju latinska očitna spoved : confìteor. Vi pravit«, daje to «imdranje slovenščine skozi „confiteorskHu očali latinščine!4 Piosim, ne recite «motrenje slovenščine11, temuč : motrenje slovenske očitne spovedi, pravda se tiče namreč za zdaj najprej nje. D.i se naša očitna spoved lepo vjema z latinskim confiteor, tega vender ne morete tajiti. Od kod pa to vjemanje? Ali samo ol sebe? ali po naključju? To bi bil čudež, ki ga v takem primeru gotovo po pravici ne morete koncedirati. Da je confiteor ponarejen po naši očitni spovedi, ne terdite. Kaj ostane torej ? Naša očitna spoved
*j Še’za
tisli dvo besedi ga jo bilo troha narediti si; skiajševanjein uri popravljanju, krivim verhu drugih pomanjkljivosti tudi pomot tisku v poslednjih vtirstak: liaviulanju za: navajanju, kri/ono.m ca: križevega.
XVI. tečaj.	V Gorici, 1898.	10. zvezek.
Veliki petek in velika noč.
Popolnoma naravno je, da prestavijo dnevi, ki so ni davno minili, vernega kristijana v Jeruzalem. Obednica .v Jeruzalemu, Getsemani, Kajfova, Pilatova in Herodova palača in pred vsem Goljgata — to so bila mesta, kjer smo se mudili veliki tjeden —• in povsod je bilo napolnjeno z britkostjo naše serce. Saj so bile pa tudi le slike žalosti in bolečin, ki so plavale pred našimi duhovnimi očmi ; saj smo videli, koliko je terpel naš Gospod in to zaradi nas, saj smo videli, kako so položili zaradi nas vmorje-nega v hladni grob.
Pa tudi velika noč nas popelje v Jeruzalem. Toda na velikonočni dan se je preoblekel Jeruzalem v veselo oblačilo. Ne več sè smertnimi britkostmi boreči se Zveličar v Getsemani, ne yeč Goljgata, oblegana od divje čete vojakov, ne več križ in rane, zdikovanje in tožbe ! — Namestil tega vidimo v Jožefovem vertu, v obližji Goljgate, Gospodove učence in učenke, kako prihajajo z berzimi koraki in se zopet oddaljujejo in eni kličejo drugim: Vstal je! In tako je: Resnično je vstal od smorti. Jezus zopet živi ; grob ga ni mogel vderžati, zacelile so se nje-
— 290 —
gove rane, vse zasramovanje, vse terpljenje je končano, vstal je v slavi in radosti. Kakšna sprememba! Kakšno nasprotje mej velikim petkom in veliko nočjo !
In to nasprotje se ponavlja v življenji vsacega pravega kristjana, vsacega učenca, vsake učenke Jezusove; zakaj to je od Boga določeni red, da sledi trudu počitek, pomanjkanju vži-vanje, sramoti čast, vboštvu obilnost — da napoči po velikem petku, keteremu se podveržemo zaradi Boga, prekrasno velikonočno jutro.
Kaker naš Gospod na Getsemani, tako se nahaja kri-stijan neštetokrat v življenji pred britkim terpljenjem, kaker pred velikim petkom. Njegovo natoro stresa groza; če pa to grozo natore premaga, če govori z Gospodom :	Ako ne
more iti ta kelih mimo mene, kaker da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja ! in če se potem podverže zaradi Boga težavi, pride kmalu velika noč sè svojo tolažbo, sè svojim veseljem, z veseljem, ketero je toliko veče, koliker težje je bilo to, kar je zaradi Boga preterpel, koliker hujša je bila skušnjava, ki jo je premagal, koliker nadležniše je bilo breme terpljenja, ki je je nosil, koliker bolj se je moral truditi za zmago.
Tebi, dragi bravec, preti terpljenje, ali pa je vže prišlo čez te ; tako hudo ti je, treseš se, rad bi se odtegnil temu terpljenju, obupavaš. Toda pogum ! Reci sè svojim Odrešenikom : Ako ne more iti ta kelih mimo mene, kaker da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja ! Potem sprejmi terpljenje in prenašaj ga poterpe-žljivo. Seveda je terpljenje grenko in hudo, dokler traje ; britko je bolan biti, ali biti brez tolažbe, zaničevan, preziran, razžaljen biti, britko je biti v zadregi, biti brez pomoči : toda saj terpi vse to le ure, dneve, tjedne: te ure, dnevi, tjedni minejo in ž njimi terpljenje, potem pride zopet vesela velika noč, ko preneha terpljenje, ko ti odvzame Bog britkosti in te potolaži in sicer toliko bolj, koliker poterpežljiviše boš prenašal terpljenje.
Ali pa pride veliki petek druge verste, poln notranjega terpljenja, ure notranje zapuščenosti, ko se boš čutil v serci vbozega, ko te ne bo moglo nič razveseliti, ko ne boš mogel najti tolažbe niti pri Bogu, piti ljudeh. Bodi pogumen in vstrajen! ne bo vedno tako. Zopet, zlasti če vstraješ v poterpežljivosti in ponižnosti, bo napočil za-te veselja in tolažbe polni velikonočni dan. Spominjaj se svojega Gospoda ! Kje je čutilo kedaj kako človeško serce več notranje zapuščenosti, kaker serce tvojega
— 291 —
Jezusa na križu ? Toda glej ! danes in vedno je to serce polno slave in radosti vstajenja. Torej terpi, vstrajej, kolikerkratkoli je tvojo serce zapuščeno, in ne zgubi upanja, da se bo kmalu spremenila žalost v veselje.
Morebiti pa napoči zate veliki petek poln skušnjav h grehu. Pred grehom stojiš, mika te, strast ali dobiček te vlečeta vanj, tako težko se ti zdi vstaviti strasti, odpovedati se dobičku, da, to se ti zdi skoro nemogoče: tako ti je, kaker bi obstala v tej strasti, v tem dobičku vsa radost, vsa prijetnost tvojega življenja, tako te vleče in sili v greh. V takem slučaju, kristijan, bodi pogumen in bojuj se brez prestanka — do slavne zmage. Glej, ne traje vedno hudi boj, ne bo ti vedno težko tega greha se ogibati, ne bo se ti kazal vedno tako mikaven. Skušnjava ima svoj čas, ž njim zgine in proč je sè vsem, kar te je vleklo h grehu; ko si skušnjavo premagal — po hudem dušnem viharja — vlada v duši mir in sveta tihota. Da, ako duša premaga kako zapeljivost, ako se je zmagonosno borila zoper skušnjave in to zaradi Boga, čuti takoj po srečnem boju sladak mir, zadovoljnost, veselje v Bogu, zaupanje, pohvalo vesti — skratka, duša ' čuti nekak predokus nebeških radosti. V duši kraljuje velika noč. Kaj je v primeri s tem vse veselje, ves dobiček, ki ga ponuja greh ? Prav nič ! Grešno veselje hitro mine, v duši pa vstane nemir in grenkost. — Kristijan, v skušnjavah se bori ko pogumen Kristusov vojak in reci, kedar te bo kaka strast, kedar te bo kak dobiček zapeljaval v greh :	Ne, o strast, o
dobiček ! ker ti ne morem služiti, da ne bi Boga razžalil, te ni-kedar nočem, poberi se !
Mnogokrat se nahaja kristijan tudi glede izpolnjevanja svojih dolžnosti kaker pred velikim petkom. Dobro, kar mora storiti, je težko, da je treba zanj mnogo zatajevanja samega sebe, ki se ga pa natura vstraši. Ako si v takem stanu, dragi bravec, premagaj strah slabe nature. Ko mož se poprimi svojih dolžnosti, naj bodo še tako težke. Glej, ura težave se nagiba h koncu, hitro poteče, in potem se ti bo naselila v serce sladka zavest, da si izpolnil svojo dolžnost in da si si pridobil zaslu-ženje za nebesa — in ta zavest je tolažilna in ne zgine.
Resnično je tedaj, da se verstita v življenji pravega kri-stijana kaker veliki petek in velika noč, žalost z veseljem, zapuščenost s tolažbo, nepokoj z mirom, boj in delo sè zmago, stiska z rešitvijo ; in koliker težje je to, kar smo zaradi Boga
— 292 -
prestali, toliko obilniša je navadno tolažba, toliko obilniše plačilo ; ravno zato je tudi življenje pravega kristjana, akoravno bogato bojev in terpljenja, venderle srečno — tolažbepolno življenje.
Seveda moramo priznati, da vžijemo v življenji več stisek, bojev, skušnjav, kaker miru in veselja, tako da smemo imenovati po pravici naše zemeljsko potovanje veliki petek, poln bojev in britkosti. Toda to naj nas ne plaši ! Ako je naše kratko življenje veliki petek, če se bomo dobro deržali, pride za njim dolgi, večni velikonočni dan, dan slaye, veselja in blaženosti. O da bi nas krepčala misel na ta velikonočni dan večnosti, o da bi nas vpo-gumila, da se ne bomo bali sprejeti vsak boj, podvreči se vsakemu terpljenju tega življenja ! — Mogoče se nam pa dozdeva, da je še daleč od nas ta velikonočni dan. Če je temu tako, se nam to res samo „dozdeva“, zakaj mnogo neresničnega je pri tem. Ni tako daleč naša velika noč, blizu je, zakaj čas je kratek. Posebno dobro to sprevidimo pri času, keterega smo vže preživeli ; ali ni zelo hitro pretekel ? Če se nam torej zdi čas pred nami dolg, je to samo dozdevanje, zakaj ravno tako hitro bo potekel, kaker je potekel čas, keterega smu vže preživeli. S tem kratkim časom pa zginejo tudi boji, skušnjave in nadloge življenja, ure beže, ž njimi žalost in bremena, ketera nam prinašajo ; bodimo stanovitni, prenašajmo vse po Gospodovem zgledu pogumno ; ako bomo poterpežljivi v terpljenji, v skušnjavah zmagovavci in sicer vstrajni zmagovavci, ako bomo v dobrem zvesti in v Gospodovi službi goreči, potem bo kmalu napočil za nas veliki velikonočni dan, slave in radosti polno velikonočno jutro, večno novo jutro, v keterem bo čarobno razsipalo nebeško sonce svoje žarke in ketero se bo raztegnilo v večni dan, dan plačila, ko se bo delilo za boje zmagoslavje, za terpljenje tolažba, za delo mir, za stiske blaženost. In koliker več smo prestali v tem življenji bojev, terpljenja, zapuščenosti, stisek, koliker večkrat smo v teh bojih zmagali, odlikovali se s poterpežljivostjo, z vdanostjo v božjo voljo, s premaganjem samega sebe, toliko obilnišo slavo bomo želi ta dan, toliko bolj bomojpoveličani in oveseljeni.
Zato : Pogum ! dragi bravec, pogum ! Zderžimo z Gospodom terpljenje velicega petka v našem življenji, da bo napočil tudi za nas, kaker je napočil za Jezusa preveseli velikonočni dan z večnim Aleluja !	P. B. R.

— 293 —
(Življenje svetega (Antona rgadovanskega.
poglavje.
Sv. Anton v drugič v Rimu — Pred namestnikom Kristusovim. — Visoko počaščen. - Obnašanje sv. Antona moremo le tedaj prav soditi, ako spoznamo značaj, veljavo in namene njegovega nasprotnika.
Elija iz Koitoue je bil mož nenavadnih zmožnosti. Imel je uajlepše lastnosti, ki jih le moremo tirjati od predstojnika. On je bil učen in terdne volje. Njegovo obnašanje je bilo plemenito in častitljivo. Nevtrudljivo je branil cerkvene pravice in goreče delal za pravo kerščansko življenje. V resnici velik in sloveč mož bi bil on lahko, ke bi bil le imel najpotrebnišo čednost, ponižnost. Ker pa te čednosti ni imel, mu je manjkalo tudi za druge prave podlage. Preveč je iskal zunanje hvale in blišča, zanemarjal pravo pobožnost in serafinsko vboštvo. Sv. vodilo se mu je zdelo preostro in preterdo za slabega človeka. Za to je v eno mer iskal pri apostoljskem sedežu raznih pravic in polajšav, ki se niso prav nič vjemale sè sv. vodilom ali pa so mu bile celo nasprotne.
Čudno se nam zdi, da je sv. Frančišek izbral ravno tega moža za verliovnega predstojnika bratom. On je dobro poznal Elijeve slabosti ter tudi pogostokrat grajal njegovo nečimernost. Od Boga razsvitljen je tudi zvedel, da bo ta človek enkrat sto-. pil iz reda in zunaj reda vmerl. Toda sv. očak je tudi vedel, da ne bo nihče pačil sv. vodila, dokler bo sam pri življenju in da se bo po njegovi smerti ljubi brat Anton boril za čisto in natančno spolnjevanje sv. vodila. Vedel je tudi, da bo mlačni mej gorečimi brati dobri stvari le v veliko korist.
Vodnik v boju za dobro stvar je bil torej sv. Anton Pa-doyanski. Čeravno se je Elija menj zmenil zanj zavoljo njegove mladosti, kaker za druge svoje nasprotnike, n. pr. brata Bernarda iz Ivvintavale, mu je bil vender najnevarniši nasprotnik sv. Anton zavoljo svoje velike svetosti, nevstrašene gorečnosti, velike učenosti in govorniške nadarjenosti. Pri kapiteljnu je bilo sicer mnogo drugih izverstnih mož, toda ti so se dali preplašiti raznim posvetnim ozirom, posebno pa, ker je bil Elija generalj
— 294 —
reda in pri papežu v veliki veijavi. Sv. Anton pa ni imel takih pomislikov.
Pred očmi je imel le Boga in njegovo sv. voljo. Ta pa je bila po njegovem prepričanju izražena v sv. vodilu. Boj zoper čistost sv. vodila je on imenoval boj zoper voljo božjo. In ka-ker se je vedno boril nevstrašeno za Čast božjo, tako tudi zdaj ni hotel odnehati, čeravno je kervavelo njegovo pokorno in ponižno serce, ko je bil prisiljen nastopiti zoper najvišjega redovnega predstojnika.
Ko sta prišla sv. Anton in njegov zvesti prijatel Adam iz Mariska v Rim, sta šla naravnost k papežu. Gregor IX., ki je bil sv. Antona vže pred tremi leti spoznal, je sprejel oba lju-beznjivo ko dober oče ter pazljivo poslušal njijune pritožbe. Papež je bil silno vžaljeu, ko je slišal, kaka nevarnost preti redu, keteremu je bil on sè vso ljubeznijo naklonjen, in to od udov reda samega. Obljubil je, da bo brez odlašanja pomagal v tej sili. Nemudoma je poslal hitre poslance v Asiz ter po njih poklical k sebi v Rim redovnega generalja in brate zbrane pri kapiteljuu.
V malo dneh so bili bratje z generaljem v Rimu, kjer so pod predsedništvom papeža samega nadaljevali zadeve generalnega kapiteljna.
Pied celim zborom sta Anton in Adam ponovila svoje pritožbe zoper novotarskega generalja. Tožila sta ga zarad njegovega mehkužnega življenja, zarad konja, ki ga je imel, zarad zanemarjanja skupnega življenja, posebno pa zarad mnogih sv. vodilu nasprotnih polajšav, keterè si je znal pridobiti sè zvijačo od apostoljskega sedeža.
Elija je vse te tožbe mirno poslušal. Na to pa vstane ter se prične prav dostojno in krepko zagovarjati.
»Sveti oče !h pravi, ko so bili bratje sklenili, po smerti našega sv. očaka in vstanovitelja mene izvoliti za generalja, sem hotel to izvolitev odkloniti. Zakaj dobro sem vedel, da sem preslaboten, da bi mogel razne provincije peš prehoditi in natančno spolnjevati skupno življenje. Toda volivci niso hoteli odstopiti od izvolitve. Privolili so mi boljšo hrano in tudi konja, ako ga bom potreboval. Ko sem bil toraj na njih prošnje sprejel službo generalja, sem kmalu sprevidel, da brez konja ne morem biti. Za konja sem potreboval hlapca. Da sem mogel redno opravljali rezno-yerstne dolžnosti svoje službe, sem potreboval služabnike in de-

— 295 —
nar. Brez obilnega denarja, bi tudi ne bil mogel sezidati dostojne hiše božje, v keteri bi počivali dragoceni ostanki našega sv. očaka. Čeravno sem imel za vse to dovoljenje mojih sobratov, sem zaradi mirne vesti tudi še pii Vaši svetosti prosil do-voljenja.“
Elija se je tako dostojno in prepričevalno zagovarjal, da so mnogi res njemu verjeli ter bili razburjeni na njegove tožnike.
Sv. Anton je spoznal, da je zdaj odloči vai trenutek, rešiti čistost sv. vodila.
Za to vstane in reče : „Sv. oče ! Ak<> je bilo Eliji dovoljeno posluževati se konja, mu vender ni bilo potrebno skerbeti zanj, ka-ker kak vitez. Ako mu je bilo dovoljeno za zidanje hiše božje ponižno nabirati miloščiujo, vender ni smel vsega reda oropati. Ako mu je bilo dovoljeno na poseben način za se skerbeti, mu vender ni bilo dovoljeno, živeti kaker knez in sè svojim življenjem tirati red v pogubo, zakaj, sv. oče, tako obnašanje našega predstojnika je le v največo nesrečo celega reda.“
Pri teh besedah Elija ni mogel več vkrotiti svoje strasti. Jeza ga zgrabi, da pozabi, kje je, plane kvišku in zavpije nad sv. Antonom : ,.Ti si lažnik“.
Papež je bil jako nejevoljen zavoljo tega nespodobnega obnašanja generaljevega.
Da bi vstavil vsaki prepir, vkaže vsem molčati. Tudi papež je molčal cele pol ure in se večkrat ozerl proti nebu. Nato pa spregovori : „ Naj višji kralj, ti vidiš vse naprej, kar se zgodi na zemlji. Mnogo prihodnjih reči si razodel svojemu služabniku Frančišku v oni čudoviti prikazni štatue ter si mu njen pomen tudi sam razložil. Bojim se, da se vže spolnjujejo skrivnosti, da vže temni svitli blišč zlata, iz keterega je bila napravljena glava, in se spreminja v navadno kovino. Glava, ki smo jo dali redu v Eliji, je jako različna od perve. Prišlo je drugače, kaker smo upali. Ta predstojnik redu bolj škoduje, kaker pa koristi.8 Na to je papež z apostoljsko močjo odstavil Elija od službe ter bratom vkazal naj precej novega generalja izvolijo. Izvoljen je bil Janez Parente iz Florencije, španjski provincijalj. Na to papež pove, da sta bila Anton in Adam po krivici obsojena, ju oslobodi vseh cerkvih kazni in si priderži tri mesece odloga, da se rešijo še druge redovne zadeve.
Meseca septembra 1. 1230 je izdal papež pismo, v keterem
— 296 —
pravi, da je dobro poznal namene sv. Frančiška, s keterim je sam mnogo občeval in mn tudi pomagal dobiti poterjenje sv. vodila. Bratje ne smejo ne za se ne skupno imeti kake lastnine, kar imajo, to jim je izročeno le v porabo ne v last. Glede zadnje volje ali testamenta pravi, da ga zelo veseli pobožna želja dobrih bratov vedno spolnjevati voljo sv. očaka, vender pa bratje ostro niso zavezani spolnjevati tudi testament.
S to papeževo razsodbo se je zopet vernil mir v mladi red. Ali trajal je le malo časa. Elija se je bil na videz podvergel, obljubil sv. vodilo natančno spolnjevati in dela! je tudi pokoro tako, da si je kmalu zopet pridobil zaupanje bratov in papeža. L. 1236 je bil zopet izvoljen za generalja. Toda ker je svojo službo vnovič zlorabil, je bil 1. 1239 zopet odstavljen. Zdaj je zapustil red, šel k cesarju Frideriku II. ter očitno nastopil zoper papeža. Zavoljo tega je bil iz cerkve izobčen ter je zgubil vse cerkvene pravice. L. 1253 je nevarno zbolel ter se spreo-bernil. Za božjo voljo je prosil od papeža odpuščenja. Osem dni je naglas objokoval svoje pregrehe ter se prav skesano spovedal. Preden je prejel sv. popotnico, je povzdignil roke in oči proti nebu ter v eno mer jokal in zdihoval.
Tako je vmerl Elija zunaj reda, vender spravljen z Bogom, kaker je sv. Frančišek naprej povedal. Obžalovanja vredne zmote tega moža so dokaz, da je bi sv. Anton od sv. Duha razsvitljen in priganjan vstaviti se njegovim naklepom.
Papež Gregor IX. je dobro spoznal, kolike zasluga si je pridobil sv. Anton za red sv. Frančiška in katoliško cerkev. Zahvalil je njega in njegovega zvestega sobrata Adama za njiju-no gorečnost in odločnost v tej važni zadevi.
Vedno raje je občeval sè sv. Antonom ter se z največo zaupljivostjo in priserčnostjo ž njim pogovarjal. Namestnik Kristusov je izrazil celo željo, da bi sv. Auton vedno pri njemu ostal ter ga podpiral sè svojo modrostjo in dobrim svetom.
Svetnik je ponižno odklonil to častno ponudbo, ker ga je Bog odločil za pridigarsko službo. Zato mu je papež prigovarjal, naj ostane v Rimu in tu dela za spreobernjenje zapeljanih, nesrečnih grešnikov. Sv. Anton, navajen slušati, je vstregel želji sv. očeta ter ostal štiri mesece v Rimu. Nevtrudljivo je delal, sè vso apostoljsko gorečnostjo na pridižnici in v spovednici. Bog je pa zopet poveličal svojega služabnika s čudeži.
Papež te je sam prepričal, kako bogato je Bog razlil svojo
— 297 —
milost in svoje darove nad tega angelja v mesu. Občudoval je njegove junaške čednosti in to je bil vzrok, da je pozneje Gregor IX. precej vstregel prošnji, da se sme pričeti preiskava za-rad razgiašenja za svetnika, čeravno je bil potekel komaj en mesec po smerti sv. Antona.
Papež se je težko ločil od njega. Pri odhodu, ko mu je dal svoj apostoljski blagoslov, ga je spodbujal, naj pridiga, ka-merkoli ga bo vodil Duh božji.
Naznanil mu je tudi prošnjo kardinalja Konti, da bi zapisal svoje lepe pridige. Bilo je konec septembra, ko je sv. Anton sè svojim tovarišem zapustil Ananji, kjer je takrat papež prebival. Neketeri pisatelji pripovedujejo, da je šel svetnik najpo-prej na goro Aljvernijo v njemu tako ljubo samoto.
Meseca novembra pa je prišel v Padovo v samostan sv. Marije Velike, kjer je osem mesecev pozneje zapustil ta svet.
ČČV- poglavje
Sv. Anton zopet v Padovi. — Spreobernjenje roparjev. —
Trudapolno delo.
Veliko je bilo veselje dobrih Padovancev, ko so imeli zopet mej sabo svojega jjubega svetnika. Povsod je bilo še v živem spominu njegovo od Boga tako blagoslovljeno delo, njegovo serčno prizadevanje za srečo mesta pri grozovitem Ecelinu, in zato so mu hvaležni Padovanci očitno kazali svojo vdanost in ljubezen. Ko je sv- Anton videl dobro voljo ljudstva si ni privoščil prav nič počitka, temuč precej po prihodu v samostan Santa Maria Madžjore je pričel oznanjevati besedo božjo. Ljudstvo ga je poslušalo še z večo gorečnostjo, ko poprej.
Prav čudovito je eno pervih spreobernjenj pri teh pridigah.
V bližnji okolici mesta Padove je bilo mnogo gostih in temnih gozdov in ob cestah mnogo germovja, kjer so se prav radi skrivali derzni roparji.
Ob času, ko je živel sv. Anton, je bilo na Laškem mnogo roparskih druhali ; saj tudi še dandenes niso popolnoma iztrebljene. Takrat so mej roparje kaj radi zahajali stari, sprideni, dosluženi vojaki in zato so imele te roparske čete neki vojaški red in značaj, kar jih je delalo še bolj nevarne. Bilo jih je toliko, da so se včasih kar očitno pokazali po mestih in vaseh in povsod ljudstvo napolnili z grozo in strahom. Gosposka se je
— 298 —
bala njih maščevanja ter jih tudi ni preganjala. Prav blizu Padove se je skrivalo dva in dvajset silno derznih roparjev, ki so bili vže marsiketerega popotnika oropali in vmorili. Nekega dne so pa tudi oni slišali pripovedovati o sv. pridigarju, in o njegovi veliki zgovornosti, keteri se ne more vstaviti nobeno človeško serce. Radovednost jih je prignala, da so sklenili iti poslušat svetnika. Preoblečejo se in nepoznani se pomešajo mej druge neštevilne poslušavce. In kmalu so spoznali, da ljudje tega pridigarja niso preveč hvalili. Zdelo se jim je, da šviga plamen iz list svetnikovih in da je Bog njemu razodel njih pri-čujočnost, zakaj tako razločno je popisal vse njih hudobije, kaker da bi bil pri vseh sam priča. Tresli so se, ko je popisoval ostro kazen božjo, oh enem so bili pa zelo oserčeui, ko jih je Ijube-znjivo vabil, naj se spravijo z Bogom in vernejo v njegovo očetovsko naročje. Solze so stopile v oči tem zastaranim grešnikom in terda ledena serca so se pričela tajati, ko je blagodejno na nje vplivala milost božja.
Precej po pridigi stopi 22 mož z divjimi zaraščenimi obrazi pred svetnika, padejo pred njim na kolena, povedo, kaj so, in ga prosijo pomoči. Sv. Anton ljubeznjivo, kaker dobri pastir zgubljeno ovčico, sprejme te skesane grešnike, jih poduči o zakramentu sv. pokore ter jih spravi z Bogom. Ko so se se solznimi očmi in z besedami preserčne hvaležnosti od njega poslovili, jih svetnik še enkrat spodbudi sè vso gorečnostjo, naj ostanejo stanovitni in se nikar ne povernejo v prešnje hudobije. Pove jim, da bi v drugič zastonj pričakovali milost božjo, ako bi zavergli in zlorabili sedanjo. In besede svetnikove niso padle na skalo. Večina teh novospreobernjencev je ostala stanovitna. Postali so pošteni ljudje, ki so si s pridnim delom služili kruh in ostali v dobrem stanovitni do smerti.
To čudežno spreobernjeuje je sam povedal eden teh spokornih roparjev. On je namreč vse svoje tovariše preživel in z veliko pobožnostjo opravil pokoro, ketero mu je bil naložil sv. Anton, dvanajstkrat romati h grobu sv. aposteljnov v Rim. Ko se je vračal od svojega zadnjega romarskega popotovanja, je srečal neketere redovnike, keterim je s hvaležnim sercem pripovedoval to zgodbo.
Pogoste pridige sv. Antona so vže same skoraj presegale človeške moči, pa on s tem še ni bil zadovoljen. Kaker na pri-dižnici, tako nevtrudljiv je bil tudi v spovednici. Ne samo v
— 299 —
cerkvi, temuč tudi pred njegovo celico ga je vedno čakalo mnogo skesanih grešnikov.
Po božiču je imel dolgo versto cerkvenih govorov, v kete-rih je jasno in terdno dokazal najimenitniše resnice sv. vere. Mnogo dobrega so obrodili ti govori, vera se je poživila v sercih njegovih poslušavcev in krivoverstvo je bilo skoraj popolnoma zaterto, kar nam spričuje neko pismo papeža Gregorja IX., kjer močno hvali Padovance zavoljo njih terdne vere in gorečnosti.
Čeravno je sv. Anton prav posebno sè vso gorečnostjo skerbel za nevmerjoče duše, je vender, koliker je mogel, pomagal svojemu terpečemu bližnjemu tudi v časnih potrebah. S takimi telesnimi dobrimi deli kerščanskega vsmiljenja je pogostokrat omečil celo prav terda serca. Z veliko ljubeznijo je skerbel v Padovi zlasti za neko posebno versto stiskanih, namreč za dolžnike, ki niso mogli plačati svojih dolgov.
Kaker drugod je bila tisti čas tudi v Padovi grozna navada, da so take vboge dolžnike zapirali v ječe. Ker si v ječi niso mogli nič prislužiti, so bili večkrat prisiljeni njih domači in sorodniki za nje plačevati, kar je spravilo mnogo družin na beraško palico. Za take nesrečne je prosil svetnik od hiše do hiše. Pri mnogih je dobil kaj denarja, večkrat je tudi koga pregovoril, da je svojemu vbogemu dolžniku dolg odpustil. Ali vsem le ni mogel .pomagati.
Njegova ljubezen je toraj iskala drugo sredstvo ter ga tudi našla. Svetnik se je obernil do mestne gosposke. In sad njegovega prizadevanja je bila postava, da se ne sme nihče zapreti v ječo, kedor je svojemu upniku izročil svoje premoženje. Ta postava je izešla sicer še le po smerti svetnikovi, vender je v dotičnem odloku naravnost povedano, da je bila dana ta postava na prošnjo sv. Antona. V večni spomin te dobrote so v veliki mestni dvorani postavili spominik in vanj vklesali to postavo, v slavo dobrega svetnika.
Iz Svete Dežele.
Romanje na goro Kvarantanijo, v Jeriho, k reki Jordanu in k Mertvenm morju.
Kraje, posvečene po stopinjah presvetih nog našega Zveličarja v Judeji in Galileji in kar je znamenitiših v Samariji sem obiskal že perva tri leta mojega prebivanja v Sveti Deželi. O-
— 300 —
stale so mi bile še pokrajine mesta Jeriho in, hvala bodi Bogu, tudi te sem zdaj srečno in povoljno obiskal.
Dne 14. listopada preteklega leta smo se zbrali v glavnem našem samostanu San Salvatore v Jeruzalemu vseh skup trideset frančiškanov, trije od sv. Janeza v Montani, eden iz Betlehema, eden iz Ranile, eden iz Jafe, eden z Dunaja, namreč generaljni komisar Svete Dežele na Dunaju p. Frančišek Angeli, ostali iz Jeruzalema, in okoli dvajset drugih ljudi, ki so bili namenjeni z nami na romanje v jordauske pokrajine. Pri večerji so nas nagovorili prečastiti p. kustos z lepimi besedami povdarjajoč, da se ne gremo kratkočasit, temuč pobožno počastit svete kraje posvečene po stopinjah zveličarjevih in njegovih -svetili apostelj-nov iii učencev, priporočajoč nam tudi pazljivost pri jezdarjenju, da si ne polomimo rok ali nog. Za vsaki slučaj so nam dali seboj zdravnika in bolniškega postrežnika z najpotrebnišimi zdravili in obezami. Hvala Bogu, da jih ni potreboval nobeden cel čas ; samo en konj se je na nogah poškodoval, da ni bil več za ježo ; imeli pa smo par konj odveč za vsako potrebo.
Drugo jutro so nas že zarano čakali sprevodniki z osedlanimi konji pred samostanskim obzidjem. Neketeri z mulami, obloženimi sè šotori, tremi oltarji ter s hrano in pijačo za nas vse, do petdeset oseb, dovolj za tri dni, so bili že naprej odešli. Berž si izberemo vsaki za se konja, zasedemo, pa liajdi mimo mestnega obzidja proti dolini Josafat. Kmalu smo preko te doline pri Marijinem grobu. Pod zidom verta Getsemani zavijemo okoli Oljiske gore in čez dobro uro smo v Betaniji. Tukaj se nam pridruži dobro oborožen beduin, na konju, ki nam ima biti sprem-ljevavec in varih. On nam sicer ni bil prav nič potreben ; vzame se le po stari šegi, ker je za to od vlade pooblaščen. Plača se mu po 5 ali 6 frankov na dan, zraven dobi tudi hrano in naposled ne sme izostati še bakšiš ali dar.
Od Jeruzalema do Betanije je dovolj dobra cesta. Od tod nadalje je pot le za silo in se gre noter do jeriške ravnine skoraj vedno navzdol. Čez kake pol ure se pride do studenca svetih aposteljnov, ki se je imenoval nekedaj sončni studenec. Sedanje ime je dobil po svetih aposteljnih, ker so si navadno tukaj žejo gasili, keder so sè svojim božjim učenikom popotovali iz Jeriho v Jeruzalem. Od Jerihe vse do tukaj ni namreč vode dobiti. Tudi mi smo stopili s konj ter pili iz tega studenca bolj zavoljo pobožnosti ko iz potrebe.
— 301 —
Od Jeruzalema do Jerihe je šest do sedem ur konjske ježe ; peš malo kedo popotuje. Sploh se tukaj določuje daljava krajev sè številom ur, ki jih potrebuje do tja jezdec. Komu bi se tu ne vsilila misel, kako trudapolne poti je vender imel naš božji zveličar sè svojimi učenci mej temi samotnimi, neobraščenimi, zelo pustimi gorami brez človeških bivališč, kjer ni dobiti vode, da bi si človek žejo vgasil v hudi neznosni vročini, niti drevesa, da bi počil v senci njegovi ! Kako dobro jim je došla po trudapolni poti Lazarjeva in Martina postrežba v Betaniji !
Na polu pota od Betanije do Jerihe je mej pustimi gorami, ki zakrivajo ovinek ceste, majhina zgradba, stanovanje za par turskih žandarjev in obzidan prostor za konje, ker tukaj navadno karavane počivajo. Tudi mi smo tako storili. Imenuje pa se to mesto po vsmiljenem samaritanu, ki se bere o njem v evangelijski priliki. Brez dvojbe se je dogodilo v tem zakotju mnogo napadov že v starem času. Zato je bila prisiljena turska vlada tu za varnost popotnikov proti roparskim beduinom stražo postaviti ; v resnici dvoje žandarjev vedno tu straži.
Ko smo se nekoliko odehnili, zasedemo zopet konje pa haj-di naprej po puščavi, čez nekoliko se nam odpre mej gorami razgled na velik kos Mertvega morja. Ko se približamo jeriški obširni planjavi, ki je komaj par metrov nad mertvim morjem, krenemo pod gorami na levo proti gori Kvarantaniji, to je, gori štiridesetdanskega posta Gospodovega. Leta gora se vidi vže od daleč. Obkrožena je, podobno kaker Mar-Saba, z obilnimi dozdevno nedosegljivimi votlinami, po keterih so nekedaj prebivali sveti puščavniki. V znožju gore odsedemo ter izročimo konje sprevodnikom, ker je skoraj nemogoče jezditi na goro. Pot je sterma, kaker bi lezel človek na kako visoko streho. Sem ter tja se vije ozka stezica, dokler se ne dospe nekako v sredino gore. Tukaj pod grozno visokim kaker zid stermini skalovjem je prizidan lastovičjemu gnjezdu podobno majhin samostan ločenih Gerkov. Zadaj za samostanom je pod velikansko skalo prav obširna votlina in nekoliko stopujic više majhina votlinica pretresljivega pomena ; tukaj v mali votlini je prebival Gospod nebes in zemlje, ko se je postil 40 dni. Ginjeni pademo na kolena ter opravimo skupno kratko molitev. Tudi gerški menihi opravljajo tukaj svoje molitve. Ker smo bili razgreti od sončnih žarkov, so mam ponudili v ohlajenje dobrega žganja in po kozarec vode. Na verhu te gore je mesto, kjer je bil Gospod od hudiča skušan ;
— 302 —
pa gori ni nič drugega posebnega razen silo stare razvaline-menda kake nekedanje cerkve. Razgled na daleč okrog je prekrasen.
Vernivši se z gore zasedemo zopet konje in krenemo po poti proti studencu Elizejevemu. Leta studenec prihaja iz več virov izpod gore Kvarantanije, da je kmalu potok, ki teče potem skozi Jeriho, kjer zadostuje za močenje vertov in vse potrebe jeriške. Voda tega studenca je merzla, čista in prav okusna za pitje ; jaz nisem v Sveti Deželi še nikjer tako okusne vode pil kaker je ta. Nekedaj je bila bojda grenka, pa na preroka Eli-zeja prošnjo je osladela.
V Jeriho smo dospeli, ko se je bilo sonce vže za goro skrilo. Ob šesti uri smo imeli obedo in večerjo ob enem ; pač nam je že dobro dišalo. Drugo jutro ob tretji uri smo zopet na nogah, zasedemo konje, ki so bili že pripravljeni, pa krenemo proti dve uri oddaljeni reki Jordanu, na mesto, kjer je bil naš Odrešenik od sv. Janeza kerščen. Po ustnem izročilu kažejo tu kraj, kjer je bila skala, ki je bil Jezus na nji kerščen. Zdaj je ni več ; Bog ve,	kedo in kam jo je odnesel.
Ko smo prišli	tja, sta bila že postavljena	dva šotora in	v
njih trije oltarji. Po oddihu so se začele svete maše; vsi ma-šniki so po redu maševali. Drugi smo prejeli v zakramentu tistega, ki je bil na tem mestu kerščen.
Iz Genezaretskega jezera do vtoka v Mertvo morje se reka Jordan vije v kačji ridi ; nehote me je spominjala po širjavi in obliki na Kerko na Dolenjskem. Voda je nekoliko motna, pa dobra za piti. Tudi ribe iz nje so okusne kaker iz Tiherijaške-ga ali Genezaretskega jezera. Po deveti uri je bila zadnja sveta maša, peta ;	pel jo je generaljni komisar	Svete	Dežele	iz
Beča (Dunaja). Po	tei maši je bil naznanjen	odhod.	Meni	je
bilo jako težko to sveto mesto tako hitro zapustiti ; pa vodnikova tromba je zapela, berž na konja pa krenemo proti jugu k. Mertvemu morju. Čez poldrugo uro smo tam. Pervo je bilo, da sem to vodo pokusil. Smerdi ne, tudi drugači zoperna ni, le slana je, da me je kar žgalo po ustih. Čista pa je kaker kristal j.
Neketeri so se šli kopat. Drugi smo si večinoma le noge vrnili. Tudi po nogah se čuti, da nekoliko grize. Ker je pri kraju plitvo, smo sem ter tja po vodi hodili ; pa voda je tako težka, da hoče človeka preverniti. Ko deček sem slišal, da če
— 303 —
-se v to morje pomoči palica, se je sol prime. Zdaj sem poskusil, ali vender ni tako, kaker sem si nekedaj jaz mislil ; sol se v kepali ali gručah ne prime palice, pač pa se palica prevleče z nekako svitlobo in jako slan okus dobi. Ne ptiča in nobene žive stvari nisem videl tukaj okoli. Pisavci pripovedujejo o so-domskih jabelkih. Bodečih drevesec, ki rodijo neki sad, ki se imenuje sodomska jabelka, je okoli Jerihe v obilnosti in joj jezdecu, če ga nje bodeči kremplji popadejo ; brez vsmiljenja ga kar pograbijo. Jezdec mora jako paziti, da se ne približa konj tem drevescem ali germovja, ker bi bil v nevarnosti, da ga potegnejo s konja.
Na Moabskih gorah prav nad vtokom reke Jordana v Mertvo morje so kazali malo vzvišen griček, to je gora Nebo, ki sem jo že prej iz Betlehema mnogokrat videl. S te gore je pokazal Bog Mojzesu obljubljeno deželo. Lehko je ž nje videl večino Judeje in velik del Samarije in Galileje. Tukaj je tudi vmerl. Pravijo, da izvedenci še kažejo po ustnem poročilu prostor, kjer so ga bili Izraeljci pokopali.
Ko smo se vračali proti Jerihi, sem opazil, da so bile vse nižave uro daljave od Mertvega morja z nekako belo odejo pokrite podobno kaker pri nas, keder močna slana pade. Vprašal sem, kaj je ta bela odeja, in odgovorili so mi, da je sol in žveplo, kar zemlja puhti iz sebe. Naslednji dan ogledamo še natančniše Jeriho in nje okolico ; potem se vernemo proti Jeruzalemu in mično jeriško romanje je bilo končano.
V Judeji pri sv. Janezu v Montani, 25. grudna 1897.
F r. B r u n o n.
Za mesečni shod tretjega reda.
Tip.
«Ako bote po mesu živeli, bote vmerli.» Kim. 8, 13.
Ko delaš in se trudiš za zveličanje svoje duše, čutiš težave; te težave naj prej prihajajo iz tvojih telesnih počutkov, oči, ušes, jezika. Skozi te počutke prihaja kaker skozi vrata in okna v tvojo dušo dobro in slabo, rajši pa slabo ; hude reči ali predstave goljufajo voljo, ko se ji kažejo dobre in prijetne, v resnici so pa .-strupene in pogubljive. Mej vsemi telesnimi počutki, je pa čut
— 304 —
ali tip naj bolj nevaren in zato hočem našteti škodo, ketero prinaša glede pobožnosti in zveličanja, in povedati, kako rabi i» zatajuj ta počutek.
1. Počutek tipa ne škodi samo, ampak tudi pokvari in pokonča vse dobro kaker toča polje in vinograd, in pelje naravnost v večno pogubljenje in sicer bolj kaker drugi počutki. Zakaj ta počutek ni samo na enem delu telesa kaker je oko, uho, jezik, ker vidiš samo z očesom, slišiš samo z ušesom in govoriš samo z jezikom, čutiš pa na celem telesu, kjer koli se sam ali se te drugi dotakne. Na tem počutku so tudi vsi drugi počutki, na katere zelo vpliva in zato je bolj nevaren kaker drugi, ki so podobni sekiri, ki odseče le eno ali drugo vejo čednosti na drevesu,- drevo pa pusii, ta počutek pa požge vse veje z deblom vred, vse čednosti. Ako je bila tvoja duša polna. dobrih del in lepih čednosti kaker gosposki vert, se precej spremeni v nerodovitno zemljo in puščavo, kaker hitro se začneš razveseljevati s tem počutkom. Tako pravi sveti Gregor papež1) in se naslanja na Jobove besede : “Je ogenj, ki do pogube žre, in vse mladike s korenino izruje112). Zakaj pa ? Ta počutek vpliva na vse druge počutke in sveti Tomaž Akviuski pravi, da temni pamet, spridi razum in zmeša vse druge dušne zmožnosti, in zato se ne smeš čuditi, da postane nesrečna duša nič vredna dasiravno je bila prej zelo pridna v dobrem3). Daje to res, se leliko prepričaš ; le odpri sveto pismo in našel boš žalosten zgled kralja Salomona. Mlad je bil moder, pravičen in goreč za službo božjo, na starost je pa začel streči temu počutku, mehkužnosti, in je tako zašel, da je malikom tempeljne zidal in daroval. Sveti Aljfonz Ligvorij piše: „Glede tega počutka, tipa, se skerbno ogibaj tudi najmanjšega pogreška ; zakaj najmanjši pogrešek v ti reči lahko spravi tvojo dušo v nevarnost, da se večno pogubi. O ti reči nočem veliko govoriti, temuč samo toliko opomnim, da se morajo redovne osebe (in druge po svojem stanu) lepo in zelo previdno obnašati ne samo z drugimi osebami, ampak tudi same sabo, da bodo mogle ohraniti prelepi biser svete čistosti. Neketere osebe se v ti reči nespametno šalijo kaker za kratek čas, pa gdo bi se šalil z ognjem ?‘“). Kako vestni in natančni so bili svetniki v ti reči! Nigdar,.
') lib. 21. moral. c. 9.
*) Job. 31. 12.
*) 2. 2. Quaest. 153. art. 5.
4) La vera sposa di Gesù, p. 1. c. 8. §. 3.
— 305 —
še v bolezni se niso pustili dotekniti. Sveti Gregor papež pripoveduje1), o nekem svetem redovniku, ki ni nikaker pustil, da bi mu v boiezni ženska stregla. Ko je že čez 40 let pridno delal v Gospodovem vinogradu, ga je začela merzlica tako tresti, da so vsi mislili, da je že vmerl. Ženska, ki mu je bila odločena v postrežbo, gre k njemu, se nagne čez njegovo glavo in posluša, ali še diha ; kar zbere vmirajoči starček vse svoje moči in reče : Poberi se spred mene ; v meni je še ogenj. Ti si slama, jez sem ogenj. Beži, zakaj lahko se vname iskrica, ki je še v meni, in jez bi bil pogubljen. Kmalu potem sta se mu prikazala sveta aposteljna Peter in Pavel in je mirno vmerl. Svet mašnik, ki je bil vreden, da sta se mu pred smertjo prikazala aposteljna, zelo star in na pol mertev, se vstraši, strese in kriči, ko se rop je približala pobožna ženska, ki se ga morebiti ni mislila dotekniti, ljudje pa, možki in ženske, vroče kervi, se ne bojijo eden druzega se dotikati ! „Moški in ženske so ogenj in slama ; čudež bi bil, ako se ne bi vnela slama pri ognju11.
2. Meso vleče v greh, v večno pogubljenje, zato mu ne smeš streči, ampak ga zatajevati. Naj prej rabi ta počutek previdno. Učeni Skaraméli pravi : „Nigdar se ne dotekni druge osebe, posebno drugega spola ne. Kristijan naj se nikaker ne da premotiti v ti reči ne od vljudnosti, ne od šale ali igre ; zakaj, ako privoli iz teh vzrokov, dasiravno morebiti nič hudega ne misli, vender vzbuja svoj kerliki počutek in to je za njegovo dušo vedno nevarno. Gdo bi se igral z ognjem, ali dotikal žerjavice ? Zakaj vsak dobro ve, da bi si opekel roko. Zakaj se pa neketeri ne varujejo dotikanja, ki je premalo spodobno, premalo previdno ali preveč nevarno, kjer je skrit sladek strup, ki ostrupi dušo in ogenj užge, ki yse požge ?“ 2).
Bogu je tako nedostojno vedenje zoperno kaker je oči vidno pokazal v sledeči dogodbi. Opat Gebard je bil dolgo in hudo bolan ; vsi udje so mu bili mertvi in še geniti se ni mogel. V tem žalostnem stanu ga je obiskal velik božji služabnik opat Viljem ; nagovarjal ga je, da naj prosi Boga, da bi vsaj toliko ozdravel, da bi mogel rabiti svojo desno roko, pa ves vdan v voljo božjo ni hotel. Potem je prijel njegovo desnico, jo blagoslovil in ozdravil. Nekoliko dni potem ga je prišla obiskat so- * *)
‘) Dialog, lib 4. c. 11.
*) Direttorio ascetico trat. 2. art. 2.
— 306 —
rodnica sè svojo družino ; opat Gebard se je dal prenesti pred samostan in se je ž njimi raztovarjal in jim povedal, kako mu je roka ozdravela. Sorodnica je nato ozdravljeno roko prijela in poljubila. Ti ne bi bil mislil, daje bilo to kaj hudega, da seje s tem pregrešila, da še pohvalil bi jo ; ali kaker hitro je roko prijela in poljubila, precej je zopet odervenela, mertva postala. Opat Viljem, keteremu je Bog vse to razodel, ga je zopet obiskal in ga posvaril, zakaj je pustil ženski loko poljubiti. Potem je molil, roko blagoslovil in ozdravil ‘). Ako je Bog tako ostro kaznil svojega služabnika, toraj ni to nedolžna reč, ampak Bogu zelo zoperna, nevarna, in pelje v pogubljenje. Ne prijemaj tedaj drugih ne za roko, ne za obleko, tudi samega sebe se ne dotikaj. Vsak bogaboječ kristijan se mora varovati tudi sebe se dotekniti, ako ni res prave potrebe, in še takrat zelo previdno. Živela je zelo pobožna oseba, ki je z največo skerbjo varovala lilijo svete čistosti ; nigdar se ni prederznila, da bi se pogledala ali doteknila tudi na nedolžnem kraju svojega telesa. Iz tega namena je prosila v svoji dolgi in hudi bolezui svoje spovednike, da je smela nogo-vice obuti, ker se ni hotela dotekniti noge z golo nogo 2). To se ti bo morebiti zdelo preveč, ali Bog je hotel tudi take duše, ka-keršna je bila ta devica, da bi se mi učili od njih vsaj v nevarnih rečeh previdni biti. Zato se varuj, da se ne boš doteknil brez prave in resnične potrebe ne sebe, ne drugih, posebno se pa varuj druge poljubljati ; edina oče in mati smeta poljubiti svoje otroke, keder grejo ali pa pridejo domov z daljne poti. Pogosto, ali vsak dan poljubljevati otroke pa ni lepo in bolj škodi, kaker koristi. Jlerliče poljubljevati je zelo nevarno, ker se lahko ostrupiš in vmerješ, mertvim pa nič ne pomaga. Prav gerdo je pa pse, mačke in druge živali pestovati, gladiti, igrati se ž njimi, imeti jih poleg sebe na mizi, na postelji, ali jih celo poljubljati, in pogovarjati se ž njimi; „gerdo je, piše sveti Aljfonz Ligvorij, žalosten biti, ako zboli taka žival ; jokati in se ne potolažiti, ako pogine in zelo je zameriti osebi, ki je tega kriva. Tako uagnenje do živali je pri posvetnih ljudeh živalsko, koliko bolj pa še pri Kristusovi nevesti11 5). Ako se hočeš obvarovati grehov, posebno pa ohraniti sveto čistost, rabi zelo previdno ta počutek in ga zatajuj, keder le moreš. Sveti Gregor papež pravi, da zdravniki zdravijo vročino *)
') Chron. Hirsaugiens». Io. Tritem. ad annum Dni 1091.
*) Pri Scaramelliju kaker zgoraj.
*) La vera sposa di Gesù p. 1. e. 10.
- 307 —
z merzloto, merzloto pa z vročino ‘), ravno tako moraš tudi ti zatajevati ta počutek.
Ako poželi tvoje telo meseno veselje, daj mu ostro pokoro ; ako hrepeni po razveseljevanju, daj mu terpljeuje. Tako so delali sè svojim vsi svetniki brez razločka stanu, spola in starosti, tako je krotil sveti apostelj Pavel svoje telo, kaker sam piše Korin-čanom : „Tarem svoje telo, in ga v sužnost devam“ *) ; in v drugem pismu do Koriučanov pravi, kako je zatajeval svoje telo : „V trudu in revi, v mnogem čuvanju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti14 s). O svetem Hilarijonu puščavniku piše sveti Hijeronim, da se je v mesenih skušnjavah po persili tolkel, kaker da bi mogel z roko zapoditi skušnjave in govoril sam sè sabo : «Osel, bom že napravi), da ne boš skakal ; ne bom ti dal jesti ovsa, ampak slamo. Krotil te bom z lakoto in žejo ; težko te bom vpregel, z vročino po letu in z mrazom po zimi te bom terpiučil, da boš bolj mislil na jed kaker pa na nasladnost". Kaker je sklenil sveti Hilarijon, tako je tudi delal, zakaj, še le čez tri ali štiri dni se je okrepčal sè zelišči, da mu ni prišlo slabo ; kopal je ves dan, molil in psaljme pel in Boga pomoči prosil zoper svoje telo. Groza obide človeka, ko bere, kako ostro je krotil sveti Hijeronim svoje telo* 2 * 4). Kaker je pisal sveti devici Evstohiji, je živel v. zapuščeni puščavi ; včasih se mu je zdelo, kaker da bi bil v Rimu v veselem društvu in zbudilo se je v njem meseno poželenje. Proti takim skušnjavam se je tako postil, da ves tjeden ni jedel ne pil. Spal je prav malo, keder ga je premagal zaspanec, in še takrat na golili tleh. Da se je vstavljal puntarskemu mesu, je hodil po samotnih hribih in dolinah, glasno je zdihoval, jokal in s kamnom se po persili tolkel. Tako je preživel cele noči in cele dneve in tako je shujšal, da ga je bila sama kost ia koža. Sveti Frančišek Serafinski in njegov pravi duhovni sin sveti Peter Aljkantarski in drugi sestniki in vsi, ki so resnično hrepeneli po svetosti, so svoje telo ostro pokorili; postili so se, po tri ali štiri dni so preživeli brez vsake hrane in pijače ; nosili so spokorno srajco narejeno iz žime ali železne mreže ; nosili so okoli ledji ali na rokah spokorne pasove iz usnja, ali žime ali žice (drata) ; bičali so se do kervi ; spali so prav
’) Hom. 32. in Evang. (Braviar. Comm. un. Martyr.)
2) 1. Kor. 9, 27.
») 2. Kor. 11, 27.
4) Epist. 22. ad Eustochiunr
— 308 —
malo ali na diljah ali pa na tleh. Tako in še dragaci so svetniki zatajevali in premagovali svoje telo, da jim ni delalo skušnjav. Tega ti sicer ne smeš delati, ako ti ne dovoli moder in previden spovednik, skerbi pa vsaj, da ne boš mehkužil svojega telesa z mehko in preobilno obleko, s predolgim iu nepotrebnim spanjem, ležanjem in sedenjem na mehki postelji in mehkem stolu ; ne maži svojih rok, da bi bile voljne in gladke ; ne barvaj svojega obraza, naj lepša barva na tvojih licih naj bo sveta sramožljivost ; v vročini se ne pihljaj in se ne toži čez vročino, v mrazu ne čez mraz, zakaj vse to je prinesel pervi greh. Tako prav lahko zatajuješ svoje telo in ti ne bo nič škodilo, temuč še zelo koristilo za zdravje in za dušo ; zgodilo se ti bo kaker piše Rimcem sveti apostelj Pavel: „Ako bote dela mesa z duhom zamorjevali, hote živeli* *).	P. A. F.
„Magdalena pri Jezusovih nogah".
(Dalj e.)
Glej Magdaleno, v kakem strahu in v kaki grozi sedi pri Jezusovih nogah, ker vidi, kako zaničljivo gledajo farizeji na njo grešnico. Spoznala je, da je njena pričujočnost tem hinavcem nadležna. Kaj ji bo rekel še le On, ki je najpravičnejši in najsvetejši ? Ali ji bo odpustil ? Ali jo bo milostno sprejel ? Dovolil je sicer, da mu sme noge vmivati s solzami in z lasmi brisati, toda nobene besede ni za njo iz njegovih ust. S farizeji se pogovarja, njim pripoveduje dolgo priliko, ketera daje nekoliko upanja tudi njej, a vendar še ni gotova, ali se je Gospod vsmili. Slednjič zasliši k svoji nepopisljivi tolažbi sladke besede, ki so ji nebeška vrata odperle: „Ker si mnogo ljubila, ti je mnogo grehov odpuščenih11. Tako se je godilo spokornici Magdaleni in videli bomo, da je bila v takem položaju tudi naša Magdalena v samostanu mesta Brešije.
Polna kesanja, ljubezni in vdanosti je pokleknila tudi ona k Jezusovim nogam. Dolgo časa se je morala prej boriti ; zapustila je zložno življenje, polno časti in bogastva ter ga darovala
') 8, 13.
— 309 —
nebeškemu ženinu. In zakaj je to storila? Da bi tudi ona, ka-ker nekedaj Magdalena zaslišala vesele besede, s keterimi je bila Marija Magdalena, tako zelo razveseljena. Toda Gospod je odlašal. Marijo Magdaleno je pustil v negotovosti, tako tudi njo. Mej tem ko Bog novince v redovnem življenju navadno obsipa sè sladkostjo, notranjo tolažbo in svetim mirom, je to odrekel Magdaleni. Z njo je namerjal nekaj posebnega. Ona ni nič vedela o tistem miru, katerega novinke navadno čutijo v novem poklicu. Merzlo je ostalo njeno serce in neobčutljivo. Kar nič ui znala, ali Gospodu to dopade, da je zaradi njega vse zapustila. Mej tem ko je Magdaleua pri Jezusovih nogah klečala, je zadel tudi njo kaker njeno patrono marsikeieri neljub pogled, šepetajoč ji na ušesa: „Ona je grešuica“.
Jedna izmej njenih tovarišič, ki je imela več gorečnosti kaker previdnosti, si je domišljevala, da Magdalena ni na pravem potu. To svojo misel je razodela tudi učiteljici novinek, ki je to krivo sodbo takoj odobrila in se je tudi oklenila. Zato je začela posebno dobro paziti na Magdaleno. Vedno je dobila kaj na njej graje vrednega. Za najmanjše reči jo je kaznovala in kazni ji je nepristojno nalagala. Magdalena je vse prenašala s ponižnostjo ali nigdar ni mogla svoji učiteljici pogoditi. — V samostanih je navada, da se v določenih obrokih glasuje mej starejšimi udi reda, ketere novinke ali noviuci so vredni, da ostanejo v redu in keteri ne. Pred takim ocenjevanjem se je pri neki priložnosti imenovana učiteljica novinek dala tako daleč zapeljati svojej slabi sumnji, da se je javno izrekla o mladi grofici proti sestram: „Ako pustite Magdaleno k sv. obljubi, bodete videle, da bo v nesrečo samostana11. Na te besede so se odločile vse redovnice, Magdalene nikaker ne pustiti k sv. obljubi.
Vboga Magdalena ! Njena mala celica nima druzega kot štiri gole stene. Križ, lesena mizica, vbožna postelja, to je ves kras in vs£ njeno pohištvo. In to je zamenila Bogu na ljubo za bogato palačo z zibajočimi se stoli, mehkimi pernicami, krasnim pohištvom; zamenila je svileno obleko z raševo haljo. Prodala je svojo prostost za večno ječo na zemlji in sedaj — še njenega daru sprejeti nočejo. Kar temno se je delalo Magdaleni pred očmi. Slednjič napoči dan glasovanja.
Jedna izmej izkušenejših redovnic se je čutila v notranjem nagibano, naj vkljub nasvetu učiteljice novinek glasuje za Magdaleno. Morda si je mislila : „Po moji v< s ti ji ne morem svojega
— 310 —
glasu odreči, sicer pa tako ne bode škodovala samostanu, ker bodo vse druge proti njej glasovale11.
Toda glej čudo ! Kaker je ona mislila, tako je tudi druga, tretja, četerta in končno vse. Posledica je bila, da so vse jedno-glasno priznale, da je vredna in sposobna za samostan. Vse so nato rekle, da se to glasovanje ni po naravni poti godilo. Ob jednem so sprevidele, da novinka ni ničesar kriva, ampak njena učiteljica. Zato so jo takoj odstavile izročivši drugi to važno službo. Ta je bila za Magdaleno dobra mati, ki je znala celiti rane hudo skušane učenke, ker jo je znala dobro voditi, Magdalena je hitro stopala na poti popolnosti in 8. septembra 1. 1706 je napravila sv. obljubo. Kmalu na to je opravila dolgo (vesoljno) spoved, kar do sedaj ni mogla zaradi neprestanega nemira. Sedaj se je čutila srečno. V velikodušni ljubezni do Boga mu je želela popolnoma služiti ; in zakaj mu ne bi, saj jo je pozval iz sveta pripeljavši jo mej tiho samostansko zidovje. Toda le za to jo je vodil po tako terdem, ternjevem potu zunanjih in notranjih po-skušenj, po žalostni puščavi duševne suhote, ker jo je od vekomaj izvolil, da bi postala „Magdalena pid Jezusovih nogah“ — in sicer pri nogah križanega Jezusa. —
Nikar ne pozabimo : Velika spokornica iz Magdale ni bila samo tedaj pri Jezusovih nogah, ko je za mizo sedel, ampak ona ga je spremljala tudi v terpljenju. Kavno v tem je njena slava in čast. Ko je vse zapustilo Zveličarja, ko so se apostolji raz-tekli vsak na svoj kraj, in je še celo Peter le od, daleč za njim šel, tedaj je „grešuica“ sama izmej mnogo prej mu vdanih šla na Golgato. Ni se bala, ni se strašila sto in sto zasmehujočih, ostrih, strupenih pogledov, ni se brigala za zbadljive besede. Magdalena se je pogumno oklenila križa ter ostala pod njim, dokler ni Jezus izdihnil svoje svete duše. Kjer koli pobožna duša oberne svoje oči na Golgato in na križanega Jezusa, povsod gleda z začudenjem Magdaleno pri nogah Gospodovih. Tako je videla tudi mlada grofica Martinengo, keder se je v svetem premišljevanju mudila na Kaljvariji, pod križem svojo sv. patrono. Pri tem pogledu se je užigalo njeno serce v sv. ljubezni. Kaker bi bili dosedanji križi in dušne bridkosti še vse premalo in kaker bi kratkega miru, katerega je nekaj časa sem vživala, ne bila yredna, je zaželela tudi ona biti ^Magdalena pod križem1*. V tem hrepenjenju je sklenila svoje roke ter proseče vzdihnila k svoji veliki patroni :
— 311 —
Sòokornica velika,
Izpolni moje hrepenenje,
Da čistila s solzami,
Se celo svoje bom življenje,
Pri Jezusu pod križem,
Skesanega serca klečala,
In Jezusa ljubila,
In zvesta križu bom ostala.
In prošnja ji je bila vslišana. Naenkrat prevzame služabnico božjo junaški pogum in nagnjenje k spokornim vajam in k terp-Ijenju. Začela je pokoro delati, grozno pokoro, sicer manj za se, kaker za druge; saj se lehko reče, da je težko kedaj omadežala svojo dušo sè smertnim grehom.
Ne le spokorne vaje v redu predpisane je opravljala, ampak še drugih posebnih si je naložila. Namestu na slami, je ležala na deskah. Ker se ji je še to počivališče premehko zdelo, je djala nanj še gerčave klade, da bi težje ležala. Da bi tudi usta in gerlo mertvila, je imela vedno pri sebi pelin in druga grenka zelišča, da jih je primešavala svojim jedilom. 'Cesto je jedla same ostanke. Dolgo časa se je hranila z ostanki in olupki sadja; nekedaj je vživala skozi celo leto zažgan, v vodi namočen kruh. Dostikrat je terpela tako hudo žejo, da še jezika ni mogla po ustih oberniti. Po zimi so ji od samega mraza zobje klepetali. Nekikrat je bilo poslano v samostan zelò ostro sukno za 'habite. Vse redovnice je strah obšel pri pogledu nanj. Nežna grofica pa je bila perva, ki si je dala iz njega napraviti obleko. Da dobimo vsaj pojem, kako je druge svoje občutke mertvila, naj povemo, da 18 let ni vedela kakšen je refektorij (obeduica) in 25 let ni znala, kakšen je kor (prostor, kjer redovnice opravljajo svoje molitve). Spanja si je dovolila komaj 2 do 3 ure. Taka spokorna dela so ji bila tem hujša, ker je bila že tako dostikrat od bolezni in slabosti nadlegovana ter je mnogo dela imela opravljati. Magdalena je bila najprej vratarica, potem učiteljica novink in slednjič opatica. Pri teh svojih opravilih se je toliko trudila, da so jo sploh imenovali težakinjo samostana, ki mora vsa najtežja dela na se vzeti. V vseh teh različnih službah pa se je posebno odlikovala.
Zlasti je kot opatica dajala lep zgled spokornosti, kaker se tudi spodobi predstojnici spokornega re u. Do krvi se bičati
— 312 —
ni bilo nič kaj posebnega pri njej. V svoj habit si je všila bodeče ternje, ki jo je bolo po noči in po dnevi. Po noči si je posadila na čast' terpečemu Odrešenika te rujevo krono na glavo. Njena obleka je bila skoraj zmirom okervavljena, kar je bilo njej, ki je bila tako rahlega in nežnega telesa, v veliko pokoro. To je sama priznala. A dostavila je: „Ce pogledam na križ, se mi zdi to pokorilo največje veselje“. In kolikokrat je obernila svoje oči na sv. razpelo ! Premišljevanje Kristusovega terpljenja je bila njena vsakdanja hrana. Njeno premišljevanje ni bilo premišljevanje v navadnem pomenu besede, ker je vse bolečine s Kristusom čutila. Zato je bila Magdalena v velikem tjednu in vse petke celega leta popolnoma bleda vsl.ed silnih notranjih bolečin. Že v četertek zvečer se je začelo to njeno terpljenje in v petek se je tako shujšalo, da so ji hotela vsa rebra iz sklepov stopiti. Vkljub temu je večkrat v junaški ljubezni do Boga vskliknila : „0 moj Bog, želim, da bi bilo moje celo telo od glave do nog polno bolečin, ker hočem Jezusa v terpljenju posnemati". Nekedaj je govorila proti svojim učenkam o sv. Katarini Sijenski in o njenih sv. ranah ; tedaj je njeno lice naenkrat erdečica preletela. Pri tem je vzdihnila : „0h, poznam dušo, keteri je Gospod hotel tudi te rane podeliti, a ga je prosila, naj ji raji duhovno vtisne te rane. In njena prošnja je bila vslišana11. Novinke so takoj vge-nile, kedo je ta duša. Ona je bila, Magdalena pri nogah križanega Jezusa. Ni zastonj klečala pri teh nogah, ni se zastonj vdeleževala Jezusovega križa in terpljenja.
Križe prenašati in terpeti, to je nekaj velikega. „Ali veste11 praša sv. Frančišek Šaleški, „zakaj bi nas angelji lehko zavidali? Gotovo zato, ker moremo za našega Gospoda terpeti, kar njim ni dano". Potem nadaljuje prav ta svetnik: ,,Križ je kraljevi vhod v tempelj svetosti ; kedor jo po drugi poti išče, je nigdar ne bo našel. Zakaj čednosti, ketere zveršujemo v ugodnih okoliščinah, navadno le kratek čas trajajo in niso terdne ; tiste pa, ki zrastejo iz verta nadlog in naporov, so močne in krepke. Saj pravimo, da dobra vina na pustih in skalnatih tleh zorijo". V kraljestvu milosti se ravno tako godi, kaker v kraljestvu narave. Mej ternjem skrite vijolice najprijetnejše diše in s ternjem zagrajena lilija se najlepše lesketa; na ternju vzrasla roža se er-deči prekrasno. Jednako poganjajo v kraljestvu milosti najlepše in najvzvišenejše kreposti iz ternja praye pokore in terpljenja. To resnico vidimo poterjeno posebno lepo pri naši Magdaleni
— 313 —
pod križem. Koliker več je terpela, toliko bolj je od dne do dne napredovala v popolnosti; pridobila si je slednjič toliko krasnih čednosti, da je težko povedati, keteri izmed njih naj prednost damo. A vender v jedni se je posebno odlikovala. Iz ternjevega germa njene spokornosti in njenega križanega življenja je pošiljala na vse strani vijolica ponižnosti prijetno vonjavo.
Vse njene sestre in vsi njeni spovedniki spričujejo, da je bila ta ljubeznjiva čednost vtisnjena na vsem njenem obnašanju, govorjenju, zaderžanju, hoji in gibanju. Ta čednost je bila razlita po vseh njenih dejanjih. Ona je bila središče njene svetosti. Nigdar se ni posluževala takih besed, ki bi bile mogle spominjati poslušavce na njeno visoko pokolenje ; ona je hotela, naj jo imajo vsi le za hišno deklo. Polna duha svete ponižnosti je prišla vsako leto na dan svoje obljube v refektorij z vervjo okoli vrata zahvaljujoč se kleče redu za nezasluženo milost, da je bila vanj sprejeta. Ko jo je enkrat v pričo njenih novinek neka majhina nejevolja prijela, je prišla kmalu zopet k njim z vervjo okoli vratu proseč svoje učenke odpuščenja. Nato seje pritožila jedni svojih sester: „Jaz bi rada, da bi te deklice prav popolnoma bile in zatajile svojeglavnost, a sedaj vidim, da sem ravno jaz tista, ki jim daje pohujšanje in slab zgled11. Nigdar se ni opravičevala, če so jo tudi po nedolžnem dolžili. Smehljajoč je odgovorila svojim novinkam, ki so jo pomilovale zaradi obdol-ženja : „Ke bi ve vedele, kako prijetna so pred Bogom celo maj-hina poniževanja, ne bi tako govorile14. Zapazila je tudi, da ji neketere sestre zaradi njene spokornosti, spoštovanje in čast skazujejo. Hitro prosi Boga, naj ji podeli erdeče lice in terdno zdravje, ker je bila prej vsled pokorjenja bleda in slaba. Gospod jo je vslišal, ker je njena prošnja prihajala iz prave globoke ponižnosti. Nekedaj so jo slišali zdihovati: »Gospod! Ti veš kolikokrat sem že rekla, podeli svoje milosti zvestejšim nevestam svojim, mene pa pusti, da segnijem v revščini, brez pomilovanja in podpore. Zoper mene naj vpijejo : „Smert, smert nesrečnici, ki je že. tisočkrat smert zaslužila14. Tako velika ponižnost je morala tudi k veliki svetosti pripeljati. Magdalena pri Jezusovih nogah pa ni postala samo : sv. Magdalena, ampak še več.
Mnogi so mislili, da se desni razbojnik ni spreobernil samo s pomočjo presvete Jezusove kervi, ki je klicala in še kliče v nebesa za spravo za grešnike, ampak tudi po priprošnji in duševnem torpljenju pod križem zdihujoče Matere božje. Če je torej
— 314 —
Marija pomagala Kristusu na križu desnega razbojnika spre-oberniti, kedo ve, ali ni tudi sv. Magdalena, ki je bridko jokajoč sveti križ v ljubezui in bolesti objemala, tej ali oni duši sprosila spreobernjenja. Vsaj to smemo reči, da je to storila njena duhovna hči — Magdalena Martinengo.
Križ je orodje in znamenje našega odrešenja in bo to do sodnjega dne. Ako jih je že toliko milost odrešenja in spreobernjenja zadobilo po oznanjevanju nauka sv. križa, smemo reči, da jih je tudi mnogo to milost doseglo vsled skrivnega terpljenja in križev, ki jih prestajajo in so jih prestajale v tihih celicah sredi samostanskega zidovja od Boga izvoljene duše. V poterdilo tega bodi nam naša Magdalena pri nogah križanega Jezusa.
Neki plemenitaš je živel jako pregrešno. Že več let ni sprejemal sv. zakramentov. Prišla je bolezen, ki ga je položila na smertno posteljo. Bil je na robu življenja, zakaj nobenega znamenja kesanja niso zapazili pri njemu. O tem je zvedela tudi Magdalena ter bila takoj k najpriserčnejšemu pomilovanju ganjena. Solzuih oči se je vergla pred podobo Križanega ter molila cele ure za to nesrečno dušo. Prijemši za bič je do kervi otepla svoje telo. Tudi štiri druge sestre je naprosila, da so to storile. In glej, bolnik se je spreobernil ter bil tako skesanega serca, da so se vsi čudili, odkod je to spremenjenje. Magdalena bi jim bila mogla odgovoriti.
Nekega dne je rekla svojim dvem bratom, ki sta jako slabo živela: „Vesta vidva, za vaju sem že toliko solz stočila, da bi se lahko v njih vtopila, ako bi jih vse skupaj zbrala". Te besede sta si mlada grofa k sercu vzela, se popolnoma poboljšala, začela živeti ko prava kristjana ter kot taka tudi končala svoje življenje.
Njena gorečnost se je kazala posebno ob takih dnevih, ke-dar imajo ljudje navado prav jako Boga žaliti, kaker n. pr. o pustu. Tedaj je molila noč in dan, prelivala bridke solze, bičala se ter z drugimi redovnicami vred se vdeleževala sv. križevega pota. Duhovnike in vse osebe, ki imajo kak vpliv, je rotila ia prosila, naj se krepko vstavijo vsem pregrešnim razveseljevanjem. Kaker je nekedaj veliki apostolj iz ljubezni želel biti žertva svojih, ravno tako je zdihovala tudi Magdalena pri Jezusovih nogah: „Gospod Jezus, pošlji mi vse bolečine pekla, samo da se grešniki z resnično voljo k Tebi povernejo". Vtopljena v bridko terpljenje Gospodovo, je premišljevala zlasti rada njegovo neiz-
— 315 —
merno bridkost in zapuščenost. In zopet je novo hrepenenje v sebi čutila za Jezusa in z Jezusom terpeti. V svetem navdušenju je klicala : „Vse mi je ljubo ; jaz čutim toliko željo terpeti, da si ne tem pomagati, keder se spomnim, da v nebesih ne bo več terpljenja. Zato. o Gospod, daj da bom vsaj tukaj terpela vse mogoče bolečine, ki so jili za te prestajali marterniki. Ne morem več njih življenja brati, ker mi želja po terpljenju serce razjeda". Ta prošnja je bila res junaška. Tako morejo le svetniki prositi. Gospod jo je vslišal. Poslal ji je tisto grozno dušno zapuščenost, ki je bila vzrok, da se je tudi Jezus na križu bridko pritožil : „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil ?" A tako terpljenje dušo najbolj očisti ter ji da priložnost, mnogim grešnikom spre-obernjenje sprositi.	(Dalje prih.)
■+MW&-
gelesne bolezni koristijo duši.
Bolezni, posebno dolgoletne, so izverstno sredstvo za rast v kerščanski popolnosti. In res, kje ima človek več priložnosti h poterpežljivosti, h zatajevanju, h vdanosti v voljo božjo, h premišljevanju in češčenju prebritkega terpljenja Kristusovega i. t. d. kaker v bolezni ? Zato se tudi večkrat zgodi, da Bog ravno svoje največe ljubljence z dolgoletnimi in neozdravljivimi boleznimi obiskuje ; saj ima on pri vsem, kar v svoji neskončni modrosti dela naši duši le namen koristiti in naposled zveličati z neprecenjeno kervjo odkupljene duše. Sv. Gregorij Veliki pravi:	„Bolezen telesa, je zdravje duše". Terde so te besede,
ali resnične. Največi dokaz tema je življenje svetnikov in služabnikov božjih, mej keterimi le redko keterega najdemo, keteri ni bil bolan. Ogromna večina sedanjih nebeških prebivavcev, si je slavo pridobila z radovoljnim prenašanjem vsakoverstnih bolezni. In kako radi so oni prenašali bolečine zavolj Jezusa ! Naš sv. oče Frančišek, kako veselo je prenaša! želodčno bolezen in bolezen na očeh ! Kakò je on posvaril priprostega brata učenca, keder mu je ta prigovarjal da naj vender prosi Boga, da mu saj polajša očne bolečini ! In sv. Kamilj Leliški, kaj. ni imenoval svojih pet bolezni „pet vsmiljenj božjih? — Kaj pa mi ? .... Oh, sram nas bodi ! . . . . Prosimo Boga za pravo
— 316 —
spoznanje, za tako spoznanje koristi bolezni, kakeršno so imeli svetniki.
Dosti ljudi je na svetu, keteri imajo bolezni le za zlo in si zato na vsak način prizadevajo znebiti. Pomislimo pa veliko število tistih, ketere je bolezen spreobernila, in jim nebesa od-perla ! Mnogo jih je zdaj v nebesih, keteri so si zaslužili krono nebeško le po bolezni. Zato ,ne zametuj kaznovanja Gospoda in naj ti serce ne vpada, a k o te on kaznuje; ker, koger Gospod ljubi, tega tepe, in ima na njim d o p a d a j e n j e“. Preg. 3. 11. 12.
Naposled pomislimo, da so bolezni pokora, ketero bi mi enkrat morali delati v vicah. Ali kak razloček je mej našim terpljenjem in terpljenjem v vicah! Tukajšno terpljenje je le senca terpljenja v vicah. Potolažimo se toraj, v boleznih, ketere so nam v velik dobiček. Iveder so prišel konec pokore, pride tudi konec terpljenja in pride naposled krona nebeška, ketera čaka vsacega, ki radovoljno prenaša križe in nadloge, keterih je polna ta solzna dolina. Bog daj, da bi jo od Boga prijel jaz, ki pišem, in ti, ki bereš !
P. H. R.
Nauk o svetem obhajilu.
(Dalje).
15.
Dobro je treba razločiti občutek hudega od privoljenja v hudo. Človek je lehko hudoben, akoravno je močno nagnjen h dobremu : lehko je pa tudi svetnik, akoravno je jako nagnjen k hudemu, samo da v hudo ne privoli. Skušnjave torej né smejo duše odganjati od božje mize; celo siliti jo morajo, da k nji pristopa, zato da se okrepča in ozdravi. Ako te zebe in se nočeš greti, ako si lačen in nočeš jesti, bolan in nočeš zdravila, je to znamenje, da nisi pri čisti pameti in da nočeš živeti, mariveč da hočeš vmreti.
16.
Sv. obhajilo ne potrebuje občutne pobožnosti, ker ona ni zmirom odvisna od naše volje, tako da jo duša večkrat pogreša celò ob največih slovesnostih mej letom, kaker n. pr. na veli-
— 317 —
. konoč, na božič itd.; in to zavoljo tega ker duša preveč ceni te sladkosti, ali pa zato, ker misli, da je v njeni moči imeti jo ali pa ne. Bodi si vže tako ali tako, prava pobožnost ni v teh občutnih sladkostih, temuč v pripravni, stanovitni volji delati vse, kar Bog hoče od nje, in opustiti, kar On prepoveduje. Stori z milostjo božjo, kar moreš ; kar pa manjka tvoji ljubezni, pravi sv. Bernard, nadomesti se svojo ponižnostjo, in pripravljen boš dobro za sv. obhajilo.
17.
Mnogo in lepih pobožnih vaj je za pripravo k sv. obhajilu. Najbolje je pa, po sv. spovedi, vaja v ponižnosti in hrepenenju. Vaja v ponižnosti nam stavi pred oči našo nevrednost, vaja v hrepenenju pa naše vboštvo. Perva nas odganja od božje mize, druga nas pa sili približati se k nji. Perva nas uči zdihovati sè stotnikom : „Gr o s p o d, jaz nisem vreden!", Druga pa govoriti, kaker sv. Peter, ko so hoteli učenci zapustiti svojega božjega Učenika: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja !“
18.
Da se pred Gospodom ponižaš, ni potreba druzega, kaker premišljevati te besede: „Gdo si ti, o Gospod, moj Bog; in g d o sem j a z ?“ — Da obudiš hrepenenje, moraš pomisliti na čast in korist, ketera ti pride od te božje mize; pomisliti na neizmerno ljubezen, ketero ima Jezus do nas; na hrepenenje, s keterim želi z nami jesti, v nase serce priti in nas deležne storiti svojega življenja, in naposled pomisliti na naše skrajno vboštvo in na veliko potrebo, ketero imamo, njegove milosti. Želja je hči vboštva. Duša, ketera pozna svoje vboštvo, ima nepopisljivo hrepenenje do sv. obhajila, ketero je njena prava hrana, vsa njena moč.
19.
Naj bo tvoja priprava še tako izverstna, ne misli, da si vreden sv. obhajila, ker drugači bi bil res popolnoma nevreden pristopiti k božji mizi. Vsa tvoja vrednost in čast (ako jo imaš) naj bo v veliki ponižnosti. Spoznaj pred nebesi in zemljo, da se pri tem ne opiraš na drugo kaker na neskončno dobroto božjo in na neizmerno hrepenenje, s keterim te želi Jezus deležnega
— 318 —
storiti svojega resnega Telesa, in tudi na pokorščino do tvojega spovednika, keteri te pusti k sv. obhajilu.
20.
Tvoj namen naj bo čist. Pristopi k božji mizi le z namenom častiti Boga, slušati njegovo presveto voljo, zadostiti njegovim željam, združiti se z Jezusom, mu dati živeti v tvojem sercu, vdeležiti se zasluženja njegovega terpljenja, obogatiti se z njegovimi milostmi, hrano dati svoji duši in jo okrepčati, zadobiti kako čednost, vničiti kako pregrešno navado, pomagati kakemu prijatelju živemu ali mertvemu, ali sploh s kakim koli drugim dobrim namenom.
21.
Ne begaj se v svojih pobožnostih, temuč prepričaj se, da je prava pobožnost v ponižnosti in miru. Si li vreden svetega obhajila, to je, prejeti tvojega Boga? Oli ne, ne, nikaker né. Toraj prosi Gospoda, da si on sam pripravi v tebi prebivališče, in da naj v ta namen pošlje dva učenca, da mu vredita mesto. Bodi podoben pametnim devicam, ketere so čakale ženina v miru in tihoti.
22.
Na mnogo načinov, se moremo pripravljati za sv. obhajilo : zdaj premišljujmo to-le vprašanje: „K e d o sem jaz, o moj Bog, in kedósiti?“ — zdaj pa drugo : „Po kaj prideš v moje serce?" — in zopet : „V kako korist te prejmem?" „ Zakaj grem k sv. obhajilu?" itd.
23.
Neketeri pred sv. obhajilom na kratko premišljujejo življenje Jezusa Kristusa, in se posebno tam delj vstavljajo, kjer jih skrivnost bolj gine. N. pr. neka pobožna duša govori sama sebi tako-le: „Jaz grem prejet Sinu božjega, keteri sedi na desnici nebeškega Očeta, keteremu se klanjajo angelji, keteri ima pa tudi človeško natoro, vzame na se vzeto v prečistem telesu Marijinem. — Jaz bom na čuden način ponovila njegovo včiovečenje, ker mu bom dala v sebi novo življenje. O kaka čast za-me! O kaka milost, kaka sreča za me! Kaj ni ta milost tako velika, kaker ona ketero je on skazal svoji presveti Materi ?... Kje je pa pobožnost, ketero bi jaz morala imeti, da bi vsaj koliker je mogoče pristojno sprejela v svoje serce žiyega Boga?....
— 319 —
24.
Ako ti ni ta misel zadosti obširna, išči si druge, n. pr. da greš prejemat tistega Gospoda, keteri je bil rojen v hlevu, ke~ terega so prišli obiskat trije modri, keterega je Mati božja v tempeljnu darovala, keteri je bil skušen v puščavi, keteri se je spremenil na Taboru. Premišljuj, da greš prejemat tistega Gospoda, keteri je toliko čudežev storil, dal vid slepim, mertye oživil, ozdravil toliko bolnikov, keteri ni stopil v nobeno hišo, da ne bi bil v nji storil kake dobrote. Zbudi v sebi veliko hrepenenje prejeti ga in še veče zaupanje, da te bo ozdravil, posvetil in z nebeškimi darovi obogatil.
25.
Drugikrat pomisli zopet, da greš prejemat tistega Gospoda, keteri je pred svojim britkim terpljenjem in svojo smertjo postavil ta presv. zakrament; keteri je na Oljiski gori keryavi pot potil, na Pilatovem dvoru prelil toliko kervi, na križu pa vso, do kapljice; in glej, ravno tista kri bo kmalu ogrevala tvoje merzlo serce in tekala po tvojih žilah!
26.
Pomisli nadalje, da greš prejemat tistega Gospoda, keteri te nepopisljivo ljubi, keteri je iz ljubezni do tebe vmerl ; keteri pride k tebi, da te stori deležnega njegovega terpljenja in njegove smerti; da je on tisti, keterega so v grob položili, in da bo kmalu prišel v tvoje serce, kaker s križa v grob. Pomisli, da je on tisti, keteri je šel v predpekel in na tretji dan slavno od mertvih vstal, in da greš prejemat ravno tisto božje Telo, v ke-terem se blišče rane, keterih se je dal dotekniti svojim apostelj-nom ! Oh, tudi tebi bo pokazai desno rano, tudi tebe bo sprejel v svoje božje Serce.
(Dalje prih.)
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo : br. Mojzes Ferme, lajik 1. reda sv. Frančiška f 18. apr. 1.1. v Kamniku; p. B. R. za ozdravljenje oslabelih oči ; K. D. za zdravje na nogi ; priporoča tudi svojega sinu, da bi bolje napredoval v šoli ; nekedo nekega
— 320 —
duhovnega za ozdravljenje gerla ; M. C. v Istri ji za spreober-njeuje nekega mladeniča in še drugi dober namen; M. P. svojo bolno mater za zdravje in sebe za neko posebno milost (dar Bog poverni !) ; M. S., L. B. in A. B. iz Adlešič y razne dobre namene ; neketere tretjerednice z Notranjskega tudi tako ; več tre-tjerednice z Notranjskega tudi tako ; več tretjerednie od Sv. Jurja ob Taboru tudi tako ; neke osebe v Šentandraži tudi v razne dobre namene ; tretjerednica z Notranjskega svojo vmerlo mater druge dobre namene , neka tretjerednica v več dobrih namenov ; J. S. tretjerednica mariborske skupščine za milost, vsmiljenje in vslišanje v neki važni zadevi ; B. V. v J. sebe in vse svoje v razne dobre namene, zlasti za ozdravljenje; K. H. in M. sebe, mater, brata, sestre in vse župljane, zlasti č. g. župnika ; Fr. K. sebe in dva sorodnika, ki želita v samostan sprejeta biti; neka oseba v hudih dušnih skušnjavah; neka družina v I. za ljubi hišni mir ali pa drugo nji primerno stanovanje.
Zahvalii za vslišano molitev
naznanjajo : I. M. J. iz Gradca za ozdravljenje na smert bolne sestre ; Fr. K. za najdenje nekaj zgubljenega ; tretjerednica iz Maribora za zdravje ; J. P. za ozdravljenje brata, hčeri in žene; S. K. da je zmagala pravica pri sodbi ; S. M. za pomoč zoper hudo bolezen v glavi ; I. D. v M. za ozdravljenje svoje in sestrino ; M. P. za več prejetih milosti ; A. B. za dobljeno zdravje; M. S. za milost dobljeno po molitvi sv. rožnega venca ; neka tretjerednica za zdravje in milost sv. misijona ; M. B. na R. za ozdravljenje, svoje in svojega moža ; Fr. I. za ozdravljenje bolnih oči; J. R. vip. skup. za naglo ozdravljenje v nevarni bolezni; M. P. v M. za večkratno vslišanje.
Odgovor na vprašanje.
G. T. v Sl. — Kaker smo zvedeli od zanesljive strani, lavantinska škofija nima posebne pravice, da bi se mogli tisti, ki le vsakih 14 dni k spovedi hodijo, vdeležiti vseh odpustkov, ki se morejo mej tem dobiti. Velja torej le splošna pravica za tiste, ki se spovedujejo vsak tjeden. Vsi drugi se morejo vdeležiti le odpustkov tistega dne, ko opravijo spoved, in naslednjega. Prav to volja tudi za odpustek, ki ga morejo dobiti tretjeredniki po vesoljni odvezi.
mora biti iz latinskega confìteor. Ali je torej ne bi smela midva res malo pomotriti skozi „confiteorake očali14 ? Saj si vender vsako prestavo, vsaki posnetek najbolje in najgotoviše pojasniva, če umeva izvirnik in vanj pogledava, kjer imava kako težavo s prestavo ali posnetkom. Vsak prestavljavec ima namen brez dvojbe sploh, posebno pa še v bogoslužnih stvareh, prav to reči, kar je rečeno v izvirniku. Tisti stari pismouk torej, ki je pervi prestavljal confiteor v našo slovenščino, m hotel nič druzega reči v slovenščini z dotično besedo kaker to, kar se pravi v latinščini z besedo confiteor. Da je hotel reči, kar bi se reklo s confitebor, tega Vi gotovo ne morete dokazati. Confiteor pa je sedanji čas, spovem se je torej tudi, in moja pravda je dobljena.
Vi vgovarjate : „Saj ni povedal grešnik, izrekši »spovem se“, še nobenega greha.... iu saj je le-ta-le „spovem se“ le vvod v izpoved prav tako, kakor je : „i v n i d u pred altar božji (et introibo ad altare Dei) vvod v glagolsko miao*. — Prosim, čislani gospod, v ničiti je prestava latinskega introibo, to je res, ali naše spovem se je prestava latinskega confiteor (ne confitebor) in to stoji, pomislite, v očitni spovedi, ki .nikaker ni vselej vvod v pravo izpoved, kjer se naštevajo grehi. V očitni spovedi se posamezni grehi ne naštevajo, le sploh se spoznava, quia peccavi nimis cogitatione, verbo et opere. To spoznanje je dejanje ali akt sam za se, ne le imenovan temuč tudi zveršen z besedo confiteor, torej tako ali podobno dejanje, kaker je dejanje vere, upanja, ljubezni, kesanja, actus miei, spei, charitatis, contritionis. Da nile napoved naštevanja posameznih grehov, to se jako lebko dokaže ; confiteor se recitira pri vsaki maši, pred vsakim obhajilom in pri mnogih drugih obredih, kjer se potem nikaker ne naštevajo grehi. Pa tudi pred pravo izpovedjo confiteor ni napoved naštevanja posameznih grehov, temuč, kaker pravim, dejanje samo za se, priznanje splošne grešnosti ; saj je namreč formula tista kaker za ostale primere (kaker že ime »očitna spoved11 kaže), dasiravno se navadno rabi skrajšana in imajo slovenske prestave za sedanjo rabo neketere nebistvene spremembe. — „Spovem se“ ali „izpovem se“ je torej pravi sedanjik in sicer, kaker sem ga morebiti ne celo neprimerno imenoval praesens effectivum, prav kaker v ber vaškem obmlniku „ispovicdam seu v glagoliškem rai-sa!u ,,ispovèdaju se". Eno kaker drugo je prestava latinskega confiteor in prav nič druzega. Razloček mej našo slovenščino na eni strani in staro cerkveno slovenščino in hervaščino na drugi je le. ta, da 1>o naši stari za effektivni sedanjik izvolili, kaker terja logika, doveršne glagole, stara cerkvena slovenščina in lier-vaščina pa nedoveršne, kaker sem dejal, morebiti po gerškem vplivu. 'O^o?.oyic3, i^ofio^oyovjxca namreč res pomeni le «priznavam, izpovedujem se", confiteor pa nima samo na, sebi pomena trajnosti. Na vsak način pa mislim, daje, kaker sem rekel, effektivni sedanjik prav kaker v naši slovenščini tudi v. stari cerkveni in v bervnščini nekaj tujega, pervotno neslavenskega in torej her-vaški in staroslovenski nedoveršniki v tem primeru ničeser ne dokazujejo zoper opravičenost naših doveršnikov, pač pa dokazujejo stsl. is po v è du jq s g, hrv. i s p o v i e d a m se, da naše izpovem se ni bodočnik. Iu ker imamo to besedo v
najstariših spominikili našega jezika, v fris. sponi, celo v arh.if-stični obliki is po v è de. imamo y njej dokaz, da naši stari, kaker sem rekel, nigdar sploh niso fintili v doveršnem sedanjiku pomena prihodu josti.
Poskusite ovreči ta dokaz, čislani gospod Lamurskij ! Dose-daj, da bi jaz vedel, se tega še niste lotili in vender terdite v resnici „priprostim povdaijaujem' : ,Dobro • znani jezikoslovec dokazuje sicer še vedno vernim svojim bravcem na platnicah svojega .Cvetja z vrtov sv. Frančiška"*, da ima dovršni glagol tudi pomen sedanjosti, a ta dokaz ne posreči se mu nikdar ; zaman mn ves trud njegov". V opazki se sklicujete seveda na „slavjanskega našega Martina Matvejevifia Hostnika", ki pravi, da je bodočnik. Ali je to Vaš dokaz ? Jaz rad verjamem, da je Martin Matveje vič na Rusovskem jako imeniten gospod ; ali jaz vem za druzega, ki bi vteguil biti še imenitniši. Ta se imenuje Roman Brandt in je ena pervili avktoritet v slavistiki. On je mej drugim oskerbel rusko prestavo Miklošičevega primerjajočega oblikoslovja (morfologije) ter tej prestavi, delu Nikolaja Šljakovega, dostavil precej svojih opazek. Kaj misli ta učeni slavist o pomenu doveršuega sedanjika ? Berite opazko na str. 339 : „Slèdujet sčitatj nesom-nènnym, čto suveršennoje nastojaščeje liže v Praslavjanskom jazykè upotrebljalosj v značeniji buduščago, no vesjma vozmožno, čto ono ne b y 1 o ješče i s t i n n y m b u d u š č i m kakim jav-Ijajetsja v Starocerkovnom i (po boljšej časti) v Russkom i v Sèvei ozapadnyh jazykah ... m n è n i j e, čto s o v e r š e n n o j e nastojaščeje p e r v o n a Č a 1 j n o o b o z n a č a I o i s k i j u-čiteljno buduščeje. i čto istoričeskoje u potrebi etiijejego jest proizvodnoje . . . , m u è k a ž e t s j a vesjma invéro-j a t n ym“. — Ali ne mislite, da bi vtegmle imeti te sicer skromne besede pravega učenjaka vender le nekaj več resnice v sebi kaker ga ima mogočno prerokovanje vašega prijatelja gospoda Martina Matvejevifia ?
Po vsem tem bi smel menim da skleniti : Čislani gospod nasprotnik Lamurskij ! Nehajte vender z nepotrebnim, neopravičenim in škodljivim antibomkanjem ! Boukajte po pravih germanizmih, ki jih imamo v resnici več ko preveč po knjigah in časopisih, boukajte še posebno po tistih, ki ste jih koliker toliko prav Vi zakrivili. Želite primera? &e ni davno, kar se je bralo nekje : „D u n a j 30. marca. Govori se, da državni zbor zboruje tudi mej delegacijami, tako da se seje obeh zborovanj vrše druge za drugo". In tedaj zbor še ui zboroval, seje se še niso vršile. Od kod sedanji čas? Ali ni to germanizem, ali ni to morebiti celo vspeh Vaše agitacije, sad f o b o b o m k a n j a ?
(Dalje prih.)
Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju.
OJ predsedništvn tega društva smo prejeli v objavljenje zapisnik Jarov došlili društvu meseca svečana. Ker bi b.lo naše objavljenje zdaj že jako kasuo in nam tudi prostora primanjkuje, bodi s tem društvo vsaj ,toplo priporočeno našim premožnišim bravcem. Darove sprejema Vč. g. Pr. Jančar, monsignor, papežev častni komornik, župnik nemškega viteškega reda na Dunaju 1. Sin-geistraese 7,