IJčiielfslci tovariš Stanovsko politično glasilo J. V. I/. — sekcije xa dravsko banovino v Ljubljani a— _ __ iiHj.j.ji ii1)l>ACIIA^/fi/ F=r UrmdtdHmm Im mprmvm: iJaHJanm, Frantakmmka mUcm tli. Kokapl—v mm rralmm. Nmfrmnktrmnih pUtm nm tprmjemam». Uhaja vmmk lotrttk. Narotnlnm lotmm H j+iesecna priloga "¿'l Oal/ClU« »S t» Db, m b~*awufm M BI*. ¿¿«»/ ./. V. U. plalaja lui • Uanmrbm. Oglasi pa aanlka b. dogovora, dav.k po.ebs. Polt. Uk.rai.11.IS3. T^af.n 11It „Razpadanje družbe" Pod tem naslovom je prinesel pred kratkim neki naš dnevnik »kritično« razmišljanje o stanovskih organizacijah. Hotelo bi biti so-cialnohigiensko in menda celo duhovito, a je v svojem bistvu le krivično, \ svoji koncepciji "a tako konfuzno, da bo služilo lahko še poznim rodovom kot žalosten dokument brez-glavosti nekaterih današnjih družboslovcev in politikov. Če predpostavimo še dejstvo, da je ta družbosloven dračuli napisal novinar, ki je sam organiziran v svojem stanovskem udru-ženju, notem nam skoraj manjka izraz, s katerim bi mogli po zasluženju označiti tako pisarjenje. Da smo učitelji pri tem »razpadanju družbe« primerno udeleženi in temu pravično tudi apostrofirani, se razume samo po sebi.- »Vsaka druščina, ki še daleč ni stan, ima za varstvo svojih, menda samo njim lastnih interesov, posebno društvo in celo pisarno, ki neprestano kliče vse, ki še niso v imeniku članstva, naj se vendar zavedajo dolžnosti »stanovske solidarnosti«. »Pri tem pa ne <*re za to, da bi se ljudje sorodnega vsakdanjega onravila združevali, da bi združeni čim bolj služili človeštvu ali narodu —, da bi n. pr. učitelji z medsebojno podporo skrbeli, da bo šola čim bolj izobraževala in vzgajala otroke, da bi bili učbeniki čim cenejši in čim prikmmeiši. da bi otrokom ne bilo treba zmrzovati, ko pridejo z mokrimi čevlji v šolo — ne, stanovsko udru-ženje za to ni, stanovsko udruženje, varuje samo stanovske interese, interese otrok in staršev pa naj varujejo ,drugi'.,.« To so besede našega učenega družbenega zdravoslovca. Pa še to: »Liberalizem je družbo razbil na posameznike, pod vplivom marksizma in njegovih gesel se ti zbirajo v krdela. Trenje je tu — razredna borba, ki jo je uvedel marksizem in ki v ta namen (podčrtal pisec tega članka) zbira državljane v fronte, ki tekmujejo med seboj.« ... »Tako družba razpada v posamezna krdela, med katerimi ni prijateljskih vezi, ker na frontah je edina zveza — morilno orodje.« Ne glede na to da pričajo taka izvajanja o neverjetno pomanjkljivem zgodovinskem znan i u ter kažejo popolno nesposobnost geneze družabnega dogajanja, ko se zamenjujejo vzroki s posledicami, imamo tu še klasičen primer nerealnega življenjskega gledanja. Resnica je: kakor drugi stanovi, ki so — kar je tudi res —- v dotičnem članku tako ljubeznivo apostrofirani, se čutimo tudi mi učitelji primorane, da se združujemo v svoji stanovski organizaciji. Premnogo je žal razlogov, da bi se mogli temu odpovedati, da bi se smeli upreti temu »marksističnemu« vplivu. Tudi ni izgleda, da bi se ti razlogi manjšali, ravno nasprotno je resnica. Kar velja za nas, velja brez dvoma tudi za vse druge stanove. Velja celo za stanove, ki iz svojih finančnih in obratnih kontoarjev oblikujejo usodo milijonom in milijonom. Ti gospodje bi gotovo podpisali v celoti totalitarna izvajanja do-tičnega člankarja, akoravno so bili sami že organizirani, ko o marksizmu na svetu še ni bilo duha ne sluha ter pomenjajo vse naše današnje stanovske organizacije nravi mikro-kozem proti njihovim orjaškim zvezam. Na ljubo takim totalitarnim vzdihovanjem se ne bo nič spremenilo, ker se spremeniti ne more. Mi učitelji smo zaenkrat še tega mnenja, da je potrebno, da se čuje tudi naš glas povsod, kjer se reže naša usoda in ne moremo prepustiti reševanja svojih življenjskih vprašanj kakim imaginarnim instancam, o katerih nam žal tudi člankar ne ve povedati ničesar konkretnega. Da bi pa mogli čakati s prekrižanimi rokami na tisti veliki moment, ko bo kak človeški mesija, tisti »dober kristjan« obnovil krščansko družbo ter bi »bremena in dobrote družbe prjiv razdelil med vse«, za to smo učitelji in tudi drugi stanovi, — ne izvzemši člankarja samega — preveč priklenjeni na to žalostno dolino solz in zato žal preveč nestrpni. Ne preostaje nam torej drugo, nego da se še nadalje zbiramo v posamezna krdela, ker se zavedamo, da smo tudi tako še vedno sestaven del družbe, ki ne sme trpeti, da njena posamezna krdela propadajo, če noče ona sama propasti. V tolažbo člankarju pa lahko zaupamo skrivnost, da je že dovoli preskrbljeno, da naše morilno orodje ne eksplodira ter lahko še nadalje mirno piše svoja razmišljanja o idiličnih razmerah bodočega človeškega občestva. Če je »nesrečni« liberalizem razkropil družbo na posameznike ter jih nezavarovane in izolirane izročil v izkoriščanje drugih močnejših posameznikov, slediti moramo — hočeš, nočeš — naravnemu nagonu samoohrane in samoobrambe, toliko časa, dokler nam zaradi take atomizacije in nezavarovanosti grozi nevarnost telesnega in duševnega ter s tema tudi moralnega propadanja. »Kjerkoli se združijo trije v mojem imenu, tam sem tudi jaz med njimi,« velja za vse, ki se, sledeč svojemu naravnemu nagonu, združujejo v pravični borbi za svoje in svojih otrok telesno in moralno zdravje. Temu naravnemu klicu bomo sledili učitelji tudi v bodoče, ker hočemo biti v demokratični državni skupnosti enakovredni člani ter se na ljubo kakršnikoli socialni mistiki ne Predsednik kraljevske vlade g. dr. Milan Stojadinovič je sprejel dne 27. novembra t. 1. zastopnika JUU, in to predsednika Ivana Dimnika in podpredsednika Todora Dimitri-jeviča. Vsi na Naš pokret se je razmahnil neverjetno hitro. To nas navdaja s ponosno zavestjo, da smo ubrali pravo pot, ki nas končno mora voditi do cilja. Da pa ta cilj čimprej dosežemo, je nujno potrebno, da nihče izmed nas ne stoji ob strani, da vsi sodelujemo. V članku »Smernice in cilji so nakazani problemi, ki so najbolj aktualni, saj jih je spoznal že vsak izmed nas. Zavedamo se sicer, da stavljene naloge niso lahke, a to nas ne sme prestrašiti. Nasprotno! Še z večjo vnemo se moramo vreči na delo. Za naloge, ki jih specialno mi učitelji srečujemo pri vsakem koraku svojih prizadevanj, zainteresirajmo tudi širšo javnost. In čim več nas bo aktivno pri delu, tem večji bodo usnehi. Tu mislimo predvsem tudi na mlade tovariše in sploh na vse, ki se čutijo mlade po mišlienju. Pišite, kako si zamišljate izboljšanje učiteljske predizobrazbe, kakšne praktične izkušnje ste doživeli na učiteljišču z pridobljenim znanjem, na kakšna zaročanja ste nale- moremo in ne smemo odpovedati ~ravicam do vseh onih pogojev, ki nam jamčijo človeka vreden obstoj, ki je tudi edino jamstvo za naše uspešno vzgojno delo med narodom. Zato kličemo ponovno vsem, ki še niso člani naše stanovske organizacije: Ne stojte ob strani, marveč pridite in pomagajte nam graditi našo skupno lepšo bodočnost! Z velikim zanimanjem in pozornostjo je sledil izvajanjem zastopnikov JUU o vseh šolskih in prosvetnih vprašanjih. Obširnejše poročilo sledi v prihodnji številki »Učiteljskega tovariša«. delo! teli pri oficialnem izvenšolskem delu. Poročajte tudi o uspehih in kako ste jih dosegli. Dokažite, v kakšne nemogoče situacije vas postavlja mizerno «motno stanje in nesigur-nost na službenem mestu. Sporočite, kaj vam otežkoča šolsko delo. Navajajte konkretne primere. Polemizirajte z že objavljenimi članki. Kritizirajte in dajajte nasvete. Po božičnih počitnicah se prične načrtno delo za oroučavan'e vasi. Naloga je ogromna in zahteva celih delavcev. Ko io boste praktično izvrševali, sporočajte, kaj ste zanimivega dognali, kakšne težkoče ste srečali, na katere nove probleme ste naleteli, prosite za nasvete in svetujte. Predvsem pa ne nozabite stroge avto-kritike. Tako bo naše prizadevanje dobilo še večji poudarek kolektivnega hotenja in stremljenja. — Na delo! Vsi! Uredniški odbor. VSEBINA: »Razpadanje družbe«. Predsedstvo JUU pri predsedniku kraljevske vlade. Naš glas; Ob prvem decembru. — Vsi na delo! — Smernice in cilji. — Naša stanovska zavest. — Učitelj in njegovo delo. — Ali čutiš? — Kje si zlata svoboda in tovarištvo. Splošne vesti. — Osebne zadeve. — Kaj vse pišejo o učiteljstvu, šoli, prosveti in JUU. — Učiteljska tiskarna. — Mladinska matica. — Učiteljski pevski zbor JUU Emil Adamič. — Šolski radio. — Stanovska organizacija JUU. — Novosti na knjižnem trgu. polpretekle dobe, gmotno odvisen od vladajočih plasti, na milost in nemilost predan njihovi samovolji, ni znal ločiti zrna od plevela. Pomanjkanje inteligence ga je privedlo do spoznanja, da je miselnost politične stranke, ki ji je pripadal, evangelij vsega njegovega nehania in delovanja. To ga je nujno moralo privesti v konflikte z okolico. Njegovo ozko obzorje, utesnjeno v liliputanske lokalne borbe, mu je ubijalo voljo do osamosvojitve. Zato se je oslanjal na momentane zmagovalce v teh bojih, zvesto izpolnjeval njih povelja, se tepel za ideale, ki so celo njemu samemu bili tuji, in vedno znova podlegal v strahu za skopo odmerjeni kruh. Vse to je vzbudilo v edinem resničnem Slovencu, ki je videl čez domači plot daleč v široki svet, v Ivanu Cankarju upravičen gnev, da ;e ogorčeno pljunil in zakričal: »Hlapci-« Toda Cankarjeva beseda se je izgubila kakor "las vpijočega v puščavi. Ekonomske in socialne prilike v Sloveniji se od tistega časa niso nič izboljšale, temveč le poslabšale po železnih zakonih gospodarskega razvoja. Ekonomska kriza se je pričela odražati v vsem javnem življenju, najbolj v obstoječih kulturnih društvih, ki so končno popolnoma zgrešila svoje smotre. Srditost političnih bojev je nrivedla tako daleč, da so bojujoče se struje vsakokratni režim istovetile z državo. Kulturna društva, v katerih so bili učitelji glavni delavci, so strankarske struje izrabljale v svoje namene. Stranke so izrabljale učiteljev neizčrpni idealizem, požrtvovalnost in delo ter ga končno prisilile, da se je oddaljil od resnične narodne miselnosti. Posledice so bile katastrofalne. Na lastni koži jih bridko občutimo še danes ... V te razrvane razmere je stopila mlajša učiteljska generacija. Njo, ki na obstoječem stanju ni nosila nobene krivde, je neznosna situacija močno dojmila. Uvidela je, da so učiteljstvu za rehabilitacijo njegovega položaja potrebni širši razgledi, večji znanstveni razmah, osvoboditev od moralnega in gmotnega pritiska, kolektivnih naporov in resničnega tovarištva, ki izvira iz skupnih gmotnih in moralnih potreb in da je tej stanovski zavesti treba podrediti vse javno udejstvova-n*e učitelistva. Spontano se je iznesel zaključek: Tako ne gre več dalje! Rodil se je učiteljski pokret z edino pravilnim hotenjem: Nazaj k narodu, da upostavimo z njim pry-jSotrebni kontakt! Nazaj k šolH Proč s hlapcev anjem 'in slepomišenjem! V"člankih, ki so "do sedaj izšli v »Našem glasu«, so mladi učitelji točno dokumentirali svoje hotenje. Sile, ki izvirajo iz njega~pa moramo sedaj praktično in sistematično usmeriti. Glavni cilj je označen že z gesli, navedenimi v prejšnjem odstavku. Doseči ga bo mogoče samo posredno, postopoma, z osvajanjem delnih ciljev, ki so sledeči: 1. Nujna reforma učiteljišča. Prilagoditev izobraževanja učiteljskega naraščaja na prakso. 2. Stalnost in izboljšanje materialnega no-ložaja. 3. Upoštevanje učiteljevega mnenja pri reševanju vseh kulturnih vprašanj v državi. 4. Svobodno delo v šoli. 5. Pravilen odnos do izvenšolskega dela. 6. Točna ugotovitev kulturnih potreb slovenskega podeželja. 7. Temeljita reforma osnovne šole v smislu sodobnih pedagoških izsledkov in potreb naroda. Misel vodil j a pri vsem tem delu nam mora biti misel na šolo, kajti samo šola nam mora postati center pravega in resničnega kulturnega udejstvovanja.^S temeljitim, smo-trenim prizadevanjem, ki smo se mu posvetili nemoteni in z vso voljo, bomo narodu več koristili, ko z izpostavljanjem v raznih kulturnih društvih. To pa vsaj dotlej, dokler se popolnoma ne osamosvojimo. O vsem tem bomo morali še obširno govoriti. In kar bmo govorili, bomo podprli z neizpodbitnimi dokazi in konkretnimi zahtevami. Le tako bo naše delo usoešno, le tako se bomo izognili nevarnosti, da se ne razlije v pesek. -es. O^kotr H^atfcs Smernice in cilji Vstran rokavice in božaiočo mehkobo! Kdor ne prenese trdih besed, naj se potuhne pod odejo. Za vsak primer pa naj pomoli na zrak samo nos, da ga lastni smrad ne zaduši. Darevič, v 18. št. »U. T.« Imamo navado, da gledamo na prilike in dogajanja v širokem svetu z domače žabje perspektive. Zato nas je čas v velikih zgodovinskih periodah navadno prehitel in preden smo se jasno zavedli, kaj je hotel od nas, smo že precej zaostali. Tako smo vedno capljali nekje zadaj, se oprijemali na misli in ljudi dvomljive vrednosti, se izgubljali v meglenih frazah, bobnali prazno tovarištvo in kulturolovstvo, se samozavestno trkali na pr- ša, previdno molčali o lastnih napakah, zvesto služili interesom tistih, ki so vedrili in oblačili na političnem nebu mile domovine, slepo verjeli njih lepim lažem in mislili smo, da služimo s tem interesom najširših narodovih plasti. Kdor bo pisal kritično zgodovino slovenskega učiteljstva, bo moral ugotoviti, da se je velika večina tega učiteljstva pustila zavedno ali nezavedno izrabljati od tanke plasti izkoriščevalcev. Temu se končno ni čuditi. Pod lepo masko človečanstva in lažnega nacionalizma se je skrivalo marsikaj, kar bi v luči znanstvene kritike in objektivne presoje dobilo popolnoma nove, docela izpačene podobe. Slovenski učiteli s svojo pomanjkljivo izobrazbo, postavljen v sredo družabnih trenj Predsedstvo JUU pri predsedniku kraljevske vlade NaS glas Ob prvem decembru Prvi december je praznik naše domovine beznijo domovini, a njihove zmožnosti, nji- in države. Domovina ni samo zemlja, na ka- hovo voljo do napredujočega dela, njihov teri živi naš narod, ampak je tudi vse življe- mladi čas ona odklanja, ker nima za nje nje, ki je na tej zemlji. Temu življenju je tu- črnega kruha ob sicer obilnih pekah belih di posvečena misel prvega decembra. Da je zamesi. Nima samo posameznik dolžnosti do to življenje realno in trdo, neusmiljeno do skupnosti, tudi skupnost jih ima do posa- mnogih slabih in ponižanih in radodarno meznika. Delajmo po prvih, a zahtevajmo tu- mnogokrat darov nepotrebnim — vemo vsi. di izvrševanje drugih. Vemo tudi, da je to življenje naše domovine Danes je praznik države. Danes se mo-razcepljeno v neštevilne nijanse in kontraste, rajo predvsem utrjevati in poglabljati pri katerih spoznavanje je mnogim v bridkost, vseh slojih našega naroda tiste temeljne mi-mnogim v očitanje, nekaterim v vzpodbude sli, na katerih sloni naša državna skupnost, za novo delo, nekaterim pa tudi deio nepo- Vedeti moramo, da se te misli in ideje nad trebno. Življenje naše domovine se za to ne idejami in mislimi slučajnih nosilcev oblasti, meni mnogo in gre svojo zakonito pot dalje da so globoko utemeljene v zgodovinskem do-v bodočnost. gajanju in vredne, da se jih vsak zaveda. Si-Misel, ki danes druži življenjske sile na- temu človeku boš kmalu lahko dopovedal, kaše domovine, je skrb za to, da se obranimo ko n"Jna Je naša dolžnost: čuvati našo drzav-pred močnimi silami drugih narodov, ki se . skupnost, lačen bo boli mislil na prazen žele poslužiti naše domovine kot kruha, ki ga želodec in te ne bo mnogo poslusal, brez-ukrademo beraču. Jasno je, da bomo močni Poseln bo razmišljal po svoje, a človek s tiso-le v slogi in ugledni le po vztrajnem smotr- fakl bo «nislil, da je st°ril dovolj za državo, nem delu, a kdo danes še stvarno in resno ko S1 Je Popravil denar, in ostal boš sam ob urejuje življenje naše domovine in ublažuje zavesti, da je za krepko državno skupnost veličino njegovih kontrastov? potrebna vrv, spletena iz številnih tanjših .. vrvic, ne pa kup nerazmotanih klobčičev niti Primimo za novi plug in storimo kar mo- 0b navidezno krepki vrvi. — Nekateri bodo remo in znamo, da bo življenje naše domo- tiho, nekateri pa v preživelih oblikah govo-vine napredujoče v slogi in moči ter v do- rili o naši državi, a vsi bodo imeli svoje segljivi sreči večine ljudi. Nikogar ne izklju- smotre. čujmo iz področja našega dela, tudi tistega Mi' učitelji — ki nismo ljudje tisočakov, nebogljencka ne, ki ne premore čevljev po- a vidimo v duše sitih in lačnih ter dejanja Zin redko, a ljubezni drugih ljudi, ki ne dajejo Bogu kar je božjega in nikdar. ne carju kar je carjevega, ampak vse sebi in Tudi pri brezposelnih tovariših se mora 'svoji žlahti — bodimo nositelji in utrjeva- danes, ko napredek domovine rabi delavcev, telji prave zavesti življenjske in državne ustaviti naša misel. Ali niso oni bolečina ve- skupnosti. Ne v besedah, ampak v vztraj- like rane naše domovine? Kake misli so v nem klesanju mladine in ljudstva za boljšo njih danes, ko vsi dajemo svoje sile z lju- bodočnost države bodi naše skupno delo. Naša stanovska zavest Pu danes se med nami ni dovolj gojila naša stanovska in poklicna zavest. Ni se dovolj utemeljevala, poglabljala ali razširjala s ciljem, da jo vsak ud učiteljske ?ajednice globoko doživi, začuti in po njej okrepčan črpa novih sil. Vse preveč je bilo učiteljst\o do danes deloma malenkostno zainteresirano za prave stanovske probleme in neenotno ter nedosledno v njih reševanju. Tudi je do sedaj prevladovala politična opredeljenost, osebni egoizem in po njem usmerjena borba in trud za boljša učiteljska službena mesta, kulturna služba političnim klikam in življenje učitelja kakor so ga ustvarjale slučajne prilike, a ne njegova stanovsko kulturna aktivnost in borbenost. Primerjajmo naš stan z drugimi stanovi. Za nje ni takih metel kakor za nas. Poglejmo v razliko postopanja z nami in z drugimi stanovi. Zavedimo se izrabljanja naše stanovske nevsidranosti in nezavednosti po izvenstanovsko učiteljskih činiteljih. Pomislimo tudi, kako morda sami mnogokrat vede ali nevede grešimo proti lastnemu stanu. Razmislimo tudi o naših dolžnostih do našega stanu, predvsem z ozirom na našo mladostno svežost sil in duha. Zavedimo se jih in sledimo jim v boAi in delu. Živele so med nami in še žive precej dograjene učiteljske osebnosti, ki so v svojem delovanju bile in so na pravi poti v izvajanju svoje poklicne in življenjske aktivnosti, a mi s tem ne smemo in ne moremo biti zadovoljni. Mi smo stan in mi se moramo tudi kot skupnost, kot stan povzpeti na tisto vršino in do tistega mesta in moči v človeški družbi, kot nam to pripada kot zelo važnemu stanu. Poedinci, ki so vzorno stanovsko in poklicno aktivni, nam služijo v vzpodbuden vzgled, kako moramo mi vsi delati, kako moramo mi vsi uravnavati naše poklicne korake. Tovariš, tovarišica, ako si res učitelj-učiteljica boš odložil staro suknjo pasivnosti kot spomin na pretekle dni in se z novim optimizmom podal z vso možno aktivnostjo na naše delo. Pri tem delu ne smeš postati prehitro malodušen, ampak bodi vztrajen v njem, da ti bo ono lahko tudi zvesto v uspehih. Ako boš zadel pravo pot, Ti bodo kmalu sledili, ali pa Te vsaj umevali bližji tovariši. Tvojp delo bp gotovo imelo mnogo značilnih skupnih potez z delom številnih tovarišev in Te bo razvijalo v določeno stanovsko miselnost. Slična stanovska miselnost se bo z delom ustvarila tudi pri drugih tovariših. Na naših skupnih sestankih se bodo nedovrše-nosti, kakor tudi nerazvitost naše stanovske miselnosti, še nadalje izoblikovale in izpopolnjevale ter dograjevale tako, da bo tekom časa postala bistvenost našega stanu. Danes o kaki enotni, krepko razviti, pravilno vsidrani in za bodočnost plodoviti učiteljski miselnosti še ne moremo mnogo govoriti. Ni je še, a naša dolžnost je, da jo z lastnim delom ustvarimo vso pravilno, z ozirom na naše delo objektivno in bogato sodobnih poklicnih vsebin. To ni delo enega leta, tudi ne enega desetletja, ampak je to delo ene generacije, ki ga morajo sledeče generacije vedno še dograjevati in razvijati. In mi, ki smo se zavedli te naloge, moramo čutiti v sebi globoko dolžnost, da damo v njeno rešitev vse kar premoremo. Zavedati se moramo, da ne smemo po krivih stopnicah preteklosti, ampak po novi!}, z lastno aktivnostjo zgrajenih. Vedeti moramo tudi, da bo številnim pijavkam, ki so sesale kri našega stanu, naša nova prebuditev, nov razvoj našega stanu in naše delo nezaželeno, neljubo in v nasprotju z njihovimi nakanami, da bodo zato uporabile vso moč svojih raznovrstnih gesalk, da bi našo novo stanovsko pot in delo onemogočile. Vse to pa nam mora biti le eden izmed mnogih življenjskih dokazov, da je naša diagnoza pravilna, lek učinkovit in novo življenje zdravo. Ne smemo nasedati njih vabljivosti, ampak z jasno in zavedno utemeljenostjo našega dela iti dalje našo skupno stanovsko pot. Šiv. delo za ljudstvo izven šole, je premalo za človekovo zdravje. Zdrav ostane član človeške družbe le, če se tudi lahko po delu pove-seli in razvedrj. Teh ur najtišje samote, i?renke zapušce-nosti in solz učiteljev ne vidi nihče, ker iih razen redkih učiteljev ni nihče okusil. -i»- fvc SudVc Učitelj In njegovo delo Trd je kruh, ki ga je učitelj, posebno še, če si ga mora služiti na enorazrednicah. Daleč v zapuščenih, hribovskih krajih ležiio, mnogokrat ure in ure oddaljene od kulturnih središč ali železnice. Sama samcata stoji šola med maloštevilnimi kočicami. Da bi slutili nekateri, koliko grenkih ure preživi tukaj podeželski učitelj, morda bi bilo mani napadov na račun 150 dnevnega učiteljevega dela v letu. Poslušajte! Šola leži 25 km od železniške postaje. Učitelj mora prehoditi not neš, ker mu ni na razpolago nobeno prometno sredstvo niti srednjeveški poštni voz. Pot drži ves čas navkreber, med pustim kraškim kamenjem in bornim grmovjem, dvigne se 1000 m visoko in strmo pade v dolino. Tu stoji šola. V tej samoti teče učiteljevo življenje, brez hrupa in presenečenj — le razočaranja motijo miren potek. Dan se umika dnevu in vsak prinaša s seboi samo delo. Delo je naporno, kdor ga ni opravljal, ga ne more kritizirati. Dopoldne od 9. do 12. ure ima učitelj 4. do 8. šol. leto, t. j. 4 oddelke; popoldne od 13. do 16. ure 1. do 4. šol. leto, zopet 4 oddelke. Poučevati mora v 2 oz. 3 oddelkih, posebno pri nižji skupini, ko otroci v 1. razredu še ne znajo citati. Učitelj mora ekonomično izrabiti čas, t. j. čas pismene naloge pri enem oddelku mora uporabiti za poučevanje pri drugem oddelku in obratno. Biti mora ves čas aktiven, niti minute ni prost. Kako naporna je 6 urna napetost živcev, ve le učitelj! Tako poučevanje je vse kaj drugega kakor lenuharjenje! Toda s šolskim delom še dol^o ni končano učiteljevo delo. Prisiljen je, da si mora sam kuhati. V vasi ni gostilne, niti trgovine, niti hiše, kjer bi mogel dobiti hrano. Vsekakor prijetno delo za moškega, posebno še, če mora hoditi 1 u|ro daleč nakupovati Po 3 urnem napornem poučevanju je učitelj iz- mučen in lačen in bi se mu prileglo, da bi si odpočil in v miru zaužil kosilo. Zanj to ne velja! Ko pride iz šole, mora v 1 uri skuhati kosilo, poobedovati in pospraviti. Na kake gurmanske užitke se seveda ne sme veseliti! Toda človek mora biti skromen, saj je skromnost lepa učiteljska čednost. — Namesto odpočitka, ob 13. uri zopet šola, delo v kuhinji lahko počaka. Pouk neha ob 16. uri. V zim. času mora učitelj po šoli pospraviti v sobi in zakuriti. Delo je sicer malenkostno, toda 1 uro vendar vzame časa, koi nato ie treba misliti na večerjo. K vsemu pridejo še upraviteljski posli, pranje oerila (včasih ne znajo na vasi prati!), izvenšolsko delo. Za študij nima časa. Sedaj pride najhujše! Mlad človek *e poln mladostnih sil in svežosti, glava mu je polna lepih načrtov, ki tu ne morejo priti do izraza in ostajajo v notranjosti ter povzročajo resigniranost. Berzobzirno jih ubija moreča zapuščenost in samota, ki reže v mozeg in kosti kot oster, srce pretresujoč vrisk. Zimski večeri kraljujejo v brezmejni tišini in učitelj sameva. Tišino preseka le bitje preplašenega srca in tiktakanje ure. Edino življenje!... Samota utruja in ubija živce, jemlje jim življenjsko moč in veselje do dela. Le poglejte, še čuvaje na svetilnikih na otokih izmenjajo vsakih 6 mesecev. In še v tem času so postali nekateri čudaški. Učitelj mora včasih vzdržati dolga leta v samotah. Ne, ni najhujši hrup velemesta, najhujši ubijalec človeških živcev je brezmejna in brezupna samota, ko ne čuti človek bližine človeka, s katerim bi se lahko prijateljski Doraz-govoril in razvedril. Po delu je potrebno razvedrilo, da človek ne postane čudak in za-grenjenec. Koliko učiteljev hrepeni po enem samem trenutku smeha. Ti trenutki dajo človeku novih moči in novih imoulzov za trdo in pusto življenje v hribih. Delo, tudi najboljše Ali iutiS! 1. Kako je pri srcu človeku takrat, ko mu je krivica poteptala poštenje, čast in ugled! 2. Kako je pri srcu človeku takrat, ko od družine odtrgani oče bdi skozi noči in premišljuje dneve usode, ki teko v razočaranja! 3. Kako je pri srcu človeku takrat, ko ga ne neha biti po obrazu krivično maščevanje in ironični posmeh! 4. Kako je pri srcu človeku takrat, ko mora jemati slovo, od matere ali očeta nebogljena deca! 5. Kako je pri srvu deci takrat, ko teden za tednom, mesec za mesecem slišijo od oče- ta: ostanite zdravi, saj kmalu vas pridem zopet pogledat! 6. Kako je pri srcu očetu takrat, ko ga sprašuje najmlajši: čemu hodiš od nas, zakaj nismo skupaj ... 7. Kako je pri srcu materi takrat, ko mora oče radi potrebe ostaviti deco in ženo! 8. Kako je družini pri srcu takrat, ko je v skledi premalo mleka, v košari premalo kruha in obleka pretanka ... 9. Kako je danes ali jutri pri srcu tistim, ki so krivi takega gorja? 10. Kako bo nekoč pri srcu doraslim otrokom, ki so bili deležni takega gorja? -c. Kje si, zlata svoboda In tovarištvo V vsej vasi niti enega inteligenta. Čutim potrebo po razgovoru, po zdravi diskusiji, po prijateljski družbi. Vendar vsega tega ni! Sama sem. Popolnoma sama in zapuščena. Tujka med neprijaznimi tujci. Kje ste, tovarištvo, sloga, medsebojno razumevanje in podpiranje? Ne samo to! Tudi osebne svobode nimam. Ne šest delavnih dni. In ne sedmi dan, ki ga je Gospod namenil — za oddih. Meje šolskega okoliša so svobodne za vsakogar. Za kmeta, za delavca, za berača in postopača. Za me —? Za narodno vzgojiteljico niso! Tudi sedmi dan ne. Tudi oni dan ne, ki bi po božjih postavah smel biti samo — moj in Gospodov. Brez dovoljenja mi je prestop šolskega okoliša prepovedan. In tega dovoljenja ni in ga z lepa ne bo! In tako samevam. Govorila bi — družbe ni. Čitala bi — pa ni knjig, ne denarja za ubog malomeščanski dnevnik. Radio, v tej puščobi nedosegljiv ideal — ni ga. O zlate sanje iz študentovskih let o idealnem učiteljskem poklicu, kje ste? Sama sem v tej samoti in zapuščenosti. Naveličana vsega, samo grozno, nevzdržno lačna. Lačna družbe, zabave, debate. Lačna knjig, novic, vzpodbud, idej — inciative. Lačna, strašno lačna prijateljic, znancev, iskrenega tovariškega očesa. In lačna bom ostala vsa najlepša mladostna leta! Izstradana, duševno in telesno, naj vzgajam in oblikujem 70 mladih duš? Naj jim vlivam življenjske korajže in optimizma? Vere v bodočnost in borbene volje? Kako? Odkod? * PS. Napisala sem to v opomin in spomin. Ni bilo tako pred 50 leti. Danes je tako! Kar ko bo čez 50 let — kdo ve? Mogoče bo takrat urednik »Učit. tovariša« ponovno objavil te vrstice pod naslovom »Pred 50 leti«. In čudili se bodo pozni rodovi: »Ali je res bilo takrat to mogoče?« Ela. Splošne vesti PEDAGOŠKA EKSKURZIJA JUU NA ČEŠKOSLOVAŠKO Ekskurzijski odsek bo organiziral v drugi polovici meseca maja 1937, 10 dnevno pedagoško ekskurziio na Češkoslovaško. Potovali bi v avtobusih na protfi: Ljubljana, Maribor, Wien, Bratislava, Brno, Zlin, Olomouc, Pardubice, Praga, Plzen, Č. Budjevice, Linz. Celovec, Ljubljana. Vožnja in vsa oskrba ca 1600 din. Prijave do 15. decembra 1936. Mesečni obroki ä 260 din od decembra do vključno maja. Za vsako prijavnico bo odprt konto pri Učit. posojilnici v Ljubljani. Prijavnico in čeke bomo ooslali po 15. dec. 1936-, ko bo ugotovljeno, če je dovolj prijav-Ijencev. Prijave EO pri JUU v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. — Smučarski tečaj. Slovensko Planinsko društvo priredi v sporazumu z JUU, sekci za dravsko banovino, smučarski tečai za uči-teljstvo na Veliki Planini od 1. do 9. januarja 1937. Tečaj bo vodil učitelj JZSS. Stanovanje in hrana dnevno 25 din. Prijave spreiema do 25. decembra JUU v Ljubljani. Frančiškanska ulica 6. Velika Planina leži na najbolj prostrani planini in je lahko dostopna iz postaje Kamnik. Nudi najboljše smučarske terene. Je pravi smučarski raj, posebno za začetnike, radi nešteto položnih pobočij. Snežne prilike so jako ugodne za vežbanje. EKSKURZIJA UČITEUSTVA NA SVETOVNO RAZSTAVO V PARIZ Ekskurzijski odsek JUU sekcije za dravsko banovino bo organiziral za učiteljstvo in po njih vpeljane sorodnike in znance 12 dnevno potovanje na svetovno razstavo v Pariz v prvi polovici meseca juli'a 1937. Tia grede bi potovali preko Švice, nazaj rtrede preko Italije. Med Dotjo si bomo ogledali posamezna mesta in njihove zanimivosti. Posebno pažnjo bo odbor pri organizaciji poklanial pedagoškim in kulturnim ustanovam. Podrobnosti za enkrat še ne moremo obiaviti, sporočamo pa oribližno ceno in upamo, da ne bo nrekoračena. Stroški za potovanje, prehrano, stanovanje, ogled razstave itd. so preračunani na 2200 din. Ta znesek morejo prijavljenci nlačati v mesečnih obrokih a 275 din od decembra do vključno julija 1937. Prijavni rok do 15. decembra t. 1. Naknadne prijave bomo upoštevali le po možnosti. Če se bo do najavljenega roka Drijavilo zadostno število udeležencev, bomo vsem poslali v nodois nrijav-nico in čeke Učit. hranilnice in posojilnice v Ljubljani, kamor bodo nakazovali mesečne obroke. Istočasno s oodpisom prijavnice bodo morali prijavljenci plačati tudi prvi obrok. Ostale Podrobnosti bodo sledile v prihodnjih številkah »Učit. tovariša«. Prijave: EO pri JUU v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Prijavni rok je podaljšan do 15. jan. 1937. — Prošnja. Prosim tovariše in tovarišice, da mi javijo naslov starejše, zdrave, poštene in zanesljive spretne gospodinje, ki bi bila voljna iti služit v Beograd k učitelju s štirimi otroki brez matere. — Peter Mavric, učitelj v min. prosvete, O. N. Premestitev Učitelj Janez Potikar se je nenadoma začutil osamelega. Devet let je služil v Kravjeku in nikdar mu ni prišlo na misel, da bi prosil za premestitev, to leto ga je pa kar nekaj popadlo, da mora proč. Ozrl se je okoli sebe in videl tovariše v dolini, kako imajo vse, kar potrebuje sodoben človek za razvedrilo, knjige, predavanja, teater in radio, dočim so njemu ta leta pretekla, kakor kalna voda. Čakal je na razpis vso zimo in pomlad, zato se je naročil na najbolj merodajni časopis, da ne bi prezrl razpisa. Vsi tovariši in tovarišice po rovtih so listali po časopisih in iskali zaželenega razpisa, ob nedeljah so se shajali pri fari in se povpraševali, ali so bila mesta objavljena, ker so se bali, da so sami prezrli razpis. Smilil se je Janez tovarišem, ker je najdlje služil v tem odljudenem kraju, pa so mu prisrčno svetovali, naj si poišče protektorja. Janezu je bilo perodno. Že beseda »pro-tekcija« se mu je zatikala >n4 jeziku in jo je goltal kakor ribe in rake, ki jih ni bil vajen, še bolj pa mu je bilo nerodno, ko je pomislil, da bo treba temu in onemu reči za tisto sitno zadevo, za premestitev. Zbiral je misli in korajžo in premišljeval, komu naj reče. Nobenega strica ni imel v ministrstvu, niti ni poznal nobene strojepiske, ki bi služila tam. Stopil je do najbližje tovarišice in ji zaupal stvar. »Namreč«, je dejal, »brez protekcije ne pridem nikamor, jaz pa nimam nobenih zvez.« Tovarišica mu je svetovala naj vloži prošnjo. Globoko se je oddahnil, ko je spisal prošnjo, desetkrat jo je prebral. Vse je bilo prav in podpisal se je s tresočo roko, nato pa ves zadovoljen nesel pismo na pošto. Janez Potikar je služboval v Kravjeku in je tu čakal zaželenega odgovora in premestitve. Čvrsto je bil prepričan v uspeh svoje prošnje in je čakal pomirjen, saj premestitve morajo biti ob koncu počitnic, počitnice pa so minile in njegove premestitve ni hotelo biti. Pač so bili mnogi premeščeni, v merodajnem časopisu so bila imenovanja septembra in oktobra in vse leto, Janez je tako štel leto službe več, ni pa bil prestavljen. Maja m^cf1 bi moral biti zopet razpis, ki se je pa zakasnil do julija. Korajža velja, si je mislil Janez in je spet vložil prošnjo in šel iskat protektorja. Tovariš mu je nasve-toval: »Ti«, je rekel, »tvoj župan ima zdaj veliko besedo, ker se razume s poslancem, ako mu boš prav razložil, bo pomagalo«. Janez je skoraj zajecljal: »Ne bo nič iz te moke, nočem se ponižati. »Beseda ni konj«, ga je bodril tovariš. »Glavno je, da te premestijo, pojdi včasih k njemu na polič, pa mu povej«. Janez je odšel potrt. »Ne bo nič«, si je govoril, »samo ponižal se bom, on se bo pa postavljal, kako sem ga prosil«. Njegov prijatelj, ga je pa nekoč s politiko spravil v županovo gostilno z namenom, da poprosi župana, da se zavzame za Janezovo premestitev. Ko sta vstopila, je prišla županova najmlajša hčerka Micka, zmedla se ob pogledu na novega gosta, pa se takoj znašla in prinesla polič in prisedla, češ, to je nekaj kolo- salnega, da jih je prišel tudi gospod učitelj po dolgem času zopet obiskat. Ob tem prisrčnem sprejemu se je nato Janez zmedel in ji rekel, da je prišel gledat, kako se kaj imajo doma, njemu je pa tudi dolgčas samemu. Z velikim razumevanjem je obžalovala njegovo osamelost, tudi ona goji občutje zapuščenosti in je silno vesela, da jo je prišel počastit in razveselit. Ko je v mraku prišel oče župan in pri-sedel k mizi, ga je Janezov prijatelj kar po domače prosil, če bi gospod župan pri gospodu poslancu zastavil svojo vplivno besedo, da bi ugodno rešili Janezovo prošnjo za premestitev. Gospodu županu je zastala mehka beseda in tudi Micka je vzkliknila, kakor, da bi jo kdo prijel za nogo, ko sta slišala, da hoče gospod učitelj proč. Pa je gospod župan požrl slino in je potisnil nalahko hčerko proti učitelju ter svečano obljubil in zatrdil, da se bo zavzel zanj na vso moč in na vse kriplje, da mu izpolni željo. Zvečer, ko se je zavalil gospod župan v posteljo, je zagotavljal staro in Micko, ki je prišla v sami srajčki še enkrat po zagotovilo, da učitelj Janez Potikar ne sme biti premeščen, ker, da je čisto čeden in pameten fant in bo to čisto dobra partija. In se je oče župan pridušil, da bo takoj jutri pisal gospodu poslancu, da se prošnji učitelja Janeza Potiekarja ne sme ugoditi, ker je v Kravjeku službeno potreben. Čas je bežal in Janez je vedno težje prenašal Mickine poglede, zdaj mehko božajoče, drugič skoraj očitajoče. Mati županja ga je vzpodbudljivo pogledovala in oče župan ga je trepljal očetovsko po rami, da je bil Janez ves lesen od same ljubezni, ki je ni bil vajen. Tedaj je Janez obupal in se pridušil, da več ne prestopi praga, županove gostilne, čeprav ga ne premestijo. In ko Janeza ni bilo teden dni k županovim, je oče župan na prvi občinski seji razložil zbranim možem, da je njihov učitelj zanič in pijanec in ženskar, da ga ne mara in da mora proč. Res je pisal še tisti dan gospodu poslancu, ki pa ni mogel več pomagati, ker je prišla na krmilo nova vlada in so gospoda poslanca odžagali in se je moral s^m gospod župan bati, da odleti. Tako je Janez Potikar ostal v Kravjeku in je čakal novega razpisa in pravične pre-mestvitve. S prvim razpisom je vložil novo prošnjo za premestitev z drugim razpisom je prosil drugič, sto in sto je bilo premeščenih, na učitelja Potikarja v Kravjeku, ki je imel devet let službe na enorazrednici in je želel med ljudi, pa so pozabili. Shujšal je in tarnal, ker ni bil uslišan. Novi tovariši, ki so prišli na mesta prejšnjih, so mu prav tako iskreno svetovali: »Poišči si protektorja«. — Kaj misliš, da boš brez protekcije premeščen? Še nobeden ni bil in nikoli«. Janez je klonil z glavo in je šel proti domu. »Ne bom prosil nikogar.« Zimo je prebil v Kravjeku. Sneg ga je zatrpal, da ni mogel delj, kot iz sobe do učilnice. Tam pa ni imel časa delati, ker ni bilo nobenega učenca v šoli. Prišla je duhteča vesna s popki in ptičjim žvrgolenjem. Janezu so kipela v prsih medle- — Tudi na Češkoslovaškem so častno odjeknile letošnje Vodnikove knjige. Kakor nam sporočajo iz Prage, bodo Albrehtovi »Zarečani«, ki so jih Vodnikovci sprejeli s tolikimi simpatijami, še pred Veliko nočjo izšli v češkem prevodu. Vsekakor velik in nagel uspeh slovenskega pisatelja! — Po razgovoru s tovariši, vabim na sestanek vse maturante mariborskega učiteljišča, ki so maturirali v letih 1917., 1918., 1919. in 1920., da določimo skupno obletnico mature. — Vojaška služba med svetovno vojno nas je razkropila v razne dele Evrope in zaradi tega nismo skupno maturirali. — Sestanek se bo vršil v pondeljek, dne 28. decembra t. 1. ob 10. uri dopoldne v Narodnem domu v Mariboru. — Tovariši, pridite vsi, pošljite predloge in eventualni vzpored ter se izjavite, če se strinjate z določitvijo datuma za naš prvi sestanek! — Vlado Porekar, učitelj v Ljutomeru. — »Moji pre jemki«. Te tablice sem razposlal tovarišem predsednikom sreskih društev, pri katerih si oskrbite tovariši upravitelji ta koristen pripomoček za učiteljstvo Vaših šol ob nriliki prvega zborovanja. G. V. — Nove tiskovine. Proračun A. in B., obračun ter zapisnika k proračunu in obračunu imata zopet v zalogi Knjigarna »Učiteljske tiskarne« v Ljubljani in podružnica v Mariboru. — OPOZARJAMO naše cenj. bralce na današnjo prilogo tvrdke Engele, razpošiljal-nico porcelana v Ljubljani, Miklošičeva cesta 36, ter na posebno lepo izbiro po najnižjih- cenah. — S splošnim priznanjem in pohvalo je bil sprejet letošnji knjižni dar Vodnikove družbe. Dnevno dobiva pisarna Vodnikove družbe pisma z navdušenimi ocenami in zahvalnimi sporočili. Zaloga letošnje žetve pa bo žal v kratkem razprodana. Zato naj se vsi, ki hočejo še dobiti te štiri lepe knjige, nemudoma javijo svojemu poverjeniku ali pa naravnost pisarni Vodnikove družbe v Ljubljani, Knafljeva ulica 5. Poznal sem jih, ki je padalo neprestano kladivo nanje in toliko, da so se časih upognili pod udarcem; in tudi sem jih poznal, ki so se zgrudili na prvi mah . . . Iv. Cankar: Nima, Zbrani spisi, IX. zvezek —i Nameščeni so naslednji učiteljski abi-turienti(-nje): Jurše Ida v Marijo Reko; Vilfan Julija v Šmihel pri Žužemberku; Lutar Marjeta v Šmartno na Pohorju; Slana Antonija v Št. Jernej nad Muto; lic Angela v Ko-rinj, Novo mesto; Štular Angela k Sv. Trojici; Gruden Ana v Konšico; Plut Marija v Jur-klošter; Samsa Gabrijela v Dobovec; Grilanc Danila v Smuko; Zaje Jožefa v Onek; Bedia-nič Julijana v Mavrlen; Starič-Kovar Frančiška v Staro Oselico; Šemrov Ana v Gor. Rečico; Drofenik Vekoslava v Podkraj; Cerar Angela iz Ljubljane v Nemško Loko; Potisk Hilda iz Maribora v Matke; Mihelčič Alojzij v Zagorje ob Savi. Ka/ vse pišejo o učlteljstvu, šoli, prosveži in JUU —1 Omalovaževanje veronauka. Pod tem naslovom piše »Domoljub« od 25. XI.: »Nekateri učiteljski zbori ne priznavajo verouku mesto, ki mu gre in ga smatrajo kot stranski predmet, ki nima za prestop in neprestop učenca v višji razred nobenega pomena, čeprav je verouk tudi v izpričevalu stavljen na prvo mesto. Opozarjamo prizadete, da s povedano prakso prenehajo.« —1 Patriotizem in vera. »Domoljub« od 25. XI. piše med drugim: V roke mi je prišla šolska čitanka naših osnovnih šol, menda za 5. razred. Kakor se je po Sveti deželi cedilo nekdaj mleko in med. tako se ta čitanka cedi samega ljubega patriotizma. To je tako zoprnega, tako saharinsko sladkega, tako neokusnega, da pameten človek res ne ve, kaj bi z njim počel. — Ljubezen do domovine je nekaj vestnega in svetega, zato želimo, da se naši mladini in vsemu našemu narodu ne podaja na način, kakršen je zašel sedaj v šolske učbenike, pač pa naj nas vodi in podpira pri rešitvi tega važnega vprašanja res in edino naša sveta vera. —1 O dveh zaplenjenih Erjavčevih knjigah poroča ponovno »Kmetski list« od 25. XI. in priporoča Cankarjevo zgodbo v prepričanju, da bodo čitatelji marsikaj razumeli. —1 V Oneku na Kočevskem je dosedanji šol. upravitelj prestavljen in so otroci brez pouka. (»Gottscheer Zeitung«, 20. XI.) —1 V Beogradu je nad 400 slovenskih šoloobveznih otrok, kateri se niti verouka ne morejo učiti v materinem ieziku. — Zahtevamo, da se ustanovi v Beogradu slovenska ljudska šola s slovenskim poukom in s slovenskimi učitelji (»Straža v vihariu« od 26. XI.) —1 Ob 25 letnici pomožne šole v Ljubljani je izšla posebna brošura, ki govori o razvoju te šole in še o marsičem. Brošuro ocenjuje »Slovenski narod« od 27. XI. prav ugodno. Glede razvoja pomožne šole nri nas pa prinaša tale pasus: Ko bere človek te podatke, se kar čudi, da je mogla »Pomožna šola v Ljubljani« doseči v 25 letih tak razmah. V svoji skromnosti omenja g. Iv. Dimnik gg. Skalo, Brankoviča in Ramadanoviča, zdi se pa, da ima naiveč zaslug za krasni razvoj te šole Ivan Dimnik sam. —1 Več vzgoje za praktično življenje! piše »Trgovski list« od 10. XI. v uvodniku. Tu pravi med drugim: Naša mladina se uči preveč mrtvih reči, pa premalo praktičnih. Namen šole bi moral biti, da vzooji mladino, ki ima najpotrebnejše znanje za življenje, dejansko pa vzgaja le kandidate za državno službo. Šole nudijo preveč teoretičnega zna-nia. V šole spada tudi pouk v strojepisju. Najprej naj bi se učenci učili jezik sosedov in potem druge. Vsak absolvent srednje šole bi moral imeti nekaj pojma o knjigovodstvu. Pouk bi bilo treba čisto reformirati, nredvsem pa je treba zboljšati profesorjem in učiteljem plače, da se bodo mo -ST0V\ &Â12D EZK\ Zimski plašči, kostumi, kompleji, obleke in bluze samo zadnje novosti v največji izbiri pri ELITE Prešernova ulica št. 7-9 Ljubljana FR. P. ZAJEC ispraiao optik Ljubljana, Stari trg i priporoča: naočnike, ščipalni-ke, barometre, toplomere, risalno orodje, mikroskope, fo to-aparate itd. Velika zaloga raznih ur, zlatnine in srebrni-ne. Ceniki brezplačno. Kreditna zadruga državnih uslužbencev v Ljubljani, Gajeva ulica št. 9 — v lastni hiši Najstarejša kreditna zadruga v jugi slaviji, ustanovljena leta 1874. Poštni čekovni račun štev. 10.681. Telefon štev. 3413. Posojila do Din 10.000'— vsem javnim nameščencem po 8% proti zaznambi na plačo na prvem mestu in poroštvu.