Gorski
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra
5. Kakšna bi bila zemlja brez solnca.
 Vroč polctni dan je bil, ko smo se bili spet zbrali v vili prijaznega profesorja Silvestra. Prav dobro nam je del hlad v sobi, zastrti   z neprosojnimi zavesami.  Kar nekam  dremotni smo  postajali,
 komaj da smo bili vstopili, upehani od neznosne vročine. Stari 1 profesor je menda to tudi opazil. Kajti še preden je začel go-voriti, privzdignil je zavese pri oknih, da nas je objela v polni meri solnčna svetloba, potem pa je pristavil:
»Le dajmo solncu prosto pot, da nas more oibsevati! Solnce je namreč za nas največji božji dar. Kaj mislite, otroci, kako bi bilo na zemlji, če ne bi imeli solnca?«
Radovedni smo se spogledali z gospodom profesorjem ob tem nje-govem vprašanju. Ko mu pa nihče ni odgovoril, je začel sam spet pri-povedovati.
»Nekoč se mi je sanjalo, da so se bili ljudje naveličali življenja, kot ga moramo vsak dan vsi živeti na zemlji. Odkraja so začeli govoriti; Živ-ljenje je kratko, pa še to težavno. Čemu bi se ubijali, delali in trpeli? Rajši se poveselimo in odpočijmo!
Od tistega dne so povečini vsi ljudje popustili svoja dela. Kovač ni več koval, kmet ni*več oral in sejal, trgovec ni več prodajal, uradnik ni maral več v pisarno in ne delavec v tovarno. Skratka: vsi so začeli pasti lenobo in pohajkovati. Kmetje so poležavali v vrtnih sencah, meščani so se izprehajali po solnčnih šetališčih, mladina se je zbirala po igriščih, stari so pa leno zborovali v svojih zbirališčih.
Tako je šlo nekaj dni, in začuda dobro jc uspevalo po zemlji to ve-selo življenje. Smeh in spev, pesem in godba sta se čuli povsod.
Tedaj se je pa ozrlo solnce jezno dol z neba na to veselo zemljo. Hitro kot blisk je preletelo vso zemljo in z jasnimi svojimi žarki je pre-gledalo vse njene kotičke. Ko pa je videlo prečudno izpremembo med ljudmi in njih prešerno veselje, tcdaj je užaljeno reklo samo sebi;
»Čakajte, lenuhi! Če nočete sami od sebe vedeti, da jc človek ustvar-jen za delo kot ptica za letanje, va,m pa jaz s silo to pokažem. Ne bom storilo drugega kot to, kar delate vi vsi. Skrijem se in nekaj časa počijem, potem boste pa že spoznali, da brez mene ne morete nikamor. In res! Če vi ne sejete, čemu bi izvabljalo jaz s svojo toploto iz zemlje seme, ki ga ni v zemlji? Č^vi ne orjete, čemu bi jaz ogrevalo zemljo, da daje sad? Če vi ne delate, čemu bi jaz vam dajalo svetlobo; saj lenarite lahko tudi v temi.«
Tako si je reklo solnce ob pogledu na brezdelne Ijudi in tako je tudi storilo. Jezno je zašlo nekega večera v zaton in več dni zaporedoma ga ni bilo več na izpregled. Temni oblaki so prepregli nebo. Čeraerni in pusti,
riad vse dolgočasni dnevi so prišli nad zemljane. Tudi so ljudje izvedeli,
da se solnce kuja zato, ker se kujajo oni za delo; a vendar se niso lotili
|     dela in ne sprijaznili se s solncem. Šc zbadljivo so začeli solncu groziti,
češ: »Le, če hočeš, bomo vsaj videli, kdo bo prej odjenjal. Saj, če nam ti
nočeš svetiti, imamo pa ponočno solnce, ki mu pravimo luna, in ta nam bo
'     toliko lepše in milejše svetila, kolikcr bolj nam boš ti nagajalo s svojim
skrivanjem.«
Tuko so kljubovalno govorili ljudje solncu, a so se pri tem motili. Kajti od onega večera, ko se je bilo skrilo solnce, tudi luna ni hotela več zasvetili, in z luno vrejd so se poskrile tudi vse zvezde.
Tedaj so se napotili ljudje do najbolj učenih zvezdoznancev in jezno so jih vprašali: »Zakaj se nam je zdaj, ko nam kljubuje solnce, skrila iudi luna?«
Oni pa so odgovarjali: »Norčki! Ali ne veste, da*bo tudi luna le ¦ temna, ako ne bo sijalo solnce? Saj luna dobiva svojo svetlobo le od "     solnca.«
Nosovi so se ljudem pobesili ab tem odgovoru. Spoznali so, da bi bilo dobro prositi Boga, naj ukaže solncu, da posije; toda v svojem napuhu se niso uklonili. Še bolj prevzetno so govorili med seboj: »Naj le nagaja solnce, če hoče, saj imamo dovolj še drugih stvari, ki nam dajejo svetlobo in toploto. Imamo premog in vodo in z njiju pomočjo si ustvarimo gorlji-vega plina in žarne elektrike. Še lepše se bo dalo živeti v njiju žarkih kot pa v žarkih nagajivega solnca.«
Tako so govorili ljudje, pa ne samo govorili — mnogi so se že tudi zganili na delo, Napeljali so vode, postavili stroje, nakopali in navlekli premoga, razpredli pa deželi in mestu na stotine in tisoče cevi, da se je jel po njih valiti gorljivi plin in po žicah poskočna elektrika. Spet se je ljudem precej časa godilo dobro ob jasni elcktrični luči in ob toplih pli-novih pečeh.
Žal, da je na zeihlji vsaka sreča le kratka. Nekaj časa je bilo res spet na zemlji prijetno življenje, pa le za tiste, ki niso imeli s plinom in elektriko noibenega opravka. Ko pa so zahtevali svoj delopust tudi oni delavci, ki 50 se ukvarjali z nabavo in uravnavo elektrike in plina, tedaj je spet nastopila izprememba. Z onim dnem namreč, ko so delavci delo pustili, je zmanjkalo premoga, obstali so stroji, in kmalu ni bilo ne plina in ne elektrike več — seveda tudi rte luči in toplote;
Vendar so ostali Ifiidje trmasti še dalje. Namesto da bi se pobotali z Bogom iri s solncem in poprijeli za delo, so iznova prešerno modrovali: »Nič zato, če nimamo premoga. Saj imamo še vodo. Močni vrelci izvirajo v goi^ih, in te vrelce bomo zajezili, da dobijo pomnoženo moč. Potem jih bomo pa spustili na kolesa in na turbine, in šli bodo stroji tudi bfez pre-moga in spet bo dovolj luči in toplote.«
In kar so sklenill, so hoteli tudi izvršiti. Že so odšli v hribe in gore, da zajezijo gorske potoke m naredijo tolmune, iz katerih bi drla z vso silo voda na kolesa in na turbine. A glejte ga šmenta! Studenci so se bili
*>
uprav v teh dneh popolnoma posušili. Šli so domišljavi ljudje in iskali novih, pa jih niso našli. Ugibali so, odkocPto, a odgovora nigo vedeli. Zato so šli k zemljemercem in poznavalcem zemlje, pa so jim rekli; »Vi, učeni možje, povejte nam; odkod to, da so naenkrat usahnili vsi studenci in potoki?«
Pomenljivo so se muzali učcnjaki, potem jim je odgovoril najbolj učeni: »Odgovor na to je lahek. Sami veste, da nimamo že precej časa nobene solnčne luči, Ker pa nimamo solnca, se tudi lcd in sneg, ki so ga polni vrhovi gora, ne taja. Ker pa se sneg in led ne taja, ne prodira voda v zemljo, da tam tvori studence in vrelce gora. Je pa še nekaj drugega. Ker nimamo solnca, ne izhlapeva morje nobcne sopare. Ker pa ni vodne sopare, tudi ni megla in oblakov, ki bi dali dežja in vode. Odtod pride,
da so posahnili vsi studenci in reke.«
(Konec.)