Ljubljana, 30. oktobra 1974 - številka 17 irezi Gustav Krklec Knjiga in njena usoda Zelo težko je natančno definirati knjigo, posebno še otroško ali mladinsko knjigo v tem našem porabniškem času, ko je knjiga doživela žalostno usodo, saj jo obravnavajo kot drugo porabno blago. Tudi knjiga je neke vrste porabno blago; podvržena je tržnim zakonitostim kot vsak predmet, ki ga prodajamo ali kupujemo. Po svojem poslanstvu, globljem smislu in pomenu pa knjiga vendarle ni samo porabno blago take vrste, temveč pomembno sredstvo v prizadevanjih za humanizacijo družbe. Nekdo je lepo povedal, da knjiga ne more napraviti človeka dobrega ali slabega - lahko pa ga naredi boljšega ali slabšega. Franc Kafka pa je izrekel,,tršo“definicijo: „Knjiga je sekira za zamrznjeno morje naše notranjosti. “ Mislim, da lahko ! že iz teh bežnih primerov izluščimo moje temeljno stališče: . knjiga je pomemben družbeni dejavnik, ki mu moramo posvetiti več pozornosti, kot smo jo pošvečali doslej. Kot književnik pozdravljam prizadevanje, da posvetimo pri nas temu problemu resnično pozornost - tako namreč čutim v \ akciji mesec knjige. Pred nedavnim sem imel priložnost videti, kako je na tem področju v Sovjetski zvezi. Reči moram, da prav čudovito. Tako je predvsem zaradi dveh stvari: od mladih nog vzgajajo : ljudi v ljubezni do knjige in drugič — država je s primernimi cenami omogočila, da je knjiga dosegljiva vsakomur. Pri nas pa so cene prestopile vse meje in prav tisti, ki jim je knjiga najbolj potrebna, je ne morejo kupiti. Naj povem en sam podatek: časopis „Literaturnaja gazeta" ima dva milijona naklade, pesmi Desanke Maksimovič so izšle v 70.000 izvodih, Branko Čopič pa I sodi med pisce, katerih dela so izšla v Sovjetski zvezi v več kot milijon izvodih. Mislim, da bi se naša družba in naši založniki lahko nad tem zamislili. Prepričan sem tudi, da pri nas ni krize glede rokopisov. To , smo lahko mjbolje spoznali ob zadnjem razpisu republiškega ’ sklada za napredek kulturnih dejavnosti SR Hrvaške. Toda, če { hočemo biti pošteni, moramo priznati, da so naši založniki v ' nemogočem položaju - in to največ po krivdi bank, ki jim nalagajo oderuške obresti. Mislim, da je prav mesec knjige priložnost, ko bi morali to problematiko obravnavati z več vidikov. Prizadevanja po X. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, da bi postala kultura sestavni del naše družbe, nas morajo spodbuditi k raznovrstnim akcijam, pri katerih moramo sodelovati vsi - književniki in bralci. So problemi, ki jih posamezniki ne morejo rešiti; pri tem bodo morale pomagati tudi naše družbenopolitične organizacije. Prišel je čas, ko se moramo resno zamisliti nad usodo knjige. Kot pisec seveda želim, da bi bila ta čim boljša. . . Spoštovanje J.°j> koliko lepih besed je zapisanih! A starejši ljudje težko berejo. Koliko pesmi je povedanih in celo zapetih! A stari ljudje slabo slišijo, kaj naj naredimo? ljudje občutijo. Nič manj kot mladi. Mogoče celo bolj. Več samote je okrog njih, več tišine, več časa za zorenje občutka: ' Zanič sem. Odveč. Da bi vsaj ne vedel tega! — Da bi ne vedela! “skušamo jih zabavati. Jezi nas, če se ne smejejo, če niso dovolj hvaležni za darila, če niso srečni, da se sploh spomnimo nanje! “o pa se spomni razbitega avtomobila? Odslužen stroj damo na odpad. Njih pa se spominjamo; svoj dragoceni čas jim poklanjamo. ~~ Dobri smo! ugotovimo in zdirjamo po opravkih, na seje, zmenke. Vznejevolji nas, kadar začutimo, daje pri vsem tem nekaj narobe, r 4b nismo dobri? se zmedemo. Hudobije ni v nas! Resje. Nismo hudobni. Pa tudi dobri nismo. Razmišljamo po zakonitostih strojev in Par at ur: Človek je uporaben ali pa ne. Do ostarelih ne čutimo spoštovanja, kakršno gre tistim, ki so izkrčili življenjsko pot do našega Pnhoda na vseh področjih — gospodarstva, znanosti, kulture. Včasih se vedemo, kot da smo poslednji v tej človeški verigi in samo et]amo zase, hlastamo in se pritožujemo. Morda bi nam tisti, ki so po logiki porabniške družbe ,,že odslužili", vendarle še lahko kaj Povedali. Svoje izkušnje. Svoje boje. Včasih pridejo ure, dnevi, ko bi njihova spoznanja zelo potrebovali. Še vedno smo namreč ljudje, otrebujemo izkušene in preizkušene soljudi. “čutek, da so nam potrebni, je največ, kar lahko damo ostarelim. jA-MA SKUPNA SEJA KONFERENCE DELAVCEV VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA TER DELAVCEV VISOKEGA ŠOLSTVA IN RAZISKOVALNE DEJAVNOSTI Kdaj enakopraven dialog? Pesimizem prosvemih delavcev ni od včeraj. Zrcali se v razpravah katerekoli seje, pri obravnavi kateregakoli vprašanja, vsebinskega ali organizacijskega. Gre za neuresničeno zahtevo po enakopravnem družbenoekonomskem položaju, ua ekonomska enakopravnost ne bi ostala samo zapisano geslo v ustavnih določilih in drugih pomembnih dokumentih. Tudi prosvetni delavci naj bi imeli — tako kot drugi delavci v združenem delu pravico razpolagati z vrednostjo svojega dela. Možnost, da bi se lahko enakopravno dogo-varjali o vrednosti svojega dela s tistimi, ki to delo potrebujejo. a smoter naj bi med drugim, o i^gala doseči tudi nova ganiziranost sindikata. Omo-del '*a nal ^ boljše vsebinsko ]; 0 * bolj učinkovito uveljav-čla ^ nePosrednih interesov ^stva, ki izhajajo iz posebnih družbenoekonomskih in delovnih razmer. V ta namen bodo organizirali akcije, ki naj bi pomagale spreminjati sedanji neenakopravni družbenoekonomski položaj prosvetnih delavcev. Kakšne bodo konkretne naloge, kako se zrcalijo zadolžitve in obeti v statutarnem dogovoru in osnutku sklepov 8. kongresa Zveze sindikatov Slovenije — o vsem tem so govorili delegati na skupni seji republiških sindikalnih konferenc delavcev vzgoje in izobraževanja ter delavcev visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti letošnjega 16. oktobra. Na pomembne člene statutarnega dogovora, ki zadevajo naloge, ki bi jih moral opravljati sindikat, je opozoril v svoji uvodni besedi predsednik konference delavcev vzgoje in izobraževanja GEZA ČAHUK. Med drugim je poudaril, kako zelo pomembno je pravil- no delovanje delegatskega sistema, ki je porok za pravilno izvajanje nalog. Prav tako pomembna naloga je tudi povezovanje osnovnih organizacij sindikata v krajevnih skupnostih, saj se bodo poslej prav tu dogovarjali p nalogah vzgojnoizobra-ževalne dejavnosti. Že sedaj na začetku nove organiziranosti, pa se je treba zavedati, da nova organizacijska oblika sama po sebi ne bo prav ničesar izboljšala. Lahko se namreč zgodi, da bomo kljub statutarnim določbam o samostojnem političnem delovanju capljali za drugimi in za družbenim razvojem, čakali na politične pobude drugih, sami pa se spremenili v razlagalce sprejetih političnih stališč. Vse je odvisno od nas samih, kako bomo sposobni samostojnega političnega delovanja in samostojne politične odločitve. Ali povedano drugače: vse je odvisno od pobud in aktivne vloge osnovnih organizacij sindikata. BREZ DRUGEGA „V navadi je bilo, in tako je še danes, da odločajo o družbenoekonomskem položaju prosvetnih delavcev uporabniki brez upoštevanja njihovih mnenj in celo brez njihove prisotnosti," je poudaril Geza Ca-huk in nadaljeval: „Smo torej v položaju, ko nam ne preostane drugega, kot prositi za razumevanje in enakopravno obravnavanje našega dela. Razreševanje problemov in težav naših dejavnosti je še vedno preveč odvisno od raznih subjektivnih dejavnikov. Dobro pa vemo, da nihče, razen nas, prosvetnih delavcev, ne čuti tega neenakopravnega položaja tako, kot ga občutimo sami. Zato tudi ne moremo pričakovati, da bo kdo drug urejal naš položaj; to bomo morali storiti sami. Glede na določbe statutarnega dogovora in celotno novo organiziranost sindikatov upravičeno pričakujemo pri reše- (Nadaljevanje na str. Kdaj enakopraven dialog? (Nadaljevanje s 1. str.) vanju perečih problemov tudi večjo podporo Zveze sindikatov; zato bo v delegatskem sistemu več možnosti." Ko so obravnavali statutarni dogovor, so posvetili delegati precej besed samoupravnemu povezovanju vzgojnih in izobraževalnih zavodov s krajevnimi skupnostmi, menili pa so tudi, da bi morale biti TOZD na visokih šolah bolj povezane s TOZD nekaterih gospodarskih organizacij ali družbenih dejavnosti. To bo še posebno pomembno pri ustanavljanju posebnih izobraževalnih in interesnih raziskovalnih skupnosti. Delegati so razpravljali tudi o možnostih vključevanja študentov v sindikat, opozorjeno pa je bilo, da sklep statutarnega dogovora že opredeljuje povezovanje mladine z enotno Zvezo sociahstične mladine; ta pa vključuje tudi študentsko mladino. Sprejeli so sklep, da bodo zaradi potrebne koordinacije dela obeh organov vendarle vključili v konferenco visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti dva delegata - študenta mariborskih in ljubljanskih visokih šol. NAČRTI IN RESNIČNOST Zelo živahna razprava se je razvila ob osnutkih sklepov za 8. kongres Zveze sindikatov Slovenije, posebno ob tistem, ki govori o preobrazbi vzgoje in izobraževanja na samoupravnih osnovah. Delegati so poročali, da članstvo z zadovoljstvom prejema sklepe, ki so sočasno program slovenskih sidikatov, hkrati ima pomisleke, saj ne verjame, da bodo sindikati dovolj močni, da bi uresničili naloge, zapisane v osnutku tega sklepa. Po tem sklepu naj bi se npr. osnovne sindikalne organizacije in občinski sindikalni sveti glede na kratkoročne in dolgoročne načrte za razvoj otroškega varstva zavzemali za hitrejšo izgradnjo in povečanje kapacitet za predšolsko vzgojo in varstvo otrok in za to, da bodo do leta 1980 vsi otroci delavskih družin vključeni v predšolsko vzgojo in varstvo. Zavzeli se bodo za hitrejše uvajanje celodnevne šole, si prizadevali skupaj z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami za to, da bodo najpozneje v treh letih vsem osnovnošolcem zagotovljene brezplačne šolske potrebščine, za odpravljanje socialnih in drugih razlik, ki vplivajo na nadaljnje usmerjanje mladine po končani osnovni šoli in za gradnjo in obnavljanje študentskih in dijaških domov. Spremljali in dopolnjevali bodo načrte o kadrovski politiki itn. Ob teh lepih namenih pa je razprava odločno pokazala na sedanje razmere: za celodnevno šolo večina šol nima prostorov, denarja in učiteljev. Beg iz učiteljske stroke ustvarja težave že pri normalnem šolskem delu; ali bomo učitelje za celodnevno šolo jemali iz tistih šol, kjer jih že sedaj nimajo dovolj? Medvedjo uslugo narede šoli tudi delovne organizacije, ki jemljejo npr. učitelje matematike in druge v svoje službe. Razumljivo je, da si tudi prosvetni delavci lahko izbirajo poklic po svoji volji Gotovo pa je, da bi velika večina tistih, ki so se že odločili za prosvetno stroko, v njej tudi ostala, če ne bi bilo njihovo nagrajevanje tako zelo slabo. Rešilna bilka v takih razmerah naj bi postalo spoštovanje družbenega dogovora o kadrovski politiki po katerem bi si morale delovne organizacije same preskrbeti svoje strokovnjake. Toda, boljše možnosti so preveč vabljive, tudi na ljubezen do poklica pozabiš, če nimaš stanovanja ali če zaslužiš kot učitelj približno toliko kot čistilka. KAR JE RES, JE RES Nekdo je rekel, da solidarnostna pomoč ni darilo nerazvitim, ampak dolg tistih, ki so bogatejši. Mar ni prav tak dolg tudi pomoč prosvetnim delavcem pri gradnji stanovanj, za pridobivanje kreditov za stanovanja, gradnji počitniških domov ipd. Še bi lahko naštevali neštetokrat povedane ugotovitve, ki jih je Geza Cah uk ob koncu takole povzel: »Prepričan sem, da delavci teh področij upravičeno niso zadovoljni s svojim položajem, čeprav želijo nekateri v sredstvih javnega obveščanja ustvariti vtis, da imajo prosvetni delavci prevelike zahteve. Opozarjam, da je povprečna slovenska plača 2.880 din, povprečna učiteljska pa 2.430. Kako naj torej slovenski učitelj s takim osebnim dohodkom razume očitek, da ima prevelike zahteve, hkrati pa ve, da ni dobil dodatka za zvečanje življenjskih stroškov, da mu niso valorizirali osebnih dohodkov ... Ne terjamo večjih osebnih dohodkov, kot jih imajo drugi, temveč zgolj enakopraven družbenoekonomski položaj naših delavcev z drugimi Kongres bomo seznanili z našimi problemi in stališči. Če se bomo dogovarjali o naših delovnih programih v skladu z ustavo in dokumenti obeh partijskih kongresov in če bomo upravičili zaupanje z dobro opravljenim delom, potem se nam ni treba bati, da nas delavci ne bi razumeli." Ob koncu te točke dnevnega reda so delegati sprejeli sklep, naj bo po 8. kongresu Zveze sindikatov Slovenije sklicana posebna konferenca o materialnem položaju prosvetnih delavcev. Za svojega predstavnika na 8. kongresu so izvolili predsednika konference delavcev vzgoje in izobraževanja Gezo Čahuka. MARJANA KUNEJ Temeljita priprava za celodnevno šolo Celodnevna šola je družbenopolitična naloga, ki je v sedanjem času središče naše pozornosti. To ni nič »pretresljivo novega", saj nam je znano, da poteka delo v celodnevni šoli že dalj časa na HrvaŠtem in v Srbiji. Vprašanje celodnevne šole so osvetlili na letošnji drugi seji strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije, ki je bila pred nedavnim na republiškem zavodu za šolstvo. Kljub obsežnemu dnevnemu redu so razpravljavci posvetili precej časa reševanju te prvenstvene naloge. Poudarili so, da je treba pri reševanju tega vprašanja najprej - doseči soglasje staršev, učiteljev in ustanoviteljev. Enako važno je doseči primemo stimulacijo nagrajevanje učiteljev, zagotoviti potreben denar in seveda - primerne prostore. Delo v celo- dnevni šoli bo predvidoma potekalo le na 10 vzgojnoizobra-ževalnih ustanovah, ki imajo ustrezne kadrovske in prostorske možnosti. Okvirni načrt za delo v celodnevni šoli bo pripravil zavod za šolstvo SRS, posamezne šole pa ga bodo prilagodile svojim razmeram. Treba je povedati, da so se razpravljavci soglasno zavzeli za to, da je treba načrt temeljito pripraviti in seveda — spremljati njegovo izvajanje. Na seji so med drugim sprejeli dopolnjeni predlog poslovnika o delu strokovhega sveta za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije; le-tega bodo poslali v potrditev izvršnemu svetu Slovenije. Brez pripomb so sprejeli predlog predmetnika in učnega načrta za poklic telefonist in izdelovalec vijakov. Predlog predmetnika in učnega načrta za srednjo penološko šolo so Osnovne šole kot skupnost Sedaj ko sklepajo samoupravne sporazume na vseh področjih in ravneh, se osnovne šole vedno bolj zavedajo svojega mesta v družbi. Ne moremo več govoriti samo o razdeljevanju denarja, kolikor ga pač ima skupnost na voljo, kajti osnovne šole se hočejo pogovarjati o svojem delu v duhu nove ustave: delo samo, vrednost opravljenega dela v osnovnih šolah je merilo za dodeljevanje plačila (to se pravi — denarja). Skupna poraba se po čudni »logiki" šteje v naši družbi kot zapravljanje. Kako usodno zmotna je ta »logika", pokaže že tale primer: inženir v železarni ne bi bil inženir in ne bi mpgel opravljati svojega produktivnega dela, če se ne bi bil za to usposobil v »neproduktivnih" šolah. Skupna komisija udeležencev samoupravnega sporazumevanja za osnovne šole (predstavniki osnovnih šol iz vse Slovenije) upošteva to, kar je zapisano v ustavi in kar je družbeno dogovorjeno. Naša družba prehaja od proračunskega financiranja na samoupravno dogovarjanje — torej sta delovni načrt in opravljeno delo temelj plačila (ne pa narobe: denar — osnova za delovni načrt). Denar za potrebne dejavnosti - med te gotovo lahko štejemo tudi šolstvo— mora biti zagotovljen. Če gre zdaj npr. pri osnovnem šolstvu 91 % denarja za osebne dohodke — s tem ni rečeno, da imajo učitelji previsoke plače, pač pa, da je premalo denarja predvidenega za Bralne značke materialna sredstva (katerih cene divje naraščajo). Skupna komisija udeležencev samoupravnega sporazumevanja za osnovne šole - predsednik je Hardvik Pirnovar - je imela letošnjega 18. oktobra drugi zbor delegatov. Od dnevnega reda naj omenim poročilo o delu skupne komisije, predvsem pa samoupravni sporazum za leto 1975. Takoj po razpravi na seji so predlog sporazuma natisnili in ga razposlali šolam v obravnavo. Razprava na seji je poudarila, da prosvetni delavci pričakujejo rešitev svojega položaja v družbi — enakopravno s položajem drugih dejavnosti. Treba je jasno povedati, kakšne rezultate daje šolstvo, čemu je družbi potrebno in glede na nujnost prosvetnega dela to delo tudi okvantificirati (podobno kot imamo okvantificirano npr. delo v podjetjih). Enkrat za vselej mora biti jasno, da družba šolstvu nič ne »daruje", pač pa, da mu daje plačilo za opravljeno delo. Udeleženci so se ustavili tudi ob uvajanju novih nazivov v šolstvu. Imeli naj bi: začetnika, učitelja, mentorja in svetovalca. Začetnik bi bil učitelj do opravljenega strokovnega izpita. Za naziv mentorja se bo moral učitelj že potruditi (ne le postarati-ob delu), svetovalec pa naj bi postal tisti, ki ima zasluge za splošno šolsko prakso. Ti nazivi (in tudi ustrezno finančno vrednotenje stopenj) so v skladu z ustavo, in sicer z načelom izobraževanja na delovnem mestu, Govorimo o značkah, o knjigah in nagradah — vsi pa vemo, da gre za širjenje dobre literature med mlade ljudi. Letos poteka 15. leto, odkar so se začela tekmovanja za bralno značko (pobudnik je bil sedanji predsednik Zveze bralnih značk Slovenije, književnik Leopold Suhodolčan). Letošnjega 16. oktobra je bila 10. republiška konferenca. Prišli so mentorji in organizatorji. Tovariš Stanko Kotnik je poročal o uspehih in problemih ter med drugim poudaril, da je organizacija bralnih značk že od vsega začetka demokratična in delegatska. Denar za to akcijo ni bil zagotovljen v nobenih proračunih — izbojevati so si ga morali s programi in z delom. Uspeh ni izostal. Od skromnih začetkov je danes v tekmovanje za bralno značko vključenih 40 % osnovnošolskih otrok (vseh učencev je okrog 215.000). Vsako leto se poveča to število približno za 10%. Popolnoma drugače pa je na srednjih šolah. Od gimnazij sodelujejo: Celje, Idrija, Kočevje, Ravne, Stična. Od strokovnih zavrnili z utemeljitvijo, da ga morajo avtorji dopolniti s predlogi z razprave do ene prihodnjih sej. Predlog učnega načrta slovenskega jezika s književnostjo za gimnazijo in so preložili predlog predmetnika in učnega načrta za dvojezične šole. Drugega bodo obravnavah na prihodnji seji, ko bo navzoč tudi predstavnik madžarske narodnosti. Člani strokovnega sveta so z odobravanjem potrdili predlog začasnega predmetnika in učnega načrta za strojnega tehnika za absolvente poklicnih šol kovinarske stroke. Izrecno so pohvalili možnost prehajanja: absolventi tovrstnih šol lahko nadaljujejo šolanje na tehniški srednji šoli. To je brez dvoma spet nov korak pri uresničevanju zahtev resolucije glede zakona o srednjem šolstvu. TEA DOMINKO in poklicnih šol sodelujejo le nekatere. Tu pride do polne veljave rek, da je vse odvisno od dobrega učitelja. Tam, kjer je slavist zavzet, predan, pa tudi iznajdljiv, se učenci vključujejo v tekmovanje. Drugod pa nič. Poprečje za srednje šole znaša le 1 %. Če vemo, da je v Sloveniji okrog 14.000 gimnazijcev, 63.000 dijakov drugih srednjih in poklicnih šol — okrog 150.000 mladih ljudi pa gre v priučitev, ha delo ali pa ostane doma, nam postane jasno, daje zelo veliko mladih ljudi po končani obvezni šoli prepuščenih samim sebi, kar zadeva knjižno kulturo. Organizatorji bralnih značk računajo na Zvezo socialistične mladine Slovenije -saj niso disko klubi edina oblika medsebojnega zbliževanja in širjenja obzorja. Vendar pa bo treba še odločneje slediti zahtevam vsakdanjega življenja ter vključiti v seznam del za bralne značke tudi informativno in poljudnoznanstveno literaturo (ki zavzema v izdajah knjižnih založb že kar 50 %). Togo vztrajanje pri leposlovju bi nam tu lahko samo škodovalo. Potrebno je, da razvijamo ustvarjalno mišljenje - pri tem pa pomaga tudi poljudnoznanstvena knjiga. Za šole II. stopnje bo treba sestaviti okviren program bralnih značk, da se bodo slavisti laže vključevali (za štiri leta naj bi bilo 40 knjig). Zelo pomembne so šolske knjižnice osnovnih in srednjih šol: mladino lahko pritegnejo ali pa odbijejo, če so odprte npr. samo dvakrat tedensko po dve uri! Toda — za knjižničarje ni denarja. V razpravi je boleče, izstopila tudi resnica, kako zelo primanjkuje učiteljev. Posamezni organizatorji in mentorji si tudi želijo večjo pomoč tiska, radia in televizije. V knjigah želijo uvode, ki bi jim pomagali pri delu - saj mora slavist, ki uči od 5. do 8. razreda, vsako leto temeljito spoznati vsaj 60 knjig (24 knjig domačega branja in 36 za bralne značke). Morda bi z leti lahko izdali organizacijsko brošuro za vodenje tekmovanj značkaijev. Predstavniki poklicnih in strokovnih šol so pridali grenko misel o osamljenosti delovanja slavistov na teh šolah. N. MAURER strokovnim izpopolnjevanjem in plačilom po delu. To je v gospodarstvu že zdavnaj izpeljano. Poleg teh poklicnih napredovanj so predvidena še strokovna napredovanja od svetnika do pedagoškega svetnika. Te nazive bo lahko dobil učitelj praktik, ki bo s poglobljenim pedagoškim znanjem sodeloval kot strokovnjak s pisano pedagoško besedo in kot sodelavec pri raz- iskavah pedagoških ustanov. Tak človek naj bi bil praktik in teoretik, ustvarjalen in družbenopolitično razgledan. Skupna komisija udeležencev samoupravnega sporazumevanja za osnovne šole pričakuje, da bodo njena prizadevanja usklajena s podobnimi prizadevanji, npr. zavoda za šolstvo ali izobraževalne skupnosti SR Slovenije. NEŽA MAURER Nove fakultete? Univerza, pobudnik temeljite razprave o zasnovah programov samoupravnih interesnih skupnosti s področja skupne porabe za leto 1975 Univerza, pobudnik temeljite razprave o zasnovah programov samoupravnih interesnih skupnosti s področja skupne porabe za leto 1975 Pedagoško-znanstveni svet univerze v Ljubljani je na svoji prvi seji v letošnjem šolskem letu, dne 22. oktobra obravnaval tudi zasnove programov samoupravnih interesnih skupnosti s področja skupne porabe za leto 1975 glede na vzgojno-izobraževalno in raziskovalno dejavnost Slovenije. Člani znanstvenega sveta so se strinjali, da bo razprava o omenjenem dokumentu potekala po vseh fakultetah do 11. novembra. Takrat bo univerza s sprejetimi pripombami in predlogi z razprave seznanila vsem ustrezne družbenopolitične dejavnike. Razpravljavci so opozorili na nekatere temeljne oziroma prvenstvene naloge v prihodnjem letu, kot so: usposabljanje pedagoških delavcev, poglabljanje marksistične misli pri vzgoj-noizobraževalnem delu, kadrovske šole, družbeno dogovarjanje, vrednotenje pedagoškega dela, popularizacija učiteljskega poklica, vključevanje študentov v novo štipendijsko politiko itn. Člani pedagoško-znanstve-nega sveta so priporočili vsem fakultetam, naj temeljito pripravijo gradivo razprave, še posebno pozorno z vidika moder- nizacije vzgojnoizobraževalnega procesa in zamrznitve nadaljnjega razpisovanja delovnih mest. Nadalje so še opozorili na nekatera pereča vprašanja, ki so v dokumentu izpuščena. Gre za naložbe: v »zasnovah" namreč piše med drugim, da bodo v prihodnjem letu začeli zidati dva domova za študente, druga dva pa bodo začeli popravljati. Povsem izpuščena pa je izgradnja nekaterih fakultetnih stavb, ki so življenjskega pomena za delo posameznih fakultet. Gre za novo biotehniško fakulteto, za začeto gradnjo ekonomske fakultete za Bežigradom (ki tudi sama že pripravlja denar za zidanje nove stavbe prek dogovorov z organizacijami združenega dela) in na pripravo gradnje medicinske fakultete, ki je najpotrebnejša. Člani pedagoško-znanstve-nega sveta so podprli predlog, da bi poglavje o investicijah v dokumentu moralo zajeti tudi naložbe za gradnjo vseh že omenjenih fakultetnih stavb. Pedagoško-znanstveni svet : univerze je dal -pobudo za živo ' in angažirano javno razpravo na ■ vseh fakultetah in pravočasno : opozoril na pomanjkljivosti v dokumentu, kar bo brez dvoma prispevalo k temeljitejšemu reševanju vzgojnoizobraževalne problematike. TEA DOMINKO Sestanki o delu samoupravnih interesnih skupnosti Nalog, ki nas čakajo na področju vzgoje in izobraževanja, ni malo, spodbudno pa je že to, da posveča naša družba temu vprašanju vedno večjo pozornost in da ga skuša uskladiti s celotnim sistemom naše skupnosti. To pa prinaša večji optimizem tudi za tako sporno vprašanje, kot je financiranje.. . Ž letošnjo resolucijo skupščine SR Slovenije o družbenoekonomski politiki in z družbenim dogovorom smo namreč natančno opredelili naloge in sredstva za to področje: od tako imenovane skupne porabe smo namenili za izobraževanje 23 odstotkov. Do konca leta bo treba oblikovati samoupravne interesne skupnosti; le-te bodo doživele temeljito preobrazbo z delegatskim načelom in s sodelovanjem predstavnikov gospodar-slah in družbenih dejavnosti. V Sloveniji je 247 temeljnih, regionalnih in republiških samoupravnih interesnih skupnosti. Zdaj ko začenjamo javno razpravo o programih dela za prihodnje leto, je treba odgovorno pregledati začrtane naloge in usmerjenosti; vse samoupravne interesne skupnosti bodo namreč razpolagale z 11.428 milijoni din. Republiška skupnost za financiranje usmerjenega izobraževanja Hrvatske je od 10. do 12. oktobra organizirala v Dubrovniku prvo medrepubliško posvetovanje predstavnikov republiških in pokrajinskih skup- i nosti za izobraževanje. Namei1 ! srečanja je bil izmenjati izkuš' ] nje o pripravah na ustanavljanji samoupravnih interesnih skupnosti za izobraževanje, o zakofl' ( ski in normativni dokumenta- ( ciji, financiranju, načrtovanj11 . izobraževanja itd. Enotno mnenje udeleženca'' ] je bilo, da potekajo priprave samoupravne interesne skup" nosti v vseh republikah aktivno, , da bodo kmalu končane in & ( je na temelju ustave mogoči pripraviti skupen načrt za vso državo, posameznim republi' kam pa pustiti možnost, & , same poiščejo ustrezne rešili ^ — glede na svoje posebriosh ^ Ker je ustanavljanje samoupra'" ( nih interesnih skupnosti zeli | pomembno za načrtovanje deli; ] bodo prihodnji mesec sestal^1 , za predstavnike republiških ® : pokrajinskih izobraževalo111 ] skupnosti. Sestanek sekretarjiv republiških skupnosti za izobl3- . ževanje bo organizirala izobr^' , ževalna skupnost SR Sloveniji’ sestanek o normativni in zakoO' ski dokumentaciji pa izobraži' valna skupnost Črne gore. O financiranju vzgoje in 'd-°' braževanja bodo razpravljali Makedoniji, o načrtovanju 1(1 reformi izobraževanja pa v Bo* ni in Hercegovini. Po dubrovniškem seminair lahko rečemo: načelne stvari8 jasne; to je za zdaj najvažnej^’ povsod drugod pa bo trfib sproti vpletati nova spoznaflf in izkušnje in nenehno boga41 delovni program. Razred kot temeljna delovna enota PORTRETI " Naše obveznosti v začetku i 3 Navada je, da se v začetku n šolskega leta pogovorimo o na-3 činu dela, družbenih obvez-3 nostih in strokovnem izpopol-i- njevanju. Sedaj, ko se obliku-i, jejo novi dmžbeni odnosi, so >- tcdcšni dogovori toliko bolj po->■'[ trebni. Ugotavljamo še, da se vedno več mladih učiteljev pojavlja zlasti v usmerjeni šoli. Zato je prav, da tudi njim nadenimo nekaj besed. Razumljivo, da izhajam iz konkretne šolske situacije, vendar menim, da veljajo besede, ki jih bom tu ' zapisal, za vse šolske kolektive. V'začetku šolskega leta ugotavljamo, koliko učiteljev nas je zapustilo, koliko se jih je pridružilo, .ugotovimo nezasedena a delovna mesta. Določimo raz-:• rednike, pogovorimo se o delov-nem programu učiteljskega i- zbora, razrednih zborov, stro-V kovnih aktivov, o mentorstvu, o a učencih in njihovih dejavnostih, 5 šoli in okolju, delu na družbe-v nepolitičnem, kulturnem pod-j ročju itd. To so splošne obvez-a nosti, ki jih opravljamo iz leta v L leto. Omeniti pa moramo še [.! smernice in posebne naloge, ki i, naj bi bile izrečene in sprejete v a vseh šolskih kolektivih, torej e koncept vzgojnoizobraževalne-i, 8a dela. e Pojdimo po vrsti! j Spreminjati moramo način a dela, usklajevati našo zahtev-i- nost z učenčevimi sposob-!• nostmi, dosledno prilagajati [- nčni program učencu (in ne e narobe), individualizirati pouk •n uveljavljati didaktični plurali-zem ali mnogoterost učnih ;, Poti. To pomeni, da moramo v Poznati, obvladati in nadzirati li zakonitosti šolskega dela, po-!- meni tudi humanizirati našo šolo, saj je osip učencev v te-iti meljni in usmerjeni šoli žalostni oj ostanek stare šole, je anahroni-a! Zem v sociahstični samoupravni e skupnosti. Posebna skrb naj v velja tudi učencem, ki prihajajo a Iz manj razvitih območij. ■- Strokovni aktivi naj progra- e mirajo in nadzirajo vzgojnoizo-Ihaževalno delo, dogovarjajo naj se o merilih ocenjevanja, ; modernizaciji pouka (učenci Iškega leta naj postanejo soustvarjalci učnega procesa), usmerjenosti vzgojnega dela. Postati morajo pomemben dejavnik v učnem procesu. Starejši učitelji naj bodo mentorji fnlajšim. Razredni zbori naj se pc-ve-tijo učencem in staršem, postati morajo pomembna pedagoška inštitucija v šoli. Naša stalna skrb mora veljati strokovnemu izpopolnjevanju: spoznavanju novosti v pedagoški teoriji in razčlenjevanju učinkovitosti našega dela. Krepiti moramo položaj učenca v vzgojnoizobraževal-nem procesu: učenci naj se uveljavljajo kot mladi biologi, matematiki, pevci, športniki, lingvisti, likovniki, lutkarji itd. Učitelji postajajmo vsak dan bolj mentorji in organizatorji vzgojnega dela! Delo v krožkih, klubih in društvih naj bo dopolnilo rednega šolskega življenja. Krepiti moramo vlogo mladinske organizacije in aktive mladih komunistov, razvijati interesne dejavnosti, razredne skupnosti in razredne konference ter osvobajati učenca in učitelja klasičnega šolskega statusa, ker postaja šola vse bolj del družbenega življenja; to je obenem zagotovilo, da bomo demokratizirali odnose med učenci in učitelji, saj smo učitelji le prvi med enakimi. Tudi v šoli velja načelo, da probleme rešujemo tam, kjer nastanejo, ne mimo učencev in učiteljev, torej v razredu. Postopno detronizirajmo učiteljski zbor, ki naj ima predvsem načrtovalne, usklajevalne in usmerjevalne naloge. Učiteljevo delo in delo strokovnih organov šole naj postane javno. Želimo, da se učenci in učitelji uspešno vključimo v življenje občine ali družbenopolitične skupnosti (družbenopolitično delo, kultura, šport, humanitarne akcije). Le tako lahko učinkovito uresničujemo družbenopolitični mandat in socialistične vzgojne smotre, idejno usmerjenost vzgojnega dela in odpravljamo odtujenost šole od družbenega življenja. Želimo tudi okrepiti učenčevo vlogo v vzgojnem procesu, kar je tudi pogoj za učinkovito šolsko delo. Tu moramo omeniti življenje v razredni skupnosti, spremenjeni način dela in razredne konference, kjer razpravljamo o učnem uspehu. Bistvo šole je vzgojni proces, zato je glavno torišče učenčevega in učiteljevega dela prav razred kot temeljna delovna enota. Samoupravljanje se začne (ali konča) prav v razredu, v delovnem procesu, kjer je priložnost za ustvarjalno delo nosilcev učnega procesa — učencev in učiteljev. Učni proces je tudi izvirna oblika učenčeve samouprave, je naravna in jo moramo razvijati; to je naš moralni dolg učencu in družbi. Če je v naši socialistični samoupravni skupnosti v središču dogajanja delovni človek, sta v šoli v središču pozornosti učenec in njegov učitelj oziroma učenčev osebnostni razvoj. Ni naključje, da o uspehih razpravljajo tudi učenci, saj so ti soustvarjalci učnega procesa. Truditi se moramo, da bi ves čas v učni uri prepustili učencu in da bi bili učitelji predvsem mentorji in organizatorji vzgojnega dela, ki bi razvijali in spodbujali učenčevo aktivnost. Odpravljati moramo pasivni položaj, uvajajmo aktivni odnos učenca v šoli! Besede: objekt, subjekt vzgojnega dela naj ne bodo le fraza. Izhajati moramo iz spoznanja, da le spremenjene okoliščine (sistem dela) spreminjajo učenca (iz objekta v subjekt vzgojnega dela), kar je konec koncev imperativ samoupravnega socializma, preveden v pedagoški jezik. Učenci in učitelji naj postanejo resnični samoupravljavci šole, tudi učencem izročimo šolske ključe! Pojavljale se bodo- napake, pomanjkljivosti, razhajali se bomo, saj gre za dialektiko stvari. Vendar se moramo zavedati, da se v tej dialektiki, v enotnosti nasprotij krešemo in usposabljamo za učinkovitejše delo. Naš smoter je, da postanemo družbeno angažirana, peda- SOLA S PODALJŠANIM IN CELODNEVNIM BIVANJEM Odnosi med učitelji in učenci Čeprav sodijo med pomemb-ne dejavnike uspešnega dela z učenci v oddelkih in šolah s P°daljšanim in celodnevnim biljem ustrezne materialne Možnosti, pa nista nič manj pomembna dejavnika učiteljeva Rokovna usposobljenost za delo z učenci v podaljšanem in ^elodnevnem bivanju ter uči-mljev odnos do tega dela, ki 'Tliva seveda tudi na njegov od-n°s do učencev. V tem prispevku bi rada spre-Sovorila predvsem o učitelje-'jerr> odnosu do učencev v po-claljšanem in celodnevnem bi-Vanju v šoli. želo pomembno je, da se jjsti, ki se je odločil za delo z čenči'v podaljšanem in celo-flnevnem bivanju, zaveda, kako Pomembno in odgovorno je to ' , elo. Opravljati ga mora z Iju-eznij0, vestno in resno. Delati J'101'3 trdo in vztrajno. Če vsega 'e§a ne čuti v sebi, prav gotovo e more pričakovati uspešnih tezultatov. Razumljiveje, da bo 0 spet vplivalo na njegovo zadovoljstvo in počutje pri tem 1 1 začne otrok hoditi v šolo, ma mnoge sposobnosti in inte-nSe že toliko izoblikovane, da i as s svojim ravnanjem nemalo-prat preseneti. Velikokrat mu jjr'Pisujemo manjše sposob-pZZ’ Kot jih ima, ali pa na- čn° tolmačimo njegovo rav-aj!je, ker ga ne poznamo do-1- Zato ga moramo pozorno Pazovati, da ga čim bolje spo-Če imamo pred seboj d^Pino otrok, se zavedajmo, p3 Je vsak otrok v skupini oseb-l°sl s samosvojimi posebnimi stnostmi, sposobnostmi, zna- njem, nagnjenji in navadami. Vendar pa osnovnošolski otrok ni že izoblikovana osebnost in potrebuje pomoč ter vodstvo. Doma ga oblikujejo starši, v šoli pa učitelji. Šola, ki organizira podaljšano in celodnevno bivanje, prevzame tudi nekatere vzgojne naloge, ki so še do nedavnega sodile in v glavnem še sedaj sodijo v družinsko vzgojo. Š tem pa prevzame taka šola tudi večjo odgovornost za zdrav in uspešen razvoj otrok. Med skupnim življenjem in delom učiteljev in učencev v šoli se morajo razviti čimbolj sproščeni in pristni odnosi. Učiteljeva naloga je, da čim bolje spozna vsakega otroka pri učenju in med igro, med oddihom in razvedrilom. Do učencev naj bo potrpežljiv, požrtvovalen, discipliniran in dosleden v svojih zahtevah. S takimi lastnostmi si bo pridobil veliko večjo avtoriteto, kot če jo bo skušal izsiliti s kaznimi. Ne sme biti oblastniški, ne sme si dovoliti v kolektivu nikakršnih prisilnih dejanj. Da lahko čim bolje spozna vsakega učenca, mora pridobiti njegovo zaupanje. Učenci morajo videti v njem svojega svetovalca in pomočnika tudi pri reševanju osebnih problemov. Pri preverjanju znanja učencev med samostojnim učenjem ne sme poskušati, da bi si z ocenjevanjem povečal avtoriteto. Ce dela tako, se učencem odtuji. Učenci pa se ga ne smejo bati, temveč se morajo vesti do njega zaupno. Z ustvarjanjem takih medsebojnih odnosov je bolj verjetno, da bo učitelj dosegel uspehe tudi pri učencih, ki so se pokazali pri pouku kot slabši in vedenjsko problematični. Takšni odnosi pa zahtevajo od učitelja poleg prej navedenih osebnostnih lastnosti tudi pedagoško znanje in posluh. Znati mora spodbujati učence, da izpolnijo obveznosti, ki jim jih nalaga pouk. Pripraviti jih mora, da bodo sposobni premagovati tudi večje telesne in umske napore. Učitelj, ki vodi Vzgojno delo v oddelkih s podaljšanim bivanjem ali v šoli s celodnevnim bivanjem, mora biti pri samostojnem učenju in razvedrilnih dejavnostih predvsem usmerjevalec dejavnosti, učenci pa izvajalci le-teh. Njegova naloga je, da prisluhne interesom učencev, da jim hkrati zbuja in razvija nove interese. Prizadevati si mora, da svoje pobude prenese na učence tako, da jih le-ti prevzamejo. Med izvajanjem učnih obveznosti pri samostojnem učenju se mora učitelj izogibati zahtevi po togi disciplini učencev, tj. po discipUni, ki hromi njihovo sodelovanje, hkrati pa" jih mora navajati na čim večjo samostojnost pri učenju. Pomoč naj jim daje samo tedaj, ko bo res potrebno, ko postane nevarnost, da bi posamezni učenci zaostali za drugimi. Tudi med oddihom in razvedrilom mora učitelj aktivno sodelovati v različnih igrah kot tihi usmerjevalec. Učenci morajo povsod čutiti njegovo prisotnost, ne sme pa biti paznik. Doživljati ga morajo kot tovariša, ki skupaj z njimi sprejema in spoštuje pravila igre. Čeprav so v posameznih sta- goško zavedna, aktivna in moderna šola. POMLAD MLADIH Tudi letos prihajajo v naše vrste mladi učitelji. Lahko bi rekli, da v nekaterih primerih doživljamo pomlad mladih. Zato je prav, da jim na začetku njihove pedagoške poti spregovorimo nekaj iskrenih misli. Vsekakor je prav, da se v naših zbornicah pojavljajo mladi, saj so ti ponavadi revolucionarni in zagreti za stvar;srečujemo tudi pedagoški entuziazem in optimizem. Ob tem pa ne smemo pozabiti na pedagoška načela in zakonitosti. Poglejmo! V šoli uresničujemo predvsem socialistične družbene smotre, zato je šola le na poseben način organizirano družbeno življenje, vse drugo je laž in odtujevanje mladega človeka od socialističnih družbenih vplivov. V vzgojnem delu moramo upoštevati učenca, njegove sposobnosti, posebnosti in aktivnost, kar zahteva našo organiziranost in doslednost. V vsakem vzgajanju je tudi prisila toda ta prisila naj bo prijetna. Učence moramo spoštovati, ne bodimo ironični in prezirljivi! Ne ponižujmo jih, ker nimamo te pravice. Ne razburjajmo se; če pa se, bodimo dostojni. Ne pošiljajmo učencev iz razreda in dnevnik uporabljajmo predvsem za učno snov! Na pouk se moramo skrbno pripravljati, snov moramo obvladati, da se lahko v razredu suvereno vedemo, da nastopamo predvsem kot mentorji in organizatorji vzgojnega dela. Naše misli naj bodo jasne, ne dvoumne, stališča trdna. Nenehno se moramo soočati in identificirati z družbenim življenjem. Rekel sem, da zahteva naše delo skrbne priprave, saj ni naključje, da učimo le dvajset ur, vse drugo gre za Izpopolnjevanje, delovne priprave, posvete, delo z učenci in starši itd. Hoditi „na pamet“ v razred, brez priprave, je pedagoška di- verzija; pripravljati se tik pred poukom pomeni goljufati učence. Priprava je imanentna našemu poklicu, vsako sprotno oblikovanje učne ure je improvizacija in žongliranje. Sicer pa modernizacija in programiranje pouka ne izključujeta priprave, marveč zahtevata temeljito organizacijo, kar seveda povečuje učinkovitost našega dela. V vzgojnoizobraževalnem delu moramo ubrati svojo pot, kar pomeni didaktični pluralizem, upoštevati pa je treba pozitivne izkušnje starejših učiteljev. Pridobivanje izkušenj pomeni razmišljati o svojem delu, o odposih med vzgojnimi ukrepi in rezultati. Pomembna je tudi pedagoška teorija, ker je sicer nevarno, da zaidemo v prakticizem, (čeprav priznam, da v pedagoški teoriji ni enkrat za vslej danih rešitev). Vaš glavni mentor je ravnatelj šole, strokovni mentor je ponavadi starejši, izkušen učitelj v vašem aktivu. Misli so .napisane v začetku šolskega leta, slednje so naslovljene mlajšim učiteljem, ki začenjajo težavno pedagoško pot. Menim pa, da veljajo za vse nas, saj pravimo, da mora moderni pedagog vselej spremljati nova spoznanja družbenih znanosti in upoštevati družbene zakonitosti, kar pomeni spreminjati način svojega dela. MILAN MARUŠIČ rostnih obdobjih v načinu dela z učenci različni odtenki, pa je namen tega prispevka opozoriti predvsem na nekatera bolj splošna načela vodenja vzgojnega dela z učenci v podaljšanem in celodnevnem bivanju. Ta pa so enotna za vse strostne dobe učencev osnovnih šol. HELENA NOVAK POJASNILO K ČLANKU Šolske hranilnice v desetih šolah Pred približno štirimi leti je devet drugih. Sedaj varčuje v podružnica ljubljanske banke v desetih šolskih hranilnicah že Slovenski Bistrici ustanovila v 1220 učencev in učiteljev, ki so šoli na Spodnji Polskavi prvo med najboljšimi varčevalci v pionirsko hranilnico na ob- Sloveniji. Med najuspešnejšimi močju tamkajšnje temeljne izo- šolskimi hranilnicami,pa je še braževalne skupnosti. V nasled- vedno hranilnica v osnovni šoli njih dveh ali treh letih se je tej v Spodnji Polskavi, šolski hranilnici pridružilo še Kadri, morala in zakonitost Članek s tem naslovom, kije izšel v Prosvetnem delavcu št. 15, dne 27. 9. 1974, navaja nepravilne podatke, ki obtožujejo glasbeno šolo Škofja Loka. Navajam samo nekatera dejstva. Glasbena šola Škofja Loka ni mogla- zvabiti tovarišice Kolarjeve, ker je ni poznala. Kolarjeva je prišla sama v Škofjo Loko poizvedovat, kakšne so možnosti za delo v glasbeni šoli. Ker so ji te možnosti ustrezale bolj kot tiste v osnovni šoli, glede njenega študija na akademiji za glasbo, se je odločila za delo v Škofji Loki. Glasbena šola ji ni dala nikakršne protizakonite obljube, niti je ni nagovarjala, naj pusti službo v osnovni šoli in pride v glasbeno; obrazložila ji je samo možnosti za delo, zasnovane na zakonu o glasbenih šolah in drugih veljavnih predpisih. Če so te možnosti drugačne kot v osnovni šoli (umik, učna snov, število učencev), še ne pomeni, da so protizakonite. V glasbeno šolo Škofja Loka je bila Kolarjeva sprejeta šele, ko je po dvakratnem pogovoru z ravnateljem osnovne šole Trnovo kategorično izjavila, da v Trnovem ne bo delala, če jo mi sprejmemo ali ne in da s to šolo ni zasnovala delovnega razmerja po drugem odstavku 14. člena zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu. , Trditev, da je bila prijavljena zavodu za zdravstveno zavarovanje, je resnična le, če veljajo za Ljubljano drugačni predpisi kot v dmgih krajih. V Škofji Loki namreč delavec brez delovne knjižice in brez zdravniškega spričevala ne more biti prijavljen zavodu za zdravstveno zavarovanje. Delovna knjižica tov. Kolarjeve je bila izdana 11. septembra 1974, na zdravniškem pregledu pa tovarišica do takrat sploh ni bila. Glasbena šola Škofja Loka spoštuje vse zakonske obveznosti, pa tudi 24. člen (22. člen, ki je naveden v članku se ne nanaša na to zadevo) zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu. Tova-, rišica Kolarjeve ima učno obveznost 22 pedagoških ur; to opravi v štirih dneh, ne pa v dveh, kot trdi avtor članka. Postavlja se vprašanje, ali je moralno objavljati članke z neresnično in tendenciozno vsebino, posebno še, če je mogoče podatke prej preveriti. Anton Kvaternik Oporna uredništva: Menimo, da uredništvo res ne bi ravnalo odgovorno, če bi objavilo posplošene ah pa nepodpisane trditve. Ker pa sta oba članka podpisana in vsebujeta konkretne podatke, menimo, da sta za pravilnost izjav odgovorna avtorja. Zato smo prispevka objavili brez kakršnih-koli sprememb. _ Uredništvo je dolžno objavljati tudi kritične prispevke, saj prav objava le-teh dostikrat pripomore, da se nekatere neljube zadeve pojasnijo. Ob dnevu prosvetnih delavcev s področja temeljne izobraževalne skupnosti obalnih občin v Kopru Koprska glasbena šola odlikovana Ob nedavnem praznovanju dneva prosvetnih delavcev temeljne izobraževalne skupnosti 'obalnih občin so podelili tradi-cionalne nagrade najzaslužnejšim prosvetnim delavcem s tega območja. Ob tej priložnosti so podelili tudi odlikovanje, s katerimi je predsednik Tito odlikoval koprsko gla&eno šolo za 25-letnico uspešnega delovanja. Posebno priznanje sta prejela' dolgoletna in zvesta sodelavca glasbene šole Marica ŠČE KOVA in Anton SEVER. Več kot 50 predlogov za nagrade najzaslužnejšim prosvetnim delavcem so poslali delovni kolektivi vseh obalnih vzgojno-izobraževalnih zavodov. Pted-loge sta najprej obravnavala posebna komisija pri zavodu za šolstvo — organizacijska enota Koper in izvršni odbor temeljne izobraževalne &upnosti obalnih občin. Skupščini temeljne izobraževalne dtupnosti obalnih občin sta predlagala 18 prosvetnih delavcev za podelitev letošnjih nagrad. Skupščina temeljne izobraževalne skupnosti obalnih občin je na nedavni seji v Škofijah potrdila’ predlagane prosvetne delavce za nagrade. Letošnji nagrajenci temeljne izobraževalne skupnosti obalnih občin Koper so: Miroslav ŽE-KAR, italijanska gimnazija Koper, Maijana BUONASSISI, osnovna šola Vojko Šmuc Izola, Tončka ŽIBERT, osnovna šola Piran, Maijeta MOROVIČ, osnovna šola Semedela, Sonja SARDOČ, posebna šola pri bolnišnici v Valdoltri, Pavla GREGORIČ , osnovna šola Pinka Tomažiča Koper, Smiljka POBEGA, osnovna šola Prade, Luisella RAVALICO, italijanska osnovna šola Piran, Slavko BRATAŠEVEC, poklicna kovinarska šola Koper, Zorka PO- DOBNIK, osnovna šola Seme- dela, Dario MARSIČ, osnovna šola Gračišče, Katja KALABA, osnovna šola Škofije. Justa KLEIBENCETEL, osnovna šola Dekani, Jerica OGRIČ, vzgoj-novarstveni zavod pri osnovni šoli Sečovlje, Franc GOLJEV-ŠČEK, ekonom&oadministra-tivni šolski center v Kopru, Bartole FERUCCIOt italijanska gimnazija Piran, Štefanija BI-ZAJL, osnovna šola Janko Premrl-Vojko Koper in Marija LIKON-HASL, gimnazija Koper. Pokrovitelj letošnjega dneva prosvetnih delavcev z območja temeljne izobraževalne skupnosti obalnih občin je bil predsednik koprske občinske skupščine Mario ABRAM. -tu- Serdica: Šolo preurejajo Ob pričetku letošnjega šolskega leta so dokončno preuredili notranjost šole v Serdici. Zamenjali so okna in položili nove pode. Prihodnje leto nameravajo urediti še fasado. De- nar za preureditev šole je prispevala temeljna izobraževalna skupnost iz Murske Sobote. Šolo v Serdici obiskuje okoli 110 učencev. Šola solidarnosti občanov občine Velenje - Zibika V zgodovini slovenskega šolstva prav gotovo še ni bilo tako pospešene gradnje šolskih poslopij, kakršni smo priča v zadnjem obdobju. Po junijskem potresu je bila na Kozjanskem letošnjega 3. oktobra odprta že druga šola, in sicer v Zibiki, ki je- v šmarski občini. Ta šola je dar velenjskih delovnih ljudi. Kljub temu, da ima naglo razvi-jajoče se Velenje svoje težave, kot jih ima pač sleherni kraj, so bili prebivalci tega mesta izredno širokosrčni. S svojo akcijo so zbudili slovensko javnost, da je sledila njihovemu zgledu. Prav je, da navedemo besedilo, natisnjeno priznanjih, ki jih je članom gradbenega odbora in njihovih komisij izročil velenjski predsednik občine tov. Nesti Žgank. Spoštovani! Iskreno se ti zahvaljujemo, da si se pridružil naši solidarnostni akciji ob izgradnji osnovne šole v Zibiki. Razumel si, da je z junijskim potresom revna zemlja postala še revnejša in da so ljudje, ki niso imeli veliko, izgubili še tisto. Zemlja se je stresla -ostal je kup kamenja, podrte šole, vegaste bajte, za silo podprte s tramovi. Ti pa si se odločil in se takoj pridružil naši solidarnostni akciji, ne zato, da bi obnovil staro šolo na enem najbolj prizadetih območij, temveč da bi zgradil novo, boljšo in da bi imeli šolarji Zibike lepšo in svetlejšo prihodnost. Delček tega, kar imaš v Velenju, si prenesel na to manj razvito območje, zbudil si zavest solidarnosti med vsemi občani in dobrimi ljudmi v naši občini in s tem okrepil prepotrebno enot- nost in nekdanjo pripravljenost prostovoljnega dela. Potresna škoda je velika, naša občina pa majhna, vendar je s tvojo pomočjo dovolj velika, da bo hkrati s škodo obračunala tudi z zaostalostjo, ki je ostala v Zibiki in na Kozjanskem. V priznanje naj ti bo tudi to, da je akcija, v kateri sodeluješ, kot plaz potegnila široke vrste delovnih ljudi in občanov po vsej naši republiki in prebudila za-. vest solidarnosti. Najlepše priznanje in zahvalo pa boš razbral iz smejočih obrazov vaških šolarjev, ki so ves čas spremljali pridno delo tvojih rok in ki bodo kmalu sedli v tako šolo, kakršno imajo tudi tvoji otroci in tako okusili delček našega Velenja. Iskrena hvala! stene. ERNEST REČNIK Temeljna izobraževalna skupnost obalnih občih Koper: Samoprispevek je nujen________________ Od 36 osnovnošolskih zgradb na območju obalnih občin jih je bila le tretjina zgrajena po zadnji vojni. Druge šole pa so stare od sedemdeset do sto in več let. Ti podatki opozarjajo, da so potrebni hitri, predvsem pa učinkoviti posegi. V Kopru, Izoli in Piranu število prebivalcev nenehno raste, šole in vzgojnovarstveni zavodi pa postajajo iz leta v leto bolj tesni in neprimerni za sodoben pouk in urejeno varstvo naj-rhlajših. Le dobra polovica od vseh učilnic na obali je primernih za pouk, druge pa bo treba temeljito preurediti. Okoli 60 razredov ima popolnoma dotrajano opremo. Nobena podeželska šola v koprski občini, razen tiste v Gračišču, nima telovadnice, premalo pa je tudi prostorov za skupne prireditve, kabinetov, šolskih kuhinj, prostorov za knjižnice in čitalnice ter za podaljšano bivanje učencev. O vsem tem zaskrbljujočem, vendar resničnem stanju v šolstvu na obali so dodobra seznanjeni tudi vsi politični in drugi dejavniki, ki se že resno pripravljajo na edino mogočo rešitev iz vseh teh težav, na samoprispevek občanov. O samoprispevku občanov je razpravljala tudi obalna konfe- Uresničena dolgoletna želja S tem ko so pred (dnevi slavnostno odprli nove in preurejene prostore posebne osnovne šole v Postojni, se je številnim učencem in učiteljem, pa tudi tistim pri postojnski temeljni izobraževalni skupnosti, ki so si vsa leta prizadevni za nove prostore posebne osnovne šole, uresničila dolgoletna želja. V nekdanjem preurejenem dijaškem domu je v osmih učilnicah, tehnični delavnici, fotografski temnici in v številnih kabinetih našlo svoj drugi dom 75 učencev posebne osnovne šole. Postojnska posebna osnovna 1 ooo' šola bo lahko sprejela v svoje razrede v prihodnjih letih že okoli 120 učencev, med njimi tudi otroke iz tistih občin, kjer še nimajo posebne šole. Hkrati z načrtovanjem posebne osnovne šole so pri temeljni izobraževalni skupnosti v Postojni poskrbeli tudi za usposabljanje ha Grajena pri Ptuju: Poučna razstava strokovnega kadra, saj so prav v ko te namene že pred leti odšteli od precej denarja za štipendiranje, tei Tako poučuje letos na posebnihu osnovni šoli v Postojni devetko strokovno usposobljenih ka- vs( drov. Strokoven in kakovosten (o pouk je torej zagotovljen vsem st učencem te šole. nc Va še oh dv ka „Za akcijo o uvedbi samoprispevka za šolstvo in vzgojnovarstvene zavode se bo treba še posebej pripraviti, če hočemo, da bo referendum v vseh treh obalnih občinah uspel,“ so na seji skupščine še posebej poudarili. (Foto: T. Urbas) Kaj vse mm na polju v vinogradu, sadovnjaku in gozdu ponuja jesen, so prikazali učenci podružnične osnovne šole v Grajeni pri Ptuju ob razstavi jesenskih pridelkov. Šolski hod- nik, kjer je bila razstava, je bil Op včasih celo pretesen za vse, kilte so si želeli ogledati razstavo. Po- en sebno skrbno je bila priprav- Pr Ijena še razstava užitnih in ne- jo užitnih gob. iOe St( Na rob: Na dan, ko so odprli šolo, je bila tudi podpisana listina o trajnem pobratenju krajevnih skupnosti Velenje — center, levi breg in Zibika. Ta listina ni papir z visokodonečimi besedami ... Trajen pomnik nanjo je šolska stavba, ki jo bodo obiskovale generacije zibiških otrok. Šola je bila zgrajena v rekordnem času, saj je bila prva delovna akcija 3. avgusta, sledile pa so še delovne sobote - dokler niso šole slovesno odprli. Poleg poslopja in opreme je bilo urejeno okolje, učenci so dobili v dar televizor, klavir, knjige in šolske potrebščine, šaleški slikarji pa so s svojimi umetniškimi slikami okrasili šolske Samoupravno dogovarjanje renca SZDL in podprla predlog za uvedbo samoprispevka za šolstvo v vseh obalnih občinah. O pripravah na referendum in njegovi izvedbi so veliko razpravljale komisije, pa tudi skupščina temeljne izobraževalne skupnosti obalnih občin, kajti vsi delovni ljudje obalnih občin bodo odločali o uvedbi samoprispevka za šolstvo in vzgojno-varštvene zavode na referendumu, ki bo letošnjega osmega decembra. Če bo referendum uspel, v kar si skoraj ne bi upali dvomiti, bodo v prihodnjih petih letih in kasneje zrasle v krajih na obali nove šole in vzgojnovarstveni zavodi. Po nekaterih sedanjih izračunih bi na obali potrebovali v prihodnjih petih letih za popravilo in graditev novih šol in vzgojnovarstvenih zavodov *okoli 130 milijonov dinarjev. Redni viri, namenjeni šolstvu in vzgojnovarstvenim dejavnostim, pa zagotavljajo v prihodnjih petih letih le dobro desetino vsega potrebnega denarja. S samoprispevkom naj bi delovni ljudje v prihodnjih petih letih zbrali dobro polovico ali celo dve tretjini potrebnega denarja. To pa je porok, da bo tudi šolstvo na obali krenilo iz slepe ulice. TONE URBAS Odveč je menda govoriti, kako pomembno vlogo imajo štipendije pri mčrtovanju kadrovske politike. In prav zato smo se v dobi samoupravnega dogovarjanja med prvimi lotili urejanja štipendijske politike s podpisovanjem samoupravnih sporazumov. Te naj bi seveda podpisale delovne in druge organizacije. Marsikje so se podpisovanja tako pomembnih sporazumov lotili resno, ponekod pa precej neodgovorno. V dravograjski občini naj bi delovne organizacije po samoupravnem sporazumu o štipendiranju odvajale 0,5 odstotka od bruto osebnega dohodka zaposlenih; tako bi zbrale okoli 40.000 din. V vseh delovnih organizacijah na tem območju so sicer že razpravljali o tem sporazumu, ponekod so ga tudi podpisali, vendar se nekateri že sedaj vprašujejo, če se bo res posrečilo zbrati toliko denarja. Do sedaj še niso zbrali niti dimrja, mmenjenega za štipendiranje, čeprav so v sosednjih občinah štipendije že zdavnaj podelili. Poglejmo, kako si prav m tem območju predstavljajo nekatere delovne organizacije na- \ čela samoupravnega dogovarjanja. Pri gradbenem podjetju v Dravogradu sporazuma sploh niso podpisali, kot da jim je kadrovska politika v občini deveta skrb. Še bolj čudna in skoraj!} nerazumljiva pa so pota samo-tri upravnega dogovarjanja pri tek- ^ stilni industriji v Otiškem vrhu. p Kolektiv se je sicer odločil za podpis samoupravnega dogo- r vora. Tudi podpisali so ga, , hkrati pa sklenili, da bodo de-nar nakazali šele takrat, ko bo- } do to storile tudi druge organi- jc zacije v občini, ki so sporazum } podpisale. ! Zares čudna pota in načini , samoupravnega dogovarjanja1' . TONE URBAS V osnovni šoli Lesično na Kozjanskem je razstavljal akademsk1 slikar Stane Jagodič. Pred leti je poučeval v tem kraju, zato je bil3 domačinom ta razstava še posebno dragocena. Sočasno z odprtjem razstave so proslavljali tudi desetletnico novega šolskega poslopj3-Ob slovesnosti je bil literarni večer. Enega izmed razredov so spremenili v razstavno dvoranico. Slike s° dajale občutek topline, trdnosti in „Daljnih horizontov14 (tak je tudi naslov enega izmed novejših akvarelov). Kozjan&e domačij3 in pokrajina so že od začetka Jagodičevega slikanja našle na njegu; vih podobah svojo neminljivost. Obiskovalci so si lahko ogledal* olja, voščenke v gorečih barvah tamkajšnje jeseni, razstavljeni pa s3 bili še čisti akvareli — polja, vode, stapljanje neba in zemlje, npr-v sliki „Odjuga“. Šolske hodnike in klopi ob stenah so napolnil3 ostre in duhovite Jagodičeve karikature. Tako je umetnost s posredovanjem šole in z naklonjenostjo slikar)3 obiskala delovnega človeka. Verbalno in neverbalno doživljanje sveta ' Sicer kakovostni prispevki “““r- Ane Kranjc, ki so začeli iz-Nati sočasno z mojima član-v v koma, v katerih je nekaj misli o eli °dnosu do jezika in jezikovne je. ter literarne vzgoje, so me spod->ni budili za nadaljnji prispevek, ne ret Kot polemiko ali opozicijo do ca-vsega, kar prinašajo težnje en (osnovane na nekaterih znan-;fflStvenih dognanjih) po tako imenovani deveibalizaciji izobraževanja — organiziranega v šoli in ^ bolj v takih ali drugačnih oblikah permanentnosti. Brez “voma te težnje govorijo o ne-Katerih, vidikih odnosov med Svetom in našo duševnostjo, bu Opozarjajo na pestrost in zaplest tenost teh odnosov, škodljivost 'o- tostranskega gledanja, ki je v- Prešlo v okorele navade, zavira-e' l°če kakršnekoli spremembe, neplodno se opravičujoče v (stotero predsodkih. Zato so talitična in kritična razpravljanja o tem zanimiva, koristna, “o sprejemljivih stališč vodi kar največ vidikov. Rad bi spregovoril še o nekaterih, ki po Pavšalnih uvrstitvah nikakor ne ^dijo v kategorijo „romantič-nosti“, ampak so dejstva, ki ravno tako slone na znanstvenih dognanjih in so tudi za naše da- našnje življenje nadvse pomembna. Po eni strani smo v procesu izrazite deverbalizacije, po drugi strani pa zaradi povezanosti sveta zelo odvisni od besede. Obseg in intenzivnost učenja materinščine in tujih jezikov nenehno močno naraščata, hkrati s tem se razvija lingvistična znanost, ki se danes že povezuje z raznimi strokami: poznamo psiholingvistiko, sociolingvistiko, raziskovalna področja, kot so lingvistika in filozofija, jezik in religija, jezik in književno delo, jezik in otrokov razvoj itn. S političnim in ekonomskim osvobajanjem se bolje razvijajo tudi jeziki manjših narodov; materinščina utrjuje narodnostno zavest, povezuje kulturo preteklosti in sedanjosti, oblikuje politično in estetsko misel, a tuji jeziki preprečujejo oženje, omogočajo primerjavo, vzpostavljajo vezi med narodi in bogatijo duhovno podobo posameznika ter skupnosti,x ALI JE JEZIK ZAMENLJIV? Silen razvoj materialnih pojavov resda mnogokrat potiska besedo v ozadje, govorijo pojavi sami, zanje poznamo vedno več heverbalnih znakov, ki včasih prevzemajo tudi sporočila. To sicer ni novo; neverbalno posredovanje izkušenj, vednosti, trenutnih dogajanj, čustvenih vzgibov itd. poznamo že od nekdaj. Pravzaprav je bil tak stik med ljudmi prvoten, govor se je razvil vzporedno z večjo socializacijo in bolj razvejano, zahtevnejšo dejavnostjo človeka, je torej višja oblika duhovnega razvoja. Jezik je prav tako simbolika, kot jo ustvarjajo razni drugi znaki; čemu bi ga torej zanemarjali? Ima še to veliko prednost: ko so pridobljene strukture, je sposoben sprejemati in oblikovati v simbole vedno nove pojave, pri tem pa ohraniti osnovnega duha, izraz individualne eksistence. Le-to lahko zabrišemo, a potem jo moramo zamenjati z drugo (drugim jezikom). Če se prepustimo kakršnimkoli znakom, moramo iz njih prav tako napraviti sisteme, gibljive zveze, uporabne za vso pestrost in širino našega sveta in življenja, ki sta vedno celota. Tudi jezik je del te celote, je posebna organiziranost, nastala v senzualno- fSlavisti o aktualnih temah Slavistično društvo Slovenije in podružnica Ljubljana sta priredila od 27. do 29. septembra tridnevno zborovanje v Ljubljani. Udeležilo se ga je okoli 350 slavistov iz vse Slovenije. Prva dva dneva sta bila namenjena predavanjem in občnemu zboru, tretji dan pa so si slavisti ogledali kulturnozgodovinske spomenike in rojstne kraje naših velikih mož v bližnji ljubljanski okolici. V jŽe prvi dan, to je 27. sept. tj ^4, so bila na sporedu zani-r ^va predavanja, ki so potekala k- ^ dveh skupinah. Predavali so i PMesorji ljubljanske filozofske a ^kultete, obeh pedagoških aka-r fernij pa tudi drugi, i, Najprej je predaval prof. dr. ?- anko KOS o aktualni temi: r r^rksizem v literarni vedi. Go-i-Ofil je o vlogi marksizma v n fonstvenem spoznavanju lite-: ®fnre, v literarni kritiki in lite-i‘ ?rni teoriji. Uvodoma je poslu-' j! Ce seznanil z metodami v mo-,erni literarni vedi ob aplikaciji močenega literarnega besedila onetje nesreče). Od metod je flPfej omenil filološko me-0c?°. ki je izhodišče za inter-fetacijo literarnega besedila. Ojnemben je tudi biografski Neologizem kot metoda, ki se začela že v dobi romantike, tfieje pa se je navezala na poližem in neopozitivizem etf drugimi metodami velja frcniti fenomenologijo, ki je jn?^rPi v obliki imanentnih v:erpretacij, duhovno zgodo-jttfco oziroma duhovni histori-IjN hi je dosegel višek pri L l ‘n v novejšem času pri lo^au. Po Heglu ideja na do-^ eni stopnji preide v. dejav-a st literature. Ko je prof. Kos n^0ril o historičnem pogledu Procese, je omenil, da zksizem odkriva historične %ibaVe- ta^°’ d*1 jih postavlja v cj^nje procesov. Duhovno zgo-^ finski proces je namreč po-c/t 6 vtlesti V zgodovinski pro-• zato zasluži pozornost 3u-C° zgodovinska perspektiva. if eP}be vredna je tudi eksi-^cialistična metoda, ki ne za-razumskega spoznanja, saj i^l-Pfl njej predvsem za do-Asistence, za dojejte je ne pristnosti. Ta pristop pa Primernejši za esejistiko. eksiizem namreč upošteva rMkitenco h°t realen problem, ,a pa obravnavo človeka obravnava ga v kon-družbeni situaciji oziro-p družbeni strukturi. rhetnina j£ drugim tudi hekjf0 strukturalizma, ki ni ^ . Samosvoja metoda, in po-zhav razjskovanje struktur. Pri-^°doh j° vse znanosti in smeri razbit ^ hterarna veda je zelo razlik’. zato zahteva sintezo litPfCn,h rnetod in integracijo ^arne vede. Ne nazadnje je potrebno omeniti vlogo marksizma v tej smeri. Na njegovi osnovi se namreč povežejo metode tako, da upoštevamo vse njihove strukture in družbenozgodovinski proces v najglobljih osnovah. Literaturo si namreč lahko razložimo z družbeno bitjo, ne pa iz subjektivnega avtorjevega bivanja, iz njegovega doživljaja, namreč zato, ker je avtor prav tako določen z bitjo. Literarno delo si moremo razložiti kot obliko družbene zavesti iz družbenoekonomske osnove. Po Pe-revercevu se da namreč snov literarnega dela razložiti z marksistično metodo. Po Engelsu je vsak del kulturne nadstavbe določen s svojim prejšnjim razvojem in dosežki. To pomeni, da literatura ni odvisna samo od baze, ampak se razvija, da bi dosegla neke nove literarne strukture in oblike. Zato moramo upoštevati najprej avtonomni literarni razvoj, ki se vključi v širši razvoj ekonomskih procesov. Po drugi strani pa je vsak del literature povezan s posebnimi področji, saj je književnost v stiku z razvojem morale, lingvistike, filozofije itd., skratka, z deli duhovnega življenja. Pri tem pa je treba upoštevati dvojno determiniranost: prejšnji razvoj in ideološko nadstai’bo. Engels je med drugim ugotovil, da ni mogoče razlagati posameznih literarnih pojavov iz baze. L e-ta je razvidna šele v nekem zelo širokem razvoju. Posameznih literarnih pojavov pa ne moremo izvajati iz baze. To lahko delamo z evropsko romantiko in celotno antično literaturo. Vendar pa ostane nerešen problem jezika z marksističnega stališča. Temeljne značilnosti naše literature so v tem, da je bila slovenska književnost po socialno moralni usmeritvi do 18. stol. plebejska. Od tega časa dalje je bil razvoj drugačen Slovenci namreč nismo imeli aristokracije in kapitalističnega meščanstva v evropskem smislu. Narodnostna ideja je bila ena od centralnih idej od Prešerna, Cankarja, Zupančiča, Voranca itd. Ta ideja pa pri nekaterih sodobnikih stopa v ozadje; drugače je v zamejstvu. Tako je pri nas v 18. stol. nastala ideja narodnosti in nova literarna estetska produkcija. Zato je literatura postala glavna struktura slovenskega naroda. Naslednje predavanje je imela prof. dr. Helga Glušič-Krisper, ki je govorila o pripovedni tehniki Juša Kozaka. O njegovih pogledih na literarno umetnost je razpravljal še predavatelj Janez Mušič, urednik Mladinske knjige v Ljubljani. Najzanimivejše je bilo izvajanje prof. dr. Matjaža Kmecla, ki je interpretiral AJcševčevo kriminalko, v kateri je opazna notranja dvodelnost. V prvem delu je goljufija, ki pa jo avtor ne more dokazati. Pozneje pa se mu razkrinkovanje storilca že vnaprej odkriva. V drugem delu pripovedi pa nastopi juridična eksekucija in sodba. Naslednji predavatelj dr. Dušan Piijevec je nastopil s temo: Vprašanja strukturalne poetike in informacijsko teoretične estetike. Med drugim je navedel, da izhaja kritika znanstvenega raziskovanja literature iz ugotovitve, da je umetnost posnemanje. Ne sme pa nam pomeniti obnove zunanje dejavnosti, temveč le posnemanje v smislu Aristotelove poetike. Hi-polit Taine je namreč opredelil stvari glede na idejo in bistvenost. To pa vodi k Heglovi ideji o čutni realizaciji tistega, kar je za ljudi zavezujoče v vsaki epohi. Engelsova teza govori o tem, da je umetnost način spoznavanja. in sicer nezadosten. To je namreč temeljno spoznanje Heglove estetike. Ko je prof. Pirjevec govoril o umetnosti, je poudaril, da je umetnost pomembna le, če je nekje neka resnica, ki ni znanosti dostopna. Namen pesništva ni spoznanje, ampak prostor posebnega užitka, ki nastane ob lepoti. Le-ta pa nastane samo takrat, če je pesniška figura v sebi skladen lik. Poezija odpira namreč tisto območje, ki mora biti razprto, da bi se človek srečal z njim zunaj njega, območje tega, kar pomeni biti. Umetnost ni zgplj posnemanje glede na bistvo, temveč gleda na bit; bivajoče znanstveno raziskovanje je očitno glede na način raziskovanja. Prva naloga teorije ni kibernetika niti odkrivanje načina, kako je posnemanje zmoglo odkriti tudi skritost. To vprašanje je urejeno. Pesnitev noče biti samo posnemanje, ampak bit, bistvo. Po tem izvajanju so slušatelji sledili predavanju iz jezika. Imel ga je prof. dr. Jože Toporišič, ki je govoril o novostih in pro- duhovnem dialektičnem odnosu, oblikujoča se prek miselnega ter senzomotoričnega procesa v novo materialnost. Nastajanje in razbijanje jezika vedno zahteva neko ustvarjalnost, ta se najbolj kaže pri prehodu od konkretnosti v abstrakcijo in nazaj. Abstrakcija je višja oblika duševnega življenja, konkretnost je elementarnejša. Človek ne more živeti le v eni: prva omogoča mišljenje, druga doživljanje slikovite prvinskosti. Neverbalni posredniki imajo vedno tudi veliko konkretnega, so'bolj „otipljiva“ materialnost, zato so privlačnejši in učinkovitejši. Verbalizacija, ki so jo mogočno razvili sofisti in sojo nadaljevali srednjeveški oratorji ter je ostala v nekaterih šolah, zlasti pri tako imenovanih humanističnih predmetih vse do današnjih dni, je zaradi nena-zornosti postala neprivlačna. Racionalizacija je v šolah zanemarjala še čustveno prisotnost in s tem razbijala popolnost doživetja, pouk je seveda postal neučinkovit. Zahteva po nazornosti, ki naj zajema iz konkretnega materialnega sveta in čustvenih vzgibov, izhajajočih iz konkretnih življenjskih blemih v deskriptivni gramatiki. Ko je govoril o posameznih gramatičnih kategorijah, je opozoril na pravilno razločevanje posameznih besednih vrst in na novo terminologijo. Med drugim je pripomnil, da bo novi slovenski pravopis posredoval večino problemov v jeziku in da bo odpravil zmedo pri posameznih besednih vrstah. Pri zadnjem predavanju, ki ga je imel prof. Franc Novak, višji strokovni sodelavec pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU v Ljubljani, pa smo se seznanili z nekaterimi problemi pomenske analize besedja. Predavatelj je interpretiral polisemijo, analizo pomenov, polisemantične analize skupin in strukture pomenskih skupin. Poleg teoretičnih tem smo poslušali še predavanja iz vsakdanje učne prakse, in sicer o poučevanju in urjenju pravopisa v osnovni šoli ter o pouku stilistike. V soboto popoldne je bil po predavanjih občni zbor vseh članov društva v ljubljanskem mestnem gledališču. Tega zbora pa so se udeležili tudi nekateri starejši in še vedno aktivni člani, kot je akademik dr. Bratko Kreft, prof. Marja Borštnik, prof. France Koblar idr. Uvodoma je na zboru pozdravil dr. Bratko Kreft vse člane društva ter pozval vse slaviste, naj pod-pro upravičene zahteve koroških Slovencev. Vsak slavist naj bo najodločnejši zagovornik pravic zamejskih Slovencev. V razpravi so čl^ni kritično ocenili delo društva, zlasti pa odnos zavoda za šolstvo SRS do društva. Vsi člani so protestirali zoper zmanjšanje obveznih učnih ur materinščine v srednjih šolah. Končno je zbor sprejel nekatere sklepe. Navajam najvažnejše: — Zbor pošlje protestno pismo avstrijski deželni vladi v Celovcu in avstrijskemu konzulu v Ljubljani v zvezi z nameravanim preštevanjem Slovencev na Slovenskem Koroškem. — Pri oblikovanju in spremembi predmetnikov naj odslej sodelujejo tudi slavisti. — Zavod za šolstvo SRS naj vrne odvzete učne ure slovenščine v šolah. Število ur slovenskega jezika naj bo takšno, kakršno je bilo pred redukcijo. — Zavod za šolstvo SRS naj se pred spremembo predmetnika dogovori s člani slavističnega društva in naj upošteva njihove predloge. ERNEST BLAŽIČ, pred. učitelj — slavist — Šolski center pri TAM Maribor, Tezno situacij, je postala nujnost vsakega učnovzgojnega procesa. Od Komenskega naprej so jo zelo poudarjali vsi napredni pedagogi - didaktiki. Neke vrste beg pred klasično šolsko puščobno „učenostjo“ in verbalizmom je seveda tudi današnje iskanje virov informacij v neverbalnih oblikah. Le-te so obstajale pred jezikom, a vedno tudi vzporedno z njim. Različni znaki z ognjem pač spominjajo na današnje svetlobne znake; zvoki bobnov, raznih trobil so dajali sporočila, danes jih prav tako dobivamo prek mnogih zvočnih signalov (sirene, avtomobilske hupe, piski, trkanje, zvonjenje, Morsovi znaki itd.), znamenja raznih lovcev, pomorščakov, bojnih plemen so pač imela podobno vlogo, kot jo imajo danes prometni znaki ali vojaški signali in šifre. Vzporedno so tekla razna sporočila v jeziku, ki niso bila nič manj učinkovita, če so bila nazorno povezana s konkretnimi pojavi, bila pa so doživeta in to je bilo čutiti tudi v abstrakciji. Le odmik v izsušeni verbalizem je napravil jezik nezanimiv in neučinkovit. Govor (jezik) je nastal naravno, torej je bil potreba in vrednost. Danes je nosilec raznih spoznanj, trajnih in sprotnih dosežkov uma. Tudi kadar je kaj „shranjeno“ z drugimi znaki, mora biti jezik instrument, ki usklajuje, s tem pa se hkrati razvija sam in daje še možnosti za estetsko, umetniško oblikovanje. Tu se je tudi najbolj ohranila njegova magična moč, ki je bila prvotno veliko bolj povezana s funkcionalnostjo. Razni glasovi in besede, obrazci, ki so klicali božanstva, zagovori. čarobni reki, magične formule, uporabljajoč tudi ritem, melodijo in močno panto-mimiko v izrazih veselja, žalosti ali sovraštva pričajo o moči, ki so jo pripisovali jeziku. Tudi moderna psihiatrija ga uspešno uporablja. Razne religije, politični sistemi in ideologije so dosegali moč z besedo, če so jo znali prav uporabiti glede na zgodovinsko situacijo in psihično konstelacijo ljudi. Pojma materin jezik ne moremo razumeti samo kot jezik neke skupine ljudi, ampak kot nekaj, kar je prvotno povezano z materinim dihom, z njenim pogledom in njeno kretnjo, z vsem bitjem, ki skrbi za otrokovo življenje. Tako doživet jezik je vedno učinkovit, bogat in lep. Če ga nadomestimo zgolj s tehničnimi znaki, odpade osebnostni element, tako se sušijo tudi medčloveški odnosi. Zato bo imel jezik vedno svojo pomembno vlogo in vrednost. MOČ VSAKEGA ZNAKA SLONI NA ELEMENTARNOSTI Če govorimo o popolnem doživetju, je vanj vključena tudi senzualnost. V življenju moramo pač marsikaj izkusiti, preden razumemo simbol. Otrok se mora opeči, da bo prav razumel besedo „vroče“. Enako je s hrano, mrazom, vožnjo v avtu itn. Toda z govorom lahko gradimo tudi na elementih. Eno izkušnjo ali samo delno izkušnjo lahko razvijemo z razlago, jo razširimo, posplošimo. Eno doživetje je včasih dovolj za vznik mnogih drugih podobnih. Razlage lahko združimo v abstrakcije, pravila, splošne resnice, definicije in s tem razvijamo miselni potencial, širimo razumevanja in ustvarjamo pripravljenost za nova doživetja. Veliko današnjih ljudi se je oddaljilo od naravnega spoznavanja stvari, celo od narave, razen tega je toliko novih pojavov, da vseh ne moremo spoznati v konkretnosti in v izvirni obliki. Takrat uporabljamo nadomestke, ki jih sestavimo kar najbolj nazorno. Pri tem pa je tudi nujno potreben jezik, da vzpostavimo zveze med prikazanim in resničnim pojavom, da razložimo poenostavljanja, razčlembe in globalnosti, predvsem pa odnose do drugih pojavov, zlasti do človeške družbe. Kljub velikanskim možnostim in nesporni vrednosti neverbalnih komunikacij je jezik ohranil svojo pomembno vlogo, v spremenjenih okoliščinah jo morda ponovno intenzivneje čutimo, ko spoznavamo in odkrivamo različnosti ter dopolnitve v doživljanju sveta. Napovedi, da bosta kino in televizija docela izpodrinila knjigo, se niso uresničile. Ljudje se vedno znova vračajo tudi h knjigi kot umetniškemu užitku in viru informacij. Razlika je sicer v številu uporabljanja drugih medijev, a hkrati se pojavljajo v svetu vedno novi časopisi in najrazličnejše revije; po nekaterih ljudje kar hlastajo, posebno, če so polne senzacij. Takrat poleg slikovne ilustracije navduši tudi beseda. To je dokaz, da ima beseda moč, samo oddaljiti je ne smemo od nazornosti in doživetja. Tudi neverbalno posredovanje ne rodi uspeha, kadar ni vezano na doživetje. Zelena in rdeča luč ne bi bili zanimivi, če ne bi bilo zraven občutka nevarnosti ali strahu. Sirene, ki tulijo vsako soboto opoldan, še zdaleč nimajo tistega učinka, ki so ga imele kot alarmno znamenje pred zračnim napadom. Pornografske slike so dandanes že dolgočasne, ker so prešle v navado. Poleti na luno z vsemi ponazorili vred ne zanimajo ljudi več tako kot v začetku. Neverbalna in verbalna sredstva spoznavanja sveta imajo torej enako usodo: 1. niso učinkovita, če ob njih ni doživetja, 2. avtomatizirajo se, če jih uporabljamo pogosto, in sprožijo le površne razumske reakcije ali reflekse, 3. nikoli niso popolna, zato je treba vedno iskati nove oblike in dodatne osvetlitve, v tem je pa vrednost, saj tako budijo ustvarjalnost. Stereotipnost in spremembe, mehaničnost in ustvarjalnost se v našem življenju čudno menjujejo. Pozdrav in vljudnostne besede izrekamo včasih tako mehanično, kot sprejmemo ustaljeni znak proizvoda, podjetja ali društva. Rož in sončnega dneva pogosto ne vidimo, ne slišimo nežnega otrokovega vprašanja. Šele bolezen, pomanjkanje in nesreča nas ponovno obudijo. Ohranjati pristna in polna doživetja pomeni hkrati ohranjati človečnost, samo na njej pa lahko gradimo pravo izobrazbo. Izobraževati ljudi na razne načine je normalno in potrebno. Vemo tudi, da je nekoč nepismen človek lahko veliko vedel in bil kvaliteten, v marsičem ustvarjalen. Toda če kdo danes opušča tradicionalen način opismenjevanja, ima to lahko drugo ozadje. Marsikaterega 'dela se tudi danes lahko dobre nauči nepismen človek, a manjka mu najbolj uporabno in v mnogih oblikah dosegljivo, predvsem pa intimno sredstvo dobivanja informacij in izobraževanja. Prek pisane besede bi morda prišla tudi oddaljena aji skrita informacija, ki bi komu odprla oči, daje izkoriščan. Človek, ki se ne zna izražati in še celo ne zna pisati, je v družbi zelo nebogljen. Tudi zvezo med delinkvenco in govornimi (jezikovnimi) motnjami so nekateri psihologi in sociologi že odkrih. V vsakem primem bi bilo napak, ko bi zanemarjali jezik in ne bi prodirali v vse njegove pojavnosti in spoznavali možnosti, ki nam jih daje kot sredstvo za komunikacijo, lastno rast in ustvarjalni poseg v naravo in dražbo. Ločiti ga od drugih pojavov L" ne videti dopolnilnih in mnogokrat celo prvih možnosti tam, pa pomeni zaslepljenost, ki prav tako ne daje temeljite izobrazbe, pusti veliko praznin in nazadnje razvodeni jezik. MIRKO KRIŽMAN n ‘»/'Vf-l i Ul iMuml « BMMMHb 1 PIŠE: SILVO TERŠEK Sreča je skrita v skromnosti Bodimo srečni; naša mladina je polna revolucionarnega duha. Pomembno je, kako jo opazujemo. Nekateri počno to s škarjami v rokah, pod plaščem brivskih nagnjenj. Mladi omenijo pričesko Franceta Prešerna. Oprimejo se tistega, kar jim je najbližje. Pravijo, da doba pubertete rodi pesniška razmišljanja. Mladost je poezija, vsaj moralo bi biti tako. Neskončno dolge ceste razmišljanj, skrbi, kritičnih pogledov, opozoril in predlogov, ugotovitve in sklepi so lahko tudi „fruzerski nič Poezija naj ne bo filozofija in to tudi mladost ne sme biti. Pomembno je samo to, kar je trdno pod tvojimi nogami, kar držiš v rokah, kar te obdaja, kar si podedoval v duhovnem in praktičnem pomenu besede in za kar je vredno stopiti v jutrišnji dan. Vse drugo je izgovor nemočnih! A ■ ..^iiprpi 9 js S ■ I I I —---J-----— Za staro, belo popudrano fasado hiše sredi mesta je zaklenjena mladost. Stojim pred vrati in štejem okna. Od leta 1936 se za njimi pretaka mladost, ki v okolici skoraj ni opazna. Nekoč je moralo biti to poslopje, ki dandanes ne sega niti do kolen hotelu „Lev“ v neposredni bližini, imenitno. Naj mi bo oproščena primerjava. Naša mladina ostaja naš ponos in up tudi, če živi v takšnih domovih, kot je VAJENSKI DOM na Kersnikovi ulici v Ljubljani. In kakšen je ta dom ...? Naj mi najprej odpro vrata! Popolnoma po naključju bo to storil socialni delavec. Drug drugemu se ne bova predstavila. V roko si bova segla šele uro kasneje. V poslopju sem, v hladnem stopnišču, kjer mora tudi sredi najbolj sončnega dne goreti luč. Mladeniča stojita pred leseno tablo, na kateri je razgrnjen najnovejši dnevnik. Stopnišče gre v več nadstropij. Z upravnikom se srečava ob utrujeni koloni pre-viharjenih omar z drobnimi ključavnicami. V rokah ima vrečke s kostanjem, na ustnicah prijazen nasmeh. Eden izmed treh mladeničev ob odprti omari potiska skozi šivankino uho črn sukanec. Vsi trije pozdravijo in vonj po svežem pleskanju zoži nosnice. Na radiatorjih se sušijo nogavice in luči na hodnikih so samo brlivke. V teh prostorih so učenci gospodarskih organizacij, ki izobražujejo mlade v vodno-inštalaterski stroki in za poklice, kjer manjka delavcev: mesarje, dimnikarje, peke, čevljarje, krojače. V zadnje tri strdke se že precej let ne vpisujejo. Vseh skupaj bi lahko naštel sto oseminsedemdeset - brigada mladih revolucionarjev. Morali bi jih videti. Ležijo v dveh dvo- ranicah, ker spalnice preurejajo. Vse tisto, kar še ni zajela „rene-sansa“ zadnjega obdobja, je zelo žalostno. Sceno bi lahko uporabili za dogajanja pred več kakor tridesetimi leti. Mladi se kljub temu niso nikoli ali skoraj nikoli pritoževali. Starega poslopja ni mogoče obrniti kakor rokav. Iz nemogočih razmer je potrebno ustvariti zmerne možnosti za življenje. Prostore, v katerih je prebivalo šestintrideset učencev, so prezidali. Nastale so spalnice s po šest in pet ležišči. Nekje sem slišal, da pravijo temu poslopju „Grudnova hiša“. Nad vhodnimi vrati ne piše tako, a na vratih upravni- kovega dom,' je z bledimi črkami vtisnjeno ime in priimek: Ignac Gruden. Brž ko je odložil vrečko s kostanjem, je začel hvaliti sodelovanje med domom in posameznimi gospodarskimi podjetji. Razumevanje in denar podirata ter gradita zidove; pa ne samo zidove. Žal denar ne gradi tudi ljudi! Strokovno usposobljenih ljudi za delo v domovih učencev poklicnih šol je malo, v zadnjih treh letih nekaj več. Na pedagoški akademiji je bil pred tremi leti ustanovljen oddelek za domske vzgojitelje. Glede tega se obetajo torej boljši časi. ,Najpomembnejše je varstvo v domu, osebna varnost in možnost za najrazličnejše interesne dejavnosti učencev, za mimo pripravo na pouk ali delo. Želimo doseči, da bi se mladi počutili v domu tako kot doma.. .“ In ostane vprašanje, v katerem domu si, v katerem nadstropju, na kaj si bil navajen doma, koliko si razvajen .. . Ne, (Foto: S. Teršek) vsi ti fantje niso razvajeni. Vsaka nova opeka, nova postelja ali omara je nov delček njihove sreče. Mladi so res utesnjeni, toda samo zaradi prostora, ne pa v svobodi osebnosti. Globoko zadihajo šele na cesti. Tako je sedajK tako je bilo včeraj, a jutri bo precej drugače. Potisnimo poezijo vstran. Če smo obiskali vajeniški dom, omenimo konkretne podatke. V domu je približno petinšestdeset odstotkov mladih iz Slovenije, precej učencev je iz sosednje Hrvaške, manj iz SR Bosne in Hercegovine in najmanj iz SR Srbije, Takšna narodnostna pestrost v ničemer ne narekuje • posebnih organizacijskih ali metodičnih prijemov pri delu z mladimi. Združujejo jih delovne obveznosti, družbenopolitična angažiranost pri interesnih dejavnostih in-mladinska organizacija. Tudi domska skupnost kot samoupravni organ učencev ni nekaj formalnega. V domu živijo prihodnji neposredni proizvajalci in iz njihovega neposrednega proizvodnega dela se porajajo številna vprašanja, ki zahtevajo praktične odgovore. Vsi ti mladi ljudje razumejo načelnost samo kot izgovor. ,, ,. .Nekaj mladostnega moraš imeti v sebi, da razumeš mlade. Z njimi sem zadovoljen Vem, da živijo za naš dom, za delo, ki ga opravljajo, za prihodnost, ki jo kujejo v šolskih klopeh. Kdo ve, koliko prostovoljnih delovnih ur so opravili pri obnavljanju naše stavbe? Mislim, da je naš dom nekaj posebnega. Nimamo socialnih problemov, o kakršnih govorijo po drugih vajenskih domovih. S podjetji, za katera se šolajo naši učenci, smo sklenili pogodbe, ki govore tudi o tem, da so nosilci socialne varnosti podjetja, ki sprejmejo učence v uk. S temi pogodbami smo razbremenili starše, saj posamezna podjetja plačajo vse stroške, skrbe pa tudi za vzgojo mladih. Prav takšen odnos gospodarskih podjetij do učencev v gospodarstvu rešuje najtežje probleme...“ Nekoliko nenavadno: učenec nekajkrat ni prišel v • šolo. Upravnik doma je to sporni podjetju. Še isti dan sta obisk la vajenski dom sekretar in L rektor podjetja, da bi rei vprašanje omenjenega učeno Velika gospodarska vprašanja j umikajo skrbi za človeka; v nekoliko nenavadno za dana našnje dni. Človek težko verjame: prid v vajenski dom in ne doživiš n pretresljivega. Upravnik mif t pripoveduje, da rešujejo v ^ problemčke skupno z učen 1 da pogosto sedejo za ..okrogle, l mizo, da učenci nimajo post1 ; nih želja in da pritožb sploh t i Sestanki so pravzaprav sad > delovni dogovori. Učenci so p I polnoma obveščeni o gospodi j jenju v domu, o prihodnosti d\ , ma in seveda o možnostih,1 j jih imajo v tej delovni s kut 1 nosti. J, ..Kritiko izključujem,'' prt i upravnik. „Kdor je aktiven, sj ] deluje s predlogi! Pri nas tudi1 < več kaznovanja. Želimo do se ] zavestno osvajanje življenjsV i in družbenih načel v vsakP 1 njem življenju. Pojem discipU j v nekdanjem vojaškem pomet želimo odstraniti. Hočemo j da bi mlad človek sprejel 'ti? življenjska načela, ki veljajo i slehernega občana. “ j , Kljub vsemu mi je uprav d postregel s presenečenjem: sj ro poslopje bodo obrnili kak rokav na površniku. Spodi nadstropje že dobiva podot modernih prostorov, z moder! opremo. Vem, za vse to je bi' potrebno veliko razumevati} prav toliko denarja in ljub d' do mladih. Na oknih, ki so o« njena na dvorišče, pa bodo' naprej ostale železne rešeti Ne zaradi tistih, ki živijo v ( slopju. Zgodilo se je, da so vo sih prihajali nepovabljeni srt temne noči, v še bolj tetri sobe. Niso prišli po koščke St če in tudi ne po skromnost,' je doma v takšnih domovih. Vrata so spet zaprta. Zumf\ poslopje nezanimivo; bolj nrtl nimivo kakor hotel „Lev“Vi\ posredni bližini. Lahko rt srečni: naša mladina je pob revolucionarnega duha! -H SODOBNA POTA VZGOJE IZOBRAŽEVANJ/) PIŠE: DR. ANA KRANJC Odnos med vzgojo in permanentnim izobraževanjem_________________________________________ (NADALJEVANJE ) Vzgoja v permanentnem izobraževanju je postala potrebnejša zaradi več zadev. Obstaja ..longitudinalni princip" ali ugotovitev, da izobrazba čez čas zastari; nadomestiti jo je treba z novo, delno zaradi spreminjanja okolja, ki nas obdaja (spreminjanje delovnega procesa, proizvodna tehnologija, družbene spremembe in hiter ritem življenja) delno pa zaradi pospešenega razvoja znanosti in tehnike. Znanost daje le relativne resnice, začasno veljavne, nato pa jih nadomesti z novimi; zato mora tudi izobrazba dopolnjevati svoje programe z novimi spoznanji in odkritji. Longitudinalno zastarevanje izobrazbe je zastarevanje izobrazbe v daljših ali krajših časovnih intenalih, pod vplivom vseh naštetih sprememb. Staro izobrazbo je mogoče nadomeščati z novo samo z institucionaliziranimi oblikami vzgojnoizobraževalnega dela. Vire znanja in poti do novih resnic si mora poiskati pogosto oseba sama z raznimi novimi oblikami izobraževanja, kot so: ..izobraževanje na daljavo" ali ..izobraževanje na domu", učenje s pomočjo množičnih sredstev obveščanja (televizije, radia, revijalnega tiska, časopisov, javnih sestankov in srečanj itd.) in samoizobraževanja. V vseh teh primerih je uspeh pri učenju odvisen predvsem od usposobljenosti ljudi za nadaljnje pridobivanje znanja. Najbolj se lahko zanesejo nase, saj jim drugi ne morejo pomagati Primerno vzgojeni ljudje, z ustreznimi osebnostnimi značilnostmi, notranje diferenciranim čustvenim in intelektualnim doživljanjem se bodo hitreje učili kot tisti, ki vežejo svoje nadaljnje izobraževanje le na prejšnje znanje, nimajo pa razvite in izoblikovane osebnosti. Manjka jim živa motivacija, njihova samozavest je premajhna, zato so negotovi in dvomijo o tistem, kar naj bi pridobili s trenutnim izobraževanjem. Včasih pa jih lastna neoblikovanost že na začetku povsem odvrne od izobraževanja. Premalo so vzgojeni, da bi se lahko vključili v aktiven proces nadaljnjega izobraževanja. Samo intenzivna vzgoja omogoča kontinuirano učenje v permanentnem izobraževanju. Nadaljnje kontinuirano izobraževanje temelji bolj na prejšnji vzgoji kot pa na prejšnjem izobraževalnem prizadevanju. Kako naj uporabimo prejšnje znanje, če ga moramo nadomestiti z novim? Samo tisti del znanja, ki je preživel čas, pomaga strukturirati informacije v celoten sistem, vzgojni učinki pa so trajnejši Povečan pomen vzgoje v permanentnem izobraževanju daje tudi ..horizontalni princip" povezovanja izobraževanja z drugimi družbenimi področji: kulturo, politiko, gospodarstvo, športom in re- kreacijo. Ta horizontalna povezanost je dvojna. Do uvajanja permanentnega izobraževanja je bil poudarek predvsem na poklicnem izobraževanju. ,,Priprava na življenje" je pomenila pripravo na poznejši poklic. Takrat se je seveda življenje ljudi delilo še na prvo — krajše obdobje šolanja in poklicnega usposabljanja in na drugo -daljše obdobje življenja, ko so ljudje pridobljeno znanje črpali in uporabljali Danes te meje ni več. NAČRTNA PRIPRAVA ZA ŽIVLJENJE Izobraževanje in delo se torej vse življenje prepletata. Neprekinjeno izobraževanje ni več namenjeno samo poklicu; človeka usposablja tudi za kulturno uveljavljanje v prostem času, za družbenopolitično delo na več ravneh, za športno dejavnost, negovanje medsebojnih odnosov in reševanje problemov v najintimnejšem krogu - v družini in med prijatelji. Permanentno izobraževanje pripravlja ljudi za vse vidike njihovega življenja. Na današnji stopnji razvoja družbenih in medosebnih odnosov, proizvodnje, znanosti, tehnike in hitrega širjenja kulturnih dejavnosti postane življenje tako celostno in zahtevno, da se moramo nanj načrtno pripravljati. Moramo se torej izobraževati in vzgajati, čeprav to ni poklicno delo. V takih razmerah je permanentno izobraževanje postavljeno pred ogromne zahteve: nenehno mora zadovoljevati potrebe po znanju na vseh področjih človekovega uveljavljanja in ne le na poklicnem. Gre torej zopet za povečan pomen vzgoje v permanentnem izobraževanju. Vzgojno oblikovana oseba je sposobnejša prenašati znanje z enega področja na drugo; zato mora pomagati pri pridobivanju znanja tudi vzgoja. Če ne bi bilo tako, bi bilo zaman upanje, da bi vse velikanske in sproti nastajajoče potrebe po znanju pokrili le s pridobivanjem znanja na nekaterih področjih. Ljudje, ki so že bili deležni intenzivne vzgoje, bolj samostojno rešujejo potrebe po permanentnem izobraževanju za vsa področja svojega uveljavljanja (kulturno, družbeno, politično, delovno, rekreacijsko). Lastna ustvarjalnost, kritičnost, samostojnost, samozavest in izdatna motiviranost omogočajo, da sami sproti pridobivajo potrebno izobrazbo. V permanentnem izobraževanju pa se spremeni tudi odnos med formalnim in neformalnim izobraževanjem. Ko se zahteva po permanentnem izobraževanju razširi horizontalno na vsa področja človekove dejavnosti, postane še bolj jasno, da se s formalnim izobraževanjem ne moremo več zadovoljiti Če bi postavili tako mejo, bi- samodejno zanikali bistvo koncepta permanentnosti; dobili bi prav,smešne in nestvarne predstave o ljudeh, ki preživijo vse življenje v šolskih klopeh. Svet bi se izpraznil. Postalo bi dolgočasno. Še v domišljiji si težko predstavljamo, da bi se vsi ljudje zatekli v šolo. Včasih, ko razpravljamo o zadovoljevanju potreb po permanentnem izobraževanju in vidimo rešitev predvsem v formalni poti, pa vendarle zaidemo v tako zmoto. Premalo se zavedamo pomena vzgoje, ki postaja v takih okoliščinah vse pomembnejša, celo bolj pomembna kot izobraževanje. VZGOJNI VPLIVI ..Horizontalni princip" povečanega pomena vzgoje v peč nentnem izobraževanju predvideva, da vzgoja in izobraževanje1 samo dajeta drugim področjem družbenega uveljavljanja (prt vodnji, kulturi, rekreaciji in družbenopolitičnemu uveljavljanj ampak da iz teh področij tudi črpata. Neposredna doživetje izkušnje, ki jih imajo ljudje na vseh drugih področjih, se sisteV tično vgrajujejo in izkoriščajo pri uresničevanju koncepta peč nentnega izobraževanja. Že Manc je dejal, da oblikujejo čloVČ neposredne razmere, v katerih živi; te vplivajo na njegovo žari?-miselnost, čustveni odnos do pojavov in sveta, ki ga o bdi pomagajo oblikovati njegovo ideologijo in mu prinašajo po srt’ informacije o svetu. Tako močni vzgojni dejavniki so bili priznat! filozofiji dialektičnega materializma, izrazito pa jih niso obdrt 'niti v pedagoški niti v andragoški znanosti. Priznali so jih šele tef ko smo začeli razvijati koncept permanentnega izobraževanja 11 iskati možnosti in poti, kako bi ga uresničili • J Mnogi avtorji pripisujejo močan vzgojni vpliv načina življf drugim „neizobraževalnim“ dejavnostim ljudi in njihovemu drt vanju na oblikovanje osebnosti, ne izrabijo pa tega v vzgojni p-Govore o funkcionalnih vzgojnih vplivih (Milica Bergant: Teč. pedagoške sociologije), ko družba že s tem, da deluje in obsČ vzgojno vpliva, ,,zlasti na mladino". Včasih priznavajo namč formalni institucionalizirani vzgoji in prav takemu izobraževč celo večji pomen, kot pa ga imata v resnici. Ugotavljajo, dd vzgojni vplivi iz drugih področij družbenih dejavnosti sicer ni čujoči, ne poznajo pa njihovega ozadja - kako nastajajo in kal' povzroča. Pot vzgojnih vplivov človekovega dela, kulturnega ? Ijavljanja, rekreacijskih dejavnosti ali politične in družbene drt, nosti še ni pojasnjena. Mehanizmi delovanja še niso odkriti, čepr‘ priznavamo, da je od njih zelo odvisen tudi vzgojni rezultat ^ namenske formalne vzgoje in izobraževanja. Problem se je pričel razpletati šele pri koncipiranju permač nega izobraževanja. Tu sta se formalna in neformalna vžf, zbližali in se povezali v neločljivo celoto; brez ene od nji)11 mogoče uresničiti koncepta permanentnosti. Bistvena spremč je nastala, ko smo, zlasti v našem jugoslovanskem koncrt. permanentnega izobraževanja zasnovali pot tako, da bi zurUij vzgojne vplive drugih področij družbenega uveljavljanja sisč(i tično in namensko izrabili in vključili v celoten sistem vzgof, izobraževanja pri uresničevanju načela permanentnosti. To Pf več naključno dopuščanje nekaterih vzgojnih vplivov in iz0^,; benih rezultatov pod vplivom drugih področij. Pomeni mnogo ? ■ posamezne elemente, ki prihajajo po raznih poteh skupaj z rutlf ličnejšimi izkustvi in doživetji ljudi, združimo v celotno P°;0J naše vzgoje in izobraževanja, ki je nepretrgana in traja vse živlf (Prihodnjič naprej) m »ss r s : ~ :/ m » Sr K M w ij >! ■/. »' H k f /• 7f J £ ji It «* f i' :i i ii si J ' f - I f :l ■ ( ,1 s Vzgojnoizobraževalni program radia Ocenjevanja vloge, pomena in perspektive izobraževalnega programa si ni mogoče zamisliti, ne da bi ga opazovali v mnogokratno prepleteni mreži številnih simultanih odnosov odvisnosti in učinkovanja, zaradi katerih je podvržen enakim nterilom kot katerakoli družbena ustanova z globalnim vplivom. Njegova učinkovitost ali neučinkovitost je veliko odvisna prav od tega, koliko možnih odnosov je tudi v resnici živih ali, povedano v drugačnem jeziku: kolikšna je razlika med teoretično možnimi in resnično obstoječimi zvezami. Naraščanje ali upa-danje števila obstoječih zvez pa je hkrati tudi merilo razvoja ali zastoja Programa v daljšem časovnem razdobju. Nujni pogoj za kolikor toliko korekten prikaz vzgojnoizobraževal-nega programa - bodisi v razvoju bodisi v časovnem preseku - je torej dovolj izčrpna predstavitev vseh teoretično možnih zvez. L TEORETIČNO MOŽNE ZVEZE 01.0 Najbolj očitna je zveza vzgojnoizobraževalnega programa s celotnim radijskim programom, katerega del je. V naši družbi se zdi Samoumevno, da je vzgojnoizobra-ževalni program s celoto usklajeni del splošne programske pohtike, torej inspiriran z istimi družbenimi vrednotami in podrejen istim ciljem. Ta samoumevnost je tako daljnosežna, da je pogosto privedla celo do dvoma o potrebnosti posebnega vzgojnoizobraževalnega programa zaradi resnice, da je naloga celotnega programa vzgajati in izobraževati Poslušalca v duhu načel naše samoupravne socialistične skupnosti. Poenostavljeno pojmovanje (te res-uice) je v preteklosti znalo tudi za- vreti razvoj vzgojnoizobraževalnega programa, na drugi strani pa je hkrati pospešilo nujno artikuliranje njegove posebnosti, njegove posebne vloge, ki je nasproti celotnemu programu (teoretično) lahko dvojna: 01.1 Vzgojnoizobraževalni program v celotnem programu in s sredstvi medija skuša doseči iste cilje kot mreža specializiranih družbenih vzgojnoizobraževalnih ustanov, torej družbeno .sprejete in potrjene cilje vzgoje in izobraževanja (glej 03.1) 01.2 Kot nekakšen predstavnik" vzgojnoizobraževalnega sistema znotraj programa naj bi bil teoretično vzgojnoizobraževalni program nekakšen katalizator za usklajevanje celotnega programa vsaj do te mere, da drugi deli programa ne bi nasprotovali prej omenjenim ciljem. (Na primer: da glasbena plaža v programu ne bi 'podirala prizadevanj za razvijanje glasbene kulture pri poslušalcih in podobno.) 02.0 Iz posebnosti vzgojnoizobraževalnega programa glede na celotni program izhaja nujna povezanost s tistimi družbenimi ustanovami, ki so specializirane za sistemsko oblikovanje družbeno sprejetih ciljev vzgoje in izobraževanja in za njihovo sprotno operacionalizacijo. 02.1 Zveze te vrste obsegajo vse možne oblike dotoka informacij iz ustanov vzgojnoizobraževalnega sistema: od študija tozadevnih družbenih aktov, resolucij, programov, učnih načrtov itn. ter sprejemanja informacij o posebnih, aktualnih oziroma urgentnih nalogah, ki izvirajo bodisi iz družbenih potreb bodisi iz pomanjkljivosti v sistemu, do raznih institucionaliziranih povezav, kakršne so na primer programski sosveti, učitelji — informatorji, obiski šol in podobno. 02.2 Druga vrsta zvez s sistemom vzgojnoizobraževalnih in zlasti znan- stvenih ustanov naj bi zagotavljala nenehen dotok znanja, predvsem novega znanja, tako o pedagoškem procesu ter njegovih potrebah kot tudi tistega znanja, ki naj ga vzgojnoizobraževalni program s posebnimi sredstvi množičnega medija posreduje poslušalcem. 02.3 Tretja vrsta teoretično možnih zvez za dotok informacij so zveze s podobnimi programi drugih postaj tako v Jugoslaviji kot drugod. Tudi te zveze so lahko bodisi zgolj sprejem informacij bodisi institucionalizirana izmenjava izkušenj, seminarji, posvetovanja, skupno pripravljanje programov in podobno. 03.0 Posebno skupino zvez predstavljajo tako imenovane ..izhodne zveze" (output). Sem spada predvsem „končni produkt", namreč emitirani program s svojo vzgojno-izobraževalno specifiko, nadalje vsa množica informacij o programu, vsebini, času oddajanja, kanalih in podobno, in slednjič tiste zveze, s katerimi se spodbuja kolektivne ali individualne poslušalce k največji izrabi predvajanih programov. 03.1 Vzgojnoizobraževalni program ima (glede na druge programe) predvsem tele značilnosti: neposredna (vsebinska in kolikor je mogoče tudi časovna) vzporednost z učnovzgojnim procesom, izrecna podrejenost vsebine programov vzgojnoizobraževalnim smotrom, predvsem pa sistematičnost pri doseganju teh smotrov ter izrecno obračanje k povsem določenim kategorijam poslušalcev. Glede na učnovzgojni proces v ustreznih ustanovah so ali naj bi bile posebne značilnosti posebne možnosti medija (dati množično to, kar šola ne more dati ali lahko da le izjemoma), razmeroma hitro pretakanje novega znanja od virov v učnovzgojni proces, zgoščena, emocionalno in vrednostno intenzivna informacija in podobno. Obravnavane ,,output" zveze je mogoče opazovati tako kvantitativno kot kvahtativno. V prvem primeru gre za število in obseg oddaj in za širino območja vzgojnoizobraževalnega procesa (osnovne šole, srednje šole, poklicne šole itn.) ter za število predmetnih področij, ki jih program ..pokriva", v drugem pa za pogostost in intenzivnost poslušanosti programov ali njihove uporabe v vzgojnoizobraževalnem procesu. 03.2 Informacije o programu lahko obsegajo širok diapazon od običajnega objavljanja sprotnega programa v tisku, po radiu in televiziji, objav večjih enot programa v strokovnih glasilih, razlag namena in uporabnosti ■ programov, objav vsebine posameznih oddaj itn., do izdajanja kompletnih informacij v programskih knjigah, ki vsebujejo tudi didaktične napotke, reference o virih in dodatnih virih za poslušalce, priporočila dodatnih učnih pripomočkov ali celo take učne pripomočke same. 03.3 Blizu izhodnim zvezam pod 03.2 so tiste zveze, s katerimi se spodbuja uporaba vzgojnoizobraževalnih programov. Gre za publiciranje dosežkov, posredni ali neposredni vpliv na kadrovske šole za učitelje in vzgojitelje in podobno. 03.4 Posebna kategorija zvez so tako imenovane povratne zveze oziroma povratne informacije. Te obsegajo spontane odzive poslušalcev, ki grajajo ali hvalijo kako oddajo ali večje dele programa, prosijo za besedilo ali posnetke, nadalje bolj ali manj organizirane odzive kolektivov poslušalcev — razredov ali drugih skupin - poročila posebej angažiranih in honoriranih poročevalcev -učiteljev o učinku in uporabnosti oddaj, slednjič pa tudi strokovne raziskave poslušanosti, raziskave mnenj ter zahtevnejše sociološke raziskave učinkovanja programov na vzgojnoizobraževalni proces. D. RAZVOJ IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA LJUBLJANSKEGA RADIA Po definiciji, ki se je v več kot četrtstoletni tradiciji utrdila, so vzgojnoizobraževaine oddaje v ožjem smislu'tiste oddaje, ki s specifičnimi radijskimi sredstvi in možnostmi načrtno uresničujejo družbeno sprejete vzgojne in izobraževalne smotre, ki so kot takšni izrecno definirani in predstavljajo temelj dejavnosti vzgojnoizobraževalnih ustanov. Glede slednjega ni bistvene razlike med vzgojnoizobraževalnim programom in drugimi vzgojnoizobraževalnimi ustanovami; poudarek je le na posebnosti sredstva in njegovih možnosti Po navedeni definiciji predstavlja v radijskem programu RTV Ljubljana največji del vzgojnoizobraževalnega programa skupina oddaj, ki se je izoblikovala v zaokroženo celoto v Uredništvu mladinskih oddaj in vključuje v šolskem letu 1974/75 osem oddaj, od katerih sta dve štirinajstdnevni, vse druge pa so tedenske. Če zanemarimo poskuse med obema vojnama, se je ta sklop oddaj začel oblikovati pred osemindvajsetimi leti s tedensko tridesetminutno oddajo radijske šole. V prvem desetletju obstoja je s svojimi tremi stopnjami in poprečno petimi predmetnimi -področji na vsaki stopnji postopoma „pokrila“ osnovno šolo, potlej pa se po programskem obsegu ni več širila do šolskega leta 1970/71. Takrat smo kot odgovor na razprave o zaskrbljujočih odstotkih osipa v osnovni šoli uvedli štirinajstdnevno vzgojno oddajo, namenjeno poslušanju v šoli — talco imenovane ..Nenavadne pogovore", v naslednjem letu 1971/72. štirinajstdnevno problemsko informativno oddajo „Med šolo, družino In delom", 1972/73 pa tedensko vzgojno oddajo ..Odrasli tako, kako pa mi? V šolskem letu 1973/74 je bil na sporedu ciklus za šole druge stopnje ..Zgradba marksističnega mišljenja". Ta ciklus je letos posvečen teoriji* in praksi samoupravljanja. V šolskem letu 1974/75 smo uvedli še en ciklus za srednje šole, ciklus, ki so ga pod naslovom »Književnost jugoslovanskih narodov in narodnosti" pripravile vse jugoslovanske radijske postaje. Podrobneje sta obseg in razporeditev programa razvidna iz urnika, ki je sestavni del publikacije »Radijska šola", leto 28/L 01.11 Glede mesta izobraževalnega programa v radiu so se stvari spremenile. Pobudo za tako imenovane radijske šolske ure je dalo takratno ministrstvo za prosveto. Strokovnjaki, zaposleni na ministrstvu, so tudi pisali predavanja, ki so jih potem brali po radiu. (Prvo predavanje je imel minister za prosveto dr. Jože Potrč 15. septembra leta 1948). Ministrstvo je imenovalo svojega referenta, ki je imel sedež na radiu. Že 1. januarja 1950 pa je oddaje organizacijsko, izvedbeno in finančno prevzel radio; referent je postal prvi redaktor, vsebino pa so prvo leto že nadzirali inšpektorji ministrstva, odgovorni za posamezna področja. Po enem letu je nadzorovanje prenehalo, program pa se je nato naglo od predavanj prevesil v bolj radiofonske oblike in se s tem dokončno vključil v celoto radijskega programa. Institucionalne zveze z vzgojnoizobraževalnim sistemom so bile nato dolgo časa prekinjene. I. Podatki po diplomski nalogi »Radijska šola“, diplomantke pedagogike Hedvike Lešnik, Ljubljana 1974. J. DOKLER v ■aru m s.» Bm gg m ipaitot. J& £ MO podružbljanje obrambnih priprav in družbene samozaščite ★ ★ be od osnovne šole pa do odhoda na odsluženje vojaškega roka; — za še boljšo povezavo s teritorialnimi enotami jugoslovanske ljudske armade in rezervnimi vojaškimi starešinami, ki naj bi bili nosilci, mentorji in Takole je razpravljala mladinka — prostovoljka v teritorialni obrambi Koper — na plenarnem zasedanju IX. kongresa ZSMS v Morav cih. Pa recite, da ženske ne sodelujejo v splošni ljudski obrambi! Narodni heroj Jugoslavije Albina Hočevar-Mali v razgovora s skupino vojakov Mladi smo na devetem kongresu Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je bil 3., 4. in S- oktobra 1974 v Moravcih pri burski Soboti, spregovorili tudi 0 nadaljnji vlogi in nalogah, ki jih bo imela nova organizacija na področju priprav na ljudsko °brambo in pri izvajanju nalog na področju družbene samo-zaščite. Razprava je pokazala, da je ’veza mladine Slovenije v pre-feklem obdobju naredila na tem Področju veliko in da je mladina naše republike vedno pripravljena braniti vrednote naše Evolucije in našo samoupravno socialistično ureditev. Kot temeljno nalogo vseh organizacij 111 organov Zveze socialistične mladine na tem področju so si drtadi zadali idejnopolitično Pripravo in podružbljanje °hrambnih priprav kot revolucionarnega enotnega in trajnega drtepesa delavskega razreda Jugoslavije. Delovanje na tem Področju mora biti usmerjeno ^ko, da bo slehernega člana vodilo do spozn?nja, da je Ijud-?ka obramba zasnovana na iz-kušnjah socialistične revolucije, edina možna oblika obrambe ^•cialistične Jugoslavije. .Le zasnova omogoča našemu elovnemu človeku samouprav-0 hi samostojno urejanje nalog a tem področju, tj. idejnopoli-,'^no usmeritev ljudske obram-e in družbene samozaščite ter Podružbljanje obrambnih pri-Ptav. Te morajo postati — bolj °t doslej — sestavni del samo-Pfavnih družbenih odnosov in ‘ehehna dejavnost Zveze sofistične mladine. 2 idejnopolitičnim delova-lem naj bi v prihodnje še bolj dtogočali mladim, da bodo so- delovali in se samoupravno vključevali v vse oblike priprav na ljudsko obrambo, kjer naj bi sodelovah pri oblikovanju in ustvarjanju politike na tem področju. Vsa ta dejavnost pa mora biti bolj usklajena v Socialistični zvezi na idejnih temeljih Zveze komunistov Jugoslavije, so poudarili delegati 9. kongresa ZSMS. Na kongresu so govorili o ustvarjanju možnosti za bolj množično vključevanje žensk v vse oblike odpora in o prodiranju tovrstne dejavnosti tudi v mladinske organizacije na fakultetah in višjih šolah. V razpravah mladih o negovanju, razvijanju in prenašanju revolucionarnih tradicij je bilo posebej poudarjeno, da mora prenašanje vrednot in idealov ter izkušenj naše revolucije biti vedno pričujoča vzgojna vrednota delovanja ZSMS. V tako zasnovanem konceptu ljudske obrambe je ta vrednota še posebno pomembna. Mesto aktivnosti moramo v prihodnje prenesti v osnovne organizacije Zveze socialistične mladine, v delovne organizacije, krajevne skupnosti in šole. K negovanju in razvijanju revolucionarnih tradicij bo veliko pripomoglo sodelovanje z Zvezo borcev, kjer naj bi si prizadevali za bolj kakovostno in vsebinsko bogatejšo dejavnost. Mladi na kongresu tudi niso pozabili na strokovno pripravo za oborožen upor kot temeljni vidik obrambe samoupravne socialistične Jugoslavije. Zavzeli so se; — za takojšnjo uresničitev novega koncepta strokovnega usposabljanja vseh struktur mladih na področju ljudske obram- vodje strokovnega usposabljanja mladih; te naj bi usposabljali ob občasnih akcijah, ki jih organizira Zveza socialistične mladine (orientacijski pohodi, pohodne enote, centri za negcanje in razvijanje revolucionarnih tradicij). Ocenili so, da je sodelovanje z ZRVS zelo dobro, le da je treba v prihodnje organizirati posebne oblike usposabljanja mentorjev in omogočiti izmenjavo izkušenj med vsemi slovenskimi občinami. Svojo dejavnost na področju pridobivanja in usmerjanja kadrov za vojaški poklic in rezerv- ★ ★ ★ ni starešinski kader, mora Zveza socialistične mladine tudi v prihodnje nadaljevati. Prizadevati si mora za proporcionalno zastopanost v aktivnem starešinskem sestavu JLA in za njegovo kakovost. Kritično in samokritično so mladi ocenili, koliko članov Zveze socialistične mladine je v organih, ki se ukvaijajo z obrambnimi pripravami (odbori za ljudski odpor v krajevnih skupnostih, šoU in delovni organizaciji). Temeljna pomanjkljivost, ki bi jo morali v prihodnje odpraviti, je premajhna predstavniška zastopanost. V vseh takih organih bi morali biti vključeni delegati ZSMS, da bi tako usklajevali svoje programe in dajali pobude za posamezne akcije. Področje družbene samozaščite je bilo v razpravi ocenjeno kot še premalo konkretno. Mladi so zahtevali, da moramo v ZSMS čimprej izdelati načela delovanja ZSMS na področju družbene samozaščite in navodila o organiziranju posameznih konkretnih akcij ter da mora delovanje na tem področju postati sestavni del vsebine progra- mov in dejavnosti vseh organov in organizacij Zveze socialistične mladine. LUDVIK FILO, sekretar komisije za SLO pri RK ZMS KOLEGOM V SLOVO I Janku Šturmu Anici Ljubič \ Vekoslavu Spangerju K Učitelja Janka Šturma, ki se je rodil 3. marca 1922 v Ladri pri Kobaridu, ni več med nami. Umrl je 4. septembra 1974. ' Osnovno šolo je začel obiskovati v kraju Smast. Zatem so ga starši poslali v gimnazijo v Gorico, kjer je dokončal vse razrede klasične gimnazije. Nato je maturiral na učiteljišču v Nuoru. Težko, trnjevo pot, ki so jo prehodili tisoči primorskih Slovencev, je prehodil tudi on. Takoj po odsluženju kadrovskega roka v tedanji italijanski vojski, so ga poslali na otok Sardinijo v tako imenovane „specialne bataljone".' Po kapitulaciji Italije v septembru leta 1943 je bil devet mesecev pri angleškem letalskem polku v Alghero - Fertiliji. Ko so ga Angleži prepeljali v Italijo, se je javil „Partizanski prihvatni Staniči" v Neaplju in tako prostovoljno vstopil v NOV. Iz Neaplja je prispel v Gravino, od tu na Vis. Kot borec III. prekomorske udarne brigade, je prehodil vso težko, trnjevo in krvavo pot od Visa-Splita-Mostarja in Knina do Ilirske Bistrice in do slovenske obale. Po demobilizaciji iz NOV, oktobra leta 1946, se je vrnil v svoj rojstni kraj, kjer se je pri tedanjem OLO zaposlil kot referent Slovenske prosvetne zveze. Leta 1947 je nastopil službo učitelja pripravnika na osnovni šoli Gažon v tedanjem okraju Koper. Nekaj časa je učiteljeval v Izoli, nato se je zaposlil pri Radiofoniji Koper. Do leta 1958, ko je zaradi očetove bolezni prekinil svoje kultumo-prosvetno delo, je služboval v raznih krajih ob slovenski obali. Kmalu zatem se je vrnil v šolo in pred prihodom na Vipavsko služboval še v Mimi peči na Dolenjskem. V Skriljah na Vipavskem je služboval več kot 14 let. Bil je še poln dobre volje in delovne vneme in prav zaradi tega ms je njegova nenadna smrt tolikanj prizadela. Še pred dobrima dvema mesecema je s svojimi kolegi na šoli pripravljal nov učni program. Do zadnjega je vodil in vzgajal mladi rod. Ko so ga sredi avgusta kolegi pospremili v bolnišnico, ni nihče slutil, da se od tam ne bo več vrnil med nas in mdaljeval svoje delo. Po dobrih treh tednih zdravljenja se je za vedno ustavilo njegovo srce. Izguba je boleča - ne samo za najbližje. Delijo jo z mnogimi, ki so Janka pozmli in z njim delali. Bridko je spozmnje, da je odšel. Mnogo prezgodaj smo se poslovili od svojega kolega, ki je začel delati v najtežjih dneh boja za svobodo in neodvisnost našega ljudstva. Ni se izneveril svetlim vzorom revolucije. Zato ga bomo za vedno ogranili v naših spominih. J. NOVAK Vekoslavu Mlekužu Na ljubljanskih Žalah smo letos v velikem številu pospremili k zadnjemu počitku tovariša Vekoslava Mlekuža, dobrotnika in dolgoletnega sodelavca zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in Zveze slepih Slovenije. Pokojnikova življenjska pot se je začela pred 76 leti v Bovcu na Primorskem. Kot nadarjen deček je odšel v Gorico in tam dokončal učiteljišče. Ko so se priključili primorski kraji k Italiji, se je umaknil, v Jugoslavijo, da bi lahko delal in ohranjal slovensko besedo. Poučeval je na šolah, poklicni kolegi pa so mu zaupali še urejanje strokovnega in naprednega lista Učiteljski tovariš. Urejal ga je v težkih razmerah protiljudskih režimov, zato je bil večkrat pod policijskim nadzorom. Po okupaciji Jugoslavije je kmalu postal aktivist OF. Nemški okupatorji so ga aretirali in odpeljali v zloglasno taborišče Dachau. Čeprav je bil težak invalid (v prvi svetovni vojni mu je granata odtrgala nogo), tudi v taborišču ni klonil. Vztrajal in vzdržal je vse muke do konca vojne in se vrnil v osvobojeno Ljubljano. Po osvoboditvi je postal neumoren in uspešen javni delavec, ki je prevzemal odgovorne družbene funkcije. Kmalu po vojni je pokojni Mlekuž postal večletni urednik Invalidskega vestnika, po združitvi v enotni list za vprašanja invalidov in borcev TV-15 pa je bil odgovoren za invalidska vprašanja. V svoji obsežni publicistični dejavnosti na področju invalidov in ljudi v stiskah je našel vedno dovolj časa tudi za slepe invalide. Mnogo je pisal o problematiki slepih, o šolanju, zaposlovanju, kulturni dejavnosti, zakonodaji in. socialni zaščiti. Tudi z raznimi predavanji o slepih si je prizadeval, da bi v javnost prodrla napredna miselnost o ravnanju s slepimi in slabodivnimi. Pri tem je dokazoval in omenjal delovne sposobnosti slepih invalidov in možnosti odpiranja novih delovnih mest zanje. Pokojni Slavko Mlekuž je bil stalni sodelavec Zveze slepih Slovenije, saj je pisal o vseh njenih akcijah, kadar je bilo potrebno, pa je znal tudi svetovati. Za svoje delo pred vojno, med vojno in po njej je dobil številna odlikovanja in priznanja. Kot družbenopolitičnega delavca, predanega komunista, poštenjaka in humanista se ga bodo spominjali vsi, ki so poznali njegovo uspešno življenjsko pot. Njegovo ime bo zapisano z zlatimi črkami v srcih vseh, ki smo ga cenili in ljubili. TONE KEBE Onemeli smo ob vesti, da je obstalo srce Anici Ljubič, sodelavki, prijateljici, vzgojiteljici in vodji vrtca Tatjana Odrova v Kranju. Tudi danes še ni mogoče verjeti, da je odšla za vselej, saj je bila še pred nedavnim med nami in otroki vsa nasmejana in zdrava ter prisrčna, kakršna je bila vedno. Prav zaradi tega njenega kipečega življenja in vsakodnevnega razdajanja otrokom in prijateljicam ne moremo verjeti, da je kljub visoko razviti sodobni medicinski znanosti omahnila tako nenadoma. Rojena je bila v učiteljski družini pred 37. leti v Gradcu v Beli krajini. Ko se je s starši preselila bliže Ljubljani, si je premišljeno izbrala šolo za poklic vzgojiteljice, čeprav ta takrat še ni bil tako cenjen in priznan. Svoje delo je začela in tako naglo prekinila v Kranju. Sedemnajst let ga je opravljala z vso ljubeznijo. Tudi svoj prosti čas je posvečala otrokom, ki jim je bila nadvse dobra vzgojiteljica in prijateljica. Bila je med prvimi vzgojiteljicami, ki so se odločile dati predšolsko vzgojo tudi tistim otrokom, ki niso obiskovali vrtca - še posebno otrokom na podeželju. V odnosu do otrok je bila skrbna, ljubeča, umirjena in potrpežljiva. V njeni skupini smo imeli vedno občutek delavnosti, reda in discipline. Tudi v privatnem življenju je bila umirjena, priljubljena, skromna in polna vedrine, ki jo je prenašala ne le na svoje cicibane, temveč na vse, ki so jo obkrožali. Za svoje vestno in požrtvovalno delo je bila večkrat pohvaljena. Dobila je tudi javna priznanja. Prekmalu je odšla od nas, da bi ji lahko vsaj še enkrat povedali, kako smo jo cenili in spoštovali. Njen nenadni odhod ni prizadel le najožjih sorodnikov, temveč vse nas, njene sodelavke in dolgoletne prijateljice, s katerimi je znala deliti vse dobro in hudo. Bila je zvest in žlahten človek, kakršnega ni mogoče pozabiti. Med nami bo taka tudi ostala, njeno prekratko življenje pa je vzidano v številne temelje novih vzgojno-varstvenih zavodov. Kdor pa je kljub kratkemu življenju storil toliko dobrega kot Anica Ljubičeva, nas je za dolgo obvezal, da bomo za njim žalovali in čutili veliko praznino. NJENE NAJOŽJE PRIJA TELJICE IN SO DEL A VKE Dragici Kukovec Težko nas je prizadela vest, da Dragice Kukovec, rojene Kreft, ni več med nami. Z delovnega mesta je odšla na zaslužen dopust, da si nabere novih moči za delo v novem šolskem letu, pa jo je kruta smrt iztrgala iz naše srede povsem nepričakovano. Z njeno smrtjo smo izgubili dobro sodelavko, tovarišico in odlično strokovnjakinjo. Njena smrt je prizadela ves kolektiv, njeno izgubo bomo še dolgo čutili. Pogrešali bomo njene strokovne nasvete, njene spodbudne besede, dobro tovarišico, ki je bila vedno in vsakomur pripravljena pomagati. Bila je osebnost, ki je znala svoj elan, svoje ideale in svoje znanje prenašati na vse nas, ki smo jo pozmli in z njo delali. Težko je z nekaj besedami povedati, kdo je bila, kaj nam je pomenila, zato naj jo bolj natančno predstavim: Rodila se je trgovcu Alojzu in Veri Kreft v Cankovi pri Murski Soboti leta 1926. Otroška leta je preživela doma. Spomladi leta 1945, ko je bila stara 19 let, je bila do osvoboditve v madžarskih zaporih zaradi sodelovanja z OF. Po osvoboditvi je končala trimesečni pedagoški tečaj in se avgusta leta 1946 zaposlila na osnovni šoli Kužna, za krajši čas pa še v Lovrencu na Pohorju in v deškem vzgajališču Smlednik. Ker so tedaj zelo potrebovali učitelje, sta se z možem Hinkom Kukovcem prijavila za službovanje m Primorskem. Primorski je ostala zvesta do smrti. Učiteljevala je 12 let v majhni vasici Prem pri Ilirski Bistrici. Delo je bilo trdo in težko, saj sta bila na vsej šoli le dva učitelja. Učila je dopoldne in popoldne in to mešane razrede. Med službovanjem je opravila učiteljski diplomski izpit. Za svoje požrtvovalno delo pa je bila večkrat pohvaljena in nagrajena. Leta 1960 je prišla v Dekane. Tudi tu so jo imeli radi vsi, ki so prišli z njo v stik, otroci, kolegi in predpostavljeni. 1. septembra i 964 se je prijavila za pedagoškega vodjo v našem zavodu. Kot vsakega dela doslej, se je tudi tega oprijela z veliko vnemo. Organizirala je malo šolo na Koprskem, se poglabljala v študij predšolske pedagogike in psihologije. Vedno je skrbela za svoje strokovno izpopolnjevanje in med prvimi končala izredni študij na pedagoški akademiji v Ljubljani. Bila je polna načrtov in upov za lepšo prihodnost naših najmlajših. Pogrešali jo bomo vsi, ne le kolektiv, temveč tudi varovanci, za katere je imela vedno pripravljeno prijazno besedo in topel nasmeh. Ohranili jo bomo v trajnem spominu. Za kolektiv VVZ REZKA PETRIČ Letošnji 27. september, ko so že oživele naše šole in se je žel } začela lovska sezona, je bil dan slovesa. Tedaj smo se prosvetni^ delavci, šolska mladim, lovci, številni domačini in mnogi prijatelji jor za vedno poslovili m veržejskem pokopališču od upokojenega)^ šolskega upravitelja Vekoslava Spangerja. UK Smrt Vekoslava Spangerja je presenetila vse, saj smo ga do zadnjega srečevali na lovskih sestankih, v lovskem revirju in med svojimi znanci in občani. ^ Naš Veko je bil vidna pedagoška osebnost, lovski prosvetitelj in^c družbeni delavec, ki je bil cenjen med prosvetnimi delavci, lovci /rt F domačini. tor, Življenje ga je prekalilo v mprednega učitelja, saj se je zmllzp upreti vsemu, kar je motilo njegovo narodno zavednost. Zaradi tegO je postajal žrtev tistih, ki so nasprotovali njegovi miselnosti. k *b Vekoslav Spanger se je rodil 31. decembra leta 1888 m Proseku pri Trstu. Doma je končal osnovno šob, učiteljišče pa v Trstu, kjer $a je tudi poučeval do začetka prve svetovne vojne. Kot mnogh . primorski rojaki je tudi Veko zapustil svoj rodni kraj, se umaknil stf fašizmu in služboval od leta 1919 do leta 1926 v Murski Soboti. ^ Nato je odšel za upravitelja šole v Križevce pri Ljutomeru, kjer je bil do leta 1931. Njegovo zadnje službeno mesto je bilo na osnovni šoli v Mariboru, kjer je bil do izbruha druge svetovne vojne. Ze 15. aprila, takoj po okupaciji, je bil izgnan v Srbijo, od koder je leta 1942 odšel na Hrvaško in ostal tam do leta 1945. Tedaj seje vmil\ spet v Maribor in bil leta 1946 upokojen. Kot upokojenec je živel V Veržeju, kjer se je poleg njemu priljubljenih funkcij v javnem življenju posvetil še kmetijstvu. Vekoslav Spanger je bil zelo razgledan pedagoški delavec; to je dokazal s svojim delom v razredu in kot pedagoški vodja šole. Ko se je pojavila ideja delovne šole, strnjenega pouka, napredna ideja Vrančeve šole, je bil Veko tisti, ki je osvajal nove metode dela v' šoli ter navduševal svoje sodelavce z novimi načini dela. Metode so prinašale lepe uspehe. To smo doživljali v Križevcih, ko nam ji predal šolo ob odhodu v Maribor. Veko je bil neizprosen nasprotnik klerikalizma. Brez bojazni ji vnašal v pouk napredno in jugoslovansko miselnost in bil vedno /rt povsod dejaven član Sokola. V prvi svetovni vojni se je pridružil v Rusiji dobrovoljcem, ki so želeli zrušiti tedanjo ureditev v Evropi in tako osvoboditi tudi iugoslovenske narode. Veko nas je zapustil nepričakovano. Njegovo življenje je bilo obremenjeno z nenehnim delom za družbo, ki mu je dala tudi odlikovanja in priznanja. Bil je ljudski učitelj. Naj nam bo vzor dela, požrtvovalnosti /rt J skromnosti. JANKO BELEC n s u c Lojzetu Kurinčiču Sedmega septembra je umrl učitelj Lojze Kurinčič, star dvaiti t sedemdeset let. Od mature do upokojitve, pa tudi potlej, razen * | letih najhujšega potujčevanja in druge svetovne vojne, je mladim Pa [s tudi starejšim rojakom pomagal pridobivati znanje in oblikovan i osebnost. Učiteljevanje po odročnejših tolminskih in kobariških ' cerkljanskih in kanalskih vaseh je iz njega naredilo tudi nepoklV' J nega pravnega svetovalca, človeka, h kateremu so se uradnih zade nevajeni ljudje zatekali z najrazličnejšimi prošnjami. Učitelj Kuriti' čič je pomagal vsakomur iskati pravico. Živeti v delu in izživeti se v njem za druge je bilo vodil0 1 njegovega življenja. Verjel je le v delo, v telesno in umsko, koliko^ * 1 je izkustveno preverljivo. Še dolgo po upokojitvi je inštruiral’ 1 j prevajal, sestavljal prošnje, pomagal svojcem na kmetiji v rodnetH Idrskem, nekaj časa pa je posvečal svojim najljubšim znanostim " matematiki, astronomiji, geometriji in novejši zgodovini. Ko telo ni več zdržalo vsakdanjega delovnega tempa, je tudi spodbujajoča zavest popuščala, saj kar ni mogla obstajati ob moAl splošno koristnih, sebi namenjenih početjih. Bolezen se ga je vse bolj polaščala, delati, razmišljati ni mogpl več kot prej, uživati v malomestnem brezdelju pa ni ne znal in rt hotel. Zazrtost v smrt je pospešila njegovo umiranje. Mnogo sadov njegovega dela bo preživelo njegovo smrt, saj je bd Lojze Kurinčič človek, ki se je razdajal do zadnjega. A.B. Novo mesto v antiki Kaj je glasba? 'e. Vprašanje „Kaj je glasba“ se nam zdi precej nenavadno, pa si ga '^jub temu večkrat zastavimo. Zakaj ne bi skušali poiskati odgo-/ !.0ra nanj? Tokrat sem prosila za kratek pogovor profesoija na ’a ^ozofdd fakulteti in na akademiji za glasbo, komponista VILKA UKMARJA: \q i ,A~ V izhodišču je glasba najprvotnejše, najintimnejše izpove- hvanje. Z glasbo izpove človek tisto, kar je v njem najgloblje. Glasbena vsebina ne seže v umsko zavest, zaradi tega se ne :n Moremo glasbeno izražati s pojmi, izražamo še lahko le z obiti [utjem. Včasih razmišljam, kako je človek pojmovno omejen v ^Povedi. Na primer: „Ljubim te!“ ali „Rad le imam!" Imamo tfnio ta dva pojma. V glasbi pa imamo nešteto nians, ki lahko 'Povedo to čustvo. 'a, Glasba prihaja iz prvotnega človekovega življenjskega ltnpulza. Saj je izvor glasbe v prakriku (kot pravi Torrefranca). ''HUizu. OUJ JU IZVUr gludUU V \r\ui i v/ ul° je njegova prva izpoved, sorodna pa je živalskemu kriku. ,, Značilna je za vsa bitja, ki imamo v sebi čust\ v katerega sodi in v katerem nastaja. Saj je glasba 0njena na ton! i " Kaj išče današnji človek v glasbi, kaj je njegovo merilo za Poto? Ali ni danes iskanje v krizi? i. me i-.ie eno najtežjih vprašanj, ker je pojmovanje lepote spre-V 'lT°- ^P010 obravnavamo z dveh stališč: relativnega in j Sd °'utnega. Relativna lepota se nenehno spreminja, kakor se i jdn|ern'nja nazor o svetu in življenju. Danes je pojem lepote - fg.^čen, kot je bil na primer pred petdesetimi leti. Težko pa je ie /’ kaj in kje je prava je V’ “-aj m Kje je prava pot. Ostati moramo pri bistvu lepote, ki l)oj.armonija, ubranost, red, skladje ... Najbolj skladna in naj-leJ u^rana pa je resnica. To je najpopolnejša ubranost. Torej je jjjg a resnica! Ni dojemljiva z razumom, ker je tipičen feno-Hjcn ,čustvenega življenja. S čustvom na predmetu doživeta res- dar16^110 Pa s čustvom. Umetnik bi se moral tega vedno zave-H0 '• Ali pa se DANAŠNJI komponist tega zaveda? Saj umet- Je lepota. Resnico dojame človek neposredno z razumom, Jtost V “j Preoblikuje človek. Gotovo pa je danes v'tem iskanju kriza, obstajata dve nevarnosti: da se na eni strani preveč likamo v primitivizem in da oživljamo stare atavistične kva-prev^ .(Popevke, kričači...), druga nevarnost pa je, da glasbo da ,v'- ..vlečemo" v intelekt. To ni kritika dobe, saj vsi iščemo, tern 1 Prišli do resnice. Danes preveč tehniziramo glasbo in jo s IS te Potiskamo v intelektualno področje, njen svet pa je druge. , pri^Ji odvzamemo njeno pravo vrednoto... Človek je za veliko : -j.r^šan, ker ne dobi hrane za svoje srce. . i pri splošni vzgoji oblikujemo preveč samo razumsko, za i ^oj/0 Srca Pa ne naredimo ničesar. Človek je oboje! Z vsem bistvom sem si prizadeval, da bi glasba prišla v šolo kot kj jj Predmet. Krivično in zmotno je, da ji ne odmerimo mesta, kfižn^6’ SaJ nekaj moramo dati mladim ljudem za vzgojo srca! kako rTI’ ^a Je glasbena vzgoja sama po sebi problematična. Saj . Podati glasbene vrednote, da bodo otroka srčno vzgajale? lekt,loi0^staja nevarnost, da iz glasbe mimogrede naredimo inte- tiav' ? uo zadevo; otroci se bodo učili lestvice navzgor in Žive |°. — tako kot zgodovinske letnice, namesto da bi do-Ma * Ž'V° ^as^0 ‘n z njo notranje hranili. da iz glasbe mimogrede naredimo inte- JA GOMBAČ Izvirno samorastništvo V galeriji likovnih samorastnikov v Trebnjem je bila do 26. oktobra razstava del dveh samorastnikov: slikarja - učitelja Viktorja Magyarja, ki živi in dela v Grosupljem, ter kiparja in rezbarja Edvina Puntarja iz Unca pri Rakeku. Arheološka razstava, ki si jo lahko ogledate v Dolenjski galeriji v Novem mestu do 31. oktobra, je dragocen prikaz najstarejše zgodovine tega mesta. Gradivo so zbrali raziskovalci na rimskem grobišču novomeškega območja, v obdobju od l. 1890 do lani. Razstava mm prikazuje izvirno oblikovane grobove in lončene posode, ki so pravd izročila domačinov na Dolenjskem v rimskem času. Po tem lahko sklepamo, da so prebivalci antične naselbine v Novem mestu, ki ji ne vemo obsega ne imena, živeli v blagostanju. Obogatena zbirka novomeških izkopanin, prikazana na razstavi, bo veliko pripomogla k seznanjanju s tem obdobjem naše zgodovine. Strokovno jo je pripravil višji kustos Tone Knez, likovno oblikoval inž. arh. Jovo Grobovšek, fotografije pa je prispeval Srečo Habič. Gradivo so restavrirali Janez Gojkovič iz Ptuja in preparatorji narodnega in mestitega muzeja v Ljubljani. Vse je omejeno, olje, Viktor Magyar Igra hišic in hribčkov Slikarja VIKTORJA MAGYARJA, ki je znan v domovini in na tujem, prištevamo k naivcem, saj ima njegova likovna upodobitev vse znane prvine naive: poenostavljeno obliko in skromna izrazna sredstva, ki veliko povedo. Kljub tej opredelitvi sta njegova tehnika in stil izvirna. Njegova dela doživimo na samosvoj način; spominjajo nas na otroško igro, ki ni naključna. Magvarjeve hiše, drevesa in hribčki so preprosto postavljeni, kot bi bili brez korenin. Očitno je, da slikar dobrb pozna kmečko okolje in nam ga v podobah odkrito pokaže. Stilizirana pokrajina in figura zaživita v beli, živozeleni in prevladujoči rdeči ali rožnati barvi. Lahko bi rekli, da slikar pripoveduje pravljico za odrasle. Žanjica, les, Edvin Puntar Dialog z lesom Mladi kipar EDVIN PUNTAR je naši javnosti še malo znan, čeprav je imel doslej že več samostojnih nastopov. S svojimi plastikami, ki so podobne spomenikom, nas popelje v svet lesa. Pokaže nam njegovo „dušo" in „značaj". Ustvarjanje, ki je umetniku edini možni način obstajanja, zajema kmečko motiviko. V vseh delih je pričujoča predanost kmečkemu življenju, ljubezen do narave in globoko spoštovanje do kmeta in njegovega težkega dela. Kipar uporablja različne vrste lesa, svoje dleto pa podreja njegovemu „značaju". Tak je dialog kiparja z lesom. Ni dvoma, da bo mladi kipar dosegel na svoji poti še veliko uspehov in obogatil slovensko kiparsko snovanje z izvirno domišljijo. TEA DOMINKO Aktualno rfO DANAŠNJI UUMETNOSn Prijateljice iz papirja_________ Prikupna Koelnčanka in kiparka s priznano elegantno postavo Renate Goebel ponosno pozira za družinsko fotografijo. Avtorico obkrožajo zajetne ženske postave, ki so nastale po njeni zamisli kot dobročutne, premožne gospodinje in uradnice iz velemesta. To so ženske njenih simpatij, iz okolja, v katerem živi. Iz teh čvrstih, oblih postav vejejo poslovnost, preudarnost, pa tudi komodnost. Kiparka jih je izoblikovala pri raznih opravilih: sedijo v fotelju, zdolgočaseno berejo zabavne časopise, ližejo sladoled ali pa drže v roki kozarec za cocktail. O svojih figurah mm Remte Goebel pove: ,,Želim prikazati ljudi brez ličila, brez steznikov. Od prvega stiska papirja in kleja smo bile prijateljice, zdaj pa se počutim med njimi prav počaščena. To niso velike osebnosti, vredne, da bi jih postavili v muzej Ma-dame Tussaud, so pa dobre družabnice in vnete sobesednice. Kdo mi more preprečiti, da bi mi umetnost ne dala bogatejšega okolja? Te prijateljice mi ga vsekakor predstavljajo. Čeprav so iz papirja, čutim z njimi.-Celo dražje so mi, saj ostajajo vedno take, kot sem si jih zamislila. Z njimi mi ne bo nikdar dolgčas. Za prazne prostore izdelujem svoje ljudi, ki dajejo s svojo navzočnostjo pečat prostoru in času. Kdo ve, toda občutek imam, da nisem in ne bom nikdar sama." Zamisel, da bi se človek obdal s prijatelji, ni nova, toda zamisel, da bi si jih sam ustvaril, je vsekakor zanimiva. Nova je, z mnogih vidikov njihove navzočnosti. Ob pogledu na to posrečeno skupino pa se nam porajajo še tele misli: Ljudi, ki sem jih ustvarila, se ne sramujem. Rojeni so za ljudi. Nanje se lahko zanesem, saj vem, kaj mislijo. V cestnem prometu in mestnem vrvežu se z njimi počutim varnejšo. Ugibam in ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi kak umetniški kolega privedel z druge strani ulice svoje novorojence. Tako zavzete bivše šivilje, ki pa je končala berlinsko akademijo upodabljajočih umetnosti, ne poznajo samo v Koelnu in na cestah Duisburga. Razstavljala je že v Antwerpnu, Zuerichu in drugod. Njena dela postavljajo v stanovanja, tudi znani muzej v Duisburgu je sprejel kar 21 takih figur med svoje zbirke. Čeprav stanejo 2800 do 5000 Mark, in so torej dostopne le snobom- in javnim ustanovam, jih bomo verjetno še srečevali in jih seveda, kupljene po zmernejših cenah postavili v svoje stanovanje. Papirnati prijatelji so to. Ker nas radoste, so lahko tudi umetnine. IGOR PLEŠKO Renata Goebel (ZRN) v krogu svojih papirnatih kipov, Duisburg, 1974 S Tl RA M MOR česa se je spominjal šolnik Bimbel, ko je študiral za šoferski izpit (v nadaljevanjih) Iz starih listov KRATKOČASNICA Ptujec pripelje mali zverinjak v neki trg, postavi veliko bajto, jo preveže z rjuhami, ter razstavi zapiravnice s zverinami. Vse dirja gledat šalive opice, ljutega tigra i. t. ‘d. Drugi dan poprašuje učitelj dva dečka, koja je v mežnariji vidil, kaj in koga sta tamo vidik? Pervi molči. „Pa ti Janezek povej, koga si vidil? “ Janezek: „Vas, gospod učitelj, sem vidil.“ Popotnik 1880 str. 143 IZREKI O POUKU IN ODGOJI Po službi božji se je deklamovalo in pred cesarjevo podobo živijo vpilo. Tako je l. 1832 zapisal na liste šolske kronike Bimbel nov prapra-prednik. Čez sto let pa se je rodil Bimbel. Imenovanemu se je 1. septembra začelo šolsko leto z uvodnimi, besedami tovariša ravnatelja: Kolegi, prosvetni delavci, vsakdo iz- med vas je pripravljen, da prevzame nove naloge, ki jih terja od nas današnji trenutek, kateremu momentalno še ne moremo predvideti učinka našega vzgojnoizobraževalnega prizadevanja, a smo vsi trdno prepričani, da bomo ob podpori vseh, ki so dolžni skrbeti za napredek naše mladine, zmogli težke mloge, katere z zaupanjem v uresničitev... Nagovorjeni so se živčno presedali. Bimbel je prekladal iz roke v roko dnevnik šestega be. Tričetrt na devet je že vedel, kakšen je ta be. Po kosilu je vzel apavrin, da je mogel mirneje razmišljati o sebi Zaprl je za sabo vrata Cankarjeve kamrice in molče obstal. Žexdolgo ni bil pri sebi na obisku, pa mu je bilo kar nerodno. Ni vedel, komu naj pokloni tisti imaginarni šopek, ki ga je držal v rokah. - Smem sesti? se je vprašal. - Sedi! je reklo in se odbilo od sten. - Sem noter bo treba natlačiti tervol, je brž pomislil Bimbel, vse se sliši, pa če še tako potiho mislim. Malo pomaga lepo polje, če je mladina pusta celina; tudi žlahtno trsje rodovitno drevje kaj ne zda, če so mladenči divjaki,' deklice temate samorasel-ke. Dobre šole je potreba vsem, posebno mladim ljudem, slabi ljudje hude čase delajo. V taki fari, srenji in hiši, ki prave šole nima, je vedna zima; glava takih ljudi je puščava, serce je led; truplo sicer živi, pa kaj pomaga, ker duša spi večne smerti žalostno spanje. In vendar ljudje večjidel šolo tako malo obraj-tajo. Drobtinice 1856 str. 222 A ko hočeš dober učitelj biti, bodi svoji ded jutemo so Inče,, Tinca. Kaj se je zgodilo? Sploh ga ni pogledala. Ali je zvedela, ktem sije, ogreva in oživlja, ne da je padel? Na občini ima neke znanke, bogve če se ni pozani- Ta ponočni mesec, merzel in mala? Vendar ni lepo, da vohlja za njim. Morala bi verjeti njegovim zaSPan-očem. Saj njej bi, brž ko bi bila sama, priznal svoj poraz. Zakaj ji ni Drobtinice 1861 str. 276 že spomladi povedal, da mu vse leti iz rok, če samo pomisli nanjo! PEDAGOGIŠKI IVERI Vztrajati. Vztrajati. Tu vendar ni mesta za obup. Ravna drža. Avtosugestija. Avtohipnoza. Kaj - avto? Ja, njegov jugoavto, zaprt v garaži, potajen kot skrita ljubezen. Da niso učenci kaj zavohali? Nezadostne mora za to leto črtati iz seznama. Kje pa upa komu dati cvek. Krivično, bo rjul, krivično! Zakaj ste pa vi padli, če vse znate? Rajna Širitarica je rekla, da je vsaka stvar za nekaj dobra. To bo dobro za to, da Bimbel na koncu leta ne bo imel osipa. Ravnatelj bo rekel: Zakaj pa pri tov. Bimbelnu ni nezadostnih? Razgledan pedagoški delavec dandanes... se je deklamovalo in pred cesarjevo podobo živijo vpilo. Kar m vežnih vratih nekaj zaškrta. Bimbel skoči in zagleda za kljuko plavo kuverto. Dne 26. septembra ob 16. uri. Kaj? Zaboga! Takrat ima vendar predmetni aktiv. Spet bom moral lagati Zdaj ko je začel, mora vztrajati tudi v lažeh. Obšla ga je nepopisna utrujenost. Ali naj prosi za neplačan dopust? Mogoče bi mu zdravnik hotel ruipisati, da je živčen in da mora za 14 dni v Kranjsko goro. Za tisti usodni dan bi se rad zbrisal s sveta. Spremenil bi se v hlape, v nič, v inkarnacijo, v čudež, v karkoli, samo da bi 26. septembra prišel nazaj v svojo provinco z izpitom v žepu. Nato bi tri tedne previdno molčal in se vseh izogibal. - Oh, kdaj že, bi rekel potem popolnoma brezbrižno, kot da za takle izpit ni vredno izgubljati besed. Pokončna drža! Avtosugestija, Avtohipnoza. Mogoče bo pa šlo! Tinea, boš videla, potem te zapeljem! Učitelj naj bo natančen, točen, vesten in skrben; nikoli pa naj ne bo prenapet. Popravljajo pismene izdelke z učenci, naj ne ropota zbog malenkostnih pogreškov; če najde v kakej pisanki polno luno črne barve, naj se ne jezi prehudo na malega risarja, ki je ščep nehotoma naslikal, ker je bil znabiti tint-nik prepoln, ali pa, ker je imel slabo pero. Če postanejo mali v časi nekoliko nemimi, kar se bsobito o velikej vročini rado zgodi, naj jih zbog tega ne ožigosa. Če najde pod klopmi kak košček papirja, naj se mu ne ježijo koj lasje. Mali včasi pozabijo odkriti se in pozdraviti; poduči naj jih prijazno, ne pa takoj nad njimi vpiti. Nekateri učitelji zahtevajo, da jim učenci priklanjajo, ko k tabli prihajajo; to nas spominja na šege zastarele. Človek naj se vadi ravne hoje in stoje, ne pa malovrednega priklanjanja. Popotnik 1888 str. 227 HUMOR V ŠOLI Je li treba, da nam pripoveduje risarjev svinčnik, slikarjev 1 čopič in pisateljevo pero, da vlada pedantično kopito v maL^ sikateri šoli celo v slednji četrtini slavnega 19. stoletja? nima vsaki od nas vsaj eneg^ znanega sotrudnika, ki prevzt^ od nravne resnosti in dostojen stva svojega poklica, vsako pinjo in vsako besedo natantfa odmeri in hudobnemu svetu ^ redko kedaj privošči skrome^ smehljaj? Zares nikjer se najde toliko okornega, pedat\t^ tičnega in suhoparnega bitj\^ kakor baš med učiteljstvom . .j0| Težko je občevati s tako, t^ krat v resnosti življenja v topljeno osebo; pomilovanja vredi^ pa so otroci, ki se morajo vk^ njati takemu poveljstvu. Varuj e( je le dober genij, ako tudi ^ poznejem življenju enako j emu mojstru „ne plačujejo z^a klad vednosti s svojim srcem. Zatorej bi radi vpeljali v soflL gosta, ki takemu suhoparnem^ bitju rad nagaja in včasi mortiiQ tudi v življenju brez vsake sfajpj, de učitelju klobuk na stran p( tegne. Dober tovariš je, kak rega menimo in nikakor se sme zamenjavati z ostrim dovp tom, ki mu je soroden ... - o\ je med žalobo in veselostjo med resnobo in šalo v sreiQ stoječ, povsodi priljubljen M mor. On nikoli ne žali, se gosto nahaja pri priprostih Ijv'* deh z dobrim srcem in se gel [ dega vselej izogiblje. Gostu \ takim priporočilom naj P \ bodo nobene duri zaprte in k " le želimo, da je vsak nastopč stavek ključ, ki mu odpre vsak duri... _ ' L Popotnik 1887 str. 17 k UČITELJEVE MISLI PRVI ŠOLSKI DAN „Koliko imam med tet'% otroci takih, ki mi bodo teži no delo grenili! Koliko potrpe-Ijivosti bode treba! Koliko vn čega dela me čaka: 40 tedna1 vsaki teden 22, tedaj vkup $y' učnih ur. Če se na vsako uro T navadno podučevanje štefQ 10.000 besedi (kar ni veliko, pride to na vse šolsko leto ^ 800.000 besedi, in če se od teg^. le mala polovica vzame, izgjyi vori učitelj v začetni šoli dobPfi čez 4 milijone besedi na letfiP: Ali je kje kak stan, ki potrebuj^ toliko moči v pljučih, kakA G učiteljski? Ni čuda, da mladih učiteljev že perva let* ti onemore in gre pod zemljo! w ^ ljubim, da bodem, kolikor mA k goče, tudi varoval svojefs' zdravja. Nepotrebno ne bol! Si govoril, pa tudi ne preglasno, P'r: tudi jezil se ne bom; raji bodeP11 nekoliko trenutkov pri poduči t vanji prenehal, kakor-da bi r<Č-sajal nad hudobnimi učenci-Učiteljski tovariš 1869 str. 2$ -299 pogled skozi šolsko okno Bilo je na zadnjem mednarodnem sejmu učil in šolske opreme v Beogradu. Mladinska knjiga je prejela več pohval za oblikovanje na reliefnem peskovniku z umetnim peskom, barvami in aplikati Ne samo pedagogi, tudi vojaški geografi in geologi so se zanimali za to novost in si ogledovali lično oblikovano pokrajino okrog Sutjeske. Prihajale so matere z otroki, da bi si ogledali to čudo, ta umetni pesek. Ob drugem peskovniku, ki je bil namenjen sprotni uporabi, so učenci in učitelji preizkušali uporabnost in vrednost materiala, s katerim je mogoče brez truda oblikovati želene pokrajine Pričakovala sem, da bom slišala priznanja - a tolikšna in tako , iskrena vendarle ne. Bila sem ginjena. Nenadoma pa se je med obiskovalci znašel nekdo, ki je na račun skrbno izdelanega reliefa Sutjeske izrekel dokaj ostre besede. Da ta „nekdo“ ni zadovoljen, je pričal njegov strogi pogled: oči so mu švigale od Tjentišta do Štepan polja, od Kruševa do Suhe. Nazadnje so skoraj grozeče poplesale po izdelanih strugah Tare, Pive, Sutjeske in Drine. Izza ostro rezanih ustnic se je utrgalo: ,,Kdo je izdelal relief? “ Zardela sem kot šolarka. V njegovih vprašujočih, ostrih očeh sem zaslutila vojaka - jaz pa nisem niti geograf, čeprav sem imela v zemljepisu vedno odlične ocene. Na ponovno vprašanje sem ven- Peskovnik in bitka na Sutjeski i •>' 3er- i ! darle morala odogovoriti. Začela sem previdno, da relief morda res ni natančen, izdelan je pač bolj z namenom, da pokažem, kaj vse je mogoče oblikovati z umetnim peskom - od največjih strmin do globokih prepadov, prelazov, prekopov in tako naprej. Še sem hotela govoriti, pa me je sobesednik prekinil: ,,Relief je geografsko skoraj dosledno izdelan. Motijo me le struge rek. Spominjajo na potočke, v katerih se otroci igrajo s kamenčki in ladjicami. Očitno ste oblikovali vaše slovenske reke in potoke s plitvimi strugami Sutjeske najbrž niste videli ne od blizu ne od daleč. “ Pritrdila sem, da sem relief izdelala le po geografski karti, da sem nadmorske višine skušala v sorazmerju ujeti, čeprav pokrajine ne poznam. „ V Sutjeski ni potočkov. Reke, ki jih želite prikazati, so ujete v globoke kanjone. To je divjina! Sutjeska ima tisoč in tudi več metrov globoke soteske. “ Morda me je opogumila pripomba o geografski natančnosti, zato sem rekla: ,,Ali bi smela v vaši navzočnosti poglobiti rečne struge? “ Pogledal me je osuplo in dvignil roke: ,,Ne! da bi razdrli relief -zdaj na razstavi? „Z rokami sem že segla v mehko modelirno maso in pričela poglabljati struge ter vpraševala: „Je zdaj dovolj boko? Še globlje? “ i Zdaj je onemel - ta strogi kritik. Bil je prepričan, da je reHj izdelan iz mavca in ga ni mogoče popraviti. Potem je prizmi a., takšnega materiala še ni videl. Dajal mi je napotke in nekajkrat f celo sam posegel v modelirno maso. Ko sem popravljene reCf struge začela barvati, je zadovoljno kimal. Ali je opazil ljudi, ki ^ se zbirali okrog peskovnika? Nekaj je razmišljal. Potem je skOf* skrivnostno začel razlagati, kako so potekali tisti nepozabni boji ^ Sutjeski. Pravil je, kako je Tito s svojo strateško spretnostjo P" senečalNemce in jih hromil. \ J „Zelo dobro poznate podrobnosti, ki mjbrž niso nikjer zapBa . - ste bili mogoče v glaVnem štabu? Ali pa vojaški vodja? “ se občudujoče vprašala. j- Za trenutek je videti v zadregi. Potem je skromno in blago rek ^ ,Nisem bil vojaški vodjai Zdravnik sem bil.“ Rada bi vprašala sea\ in ono - zase in za ljudi, ki so se nabrali okrog. Pa mi je že porOf ^ roko in rekel, da je vesel, ker me je srečal Je to veljalo rebri Sutjeske? MARTA GROM t. j ” 100 — letne osnovne šole Leta ;novno 1874 šolo so ustanovili v PODGRADU [°b. Novo mesto). Staro žup-"“bišče je dobila šolska občina v j^jem pod pogojem, da bo vsak .Učitelj tudi organist. Prvi učitelj r4Ln organist na šoli je bil Matija • jkrtcl. Sobo, v kateri so imeli {Jžilnico, so nekoliko preuredili popravili. Leta 1905 so zgra-„ f*li novo šolsko stavbo z eno u lič "%li ^ JjHilnieo. Ker je bilo otrok ved-Ho ven Sn šnln leta 1Q1? ra7Ši- 'o več, so šolo leta 1912 razši-yLL v dvorazrednico in 1938. Jeta v štirirazrednico. Sedaj je ^ola v Podgradu podružnična ,i°la osnovne šole Janez Trdina ^Jtopiče. Zasilna šola v SOČI (ob. Tol-v ^ater' so poučevali du- % Ovniki, nlK--^^x, je bila ustanovljena ,eta 1874. Do leta 1907, ko so ^/gradili šolsko stavbo z dvema Jjčilnicama, so imeli pouk v pri-w Vatni hiši. Med prvo vojno je (oicavb.o zasedlo vojaštvo, pouk flP3 so imeli v baraki. Od ustano->nVVe ^eta ^“6 je bil ,'W °Uk v slovenskem, nato do kapitulacije Italije v italijanskem jeziku. Sola Soča je podružnična šola osnovne šole Peter Skalar Bovec. Šola v VOKLEM (ob. Kranj) je pričela s poukom 1. decembra 1874. To leto je bilo tudi razpisano mesto učitelja z letno plačo 450 gld in prosto stanovanje. Prvi učitelj, ki se je prijavil na razpisano mesto, je bil Andrej Kmet. Pouk so imeli v novi šoli, ki so jo postavili tja, kjer je bila prej stara mežnarija. Pouk na šoli je bil zelo nereden, kei so se učitelji pogosto menjavali. Otrok je bilo vedno več, zato so leta 1905 šolsko stavbo nadzidali in šolo razširili v dvorazrednico. Leta 1933 je postala tri, leta 1935 štiri in leta 1938 petrazrednica. Sedaj je v kraju podružnična šola osnovne šole Stanko Mlakar Šenčur. Letos so sto let staro šolsko stavbo preuredili in ji prizidali nove učilnice. V TRNOVEM pri Gorici (ob. Nova Gorica) je bila leta 1874 ustanovljena zasilna šola. Pouk so imeli v privatni hiši le eno ^srednja proslava yv<>b 30-obletnice Društva novinarjev Slovenije ^Črnomlju__________________ ^ soboto, 19. oktobra je bil ! Črnomlju izredni občni zbor Lfuštva novinarjev Slovenije v P°častitev 30-letnice obstoja ^venskega časnikarskega dru-JtVa, ki je bilo pred tridesetimi , eb ustanovljeno v Črnomlju. Svečanost se je pričela ob -30 z odkritjem spominske plošče na stavbi, v kateri je bilo oktobra 1944 društvo ustanovljeno. ’ v Občni zbor je bil razdeljen ?t'a dva dela. Prvi, slavnostni del, ^je pričel ob desetih v kultur-domu z govorom prvega ;1 Predsednika Slovenskega časni-* irskega društva Ivana Potrča, govoril je tudi sekretar izvrš-I^ga komiteja predsedstva cen-falnega komiteja Zveze komu-aistov Slovenije Franc Šetinc, . ** je med drugim dejal: ,,Sred-] 7Va javnega obveščanja ne od-, fevajo družbe statično, biti mo-] raJo duhovno ogledalo družbe, jen kritično ustvarjalni izraz, kaliti morajo stanje, dileme. protislovja in konflikte v življenju in razvoju naše družbe. Predsednik republiške konference SZDL Mitja Ribičič je podelil Društvu novinarjev Slovenije red republike s srebrnim vencem, s katerim je predsednik republike Josip Broz-Tito odlikoval društvo ob 30-letnici delovanja. Visoko odlikovanje je prevzel sedanji predsednik Društva novinarjev Slovenije-Slavko Beznik. Dvanajstim dosedanjim predsednikom društva so bila podeljena priznanja - umetniške grafike partizanskega umetnika, slikarja Ive Šubica. V drugem delu zbora so razpravljali predvsem o spremembi statuta Društva novinarjev Slovenije, njegovi prilagoditvi zveznemu statutu in ustavnim spremembam. Ob koncu so poslali še pozdravno pismo predsedniku SFRJ tovarišu Titu. FRANCE BRUS leto, ker so leta 1875 dobili novo šolsko stavbo. Poučeval je pomožni učitelj in vikar Jože Gergolet. Leta 1923 so šolo razširili v dvorazrednico. Leta 1965/66 je postala podružnična šola osnovne šole Šolkan. Šolo v ZARAZBORU (ob. Slovenj Gradec) so ustanovili leta 1874. Sprva je bila v mež-nariji. ki sojo leta 1892 odkupili in jo prezidali v šolske namene. Med NOB je bilo šolsko poslopje zelo poškodovano. Leta 1950 so zgradili novo šolsko stavbo. Sedaj je v kraju podružnična šola osnovne šole Podgorca. V letu 1874 so bile ustanovljene še druge šole, bile pa so ukinjene, ker je bilo premalo učencev. Največ ukinjenih šol je bilo v novogoriški občini, in sicer Bata, Gorenje Polje., Loko-vec (Srednji), Podsabotin in Srednje. V koprski občini so ukinili šolo Movraž, v tolminski pa šolo Log pod Mangartom. SLAVICA PAVLIC Tovarišica, prižgimo svečo! Bližajo sc dnevi, ko se vsakdo spominja onih, ki jih ni več med nami.. Oh misli nanje se ljudje, ki smo si blizu, še bolj zbližamo. Podobno je tudi v vzgojno-varstvenih zavodih. Tovarišice skušajo otrokom kar najbolj živo in resnično približati naš boj za svobodo in partizane, ki so tvegali vse, celo življenje. Spretne roke oblikujejo na fla-nelogramih akcije vojnih dni. Otroške oči slede podobam, ušesa pozorno poslušajo pripovedovanje vzgojiteljice in v otroških predstavah rastejo junaki, kakršnim bi ti mali ljudje želeli biti enaki. Ko tovarišica konča pripovedovanje s pesmijo „Padel je, padel, mlad partizan ... “ in oblikuje na peskovniku grob s spominsko ploščo padlemu borcu, zakličejo otroci v en glas: .Tovarišica, prižgimo mu svečo!" Tovarišica prižge svečo in otroci se zgrnejo okoli svetlega, živega plamena. V srcih jim je toplo. DANA PETRAČ Mitja Ribičič podeljuje red republike s srebrnim vencem sedanjemu predsedniku Društva novinarjev Slovenije Slavku Bezniku. (Foto: F. Brus) Vzgojiteljice - lutkarice Vzgojiteljice v vzgojnovar-stvenem zavodu Mladi rod Dravograd so zelo delavne. Ob -tednu otroka so pripravile za vse otroke dravograjske občine lutkovni igrici: Slamnati voli-ček ter Ježek Bežek in tetka Medvedka. Ob popoldnevih in večerih pridno vadijo, same izdelujejo lutke in scene. Otroke vabijo z ličnimi lepaki. Predstave so vedno zelo dobro obi- skane. Do konca letošnjega leta bodo pripravile še tri lutkovne igrice. Nanje vabijo šolarje in cicibane, ki niso v vzgojnovar-stvenem zavodu. Na nasmejanih obrazih vidimo, da si otroci še želijo takšnih igric. To pa vliva vzgojiteljicam pogum in veselje do igranja lutk. NADA KANDUČ iz Dravograda ih n.. m Koliko Polovičnega Hgjgvnega časa? VPRAŠANJE: Otrok bo 5. f vet Piriu *lPvcmbra star osem mesecev. 'urni delavnik bi morala na- ^piti 20. maja, vendar sem ^r° d niš ki dopust mdaljevala, j ie “i morali sicer otroka med Kj0?1 ponovno premeščati, lila p°diinicami sem se udele-serninarja, ki je trajal osem i f>oi danima me, ali mi pripada j de°vični delovni čas do nave-i d0oe?a datuma, ko bo otrok ■ nu.0,,'! osem mesecev sta- Sh? _ y g , ^OGOVOR: Poleg 105 dni i porodniškega do- sl ? Pripada delavki materi m delovni čas do osem 0*«- otrokove starosti, pfj nevam°, da gre v vašem ^ eru za interni dogovor, da delo301 na račun podaljšanega Vne8a časa ustrezno skrajša štiriumi delavnik. Zakon o medsebojnih razmeijih delavcev v združenem delu (Ur. 1. SFRJ, št. 22/3) pa določa, da je potrebno razpored delovnega časa, ko ima delavka pravico delati le štiri ure dnevno, urediti s samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmeijih delavcev v združenem delu in konkretno z vsako posamezno delavko. Odgovor na vaše vprašanje boste torej našli v vaših samoupravnih aktih, pa tudi v dogovoru med vami in šolo. — T. S. Plačilo za nadure VPRAŠANJE: Učne ure, ki. jih učitelj opravi poleg svoje učne obveznosti, se honorirajo kot nadure. V zvezi s tem postavljamo vprašanje: ali ima učitelj pravico do plačila nadur tudi ob koncu šolskega leta, ko nekateri razredi končajo pouk deset dni prej kot drugi in zato učitelji v tem času ne opravljajo več učnih ur, kot to določa predmetnik. V tem času znaša namreč učiteljeva učna obveznost celp manj kot 20 ur. TIS ODGOVOR: Delavci v združenem delu imajo pravico do osebnega dohodka na osnovi dela. Višina osebnega dohodka pa je odvisna od uspeha dela, od tega, koliko prispeva delavec s svojim sprotnim in minulim delom k povečanju dohodka v temeljni organizaciji in od celotnega družbenega dohodka. Ce ni efektivnega dela v obliki nadur, tudi ni mogoče plačati nadur za delo, ki ni bilo opravljeno. — t. š. Odpoved stanovanja______________ VPRAŠANJE: V vzgojnovar-stveni ustanovi sem zaposlena štirinajst let; pred devetimi leti sem dobila od te ustanove stanovanje. Sedaj bi se rada zaposlila v novem vrtcu v neposredni bližini. Grozijo mi, da bom morala stanovanje izprazniti Stanovanje spada v sklad stanovanj vzgojnovarstvenih ustanov. - S. R. ODGOVOR: Zakon o stanovanjskih razmeijih (Ur. 1. SRS, št. 18/74) določa, da imetniku stanovanjce pravice, kije dobil stanovanje od organizacije združenega dela kot stanodajalca, ni mogoče odpovedati stanovanjske pogodbe, kadar mu preneha lastnost delavca v združenem delu po lastni izjavi, če je dopolnil deset let delovne dobe ali pa tudi manj, če tako določa splošni akt stanodajalca. Ker imate več kot 14 let delovne dobe, že iz tega razloga odpoved zaradi menjave službe ni mogoča, tudi če ne bi upoštevali dejstva, da gre pravzaprav za istega stanodajalca. - T. Š. VZGOJA,»VARSTVO Zelena luč za dolgoletne želje Samoupravne interesne skupnosti so v prilogi časopisa Dele objavile zasnove svojih programov ali programsko usmeritev za delo v letu 1975. Koordinacijska komisija Izvršnega sveta želi da bi vsi dejavniki razpravljali o teh zasnovah in ji svoja stališča sporočili do 15.novembra. Delavce na področju vžgojnovarstvene dejavnosti prav gotovo najbolj zanima in zadeva programdea usmeritev izobraževalne skupnosti in skupnosti otroškega varstva, čeprav tudi ne moremo mimo programskih zasnov drugih skupnosti. Vzgojnovarstvena dejavnost se pojavlja v programih dveh skupnosti: izobraževalne skupnosti in skupnosti otroškega varstva. Opredeljena je kot dejavnost, ki pomembno vpliva na produktivnost zaposlenih staršev, na njihovo družbeno aktivnost in seveda na otrokov razvoj. Je torej hkrati socialna in vzgojnoizobraževalna dejavnost. Takšna opredelitev priča, da so končno premagane enostranske opredelitve, ki so temu področju v preteklosti zelo škodovale: zavirale so njegov kvantitativni razvoj ali pa podcenjevale pomen vzgojnega dela. Celostna opredelitev tega področja predvideva hitrejši razvoj te dejavnosti predvsem v gosto naseljenih krajih, v krajih, kjer je zelo veliko družin, ki imajo oba starša zaposlena. Delovanje vzgojnovarstvenih zavodov se bo prilagajalo potrebam staršev, tako glede oblikovanja poslovnega časa, meril in oblik sprejemanja otrok, kot tudi glede drugih oblik sodelovanja in pomoči staršem. To zagotavlja, da predšolski otroci, ki ne žive v gosto naseljenih industrijskih središčih, ne bodo ostali brez organizirane predšolske vzgoje. Dana je torej zelena luč za drugačno načrtovanje razvoja vžgojnovarstvene dejavnosti ali predšolske vzgoje, načrtovanje razvoja mreže vzgojnovarstvenih zavodov, saj želimo, da bi bili celotnega vzgojnega programa deležni vsaj vsi otroci zadnjega predšolskega letnika. Pripravljali se bodo na vstop v šolo in dosegli potrebno zrelost. Opredelitev predšolske vzgoje kot pomembnega dejavnilca za razvoj otrok predvideva tudi temeljitejše povezovanje vzgojnih programov s programom osnovne šole in nenehno kakovostno izboljševanje vzgojnega dela, skladno z najnovejšimi izsledki psihologije in pedagogike doma in na tujem. Spiemenjena bo tudi vloga vzgoj no varstvenega zavoda v njegovem okolju. Le-ta se mora postopoma spremeniti v središče predšolske vzgoje za vse predšolske otroke, redne varovance in druge, za otroke, ki so v varstvu v varstvenih družinah in drugod. Pred nami so torej / nove obsežne naloge, ki jih bodo vzgoj no varstveni zavodi laže uresničevali kot doslej,- saj bodo te naloge podpirale samoupravne interesne skupnosti in zagotavljale denar za njihovo uresničevanje. Zasnova programskih izhodišč za delo v letu 1975 predvideva tudi korenit poseg v reševanje kadrovske problematike na področju vzgej no varstvene dejavnosti. To je toliko bolj razveseljivo, ker prav o neurejenosti nekaterih vprašanj na tem področju že zelo dolgo razpravljamo. Tovrstne zahteve pa so le malokdaj prišle na pravi naslov. Gre za več vprašanj s področja urejanja kadrovskih zadev. Najbolj aktualno pa je, da dosedanji način usposabljanja kadrov za vžgojnovarstvene dejavnost ni omogočal sposobnim vzgojiteljicam, da bi nadaljevale študij svoje stroke na višji stopnji. Prav tako tudi ni bilo mogoče usposobiti vseh potrebnih profilov za opravljanje pedagoških in pedagoško varstvenih nalog v vzgojnovarstvenem zavodu. Končno je pred nami predlog, naj se usposabljajo vsi pedagoški in pedagoško-varstveni profili delavcev v enovitem sistemu šolanja, na različnih stopnjah in v različnih usmeritvah. Dana je torej zelena luč, naj bi zaradi želje po višji kakovosti vzgojnega dela omogočili delavcem na tem področju, da bi v svoji stroki dosegli najvišjo stopnjo usposabljanja. Res je, da je programdea usmeritev eno, program pa drugo. Menim pa, da je zdaj čas, ko mora sleherna delovna organizacija na področju vzgojnovar-stvene dejavnosti povedati svoje mnenje in prispevati k temu, da se to vprašanje vendarle reši. Skrb za predšolske otroke pa ni samo zadeva programov obeh omenjenih samoupravnih interesnih skupnosti. Programske zasnove predvidevajo, da bodo za to skrbele tudi druge interesne skupnosti. V programu telesnokultume skupnosti je zapisano: ..Posebno pozornost bomo v letu 1975 namenili telesni vzgoji in šolskemu športu v vzgojnoizobraževalnem procesu (od vzgojnovarstvenih ustanov do ...).“ Mar ne pomeni tako predvidevanje velik preobrat v pojmovanju o pomenu predšolske vzgoje? To pomeni, da bo nas, delavce na področju predšolske vzgoje podpirala v naših vzgojnih prizadevanjih tudi samoupravna telesnovzgojna interesna skupnost. Na to sodelovanje pa se moramo pripraviti in izdelati predloge za akcije, v katere bomo množično vključevali predšolske otroke. Tudi kulturne skupnosti niso pozabile na mladino, saj predvidevajo npr. na področju gledališke dejavnosti zlasti spodbujanje gledaliških predstav za mladino, , jci morajo v doglednem času postati na vsem Slovenskem nepogrešljiva sestavina kulturne vzgoje." Želimo pa si še bolj konkretnih predlogov o prizadevanjih kulturne skupnosti na področju skrbi za otroško literaturo. Predlog programih zasnov za delo samoupravnih interesnih skupnosti je pred nami. Prišel je zgodaj, saj doslej nismo bili vajeni, da bi že novembra razpravljali o delu v naslednjem letu. Vendar čas hitro beži, in 15. november, ko naj bi bili izoblikovani predlogi, bo hitro tu. Vsaka delovna organizacija na področju vžgojnovarstvene dejavnosti ima možnost, dolžnost in pravico sodelovati pri usklajevanju programa za leto 1975. Le program, izdelan na temelju široke javne rzprave, v kateri bodo sodelovali vsi delavci s področja vžgojnovarstvene dgavnosti, bo zagotovilo, da ga bomo tudi uresničili. IRENA LEVICNIK Revolucija mišljenja Delavci vzgojnoizobraževal-lih zavodov občine Ljubljana-Siška so letošnjega 5. oktobra rrvič praznovali dan prosvetnih ielavcev. Sestali so se v avli osnovne šole Valentin Vodnik n prisluhnili besedam podpred-sednika izvršnega sveta SRS dr. Avguština Laha, predsednika niciativnega odbora Francija Pipana in kulturnemu pro-p^amu, v katerem so sodelovali: dramska igralka A. Svetelova, jperna pevca I. Bratuž-Kacjano-/a in J. Stabej, pianist C. Cvet-co in oktet APZ Tone Tomšič. Predsednik iniciativnega odbora je pojasnil namen tovrstnih srečanj, na katerih bomo v odkritih, poglobljenih pogovorih obravnavali pereča vprašanja s področja vzgoje in izobraževanja, ob slovesnosti pa bodo podeljevali priznanja najbolj prizadevnim delavcem za njihovo delo v šoli in zunaj nje, za aktivno delo v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah. Dr. Avguštin Lah j e govoril o družbenem pomenu vzgoje in izobraževanja ter vlogi prosvetnih delavcev v tem procesu. Med drugim je poudaril, da se moramo zavedati, da vzgajamo ljudi za 21. stoletje; zato je treba čimprej vključiti v vsa področja življenja' novi isamo-upravljavski tok, v katerem ima delavec pravico, predvsem pa odgovornost za celotni delovni proces. Nova šola naj z zgodnejšim vključevanjem predšolskih otrok v vzgojnoizobraževalni proces, s celodnevno osnovno šolo in s permanentnim izobraževanjem ljudi ob delu in za delo zapolni vrzel, ki je nastala zaradi pomanjkanja izobražencev. To bo mogoče le, če bodo vsi družbeni dejavniki šolo povsem podprli in ji omogočili, da bo vzgajala in izobraževala na temeljih marksistične znanosti in samoupravnega socializma. Čas je, da vsi delovni ljudje spoznajo, da je izobrazba izredno pomemben steber družbene reprodukcije. STANE JESENOVEC DELOVNA SKUPNOST POSEBNE OSNOVNE ŠOLE LITIJA * * razpisuje prosto delovno mesto — učitelja za tehnični pouk Pogoj: predmetni učitelj za tehnični pouk ali učitelj - prednja izobrazba s pedagoško prakso in smislom za tehnični pouk. Razpis velja do zasedbe delovnega mesta. Plača po sporazumu o delitvi OD, stanovanja ni. SVET DIJAŠKEGA DOMA KOPER razpisuje prosti delovni mesti 1. PSIHOLOGA 2. VZGOJITELJICE POGOJI: ad L psiholog ad 2. PA-oddelek za vzgojitelje v domovih srednjih šol ali višja izobrazba pedagoške smeri. Na to delovno mesto se lahko prijavijo tudi absolventke višje ah visoke šole pedagoške smeri. Prijave pošljite na naslov: SVET DIJAŠKEGA DOMA KOPER Vergerijev trg 3, 66000 KOPER RAZPIS VELJA DO ZASEDBE DELOVNIH MEST! OTROŠKI VRTEC ŠENTJERNEJ razpisuje v novem vrtcu za nedoločen čas prosto delovno mesto - VZGOJITELJICE ZA VARSTVO PREDŠOLSKIH OTROK Stanovanje - garsonjera je zagotovljena v bloku v Novem mestu. Rok za prijavo na razpis je 15 dni po objavi. Komisija za volitve, imenovanja in kadrovske zadeve skupščine občine Ilirska Bistrica razpisuje prosto delovno mesto - RAVNATELJA OSNOVNE ŠOLE JELŠANE Kandidati morajo poleg splošnih pogojev izpolnjevati še posebne pogoje, določene- v 89. členu zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 9/68, 14/69, 31/72 in 18/74). Pismene ponudbe s kratkim življenjepisom in dokazili o izpolnjevanju pogojev naj pošljejo v 15 dneh po objavi razpisni komisiji za volitve, imenovanja in kadrovske zadeve skupščine občine Ilirska Bistrica. Poleg naštetih pogojev morajo izpolnjevati kandidati še pogoj, da imajo moralnopolitične lastnosti. prosvetli delavec List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti SRS in izobraževalna skupnost SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Matjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-5o5. Naslov uprave: Ljubljana, Nazoijeva 1/1, telefon 22-284 poštni predal 355-VII. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 30 din za posameznike, za šole in druge ustanove 55 din. Št. tek. računa 50100-601-16915 Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju sekretariata za prosveto in kulturo SR Slovenije je list „Prosvetni delavec" prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko I. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). Z N VSEH % VETROV* 4 „GMINSKE“ ŠOLE Lanskega septembra so začeli na Poljskem odpirati prve združene šole v na novo ustanovljenih administrativnih enotah - tako imenovanih „gminah“. Združena „gm'mska šola“ je novost, v sistemu srednješolskega izobraževanja na Poljskem: to je večja šolska ustanova s popolnim učiteljskim zborom. Tovrstne šole bodo zamenjale sedanje osemletke na vaseh. Zato da lahko uresničijo novo organizacijo šolstva, morajo razrešiti več problemov, npr. zagotoviti prevoze otrok iz oddaljenih vasi in naselij v osrednjo šolo. Narodni sveti gminov skupno s partijsko organizacijo in vodstvom šol izdelujejo avtobusne vozne rede, organizirajo popravila vaških poti, pripravljajo internate za učence in podobno. TUDI STARŠI IMAJO BESEDO V Belgiji deluje narodni svet staršev, v katerem so v enakem številu zastopani predstavniki dveh vplivnih organizacij, in sicer: narodne zveze staršev, ki imajo učence v katoliških šolah, in tistih, ki imajo otroke v državnih šolah. Naloga sveta je, da na svojo pobudo ali pa na zahtevo ministra za prosveto pove mnenje o vseli splošnih problemih v zvezi z izobraževanjem. Ministru daje tudi predloge, koristne za nadaljnji razvoj šolstva in vzgoje mladine. Belgijski starši imajo torej priložnost, da prek svojih predstavnikov zahtevajo za otroke sodobno izobraževanje, ki ga izvajajo sposobni učitelji z ustreznimi učnimi pripomočki. Svet staršev je zelo delaven. Ustanovil je že komisijo za srednje šole, ki je anketirala starše in pripravila poročilo o tem, kaj menijo starši o reformi pouka II. stopnje. Pri svetu dela tudi komisija za osnovne šole. Ta je zbrala mnenja in ugotovila, da starši niso najbolj zadovoljni z organizacijo družbeno-kulturne dejavnosti. Staršem ni všeč, da je glavna ..kulturna dejavnost" osnovnošolcev obiskovanje kinematografskih predstav. Menijo, da vodje teh dejavnosti niso dovolj usposobljeni. Svet staršev organizira tudi razne seminarje in kolokvije, npr. o zobozdravstveni zaščiti osnovnošolcev, o družbeno kulturnih dejavnostih, povezovanju predšolske vzgoje z osnovnošolsko ter o sodelovanju staršev pri reformi pouka II. stopnje. Vsak mesec je sestanek, na katerem obravnavajo določena vprašanja. Sklepe objavijo kot deklaracijo v svojih časopisih in listih. NOVI NAČIN FINANCIR \NJA VISOKEGA ŠOLSTVA V SR BOSNI IN HERCEGOVINI V Bosni in Hercegovini so začeli v šolskem letu 1973/74 financirati visoke šole po novem. Temeljno merilo za razdeljevanje denarja so delovni dosežki, učinkovitost študija, izražena v odstotkih, s številom diplomantov ali s številom tistih, ki redno opravijo vse izpite. .JPrehajanje študentov" po letih je za visokošolsko ustanovo enako medfazni proizvodnji podjetja, diplomiranje pa njegovemu končnemu izdelku. Dokončni obračun bo narejen glede na število diplomiranih na temelju rebalansa letnega načrta. Denar, ki ga dobe šol? med letom, je akontacija. Šole dobe med letom akontacijo — glede na prehajanje učencev iz letnika v letnik. Dokončno vsoto izračunajo ob koncu marca; šele tedaj so namreč znani rezultati celotne verifikacije znanja študentov v zimskem semestru. IZREDEN USPEH Podatki so pokazali, da je v preteklem šolskem letu doseglo več kot polovica beograjskih šol izreden uspeh. V 26 šolah ni nihče ponavljal razreda (med temi jih je bilo 10 osnovnih, 1 gimnazija, 4 šole za kvalificirane delavce, 1 tehniška šola, 1 srednja umetniška šola, 6 posebnih osnovnih šol in 3 šole za kvalificirane delavce). Približno 3 % ponavljalcev je bilo v 92 šolah (od teh v 86 osnovnih, 4 gimnazijah, 2 šolah za kvalificirane delavce). Med tistimi, ki niso imele nobenega ponavljalca ali pa je ponavljal največ 1 učenec v razredu, je bilo približno 42 % vseh beograjskih šol. Precej je tudi šol, ki so zelo blizu tema skupinama. Tako je npr. v Beogradu v 156 šolah ponavljalo približno 5 % učencev oziroma največ 1,5 % na razred. Šesto republiško srečanje pionirjev dopisnikov Letošnje srečanje pionirjev dopisnikov, ki ga vsako leto priredi Zveza prijateljev mladine Slovfenije, je bilo 11. in 12. oktobra v Vinici. Pokroviteljstvo nad srečanjem je prevzelo Društvo novinarjev Slovenije, saj je bilo prav v Beli krajini pred 30 leti ustanovljeno Slovensko časnikarsko društvo. Zbralo se je 150 pionirjev iz vse Slovenije. To sp bili dopisniki mladinskih strani v časopisih: Ciciban, Dolenjski list, Kmečki glas, Kurirček, Ljubljanski dnevnik, Pionir, Pionirski list, TV-15 in Večer, dopisniki mladinskih oddaj radia Ljubljane in radia Koper ter uredniški odbori nagrajenih šolskih glasil. Letos so bila za vsebino nagrajena naslednja glasila: Rog z osnovne šole Dolenjske Toplice, ki izhaja že 20 let, Nova Rašica z osnovne šole Alojz Kebe Šentvid pri Ljubljani, Stezice z osnovne šole heroja Maksa Grajzerja Tržič, Preraste oesede z osnovne šole entrupert na Dolenjskem, peto nagrado pa si delita glasili z enakim naslovom Bele breze, ki ju izdajata osnovnf šoli v Črnomlju in Metliki. Za najboljše likovno opremljeno glasilo je bilo proglašeno Brstje z osnovne šole Lucijan Seljak Kranj. Vsako leto je ob tem srečanju tudi razstava vseh šolskih glasil, ki so jih v preteklem šol' skem letu pošiljale šole na ure d ništvo Pionirskega lista in J slovenski šolski muzej v Ljubi Ijani. Letošnja razstava je bila^ prostorih osnovne šole v Vinici Razstavljenih je bilo 110 šolj skih glasil. Prvi dan srečanja so takoj pc prihodu v Vinico prevzeli pionirje njihovi vrstniki iz bližnjili krajev in jih odpeljali na svoj« domove. Mentorjem je predaval' profesor Pavle Zrimšek, predavatelj na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Govoril je o družbeni vlogi novinarstva in c novinarskih zvrsteh, posebej pa je opozoril na novinarsko oblikovanje šolskih glasil. Po pre-; davanju se je razvila živahna, razprava, v kateri so novinarji! uredništev in mentorji izmenjali svoje izkušnje pri delu. Naslednji dan so se predstavili z lepim programom učenci osnovne šole Vinica. Zaigrali so in zapeli belokranjske ljudske, plese in recitirali Zupančičeve pesmi. Podelili so nagrade najboljšim glasilom, nato pa so se s: pionirji in mentorji pogovarjali znani slovenski novinarji. Po ogledu obrata tovarne Novoteks v Vinici in po kosilu! so se gostje poslovili od prijaznih belokranjskih gostiteljev. TATJANA HOJ AN Dan prosvetnih delavcev postojnske občine Letošnjega 21. septembra so se v Gornji Košani pri Pivki zbrali prosvetni delavci postojnske občine, politični delavci občine in skoraj vsi od trinajstih učiteljev, ki so na tem območju poučevali med vojno. Temeljna izobraževalna skupnost postojnske občine je v tem kraju odkrila spominsko ploščo Jožetu Dolganu, znanemu slovenskemu pedagogu O njegovem življenju in delu je govorila dr. Marija Ambrožič Počkar, košanski šolarji pa so pripravili kulturni program. Sodeloval je tudi vaški pevski zbor. Program v počastitev dneva prosvetnih delavcev postojnske občine se je nadaljeval v kulturnem domu v Dolnji Košani, kjer je stekla razprava o Brkinih v preteklosti in danes, V njej so sodelovali: Albin Čotar-Jaduk, znani aktivist OF na južnem Primorskem in še posebej v pd tizanskih Bi kinih, organizt torka partizanskega šolstva tem območju Anica Božič Urška, inž. Jože Žnidaršič * Ilirske Bistrice ter ravnatelj pt stojnske gimnazije Silvo Fatui ki je vodil pogovor. Podeljene so bile tudi -t grade uspešnim prosvetnih d‘ lovcem Slike profesorice Stat ke Šrajeve so podelili petini Mariji Bavec - upravnici vzgoj novarstvenega zavoda v PO stojni, Nadi Kovačič — ravnati Ijici osnovne šole v Pivki, Angeč Lenassi - profesorici postojft ske gimnazije, Jožici Bizjak ' učiteljici prestranške osnovA šole in Janku Babiču - ravni' telju postojnske osnovne soh Da je bil program ob dnevi prosvetnih delavcev še pestrejši je vse do večera v košansketi kulturnem domu igral ansambd mladih postojnskih vojakov. D. Pardo kinematografi prikazujejo VJtNITEV MOŽA TRINIlA je posrečen italijanski westem, ki postavlja na glavo vse zakone, veljavne v tej zvrsti. Skratka: napet antiwestem, ki zabava prav zaradi uspešnega norčevanja iz te zvrsti in dosega svoj učinek s primerjavo obeh. - mb CALIBER 9 — film, ki ne pritegne posebno. - mb POSLEDNJI TANGO V PARIZU je povzročil precej hude krvi in precej nepotrebnega pisanja po cenenem tisku. Nepotrebnega zato, ker tisto, kar je bilo za to časopisje atraktivno, pri dozorelem gledalcu sploh ni v osredju razmišljanj. Režiser Bertolucci, ki je tudi avtor scenarija, je šel z beseda- mi in sliko dlje kot smo vaje11' Stavki in prizori niso sami & namen, temveč rabijo za pravo o nesposobnosti sod°^ nega človeka, da bi se pribli^ drugemu. To - je obenem 6^ izhodišče za raziskovanje vzfc kov nasilja, ki ga izvaja daUp človek nad človekom in ki ^ vira predvsem iz lažnih in ^ ustreznih medsebojnih odu^ sov. To je pravzaprav filfl1 zelo zapletenem mehanizij1" čustvovanja odtujenega veka. - mb UŽIŠKA REPUBLIKA je f \ šteno delo o prvih dneh vst9N Režiserju Žiki Mitroviču sei\ posrečilo verodostojno pri*" zati zgodovinska dejstva v nološkem zaporedju in jih p°^. zati z osebnimi usodami bo)ej nikov. Čeprav spada film m . naše filmske gigante, mu ne o tamo spogledljiv osti s koB*® cialnostjo. Ne mislimo, da je to, da bi pridobili občins^ uporabljena formula vvestejT za prenos NOB na filmdco no. Film vsekakor priporočaj za ogled in pogovor že v o sij, ni šoli, saj je eden izmed B boljših, kar jih je do danes stalo na to temo. — mb