BOGATO ŽIVLENJE-j BREZI BOGASTVA TO
str. 3
I MED PESKOVCI IN DELIBABOM
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 19. junija 1997 * Leto VII, št. 12
Genterovci: mavrična (dvojezična) šola za prihodnje stoletje
ZA “DAN URESNIČENIH SAN)” STA PRISPEVALA TUDI PREDSEDNIKA
Ne dogaja se ravno pogosto, da bi na odpiranje prenovljene osnovne šole, vrtca in telovadnice prišla dva državna predsednika. “Dan uresničenih sanj”, kot so poimenovali slovesnost v Gente-rovcih, sta s svojim obiskom počastila predsednika Slovenije in Madžarske Milan Kučan in Arpad Goncz, medtem ko je bil slavnostni govornik slovenski minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber. Med gosti sta bjla tudi veleposlanika Istvan Oszi in Ferenc Hajos.
Slovenski minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber je v nagovoru poudaril univerzalno načelo vseh šol. kako učiti in naučiti živeti skupaj. To pa je dejal, toliko bolj velja za dvojezično okolje, Iger živijo Slovenci in Madžari, Iger je stičišče kultur in narodov. Slovenski otroci se naučijo jezik svojih madžarskih vrstnikov in enako madžarski otroci slovenski jezik. Ab kakor je bilo slikovito rečeno: v vrtcu se pre-
pleta igra, v šoli pa abeceda in predmeti.
Madžarski predsednik Arpad Goncz je dejal, da za neko okolje ne more biti česa lepšega kot tako lepa šola, kot je genterovska. Govoril je tudi o skupni poti Madžarske in Slovenije v Evropo, ki ne bo brez težav, a jih bo skupaj lažje premagovati. Slovenski predsednik Milan Kučan pa je ocenil, da dvoje-zične sole prispevajo pomemben delež za svet strpnosti in sodelovanja. Izobražujejo mlade, ki postajajo dobri Slovenci in dobri Madžari - ljudje, ki spoštujejo obe kulturi v tem prostoru. Tudi na ta način nastaja Evropa, kjer bodo meje ostale začrtane zgolj na zemljevidih, medtem ko jih v življenju in med ljudmi ne bo. To pa je naloga vseh, je poudaril slovenski predsednik. Genterovska dvojezična osnovna šola sodi po številu učencev med najmanjše v Prekmurju, saj Jo obiskuje le 80 učencev. Skupaj je v šti-
rih dvojezičnih šolah okoli 1300 učenčev, največ, blizu 1000 v Lendavi. Genterovs-ko šolo so obnovili po najsodobnejših načelih, enako sta zgrajena tudi vrtec in telovadnica. Na šoli preizkušajo projekt Mavrična Slovenija po letu 2 tisoč. Vseh trinajst učilnic, zbornico, ravnateljevo pisarno, telovadnico in druge prostore so popleskali z barvami, ki jih je glede na lego in namembnost prostora v študiji določil strokovnjak. Tudi šolske klopi in mize ter drugo pohištvo je različnih barv, ravno tako talne obloge, zavese in radiatorji.
Taka je “vidna” podoba novih genterovskih prostorov dvojezične osnovne šole. Po nekaj mesecih ugotavljajo, da barve, med katerimi je največ pastelnih, zelo ugodno vplivajo na počutje in ustvarjalnost otrok in učiteljev.
eR
PESEM NE POZNA MEJA
“...Gnes so modemi cajti. Pa zavole čudni to. Dobro, ka mamo stereo magnetofone, CD-ne, računalnike, satelitske antene, diskone, videone ptt. Depa zaka bi mogli zatogavolo talučti naše lejpe slovenske pesmi. Slovenske pesmi bi za nas Slovence takše mogle biti, kak lejpa, čista voda...”
S temi mislimi, katere so si organizatorji sposodili iz uvoda F. Mukiča v Slovenski pesmarici, se je začela 14. junija v Monoštru pevska revija PESEM NE POZNA MEJA.
Slovenska pesem je v okvirih revije doslej donela v krajih vsakokratnih udeležencev, od Primorske do Koroške in Zasavja. Donela je na ozkih trebenskih ulicah in trgih, v pritržaškem Križu, med zidinami Pliberškega gradu, v kraškem Gregorčičevem Braniku in junaškem Doberdobu ter v rudarskih Trbovljah.
Mešani pevski zbor A. Pavel iz Porabja se je pred štirimi leti - potem, ko je navezal prijateljske stike z zborom iz Trbovelj - vključil v revijo, tako je lahko bil gostitelj letošnje prireditve Monošter.
Na letošnji reviji je sodelovalo ob domačem zboru pet pevskih zborov in sicer: Mešani pevski zbor Svoboda iz Trbovelj, Moški pevski zbor Franc Zgonik iz Branika (Slovenija), Moški pevski zbor Edinost iz Pliberka (Avstrija), Moški pevski zbor Vesna iz Križa pri Trstu, Moški pevski zbor Jezero iz Doberdoba (Italija).
Revija šteje že desetletja, njen namen je - ob gojenju in širitvi slovenske pesmi - da združuje pevce in pevke slovenskega etničnega prostora, da utrjuje prijateljske vezi med Slovenci.
2
SLOVENSTVA NIHČE NE NAPADA!
Knjiga “Muravidektol Tria-nonig” (Od Pomurja do Trianona - tako bi lahko prevedli naslov omenjene publikacije Tiboria Zsige) nikakor ne napada ne slovenstva v Prekmurju, ne slovenskega naroda. Knjiga govori o nastanku slo-vensko-madžarske meje po I. svetovni vojni, torej o vprašanju, ki je veljalo veliko časa za tabu temo v celotnem srednie-evrops-kem prostoru, tako v strokovnih krogih kakor tudi v vsakdanjem življenju.
V času, ko nas od izobli-kovnaju kašne vrednote oz. segmenta v kontekstu sožitja narodov v določenem okolju prevzame posebno zadovoljstvo (predvsem še zaradi tega, ker lahko vsak narod ohrani značilnosti svoje lastne jezikovne in kulturne identitete, vendar še zmore dovolj moči za ustvarjanje multikulturnih vrednot), nas zelo preseneti tako razmišljanje in tendenciozno obtoževanje, kot smo ga zasledili v članku dr. Vilka Novaka v časopisu Porabje, z dne 22.5. 1997 podnaslovom OBTOŽUJEM! (Podnaslov: Napad pa slovenstvo Prekmurja). Članek nas dejansko čmi v očeh slovenskega naroda, ne da bi bili za to krivi. Tovrstne “črne lise” pa ie zelo težko izbrisati. Zato bi bilo mnogo bolje, če bi podobna občutljiva vprašanja, pred “sodbo” samo temeljito pretehtali.
Znanstvenik in intelektualec z bogatimi krščanskimi in kulturnimi vrednotami, z odličnim poznavanjem zgodovine tega prostora in madžarskega jezika, nikakor ne bi smel tako ostro in - po naši oceni - nepravično nastopiti v zvezi z omenjeno publikacijo. Kot strokovnjaku je g. Novaku prav gotovo jasno, da je zgodovina znastvena disciplina. ki se ob novih dognanjih in spoznanjih nekoliko “spreminja”, se oblikuje - dobiva vedno bolj verodostojno podobo. Zato je med negovanjem te dejavnosti potreben stalen dialog, ki je seveda lahko zelo kritičen, nikakor pa ne sme biti pregrob, še manj pa žaljiv in zavajajoč. Gospod profesor Novak, je omenjenem članku človeka, avtorja omenjene knjige zaznamoval s takšnimi prispodobami, ki v nobenem primeru niso na mestu, še posebej ne v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko bi naj demokratični procesi prispevali k temu, da se tudi razmišljanje vsakega posameznika usmeri v pozitivno smer. Zelo me preseneča, da g.
Novak, kot ugledna osebnost in znanstvenik, ki v socialističnem režimu v nikakršnem smislu ni popustil takratni oblasti, danes napiše članek v slogu tako-imenovanega vzhodnoevropskega realsocializma iz petdesetih let. Strinjal bi se z njim, če bi s konkretnimi dejstvi dokazali marsikatero pomanjkljivost omenjene knjige.
Take. torej strokovne po-manjklivosti ta publikacija vsekakor ima. Avtor le konkretno pri ti. “vendskem vprašanju” velikokrat zelo površen, ni se dovolj poglobil v vsebino tega vprašanja, vendar pa to se ne pomeni, da prikazuje slovenstvo oz. slovenski narod (v Prekmurju, v Porabju in nasploh) v negativni luči. Ocenjuje le, kakšen je bil v določenem zgodovinskem obdobju po njegovi oceni pristop takratnega pomurskega življa (slovenskega in madžarskega) do nekaterih političnih vprašanj. Danes verjetno že ne more biti sporna trditev, da prav posebnega navdušenja nad priključitvijo k državi Srbov, Hrvatov in Slovencev v tistem obdobju ni bilo, kar je tudi v veliki meri razumljivo. Zaradi tega Slovenec v Prekmurju (kakor tudi v Porabju) ni nič manj vreden kot Slovenec kjer koli drugje v Sloveniji oz. na svetu. Bile so pač drugačne okoliščine, ki jih danes že ni potrebno predstavljati v drugačni luči. V tem kontekstu je seveda možno zagrešiti tudi marsikatero napako, tako pri trditvah kot pri hipotezah, vendar je pomembno poudariti, da avtor v knjigi le omenja, ne pa tudi govori o ti. vendskem vprašanju”. In v tem - torej v samem značaju in vsebini obravnavanja tega vprašanja - je velika razlika!
Kljub temu se za morebitne napake v imenu založnika knjige opravičujemo, toda mi smo izdajo te publikacije podprli predvsem zato, ker govori o vprašanju, o katerem je naše prebivalstvo dobilo v preteklosti le enostranske informacije. Se enkrat poudarjam, podprli smo izdajo knjige zaradi obravnave nastanka ti. “trianonske meje” na našem območju. O izvoru slovenstva Prekmurja pa govori ta knjiga le posredno. Ni razloga, da danes ne bi sprejeli dejstva, da je priključitev Prekmurja k južnoslovanski državi doživljala drugače slovenska in drugače madžarska populacija tega območja. Menimo, da ob koncu 20. stoletja imamo pravico
spoznati tudi take poglede na to vprašanje, ki oi v preteklih desetletjih - nepravično - veljali za proti-državno propagando. Poudarjamo, da opis dogodkov z vidika madžarskega naroda (kamor sodimo v narodnem in kulturnem oziru tudi prekmurski Madžari), nikakor ni uperjen proti novi sovenski država, in še manj proti slovenskemu narodu. Dejstvo je namreč, da madžarskega življa Prekmurja v letih 1918 -1920 nihče ni vprašal za mnenje. Postavljeni so bili pred dejstvo, da so jih odcepili od matičnega naroda. O tem dejstvu je bilo potrebno precej desetletij molčati tako v našem primem. kakor tudi v podobnih primerih drugih narodnih manjšin (tudi slovenskih) v širšem geografskem proštom.
Teh vprašanj v današnjem kontekstu ne moremo predstaviti in predstavljati tako, da se o njihovih segmentih ne spregovori tudi v tonu in vzdušju obrav-nanecja obdobja. O tem vprašanju lahko pove g. Vilko Novak veliko več kot mi, ki spadamo k mlajšim rodovom. Prav zaradi interesov oblasti ene ali dmge strani je doživel marsikatero nevšečnost, zatiranje. Zato nas preseneča, da v dandanašnjem času, v obdobju, ko demokratična javnost o morebitni novi spremembi meja in o dominaciji narodov že dolgo ne govori več - ker za to v novi Evropi tudi ni nobene potrebe - reagira g. Novak na predstavljanje dogodkov z “madžarske strani” (pri čemer je seveda prisotna tudi subjektiviteta avtorja) tako ostro, kakor da bi šlo za neposreden napad na tukajšnje slovensko prebivalstvo oz. kot on piše: “na integriteto slovenskega naroda in države”.
Potrebno je poudariti, da bogati madžarska narodna skupnost z vsemi svojimi pozitivnimi značilnostmi to državo, hkrati pa posreduje tudi vse lepote in dobrote slovenske pokrajine in države tudi na dmga območja Srednje Evrope. To počnemo s spoštovanjem do večinskega slovenskega naroda, cigar narodnostna politika temelji na pozitivni diskriminaciji do avtohtonih narodnih manjšin. Slovenski model predstavljamo največkrat kot vzor oz. primer za uspešno reševanje narodnostne politike in problematike. Sem pa socli seveda tudi sprejemanje drugačnega razmišljanja, ki pa nikakor ni uperjena proti nobenemu
prebivalcu določenega območja, še najmanj pa proti porabskim Slovencem, s katerimi zelo tesno sodelujemo na najrazličnejših področjih. Asimilacija je na žalost prisotna tako pri njih kot pri nas, s tem, da je položaj v Porabju v določenem smislu še bolj negotov. Prav zaradi tega tudi mi, Madžari v Sloveniji, našo matično državo velikokrat opozarjamo, naj raven narodnostne politike do Porabskih Slovencev približa slovenskemu modelu. Nikakor pa se ne morem strinjati s hipotezo, da prav ta knjiga pospešuje raznarodovanje najmanjše slovenske narodne skupnosti. Vzroki za to so veliko globlji.
Strinjamo se pa s tem, da na strokovni ravni skupaj razčistimo tista vprašanja, ki so v tej knjigi morebiti neustrezno čili pomanjkljivo obravnavana, kakor tudi vsa ostala vprašanja, ki me-
čejo slabo senco na sicer vzorno sožitje slovenske večine in madžarske manjšine v Pomurju.
Glede odvračanja mladine in ostalega prebivalstva od prebiranja te publikacije pa zastavim naslednje vprašanje: Ali so nekatere knjige Mohorjeve družbe pred letom 1918, ld so bile s strani takratne oblasti podobno ovrednotene kot ste vi ocenili knjigo Tiborja Zsige. slabo vplivale na narodno identiteto slovenskega naroda? Prav gotovo, ne! Ne zgodi se nič slabega, če si pri izoblikovanju določenih spoznaj lahko pomagamo z različnimi gradivi. Le v obdobju enopratijskega sistema je veljalo, da je pravilno in sveto le tisto, kar potrdi in odobri centralni komite. Ti časi pa so, hvaala Bogu, že mimo. Vsaj upamo, da je tako!
Laszlo Goncz
IZJAVA ZALOŽNIŠKEGA ODBORA ZAVODA ZA KULTURO MADŽARSKE NARODNOSTI LENDAVA OB ODMEVIH NA KNJIGO Z NASLOVOM OD POMURJA DO TRIANONA V SLOVENSKEM TISKU
V	okviru Zavoda za kulturo madžarske narodnosti delujoč Založniški odbor zaskrbljeno spremlja v slovenskem nacionalnem, verskem in regionalnem tisku objavljene članke in izjave, ki se ukvarjajo s Knjigo Od Pomurja do Trianona, katere založnik je naš Zavod. Zaskrbljeni smo predvsem zaradi tega, ker se objavljeni članki ne ukvarjajo z vprašanjem oblikovanja oziroma določitve slo-vensko-madžarskega odseka meje v letih 1918-1923, kar je v bistvu vsebina knjige, ampak si prizadevajo na zavajajoč način očrniti pomurske Madžare, njihove organizacije in inštitucije. Avtorja knjige (dr. 711)0113 Zsigo) in založnika obdolžujejo, da nastopata v publikaciji proti slovenski nacionalni in državni integriteti, čeprav tega iz nobene trditve in navedbe omenjene knjige ni mogoče razbrati. Knjigo lahko razumejo tako le tisti, ki zaradi kakršnegakoli razloga ne morejo sprejeti zgodovinskega dejstva in so si zadali za cilj ustvarjanje konfliktnega vzdušja. Tovrstne članke obsojamo tudi zaradi tega, ker si prizadevajo “informirati” tak krog bralcev - in s tem vplivati na oblikovanje javnega mnenja -, ki madžarskega jezika ne razumejo, zato si ustvarijo odnos do publikacije, posredno pa tudi do pomurskih Madžarov le na podlagi tega, kar preberejo v člankih in izjavah.
Založniški odbor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti izjavlja, da govori knjiga o oblikovanju trianonske slo-vensko-madžarske mejne črte. Ni dvoma, da je trianonska meja na pomurske Madžare delovala negativno. Knjiga zavestno navaja stališče madžarskega naroda, toda brez kančka žalitve slovenskega ali katerega drugega naroda. V terminološkem in strokovnem oziru se vsebina publikacije morda nekoliko razlikuje od slovenskega zgodovinskega nazora, kar v nobenem primeru ne more veljati za žalitev nikogaršnjih nacionalnih čustev ali pravic; v dandanašnji slovenski demokratični sredi pa v nobenem primeru ne bi smela predstavljati svetoskrunstva.
“Nesporazumi” takšnega značaja bi morali biti predmet razprav zgodovinarjev in jih ne bi smeli uporabljati za zavajanje javnosti.
V	Lendavi, 1. junija 1997.
Založniški odbor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti.
Porabje, 19. junija 1997
3
Štenje
O PA VERSKOM DELI
V 18. stoletji so Zvün Svetokriškoga vödali eške knige s predgami dühovni oča Rogerij, Hipolit pa Jemej Basar.
Oča Rogerij je vodau predge v dvej knigaj pod naslovom Palmarium empyreum (Zmagoslavna nebesa). Jemej Basar pa Pridige iz bukvic imenuanih Eksercitia S. očeta Ignacia zložene na usako nedelo čez lejtu.
Gospaud Hipolit so znauva vödali Bohoričeuo slovnico, Evangelija inu listuui pa knige Hoja za Kristusom. Zvün toga eške en trojezičen slouar. V knigaj Orbis pictus - Svejt v kejpaj pa je piso o paverskom deli tö (Polska della):
oráč vpreže te vole pred plugom, inu deržeč s tö livico ta plüžni ročáj ali klejšče s desnico tö plužno odko ali stergačo, s katero on na stran odmakuja te gruče. Orje ali rejže tö zemljo s lémešam, inu s čertálom, katera poprej s gnójom je bila potrešena ali ognojéna, inu dela brasde.
Takrat seje on tü sejme, inu povlejče tuistu s hrano.
Sr-------------------------------------------
Žene žejne tü zrelu žitu is sérpam, pobéra žitu po pargiščah inu veže te snope.
Ta mlatič na podu tiga skedna mlati tü žitu, s tim cejpicam.
Veja s vejalnico ali vélnico inu taku, kadar plejve inu ta slama so odložena od tiga zámja, spravla tuistu v te žakle.
Ta kos na travniku dela sejnu pa kóséč tö travo s koso inu taisto grabi Skupaj s gráblami, sdejva v kopice i s séjnskimi vilami inu pjele noter na voséjk, v sejnico, inu s tem je sklénenu tü polsku delu, ta žetva ini ta košnja."
(po našom: “orač nutuprega günce v plüg, ino drži s tau lejvo rauko plügine prejloče ali klejšče, s pravo rokauv pa plügino otko ali strgačo, s štero on vkrajtiska tegrüddje. Rogéali rejže tau zemlau z lemežem, ino s črtalom, štera prva z gnojom je bila potraušena ali pognojena, inu dela brazde. Té seje on tau sejmen, ino povlači tau z hrano. Znječ ženja tau zrejlo žito s srpom, pobira žito po prgiščaj ino veže v snopke.
Ta mlatič na paudi toga škednja mlati tau žito, s temi cepami. Vötra z binklinom ino tako, gda pleve ino ta slama so vkrajzeta od toga sildja, spravla tau v te žakle.
Kosec na tranki dela senau pa kosi tau travo s koso ino tau vküpgrabla z grablami, zdejva v navle z vilami za seno ino pela nutri v senšček, ino s tem je gotovo tau poisko delo, ta žetva ino ta kositev."
Marija Kozar
“Gda smo mi betežni, te smo mi tö aklavi”
BOGATO ŽIVLENJE - BREZI BOGASTVA TÖ
Gnauk v 60-aj lejtaj sam kak mali pojbiček na velko soboto na enom vel-kom ognji büu na enom velkom bregej (na Gr-benjščeki). Pri tistom ognji je bila ena velka dekla tö. Zvün toga, ka je bila lejpo, je eške tau tö nika posabnoga bilau, ka je prej una v Pešti doma. Zdaj pa te na tom velkom srečanji Slovencov v Monoštri iz cejloga rosaga srečam eno žensko, štera sé je lepau smedjala, pa ma je pitala, če ge njau poznam. Tau tak, ti si Kalcina Irenka z Budapešta! Na srečo sam zavado, če rejsan sam go tam pri tistom ognji vüdo slejdnjo paut, če rejsan je od tistoga mau minaulo najmenje tresti lejt.
S toga drugoga srečanja pa mi je tau ostalo najbole v spomini, kak Irenka eške itak lepau zna slovenski, kak sé je nika nej fajna delala, ka bi prej una pozabila, kak je Včasik pri-pravlena bila sé slovenski pogučavali za naš slovenski radijski program tö. Ostala je Slovenka, če rejsan že dugo žive v velkom Varaši. Nistarni bi si leko peldo zeli od nje. Cejli cajt ji je samo gnauk vujšlo, ka “no, igen”. Na ja.
Kalcina Irenka (Kispál Ferencné) je na Gorenjom Siniki gonrasla. Njeni oča so Kalcin Stejfli, mati pa Krajcarna Marca. Zato je interesantno (érdekes), kak sé mlajši po starišaj povržejo. Gda sé Irenka fejst smegé, te je takša, kak so njeni oča, štere najbole tak mam v spomini, ka sé tak na žmani znajo smedjati, če rejsan o tom pripovejdajo, kak so jim na rusoškom fronti krugle füčkale nad glavo. (Po njinon je prej najbaukša metoda, ka naj človeka krugla ne zavadé tau, ka da krugla prauti človéki füčka, te sé trbej dojpotüliti!) Gda sé Irenka samo malo smegé, te tau tak na fajni, na mili naredi, kak so fajna, milostivna ženska njena mati. Po drügom tali pa milostivno sigurna tö.
Gda so soboški goslarge v Varaši igrali pesem “O, Marijana, Sladko, mila Marijana...”, te je Irenka tö spejvala tau pesem. Spejvala je na mili.
Pa če tak vzememo, Irenki tö nej vsigder naleki bilau. Kak mlada dekla je tö na marofaj, na repi začnila (Szentegát v Baranyi), kak dosta naši Slovencov. Eške cuj kak čistilka, štera je vse
mogla pucati pa vred djemati. No, küjati pa takšo delo tö. Ovak pa nikšo delo nej za Špot.
Sledik je v Pešt prišla, tam sé je vönavčila za medi-cinsko sestro pa dugo v špitalaj delala. Zdaj dela kak asistentka pri domačom padari. Kak pravi, že dugo z betežniki dela, pa njej sé tau trnok vidi. Probam go malo spro-vocérati, če po telko lejtaj tö, pa ka sé Padarge pa njini pomočniki taužijo zavolo mali plač, pa ka so betežnike aklavi... “ Gda smo mi betežni, te smo mi tö aklavi... Ovak pa v drugaj meštrijaj so tö težave s plačami... Naj bau, ge tak tö rada opravlam svoje delo...”
Za tau má dosta prilike, ka sé ovak njeno delo začne v ausmoj vöri, depa una že zrankoma v šestoj vöri krv djemlé. Tak leko malo kaj cuj prislüži tö k svoji - tak vejte kakši - plači. Mauž Feri, s šterim sta sé 1970-oga leta oženila, tö s poštenim delom (kak šlosar v Kispesti) slüži svoj krü. Od poštenja pa človek samo v düši leko bogati grata. Lepau pa je, ka vekši sin
(22 lejt) tö pri tisti firmi dela, gde oča. Un sé s cevami za gaz spravla. Ta menši sin (20 lejt) pa sé ranč Zdaj, ka tau pišem, najbole vči za svoj zadnji izpit (vizsga). Gda mo tau že v novinaj šteli, te de že naleki, ka sé rejši petlejtne gostilničarske Srejdnje šaule. Gvüšno sé me posreči, ka sé dobro vči. Eške bi na visoko šaulo tö leko üšo, če
bi njegvi stariške nej samo pošteno pa z veseldjom delali, liki bi pošteno prislüžili tö...
Mauž je prej nej vsigder rad, da Slovenci pred njim ger slovenski gučijo nad sebov, depa je toleranten. Tau ge samo leko potrdim. Gda sva müva z Irenko slovenski gučala, te je siro-mak samo mogo poslüšati, ka müva “parklajava”. Če dobro vejm, njegva rodbina je z Erdelskoga prišla na Vogrsko, tak te Uni tö bole razmijo düšo manjšinca (kisebbség).
Lenka že lejta mau redno dobiva pa redno šte naše novine Porabje. Prej gnauk so samo prišle, pa do danešnjoga gneva ne Vej, što ji tau zrikto. Sto koli je prej büu, Baug ma plati! Lenka de prej - što bi si mislo?! - k leti v penzijo. Gda sam ji omeno, ka te de don več cajta mejla, ka de domau na Gorenji Sinik ojdla, je na mili samo telko pravla:	“Če baude ko-
9»
ma...
Mati so stari 82, oča pa 87 lejt.
Baug jim daj zdravdje!
Besedilo in Slika: Francek Mukič
Porabje, 19. junija 1997
4
Slovenija gostila osem predsednikov
V	Piranu na slovenski Obali je potekalo dvodnevno četrto srečanje predsednikov osmih srednjeevropskih držav: Češke, Madžarske, Slovaške, Poljske, Italije, Avstrije, Nemčije in Slovenije. Predsedniki treh držav članic EU, dve od teh tudi članic zveze Nato, ter petih srednjeevropskih držav, ki se potegujejo za članstvo v EU in severnoatlantski zvezi, so osrednjo pozor- nost namenili nosilni temi nacionalna ali državljanjska država, hkrati pa poudarili aktualne razsežnosti države: nastajanje združene Evrope oz. širitev EU in Nata. Predsedniki so se strinjali, da se koncepta nacionalne in državljanske države dopolnjujeta, je na sklepni novinarski konferenci povzel slovenski predsednik Milan Kučan. Piranski vrh prinaša trojno sporočilo: prepričanje, da spadajo v združeno Evropo vse države, vsi evropski narodi, da je naravna želja evropskih narodov varnost, notranja in zunanja, ter zaupanje v ustvarjalnost srednjeevropske misli.
Vaja gorskih reševalcev terjala pet življenj
V	Savinjskih Alpah se je pred dnevi zgodila gorska nesreča, v kateri je med rednim letnim usposabljanjem Gorske reševalne službe umrlo pet gorskih reševalcev. Na vaji je sodelovalo okoli 50 članov in helikopter letalske policijske enote. Tema vaje je bilo reševanje ponesrečenca v gorah in praktično usposabljanje s helikopterjem.
Slovenski vojaki na vaji v ZDA
Od 11. junija do 4. julija v ameriški zvezni državi Lou-siani poteka vojaška vaja Cooperative Nugget ‘97, na kateri se vojaki, podčastniki in častniki iz štirih držav članic zveze NATO, 18 držav podpisnic programa Partnerstvo za mir in še sedmih drugih držav urijo v taktičnih postopkih v mirovnih in človekoljubnih operacijah. Na vojaški vaji sodeluje tudi 42 pripadnikov Slovenske vojske.
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Umetniška (művészi i tolerantni. Muzikant! Ber-linske filharmonije so meli koncert v židovskom Varaši, v Jeružalemi. Eden od goslarov, gda je dobro pa velko večerdjo opravo, pa bi plačati trbölo, je köl-narom pravo, ka naj dejo v Dajčland, tam naj gor-poiškejo Hitlera, pa tisti naj jim plača. - Sto je pravo, ka so intelektualci inte-ligentni?
Mini(strska) inteligence. Na Vogrskom je minis-trsvo vödalo ukaz, ka do
MINI(STRSKA) INTEL1GENCA
aucigmau leko na kopa-liščaj rešüvati tiste, šteri do sé zaladjavali samo takši lidgé, šteri do maturo (érettségi) meti. - Ge bi zato raj büu, če bi me takši človek vöpotegno z vode, gda bi sé zaladjavo, šteri nema mature, liki bi me nej mogo vörejšiti takši, šteri cejlo atomsko fiziko zna na pamet.
Grdau pišeš, vö iz kan-calaja! Nauvi župan v Milanoni je tak skončo, ka tisti, šteri tak pišejo, kak gda küre odijo po blati, nedo smeli tadale delati na samouprava (önkormány-zat). Zvekšoga, djelte, že z mašinami pa računalnik pišejo 50 lejt. Ne šte sé! Naj vidijo, Sto je gospaud pri rami! (Skoro tak, kak naši potitičari.) Zdaj so te novinari dali z županovim grafologušam (tisti, šteri pisalo vižgativajo) par pisal
za probo, pa so je pitali, če bi té lidgé leko delati na občini v Milanoni. Grafo-loguške so pravili, ka bi eden nej smo na tanači delati. Te so novinari vöovadi, ka so tiste pisale napisali hirešnji itatijanski potitičari, prejdnji, pisateb. - Če bi človek najbole vküper zmejšo milanske makaronine, tisto bi vendrak tö nej tak fejst žmejšano bilau, kak tá situacija.
Sronjek. Anatotij Adami-šin, ki je dotegamau büu rusoški veleposlanik (nagy-követ) v Londoni, pravi, ka so engleški sronjecke nej samo čisti, ka bi sé müje poškleznile, liki so takši, kak kakši pravi domi, na velki je valo, kakša velka je britanska civitizacija! - Dje, mi vsi, ki smo bili v ru-soškom bloki, smo buma dugo nej znali, ka sé kul-
tura začne pri sronjeki: málo delo je tö velko delo, ka pa eške velko?!?
Zamanica. Svetovne znani engliški komponišta Andrevv Lloyd VVebber sé je trnok žmetno odbučo, ka odá svojo kolekdjo vina (za 5.8 milijonov dolarov, skor mitijardo forintov). Lepšoga čütenja prej nej emo en den, kak tau, gda po stubaj tadoj üšo v svojo zamanico. Dostakrat sé je Zgodilo, ka prva, kak je zapro velke duplaske dveri, je na miti pravo svojim redjavim bečkam: “Zbaugom, podje!” - Samo pa idite zbaugom, ka mo Včasik djouko! Če bi Webber znau, kak dobro vino - vküper ščoplanc-kajo v Kiskőrösi - mi pi-gémo?!? Pa samo polonje telko košta, kak njegvo.
FrM.
Pismo iz Sobote
MI SE DRŽIMO PO EVROPSKO
Tak kak san napijso, mi sé držimo po evropsko, pa naj košta kelko šké. Dobro, tou ne pravin ge, tou pravijo tisti, steri škejo, ka bi nan Evropa prajla, ka smo mi tö v Evropi. Tou, ka smo mi takšen eden mali falajček Evrope, tou mislin, mlajše včijo že v peton klasi, pa če te toge mlajši ne poumnijo, te dobijo kusti, fejst kusti cvek. Mogouče pa si naši prejdnji brodijo, ka smo z Mejseca ali z Marša. Dapa tou že mlajši tö znajo, ka od tan ne moremo biti, ka sé tan gori sploj ne more živeti. Poton takon si leko brodin, ka si tej naši prejdnji brodijo, ka mi vsi fküper pač živejmo, samo ške ne vejmo, gé živejmo. Mogouče so pa nej ojdli v peti klas, gda je leranca začala mlajše včiti od Evrope.
Vörvlite mi, vsikšo vöro, vsikši den nan gučijo po novinaj na TV, prejk radija, kak mo stoupili nut v Evropo. Če Zdaj tou nekak poslüša, te si leko brodi, ka je Evropa nekša takša bogata, lejpa kuča, stera ma tan edne dveri pa te sé tej dveri oprejo in te leko Zdaj tisti steri ške, stoupi nut. Ge san že neka tak malo po svejti ojdo. Biu san v tisti državaj, ka so že v Evropi. Dapa, nikši dveri san nej vido, ka bi me nekak nut püjsto. Istina pa je tou, ka san vido dosta lejpi kuč, dapa, dosta srmaštva pa nevoule in vsefele lagvi lidi. Rejs je tou tö, ka je pri nas tou mogouče vaditi na vsikši trejči stopaj. Rejs je tö, je vsikši den več srmaštva pa ka tisti, steri že tak ali ovak majo puno rit vsega, svojo rit ške bole punijo. Rejs je tö, ka če vkradneš šrajf, te dugo, dugo sidiš v vauzi, če pa fabriko zavertivaš, te si nikomi nika nej dužen. Na, vej je pa v toj lejpoj, bogatoj kuči, ka sé njoj pravi Evropa, ranč tak. Te nan pa gučijo, ka moramo, mujs moramo v Evropo. Leko mi vörvlete, ka smo mi že cejli čas rejdno v Evropi, samo ka ništerni tou sploj ne vidijo. Kak boš nekan šou, če pa si že tan?
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, una bi tö rada v Evropo. Pravi, ka če mi nut v njou stoupimo, te de skur ranč tak, kak v Indiji Koromandiji. Pomejni, med pa mlejko ta sé cedila in pečeni piščanci do nan sami v lampe lejtali. Dapa, kak uövijdi, ta moja tašča Regina, trno čedna ženska, ne poumni dobra. Ške pred desetimi lejtami so nan edni drugi prejdnji neka takšoga tö obečavali, pa je od toga nej bilou nej medá pa nej mlejka pa piščenca si mogo küpiti, če si nej škeu lačen biti. Rejsan, leko je tou, leko pa, ka je una peti klas vönjala.
MIKI
Porabje, 19. junija 1997
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drago sredo ob 13.40 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v sredo, 25. junija 1997. Ponovitev v soboto, 28. junija ob 9.45 na 2. programu.
5
POZDRAV NA PEDAGOŠKI DEN, ČE REJSAN
MALO ZAMÜDJENO
Že dugo-dugo lejt je šega pri nas na Vogrskom, ka prauto konca šaulskoga leta pozdravlamo peda-goge, školnike, šteri včijo deco, je pripravlajo na slüžbo, na živlenje. Ce rejsan je že malo kesnau, depa kak šegau majo prajti “baukše je kesnej, kak nigdar nej”. Moremo prevideti, ka v tom modernom svejti sé oni tü napona morajo včiti. Zatok, ka vsakši den več trbej prejk dati deci.
Etak sva si pripovedale v Števanovci z Mag-daleno Bartakovič, stera je letos najoprvin tak zadobila pedagošld den, ka več ne stoji na katedri. Lani do konca leta je včila, Zdaj je pa že penzionisti«.
Kak si doživeli slo-baud od šaule? Od tiste šaule, gde si ti kak šolar bila osem lejt pa od tiste šaule, v šteroj si 37 lejt včila?
“Ce samo te podatke gledaš, sé vidi, da je takši slobaud nej mogo leki biti. Depa včasin morem vcuj djati tau tü, ka je človek prisildjeni notvideti, ka je živlenje kak spiš odletejlo, ka štafet-no palico moremo prejk dati. Tau je človeška Usoda.”
Kak sé je pa začnilo? Kak si postanili školnikojca?
“V Števanovci sem rod-jena, od Šauštami. Gda sam v Števanovci osnovno šaulo končala, so nas pelali v židano fabriko v Varaš, naj si prej poglednamo, če bi meli volau za kakšo maštrijo. Gda sam tam notstau-pila, od tistoga mau sam kumaj čakala, gda mo leko vanej. Tam so mašini tak rogatali, ka je tisto nej za poslüšati bilau, prauto tomi, kak merno sam doma v našoj lejpoj, memoj po krajini živejla. Pa sam vidla tkalke, stere so delate tak kak mašin. V
tistoj minuti sam tak skončala, ka tau nikak nemo delala. Zglasila sam sé v Kőszeg na učiteljišče.
Etak sam 1960-oga leta zgotauvila. 21 lejt po tistim sam pa tak čütila, ka za naš materni gezik morem nika več na-
prajti. Etak sam na visokoj šauli v Somboteli ojdla na slovenščino. Posebno je tau bilau, ka mi je ranč tisto leto, gda sam začnila v Somboteli, najstarejši sin v Ljubljani na Filozofskoj fakulteti začno študerati." Omenila si sina. Kaj pa držina?
“Sploj mlada, 19 lejt stara sam sé oženila. Moj mauž je v tü iz Števanovec, od Salostji. Obadva sva v velkoj držini živela. Tak sva že na začetki skončala, ka va müva tü več mlajšov mejla. Etak sam po ženitvi za štiri lejta že tri srne mejla. Dobro bi bilau, če bi čer tü mejla, depa navčila sam je na vsakšo žensko delo, etak znajo vse opravlati. Dva sina sta diplomirala, eden pa srednjo šaulo končo. Vsi so oženjeni, mam že 5 vnukov.”
Ka je bilau najlepše, ka si kak školnikojca doživela?
“Po mojom je včiti sploj lejpo delo. Gestejo takše držine v vesi, gde sam v šauli včila babico, čerko, včila sam vnüke pa pravnuke. Po mojom si človek ne more želeti lepšoga.”
Kak sva si že gučala, ti si iz Števanovec pa si skauz tüj ostala. Nej si mislila, ka kak šegau majo povedati Mnišče ne more pro-fet gratati v svojoj domovini”. Trpela si gdasvejta od toga? “Nemo prajla, ka Včasik
ranč za toga volo nej žmetno bilau. Morem pa povedati, ka sam sploj rada mejla pa rada mam svojo rojstno ves. Tü mi je lepau, tü sam doma. Ovak pa sam skauz tak mislila, če vsakšomi dam poštenje, če z lejpimi rečami škem kaj naprajti, sé mi pršika. Pa je tak bilau tü. Ne morem povedati, ka sam trpejla za toga volo.”
V števanovskoj šauli si včila 37 lejt. Od tej 37 lejt si bila 5 lejt ravnateljica šaule. Kak si tau doživejo? “Pri ednom tali sam tau vzela kak čest, pri drügom tali pa kak velko nalogo. Takšoga reda sam prejkvzela šaulo, gda sé je vse preobr-naulo. Takša mala šaula, kak smo mi, sploj žmetno prosperira. Etak sam več takši stopajov bila prisiljena stopiti, ka je nej vseedno bilau nej meni pa nej tistim, steri so za tau trpeti. Depa tau je Usoda voditelov.” Povedla si, ka maš 5 vnukov. Gda sam prišla k tebi, na dvo-rišči sam najšla, tak mislim, najmenkšoga vnuka, Abela. Tak gledam, da si ma
rada, da ti on dava delo.
“Tak je. Rada sam vsem petim, dosta so pri meni. Nej bi sé dobro čütila, če bi nej mejla vnüke.”
Videti, da rada maš svoje srne, gda si je v ljubezni gor ranila pa tau ljubezen prejk davaš vnukom tü. Tau jcv najvekšo veselje. Živlenje je pa dostakrat Žalostno tü. Ka je bila tvoja najvekša žalost, ka te je vtrgnila?
“Mislim pri vsakšomi človeki je tak, liki ge sam strašno žmetno preživela, gda so mi stariške mrli. Z velko radostjo so nas gor ranili, s čistim srcom mislim na nje. Tau pa, ka sam Zdaj ranč edno leto zgübila edno-ga vnuka, ne morem z rečami vöpovedati. Ta žalost de naveke v mojom srci.”
Ka si želejš Zdaj, ka si penzionisti«? Ka boš delala?
“Želejm sebi pa svojoj držini zdravje. Delo? Dela dosta geste, če si ga znamo ziskati. V miri škem s svojov držinov živeti, Zvün toga si eške najdem vse kaj. Pred nistarnimi lejtami sam ustanoviti eden ženski slovenski pevski zbor, v sterom eške Zdaj tö po- ! pejvlem. Eške dugo lejt j bi rada ojdla z njimi, zatok ka ma petje, šlo- ■ venske pesem tü veseli. Pa kak friška penzionisti« sam not stanila v drüštvo penzionistov. Kak pevski zbor, tak drüštvo ma programe, na štere bi rada škem Večkrat ojdla.”
Dostavse sva si eške pr-povejdale, depa cajt je odleto, ranč tak kak njena dugolejtna slüžba. Dapa tak mislim, v srci ona zatok vsigdar školnikojca ostane.
I. Barber
Razgibano poletje 13. junija so osnovno-in srednješolci končali šolo. Porabskim šolarjem se obeta več zanimivih poletnih programov. Ne bodo pa počivali na začetku počitnic njihovi učitelji slovenščine.
•	Od 20. do 23. junija se bodo udeležili posvetovanja, ki ga organizira zunanje ministrstvo RS ter bo letos v Italiji na dvojezični šoli v Spetru Slovanov.
•	Od 23. do 29. junija jih čaka v Radovljici že tradicionalni seminar za porabske učitelje v organizaciji obeh šolskih ministrstev.
•	20. in 21. junija bo potekalo v Brežicah 21. Srečanje zamejskih športnikov, katerega se bodo udeležile rokometašice OS Gornji Senik ter nogometaši iz Slovenske vesi.
•	Pevskega tabora v Šentvidu (21. in 22. junij) se bo udeležil MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika.
•Tabor slovenskega jezika za porabske malčke in njihove mamice bo od 30. junija do 5. julija v Radencih. Organizatorji so Zavod za šolstvo v Murski Soboti, Vrtec v Radencih ter Zveza Slovencev na Madžarskem.
•	Ekološkega tabora pri Slivniškem jezeru od 28. junija do 5. julija se bodo udeležili učenci gomje-seniške šole.
•Tudi letos se bodo po-rabski osnovnošolci udeležili Poletne šole slovenskega jezika v Sloveniji; od 11. do 25. julija bo šlo 5 učencev v Zali Rovt pri Tržiču, od 2. do 16. avgusta pa 5 v Ljubno ob Savinji.
•	Likovna kolonija zamejskih učencev bo letos v Porabju, in sicer od 25. do 30. avgusta v Šte-vanovcih.
ODPRTA MEJA
28. junija bo odprta meja med Andovci -Cepinci - Dolenci.
Porabje, 19. junija 1997
6
BBB
Pesniška zbirka Ernesta Ružiča
MED PESKOVCI IN DELIBABOM
Prepričan sem, da se bo tudi bralec kar sam zapotoval s pesnikom po zapotjih madžarske puste, ki ji mora “nat-kati delibab iz žit in
zbirki Milijonta vsakdanjost (1967) in Naj/Leg (1990).
Z avtorjem, ki ga naši bralci poznajo predvsem kot novinarja, smo se pogovarjali o fizičnih in duševnih potovanjih. Kako se v človeku rodi pesem?
“Pesem je neke vrste kratek preblisk, če poenostavim. V pesniški zbirki Delibab ali Privid gre za neka moja potovanja, ki so fizična potovanja v Poletno univerzo v Debrecen. Tam za študente organizirajo oglede mest, kulturnih spomenikov. Prvi obisk je običajno Hortobagy, pusta s svojimi značilnostmi. Res je to, da so to tudi neka pesniška,
V	krog so poti.
Ven jih (še) ni,
V	hišo so vrata.
Iz njeh jih (še) ni.
Ob zaprtih polknih selanca zeleno cveti...
“Ne vem zakaj, toda če povežem beg s pusto -imam občutek, da bežim od 1. 1959 (ni napake v letnici) -, ta pusta se mi je zdela kot nek kraj, kjer je človek res lahko sam. Enkrat sem si v Debrecenu privoščil, da sem v poletni vročini vzel pot pod noge in sem si rekel takole: “Zdaj
8 tri ure grem v eno smer, m pridem, pridem.” In res sem šel, mogoče celo
štiri ure v eno smer, se pogovarjali sam s sabo in mogoče z vsem svetom. Mogoče čudno zveni, ali naj bo. Tam je potem lahko marsikaj nastalo. Bil sem čisto sam, okrog I mene je bila samo rahko posušena trava in žuželke, M so letale po zraku.”
- Si prišel kam?
“Res sem šel tri ure v eno smer. Tam, kamor sem prišel, je bilo enako kot tam, od koder sem šel. Nisem pričakoval, da bom kaj drugega našel. Skratka, to ni bil cilj, ampak je bila neka postaja na tej poti."
plavic”, po čarih puste, skozi katero se le redki podajo in če se že - so poplačani z (lorcovsko) zeleno nekje na “robu stičišča zvoka sedmih violin, piše urednik Milan Vincetič na ovoju pesniške zbirke Ernesta Ružiča z naslovom Delibab. Založilo in izdalo jo je Podjetje za promocijo kulture FRANC--FRANC iz Murske Sobote.
Ernest Ružič je prve pesmi objavil v srednješolskem glasilu V senci topolov; prva njegova zbirka Ljudje-človek-ljudje je izšla 1. 1967, sledili sta
fiktivna potovanja. Pesniki lahko potujemo tudi brez tega, da bi se vozili. Eno izmed daljših potovanj na Madžarskem sem si vzelza temeljit premislek. Človek pač razmišlja o svojem življenju, o svojih dejanjih, potezah.
Marsikaj se pove v pesmi, dosti se lahko pove za časopis, vendar zmeraj ostane nekaj “za”, nekaj od zadaj, nekaj neodkrito."
...je tudi delibab le metafora za “čakanje na zeleno barvo”, torej za pribeža lišče..., piše Milan Vincetič.
“Glede privida ali de-libaba. Prej, ko sem za to slišal, sem videl v galeriji v Debrecenu slike likovne kolonije, kjer so slikarji poizkušali upodobiti, ujeti na platno privid, najti likovni izraz za fatamorgano.”
Od tukaj torej barve -vijoličasta, zelena, črna - v pesmih?
“Moja barva je vsekakor črna, tudi danes sem oblečen v čmo. Ta moja čma barva pa ni od danes, niti ni "modema" barva ali zgled po nekom. To je moja barva že vsaj nekaj desetletij. Cikel Zeleno je moj zadnji objavljeni cikel v revialnem tisku. Napisan je bil 1. 1989, navezuje se na Panovce, kraj na Goričkem, ki izumira.
Vijolična barva je povezana z bolnišnico v Debrecenu, kjer smo hodili mimo, če smo šli v “Nagyerdo”. Vijolična barva je barva svetlobe v secirnici, ki sem jo večkrat videl, ko sem zvečer tam okoli hodil in premišljeval."
Kako je prišlo do izdaje zbirke?
“Pesniške zbirke ne bi bilo, če ne bi bilo pisatelja Ferija Lainščka, profesorja Francija Justa pa še nekaterih. Skratka pred sedmimi leti sem se odmaknil iz aktivne literature, kljub temu da sem približno 15 let član Društva slovenskih pisateljev. Potem je pa Za-
ložba FRANC-FRANC organizirala 1.1995 pesniško srečanje Oko besede. Feri Lainšček je vztrajal na tem, da se srečanja udeležim. Potem so pripravljali zbornik Oko besede in so rekli ”daj, nekaj prispevaj!", Prispeval sem cikel Erd. Ta cikel je zbudil precej pozornosti.
Mnogo več pozornosti, kot sem pričakoval. Naj omenim dva človeka: akademska slikarja Franca Mesariča in Sandija
Červeka. Oba sta rekla, da je to poezija in da moram pripraviti knjigo. Predvsem ta razpon med tako različnima generacijama likovne izpovedne smeri in pa povabilo založbe Franc-Franc sta bila vzgib, ki sta me pripeljala do te knjige." Zakaj dve inačici v obliki, klasična knjiga in knjiga z “dodatki”?
“Tam nekje od lanskega novembra smo se začeli sestajati: Feri Lainšček, Franc Mesarič, Milan Vincetič in Franci Just. Pogovarjali smo se, če naj bo to klasična knjiga ali nekaj več.
Tako sta nastali dve verziji; klasična, lepo opremljena knjiga po zaslugi Franca Mesariča in zaenkrat - 100 izvodov knjige v črni kartonski škatli, z dodatkom glinene ploščice, ki jo je izdelal lončar Alojz Boj-nec iz Filovec z mojim sodelovanjem. Torej kot sem jaz v poeziji, tako je na vsaki plošči tudi nekaj mene."
M. Sukič
Porabje, 19. junija 1997
OTROŠKI SVET
NA IZLETU
21. maja, v sredo zjutraj, smo stali na avtobusni postaji in nestrpno čakali avtobus, ki nas je peljal na izlet, na katerega smo se že dolgo časa pripravljali. Cilj našega potovanja je bila okolica Blatnega jezera.
Po sedmi uri smo se že udobno namestili v avtobusu. Zvedeli smo tudi to, da smo čakali zaradi tega, ker se meja odpira komaj ob sedmih in naši povabljeni gostje iz Kuzme niso mogli priti pred sedmo čez mejo. Iz prijateljske šole sta prišli dve deklici, Tanja in Kornelija, pa še en učitelj, gospod Jože.
Ker smo imeli s sabo magnetofon in kasete, smo po poti poslušali glasbo. Pogovarjali smo se med seboj ter vedno več tudi z učenkama iz Slovenije. Najprej smo se ustavili v Herendu ter si ogledali razstavo porcelana. Potem smo se napotili v Veszprem, kjer so nas v živalskem vrtu že “čakale” opice, ptice, medvedi, sme, koze, bizon in še druge živali. Tu smo kupili tudi majhne spominčke. Popoldne smo obiskali opatijo v Tihanyu. Opazovali smo “madžarsko morje”. V Nagyvazsonyu smo si ogledali grad Kiniži. Bil nam je zelo všeč tisti del gradu, v katerem so nekoč živeli ljudje. Tudi tu smo lahko nakupovali. Ob pol sedmih smo prispeli v Koveskal, kjer je bilo naše prenočišče. Najprej smo dobili sobe, potem smo pa čakali na večerjo. Dobili smo res madžarsko večerjo: golaž s pogačami in s kruhom. Potem smo še imeli čas, da se na dvorišču malo pogovarjamo. Ko se je začelo temniti, je začelo tudi deževati. Zato smo morali v sobe, kjer se je nadaljeval prijeten klepet. Medtem se je zgodila nesreča. Fantu iz petega razreda je spodrsnilo pred vrati in je z glavo razbil šipo. Na srečo se ni zgodilo nič hudega, toda vseeno so ga odpeljali k zdravniku. Mi, drugi pa smo šli spat. V naši sobi so pa manjkala vrata. Naslednji dan smo si ogledali muzej v Tapolci, v katerem so razstavljene stvari iz pragozda. Nato smo obiskali dvorec Feštetič v Keszthelyu. Tu smo imeli tudi kosilo. Zal, kopanja ni bilo zaradi slabega vremena.
Prišli smo domov veseli in utrujeni. Po mojem, in mislim, da to lahko povem v imenu vsakega, ki se je udeležil našega izleta, smo se zelo dobro počutili.
Anastazija Bajzek 8.r., OS Gornji Senik
MilAz I
Andreja Nemet sem. j Stara sem 15 let. Živim na Gornjem Seniku. Hodim v osnovno šolo v domači vasi. Zdaj sem osmošolka. Imam rdečkaste lase in rjave oči. ! Srednje visoka sem. j Nisem debela pa tudi suha ne.
Sem Slovenka, zato ra- 1 da berem tudi slovenske knjige. Večkrat se javim na različna slovenska tekmovanja. Pridružila sem se šolski lutkovni skupini in pojem v pevskem zboru. Rada se pogovarjam z ljudmi.
* * *
Imenujem se Tomaž Fartek. Rodill sem se leta 1983. Živim na Dolnjem Seniku. Hodim v gomjeseniško šolo, v osmi razred. Po osnovni šoli se bom učit za finomehanika v Monoštru. Okoli 175 cm sem visok. Imam rjave lase in oči. Imam dober tek, zato dosti jem. Z vsakim učencem sem prijatelj v šoli. Razen otrok imam tudi odrasle prijatelje. Tudi stare babice me imajo rade, ker sem pri delu priden.
Vsak, ki me pozna, ve, da sem dober človek.
* * *
Jaz sem Viktor Časar. Star sem 14 let. Stanujem na Gornjem Seniku. Hodim v gomjeseniško osnovno šolo, v 8. razred.
Visok sem 167 cm. Imam rjave lase in modre oči. Imam eno sestro, Renato. Ona hodi v 6. razred. Moj oče je šofer pri gomje-seniški samouprava. Moja mama dela v Lurotexu v Monoštru.
Rad berem zanimive knjige in večkrat gledam televizor, rad kolesarim, igram nogomet. Rad se tudi učim.
Plešem v šolski folklorni skupini, učim se igrati na harmoniko in hodim na računalniški krožek. Rad imam živali. Vesel sem v družbi, zato imam več prijateljev. Tudi doma sem rad v družbi staršev in sestre. Pomagam mami v kuhinji in očetu okoli hiše.
SLOVENSKO
TEKMOVANJE
Ministrstvo za prosveto in kulturo je v začetku šolskega leta razpisalo tekmovanje v znanju materinščine za učence 7. in 8. razreda narodnostnih šol. Tako smo se prijavili tudi mi, učenci OS z Gornjega Senika: štirje iz 7. razreda in dve iz 8. razreda.
Tekmovanje je bilo sestavljeno iz dveh delov. Prvi je bil pisni, drugi pa ustni. Pisne naloge smo naredili v šoli. Dobili smo vrsto nalog. Med temi so bile slovnične vaje in tudi spis smo morali napisati. Teme so bile določene. Jaz sem pisala o izletu. Rekli so, da bo drugi del tekmovanja v Budimpešti. Na žalost se je načrt spremenil zaradi financ in končno smo ostali v Monoštru. To je bilo 26. maja. Zjutraj ob devetih se je začelo tekmovanje, otroci smo ga že nestrpno čakali. Pred tekmovanjem smo dobili sok in sladico. V žiriji sta bila Marijana Sukič in Zoltan Majcan. Najprej so nas pozdravili. Potem je vsak učenec potegnil eno številko, zaradi vrstnega reda. Prvi je bil Zoltan Kovač iz števanovske šole. Najprej se je predstavni in malo pripovedoval o svoji šoli. Druga sem bila jaz. Pripovedovala sem o šolskem izletu, ko smo potovali na slovensko morje. Potem so prišli na vrsto ostali. Ko se je končalo tekmovanje, se je žirija odločila za rezultate. Ta del smo že nestrpno čakali. Rezultati so bili naslednji: prvo mesto sta dosegla Anastazija Bajzek iz naše šole in Zoltan Kovač iz števanovske šole. Drugo mesto sem dosegla jaz, tretje pa Norbert Dončec iz Stevanovec. Zelo smo bili veseli. Dobili smo majhna darila in diplomo.
Več ne bom mogla priti na takšna tekmovanja, ker končujem osnovno šolo. Upam pa, da se bodo na naši šoli zmeraj našli učenci, ki se bodo udeleževali tekmovanj iz slovenskega jezika.
Apdreja Nemet OS Gornji Senik
NAŠ IZLET
14. maja smo se peljali z avtobusom v Slovenijo. Ustavili smo se v Petrovcih. Pokazali so nam majhne in velike fazane in jerebice ter nas pogostili. Hvala lepa Kompasu. Prispeli smo v Moravske Toplice. Otroški bazen je postal živahen od gomjeseniških otrok. 31 se nas je kopalo in plavalo v topli vodi.
Napotili smo se v tiskamo Solidarnost. Najlepša hvala Aleksandru Krpiču zato, ker nas je tako prijazno sprejel. Tam smo videli stroj Dominant 516, na katerem tiskajo naš časopis Porabje. Potem bomo z večjim veseljem pisali v časopis. Tudi darila, katera so tam naredili, smo dobili. Zajčkov iz volne smo se veselili vsi učenci, župan in učiteljice.
Ta dan mi bo ostal dolgo v spominu.
Bemadejt Gyeček 3.r., OS Gornji Senik
NAŠ KONI
Naš konj je velik, kliče se Bandi. Njegov kožušček je rjav, oči ima čme. Griva in rep sta tudi čma. Vleče voz, plug in brano. Ko ga zaprežemo, čaka, da mu damo kruh. Rad je oves, seno in travo. Zelo je spreten, pameten in žilav. Jaz tudi večkrat zajaham Bandija. Vsi ga imamo radi.
Tomaž Mižer 3.r.,
OŠ Gornji Senik
Porabje, 19. junija 1997
—
BLAGOSLOVITEV KAPEJLE V SLOVENSKI VESI
1. junijuša je Sombotelski püšpek dr. István Konkoly blagoslovo kapejlo v Slovenski vesi, stero so od zvüna pa znautra obnauvili.
Kapejlo so zidali od 1882-oga do 1885-oga leta. Prva so meli v vesi samo tören z zvaunon, steroga so 1825-oga obnauvili, pa so stari zvaun tö vöminijli. Patrón kapejle je Sveti Fordján grato, zato, ka je 1826-oga leta dosta cimprani iž dolazgorejlo v vesi. Zato je 4. majuša, na Fordjánovo, buča v vesi vsikšo leto. Podaubo Svetoga Fordjana je za kapejlo šenko gospaudi plebanoš števanovske fare - steroj je slišala Slovenska ves tö - Štefan Sčavničar. Nauvi oltar so naredli 1913-oga leta. Tören je 1962-oga leta en veuki vöter nanikoj djau, zato so ga dolaporujšili pa znauva pokrili. 1968-ga leta pa so cejlo kapejlo od zvüna znauva vöpofarbali.
ANEKDOTE
ANEKDOTE

Dletrlch
Marlene Dietrich je poznana igralka bila. Gnauk so go prej etak spitavali: “Ka mislite gospa, moški so čednejši ali pa ženske na taum svejti?”
Ona pa: “Tau je nej pitanje. Ženske so dosta čednejše od moškov.” Zdaj go pitajo, Zakoj. “Zakoj, Zakoj? Zatok, ka sam ge takšo nigdar nej vidla, ka bi edna ženska za moškim lejtala za toga volo, ka lejpe noge ma,” pravi ona.
Kodály
Zoltán Kodály, velki Vogrski skladatelj (zeneszerző) sé je prej med tiste lüdi držo, šteri so sé nej bojali od Rakošija. Gnauk, gda je Rakoši umetnikom (művészeknek) eden velki sprejem napravo, je etak gučo Kodálya: “Maj-stro, toga reda sploj dosta lagvoga čüjem od vas.”
Kodály pa etak nazaj: “Ge sam ranč tak z vami.”
Molnár
Ferenc Molnár, hirešnji Vogrski pisatelj je gnauk z edno veselo kompanijo večerjo v Budimpešti v ednoj sploj dobroj gostilni. Kak so etak vanej na vrti večeijali, edno pišče je od nikec naprej prišlo, pa je gostom pod nogami ojdlo pa gor ščipalo kakše drtinje. Molnár ga jo eden cajt gledo, te pa čemerasto etak pravo: “Saj, ššaj, ka če nej, včasin te dam za večerjo spečti.”	* g
Naš Francek je etognauk v Monošter odo z autonom, depa kak sigder, Zdaj sé je tö fejs napüo. Vej če je pa sigder žeden! Zeden pa dunk ne more po svejti ojti! Auto je zato zvüna Varaša njao, gvüšno, ka je gvüšno, naj ga policaji ne vidijo. Francek sé vöpotegne pa ide v restavracio, tam sé sreča z dobri znanci, šteri tö radi pijejo. Zdaj pa te vsakši na red plače, naš Francek sé tö ne da nezaj, on tö plača. Gnaok pogledne vöro. “Baog pomagaj, včasi de večer, pa morem polagate si misli. Vse tam nja, leti pa v auto pa naglo pela domao. Pred Gajom policaji stojijo, kažejo njemi, aj stane. “Dober den! Pokažite nam dokumente.”
Francek pa: “Mati Boža, ka pa vi mislite, ka ges redim te dokumente? Pa vam je etognauk nej dojšlo? Vej ste mi pa vi vse vkraj vzeli.”
NIKA
ZA
SMEJ
# * *
Naša leranca, Irena, pita v šauli mlajše, Sto zna povedati, gda je krat Matjaž mro, ka je po tistom prišlo. Mala Irena pa rokau gor drži: “Ges Znam, učiteljica. Velko sprevajanje (poka-panje),” pravi mala.
* * *
Naš Peter je grdo napit, komaj de po poštiji, gor na tao ga ešče policaj gorstavi: “Ja, oča, kama pa dete tak naglo?”
“Ja, domou od silvestro-vanja.”
“Ka ste pravli? Vej je pa že marciuš,” sé čüdiva policaj. “Zatok me pa njajte pri meri, vidite, ka sé paščim domou k ženi, aj sé ne cekne tak dugo za mene volo.”
• t $
Policaj ide v bauto, ka si eden par pou črejvlov küpi. Na srečo si najde pa sé njemi preveč vidijo. Črejvh so lejpi pa leko pa tak dale.
Domou je prinese, za en par dni kaže ženi, kakše lejpe črejvle je küpo. Žena ga pita, Zakoj je pa ne obüje, ka itak s starimi odi v slüžbo.
“Vejš draga moja žena, bautošica mi je tak pravla, ka do me prve dneve fejs tiščali.”
Vera Gašpar
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77. tel.: 94/380-767
Tek:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od
katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. Bst RS, št 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.