LÀ ^
MLADIKA
PISMA SAM IS VAM
GLAS IZ TOKIA
MLADIKA
IZHAJA VSAK MESEC
1969 leto XIII. štev. 8
VSEBINA:
Jože Peterlin: V petindvajseto leto..............137
Marij Maver. Pavle Zidar 138 Pavle Zidar: Kako se
vračamo....................138
Jože Peterlin: Zbogom,
Mihael Jeras!..............139
Kondor: Včeraj in danes 140 Slavko: Jesenski spomini 140 B. M.: O čričku, sreči in
jeseni.....................142
Slavko: Stopam v nove
dni .......................142
Jože Udovič: Kraški teden .......................143
Marička: Človek človeku,
Tesnoba ...................144
Jože Udovič: Razprave slovenskih izobražencev
v Dragi....................145
Danilo Sedmak: O načinu učenja..................148
Marička: Ne maram .	.	148
Josip Kravos: V Dobravljah gori!.................149
Boris Pangerc: Nekoč na Krasu, Pel bi tvojim
obrvem.....................151
Martin Jevnikar: Sodobna slovenska zamejska
literatura,................152
Lev Detela: Poezija tihe
žalosti ...................153
Revije, gledališče, razstave .....................154
E. N.: Odmevi s Koroške 155
Uredil JOŽE PETERLIN
Revijo izdaja uredniški odbor: Stanko Janežič, Marij Maver, Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Emil Valentinčič in Marilka Koršič.
Odgovorni urednik: MARIJ -MAVER
Zunanja oprema PAVEL MEDVEŠČEK
Uredništvo dn uprava: Trst, via
Donizetti 3, tel. 768189 - Pod uredništvo v Gorici: SKAD
Čekovni račun 11/7019
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 29477
Pravkar sem po svoji nedeljski maši zadihal za nekaj minut prostega časa. Pred menoj je Mladika s svojo pestro vsebino in s tolikimi znamenji živega slovenskega elana. Tako se mi zmeraj g Odi: rad bi bral in se razmislil ob branju, pa me razmere — in ljudje za njimi — silijo v svojo službo, in tako sem dvojni tujec v tem oziru. A veseli me, da so naše publikacije tako dobre, čeprav bi si želel še večjega napredka.
Morda bo kdaj prišel čas, ko bodo nekatolioani lahko rekli: Glejte, to,
Spoštovani g. urednik,
pred sabo imam zadnji dve številki Mladike, ki sem ju kupil v Gorici in moram reči, da mi ugajata. Rad bi revijo naprej naročil. Opazil sem, da lahko plačam v dinarjih, pa ne vem kje. Sporočite mi prosim, če imate kakšen račun pri nas, kjer lahko nakažem naročnino, ali naj pa izročim kje v Gorici. — Ob tej priliki moram dodati, da sem iskal vaše uredništvo na objavljeni številki v ul. Donizetti, ko sem se nahajal v Trstu zadnje leto kake dvakrati, pa nisem odkril ne na pročelju ne v veži kakega napisa ali znaka, da je kje Vaše uredništvo. Prvič sem si mislil, da sem se zmotil in sem drugič še enkrat pogledal. Potem pa sem bil razočaran nad tako sramežljivostjo.
Naj se še enkrat povrnem k obzorniku »Mladike«. Četudi se nanaša skoraj izključno na tržaški kulturni in živi. krog je obzornik zanimiv in privlačen in nimam vtisa, kot tukajšnje tiskane stvari, da je na hitro pripravljen, da bi pisci čimprej prišli do honorarja. V Vaši tiskani besedi se čuti zavzetost in namen bralca obogatiti, ga dvigati in utrditi v zavesti. Mogoče ne boste hudi, če Vam predlagam, da se ozrite tudi na druga območja Primorske vsaj kdaj pa kdaj, na. zamejski in .na priključeni del. Če pomislim na de-
kar mi ustvarjamo za lepši in boljši svet, to ustvarjajo katoličani še bolj zavestno in z večjo požrtvovalnostjo; zdi se, da verujejo v Boga Stvarnika Živega napredka in lepote in dobrote v razvoju...
Za vsako Mladiko torej: iskren Boglonaj!
Vladimir Kos, Tokio
Iskren Boglonaj za Vašo toplo misel. Radi bi Vam poslali več, ko bi mogli. Pozdravljamo Vas in Vam želimo mnogo dobrega!
čez mejo!
lež Primorske v slovenski kulturi in na sedanje osiromašenje priključenega dela, kulturno m pro-prosvetno, mi je kar hudo. Idealizem, na katerem je slonela tukajš-kulturna dejavnost je zbit. Meja je tudi duhovno prerezala lepo kulturno tradicijo. Centralistična, stvarna Ljubljana naše posebnosti ni dojela in je tudi ni poizkušala. Pogosto se sliši reklo, da matic, domovina premalo gleda na zamejstvo. če pustimo politiko ob strani bi mogli ugotoviti, da tudi zamejstvo tiči v svojem krogu in ne u-stvarja oz. prispeva k enotni zavesti. Na tej strani je mnogo kultur, bogastva v narodopisju, izrazoslovju in drugih posebnostih, ki se izgublja ob vsej poplavi ljubljanskega tiska.
Mislim, da se je slovenska kultura povzpela tako visoko, prav zaradi njene pestrosti, kar bi bilo skoraj nemogoče za tak majhen narod. Prostorska raznolikost jo bogati in ji daje zalet, zato se ne da spraviti v en kalup, katerega vrh hoče slediti in kopirati vse svetovne muhe, namesto ustvarjati iz lastnih virov. Da popestrimo in naprej prispevamo k vsestov. kulturi, smo Primorci dolžni kljub meji, kljub polit, upravni drobitvi našega prostora nadaljevati p! sateljsko, glasbeno, prosvetno tradicijo, ki se je pred vojno tako prekalila.
(Dalje na 3. str. platnic)
Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 ( 2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji 35 Ndin, v Ameriki stane 5,5 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte.
Ozrite se
v
PETINDVAJSETO
LETO
Slovenska šola na Tržaškem in Goriškem stopa z začetkom letošnjega šolskega leta v petindvajseto leto svojega povojnega delovanja. Gotovo je to eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši jubilej naše povojne zgodovine. Zato bi morali letošnji začetek šolskega leta na vsaki šoli praznovati z resničnim veseljem, s ponosom in samozavestjo. Nikdar ne bomo smeli pozabiti naših prednikov, ki so pred vojno v cirilmetodovih šolah gradili temelje, na katerih je potem mogla zrasti nova šola. Toda tudi zgodovina našega povojnega šolstva je polna heroizma, žrtev in nesebičnega dela, tudi ta šola je bila mladim rodovom v teh letih dom kulturne rasti, vsestranskega zorenja in duhovnega napredka in je že dala našemu narodu prve izobražence, ki sprejemajo vodstveno vlogo v narodnem, kulturnem in političnem življenju Slovencev v naši deželi.
Sele ko obiskujemo Beneško Slovenijo, Kanalsko dolino ali pa Koroško, vidimo, kako ubogi so tam brez šole. Kako ubogi so naši izseljenci, ki nimajo slovenske šole, pa si ustvarjajo z velikimi žrtvami in z mnogimi odpovedmi tako imenovano sobotno šolo za svoje otroke, da se v njej vsaj enkrat na teden nasrkajo narodnega duha in se zazirajo v duhovno zakladnico narodne kulture.
Naši študentje resda včasih komaj čakajo, da bi bil dan prost pouka. Marsikakšen študent se jezi, ker doživi v njej tudi kak grenak trenutek zaradi slabe priprave. In vendar, če je bolan ali če so počitnice le predolge, si spet želi šolske prostore in ko kasneje misli na svoja šolska leta, pogosto pride do zaključka, da je bilo takrat najlepše.
Mnogokrat slišimo kako grenko na račun šole: ali učne moči čakajo na ureditev svojega položaja, ali službujejo nekateri šolniki na slovenski šoli zaradi kruha, svojih otrok pa tej šoli ne zaupajo, ali nimamo najboljših učbenikov in in še marsikaj.Toda, kljub tem tožbam ostaja resnica, da je naša šola velika dobrina, ki jo moramo ljubiti in skrbno čuvati. Kljub napakam, ki jih ima ta ali oni, je slovenska šola dobra, zdrava in moramo samo paziti, da bo zorela vedno v boljšo rast.
Ne smemo pozabiti, iz kakšne skromnosti	je	rasla.	Pred petindvajsetimi leti je
bil	naš učiteljski kader zelo nepripravljen, saj	ni	bilo	razen redkih izjem, nobenih
usposobljenih moči. Tedaj so učili po sili razmer lahko mnogi učitelji, ki so bili usposobljeni na hitro v raznih tečajih. Učili so ljudje najrazličnejših strok. Toda v povojnih razrvanih razmerah so nekateri svojo učiteljsko pot v šolo celo plačali z lastnim življenjem, tako na Tržaškem kot na Goriškem. Tudi ti pogumni ljudje so gradili našo šolo.
Ko so se znova adprla šolska vrata, naj bi tako učenci kot učitelji vseh vrst začutili	ob jubileju naše šole praznično razpoloženje	in	naj bi	še z večjo vnemo vsak zase
in	skupno opravljali svoje delo in svojo dolžnost.	Svojo	šolsko izobrazbo, svojo lju-
bezen do naše kulture in do našega jezika pa prenesimo vsi še v prosvetne domove in naj bo v nastopajoči jeseni naša vas in fara skupna šola mladih in starejših, šola, kjer bo pela naša govorica in kjer se bodo širila naša obzorja.
JOŽE PETERLIN
PAVLE ZIDAR
PAVLE ZIDAR
Štejemo si v posebno čast, da moremo v tej številki predstaviti našim bralcem pisatelja Pavleta Zidarja, ki je s svojim obširnim opusom — komaj sedemintridesetleten je objavil že dvanajst knjig — postal eno najplodovitejših slovenskih peres v sodobni slovenski prozi, kot je pred kratkim zapisala neka revija. Da omenimo samo nekaj njegovih del: Soha z oltarja domovine, S konji in sam, Sveti Pavel, Oče naš, Barakarji, Jugo, Jaz sem ti...
Pisatelj je po materi Korošec, zato s posebno občutljivostjo sodoživlja usodo zamejskih Slovencev (Karantanija), kakor je ni morda še nihče od Bevkovega kaplana Čedermaca do danes.
Prepričan je o nujnosti, da se slovenski človek spet oklene zemlje. Trdi, da bo uspel, če bo prepričal enega samega slovenskega kmeta, da ostane na svoji zemlji.
Pisatelj živi zdaj v Piranu, največ se pa mudi v Soški dolini, kjer, kot sam pravi, najraje ustvarja..
Pisatelja smo srečali na pisateljskem srečanju v Mariboru julija letos, in takrat nam je tudi obljubil prispevek za naše bralce.
Marij Maver
KAKO SE VRAČAMO
Že več kot mesec nisem bil v cerkvi. Zdaj me je gnalo kot jadro v stolnico. Planil sem v njen mir s svojim čudnim nemirom, ki me je sežigal in sproti spreminjal v pepel. Sedel sem v zadnjo klop in tipal z mislijo na clom.
Hej! sem ga poklical.
Ja, se je vrnilo nazaj.
Pogledam. Vstanem, od kod glas. Shodim. En samcati plamen sveče se je metal pokonci na stranskem oltarju.
Rahla svetloba, močno podobna rumenini kruhove skorje, je izvabljala iz teme bled, prosojen, a izredno živ obraz deklice z milim pogledom.
Sv. Terezija od Deteta J e z us a: prebiram črke pod njo.
Kdo si ti? dahnem vanjo z mislijo.
Njen pogled pada kakor brezšumni slap na moj nemir.
Usta!
Iz njih slišim glas.
Mila si, diham misel. Pokleknem in poslušam svoje telo, kako srce, pljuča in kri opravljajo svoje delo.
—	O Mati moja, zašepetam, tebi se vsega darujem: svoje oči (in spregledam), svoja ušesa (in slišim spet Sočo), svoja usta (in spregovorim: domovina), svoje srce...
Z mene se kruši teža obupa.
O Bog!
Pogled mi leti kot regratovo seme v vrtoglavo višino. Tam pa je spet ona. Mila... mila.
—	Ti! dahnem.
Ja, odvrne nazaj.
Vstanem in se trgam s pogledom od nje, ki se mi smehlja s svojo svetlobo.
Hodim h glavnemu oltarju z njenim pogledom v svojem. Kakor obhajan sem. Čist in neznansko dober. Sposoben živeti in trpeti.
O Bog!
Zunaj je bil že večer, ko sem vdihnil spet nemir mesta. Lipe je stresal nekakšen krč, ne veter. Silhuete krošenj so bile kot zgrbljeni satani.
Rešen nečesa zelo zavozlanega sem odšel v ulico med ljudi, ki so drli k nekakšnem izhodu za svoje telo in svoj duh.
Vstopim v gostilnot kjer smo se shajali in hranili. V dimu so se že trli mastni obrazi. Juke box je tulil. Pijani glasovi so vstajali ko praljudje.
Hamza! se razveselim, ko ga zagledam in on mene. Vabi me z veliko roko, podobno sidru za oceane.
Prerinem se k njemu. Miza je obložena z južnjaki sirovo rumenih polti.
—	Ovo su naši, mi jih predstavi.
Južnjaki me enolično in žalostno zro. Po videzu, ki ga izražajo, se jim niti tujca ne da gledati. A jih brž spregledam, hočejo me občutiti v občutku, ki ga imam do njih. Ko se dokopljejo do njega, se me polaste kakor ogenj.
—	Evo ti naše rakije, se razžive. Ne one švabske šljivovice!
Napijemo neki prihodnosti.
Hamza sije s svojo človeško svetlobo po meni in se me po' rodovno veseli.
Devojka, oj devojče...
Glas se vzpne iz grla kot kača iz košarice. Polasti se vseh teles. Poslušam in se zibljem še sam v nekakšno pol spanje.
Zibljemo se na gladini pesmi in pijemo. Okoli nas je vse svetlele. Moč in nasilje clereta v nas. Vsak hip, čutim, bodo zunaj noži in telesa bodo rdeče zacvetela.
—	Kucla? se vzpne za mano Hamzun glas.
Zasmejem se. S smehom jih prevaram in se hitro vtkem v noč.
V	hipu me prižame nase slabost. Zletim ob hiši v docela pijanem stilu. In glej: duh mi zahrepeni po koncu. Po neodgovornosti in večnem miru.
Vse je zgubljeno! se potoči mehko po moji notrini, ki je vsa natrgana.
Ničesar več nimam.
Ni matere.
Ni bratov.
Leta so stekla v pesek...
Tema je bruhnila iz mene v krčih.
Zagledal sem se v smejoče se obraze Slovencev, ki kažejo na neko mojo nagoto.
»Brez avta je,« zacvili ženski glas.
»Kaj?« se zaderem. »Ni avto sreča, sreča je ljubezen...«
Nič si, se občutim. Popoln nič.
Kaj jim boš pokazal, ko se vrneš?
Ljubezen, odmislim.
Molk.
Konec je, izdihnem. Primem se za pas. Počasi ga odpenjam in izvlečem.
Drevo, drevo! hitim v park. Meče me v levo: v desno. Kakor na norih valovih morja sem.
—	Drreevooo! zarjovem. Tiiii...
Park me požre kot zeleni plazilec iz paleozoika.
—	Drevoo, hropem in delam zanko za svoj vrat.
Deblo, na katerega plezam, me vrže k svojemu vznožju. Še enkrat skušam nanj, a me spet potisne k dnu.
■—Drevo, zahropem in lezem v sen. Blagi hlad me razvleče po zemlji. Kakor meglica niham. Vse lepše mi je. Tanim se v struno. In že se mi v uho natoči zvok.
Nad menoj je prostor.
Oj! poskusim, če je odmeven.
Je.
Toda na ta moj klic prihiti svetloba in iz nje vstopi nežna žena.
Žena, ki je lahko roža, ptica, žarek.
Bela je. Njena ljubezen je sneg. Njeni glasovi so blesk snežink, ki jih še ne razumem.
Iznenada jo prepoznam. Hočem jokati, a mi ne pusti. Hočem reči, da sem pijandura, spet ne dovoli. Ne pusti in ne pusti mi do bolečine.
'— Pridi! mi ponudi bele dlani, ki so luč.
Vstanem.
Njen smehljaj je poln bolečega razumevanja in skrbi.
—	Terezija! rečem.
Pokima. Obraz, ji je poln usmiljenja.
Grem za njo. Visoko, visoko sva že. Pod nama pa je že dan in sonce. Pokaže mi domačo vas, ki je kot maketa. Dne, ki je nad vasjo, se ne da občutiti, niti sončne svetlobe.
Pokimam.
Kdaj? jo vprašam.
Takoj moraš stran, je odgovorila z glasom ki je bila glasba.
V	tistem hipu zaslišim veter, v katerem razpadajo oblaki. V uho se mi natočijo zemeljski glasovi in me prebude v življenje človeka.
Odprem oči.
Zbogom, Mihael Jeras
Ko se je poslavljalo poletje, je nenadoma umrl na svojem delavnem mestu v San Franciscu naš sodelavec, soustanovitelj naše revije, nadarjeni pisatelj in dramatik, Janez Prepeluh. Doživel je komaj šestinštirideset pomladi življenja.
Janez Prepeluh je preživel le nekaj kratkih let v Trstu, toda njegova pisateljska nadarjenost in njegova zavzetost za slovenstvo in slovensko kulturo je bila tolikšna, da je v teh letih pustil med nami nepozaben spomin. Ves vnet in razgiban, bister in resnicoljuben, je osvetljeval našo kulturno skupnost_ ki je koreninila nekje v preteklosti in plaho tipala v ta neizprosni in zahtevni čas. S svojo Živo besedo si je takoj pridobil zaupanje mladine. Prihajal je na sobotne večere Slovenskega kulturnega kluba, tu predaval, pripeljal se je z Dunaja v Ukve na letovanje naše mladine in je na trati mladim govoril Prav po njem smo krstili travnik za Ukvami za Jerasovo trato, po njegovem pisateljskem imenu.
Nekaj let smo izdajali Primorci in Korošci skupno revijo Vera in dom. Razmere so zorele v vsaki pokrajini v svojo smer in pokazalo se je, da bi težko ena revija odgovarjala skupnim potrebam. Janez Prepeluh je odšel v Celovec in je želel priti na jasno. Ko je spoznal, da so pri nas drugačne potrebe, je z vsem ognjem zagovarjal ustanovitev Mladike v Trstu. S svojim pogumom je ogrel tudi druge.
Mladika je izšla. Zunanjo podobo ji je dal Janez Prepeluh. Nikdar nisem srečal tako zavzetega sodelavca pri prosvetnem delu in uredništvu kot je bil Prepeluh. S svojim izbrušenim okusom in s težnjo po estetski kulturni višini je nas prepričeval, da nam bodo bralci sledili. Če ima naša revija določeno raven, nas je do te pripravil prav Janez Prepeluh.
Revija in mi, ki v njej sodelujemo, smo mu hvaležni za prijateljstvo in sodelovanje in mu želimo večni mir v božjem naročju.
Jože Peterlin
VČERAJ 1 IM
DANES
Te dni mi je zavedna slovenska ženica pripovedovala, kako je več dni romala od hiše do hiše, iščoč o-troke za slovensko šolo. Potrkala da je na vrata kakih tridesetih družin s pristnimi slovenskimi imeni in z otroki godnimi za prvi razred osnovne šole. Prepričevala in prosila je starše, a ni prepričala nikogar. Povedala mi je tudi zgodbo slovenske matere, ki bi sicer rada vpisala otroka v slovensko šolo, ker je sama zavedna Slovenka, a je mož, Istran, odločil drugače. Ženica je poudarila, kako je otrok stal med očetom in materjo, ki sta ga hotela vsak zase, in »milo gledal«.
Podobnih zgodb smo slišali že veliko in napisanega je bilo o tem že toliko, da se mi zdi k temu še kaj dodajati pravo Sisifovo delo. To je namreč naša tržaška vsakdanjost, ki nas opozarja na tisto strašno in enostavno razliko, ki je med življenjem in smrtjo, med biti ali ne biti, ki nas spominja na neke druge kategorije, o katerih morda ne maramo razmišljati, posebno še, če se čutimo bolj ustvarjene za ta svet. Gre za problem našega obstoja tu v bodoče. V nekaterih predelih našega predmestja namreč potujčevanje tako naglo napreduje, da že težko najdeš Slovenca tam, kjer je bilo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti skoro vse slovensko. Reši se samo še kak značajen posameznik (včasih intelektualec, včasih pa tudi ne), masa pa odpada vsem konjunkturam, odprtim mejam in dialogom navkljub. Nočejo več biti Slovenci. Mogoče so prišli do enostavnega sklepa, da se Slovenec končno ne izplača več biti, ker si v Sloveniji marsikdaj bolj upoštevan, če si tujec... z devizami. Prof. Fran Zwitter je v Dragi govoril o ko-mercializmu. Žal imamo včasih vtis, da tudi sam slovenski vrh daje temu komercializmu potuho; včasih tudi v imenu kakega lažnega in zgrešenega internacionalizma ali univerzalizma, ki ga za vsako ceno hoče vsiliti tudi nam. Zato v Trstu ni danes prav nič drugače, ampak kvečjemu slabše kot pred petdesetimi ali šestdesetimi leti, kot piše Lavo Čermelj v svojih Spominih, str. 42: »Najtežji problem so bili Slovenci, ki so delali v ladjedelnicah, strojnih tovarnah
Ležim ob vznožju bora zraven steze.. Po nji hiti Gnadiga Frau s psičkom.
Gremo, se poberem in otresem.
Zbral sem svoja šila in kopita na vlak, ki je potegnil neob-čuteno. V nekakšnem pianissimu. Začel sem se urejati najprei pri prtljagi, nato šele v preteklosti, ki je bila bolj film kot resnica.
Sanje, ki sem jih sanjal v parku, so me prišle tipat, če sem tu.
Sem, sem.
Potem sem spet zagledal vasico-maketo in zaslišal zvoke, ki so se trgali iz zvonika.
Aleluja!
Zagledam se v deželo, ki jo ljubijo Nemci in ki drvi mimo oken.
Vidim: vsi do zadnjega bi se dali zanjo pobiti.
Lepa je! jo občutim.
Tudi moja bo takšna, pohitim z mislimi. Samo počakajte, počakajte malo.
Ni vse v žretju!
Zdaj vem, kaj je resnica človekovega življenja.
Kaj?
Resnica je: ljubiti tiste krpe zemlje, v katerih je zasejana zavest, ki je toplina in svetloba in bolečina. Ali po domače: ki je ljubezen, rojstvo in smrt. Kdor zavrže ta tla, zavrže sebe.
Glej, glej! spregovori skozme glas iz Amerike. Slovenski glas. Poslušam ga: vse imam, imam hišo, avtomobile, bazen za kopanje, vse, vse do letala in skoraj svojega morja. Rečem ti, nisem srečen. Za vse to sem moral dati tisti naš gartelc, iz katerega smo dobi-
Jesenski spomini
Skrivnostna si prišla jesen do mene in nihče se te zbal ni kakor jaz, v polmrak večerni stisnil sem obraz, v brezčutnost robca skril oči solzene.
Tihotna si odšla med kraške stene, da v žalosti bi ne motila nas, ki smo doživljali grozljivi čas polaganja očeta v dni prstene.
Jeseni je bilo in bil sem mlad, ko hipoma me je zapustil oče in ni pozdravil me in ne poljubil,
ni blagoslovil me, kot svojih nad ogorek na ognjišču rodne koče, ker bil sem tam, kjer sem se zaobljubil.
SLAVKO
vali krompirčke. Zdaj je ta gartelc moj sen. Vsak dan je v mojih mislih. On me hrani, ne moji milijoni.
Glas iz Francije...
Belgije...
Švedske...
Vsi so mi vso pot pripovedovali eno in isto: nesrečno potezo svojega življenja, ko so podcenili zavest in jo zamenjali za luksuzno zunanjost.
O Bog!
O Bog!
Prišli smo na mejo. Vznemirila me je do solz.
Z oblastmi sem opravil v trenutku.
Vdihnil sem globlje. Poslušal sem pesem naše govorice, slišal smeh otrok.
Solze, ki sem jih malo prej pognal v svoje globine, so spet privrele iz svojih ponorov in zbežal sem na stranišče, kjer sem se izdrl kot tepen otrok.
Umirjal sem se na mimo bežečih hostah. Na cestah. Skalah. Hišah.
Stopil sem nazaj v kupe in se pripravljal, da izstopim. Pripravljal sem nogo, da bo stopila lahko na to opljuvano in zapuščeno slovensko zemljo.
Potem je prišla postaja. Izstopam kakor mravlja. Nihče mi ne sledi. Zazdi se mi, da delam kilometrske korake. Da sem kenguru.
Zarijem se v sence, ki jih mečejo drevesa s svojih ramen in si ogledujem svet.
Kmalu sem popolnoma sam. Odložim torbi in se poženem na njivo. Pokleknem nanjo. Zalijejo me tople solze. Usta mi napolni bolest joka.
Zajamem jo v dlan rjavo, suho prst, in si jo ponesem k ustom. Jočem in šepetam vanjo, kar vem in znam. Ko se nasitim z njenim duhom, se odpravim v strmino, med sonce in sence, med koše-nice in skale, polne vlage.
Domov! mi vriska telo.
Vsak kamen ob poti je še na svojem mestu. Celo plotovi so še v istem razpadajočem stanju.
Toplo se zagledujem vanje. In čutim, da me tudi te mrtve stvari toplo ogledujejo.
Kako lepi so ti naši razmajani plotovi! Suhi, sprhneli. Kakor stare panjske končnice.
Cesta je prazna. Tiha. Sonce nad mano rine v zaton. Trave diše po ozonu. Spet mi gre na jok in na smeh.
Zmeraj više sem. Vame vdira več in več zraka.
Pokopališče.
Križi poplesujejo na levo, na desno.
Nad materinim grobom je še eden. Tega sem že dolgo slutil, to truplo sem vsa ta leta nepokopano nosil v sebi.
O, o.
Vstopim med koprive in trave.
—	Stara... Mama, odmislim mehko, ker me duši, ko da vdihujem noč polno žameta.
Ne morem moliti. Drhtim od mraza in bolečine.
—• Še pridem, rečem.
Obe sta me slišali. Tiho mi sledita s pogledom iz sveta večnosti.
In spet se začno skale. Začne se dom.
Vas me zre kakor ženska z njive. Naenkrat vsa oživi.
Zaidem na krajšnjico, in med polji in travniki, ki so polni rasti in vonjev, bredem k nizki bajti, ki je počenila k bregu.
Telo mi stresa jok. Zvonim z njim. Tulim. Usta so mi polna strašne bolečine. Bljuvam jo ven.
—• Doom! Zavpijem, do. bi ga prebudil.
—	Dom!
Okna so zavešena z belimi firnkci. Streha vdrta in polna lukenj. Stopnice razsute. Vrata nihajo semintja.
Hlev! pogledam. Prazen, ostrgan tudi gnoja.
Sesedem se.
Obup vre iz vseh skal naokoli. Ne voda, svetla in v slapu, ki naj me prebudi.
—■ Franc! Zaslišim.
Zakaj nisem obvisel v tistem parku Nemcem v spomin!
—	Slišiš, Franc?
in v raznih večjih aii manjših podjetjih. Skoraj vsi ti so bili prej ali slej izgubljeni za naš narod. Pritegniti jih ni mogla niti slovenska socialistična stranka, kajti če so se odločili za socialistično stranko, so se vpisali v italijansko.«
Tako včeraj kot danes. Le da zdaj vemo iz izkušnje, da pomeni vpis v italijansko stranko tudi vpis v italijansko šolo. In čisto brez vsakega pomena je potem opravičevanje Primorskega dnevnika, ki poudarja, da to niso pravi komunisti, ker ne pojmujejo prav iniernacionalizma (P. D. 14.9.69). Kako naj ga pojmujejo, bi jim bilo treba povedati prej, zdaj je prepozno. Danes berejo »L’Unita« in ne več »Primorski dnevnik«. Toda ali ni Primorski dnevnik tudi tisti, ki nas vabi na praznike italijanskega komunističnega tiska, ki nas vabi, naj glasujemo za »napredne« stranke (italijanske, ker so bolj internacionalne), ki vsak dan poroča o delu tržaških italijanskih komunistov in ignorira ali minimizira delo Slovenske skupnosti, Slovenske levice in vseh, ki niso »napredni« in internacionalni?... In lahko bi še nadaljevali. Toda čemu? Saj dokler bo političnemu vodstvu v matični domovini prav tako, bo Pr. dn. pisal samo tako in nič drugače. Morda je naša matična domovina »v svoji nenehni skrbi« pristala na kako »naravno« urejanje manjšinskih problemov ali pa se trdno zanaša na izjavo, ki jo je dala 10.2.47 ob podpisu mirovne pogodbe, »da ne bo priznala etničnih sprememb, ki bi nastale kot posledica te pogodbe« (Srečanja, IV/19, str. 58) ali pa je tako prepričana v svoje vzvišeno internaciona-listično poslanstvo, da žrtvuje zanj svoj lastni narod.
Čigava zasluga je torej, da slovenstvo v teh najbolj izpostavljenih
krajih še ni popolnoma odpovedalo? Gotovo si nihče ne more lastiti vseh zaslug za to, vendar se mi zdi, da se delež kristjanov in vse njihovo tiho delo, ki sloni na golem idealizmu in antipridobitništvu, le premalo poudarja in preveč omalovažuje. Verjetno bo moralo preteči še nekaj desetletij, da bo objektivni opazovalec iz daljnejše perspektive mogel mirno ugotoviti, kdo so tisti, ki danes za ceno lastnih žrtev utrjujejo slovenske okope tu pri nas. Tudi ta misel se mi je porodila ob branju Čerme-Ijevih Spominov, kjer na str. 22 piše: »Sredi drugega letnika sem bil sprejet v konvikt tržaškega škofijskega ordinariata... Konvikt je seveda, podobno drugim takim zavodom, po svoji ustanovni listini imel namen, da vzgaja naraščaj za duhovski stan. Dejansko pa je opravljal neprecenljivo nalogo za slovenski in hrvatski inteligenčni naraščaj na Tržaškem in v Istri. Ne pretiravam, če povem, da so bili slovenski dijaki večji del daljši ali krajši čas gojenci tržaškega konvikta. Jaz sem bil v konviktu samo poldrugo leto, toda priznati moram, da je zasluga konvikta, če sem postal zaveden Slovenec.«	KONDOR
0 čričku, sreči
in jeseni
Potišal
je jantarski somrak, v oranžnih ognjih upepeljen.
Utihni,
mala tamariska, ne šepetaj: jesen jesen jesen.
Zakaj..., sem spet hotel ponoviti.
—	Ali me nočeš slišati ali me res ne?
Ta zadnji glas mi izbije obraz kvišku
Sanje! se zgrozim. Pred mano je obraz Sv. Terezije. Toda ta podobnost traja manj ko hip.
—	Me res več ne poznaš? odlaga ženska svoj nežni glas.
•— Ne,rečem mehko in napenjam spomin.
—	Bredica, Breda, pristopi.
Sanje! Sanje! Hočem zavpiti. Zakaj njena roka, ki mi jo ponudi, je iz luči.
■— Igrala sva se, pripoveduje nežno, otroka...
—	Aa, se mi razsvetli. Oba pogledava na. bajto, ki je v umiranju.
—	Žalostno, reče ona.
Molčim. Vame vdira upanje in moč. Sila moža. Gospodarja.
—	Ostaneš doma?
Prikimam.
—	Res! se razveseli. Obrne se k meni. Lepa je. Čista. Iz snega.
Nekdo drugi ji pove naglas, kar čutim v svojih globinah do nje.
—	Bi mi bila žena?
Zgrozim se, ko to zaslišim iz svojih ust.
—	la, dahne mehko in mi da svoje roke. Luč.
■—• Breda, diham v njen obraz. O, o Breda! Nese me k tlom.
—	Ne, me nežno dvigne. Skupaj zajočeva.
Okoli naju je noč, a vidiva kakor podnevi. Toplo je in samo nama sije sonce.
Druga jesen je, odkar sem doma. Vse njive sem poljubil s svojo močjo in znojem, s svojim glasom Očenaša in Zdrave Marije.
Žena je včeraj odložila v najine jaslice sina. Od sreče ne vidim. Kar naprej se mi megli. Hodim po polju in vdihujem vonj krompirja.
Glej,
meni nekaj še ostane, čeprav le strta nota črička
(najzadnejši blagi odmev poletja)
in kaplja sonca, ki kane v prazno, ko odcvete dan.
Stopam
v
nove cini
Jesen:
tako je prvikrat v mahovju morja zagorela.
In mislim, da je lepo viseti
na enem žarku in biti
srečen
in biti čriček in zadnja kaplja in biti ptica in znati peti.
B.	M.
Popotnik stopam v jutro vseh prelesti, v razgorel ogenj devam svoj obraz: z nočjo me pustil je predsmrtni mraz, razbil sem plaz nanizane bolesti.
V razpaljeni zavesti silno pojem brezkončne pesmi sočnega kesanja, šumi v nabreklih žilah kri spoznanja: ves svet postal je danes klanec shojen.
Na žrtvenik sem legel, krotka žrtev, prežgal v plamenih svoje težke sanje in spet svetloben dan mi žarko sije. Spoznal sem davi, da še nisem mrtev in da minilo je brezplodno spanje: brezmejna cesta pred menoj se vije.
SLAVKO
JOŽE UDOVIČ
KRAŠKI
TEDEN
V	okviru tako imenovanega »Kraškega tedna« je bilo v repentaborski občini toliko veselega in razgibanega življenja, toliko prireditev, srečanj, in veselega razpoloženja, da je vse to zajelo vaščane, pa tudi bližnjo in širšo okolico. Čeprav je v splošnem zanimal ljudi predvsem pester zunanji poudarek, ima prireditev sama tudi svoj močan folklorno-kulturni značaj, ki je na nevsiljiv način nudil mnogo oživljene tradicije in oživitev vaške duhovne kulture.
Že kraška hiša sama privablja vedno nove goste. Znova raste zanimanje za pristno kmečko ureditev doma, za nekdanji okus, za navade in običaje, za davnino naših vasi. Ob teh novih obiskih se odpira davnina nekdanje domačije.
V prostorih kmečke hiše pride do povsem novega izraza razstavljena narodna noša. V zgornji hiši je	kmečka skrinja, v kateri	so	hranile	gospodinje
in	dekleta svojo praznično	obleko. V	razstavlje-
nem prostoru zdaj lahko vidimo, kakšne so te obleke bile. Vidimo noše okoliških kraških vasi. Med seboj se le malo razlikujejo in vendar opazimo, v čem se je obleka škedenjskega dekleta razlikovala od obleke kriške žene ali bazovske ali	pa v čem se razlikuje	od	openske noše. Ta
razstava je lepo in okusno pripravljena in ima gotovo v okviru »Kraškega tedna« svoj važen pomen. Da, te noše so imele za velike praznike naše	žene in dekleta, fantje	in	možje.	S tem so
želeli dati slovesni poudarek morda cerkvenemu ali pa družinskemu prazniku. Noše same pa govore o estetskem okusu, ki so ga imeli naši ljudje. Obleke so bile skrbno izdelane, vse je moralo biti lepo in čisto, slovenski šopek: nagelj, rožmarin, zimzelen je moral krasiti dekle. Te noše dihajo preteklost in odkrivajo srčno kulturo ljudi. Zato je razstava posebej v zmaterializiranem času dragocena izpoved duhovnega bogastva naših prednikov.
V	področje materialne kulture spada delo, ki je značilno za ta kraj: mislimo na delo v kamnolomih. S prikazom nekdanjih enostavnih priprav in orodja so želeli kamnarji znova preizkusiti na-
Poročni obred v repentaborski cerkvi
porno dviganje kraškega marmorja. Danes je to delo lažje, ko imajo nove, modernejše priprave. A želeli so pokazati preteklost. V medsebojni tekmi z nabrežinskimi kamnarji so dvigali težke marmorne zaklade iz globin tako revne kraške gmajne.
V svet materialne kulture spada tudi priprava nekdanjih kraških jedi. Tudi v tem so gostinski obrati tekmovali med seboj, komu se bo posrečilo pripraviti bolj iznajdljivo že pozabljeno jed naših prednikov. Ugotovili smo. lahko, da so pripravili kosila, ki niso bila samo že povsem danes pozabljene jedi, ampak, da so bile tudi izredno okusne. Tudi to področje ima svoj velik pomen za celotno slovensko narodopisje.
Med prireditvami je treba posebej pohvaliti nastop kraških godb, ki so igrale na trgu. To je dra-dragocen izraz glasbenega izživljanja. Posebej je treba omeniti skladbo, ki jo je za to priliko skom-poniral Vinko Štrucel.
Središče vsega »Kraškega tedna« pa je kraška ohcet. Prireditelji so obnovili stare običaje, ki niso samo zanimivi, ampak so že sami na sebi vesel, skoro gledališko zabaven dogodek. V ta okvir spada bala, ki jo pripeljejo z volovsko vprego na nevestin dom na večer pred poroko, višek slovesnosti pa je poroka sama v cerkvi na Repentabru z množico svatov v narodnih nošah, nato sprevod in svatovsko kosilo. Da pri vseh teh obredih ne
Ženin in nevesta med svati v narodnih nošah
manjka petja in pristne duhovitosti, potem pa plesa in znova petja, vse to je seveda razumljivo. Oživljanje teh starih navad, ki jim daje seveda moderni človek le nekaj časovne tipičnosti, so dragocena lepota ljudske izraznosti.
Dan poroke so prireditelji določili kot velik vaški praznik. Na trgu so nastopile folklorne skupine tako z Brega kot skupina »Kovačič« iz Zagreba, nastopil je pevski zbor »Danica« iz Šeni Vida na Koroškem, za ples so igrali »Veseli planšarji« iz Ljubljane. To je bil slovesni zaključek »Kraškega tedna«. Žal le, da je začelo deževati kmalu potem, ko je novoporočeni par pričel svoj ples na trgu in s tem povabil tudi ostale goste, da
zaplešejo. Zaradi dežja so ljudje nadaljevali svatovsko razpoloženje po osmicah in gostilnah.
Omenimo naj še, da je bilo v okviru kraških slovesnosti tudi tekmovanje slikarjev. Že zjutraj so se zbrali umetniki in so vsak na svoj način skušali ujeti utrinek lepote kraških hiš in kraške gmajne, ki se je začela že odevati v prve jesenske barve. Posebna komisija je ocenila ta natečaj.
Tako se je tedaj »Kraški teden« zaključil z bogatim in pestrim življenjem. Prireditev je organizirala zadruga »Naš Kras« in ji je treba izreči za to nesebično delo vse priznanje, posebno še njenemu predsedniku Egonu Krausu.
Človek človeku
Vsakdo ima svoj nekje, kjer je gospodar nad hotenjem, željami, vsakdo ima svoj zakaj, odgovor, ki zase ga hrani, vsakdo ima svoj svet, tja vse poti so zaprte, vsakdo ima svoje srce, oči in roke za druge razprte.
Vsakdo ima svoj nekje, vsakdo ima svoj zakaj, vsakdo ima svoj svet, vsakdo ima svoje srce.
Skupna je vsem govorica — včasih prav nevede ista stopinja nas združi in duša se duši odpre.
MARIČKA
Tesnoba
Tesnoba je tujec za vrati nemira —
nje rojstvo brezimno se v hipu razlije čez globus življenja,
a z igro počasno kot kača se zvija
med misli utripanje, v prazni hehet polzečega časa
nosi brezvezje nejasnih predstav —
vestalka z razbitim vrčem preteklosti.
RAZPRAVE SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V DRAGI
Prof. Jože Peterlin: Prisrčna dobrodošlica vsem! Počutite se prijetno in lepo. Sodelujte pri razpravah in iskanju poti, ki bo najboljša za naš narod. Mnenje vsakogar spoštujmo in iščimo v njem prispevek k skupni rešitvi.
Zadnja dva dneva avgusta in prvega septembra je tudi letos hitelo mnogo osebnih avtomobilov v smer proti Dragi. Študijski dnevi, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta v tej ljubki vasici, so postavili četrti mejnik srečanj. Prihitelo jih je največ s Tržaške, mnogi z Goriške, letos v večjem številu iz Beneške Slovenije in Kanalske doline, pa s Koroške, iz različnih krajev Slovenije, nekateri tudi iz evropskih držav, kjer žive, posamezniki iz Združenih držav Amerike, iz A.rgentine in Maroka in še od kod. Vsega se je letos udeležilo zborovanj preko 300.
Gotovo bo največja privlačnost že srečanje samo, saj so redke priložnosti, da se zberejo slovenski izobraženci v kakem kraju in to ne oziraje se na poklic, na državne meje, na prepričanje in politično naziranje; srečajo se ljudje iste krvi, istega jezika, istih želja in skrbi, če so resnično zavzeti za svoj narod in so pripravljeni razpravljati o najboljši poti, ki naj jo narod izbira. Spoštovanje mnenja vsakogar daje zboru domačnost, iskrenost in toplino.
V soboto popoldne je imel prvo predavanje dr. Fran Zwitter, profesor zgodovine na ljubljanski univerzi o
Prof. Janko Zerzer: Ljudsko glasovanje in njegova predhodna doba je najvažnejši dogodek v Zgodovini koroških Slovencev v dvajsetem stoletju.
»Prelomnih razdobjih v zgodovini Slovencev v 20° stoletju«. Predavatelj je v strnjeni obliki kot strokovnjak povedel poslušavce preko tega važnega razdobja naše zgodovine, ki je bilo v marsičem večje važnosti kot ka-
Dr. Fran Zwitter: Tista usodna napaka, ki je bičala Slovence že v stari Avstriji, Jugoslaviji, predvsem pa med drugo svetovno vojno in pozneje, je bilo dejstvo, da se narodnost izrablja kot sredstvo za neki namen, neko idejo...
tero koli drugo v naši preteklosti. Naštel je nekaj zgodovinskih virov, ki so šele v zadnjem času dostopni. Dalj časa se je zadržal v obdobju nastanka Jugoslavije in nekoliko ob drugi svetovni vojni. Na mnoga vprašanja poslušavcev je predavatelj ljubeznivo odgovarjal in s tem snov še bolj poglobil. Seveda so ostala mnenja o dogodkih v zadnji vojni različna.
Msgr. dr. Rudolf Klinec: Drugi vatikanski zbor je ostro obsodil premišljeno iztrebljanje narodnih manjšin. Vsako dejanje, naj si ga zakrivi proti kaki manjšini ali narodu državna ali cerkvena oblast, vsako pospeševanje asimilacije je zločini.
O »Koroškem plebiscitu, njegovih ozadjih in posledicah« je govoril dr. Janko Zerzer iz Celovca, ki je imenoval ljudsko glasovanje in njegovo predhodno dobo najvažnejši dogodek v zgodovini koroških Slovencev v 20. stoletju. Po 10. oktobru 1920 so sledili za Slovence na Koroškem trdi časi, ker so »zmagovavci« zatirali Slovence kljub prejšnjim obljubam in jim niso hoteli dati pravic, zajamčenih v členu 69 senžermanske mirovne pogodbe iz leta 1919.
Tudi o tem predavanju je bilo sproženih več misli in vprašanj.
V nedeljo zjutraj je bila maša, ki jo je daroval škofov vikar dr. Lojze Škerl, skupno s štirimi duhovniki, ki so bili iz različnih krajev: s Koroške, iz Ljubljane, z Dunaja, iz Nemčije. Med mašo je govoril škofov vikar.
Dopoldne je imel najprej predavanje msgr. dr. Rudolf Klinec, nadškofijski kancler iz Gorice in sicer »Manjšinski problem v luči naravnega prava in krščanske etike«. V svojem izredno tehtnem, dokumentiranem, z viri podprtem predavanju je predavatelj poudaril, kako sloni narodnost na naravnem pravu ter da zahteva človekovo dostojanstvo pravilno oblikovanje vesti in narodnosti ter izpolnjevanje narodne
Drago Klemenčič: Vprašanja, ki sem jih navedel, bodo morala privesti do nove poti, da se bo izpolnilo zgodovinsko poslanstvo Cerkve, ki presega čas in meje, ter da bo Cerkev zopet postala čim bolj evangeljska.
dolžnosti. Predavatelj je potem razvil mnogo izredno zanimivih in važnih misli, ki izhajajo iz prve ugotovitve. To je bila prva dragocena razprava o tem vprašanju in poslušavci so izrekli željo, da bi jo poleg objave v »DRAGI 1969« izdalo Društvo slov. izobražencev tudi v nekaj prevodih.
Odgovorni urednik »Družine«, Drago Klemenčič iz Ljubljane, je poskušal prikazati »Versko stanje v današnji Sloveniji«. Njegovo predavanje je bilo stvarno, ne preoptimistično. pa tudi ne pesimistično. Izvajanja
Prof. Boris Pahor: Noben vpliv, najsi bo brutalno nasilen ali kulturno omiljen, ne more iztrebiti naše bitnosti in celovitosti. Mladino je treba pridobiti za pogovor na narodni osnovi, ne pa na podlagi raznih »izmov«. Slovencem je treba narodne elite, ki se bo lahko kosala z drugimi narodi na vseh področjih.
je podprl s statistikami in je omenil še nekatere zadeve, na katere čaka slovenska Cerkev, da bi bile rešene s strani države. Izrazil je prepričanje, da se bo tudi to rešilo, ker je po vzpostavitvi diplomatskih stikov s svetim sedežem mogoče marsikaj urediti.
V nedeljo popoldne so govorili o vprašanju: »Kakšno pot naj izberejo Slovenci za svojo ohranitev in za najboljšo mednarodno uveljavitev«: dr. Boris Pahor iz Trsta, dr. Dušan Nendl, asistent na visoki šoli v Aache-nu in Franc Jeza iz Trsta.
Vsak od predavateljev je razvil svojo tezo, a vsi so si bili edini, da mora biti slovenski narod suveren, da lahko odloča o svoji poti in se kar najbolj uveljavi. Naroda ni mogoče zapostavljati, ga izkoriščati, zaustavljati njegov napredek in razvoj. Posebej Pahorjeva izvajanja so bila kot potrdilo vsega tistega, kar so slovenske množice malo dni pred Drago tako spontano in zrelo, dostojanstveno, javno v republiki Sloveniji zahtevale.
O dokončni rešitvi slovenskega vprašanja so bila mnen a različna, vendar je bila debata na akademski višini, bila je zrela in odgovorna. Nikogar ni želel kdo prepričati za vsako ceno, vsakdo je lahko imel ali si ustvaril svoje mnenje. Toda moral je misliti na svoj narod,, na njegovo pot, na njegovo usodo. Vsakdo. In to popoldne je bilo največ slovenskih izobražencev
Prof. Boris Pahor govori. Prostor za stavbo ni majhen in vendar je zmanjkalo prostora. Njegove pogumne in odkrite besede najdejo v poslušavcih val odobravanja in prisrčnega priznanja. Diskusija je jasna, odprta.
Msgr. dr. Rudolf Klinec govori. Njegove ugotovitve so lapidarne. dokumentirane. Predavanje, ki je trajalo nad eno uro, so poslušali slovenski izobraženci z veliko pozornostjo in se potem udeležili diskusije.
tu. To nam je dokaz, da se izobraženci niso izneverili svojemu poslanstvu, svoji odgovornosti. Zato, mislimo, je bil to najlepši popoldan vseh dosedanjih študijskih dni.
S prijateljskimi pogovori pozno v noč, nato z ljubeznivim stiskom roke smo se razhajali. »DRAGA 1970« bo 5., 6., 7. septembra.
Nekaterim se je zdel problem, ki so ga obravnavali zadnji trije predavatelji, delikaten. Morda se je res zdel v začetku. Toda, ko so enkrat govorili in ko se je sprožilo toliko vprašanj, ni bilo več za nikogar nič delikatno. Slovenski izobraženec je danes tako zrel, da si upa govoriti o vsaki stvari in to javno, vedno pa odgovorno in akademsko. Poslušati mora drugega, ker ne more biti nihče prepričan a priori, da ima samo on prav.
Nekoč je bilo res tako, da je bilo o nekaterih vprašanjih slovenske bodočnosti prepovedano govoriti. Morda je bilo to v Sloveniji predvsem pred zadnjo vojno. In ko je prišla katastrofa, smo bili na to mnogo premalo pripravljeni, vsaj Slovenci v današnji republiki Sloveniji. Če kdo, potem lahko odprto govore izobraženci vsakega naroda.
Organizatorji so računali še na eno predavanje o tem vprašanju, ki bi ga moral imeti predavatelj iz
Franc Jeza: Politično se more uveljavili slovenstvo samo lcot samostojna skupnost, ne kot folklorna masa. Načrt b e o g r a j s k e-g a centralizma je, izenačiti raven med vsemi jugoslovanskimi republikami, da bi tako čim laže zbil narodni odpor ter zlil vse narode v en skupni jugoslovanski narod m jezik.
Ljubljane. Žal je bilo že obljubljeno predavanje v zadnjem trenutku odpovedano. Če bi imeli priliko slišati štiri predavatelje: enega iz Ljubljane, drugega iz zdomstva, tretjega iz zamejstva in še političnega izseljenca, se zdi, da bi bila panorama misli in iskanj še bolj zanimiva.
Tistim redkim, ki se jim zdi razprava samo o slovenskih problemih na študijskih dneh pretirana, je najboljši odgovor naraščajoča udeležba vsako leto, ki kaže zanimanje prav za to. Samo tisti slovenski izobraženec, ki ne čuti žive skrbi za usodo svojega naroda, za iskanje boljših poti za svoje delo, ki jih bo našel z izmenjavo misli, samo tisti izobraženec, ki ga ne boli skrb, kako je z nami, samo tistega zanima bolj Afrika in Azija. Tudi o tem je prav govoriti.
Ing. Dušan Nendl:
Dozoreti in prodreti mora državniški čut v nas! Slovenska vlada se mora najprej uveljaviti pred lastnim narodom, če se hoče tudi na zunaj. Za uveljavitev vseh narodnih pravic in zahtev je treba neomajnega poguma, svobodnega duha in sproščenosti.
Toda• edinstveni trenutek, ko se zberejo izobraženci od vsepovsod, tistega trenutka ne smemo izgubiti, ne da bi drug drugemu pogledali v oči in srce in da nam bo tako struna narodnega čustva zavzenela v sorodnem soglasju. Ob vseh drugih prilikah pa lahko govorimo o najrazličnejših svetovnih problemih. Srečanje v Dragi je predragoceno.
Mislimo, da lahko mirno zapišemo, da so bili tudi letošnji študijski dnevi največja kulturna manifestacija slovenskih izobražencev, njihove bližine, zavzetosti in zrelosti.
DANILO SEDMAK
O načinu UČENJA
Kljub vsem revolucionarnim spremembam in diskusijam o vlogi in statusu dijaka ostane še vedno njegova osnovna in temeljna naloga učenje.
Zato pa mislimo za uvod v novo šolsko leto, ki zgleda, da bo spet vroče, spregovoriti o tej temeljni postavki dijakovega delovanja.
Naj takoj omenimo, da se naša mladina v splošnem ne zna učiti, kljub vsem ugotovitvam in nasvetom, ki jih daje moderna znanost na tem področju. Tudi v šoli se veliko govori o modernih metodah poučevanja, vse premalo pa skušamo navajati naše učence k določenemu, tudi individualnemu sistemu dela ali učenja.
Vsak dijak bi se rad čim manj učil, pa čim več znal. Naj takoj poudarimo, da se tudi sami strinjamo s tem načelom, samo če hočemo to res uresničiti v šolskem življenju, moramo zadostiti nekaterim pogojem, ki jih bomo v naslednjem navedli:
Učiteljeva razlaga je temeljna osnova učenja: učenec mora poslušati in razumeti učiteljevo razlago; če je ni razumel, mora takoj vprašati. Ni učenja brez razumevanja! Samo nespametni se učijo, ne da bi razumeli za kaj pravzaprav gre. Snov mora učenec razumeti v šoli, tedaj ko jo učitelj razlaga. Trenutki razlage so, gledani s strani učenca, zlati trenutki njegovega izobraževanja. Učitelj posreduje znanstvene resnice, za katere se je človeštvo borilo ali žrtvovalo stoletja ali celo tisočletja. Zato ni prav nič čudnega, da je včasih nova snov nerazumljiva ali težka, ali da ne razumemo takoj učiteljeve razlage. Zato pa razlagi sledijo vaj e : to je pravzaprav preverjenje ali utrjevanje na novo pridobljene snovi. Mi večkrat mislimo ali pa smo celo prepričani, da smo snov razumeli, da jo znamo uporabljati, da se je lahko po mili volji poslužujemo, v resnici pa je v nas snov v zelo embrionalni fazi, zelo nerazčlenjena.
Marička
Ne maram
Ne maram vetra in barvne palete dreves
v škriatu umiranja,
boiim se poti, z mozaikom ur,
kjer sem odkrivala tvoje poteze,
bežim pred predmeti, živimi od tvoje prisotnosti,
pred dihanjem razviharjene duše.
Moja govorica se zliva s šumenjem globoke reke, izgublja se v prodnatem grušču — tudi ona mora umreti.
Zakaj?!
Samo ptice se vračajo v gnezda svoje mladosti — ptice!
Da pride do asimilacije, do »prebave« snovi, jo moramo utrjevati. Oblika utrjevanja zavzeme danes vedno večjo vlogo, tako da bi lahko zaključili: na eno uro nove snovi morata slediti dve uri utrjevanja, več lahko, ne pa manj. V tem je tudi pomen in vloga domačih nalog.
Carpe diem (izkoristi dan): To staro načelo, ki so ga stari uporabljali v različne namene, ima pri učenju izredno važno vlogo. Učenec pa tudi odrasli odlaša z delom do zadnjega trenutka. To je izredno neekonomično, to nam prinaša velike izgube časa. Danes, ko nam še zvenijo v ušesih učiteljeve besede, danes ko imamo še sveže predstave, primere, ko vidimo še sliko na tabli, danes z večjo lahkoto rešimo katerikoli problem, matematični ali literarni, zgodovinski ali prirodoslovni. Jutri ali pojutrišnjem bo veliko težje, saj ne bomo vedeli niti za kaj pravzaprav gre, morali bomo s težavo brskati po spominu, če se bomo sploh še kaj spomnili učiteljeve razlage ali nasvetov. Zato vse naloge in učenje, ki izhajajo iz današnjega pouka, moramo opraviti danes, ne glede na to, za kaj se moramo pripraviti. Na tak način si prihranimo polovico celotnega dela.
Učenje na pamet: danes smo zelo omejili učenje na pamet, če je to prav ali ne, je drugo vprašanje. Učitelj daje učencu nekaj dni na razpolago za pesem na pamet. Kako izkoriščajo učenci te dneve? Jih sploh ne izkoristijo! Tako se učijo pesem na pamet zadnji trenutek — in porabijo za to cele ure. Če bi se pa vsak dan učili samo 15 minut, toda vsak dan, bi bil njihov rezultat veliko boljši, da ne govorimo o času, ki ga prihranimo.
Za vsak predmet približno četrt ure: najprej napišemo naloge, potem se posvetimo vsakemu predmetu za približno 15 minut, ne glede na to, če snov obvladamo ali ne; za štiri ali pet predmetov bomo uporabili približno eno uro in pol, kar pomeni, da nam preostaja še veliko časa za predmete, ki nam delajo težavo. Če neko snov obvladamo ali ne, moramo preizkusiti znanje pri zaprti knjigi; pri odprti knjigi je vsakdo sposoben ponoviti.
Šola ni edini vir naše izobrazbe: v preteklosti je predstavljala šola edini vir znanosti, danes pa imamo na razpolago vse mogoče možnosti od radia do plošč, televizije, dokumentarjev, predavanj, izletov, muzejev, revij, časopisov, ipd., katerih je prav, da se poslužujemo ter tako širimo obzorje in izobrazbo. Kdor že pozna nekaj jezikov, se z večjo lahkoto nauči novih, ker si v tem primeru pomaga z asocijacijami kakor tudi s spretnostmi ali sposobnostmi. Isto velja za učenje: čim širša je naša izobrazba, tem lažje delo bomo imeli pri nadaljnjem učenju. Dijaki z velikimi interesi, so najboljši dijaki, tudi če niso odličnjaki, imajo pa zato široko obzorje, večje možnosti za zrelost in umski napredek ter si tako postavljajo trden in močan temelj za svojo bodočnost.
JOSIP KRAVOS
V DOBRAVLJAH GORI!
Redki od vas poznajo Malo Brdce.
Tako se namreč imenuje eno izmed treh brd, ki leži na ozemlju vseh petih zaselkov vipavskih Dobravelj. Ob vznožju tega Brdca pa se razprostira razmetani glavni dobravski zaselek Velika vas s podaljškom Vrčonovega konca. To je prav blizu železniške postaje. Ko se mu bližaš, te objame kravje mukanje, prašičje kruljenje, kokošje kokodakanje in opojnost vseh vrst domačih vonjev, med katerimi je najmočnejše zaudarjanje po gnoju. Da je bilo to glavno središče vipavskih Dobravelj že od nekdaj, pričajo domača hišna imena kakor: Krznarjevi, Pekovi, Košmitovi in podobno.
Domačiji dveh malih kmetov sta bili pomaknjeni prav pod Brdce, nasproti vzpetini, imenovani Podvrh. Hiši z gospodarskima poslopjema sta se vezali z glavnim zidom v zelo topem kotu, obrnjeni proti zapadu. Enako je bila spojena skupna streha z eno strešno lino. Pci tudi žleb, ki je že trhlo visel od napušča, je bil speljan po sredi navzdol in je odtakal vodo v eno samo odvodno korito. Vse to je kazalo, da je vladalo že od davnih časov dobro sožitje med velikovaškima sosedoma.
Gospodar prve domačije je bil France Kampelc z ženo Tinco in že doraslo hčerko Olgo, ki je služila v Trstu. Kampelc je bil bolj skromne zunanjosti, a prebrisane pameti. Žena Tinca mu je vdano sledila.
Pri drugi družini, ki je bila bolj številna, je gospodaril Polde Kerlc, ki so ga domačini imenovali tudi z njemu nezaželenim vzdevkom 'Klampa'. Ženi je bilo ime Rozalija in sta imela tri fante, izmed katerih sta dva že za silo delala. Stanko, najmlajši, pa je služil vojake v Firencah na Laškem. Gospodar Kerlc, ki je bil velike postave, je bil po svoje preudaren, a nagle jeze. Posebno se je razhudil, če je slišal vzdevek ,Klampa'.
Pred štiridesetimi leti in več so Dobravci upravičeno jadikovali nad težkimi časi. Bile so hude zime in velike suše, a še največ gorja je prinesel takratni črni režim z zatiranjem materinega jezika po vsej deželi. Pa tudi zaposlitve ni bilo najti. V kriški fari, kamor spadajo tudi Dobravci, so se s strahom spominjali tistih let, ki so jih najbolj ponižala in prizadela. Tarnali so: »Tako je bilo, kot bi se vse zarotilo proti nam. Najhuje se je začelo z letom 1927, ko so izgnali iz svetokrižkega samostana naše slovenske patre. Leto za tem se je moral izseliti prvi zelo priljubljen dobravski učitelj in kulturni delavec Franc Mrmolja in naslednje leto so aretirali in odvedli v konfinacijo dobrega križkega župnika Ivana Rejca ter organista-zborovodjo Karla Črnigoja. Takrat so bila za nas najstrašnejša leta...«
Tako so tarnali Dobravci in še danes tako pripovedujejo starejši ljudje.
V nedeljo pred Velikim Šmarnom se je razširila žalostna vest, najprej po križki fari, potem še daleč naokoli, da sta župnik in organist že v konfinaciji na otoku Lipari v južni Italiji. To je farane zelo prizadelo.
Da bi se France in Polde otresla težkih misli ob žalostnih novicah, sta se odpravila v popoldanskih urah k Hrobačem v Vrčonovo gostilno. Mirno sta sedla k manjši mizi, ker so pri večji že glasno besedovali pri polnih kozarcih dobravski možje.
Na častnem mestu omizja je postavno sedel bradati Krlin, ki je slovel daleč okoli kot dober pevec. Poznali so ga tudi po visoki, lepo raščeni postavi in po preudarnisti ter hudomušni duhovitosti. Njegovo izrazito glavo so krasili bujni kodrasti črni lasje in negovana košata brada. Okrog močnega vratu je nosil na belem srajčnem ovratniku še veliko črno pentljo.
Na desni strani mize je živčno sedel Zuta Buob-kov, ki se je pri vsaki priliki udaril po svojih zasušenih razgaljenih prsih in vzklikal: »Sedaj govorim jaz, ki sem obredel pol sveta in znam pet jezikov.«
Zraven njega je bil Angel Grlevč, ki je večji del samo odobravajoče poslušal in si ves čas vihal prednji del klobučnega krajca proti čelu.
Na nasprotni strani je v pisani srajci z zavihanimi rokavi nemirno pokašljeval stari jecljavo zaletavi Gale, ki je več let zidaril po Trstu in drugod.
Poleg njega pa je bil kravji mešetar Slejkač, ki je znal pri mešetarjenju kupca tako prepričati, da mu je prodal jalovo kravo za brejo. In ko je še pod Avstrijo komisija ocenjevala škodo po toči, ki je uničila pol pridelka, je zahteval celotno škodo za tri leta naprej.
Ob koncu mize, nasproti Krlina, se je v razkoračeni drži pozibaval popolnoma plešasti, a brkati upokojenec, ki je prej služboval kot mestni stražar v Trstu, Pepe Skorakar, edini Maležabelc. Ta je imel tokrat glavno besedo. On se je, tako so pravili, nalezel brezverstva v Trstu in baje tam ob neki demonstraciji v začetku tega stoletja v nastali zmedi zabodel svojega sofarana Boneta iz Ceste, da je moral na oni svet. Govoril je narejeno in je elkal kot naši stari šolniki in se je mrzlično oziral po prisotnih. Previdno je omenil župnikovo ime ter si z vihanjem brk prizadeval povedati, kar si je že prej nakopičil v mislih.
»Jaz bi rekel j, da v takih težkih časih, ko ostane ljudstvo oropano, brez voditeljev, bi morali nekaj ukreniti. Dobiti bi morali enega, da bi šel j toljči plat zvona, da bi se ljudje zbrali in potem naj bi se znašelj eden, da bi dopovedalj ljudem, naj gredo zahtevati k oblastem, naj izpustijo ugrabljenega voditelja.«
Prekinil ga je Grlevč z rezkim vprašanjem: »Kdo bo pa vodil in organiziral te ljudi? Ti samo prazno govoriš, naredil pa ne bi nič.«
Krlin, ki je do tedaj zamišljeno molče poslušal, je odločno povzel besedo in posnemajoč Skorakarja govoril z zateglim lj. »Ti Skorakar bi najbolje napravili, da bi molčalj, ker si ti župnika najbolj žalilj takrat, ko je tvoja žena — ko si bilj ti odsoten — peljala svoje tri fante Marcela, Lucijo in Romana k birmi. Ko si se vrnilj, si jo začelj preganjati in ji uka-zalj, da jim je morala prati glave z lugom in v žehten-ci in to več dni zaporedoma, da bi jim izprala zakrament sv. birme. Vidiš, to je župnika zelo bolelo, ko je izvedelj, a vseeno ni poslal j toljči plat zvona. Župniku in Črnigoju bi bilo zelo hudo, ko bi zvedela, da poslušamo take kot si ti.«
Spet je vpadel v besedo Skorakar in dejal, da je prišel j v Dobravlje, ker je mislilj, da so Dobravci drzni in napredni ljudje, saj si v vsaki stiski znajo pomagati, tudi s požiganjem hiš, da dobe zazaroval-nino.
To je družbo tako razdražilo, da so vsi ogorčeno vstali in Slejkač je prvi planil proti njemu: »Pej nej strejla! Kaj, mi da sežigamo hiše? To so tvoje izzivaške laži!«
Vsi so zarohneli: »Poberi se od tu, če ne te bodo morali odnesti.« Nato so ga Dobravci pahnili skozi vrata. Tako jo je Pepe Skorakar komaj zdrav odku-ril.
Dobravci so se za ta večer razšli vsak proti svojemu domu. Tudi Kampelc in Kerlc sta v prijateljskem pomenku krenila po bližnji stezi proti domu. Bil je že mrak, ko sta prišla do klopce pod Paljkovim orehom in sedla v hlad večera, ki se je že umikal noči ob cvrčanju čričkov in preletavanju netopirjev.
Po zadovoljnem vzdihu in kratkem premolku je Polde, kot za počitek, položil roko na Francetovo ramo in očetovsko zadržano dejal: »Pa veš ti, da se imata naš Stanko in vaša Olga rada in da si stalno dopisujeta?«
France je od prijetnega presenečenja najprej malo postal, nato je pa umirjeno in ganjeno izrekel: »Hvala Bogu! To je za nas nepričakovana sreča! Saj sta drug drugega vredna, Bog jih vari!« Segla sta si v roke in jih dolgo držala stisnjeni. »Pa tudi midva jima bova pomagala,« je dostavil Polde. »Vsi bomo zadovoljni, tvoji in moji, in vseeno bo ali pristopi naš fant k vam ali Olga k nam, samo, da bo zmeraj sloga in razumevanje med nami.« Polde je izrabil to priliko, da ogladi zastareli nesporazum in je rekel: »Veš, saj mi je bilo takrat žal, ko sem se razhudil nate. Potem ko sem premislil to stvar, sem videl, da je bil to bolj nesporazum in moja nagla jeza kot pa žalitev.« France mu je malo v zadregi odgovarjal: »Ja, tistikrat, ko si pustil voz v napoto sredi dvorišča kar tako meni nič tebi nič, se pravzaprav nisem niti zavedel, da mi je kar tako samo padlo iz ust: ,Vse pustiš tako vnemar kot prava klampa'. In tako si takrat planil name in me kar stisnil ob zid in kričal: ,Mi boš še rekel klampa? Jaz sem nato zinil: ,Nikoli več, Polde!' Ti pa si me tresel kot mladega mačka, da nisem mogel nič. Zato pa te kličejo Kerlc.«
Polaskani Polde se je z nasmehom izgovarjal: »Nagle jeze sem. V razburjenosti sem pa še napačno razumel, da me ne boš klical nikoli več Polde.«
France se je na vse to dobrodušno nasmejal in dejal: »Saj to so le majhne praske, ki se dogodijo tudi med dobrimi sosedi. Eh, da bova v naprej tudi sorodnika, to vidiš velja.«
In nadaljevala sta zadovoljno še zadnji del poti proti domu. Preden sta se na dvorišču poslovila je Polde še polglasno dejal: »Pa povej novico tudi ženi.«
France je samo z roko veselo pomahal v lahko noč in srečno zamomljal: »Saj bom — bom.«
Med tem ko je Finca možu stregla z večerjo, je malo pogodrnjala, da se je prekasno vrnil in kje se je toliko mudil. Ko pa je videla, da ji ne odgovori in da jo s srečnim pogledom samo ljubeznivo motri, je pozabila na vse. Hitro je prisedla, se mu prijazno nasmehnila in mehko vprašala: »France! Kaj mi boš lepega povedal?«
France jo je pogledal kot pred dvajsetimi in več leti, ko sta se jemala in rekel: »Veš, da se imata Olga in Stanko rada in si že dolgo dopisujeta?«
Tinca je vsa srečna objela moža in z globokim vzdihom rekla: »Saj to je prav — hvala Bogu!« V ganjenosti si je brisala solze.
Ko sta se zakonca malo umirila, je speljal France pogovor na zaskrbljujočo gospodarsko plat in začel: »Sedaj morava misliti, kako bi izboljšali našo revščino, prej ko pristopi Stanko k nam.«
Med skrbnim zaklepanjem vrat in zapiranjem oken je Frače glasno našteval, koliko nujnih opravkov ju čaka, a da denarja ni najti nikjer. Slabe letine so, če pa bi hoteli kaj prodati, pi kupca. Dela izven domačije, da bi si kaj prislužil, tudi ni. S trdimi koraki je vstopil v skromno spalnico, kjer se mu je pridružila tudi žena. Brez obotavljanja ji je sklenil zaupati svoj že zdavnaj zamišljeni načrt, s katerim v tedanjih razmerah ni smel več odlašati. Ugasnil je luč in pričel razlagati: »Tinca, poslušaj me dobro, zaupati ti moram, kar sem sklenil, sedaj je ugoden čas. — Pojutrišnjih bo Veliki Šmaren in vse kaže, da bo suho in vroče vreme kakor danes. Na naši strani strehe je strešna lina in pod njo so smrekove grede. Na podu kašče je še malo posušenega sena. Med sklepom gred, pod vršnjakom v svislih, prav nad kaščno "vavtaro”, bom na praznik popoldan, kadar bo najbolj žgalo sonce, podtaknil veliko gorečo svečo. In potem bom zlezel hitro dol skozi vautaro in po "trahtarju” za metanje sena živini v štalo, da me ne bodo ljudje opazili. V štali bom vzel vile in grablje in takoj odšel na Dovšča grabit otavo. Ti boš medtem čakala, kakor da bi za nič ne vedela. Samo ko se bo za dobro vnelo in če bodo drugi ogeni že prej opazili, bo še bolje, me boš pritekla klicat. To pa, kar sem ti zaupal ostane tu kot zid, da ne izve nihče!«. Po tem pa je še strogo vprašal: »Si razumela?«
Do tedaj je Tinca samo nemo in preplašeno poslušala. Nenadoma pa je prestrašeno vzkipela: »Jejs Marija, France! Kam bomo pa vsaj bolj potrebno robo skrili?«
»To bova začela že kar sedaj,« je mirno odgovoril in hitel v poltemi zbirati ter povezovati važnejše stvari v punklje ter v istem hipu odkazoval: »Na, to boš nesla ti jutri navsezgodaj k tvojim v Podhum. In če te bodo vprašali zakaj, jim boš rekla,
da bomo belili stanovanje in ker pleskar ne bo domačin, da se ne moremo čisto zanesti; zato naj oni hranijo. Za Olgino novico pa le povej, da bo zgle-dalo verjetneje. Kar je bolj važnega, bom pa jaz nesel k botrovim v Skrilje.«
In še enkrat je natančno pregledal v kositrasti škatli polico, če je točno plačana zavarovalnina proti požaru, ter druge gospodarske listine. S prestrašenim glasom ga je zdaj žena opomnila: »J e j s Marija, kaj boš pa ti rekel v Skriljah?«
»Ti se nič ne boj zame,« je odločno odgovoril mož. Vznemirjeno je spet začela žena: »In živino, sode in voz?«
»To bo lahko, ker je vse pri tleh in ima že samo noge in kola, jih kar zaženeš pa teče.«
Potem se je France zresnil, globoko zamislil in sedel k mizi, si snel klobuk in zakril obraz z dlanmi ter skoro šepetaje izgovoril: »Pa veš, kcii mi dela največje preglavice? Kako se obnašati, ko bodo prišli karabinerji in gasilci.«
Tu je Tinca z bojaznijo vzkliknila: »O France muj, jaz se bom šla kar skrit.«
»Kaj pa, za zlodja! Takrat boš še najbolj potrebna in važna in boš morala salamensko jokati in obupno kričati, da veš!«
France se je v nalogo tako vživel, da je jokal in kričal: »O, ljudje božji! Pomagajte, ob vse bomo! Na pomoč!« Tudi žena je isto ponavljala, kot za vajo.
»Tako bo!« je hladnokrvno potrdil. »In kadar bom rekel: 'Zid!' se boš morala ustaviti in držati
jezik za zobmi. Ko bo pa potrebno spet jokati na moje povelje, ti bom pa ukazal: 'Vozi!'«
Razgovor je potekal v vipavskem narečju in France je važno naročal: »J'n zdej ti muorm dopo-vejdt še kar je najbel poglavitnu, jn prou kokr go-voriste v trn u Podhumi, de me bš zel zastuopla, Že zdej vedle si murš zapount, de bš mougla skrbt da bš t’krat hitru kuoga dobila, ki bo znou lašku. Za dopovejdt kcirabinerjem, kr bojo pršli jn prašeli, de ki je začijlu. Taprvu guort, da bš povejdla, de prou u svislih pod lino n’ strejhi. Jen puole te bojo še prašeli tudi zkej? Ljeti videš, zapounsi duobru de se bš mougla vdle znajdt in rečt-nje v- ku imš ti tisto prekljto navado, jen cincat, de namara, al pej — najraj. Ti jm rječi gvišnu, in stpuotjo juoči na glas jen si briši souze s firtohom: Jst srn ta prvu vidla, da je začijelu guort nad "vautara” na kašči jn kumej puole srn si spounla, da je prpejkalu sunce na use viže na glih u tisto debijlo laštro, k so jo še austriski vojaki zaklofičli guor na lino uod strejhe jn kr j' blu že usje smajnu jn stršnu presešenu, se j’ zagvišnu unijlu. T'ku je mouglu bet! Jm bš rijekla jn neč drga-či. Jn kar nprej juokat jn praut, buogi mi, uob sje smo.«
Že utrujena je Tinca spet zasoplo vzkliknila: »Za skuzi Buh, Frnce muoj, stršnu bo, jn, ki bš pej ti t’krat?«
»Jz bm mougu pomagat gast s g’siIci.«
Po tej predhodni preizkušnji sta se zamislila v srečni izid — pomolila in utrujena zaspala.
Cdalje)
PESEM MLADIH
Sekoč
na
Krasu
BORIS PANGERC
Nekoč bom legel tja kraj meje, kjer tiho brsti kraška pomlad.
Sinil bo dan, minil bo večer, a jaz bom ležal tam kraj meje in bom travi, grmovju in jasminom za hrano.
Tam nad vrtačo,
pod belo kopo kamenja,
bo moje poslednje domovanje.
Pritajeno bom dremal
v naročju vetrov
in šumljava suhljad
mi bo odevala
trudno telo.
Tam na Krasu, kjer dih gmajne ne usahne v senci jesenskih cvetov, bo moj dom, moj mir,
do poslednje pomladi.
Pel ki tvojim obrvem
Obrvi...
Ah, naslonil bi se na tvoje obrvi in pe!.
Otrok,
zakaj samevaš v čaru svojih sanj?
Poljubljal bi tvoje nežne obrvi.
Veš,
da se mi je zahotelo po njih?
Pridi!
Daj, da ti poljubim obrvi!
Tvoje oči žarijo v njih ...
MARTIN JEVNIKAR
SODOBNA SLOVENSKA ZAMEJSKA LITERATURA ( NADALJEVANJE)
BRANKO ROZMAN
Rodil se je 1925 v Bohinjski Bistrici, dovršil Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani 1944, stopil v semenišče v Briksnu in z njim odšel v Argentino, kjer je bil posvečen v duhovnika 1952. Tri leta pozneje je doktoriral na slovenski teološki fakulteti v Adrogue v Argentini, kjer je ostal devet let ekonom in profesor za pastoralko ter prefekt v dijaškem zavodu, ki je bil priključen semenišču. 1. junija 1966 je nastopil mesto slovenskega izseljenskega duhovnika v Miinchnu, od januarja 1967 je urednik izseljenske revije Naša luč.
Rozman je začel pisati že v bogoslovju, in sicer pesmi in kratko prozo, kar je objavljal v zdomskem tisku, predvsem v Meddobju, večinoma pod psevdonimom Janko. Leta 1954 je izdal v Rimu v samozaložbi pesniško zbirko Na steni spi čas,- naslov je vzet po zadnjem verzu pesmi Tihožitje, v kateri je naslikal tisti idilični mir, v katerem se človekova notranjost zastrmi onkraj časa in stvari in zapoje pesem.
Zbirka je sad bogoslovnih let, vsebina pa obračun z usodo, ki mu je na koncu vojne vzela mater, dom in domovino. Vseh pesmi je 25 in so razdeljene v tri cikle. V prvem — Ta moja celica — se je umaknil v samotno celico in postal puščavnik, »piščal brez glasa«. Vendar pa je njegova celica lepa in dobra / kot zrela marelica«, topla kot očetova hiša-, ima namreč orehova vrata in močan pod, rdeč nagelj v bogkovem kotu, češnjevo cvetje pod oknom, vonj po medu in hruškah in veselo družbo: »Bog, moj angel, jaz... / Veselja dosti — saj nas je sam smeh, / ker težje sam se smeješ kakor v treh.« Ko pa je zamenjal tirolsko celico z belo sobo med pomarančami v preriji, je dozorel; zato pojde »v mlin pod kamen... / da dober kruh bom, dobro, močno vino«. Njegovo srce je »težko in polno / od želje brezmejne, / da se razpoči / in se raztoči / v vse žejne«.
V	drugi skupini — Obrazi, drevesa in oblaki — so najprej štiri pesmi posvečene materi, ki jo je pokopal na vetrinjskem polju. Ostale pesmi pojejo o mrtvih doma, ki pa tolažijo žive, češ: »Res, Bog je mir. Tu je lepo...« O lačnih otrocih, o Mariji v pomladni idili in japonskem akvarelu.
V	tretji skupini — Trta joka — mu tirolska prst pričara dom: »Kot bi doma bil, se mi zdi, pri dedu...« Večer v pampi ga navda sprva z mračnim brezupom, nato pa začuti božjo bližino in vzklikne- »Kako si dober, Bog, na tujem.« V zadnjih treh pesmih ga spet zajame silno domotožje. Marijo, ki je morala v Egipt, sprašuje, »kdaj, kdaj, / le kdaj se bomo mi nasmejali, / na tej in na oni obali, / na poti nazaj?« In v končni Domov prosi: »Prenesi me, Bog, na rodna tla.«
Rozman dojema svet idilično, saj tudi ko govori o mrtvi materi, ni tragičen, pretresljiv, ampak impresionistično umirjen, opisen. Svet dojema predvsem z vidne strani,, zato so njegovi verzi polni barv, vonja in in sonca. Uporablja kratke verze, kitice in rimo. Očiten je vpliv starejših slovenskih pesnikov, predvsem Jenkov,	(pesmi o materi), Kettejev in	Murnov,
učil	pa se je tudi pri ljudski pesmi. Njegova
problematika ni obsežna in je ni razširil niti v pesmih, ki jih je pozneje priobčil v Meddobju.
V	Meddobju je priobčil tudi dve črtici: Zločinec (1959) in Dlan (1966). Obe sta izpovedi dveh ljudi, ki obiščeta avtorja duhovnika, torej v slogu Finžgarjevih novel v zbirki Pisarna. Napisani sta spretno, psihološko poglobljeno in napeto.
Rozman je tudi eden najvidnejših predstavnikov slovenske zdomske dramatike. Napisal je tri uspele drame, ki so jih uprizorili v Buenos Airesu in drugod.
Roka za steno (1957) je po avtorjevih besedah misterij in združuje filozofsko-teološki pogled na problematiko obupa in možnost rešitve. »Obup je tista minuta, do katere sta prišla kazalca na svetovni uri... Tudi
mi vsi smo prišli do te črne točke. Na težave in križe smo zlili še obup in tako do konca počrnili svojo steno. Prišel je čas, ko je treba predreti steno, da vidimo, kaj je zadaj. Postaviti moramo obupu v nasprotje luč, če naj nas čas ne zvrti vase,« pravi Neznanec v Uvodu.
Štiri osebe (fant, žena, mož in dekle) pridejo iz dvorane na oder in vsaka pove svojo brezupno življenjsko zgodbo in razumsko išče rešitve iz položajev, ki so vsem znani in blizu. Osebe se s pripovedovanjem »izpraznijo« in pridejo do spoznanja, da smo dovolj močni za življenje v obupu. Toda dokazovanje Neznanca nas prepriča o nasprotnem in obenem napolni z nemirom, kar je tudi namen drame. Metafizični konec je razumska vsota spoznanj in dokazov, ki jih ima očiščena duša na razpolago. Igra je izrazito katoliška, sodobna, moderna in kljub dolgim monologom dovolj napeta. Pisatelj se je učil pri modernih katoliških dramatikih, predvsem pri Diegu Fabbriju, ki ga je tudi prevajal v slovenščino.
Človek, ki je ubil Boga (1959) je enodajanska drama. Godi se ma 1942 v Ljubljani in na postojanki vaške straže, zato je oder dvodelen. V glavnem gre za monolog, ki ga govori Mato poveljniku vaške straže Lapu, kako sta ga aktivist Luka in prijateljica Vlasta pripravila do tega, da je ubil dobrotnika-duhovnika nekaj trenutkov po maši, ko je bil v njem še Bog. Tako je ubil Boga, zato se ga je polastil črn obup, ki je vsebina dejanja. Med Lapovo odsotnostjo ga Luka ustreli skozi okno, ranjenec pa, ki je videl že v duhovnikovih umirajočih očeh odpuščanje, se obrne k Bogu v kotu in se zgrudi z besedami: »Daj mi Boga... Boga...«
Igra je tehnično spretno izpeljana, ker je glavno dogajanje v Ljubljani živo ponazorjeno s predstavo na drugi polovici odra, kar pripovedovanje razbija in dramatsko poživlja. Tudi notranja drama obupa je močna, občutena, samoizpoved iskrena, manjka le nekoliko več Lukove protiigre.
Obsodili so Kristusa (1962), drama v štirih dejanjih. Prikazuje, kako so bivši veliki duhovnik Ana, tedanji veliki duhovnik Kajfa in farizej Jese zasnovali zaroto proti Kristusu, se poslužili laži in zvijače, tajne policije, obveščevalcev, milice, sodelovanja z okupatorji Rimljani, podkupovanja in groženj, da so ga spravili na križ. In ko so zvedeli, da je vstal, so komedijo nadaljevali, saj je Jese glasno izjavil: »A povem ti, da jaz čudeža kratko in malo ne sprejmem. Tudi ko bi ga sam na lastne oči videl. Mogoče bi znorel, a ne bi ga sprejel.« Protiigro vodi le Nikodem, ki pa ne pride preko besed, le na koncu zdeklamira: »Obsodili so Kristusa. Od cvetne nedelje do velike nedelje. Tudi naše življenje je le od cvetne nedelje do velike nedelje. Vsi ga obsojamo ali rešujemo vsak dan. Posamezniki, narodi, ves svet... Sodniki so odšli, da ga obsodijo znova: v imenu svobode, pravice in resnice...«
Drama je sicer zgodovinska, vendar jo je avtor pomaknil v brezčasnost, da se lahko odigrava v katerem koli času in deželi. Z izrazoslovjem iz slovenskih razmer med zadnjo vojno pa ji je dal čisto določeno okolje in težo, da je tudi izrazito slovenska igra.
Značaji nastopajočih oseb so živi in prepričljivi: Ana hlepi po oblasti in moči ter je prepričan, da oblikuje življenje in voljo ljudi. Kajfa je bojazljivec in svetohlinec, Jese razumski pozitivist, dialektik, vendar šibek na vseh koncih; Nikodem je sicer dober, toda neodločen.
Vse tri Rozmanove drame imajo marsikaj skupnega: vse oblikujejo medvojne in povojne slovenske razmere, polne so tesnobe in obupa, iz katerega se z muko izvijajo, na koncu pa le najdejo božjo milost. Nastopajo samo po štiri osebe.
(Glej Vodebovo kritiko pesmi v Meddobju, II, 132 in Papeževo Roke za steno v isti reviji, III, 291).
(Dalje)
KNJIGE I IM REVIJE
POEZIJA TIHE ŽALOSTI
tOb Pesmih Milene Šoukal, SKA Buenos Aires 1969)
Sodobna svetovna in vedno bolj tudi sodobna slovenska lirika ni bralcu nikakor več lahko dostopna. V tej liriki in sploh vedno bolj v vsej literaturi in v vseh drugih umetnostih se skriva vedno več temnih mest, ugank, rebusov in skrivnosti. Medtem ko so naši klasični pesniki in pisatelji pisali jasno in tekoče, medtem ko so ti mojstri besede podajali v širši javnosti dostopnih foničnih slikah vsem dovzetne resnice sveta, danes temu ni več tako. Resnica sveta se tudi nikakor več ne zrcali tako jasno in vsem dostopno na obzorju. Vse je zavito v plašč zamegljivosti, za mnoge celo teme. Medtem ko so tudi v slovenski literaturi nacionalno-osveščujoči in vzpodbujajoči problemi igrali nedavno še nadvse pomembno vlogo, ti sedaj iz literature vedno bolj izginjajo in se prelagajo na druga področja. Literatura se vedno bolj individualizira in evropeizira. Tudi v naš slovenski prostor butajo od vseh strani valovi sveta; nič več nismo tiha dolinica nekje med gorami, nekje na robu civiliziranega sveta, nekje na mejah daljne Turčije. Vedno bolj se vključujemo v tvorno delovanje sveta, ko pa se tako vključujemo v delovanje in nehanje vsega sveta, se za vsemi našimi nacionalnimi posebnostmi sugestivno zrcalijo današnji splošni evropski, svetovni, oziroma kar človeški problemi.
To lahko ugotovimo tudi ob prebiranju nove knjižne izdaje Slovenske kulturne akcije v Argentini, 68. publikacije te ustanove, kar v posebnih razmerah slovenskega zdomskega in zamejskega gibanja gotovo ni tako nepomembno dejstvo, saj zagotovo priča o žilavi moči slovenskih tvornih sil, pa naj se te nahajajo kjerkoli v svetu. Milena Šoukal se nam v zbirki svojih PESMI (Buenos Aires 19691 predstavlja kot izviren, avtonomen slovenski pesnik s svojevrstno, specifično ustvarjalno močjo. Prvi in splošni vtis, ki ga zbirka v bralcu zapusti, je vtis neke tihe, prizadete resigniranosti, neke tihe, skromne žalosti v tem vrvežu sveta, da, kar v vrvežu najbolj razvite države sveta, Združenih držav Amerike, kjer Milena Šoukal živi in že vrsto let kontinuirano ustvarja. To je zatišana, mehko—trpka poezija sredi Babilona sveta, to je zelo osebna izpoved žene, ki ne ljubi visokoletečih parol in glasnih senzacij. Vse v tej poeziji se ne odvija na konici sveta, temveč vstran od množičnih nastopov našega bivanja. Je pa to tudi poezija, ki ne poriva v ospredje tega, kar v našem svetu z očmi vidimo, ki se ne utapla v pred-metnosti tega sveta; to je poezija, ki biva za tem osrednjim planom na-
šega sveta, ki ga najbolj vidimo, to je poezija, ki zrcali tisto, kar poje za prvo sliko, o tem, kar je svet. To je poezija, ki živi v filozofiji o svetu, v idejah o svetu in človeku in trpljenju tega človeka.
Če hočemo okarakterizirati vrednost določene literarne zbirke, pa naj bo to pesniška ali novelistična ali kakršnakoli zbirka, se nikakor ne moremo ustaviti pri nekakšnih splošnih vtisih o takšni zbirki. Iti moramo namreč globlje, ugotoviti moramo strukturo te zbirke, videti in spoznati moramo, kako je narejena, kako so pesmi razporejene, kako si slede, na kakšen način se prelivajo ena v drugo in ena iz druge, videti moramo, kako se fonične slike v raziskavajoči poeziji prepletajo, mešajo, bojujejo med seboj, kako vplivajo ena na drugo, kako tok besed pospešujejo ali zavirajo, kako se grade v večje pomenske sklope, kako si ti pomenski sklopi slede, prepletajo in morda spet razpršujejo na prafaktorje, kako se določeni besedni pojmi, najprej kar zasuti pod gomilo mnogih besed, kar naenkrat osvobode iz svoje smrti, kako kar naenkrat planejo iz groba in pogodijo pesem ali vrsto pesmi čisto nekje na drugem območju zbirke.
Če postavimo torej na tak način pesem ali vrsto pesmi pod raziskovalni mikroskop, potem lahko vidimo, da to, kar se imenuje besedna umetnost, nikakor ni mrtva gmota nekaj besed in besednih sklopov, temveč način in v določenih novih trenutkih živ, nadvse dinamičen mehanizem, ki se kot praživalce pod mikroskopom giblje na vse strani in na nov način in v določenih trenutkih tudi vedno na novo in drugače osvetli našo resničnost. Tedaj lahko ob intenzivnem prebiranju vrednejše literature spoznamo nekaj, česar drugače v življenju ne bi videli: kot da bi se odprla vratca v sobo, ki je bila zaklenjena s sedmimi ključi in vsem nedostopna. Ko vstopimo v to novo sobo, v te prepovedane prostore, tedaj se nam nekaj razsvetli, nekaj se zaiskri iz teme, bivanje in nehanje v našem svetu vstopi v nov pomen.
Tudi v Pesmih Milene Šoukal lahko zasledimo določene take zakonitosti. Predvsem lahko vidimo, da je zbirka razdeljena na tri dele (Podedovano ime, Odmevi, Zaprta vrata). Besedne slike v prvem ciklusu (neveselo piro-vanje, dupla samote, zavijanje volka obup prekletstva kaznovanih, počasno sonce, pohabljenka noči, tenka solza, zadimljena zemlja) jasno nakazujejo to zadimljenost, to trpko sivino žalostne osamljenosti.
V drugem ciklusu pa se ta trpka, za-
tišana melanholija nekoliko sprosti. Skozi reminiscence na daljne dogodke veje razočaranost, a tudi nekaka razbolela strast. V Pismih, posvečenih »umrli mami«, priraste poezija Šoukalove do pomebnega viška. Tu se besede gnetejo v silovitejše, eksplo-zivnejše sklope besed, kot je bilo to moč prej zaslediti. V tej pesnitvi iz drugega ciklusa res utripa »Veliki, Nepokoj Življenja-borba z vetrom, ki se razvija v vihar!«. To je nekaka maščevalna pesnitev, napisana v borbenem obupu, v spopadu z množico ponižanj, ki jih človek v svetu doživi. To je tudi pretresljiva odpoved idealnim upom, to je temeljna, antologijska Šoukalina pesem, ki živo izpričuje vso tragično moč njene poezije. Tet pesnitev se navezuje na spomin na »slepo mamo, ki je umrla v trinajstem letu svojih neizpolnjenih želja.« Neki strah nedoločljiv, a močan veje iz te poezije, navezanost na mater jo dela še usodnejšo in pretresljivejšo, nekako trpko pravilo nesrečnega rodoslovja se skriva za vsemi temi besednimi pojmi, saj se lahko takoj spomnimo recimo na pesem Strah dve strani pred Pismi, pesem, v kateri se pojavi strah pred »staro materjo na postelji v poslednji uri«. Ta stara mati, to je usodnostna vzmet, ki se nenadoma v Šoukalini poeziji sproži, ki nato leti skozi vrsto besednih pojmov kot s katapulta iz-prožena ognjena puščica in prileti v pesnitev o materi, pa tudi v pesnitev o sami pesnici, da, v pesnitev o trpkem bivanju neštetih slovenskih mater, o tej trpki neemancipiranosti tako tnnogih žena iz našega naroda. In potem, tretji ciklus odpira tista Zaprta vrata, o katerih smo že govorili (...In vendar vem, / da kljub prepovedi, / zapisani med molk želja, / srce bi vpilo.) Tu so res »Padci besed v naročje teme. / Z njimi hočem — — — / med divjo razgibanost tal--------/v skrivnost, ki ni
več.) Zaprta vrata se v tem ciklusu večkrat pojavijo. Vendar se poezija naše zbirke sedaj nekako skozi vse pohode čez trpkost sveta nekako umiri, sprosti in odpre. Svet se v tem zadnjem delu pesnici nekako vedno bolj zrcali brez čudežnih, a tudi slepilnih iluzij. Vedno bolj je svet, tak kot pač je (V oblačnem nebu se poraja sneg / in krik zakasnelega spoznanja: / življenje smehljaja je kratkotrajno.). To je nekaka resignira-na pomirjenost »v nemirnem tempu breznogega začetka.« Vendar je to le navidezna pomiritev, zakaj pesnica ve »da kljub prepovedi, zapisani med molk želja, / srce bi vpilo.«
Struktura poezije Milene Šoukal je struktura trpke, senzibilne, vsekakor filozofsko pogojene, udob-
nost in lagodnost sveta prebijajoče poezije. To je poezija z dovolj samostojno močjo, poezija, ki tu in tam privre tudi do zelo popolnih, nadvse prepričljivih struktur (Pisma), ki so antologijske vrednosti za celotno slovensko liriko. Na primeru te poezije se zrcalijo vse temeljne značilnosti sodobne poezije v svetu in v slovenskem kulturnem območju. Tu bi omenil prikazovanje disonančnosti našega sveta, omenil bi jezikovno magijo, ki se rojeva skozi melodiko besed ali pa tudi skozi njihovo ne-melodiko, omenil bi ustvarjalno fantazijo in fantastičnost, a tudi grotesknost, ki večkrat veje iz te poezije, omenil bi deformacije resničnega sveta v nekakšen N AD-SVET, v nekakšen sanjski svet, omenil bi čustveno irealiteto, ki živi iz te poezije, osamljenost in strah in podobno. V vseh besednih slikah v Pesmih Milene Šoukalove se skriva čustvena senzibilnost, ta poezija je zemljevid človekove disonančne pokrajine v današnjem svetu. V njih je vidna metaforična atmosfera ponižanega srca, v njej je skrito tudi neko stremljenje po izgubljeni idili in idiliki, nekaj romantičnega, nekaj, kar stremi za »lepimi starimi časi», tiči za vsem tem. Vendar to nikakor ni sladka ali sladkobna, ali celo zlagana poezija. To je delo, ki jasno začrtava človekove eksistencialne kategorije v današnjem svetu, razgalja strukturo bivanja določenih socialnih in političnih skupin v današnjem svetu. To pa dela s spretnim razporejanjem umetniških sredstev, z nizanjem metafor preko svobodnega ritma v večje ciklične pesniške skupine. Šele ko se iz vse zamegljenosti posameznih besed, besednih zvez in večjih stavčnih pojmov izlušči pogled na pesniško delo kot na totalo, na celoto, šele tedaj skozi različne plasti komplicirane literarne strukture, kar neka pesniška zbirka vsekakor je, zažari pomembnost teh Pesmi kot celota, ves doprinos Šoukalove k trenutni literarni situaciji na Slovenskem, doprinos, ki ga ne velja prezreti.
Tako se torej Šoukalina prva pesniška zbirka tvorno vključuje v slovensko literarno strukturo. Ta pa je zopet nadvse dinamična struktura, v kateri se prepletajo različne umetniške tendence, ki se med seboj bojujejo in pogojujejo. Šoukalova v to literarno situacijo res ne prinaša nečesa radikalno novega. Ona samo na specifičen način obogatuje specifično zmerno—moderne literarne pojave na Slovenskem. Z ozirom na strukturo emigracijske lirike pa vsekakor kaže radikalnejše tendence.
Pesmi je opremil mladi, v Argentini živeči arhitekt Jure Vomber-gar. Historizirajoče črke na belem ozadju dovolj zgovorno pričajo o senzibilni eleganci te poezije, po drugi strani pa preprosto, a dovolj jasno nakazujejo skrivnost, ki tiči v vsakem resničnem literarnem delu in ki je tudi najbolj precizna literarna analiza ne more do konca zaobjeti in razvozlati.
Lev Detela
Boris Pahor: Odisej ob jamboru. Založil »Zaliv«. Trst 1969.
Pisatelj v svojih glosah in polemičnih zapisih obravnava vseslovensko problematiko, govori o narodni bit-nosti, toda s posebnim prijemom, ki je živ in neposreden. Njegov slog je izčiščen, jasen, njegova polemika izostrena in fina. Knjiga pomeni v današnji slovenski publicistični prozi pravo osvežitev.
Knjiga je ponatis esejev, objavljenih v »Zalivu«.
Dr. Jakob Ukmar: Nauk o božji materi ali Mariologija. Izdala Goriška Mohorjeva družba. Natisnila tiskarna »Graphis«. Trst 1969.
Knjiga je daljša znanstvena teološka razprava o božji materi Mariji. Razdeljena je na tri dele: Na začetku je avtor najprej podal nekaj temeljnih načel mariologije (str. 1-17). V naslednjih dveh delih pa v svojskem in jasnem slogu razpravlja o Marijinih osebnih odlikah (str. 21-167) in o Marijinih odnosih do odrešenih in do dela odrešenja (str. 171-264). Knjiga je izšla v okviru sedanjega ekumenskega gibanja, v jubilejnem letu smrti sv. Cirila, in je namenjena tudi pravoslavnim bratom — kot je zapisano v uvodu.
Sfinks: Kaj si bolečina? Samozaložba. Gorica 1969.
Snopič osemdesetih verzov zbranih na šestintridesetih rdečih straneh in bel priložen listič z opozorilom »Ustavi se 15" na vsaki strani« zbudi pozornost bralca, da z radovednostjo seže po njem.
KAPLJE 15-16
Poleg literature, katero so prispevali Jože Felc, Pavle Zidar, Ivanka Hergold, Marko Kravos, Darko Komac, Miljana Prestol' in Lidija Novak, so v tej številki zanimivi tudi članki in zapisi »Pogovor z Drago Ahačičevo« o delu idrijskega Dramatičnega društva, »Nekaj načelnih premislekov ob krizi slovenskih gledališč« (Peter Božič), »Zapiski na rob Pirjevčevega ’vprašanja o poeziji’« (Vinko Cuderman), »Samo primorske zdrahe ali kaj globljega?« (Tomaž Pavšič). Revijo poživljajo še recenzije Jolke Milič »Pericarežera-cirep«, Kočljiva vprašanja in drugo.
OBALA 1
S to prvo številko nove revije je tudi Koper končno dobil glasnika, v katerem se bo »s tiskano besedo širše predstavil tukajšnji človek s svojimi problemi in dejavnostjo« in bo mogoče »obalno območje vrednotiti širše, povezano s celotnim slovenskim narodnim in gospodarskim prostorom«. Pri tem »geografske ali nazorske meje ne morejo biti ovira...«
Tako uredniški odbor ob prvi številki revije »za družbeno gospodarska vprašanja in kulturo«. Iz vsebine: Morje - nova dimenzija v slovenskem gospodarskem prostoru (Stane Kaluža); Integracija oblasti ali združevanje interesov (Gustav Guzej); Volitve 1969 (Silva Jereb); Nekateri vidiki zaposlovanja (Sergej Pirjevec); Umetniške silnice v delih Alojza Rebule (Jože A. Hočevar); sledi še vrsta drugih člankov, zapiskov in literarnih prispevkov raznih avtorjev. Revija se predstavlja v razkošni in grafično okusni opremi.
SREČANJA IV/19
Iz vsebine julijske številke: Dr. Janko Jeri: Na pravi poti v jugo-slovansko-italijanskih odnosih; Dr. Dušan Kermavner: Iz spominov na Jožeta Srebrniča; Dr. Ivo Juvančič: Odnos primorskih Slovencev do I-talije in stare Jugoslavije; Dr. Fran Zwitter: Primorsko vprašanje v luči zgodovinskih dejstev. Sledijo še leposlovje, ocene in zapiski, med katerimi je prav zanimiv zapis Jožka Humarja o nujnosti, »da bi ZKPO (Zveza kulturno-prosvetnih organizacij) Slovenije oblikovala načelna stališča do sodelovanja z vsemi prosvetnimi organizacijami v zamejstvu ne glede na njihovo svetovno-nazorsko in politično u-smerjenost«, zakaj le tako »se bo pojem enotnega slovenskega kulturnega prostora iz ideje polagoma razvijal v stvarnost«.
SREČANJA IV/20
Zadnja, septembrska številka je v celoti posvečena zgodovini, sodobni problematiki in raziskovalnemu delu na področju kmetijstva na Primorskem ob stoletnici kmetijske šole v Gorici. Revija bo dobrodošla vsem, ki se zanimajo za kmetijska vprašanja in tudi drugim. Svoje članke so prispevali: Rudi Šimac, Branko Marušič, Dr. France Adamič, Ivan Marušič, Marjan Tavčar, Franc Magajna, dr. Ciril Mastnak, Davorin Mozetič, Hilarij Kosta, Ana Marija Turk, dr. Lojze Hrček, Dušan Terčelj, Zgonik-Lekšen-Smole, Helena Zgonik, Tone Ožbot, dr. Panez Mehle, Franka Ozbič, Jernej Žele in Marija Rutar.
m/m
GLEDALI Š Č E
NOVA SEZONA S G
Slovensko gledališče v Trstu nima še tistega pravnega položaja kot mu je bil obljubljen in za katerega so se zavzele stranke leve sredine s Slovensko skupnostjo. Dokončno ureditev je preprečila komisarska uprava na pokrajini, ki da nima pooblastila za te vrste odloke. Vendar so v upravnem odboru ustanove delegati posameznih strank, ker je ureditev na poti k rešitvi.
V pristojnost upravnega odbora spada tudi odobritev repertoarja za vsako sezono. Kljub neurejenosti, je treba poudariti, da je bil repertoar soglasno sestavljen in ima podobo različnih gledanj. Jasno je, da ne more biti izraz enega samega ali nekaj mnenj, vedno je rezultat nekega kompromisa. Z novim mestom dramaturga in porazdelitvijo umetniškega vodstva, hi
RAZSTAVE
SLOVENSKI UMETNIKI S KOROŠKE — PRVO NAGRADO
Pod okriljem Mestne galerije je bil v Piranu IX. mednarodni »ex tempore za slikarstvo. Tekmovanja se je udeležilo nad osemdeset slikarjev iz Avstrije, Italije, Zahodne Nemčije (en slikar) in Jugoslavije. Najštevilneje sta bili zastopani Slovenija in Italija.
Avstrijo je zastopal koroški Slovenec Valentin Oman. Dva dni (30. in 31. avgusta) so umetniki imeli priložnost slikati motive iz Pirana.
Žirija, katero so sestavljali dva Slovenca, dva Italijana in Avstrijka, je razdelila nagrade takole: Prvo nagrado v znesku 3000 din je prejel koroški Slovenec Valentin Oman. Drugo nagrado v znesku 2000 din je dobil akademski slikar Lojze Logar iz Ljubljane, tretjo v znesku 1500 din agademski slikar Luciano Troiani iz Trsta, četrto nagrado v znesku po 1000 din sta si delila Italijan Giorgio Ciacotto in Slovenec Boris Jesih.
RAZSTAVA B. JAKCA
Priznani slovenski akademski slikar Božidar Jakac, ki je nedavno praznoval 70-letnico, razstavlja v piranski Mestni galeriji 140 slik s pretežno istrsko tematiko (60 risb, 43 grafik, 20 pastelov, 9 portretnih risb in 7 voščilnic), Jakčev oče je bil Istran, doma iz vasi Jakci blizu Oprtalja. Odprtju razstave je prisostvovalo številno občinstvo. Predsednica piranske občine J. Kos, je v priložnostnem govoru čestitala umetniku ob njegovem visokem življenjskem jubileju, j. p.
bo laže v bodoče pravočasno predlagalo program in bo mogoče dela bolj preštudirati, se bo gotovo tudi repertoar bolj izkristaliziral.
Mislimo, da je letošnji program bolj ljudski, bolj domač, bolj razumljiv in sodim, da v glavnem ne bo mogel tudi po svoji idejni plati nikogar motiti. (Upamo seveda, da se bodo tudi režije držale tega načela.) Zato menimo, da bo obisk letošnjih predstav mnogo večji kot prejšnja leta in je tudi prav, da sežejo ljudje po abonmajih, ki so v tej sezoni spet precej znižani in za mnoge ugodni.
Repertoar pa je takle:
Začeli bodo z ljudsko igro MARTIN KRPAN, ki jo je po Levstikovi povesti za oder napisal Mirko Mahnič. Vsi, ki poznamo Mahničeve dramske stvaritve, ki jih je že tukajšnje gledališče igralo (spomnim samo na njegov Pasijon, naslonjen na slovensko narodno pesem), pač ne dvomimo, da bo tudi Martin Krpan izviren po zasnovi in po pristnosti duha te u-metnine. Delo bo režiral Mirko Mahnič sam. Premiera je v načrtu za 18. oktober.
Naslednje delo, (premiera naj bi bila 28. novembra) bo imelo tudi nekak ljudski značaj: na vrsti je namreč Brechtov DOBRI ČLOVEK IZ SEČUANA. To delo bo režiral znani slovenski režiser Bojan Stupica, ki vodi jugoslovansko gledališče v Beogradu in je bil že lansko sezono gost v Trstu.
Tretja premiera v letošnji sezoni bo predstava komedije Jake Štoke, MOČ UNIFORME. Lansko leto je uspela njegova komedija Anarhist in gledališče bi želelo odigrati vsa odrska dela tega domačega dramskega pisatelja, pač vsako sezono eno. Moč uniforme bo režiral mladi Tržačan Marijan Uršič, ki bo v kratkem diplomiral na režijskem oddelku igralske akademije v Ljub-
aorjEVi s
Z velikim veseljem in resničnim navdušenjem smo pozdravili mladostni polet, ki se je odražal iz prvih številk Mladja. Razumeli smo vse začetne težave, vsa iskanja poti in izrazov, čutili smo veliko vero slovenskega mladega rodu v narod, ki ga je nekdo že zapisal smrti, pa te smrti mladi niso hoteli. Na srečanjih smo z njimi sodoživljali njihovo pomlad in bili z njimi mladi, saj gre v tolikih stvareh pot koroških Slovencev vzporedno s potjo našega ljudstva. Zelo v lepem spominu so nam ostale predstave Odra Mladje.
Na zadnjem taboru slovenske katoliške zamejske mladine v Gorici smo prvič onemeli in prvič
Ijani. Premiera naj bi bila 3. januarja.
Četrto delo, ki je v letošnjem repertoarju Slovenskega gledališča je Silonejev tekst DOGODIVŠČINE UBOGEGA KRISTJANA. To je delo, ki bo zahtevalo mnogo napora, številne igravce in veliko pripravo. Režija je poverjena Andreju Hiengu iz Slovenije. Premiera naj bi bila 14. februarja.
Za tem, kulturno in gledališko zahtevnim delom bo prvič na odru Kulturnega doma Finžgarjeva ljudska igra NAŠA KRI. Tržaško gledališče je sicer že igralo pred več leti Finžgarja, a zdi se, da je izbira tega pisatelja in še posebej tega dela prav za tržaške Slovence danes posrečeno izbrana. Našo kri bo režiral znani slovenski režiser iz Ljubljane, ing. Viktor Molka, ki je že doslej mnoga taka dela z dobrim uspehom postavil na oder. Premiera bo 18. marca.
Aprila pa bo na sporedu otroška igra. Dokončna izbira še ni definitivna, vendar se nagiba na klasično pravljično igro, verjetno na Gogoljevo SNEGULJČICO. Uprizoritev mladinske predstave bodo poverili Jožku Lukešu.
Za razbremenitev in razvedrilo bo prispevala zadnja predstava lahkotne francoske komedije Fey-deaujevo SUMNIČENJE, ki bo s premiero 30. aprila zaključila letošnji repertoar. To zadnje delo bo režiral Adrijan Rustja.
Poleg tega rednega delovanja misli Slovensko gledališče tudi letos ohraniti Studio, ki ga bo verjetno ponovno vodil Mirko Mahnič, ven-lar samo enkrat na teden. Gostovala pa bo ljubljanska Drama in Opera.
Za predsednika upravnega odbora je bil po smrti prof. Rada Rau-berja izvoljen prof. Josip Tavčar, ravnatelj pa bo še dalje Filibert Benedetič, ki je tudi član umetniškega vodstva in ima gotovo največ izkušenj v upravnih zadevah, tako bo svoj napor usmeril tudi v dokončno ureditev gledališča. Podpredsednik ustanove je dr. Rafko Dolhar. JOŽE PETERLIN
KOROŠKE
nismo razumeli, zakaj se vodstvo Koroške dijaške zveze boji povedati, da so vanjo včlanjeni dijaki, ki so kristjani in sloni njihovo kulturno in mladinsko delo na krščanskem izročilu. Včasih so rekli, da je slovenska mladina na Tržaškem bolj moderna od koroške. Če je res v kaki stvari, moramo zapisati, da se prav zaradi tega, ker hočemo biti moderni in napredni v pravem smislu besede, ne bojimo povedati da smo kristjani. Tega smo veseli. Prej si pri nas kdo drug naziva z drugačnim imenom kot v resnici je: pogosto so pri nas kake »demokratične« skupine, ali »napredna gibanja« in vse mogoče, le ne povedo tistega, kar v resnici so. Nas
pa ni strah, da bi bili zaradi tega, ker smo kristjani, manj napredni kot drugi, ker vemo, da smo v resnici mnogo bolj.
Naši stiki so se tedaj ohladili. In nam je žal. Prepričani smo, da jih bomo znova oživili, ker vemo, da je še mnogo koroške mladine, ki je prav tako vesela kot mi, da je krščanstvo srčika njihovega življenja in vemo, da bodo z nami pogumno gradili nov, boljši svet, ki bo temeljil v resničnem in ne zlaganem krščanstvu.
Naslednja stvar, ki nas je presunila v Trstu je bil krik zaradi prekrasnega študentovskega doma »Korotan« na Dunaju. Razumemo, da lahko pride do nesoglasij, razumemo nerazumevanje enega in drugega. Toda, da se je slovenski koroški študent posiužil tistega svojega sovražnika, ki komaj čaka da bi Slovence na Koroškem zapisal smrti, tega ne moremo razumeti. Nemški tisk, nemška televizija, posedanja po dunajskih ulicah... Ali so morda naši, sicer tako inteligentni, slovenski koroški študentje mislili, da tista nemška javnost, ki jih je gledala in poslušala, z njimi simpatizira? Ko pa smo tolikokrat slišali od naših koroških prijateljev — dijakov samih, da nemški Avstrijci komaj čakajo, da bi bilo slovenske gimnazije konec in da so bili prepričani, da sploh ne bo slovenskih dijakov; če bi to vedeli, te šole sploh dali ne bi Slovencem. In zdaj naj bi ti Nemci slovenskim akademikom pomagali? Z njimi simpatizirali? Menimo, da so prej med seboj govorili: »Kar naj se med seboj po-žro, bo prej konec!« Vsaj kolikor jih poznamo.
Usmeriti vso dejavnost, vse akcije, ves prosti čas, ki ga ostaja od študija in morda še več, usmeriti samo v to, da bi spremenili vodstvo »Korotana«, nič pa se ne posvečati delu za svoj narod na deželi, v vaseh, to se zdi zgodovinska odgovornost slovenske mladine.
Mi, ki živimo nekoliko stran od teh nesoglasij, ne moremo razumeti, da ni mogoče doseči sporazuma, nekega kompromisa, nečesa, da bi mladi ne tratili svojih dragocenih sil za tako neplodovito delo. Ko beremo obdolževanja (koliko dragih klišejev o tem preko cele strani je samo v zadnjem Mladju!) se nam zdi, da je tu vmes že trma, češ, če jaz nimam, pa tudi ti ne imej!
O zadnji številki Mladja pa bi se dalo marsikaj napisati. Mislimo, da je zelo izčrpno in pošteno analiziral revijo dr. R. K. iz Gorice v dveh številkah Katoliškega glasa (18. in 25.IX.1969). Pisal jih je z bolečino v srcu in z veliko simpatijo do koroških Slovencev — čutil je isto kot čutimo mi, mladi Tržačani. Prebiramo tudi odgovore glavnega urednika revije in se nam zdi, da se je v njem nabralo toliko sovraštva, toliko prezira do kristjanov, da sploh ne more več napisati ničesar brez ironije in sar-
kazma. Mislimo, da duhovniki na Koroškem res ne zaslužijo tako prezirljivih psovk in še manj jih ne more metati s takega piedestala mlad človek, ki se je sam želel pridružiti njim, najbrže zato, ker je bil prepričan, da bo kot duhovnik največ za svoj narod naredil, saj ni dvoma, da bi to g. Lipuš želel. Imamo pa občutek, da je Mladje po glavnem uredniku zdrsnilo na povsem polititično polje in to kar strankarsko politično. Za take polemike pa bi bil bolj pripraven kak časopis kot pa revija. Upamo, da je Mladje vseeno svobodna revija, čeprav je zdaj pod drugim gospodarjem, kot vidimo na platnicah.
Vemo, da mi nismo poklicani, da bi kaj svetovali. Toda iz polemik, ki jih prebiramo, iz napadov na primer na program Narodnega sveta... sodimo, da četudi g. Lipuš ali kdo drug prevzame vodstvo »Korotana«, ne bo s tem nastopil mir. Žal so koroški Slovenci zašli v najbolj ihtavo in odurno, pogosto netaktno strankarsko politično obmetavanje, ki se nam tu zdi — oprostite — neodgovorno. Kadar bomo videli pri napadalcih (poleg nekaj novel) tudi delo, ki bo utrjevalo slovenstvo na Koroškem in ko bo ta krog Mladja razvil nek mnogo boljši in pogumnejši narodni program in bo zanj delal, takrat bomo lahko mnenje spremenili. Če pa bo ostalo samo pri tem, če se ne bo kmalu izvilo iz tega kaosa neko zdravo jedro s pozitivnim delom in mladostnim zdravjem, nam bo tu resnično žal za dobrimi in ljubimi prijatelji, s katerimi ne bomo mogli več sodelovati.
Mislimo, da koroški Slovenci e-nako kot na Primorskem s skrbjo motrijo našo biološko rast. Saj je v tem vprašanje našega obstanka ali izginotja. Zato ne moremo mimo zelo poulične izbire prispevka za zadnjo številko Mladja: »Pacem in uteris«. Tudi marsikaj drugega bi bilo vredno omeniti. A to se nam zdi zelo značilna izbira, ki spet nekje terja odgovornost za bodočnost naroda, O tem članku je ponatisnil Naš tednik mnenje iz Ljubljane in Maribora:
»Naši razgledi«, štirinajstdnevnik za politična, gospodarska in kulturna vprašanja, ki izhaja v Ljubljani, je o članku »Pacem in uteris«, ki je izšel v Mladju štev. 7/8, napisal naslednjo oceno:
Prispevek naj bi zbudil tudi koroške Slovence k razpravljanju o papeževi encikliki Humanae vitae iz leta 1968. Izbrani odlomek kaže, da je celotna razprava prenapeto pisana (in bržkone so jo zadelj tega mladi z veseljem poslovenili). Na rob bodoče razprave na Koroškem glede kontracepcije in pilul tole laično mnenje: Pilul se poslužujejo le visoko civilizirana ljudstva v dobrih ali odličnih ekonomskih razmerah. Ljudstva v razvoju in številčno močna, a slabo organizirana (Indija, Kitajska, Srednja in Južna Amerika, posebno še A-frika) pilul in kontracepcijskih
sredstev še dolgo ne bodo uporabljala. Torej ostaja to problem le bele, civilizacijsko in biološko najbolj utrujene rase. Z analogijo lahko prenesemo to razmerje med velike in male evropske narode, da o manjšinah ne govorimo. Ta vidika se mi zdita nujna vključitev. In tu še mnenja slovenskega pisatelja svetovljana v njegovi zadnji knjigi »Naše ženske ne marajo biti več matere, naši možje nič več očetje. Strah pred dolžnostmi, ki jih imajo starši do otrok, se je zalezel čisto v vse plasti prebivalstva...« In, ali se ne bi za tiste, ki se penijo spričo diskusij o teh vprašanjih, dale uporabiti besede istega pisatelja: »Hinavci! Pri tem pa niti za hip ne pomislimo, kakšna sramota je vendarle tisti zbor žensk, ki po naših klinikah čaka v čakalnicah s plodom pod srcem in morilsko željo v glavi. In skoraj večina doseže svoj namen... In nato tiste ženske zakoljejo in napol mrtve odpeljejo na vozičkih v ostudne bolniške izbe, iz katerih gredo v življenje moralno in telesno zlomljene. In to v našem svobodoumnem času, ko nezakonske matere uživajo vso moralno zaščito...« Obzorja, Maribor, 1969, 15).
Kaj bi mogli k temu še dodati? Če bodo hoteli Mladjevci vsaj za naprednostjo v Ljubljani, bodo morali menjati smer, ali pa začeti napadati še Ljubljano in se iz nje norčevati.
E. N.
RADIO
Radio pričenja svoj jesenski spored. Trenutno ni opaziti kakih velikih novosti, razen na glasbenem oddelku, o katerih bomo poročali prihodnjič.
Zadnje trimesečje je sploh v znamenju štednje na radiu Trst A. Tako na primer ob sobotah ne bo nič novega v dramskem sporedu, ampak so same ponovitve do konca leta.
Med četrtkovimi dramskimi oddajami bo zabavna znana veseloigra Camasia - Oxilia: »Zbogom, mlada leta!« ki jo je prevedla Jadviga Komac. Na sporedu je 9. oktobra ob 20,30. — Zelo zanimivo dramsko delo je tudi »Božanstvo«. M. Dursija (prevod M. Šah), ki bo na sporedu 30. oktobra ob 20.35.
Na govorjenem sporedu tudi ne opazimo kakih novosti. Tu je bilo mesto referenta pred nastopom F. Benedetiča več mesecev prazno in po njegovi odpovedi je še vedno nezasedeno. Oddelek, ki je zelo važen, je v tem oziru res zanemarjeni. Pa tudi na drugih oddelkih radia Trst A je premalo nameščencev.	s. k.
PISMA MM IS VAM
V povezavi zamejstva z matico bo primorski človek najhitreje dojel potrebo skupnosti. Zato sem tudi od začetka pisma omenil, da bi Vaš obzornik vsaj včasih posegal v širši primorski prostor.
S spoštovanjem!
(PodpisI
Lepa hvala za pismo. V njem je mnogo misli in več dobrih nasvetov.
Glede naročnine za Mladiko v Jugoslaviji, moramo sporočiti, da nimamo še tekočega računa. Skušali bomo to urediti. Za zdaj je možno plačati naročnino le v Trstu.
Na pročelju stavbe, kjer je naše uredništvo, niste našli table z napisom. V hiši, ki je stanovanjska, smo imeli veliko neprilik in nam zaradi nenaklonjenosti okolja ni uspelo do zdaj te stvari urediti. Mislimo pa, da bomo v kratkem tudi to dosegli.
ŽENE IN PORNOGRAFIJA
V ljubljanski »Družini« sem brala tole novico:
»Podpisani zahtevamo v imenu mo. rale, ki je last vsega človeštva, ne glede na versko in politično prepričanje, da državna oblast takoj začne u-činkovito pobijati pornografijo (opolzko pisanje), hujskanje k nasilju in zločinstvu, ki ju razširjajo sredstva javnega obveščanja.«
20. junija so v sosedni Italiji u-spešno končali zbiranje podpisov na zgornjo zahtevo. V teku enega meseca so zbrali več ko pol milijona pod. pisov ljudi različnih poklicev in političnih prepričanj.
Pobuda je prišla od mater v mestu Bologni.
Dosti je teh pokvarjenih filmov in seks revij. Otroka ne moreš nikamor več pustiti in mu nimaš več dati v roke pošteno pisanje, so rekle moderne, mlade matere v tem mestu, ki ne slavi po svojem katolištvu.
Zbrale so se na via Guinizelli 3 in organizirale zbiranje podpisov na cestah, trgih, pred kinematografi. Nad odzivom so bile presenečene. Takoj so dobile somišljenike in somišljenice v Rimu, Milanu in drugih italijanskih mestih, o njihovi pobudi je poročala italijanska RTV in o njej so pisali časopisi. Voditeljica »Gibanja za dušev-
no in nravno zdravje mladine«, tako se ta akcija imenuje, je Elizabeta Ga-sbarrini, vdova po osebnem zdravniku papeža Janeza XXIII.
S temi podpisi hočemo v smislu čl. 11 naše ustave predložiti parlamentu zakon zoper pornagrafijo ali pa pridobiti kakega narodnega poslanca, da ga bo v smislu istega čl. on predložil. Nočemo uvajati cenzure, tudi ni naš namen podaljševati krila. Ne gre za to. Gre za disciplino. Če se
film in tisk pregrešita zoper zakon, ki prepoveduje opolzkosti, naj bosta res kaznovana. Tudi tako, da se jima od. vzamejo državne podpore in da se omeji razdeljevanje takih filmov in tiskov, je dejala Elizabeta Gasbarrini.
Zdi se mi, da smo v Trstu malo brali o tem, vsaj jaz sem malo slišala. Kaj se Vam zdi, če bi seznanili s to akcijo vseeno tudi slovenske bravce?
Hvala!	Mlada mati

V avli velikega kolodvora se je vnel hud prepir. Prišlo bi do hujšega, a so pritekli ljudje in ločili razburjena duhova. Tedaj je pritekel tudi že policaj.
»Bil sem v telefonski kabini,« je povedal fant, »in sem govoril s svojo zaročenko. Nenadoma je ta tip odprl vrata, me pograbil za roko in me vrgel iz kabine.«
»In to vas je razkačilo?« je vprašal policaj.
»Ne,« je rekel fant, »to še ne.« A ta nesramnež je pograbil mojo zaročenko, da bi vrgel ven še njo.«
☆
Dva potnika sta našla v nabito polnem avtobusu dva sedeža. Nenadoma prvi potnik opazi, da ima njegov prijatelj povešene oči. Vpraša ga: »Zakaj imaš povešene oči?«
»Trpim,« odgovori drugi.
»Kaj ti je slabo, te moti masa potnikov?«.
»Nikakor ne, težko mi je, ko vidim toliko dam, ki morajo stati.«
☆
Veseljak je umrl in je prišel v nebesa. Komaj je vstopil, je videl veliko dvorano, kjer se je sprehajal sveti Peter. Na vseh stenah je viselo nešteto ur. Angel je prišlecu razložil, da vsaka ura predstavlja še živečega človeka. Če se ta zlaže, se kazalca naglo pomakneta za pet minut naprej. »O, rad bi videl uro našega ministra Janeza Obljube,« pravi mož.
Angel pa odgovori: »Tisto uro pa ima sveti Peter v svoji delovni sobi in mu služi za ventilator.«
Pogovor med dvema prijateljema:
Prvi: »Moja žena živi nemogoče življenje. Noč za nočjo kroži iz ene v drugo gostilno do poznih ur.
Drugi: »Zares? Nisem vedel, da pije.«
Prvi: »A, saj ne pije. Mene išče.«
☆
Mladi in stari: Edino nesoglasje med mladimi in starimi je v tem, da stari znajo pravilno odgovarjati na postavljena vprašanja, mladi pa ne znajo pravilno postavljati vprašanj.
☆
Pavel je pripovedoval, da so bili njegovi starši vedno v nesporazumu. Ko sem bil še majhen je mati vedno vzdihovala: »Ti boš končal pod vislicami.«
Oče pa je dejal: »Zakaj le vidiš vedno vse črno? Lahko se zgodi, da bo v poslednjem trenutku po-miloščen.«
☆
V nekemu muzeju so si obisko-vavci ogledovali Correggiovo sliko, kjer Apolon z božajočo kretnjo izteguje roko proti Veneri. Nenadoma se je oglasilo za občudovalčevimi hrbti:
»Da, da, ravno tako delamo pri nas. Tolikokrat je na vrsti, pa se nisva še nič naveličala.«
Obiskovavci so radovedno obrnili glave, da bi videli, kdo se tako odkrito izpoveduje. Tedaj pa se je že oglasil glas druge gospe:
»Verjamem, a če boš dala med namesto sladkorja, bo še boljše. Poskusi!«
Pripovedovali sta si kuhinjske recepte.
Za vsak problem ogrevanja se obrnite na podjetje
LA
COMBUSTIBILE
(LOVREČIČ ALBINO)
DOMIO 38 - Industrijska cona - TEL. 820-331
Zastopstvo ameriške petrolejske družbe AMOCO za Trst
NAFTA-GASDLIO-KEROZEN PREMOG-DRVA itd.
Postrežba hitra v velikih in malih količinah, cene ugodne, olajšave.
Ko se odločite za nakup, telefonirajte nam, pozanimajte se pri nas!
RIM- Slovenski
„ Motel (Bled”
Lastnik Vinko LEVSTIK
ITALIJA
ROMA - Via S Croce in Gerusalemme 40 - Tel. 777-102, 7564783 Blizu železniške postaje - Direktna zveza z avtobusom št. 3 Domača kuhinja - Vse sobe s prhami.
TVRDKA /Oy
USTANOVLJENA LETA 1866
TRST
TRG S. GIOVANNI, 1 TEL. 35-019
Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema zi kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla, stekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vse vrste električnih luči, klasične in moderne oblike.
S poročilo uredništva
Vsem se zahvaljujemo za sodelovanje. Seveda moramo ponovno sporočiti tistim, ki ne vedo, da prispevkov ne moremo honorirati. Vse naše delo od pisanja do urejevanja in uprave je popolnoma brezplačno. Naklada revije je premajhna, da bi mogli plačevati delo, stroški v tiskarni veliki, cene pa ne moremo višati. Denarna podpora, v kolikor jo dobimo, je preskromna. Zato vsem, ki vztrajate in nam pomagate pri tem narodno prosvetnem delu, ponovno lepa hvala!
Prihodnja številka bo izšla v prvih dneh novembra.
Uredništvo
To številka je bila zaključena 30. septembra.
CENA SOC.- LIR