LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLW. letnik 1924 4. številka Ferdo Kozak / Gospe A. ':¦*"': Spomnil sem se luči tvojega pogleda — kakor v temni časi bolečine tajne tekočina; spomnil sem se tvojih rahlih linij, tvojih belih rok — kakor plašna sled iz prošlih let se vračajočega spomina. Pevec tvoj je mrtev; davno že, kar zvezda čista je podobe tvoje v srcu mu gorela, davno že, odkar ponosna, previsoka preko carstva se pojočega otroka tvoja je mladost v sijaj svoj lastni zastrmela. Solnce je zašlo in roža odcvetela. Toda v tvojih vejah ni polnočna ptica gnezda si zgradila, da bi na večer ti vročo pesem o ugaslem solncu pela. Tiha veneš v pušči src, ki nisi nikdar jih ljubila, tiha veneš in zapadaš brez sijočih, toplih zarij kakor siv in sam oblak na širnem, mrzlem nebu. Mirko Pretnar Pada mrak na trudna polja . . . Pada mrak na trudna polja In lase nam vzvalovane pada mrak na gozde že, gladi in se morje v nas pada mrak na trudna srca, vse umiri in v gladini ognji nam v očeh gore. vsakdo gleda svoj obraz. Vodi mrak nas z mehko roko, Je obličje med zvezdami, z mehko roko žalostno, v plašč zavito je telo: v dalje dnevu nepoznane, zarja mre tam za gorami, v kraje tihe za goro. noge v trnju blodijo.