LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLW. letnik                         1924                             4. številka
Ferdo Kozak / Gospe A.
':¦*"':
Spomnil sem se luči tvojega pogleda —
kakor v temni časi bolečine tajne tekočina;
spomnil sem se tvojih rahlih linij, tvojih belih rok —
kakor plašna sled iz prošlih let se vračajočega spomina.
Pevec tvoj je mrtev; davno že, kar zvezda čista
je podobe tvoje v srcu mu gorela,
davno že, odkar ponosna, previsoka
preko carstva se pojočega otroka
tvoja je mladost v sijaj svoj lastni zastrmela.
Solnce je zašlo in roža odcvetela.
Toda v tvojih vejah ni polnočna ptica gnezda si zgradila,
da bi na večer ti vročo pesem o ugaslem solncu pela.
Tiha veneš v pušči src, ki nisi nikdar jih ljubila,
tiha veneš in zapadaš
brez sijočih, toplih zarij
kakor siv in sam oblak na širnem, mrzlem nebu.
Mirko Pretnar
Pada mrak na trudna polja . . .
Pada mrak na trudna polja         In lase nam vzvalovane
pada mrak na gozde že,               gladi in se morje v nas
pada mrak na trudna srca,           vse umiri in v gladini
ognji nam v očeh gore.                 vsakdo gleda svoj obraz.
Vodi mrak nas z mehko roko,      Je obličje med zvezdami,
z mehko roko žalostno,                v plašč zavito je telo:
v dalje dnevu nepoznane,             zarja mre tam za gorami,
v kraje tihe za goro.                     noge v trnju blodijo.