V Naša država je poljedelska in zato je iko vse poljedelske države navezana ¦na izvoz kmetijskih pridelkov, ako hoče svoje narodno gospodarstvo spraviti v ravnotežje. Ako bi vladale v Evropi normalne razmere, bi vse poljedelske države odvišek svoje kmetijske proizvodnje lahko prodale, ker evropski pridelki ne zadostujejo, d-a bi mogli tkriti vse potrebe prebivalstva. V naši državi je pridelek pšenice, ječmena, ovsa, ikoraze, vina, živine, govejega jnesa večji kot lastna potreba. Ako bi Evropa bila dejansko gospodarska ce-' Jina, ki bi v njej posamez.ne države izmenjovale med seboj višek proizvod-j nje (poljedelske bi izvažale agrarne pridelke ter uvažale industrijsike izdelke, industrijske pa narobe), bi se v Evropi našel trg za naše kmetijske pridelke. Toda v Evropi je po posameznih državah po vojni zavladala avtarJkična politika (avtarkija = samooskri»a, samozadovoljnost, osa,mosvojitev). Države &o skušale ter S'kušajo z zasčitno carino, s kontingenti (z določityijo, ikoliko se sme uvoziti) in z raznimi deviznimi predpisi otežkočiti uvoz tujih ikmetijskih pridelkov, da ohranijo lastno kmetijstvo, zagotovijo poljedelskim pridclkom povoljne cene ter dvignejo pridelke na tako višiino, da lcrijejo lastno potrebo. V luči številk. S to politiiko je začela Italija. Sledila je Nemčija, Švedska, Čehoslovaška ¦>in skoro vse evropske države. Italija ^e s takozvano »žitno vojino« po dobro premišljenem večletnem načrtu pridelck pšenice tako zvišala, da je postala skoro neodvisna od inozemsiva. Dočim je prejšnja leta tivažala okoli 22 milijonov kvintalov pšenice, je 1. 1933 uvozila samo še nekaj nad V^ milijona. Nato je Italija prešla na zaščito domače živinoreje. Uspela je v toliko, da je iz 1. 1932 ikrila 85% svoje potrebe živine in mesa \z lastne produkcije. Ko se je trgovinska pogodba med Jugoslavijo in Italijo revidirala 1. 1932 in 1934, je Italija dosegla takšno povišanje uvoznih carin na živino, da se izvoz živine ne izplača, razen morda za najslabše vrste, iki itak nimajo cene. V takoimenovani »trikotni pogodbi« med Italijo, Avstrijo in Madžarsko je Italija obema državama priznala velike ugodnosti. Madžarska izvaža pšenico skoro neomejeno v Avstrijo, v Italijo pa izvaža veliko več živine nego mi. Avstrija izvaža v Italijo v povečanih količinah zlasti les; izvoz avstrijskega lesa v Italijo je že L 1933 znašal po vrednosti nad 33 milijonov šilingov. Pomen lesa je jako velik za naše gospodarstvo zlasti v Slovenijd. Zato pa propadanje izvoza lesa hudo zadeva ¦osobito naše 1<raje. Pred svetovno vojno je bilo iz Slovenije izvoženega na leto nad 700.000 ikubičnih meti-ov stavbenega in rezanega lesV v vrednosti okoli 32 milijonov zlatih -kron (nad pol milijarde dinarjev), 1. 1932 pa samo akoli 380.000 ikubičnih metrov v vrednosti 70 milijonov dinarjev. Ko pa je koncem aprila 1934 stopila v veljavo nova italijanska carinska tarifa, ki je carino na naš les jako. povišala, naš izvoz še bolj rapidno pada. Z njim padajo cone lesu. Cene lesa ha^panju dosegajo komaj 1.50—3 zl. din." p.red vojr •no pa so znašale 8—11 dinarjev y, zlatu. Posledica za našo ožjo domovino. O trgovini z lesom &mo l-avnokar, govorili! Na njej je zaiinteresirana vsa Slovenija. Druga velevažna gospodarska panoga za našo ožjo domovino je živinoreja. Pred svetovno vojno je bilo iz naže domovine izvoženih proti severu iin proti jugu na l&to okoli 32.000 glav goveje živime. Cena je f.akrat bila v skladu s pridelovalnimi stroški; za vole se je plačevala za 1 lcg 1 zlata ikrona, to je sedaj sfcoro 18 dinarjev. Danes pa j« cena volom v Sloveniji 3^—4^ dinarjev za 1 ikg, redko višja. Leta 1933 pa je bilo iz cele Jugoslavije izvoženih 109.000 glav govedi, iz Slovenije ikakšnih 1000 glav. Izvoz iz Slovenije je torej padel po denarni vrednosti pri živini za 98%, torej na 2% predvojnega i^zvoza; pri lesu za 86%, torej na 14% predvojnega iizvoza. Ker nazaduje izvoz živine v celi državi, je začela slabejša živina iz južnih ikrajev, ker &e ne more prodati v tuje države, pritiskati na ceno boljše žLvine pri nas. Kar se dostaja vina, je pred vojno sama Spoinja Štajerska izvažala letno okoli 85.000 hl; sedaj pa se v Slovenijo uvaža ranejše vino ne samo iz Dalmacije, marveč t-.idi iz Banata. Tudi glede na druge pridelke čuti mali slovenski ikmet, iki prideluje veliko dražje in težje iko siavonski, banaški in mačvan&ki Ivmet, pritisk iz teh krajev na cer.e svojih ikmetijskih pridelkov. Cene pada|or •¦^-•^a'1 '" drugi stroškt rastejo, ikm.et se gospodarsko pogreza vedno globlje. Ker predstavlja 'kmet 65% prebivalstva v Slovenjji, vleče nje.gavopogrezanje za seboj v prepad tudi fcrgovca, obrtnika, industrijo in delav- ettvo. Potrebni ukrepi. Zaustaviti to propadanje je dolžnost |>ristojnih činiteliev. V poštev pridejo predvsem mere medn,rodne politike. Kmet si povsod ž.li živahnega trgova-nja s svojimi pridellri. Trgovinske pogodbe z raznhni tlržavami naj bi to željo uresiiičile. Od iz-voza iz naše države gre v Italijo ?5.0%, Avstrijo 15.6%, Nemčijo 8.5%, Ogrsko 7.0%, Cehoslovaško 5.3%, Francosko 3.8%. Naša diržava je v poliitičnem zavezništvu in. prijateljstvu s Čehoslovaško in Francijo, na gospodarskem polju pa se to zavezništvo ne pozna. V Italijo izvažamo trikrat toliko kot v Francijo in Cehoslovaško skupaj, v Avstrijo pa še enkrat toliko. Da, celo v Madžarsko Sizvažamo skoro toliko ko v Francijo in Čehoslovaško. Naša država pa ima v izobilju stvari, ki jih Francija in Čehoslovaška poftrebujeta ter nvažata. Obe državi uvažata na tisoče vagonov žita in živine, Francija v svoje kolonije na tisoče vagonov lesa, Čehoslovaška vino posebno iz Italije... Naravna je torej želja, naj bi naši zavezniki in prijatelji svoje potrebščine kupovali pri nas. Tako bi se politično prijateljstvo poglobilo in utrdilo z gospodarsko podlago. Tudi z ukrepi notranje poMtike bi se moralo omogočiti povišanje in uravnavanje cen kmetij&kih pridefckov. Omogočenje in Uataldtev višjih cen je tudi p^redpagoj za vsako vladno aikcijo, ki teži za ureditvijo vprašanja kmetskih dolgav. Ko je bil izdan zakon o zaščiti kmeta, ni bil omenjeni pred;pogoj podan. fsiAO k« 4fik:H>Sk ity® ii^i,« i^fti. Ako se vprašanje povišan|a cen kmetijsikim pridelkom ne reši še to leto, se bo zadolženje kmetov povečalo in ikmeta bo še težje in z večjkni žrtvami rešiti.