Cena številki 1 Din.

3
ŠTEV. 7.
32. LETNIK
JULIJA 18. 1936.
j CZZZ3 CZZ23CZZ23 C^ZD CSZD C2S3 C222D	CZ223 C2SD	C
Ti»k«nm Bs'V4nyi ■ D, Lendavi
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904, dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv. Družini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca jezulovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1937 tudi naročnik. Naročnina se plačuje konči vsaki mesec naprej.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se služijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih I dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo,
Vrednik: K L E K L JOŽEF, vp. pleb. Črensovci, Slov. krajina.
Cerkveni glasi.
Sv. Oče osemdesetletnico je obhajao preminoči mesec katoličanski svet. Pred neštetimi jezerimi tabernakli se je zdigavao iz zahvalnoga srca goreči Te Deum, Tebe Bog mi hvalimo za sv. Očo, ki nam ga je Kristuš dao za vodnika na zemli.
Škof dr. Josip Srebrenič — šestdesetletnik. Slovenci mamo lepo število škofov — pet: Dr. Ivan Tomažič —naš lavantinski škof, dr. Gregorij Rožman — ljubljanski škof i v toj škofiji šče žive v pokoji dr. Bonaventura Jeglič, Rozmanov prednik. Tej trije so v Sloveniji. V jiižnoj Srbiji je v Sko-plji škof dr. Gnidovec i v Dalmaciji dr. Josip Srebrenič, škof krški. — Na Svečnico, 2. februara je obhajao šestdesetletnico svojega rojstva prevzvišeni g. škof krški — dr. Josip Srebrenič. Njega, sina Slovenske matere, je vesela vsa Slovenija. Ponosna je na njega, toga odločnoga i nevstrašenoga škofa. — Rodio se je v Solkani pri Gorici. Leta 1902 je postao doktor filozofije (mo-droslovja). Bogoslovje je opravo v Rimi. Leta 1906 je bio v Rimi posvečeni i leto kesnej napravo doktorat iz bogoslovja. Nato je odišeo v Gorico i tii je bio profesor za cerkveno zgodovino v bogoslovji. Leta 1919. je prišeo v Ljubljano za univerzitetnoga profesora. Včio je cerkveno zgodovino. V jeseni 1923, je pOstao škof na otoki Krk v Dalmaciji — To je na kratko njegovo živlenje. Dr. Srebrenič je velki znanstvenik. Kak profesor je vnogo znanstvenih, vučenih stvari napisao v slovenske znanstvene liste. Kak škof si je vzeo za živlensko vodilo služiti Bogi i svojemi ludstvi! Njegovo bogato delo sega prek meje njegove piišpekije i bogati celo katoličansko cerkev v Jugoslaviji. Največ skrbi i dela pa je posveto svojoj maloj škofiji Kda je prišeo doli, je najprle prehodo vso škofijo, da je do dobra spoznao prilike i potreboče ludstva, svojih ovc. Tudi duhovnikov je bilo malo i vsi so že bili starejši, posvečeni šče pred bojom. Molo je, zbirao dire i začno poši-lati mlade, nadarjene mladence v mala i velka semenišča. Sad njegovoga dela je že tii. Od leta 1931. do zdaj ma že dr. Srebrenič 13 novomešnikov, a nad 20 njegovih bogoslovcov pa se šče vči. Ka to pomeni za malo krško
LETO 32. _ 8. JULIJA 1936._ŠTEV. 7.
Naši letošnji novomešniki.
Dober Pastir, lubleni Jezuš, je letos znova blagoslovo Slovensko krajino. Ima deset novomešnikov. Sedemdesetpet jezer katoličancov je dalo deset novomešnikov, deset vojakov Kristu-šovoj Cerkvi, da branijo njene pravice i se borijo za božo čast i zveličanje duš. Vnogo skritih molitev i zatajuvanj so opravile dobre duše v te namen, zato je posluhno njihovo lubezen Jezuš, Večna Lubezen. Za to veliko miloščo se dobromi Srci Jezušo-vomi zahvalimo s tem, da bomo dosta molili za goreče duhovnike i te bogali. Naši letošnji novomešniki so sledeči:
1.	Žižek Karol, rojen 1. 1903. okt. 31. v Žižkih, čren-sovska župnija. Bogoslovje je dovršo v Šibeniki, Dalmacija. Prvo sv. mešo je služo v Ljutomeri 19. aprila; drugo v Črensovcih apr. 20. Njegovo sliko je prineso aprilski Marijin List.
2.	Prša Martin, Silvester, frančiškan. Rojen 1. 1908. nov. 2. na Gornjoj Bistrici, črensovska župnija. Bogoslovje je dovršo v Trogiri, Dalmacija. Prvo sveto mešo je služo v Črensovcih jun. 21. Njegovo sliko je prineso junijski Marijin List.
3.	Ga bor Alojz, rojen 1. 1911. apr. 20. na Petanjcih, tišinska župnija. Maturirao na držav. real. gimnaziji v Ptuji. Dovršo 5 letnikov bogoslovja v Maribori. Prvo sv. mešo služi julija 12. na Tišini. Slike svoje za Marijin List na večkratno prošnjo ne šteo poslati.
4.	Jerič Mihal, rojen 1. 1909. junija 24. v Dokležovji, beltinska župnija. Maturirao na samoupravnoj gimnaziji v Soboti, 4 letnike bogoslovja dovršo v Maribori. Prvo sv. mešo služi v Turnišči julija 12. Njegovo sliko prinese ta številka Mar. Lista.
5.	Holzedl Anton, rojen 1. 1912. marca 7. v Fukšincih,
sv. jiirjanska župnija. Maturirao na III, državnoj realnoj gimnaziji v Ljubljani. Dovršo 5 letnikov bogoslovja v Maribori. Prvo sv. mešo služi v Fiikšincih, župnija sv. Jurij, julija 12. Njegovo sliko prinese ta številko Marijinoga Lista.
6.	Zver Štefan, rojen 1. 1912. julija 14. pod Lipov, župnija torjanska. Maturirao na državnoj realnoj gimnaziji v Maribori. Dovršo 4 letnike bogoslovja v Maribori. Prvo sv. mešo služi v Turnišči julija 19. Njegovo sliko prinese ta številka Marijinoga Lista.
7.	Kožar Alojz, rojen 1. 1910. nov. 11. v Martinji, župnija Nedela (Gornji Petrovci). Maturirao na državnoj realnoj gimnaziji v Ptuji. Dovršo 4 letnike bogoslovja v Maribori. Prvo
Jerič Mihao
novomešnik
sv. mešo služi pri sv. Ani v^ Boreči, župnija Nedela, julija 26. Njegovo sliko prinese ta številka Marijinoga Lista.
8.	Tratnjek Štefan, rojen 1.1912. decemb. 5. v Lipovcih, župnija beltinska. Maturirao na III. državnoj realnoj gimnaziji v Ljubljani. Dovršo 4 letnike bogoslovja v Maribori. Prvo sveto mešo služi v Beltincih julija 26. Njegovo sliko prinese ta številka Marijinoga Lista.
9.	Gomboc Franc, rojen 1. 1907. okt. 25. pri sv. Jeleni (Pertoča). Maturirao na klasičnoj gimnaziji v Maribori. Dovršo
5 letnikov bogoslovja v Maribori. Prvo sveto meŠo služi pri sv. Jeleni julija 19. Slike svoje za Marijin List na večkratno prošnjo ne šteo poslati.
10. Bakan Ivan, salezijanec, rojen 1. 1905. jun. 18. v Dokležovji, župnija beltinska. Bogoslovje dovršo na Rakovniki v Ljubljani v svojoj redovnoj hiši. Prvo sveto mešo služi v Dokležovji augusta 2. Njegovo sliko prinese ta številka M. Lista.
Mogoče bo še edna nova meša i to g. Kustec Martina iz G. Bistrice, ali gda to pišemo, ešče stalno ne vemo.
Zahvalimo Boga za to veliko milost i molimo prav dosta i goreče za naše novomešnike, da bodo voditelje našim dušam za srečno večnost.
«
Zakaj liibim svojo Cerkev?
Duhovnik i ludstvo.
»Što šče vničiti Cerkev, začne z napadanjom na njene duhovnike."
Sveti župnik Vianney.
Nieden stan na zemli tak ne mrzijo, pa tiidi tak ne liibijo, kak duhovniški stan.
Prvi i najvekši duhovnik je vmro na križi i prorokiivao svojim, da se njim ne bo godilo dosta bole. — »Spomnite se na reči, štere sem vam pravo: Sluga ne je vekši od svojega gospoda. Če so mene preganjali, bodo preganjali tiidi vas. Če bi vi bili od sveta, bi svet sv<jje liibo, ar ste pa ne od sveta, nego sem vas jaz odebrao od sveta, zato vas svet sovraži." (Jan. 15, 20. 19). Te Gospodove reči so se spunile i se šče vsikdar spunjavlejo. Ar so duhovniki voditelje liidstva, častniki v težkom boji božega kralestva, zato so najbole podvrženi neprijatelskim napadom. Samo eden apoštol je vmro naravne smrti. Prvi 27 papov je bilo vmorjenih, takši konec je zadobilo tudi na jezere škofov i duhovnikov od tistimao pa do denešnjega dneva. Za francoske revolucije je bilo samo v varaši Nantes-i streljenih 300 diihovnikov, 460 jih je bilo vtoplenih; če pa kda reberija nastane, „čarni" prvi pridejo na red — teliko potrebne »tolerance" to je potrplivosti za to kakpa ne fali. To smo vidili najjasnejše za našega časa v Mehiki. Medtem se neti mržnja, a laž stalno potuje. Če se pregreši eden duhovnik, se njegov greh pripiše celomi duhovniškomi stani, povekšava se i širi, a za ne-kelko let se pa znova pogreva. Iz najdalnejših kotov zemle se zbirajo pohiijšlive zgodbice i se z vžitkom pišejo v Cerkvi i veri neprijatelskih novinaj. Če se sledkar dokaže, da je bilo vse to samo gola izmišlotina i laž, se ne brigajo za to. V svet vržena laž je svoje včinila i cil je s tem dosegnjeni. »Samo lažite", je pravo Voltaire, »nekaj li od toga ostane." Od pravičnosti se
rado guči, ali ne godi se vsem po pravici; ar tisti, ki majo reč „sloboda" vsikdar na jeziki, je ne privoščijo duhovnikom.
A katoličansko liidstvo je pa vdano svojemi diihovništvi z neomenjenov liibavjov i poštuvanjom. I kem bole je napadajo neprijatelje vere, tem bole njim raste ugled pri liidstvi. Katoličansko liidstvo ne pozabi na gospodove reči: „Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas." — Kakpa, da tudi ono zna, da tudi duhovnik more grešiti i spadnoti, ar njemi sveti red ne je vzeo možnosti greha i nagnenja k grehi, i da se je med 12 apoštoli najšeo Judaš; nego katoličansko liidstvo zna tudi to, da se njegovi duhovniki trudijo, da živejo dostojno po svojem stani,
da ne včijo i zahtevlejo samo od drugih, da bi lepo živeli, nego tudi sami tak delajo, — zna, da je itak samo malo takših zab-lojenih i nevrednih.
Dr. Bertiou je pregledno 34 zvezke glkvnoga poročila urada kriminalnoga sodišča i je svoje rezultate objavo v „Korrespon-denti" dne 25. februara 1908. Po teh aktih je bilo v časi od 1. 1894. do 1897. med stojezero zavolo hudobije obsojenih: 85 pravnikov (advokatov, uradnikov), 30 doktorov, 34 umetnikov, 10 sveckih vučitelov, 3 duhovniki i redovniki. V svetlobi testa-
Holzedl Anton
novomešnik
tistike kak zvišeno se prikaže tak ošpotano diihovništvo! A ka-kša zadovolnost za nas katoličane, kda čiijemo, da protestantski profesor z univerzne stolice pravi, da diihovništvo da najmenje hiidodelnikov i pokaziije razmeroma najvekšo starost.
Dva glavniva vzroka sta, ki zdigneta diihovništvo na takšo jakostno višino. Najprle milost boža. Tisti, ki je duhovnika postavo tak visiko, da „po njegovih rokaj Kristuš pa postane človek", kak piše sv. Avguštin, njemi da tiidi milost, da nikdar ne spadne z one sunčne višine, po šteroj mora hoditi. „On je na sunce postavo svoj šator" (Ps. 18, 16) i vsakši den ga hrani s „kruhom odebranih" (Zah. 9, 17). Drugi vzrok je čisti namen, s šterim on stopi v svoj stan. Stopajoči prek praga svetišča moli mladi bodoči duhovnik s škofom: »Gospod je deo moje herbije i mojega keliha; ti si, ki mi boš povrno mojo herbijo" (Ps. 15, 5). Duhovniški kandidati, ki iščejo v svetišči zlato i bogastvo, so redki, kak bele divje koze, od šterih pravi pripovedka, da se vsakih sto let edna skoti. Povprečni letni dohodek pri 40.073 duhovnikih znaša 564 ranjških (to je bilo v predvojnoj Avstriji. Op. prest,). Ali ne je to zadosta siromaško? V Italiji je ešče slabše, pa tiidi pri nas so plače diihovništva splošno takše, da protestantski pastori nikak ne bi bili s tem zadovolni, čiglih ka njihova diišnopastirska služba zahtevle menje dela i truda. Pa itak rade pridejo nove, mlade moči, da izpunijo praznote mrtvih bojevnikov, a to je posledica tistoga staroga, pa li večno mla-doga hrepenenja po „preddvori Gospodovom" (Ps. 83, 1). Ne vleče jih mir toga sveta, ne, nego glas važnosti jih zove v svetišče: ..Blaženi, šteri prebivlejo tii v Tvojem domi Gospod, — oni te bodo na veke slavili." (Ps. 83, 5). Hrepenenje nas zove k oltari kak vrabca v njegov dom i kak goloba v njegovo gnezdo.
Tii je tiidi vzrok, zakaj protestantje nemajo odličnihi osebnosti v duhovniškom stani. Zviin Angleške, kde sinovi imenitnih rodbin majo vupanje na škofovske stolice i bogate nadarbine, kde indri najdemo med pastori kakšega grofa ali kneza? Što pa tiidi hrepeni po mrtvoj cerkvi, ki je 6 dni v tjedni zapreta, a sedmi den na vnogih krajaj skuro prazna? Nega tii oltara i njegovoga skrivnostnoga živlenja, A katoličanski oltar je tak močen, da v svojo senco privabi sinove tiidi najplemenitejših ka-toličanskih kneževskih rodbin. Tii oni najdejo več, bogatejše, lepše i trajnejše dobro, kak so ga nehali v kneževskih dvoraj. „Ja, mi katoličanci smo ponosni, da tiidi kralevski sin je ne znao plemenitejšega dela, nego da v skromnoj obleki preprostoga diihovnika služi svojemi Bogi." (Dr. Grober aufd. Katholikent.)
To liibav, s šterov katoličanski diihovnik pristopa k oltari i svetišči, njemi povrača liidstyo. Nekša protestantska gospa, ki je prebivala eden čas v katoličanskom kraji, mi pravi ednok: „Ah, kak katoličani liibijo svoje duhovnike!"
Kak dijak, sem pri ednoj priliki šo v Berlin. Nakanivši,
da si oglednem vse znamenitosti toga velemesta, sem pitao v gostilnici najprle od berlinskih cerkev. „Znate", mi pravi lastnica gostilnice, „najlepša berlinska cerkev je katoličanska cerkev sv. Hedvige." Videča, da so me te njene reči odkrito razveselile, mi odkrije, da je katoličanka. Jaz sem njoj na to odvrno, da sem ne samo katoličan, nego, da se včim bogoslovje i da bom za tri leta duhovnik. Kak se je gospa tomi razveselila! Počiito sem se kak doma v rodnoj hiši, a pri odhodi me je sprevodila s prisrčnim blagoslovom.
Ja, verni katoličani liibijo svoje duhovnike. Znajo, da njihova oblast dela ,'moste prek grobov i pokopališča i sega vse do obale večnosti. Da duhovnik svojemi liidstvi dobro šče, da
Zver Štefan
novomešnik
ma srce za njegove potrebe i nevole i da za rešitev njegovih duš rad žrtvuje celo živlenje — vse to ludstvo dobro zna.
Kak srčno je združeni veren dušni pastir z živlenjom svojih farnikov: v molitvi, v vupanji, bojazni prisluškuje bitji njihovi src.
Poleg njega preživijo verniki najsvetejše trenotke svojega živlenja: on jim vleva milost božo pri sv. krsti, sadi večne istine globoko v detinsko srce, čisti njim vest od grehov, hrani romare s kruhom živlenja, tolaži betežne, pomaga vmirajočim, sprevodi dušo vse do obale večnoga živlenja, blagoslavla šče
tiidi dragi grob. — Niedna pot njemi ne predraga, niedna noč pretemna, nieden beteg njemi ne tak nevaren, da kakše svoje ovčice ne bi potolažo. — Pred več leti je bio dušni pastir edne velike fare pozvani k ednoj teško betežnoj ženski. Tiidi njemi je bilo slabo, phala ga je velika mrzlica. Li je šo tri vore peški, prevido je betežnico s svestvi, jo blagoslovo i tolažo i — nato je vktip spadno — i vmro pri posteli betežnice.
Katoličanski duhovnik se zapira v špitale za kužne betege, živi z gobavci na delešnjih oceanskih otokaj, gazi po močvaraj i peski k divjakom v najnevarnejše kraje, moli, daruje i — vmira: — „Dober pastir da živlenje za svoje ovce" (Jan. 10, 11), — i pa novi vojaki stopajo v rende. — To požrtvovalnost, nesebično delo zna kdtoličansko liidstvo ceniti. O jal ono liibi svoje dii-hdvnike!
A kak katoličan liibi svojega Ikofa! »Brez škofov nega cerkve", je pravo že vučenik apoštolov, sv. mantrnik Ignacij. Niednomi sveckomi knezi ne skažiijejo njegovi podložni tak globoko poštiivanje i iskreno detinsko liibav, kak jo skažiijejo ka-toličanci svojemi višjemi pastiri. Če so neke vlade v časi kul-turnoga boja dale zapreti naše škofe ali njim zabranila iti v ni-šterne kraje, ki so v kulturi posebno bili naprej — so takše nasilnosti samo povekšale prirojeno liibav katoličanskih src i jo vzdignole do navdušenosti. Kak je te cerkev brez prestanka molila za svojega očo (Ap. d. 12, 5), kak toplo so bila za njega srca njegove dece, kak je na jezere oči zasijalo v skuzaj veselja, kda se je on pa povrno!
Kak katoličani lilbijo svojega najvekšega šAofa, sveioga očo! On je kakpa že starec, ali li trda stena, na šteroj počivle Cerkev Kristušova. — Ali je i kda je kakši svečki vladar vido takše poštiivanje? — On nema na razpolago nikše vojne sile, nema rad grmenja topov, pa li je najmočnejši vladar na zemli, ar on vlada v kralestvi duš.
Rim nam je tak dragi, ar je poškropleni s krvjov apoštolov i od tistimao je ostao skoro neprenehoma stolica namestnikov Kristušovih. Za Rim z Iiibeznijov bijejo srca miljonov i i nega naroda na zemli, šteri ne bi poslao ta svojega zastopnika. Istina je, ka je pravo eden kmet, ki je peški romao z Nemškoga v Rim: »Nebo je visoko, a svet je široki; ali med nebov i zemlo nega nikaj do Rima" (Hamerle, D. k. Kirche). Neštevilni so primeri detinske lubavi do svetoga očo, že od začetka Cerkve, ar je vsa Cerkev neprestano molila za Petra, kda je bio v temnici, pa vse do denešnjega dneva.
Kda je italjanska vlada v šestdesetih letaj preminočega stoletja štela oropati papo, so se popaščili katoličanski mladenci vseh dežel, da branijo očo krščanstva. Sinovje najodličnejših rodbin so stopili v rende vkiiper z obrtniki kak prosti vojaki. Samo iz Holandije jih je prišlo prek 2600 i so se dali papi na razpolago. Nekši odlični Nizozemec je ne šteo pustiti svojega sina edinca, dediča velikoga imanja. Nego sin njemi pravi: „Oča,
za veliko čest mam, da sem lejko papov vojak. Veliko odlikovanje bo za mene, če bom ranjeni v boji proti neprijateli sv. Stolice; višek slave bi pa dosegno, a ž njov sebi i tebi najvekšo milost, če bi za njegovo stvar mogeo vmreti." (cf. isti).
Tak liibijo katoličanci svoje duhovnike i svojo cerkev. —
4. decembra 1899. je sprijao papa — čiravno je že duže odpo-vedao vse druge sprejeme — skupino 10 dekeo iz najbolših rodbin varaša Akvile. — Kak so prišla ta deca skoz vsa druga zapreta vatikanska vrata? Genlivo je, ka od toga piše Voce dellaVerita: „Pred nekelkim časom se je nemalo začudo eden duhovnik Družbe Jezušove, ki je predgao v Akvili, kda ga je obiskalo deset deklic, da ga nekaj pitajo, Velediišne gospodične so štele
Bakan Ivan
novomešnik
znati, če sme vsaka od njih ponuditi Bogi za žrtev edno leto svojega živlenja s prošnjov, da bi se za teh 10 let podugšalo živlenje sv. Oči, da bi v zdravji i na hasek cerkve doživo svoje stoto leto. Duhovnik njim odvrne, da smejo doprinesti to veliko žrtev i da njim bo Bog računao v zasliiženje, četudi ne je osi-gurana spunitev njihove pobožne žele. Na te reči napišejo deklice obliibo svoje žrtve za Boga i sv. očo na posebno adreso, napravleno iz pergamenta z pravov mojsterskov drobno-slikarijov i jo podpišejo. To adreso denejo v elegantni tok, vezani z zlatom i svilom i te pod varnim vodstvom idejo v Rim z radostnim viipanjom, da svoj dar položijo pred papov tron. Svetomi
oči so povedali o njihovom prihodi i nameni njihovoga potii-vanja. To ga je genolo, i žele viditi ta plemenita i velikodušna bitja. Zajtra 4. decembra so stopile deklice z radostnim priča-kuvanjom čarno oblečene i s čarnim šlarom na glavi v dvore svetoga Oče, da njemi izročijo svoj nenavaden i dragoceni dar. Kak nežni oča je sprijao najvekši duhovnik deco, ki so skoro jokala od genjenosti i ga gledala z blaženim nasmeškom. Sveti oča se je pogovarjao z vsakov izmed njih na najliibeznivejši način, podelo njim i vsem njihovim dragim svoj obilni blagoslov i genlivoga srca ponovno se njim zahvalo za velikodušno žrtev
Kožar Lujz
novomešnik
njihovih let. Puna blažene sreče zapusti mlada truma Vatikan, veselo govoreča: „Ali ne, bilo nam je, kak da bi bile zdaj edno voro v nebesaj?"
Pred nekelko leti so poslali Indijanci Severne Amerike sv-oči pismo, v šterom pravijo: „Našemi velikomi oči, velikomi poglavari molitve, šteri prebivle v svetoj vesi — Rim zvanoj. Že davno smo Ti želeli pisati, ali kak bi naše pismo do tebe prišlo? Želemo Ti povedati, da Te liibimo. Kak bi mogli Jezuša lubiti, Tebe pa zaničavati?! Zaistino te liibimo! Tvoja žalost je tudi naša žalost. O da bi mogli biti bliže pri Tebi! Si-romaški smo. Če bi meli peneze, bi ti je poslali. Mesto toga Ti pošilamo svoja srca. Zdaj pa odidemo na lovišče. S sebov no-
simo tudi Tvojo sliko, ki nam jo je dao duhovnik. V naših srcaj je napisani spomin na Tebe. Več Ti nemarno povedati. Blagoslovi nas, vsi spadnemo na kolena! Naš poslednji glas je: Lii-bimo Te!"
O ja, katoličani liibijo svoje diihovništvo i njegove nosilce (duhovnike). Oni poštujejo svoje duhovnike, molijo za nje, vnogo darujejo za nje, tudi živlenje. Morejo njim vzeti domovino i sloboščino, ali nega sile, ki bi njim mogla vzeti liibav do Cerkve i diihovništva. Ta liibav preide od roda do roda i slednji zdihlaj potretoga srca je namenjeni njoj.
Zlato klasje.
Kak so za telovno živlenje potrebne tri reči, najmre sunce, kriih i dihanje, tak so potrebne tri reči za duševno živlenje. Sunce duši je reč boža, hrana joj je sv. obhajilo, dihanje pa molitev. —	/?. J,
Sv. Ivan Bosko.
(1815 -1888).
Don Bosko po čelom sveti poznano ime svetnika blagosti i čistoga veselja. Od njega i njegovoga dela bi se dale napisati debele knige i so tudi napisane, zato bo to, ka podajam na tej par stranej od njega, nikelko pomenklivo. Da pa bo zbirka svetnikov jubilejnoga leta popuna, podajam tU na kratko njegov živlenjepis.
Bio je kmetsko dete. V tretjem leti je sirota ostao brez oče. Tisti, ki bo svoj čas oča sirot, je bio sam sirota. Domačo od-gojo je dobo od svoje matere Margarete. Bila je to priprosta, čedna žena, prežeta z Božov miloščov. »Potrebno je, moj mali Vanek, vsakoga sirmaka lepo sprijeti, ar v njem sprijemamo samoga Odkiipitela", njemi je večkrat pravila mati. Navajala ga je na odkritosrčnost, ga včila katekizmuš i moliti. Ivan se je vsikdar rad spominao njenoga navuka: „Bog te vsikdar i vse-šerom vidi." Jako se njemi je tudi dopadnola pesmica, štero so spevale stare mamice, kda so sprevajale Najsvetejše, štero je župnik neseo betežniki: „Edno dušo samo mam, či pa ešče to zgubim, ka bo te iz mene!" Znao je tudi razne igre. On, šte-romi bo igra sredstvo za osvajanje duš, je mogeo tudi sam biti podvučen v detečij igraj. Dokeč je bio doma, je paseo krave. Kda ga je pa mati poslala v sosedno ves v školo, štero je vodo kaplan, — v tistom časi je ešče nej bilo rednij škol, — je Ivan vsaki den prehodo pet kilometrov do škole — i se razmi, — ravno telko nazaj domo. Njegov nepravi brat se je čemerio, da Ivan hodi v šolo. Doma bi naj pomagao pri verstvi, ar so knige samo za brezposelno gospodo. I Ivan je mogeo ostati doma. V prostom časi je zbirao okoli sebe deco „pandure". Spoznao se
je tiidi z decov iz sosednij vesi i se od njij navčo nove igre za svoje male prijatele. Igra pa je nej bila samo zavolo igre. Večkrat je stavo igro i pravo: »Zmolite zdaj z menov litanije, pa mo se te dele igrali." Ali: »Pokažem vam to i to spretnost, gda zmolirno deseti del rožnoga venca." Hodo je po voži, kda je pa prišeo na sredo, je henjao i pred vsemi navzočimi ponovo predgo, štero je čiio zaran v cerkvi. Edno noč je senjao, da vidi četo dece. Edni so se smejali, drugi so se igrali, svajiivali, ništerni pa preklinjali. Kda je Bosko začiio preklinjanje, je skočo med nje, da je pomeri, v tistom trenutki pa se prikaže človek ves v bliščobi i pravi: „Ne z bitjom, nego z blagostjov i lubav-jov si pridobiš te svoje prijatele. Poskrbi, da njim prikažeš vso grdobo greha i lepoto kreposti." V tom časi pa deca preminejo, na mesto njij pa zagleda kozle, pse, mačke, medvede i druge živali. Zdaj se njemi prikaže tudi edna gospa, mati onoga človeka i pravi: „To, ka se zdaj zgodi iz tej živali, napraviš tiidi ti iz one dece." I živali vse spremenijo v čiste i mile ovčice, štere veselo skačejo okoli Človeka i Gospe. Te senje so odkrile Boski njegov živlenski cio, določeno njivo njegovoga bodočega delovanja i način postopanja z decov. Ivan goreče zažele postati duhovnik. Pa minejo leta, on pa ešče sploj doma. Pa Bog je poskrbo tudi za njega. Ednok je šo Bosko z misijona iz sosedne fare v društvi kaplana iz Murialda, don Kalossa. Med pogovorom z dečkecom je duhovnik spoznao njegovo nadarjenost i njemi pravo: „Ti moreš nadaliivati škole; pridi k meni, jaz te bom včio." Don Kalosso je Ivana ne včio samo latinsko slovnico, nego je gojio v njem kreposti tudi i s tem položo te-mel njegovoj svetosti. Vse to pa je ne bilo po voli njegovomi poubrati, ki ga je preganjao, zato Ivan odide služit k družini Moglie za pastera. »To je ne navadno dete", je pravila gospodinja »namesto da preklinja, on moli i spevle." Njegov vert je svedočo, kak ga je ednok najšeo na travniki v vznešenji.
Z igrami je vabo Ivan k sebi deco i jo navajo k pobož-nosli, jo večo katekizmuš itd. Njegovo geslo je bilo: »Dečki, vsikdar bojte veseli! Sistem veselja, je ves njegov vzgojni sistem. Ne si je mogeo zamisliti žalostnoga i pobitoga mladenca.
Dve leti je že Bosko sliižo, kda pride brat njegove matere i ga znova odžene v školo don Kalossa. Te dober duhovnik pa naskori vmrje i Bosko more hoditi v Kastelnuovo v školo. Vu-čiteo pa ga je brez vzroka zametavao i sovražo, gučao je, ka je Bosko ne za školo, nego za štalo. Zato ga mati odžene v varaš Chieri v gimnazijo sedemnajst let staroga.
Da se more vzdržavati, vči deco, je vožar, tišlar, šoštar itd. Bog je šteo, da se on, ki bo kak oča zapuščene dece, včio druge razna rokodelstva, tudi sam navči poedine meštrije. Med mladinov je ustanovo »društvo veselja", v štero je vpletao vče-nje i pobožnost. Po končanoj gimnaziji je bio sprejet v semenišče. Kda si je zbirao živlenski cio, njemi je mati pravila: »Jaz ščem, da dobro premisliš te stopaj i se te odločiš za stan, v
šteroga te Bog zove. Jaz se v to ne mešam, sam Bog naj to določi po svojoj voli. Za mene ne skrbi. Nikaj neščem od tebe i tiidi nikaj ne pričakiijem. Zapomni pa si, da sam rojena v sirmaštvi i v sirmaštvi ščem tiidi vmreti. Povem ti pa, či se odločiš za svetnoga diihovnika i po nesreči postaneš bogat, znaj, da te niti več ne poglednem." Bosko si je dobro zapomno te reči i se jij vsikdar s hvaležnostjov spominao. Po končanij bo-goslovskij školaj je v Kastelnuovu meo prvo sveto mešo. Ni-kelko časa je tii bio za kaplana, sledkar pa so ga premestili v Turin. V tom varaši pohdja bolnišnice i sirotišnice, pogleda tiidi „Malo hižo Bože Previdnosti", štero smo že opisali v živ-lenjepisi sv. Kottolenga, i pohaja voznike. Gda je najšeo po vo-
zaj vnogo robov mladencov, si je mislo: „Či bi ti mladenci meli dobroga prijatela, šteri bi skrbo za nje, je pazo i včio verena-vuk, što zna, či bi zajšli tak deleč kak so. Zato se odloči, da bo okoli sebe zbirao zapuščeno mladino. I zaistino! Zamazane, strgane, pohablene itd. je prikleno na sebe ravnotak, kak čiste, lepe i zdrave. Nekša gospa markiza njemi odstopi dve hiži, kde lehko zbira svojo mladino, vredila njim je celo kapelico sv. Frančiška Saleškoga za razne pobožnosti. Pa naskori njim je bila ta gostoliibnost odpovedana. Mogli so se seliti na drugo i tretje mesto, ar je nišče ne šteo meti dugo posla z Boskovimi
Tratnjek Števan
novomešnik
„panduri". Nazadnje so se znajšli na ednom travniki zviina va-raša. V bližini vzeme Don Bosko v rendo edno hižico, napravi kapelico, v šteroj je prva meša bila na Viizem. Vsi so bili veseli, ar ji tiiodnet nišče nemre stirati. Na konci prvoga leta se jij je zbralo tu do sedemsto. One, šteri so nikaj svojega ne rneli, je vzeo stalno k sebi, njim davao stan i hrano i njim poiskao delo. Don Bosko je hodo tudi po varaši i proso bogataše za dar govoreči: „Jes vas oslobajam od potepačov, tovajov, razbojnikov; vaša dužnost je zato, da mi pomagate!" Končno je kupo zemlišče i hižico, štero je prle meo z rende, i k sebi po-zvao mater, da njemi vertinji. Mati pa je bila že stara i je ne mogla vseh poslov pravočasno opraviti, zato si Don Bosko včasi sam napravi iz papira kuharsko kapo i skupno z mater-jov pripravla obed za svojo mladino. V par letaj je tak razširo hižo, da je mogeo stalno meti pri sebi na stani i hrani okoli stopetdeset mladencov. Pa on jih je znao vse zaposliti misleči na izrek: Dugi čas je vražji zglavnik.
Don Bosko pa je najšeo sebi tudi pomagače i sotriidnike med pobožnim duhovniki i verniki. Ustanovo je tudi Družbo hčeri Marije Pomočnice i Družbo Salezijancov. Vse njegovo delo nosi ime: salezijanski, ar si je za nebeskoga zaščitnika zebrao svetnika blagosti, sv. Frančiška Saleškoga. Don Bosko je meo, kak tudi njegovo delo, vnogo neprijatelov. Vnogi so ga ne raz-mili. Gda so se v Turini začnoli širiti krivoverci, je Don Bosko izdajao „katoličansko štivo" v šterom pobija krivoverstvo. Šteli so ga vmoriti, pa se je na čudežni način rešo. Kda se je Sa-lezijanska družba razširila, je pošilao misijonare v Ameriko, sledkar tudi v druge poganske kraje. Sam je šo na Francusko, Španjolsko, v Avstrijo, da svet spozna njegovo delo i da si najde sotriidnike. Vnogo čiidežov je včino že v živlenji. Te velki apoštol mladine je vmro sedemdeset let star. V leti rešitve rim-skoga pitanja 1. 1929 so ga papa Pij XI. prišteli k blaženim, v jubilejnom leti liidskoga odkiipienja pa k svetnikom i to na Viizem 1. aprila 1934 z velkimi slovesnostmi v navzočnosti več stojezer vernikov.
N a v u k. To, ka je sv. Ivan Bosko delao kak mali dečkec, da je zbirao okoli sebe prijatele, jih včio na verski navuk, na-vajao na pobožnost, skrbo, da zasovražijo greh i se oklenejo krepostnoga živlenja; to ka so delali verniki s tem, da so pomagali Don Boski v njegovom duhovniškom deliivanji, vse to je ne drugo kak „Katoličanska Akcija". Kat. Akcija je sodeliivanje vernikov, laikov v apoštolskom deli duhovnikov. Posebno v naših dnevaj, kda je tak malo duhovnikov, sv. Oča i škofje jako priporačajo Kat. Akcijo. Verniki, šteri pod nadzorstvom duhovnikov vodijo verska društva, širijo dober štamp, branijo vero, druge včijo na verske istine, je vabijo v cerkev i k sv. svestvom, ali je kak inači vspodbiijajo za dobro, ali njim dobro delajo; vsi tej delajo za razširjanje Kristušovoga Kralestva.
Ltibitelom siromakov.
Gda je svet obhajao 700 letnico smrti sv. Frančiška, veli-koga liibitela siromakov, je vodstvo tretjega reda sv. Frančiška v Črensovcih začelo nabirati na prvo hišo siromakov v Slov. krajini. Stojezero prebivalcov ma Slov. krajina, med njimi vnogo siromakov razdrapanih, razcepanih brez strehe, brez hrane. Za te nameni liibezen postaviti po Kristušovoj zapovedi „Liibi bližnjega svojega, kak samoga sebe", prvo hišo. Za nikoga driigoga. Ar so leta vsikdar slabša, so dari tudi vsikdar menši. A prido zato vsako leto, ar liibeča srca nikdar ne minejo.
Dozdaj je nabranoga nekaj nad dvestojezer dinarov go-tovčine, mamo 25 oralov šum i poldrugi plug njive kiiplene pa edno hišo v Soboti. En plug zemle je Dom tudi herbao v Tr-nji. S tem razpolaga dozdaj. V Soboti hiša ešče ne voplačana, ovo vse je plačano. V Soboti držimo siromaško kuhinjo, gde dobijo siromaki brezplačno hrano, ki pa moro kaj plačali, pa jo dobijo po znižanoj ceni. Na jezere porcij smo siromakom brezplačno razdelili, darovnikom bo dober Bog bogati plačnik. — V Turnišči podpiramo sirotišnico Deteta Marije, kje se odgaja siromaška deca. V Črensovcih delimo hrano 120 siromakom k božiči i viizmi.
To je dozdaj naše delo. A to je ne zadosta. Dom za siromake ešče ne stoji v Črensovcih. Toga moramo še postaviti. 1 gda ga postavimo, moramo skrbeti za njegov obstoj. Ka vala meti hišo puno siromakov, če pa ne hrane za te. Zato odbor dela za to, da bi kupo nekaj zemle, na šteroj bi zrasla najpotrebnejša hrana za siromake v Domi sv. Frančiška v Črensovcih, Soboti i za sirote tudi v Turnišči pa indri, kje de odbor skrbo za siromake. Naj odbor te svoj namen dosegne, je od Višje cerkvene oblasti dao potrditi pravila Cerkvenoga podpor-noga društva, štera pravila niže objavlamo. Prezvišeni g. kne-zoškof i ap. administrator še posebi priporačajo to društvo. Dužnosti so tak male, da vsaki siromak lehko pristopi. Letno se pokloni en prostovolni dar za siromake, če ne več, 25 par, i to od 2. julija do konca leta. To je takša malenkost, da jo vsaki zmore. Duševni haski so pa velikanski: svete meše za žive i pokojne, plača smilenosti pri Bogi za smilenost, zavest dob-roga dela, mirna dušna vest, molitve siromakov v živlenji i po smrti itd.
Odbor je dao štampati podobice sv. Frančiška, na štere so ta pravila s škofovskim priporočilom gornaštampana. Te podobice vsaki darovnik dobi brezplačno i ki je sprejme, postane kotriga, član društva.
Prosimo naše naročnike, naj pišejo po te podobice. Prosimo naše širitele, naj je delijo! Prosimo tretjerednike i tretje-rednice, naj je prevzemejo i širijo! Prosimo vse, ki so smilenoga srca, naj pristopijo k tomi društvi! Naši v tujini, tiidi vi pristopite!
Vsakoga prldavek, krstno ime, prebivališče s hišnov števil-kov i zadnjov poštov pa trbe zapisati i poslati na naslov: „Dom
sv. Frančiška" v Črensovcih.
Popolno viipanje mamo, ka v teh trdosrčnih, teških časaj samo smilenje bo zbolšalo naš teški položaj i prineslo človeštvi vroče zaželeni mir i blagoslov vu vsem od smilenoga Oče siromakov. Društvena pravila se etak glasijo:
Pravila.
Naslov: Podporno društvo „Dom sv. Frančiška" v Črensovcih.
Jezuša i njegovih, siromakov!
Namen: Z dobrovolnimi prispevki podpirati siromake, posebno sirotišnico „Deteta Marijike" v Turnišči, „Dom sv. Frane čiška" v Soboti i „Dom sv. Frančiška" v Črensovcih pa indri, kje bo društvo za siromake skrbelo.*
Članstvo: Član društva postane vsaki, ki se iz lubezni do siromakov odloči, da bo te v čelom svojem živlenji z nekim dobrovolnim letnim darom podpirao.
Dužnosti: Vsaki član pokloni društvi letno 2. julija ali konči do konca leta neki dobrovolni prispevek za siromake. Te prispevek sme biti tudi že 25 par.
Duhovne koristi: 2. julija, 17. septembra i 4. oktobra se služi sveta meša za vse žive dobrotnike društva, na osmi den gornjih godov pa za vse pokojne dobrotnike društva.
Vodstvo: Društvo vodi Odbor tretjega reda za zidanje „Doma sv. Frančiška"v Črensovcih po pravilih, od cerkvene oblasti 25. junija, 1. 1932., pod št. 1174 potrjenih. Št. 1174/32-1.
Vido
Lavantinski knezoškofijski ordinariat v Maribori, dne 14. 1.1935.
Škof i ap. administrator:
Dr. Tomažič.
*
LAVANTINSKI KNEZOŠKOFSKI ORDINARIAT
Št. 1174|32-a.	Maribor, 28. septembra 1935.
Odbori Driištya „Dom sv. Frančiška v Črensovcih",
Črensovci.
Odobreno Društvo „Dom sv. Frančiška v Črensovcih" ma hvalevreden namen, postaviti hišo za siromake i cerkvico na čast sv. Frančiški Asiškomi. V te namen je, kak prvejša leta, od svetne oblasti dovoljeno pobirati mile darove. Ar se ide za karitativno delo, kak ga terja krščanska liibezen — škofijski urad zbirko prav rad priporoča.
Škof i apostolski administrator:
f Ivan Jožef.
To so pravila. Vsaki je lejko zastopi, vsaki je tudi lejko spuni. Začnimo je letos spunjavati, ve je boža reč i zato večno istinska: „Veselos>a čarovnika liibi Bog" (2 kor. 9-7). Veseli je pa tisti darovnik, ki ne odlaša z svojim darom. Na te vesele darovnike se nanaša najpravičnejši pregovor „Ki hitro da, dvakrat da". Bodimo vsi veseli darovniki.
Odbor za zidanje „Doma sv. Frančiška" v Črensovcih.
* Pripomba. Sem spadajo tudi naši misijonarji, ki so veliki siromaki, da se odgojijo in da morejo uspešno delati.
škofijo, si lehko mislimo! Pobrigao se je dr. Srebrenič za pastire svojim ovcam — vernikom. V srcaj svojih vernikov je med tem poživlao vero v Kristusa i njegovo Cerkev. V te namen je priredo v svojoj škofiji izredno dosta evharističnih kongresov i shodov. I tu, na tej kongresaj i shodaj je dr. Srebrenič spovedavao, mešiivao, predgao, se razgovarjao z liidmi i je tolažo. Velko, izredno velko je njegovo delo tiidi med mladinov. Nega vesi v njegovoj škofiji, kde ne bi delalo močno krščansko »križarsko* društvo. Zato je razumlivo, da je to delo škofa Srebreniča trn v peti njegovim nasprotnikom i tej se včasih s pravov besnostjov borijo proti njemi. Pa škof Srebrenič ne popusti — je kak pečinana, na šteroj se je že ništerno nasprotnikovo delo razbilo i se šče bo. I šče nekaj. List Jstina" piše od njega: „Ne je šče prišeo čas, ka bi pisali odličnoga i važnoga zadržanja krškoga škofa za časa prveših režimov pri nas. Od toga bo pisala zgodovina. Škof Srebrenič vsešerom brani istino, brani sloboščino svojega naroda, bolijo ga krivice, štere morajo trpeti njegovi verniki. Pa on ne prenaša tej bolečin v tišini svojega srca, nego junaško tolaži, krepi svoje vernike, jim pomaga, piše prošnje, sili oblasti, naj prenehajo z mnogimi krivicami, štere je napravilo prvejše ravnanje." Zaistino, njegovo živlensko vodilo je: služiti Bogi i syo-jemi liidstvi! Srečni verniki, ki majo takšega pastira.
Križ se je blagoslovo v Lendavskih goricaj, šterOga so naši vrli delavci v Zagrebi, postavili gor. Križ je jako lepi i je spomin trde vere našega si-romaškoga delavstva, ki po tujih krajaj roboti, a najdražji svoj kinč, vero pa čuva.
Križ sta dala gorpostaviti dva brata Boroviča v Odrancih, ki ga je lepo izdelao kamnosek Močnik v Soboti. Križ je blagoslovlen 5. julija.
Mešniška posvečenje. Lavantinski knezoškof i naš ap. administrator, dr. Tomažič Ivan Jožef so posvetili 5. julija v Maribori 7 naših novomešnikov.
Slavnost Marijine družbe v Črensovcih. Dneva 17, majuša je mela dekliška Marijina družba svoj den, šteri nam bode ostao v neizbrisnom spomini. Bio je to den radosti i diiševnoga veselja ne samo za driižbenice, nego tiidi za druge, ki so se vdeležili te slavnosti.Ob desetoj viiri so se Marijine driižbenice zbrale punoštevilno, okoli sto, na župnišči, povečini v belom gvanti. Tu so pozvale celoj fari dobro poznano velecenjeno gospodično Vuk Heleno, ki se je odzvala našemi vabili i prišla za botro našoj novoj zastavi. Zastavo smo sprijele v roke od g. duh. voditelja, vlč. g. župnika, ki so nas vse pred župniščom slikali i nato smo se v lepoj procesiji napotile v cerkev. Tu so vlč. duh. voditeo v lepih rečeh gučali od lepote Marijine družbe ino njenoga živlenja, ki je varstvo mladih deklin, čuvarica nedužnos-ti i kažipot v nebo. Nato je bio sprejem novih članic 11 po števili. Tii omenimo, da smo letos že mele sprejem novih članic na svetek Mar. oznane-nja, 38 deklin. Tak se je letos pomnožila naša družba za 49 članic. Po sprejemi so vlč. g. duh. voditeo blagoslovili novo zastavo, ki se je vsa lesketala v zlatoj vezenini. Brezmadežna podoba Marije je milo gledala iz nove zastave na svoje varovanke, tak lepo so jo izdelali v Ljuljani pri .Našoj Slogi." Pri sv. meši, ki se je služila za vse driižbenice, so pristopile vse driižbenice k skiipnomi sv. obhajili. Prizor, ki nudi ganotje. Lepo spevanje je sprevajalo naše genotie i duše so nam plavale v sreči Popoldne pa je po večernicaj mela dekliška mladina svojo proslavo v »Našem domi", kje je z ednim tiidi proslavila materinski den. Na sporedi je bilo: govor vlč. g. dfih. voditela od matere ino njenij žrtev. Pesem driižbenoga zbora ino solo točke. Lepe deklamacije od matere i od zastave Marijine. Nato je sledila krasna igra »Goslarica naše ljube Gospe". Dekle, po večini same novinke, so vloge dobro rešile, posebno še Gizela Vuk, ki je igrala mlado Goslarico naše liibe Gospe. Proslava je v splošno zadovoljstvo uspela. Obiskale so nas tiidi članice iz sosedne Marijine družbe iz Hotize. Dekle, prapor je naš, zastava bodi nam sveta, zdaj gledajmo še, da mnogim nevarnosti izpostavlenim m'adenkam pokažemo pot v driižbo Marijino, pod zastavo Brezmadežne, Z liiblenim Sinom nas blagoslovi — Devica Marija! Zdaj, kda smo poročale od naše družbene slavnosti, se najsrčneje zahvaliijemo vsem številnim darovnikom, ki so nam pomagali, da smo si mogle v tak kratkom časi nabaviti zastavo.
Dari.
Na dom sv. Frančiška so daruvali v Din. sledeči: N. N. Bogojina, za dekliški zavod v Soboti 10, Pozvek Cecilija Vidonci, iz Francije 20, Kol-manič Marija iz Francije 44, Gamboc Marija, Cankova iz Francije 26, Kram-pač Poza i Marija, G. Bistrica, 10 1. vina, Kartuzijanski prior Salignaug, Francija, 100 Frankov, Lepoša Ana, Tešanovci, je v Franciji nabrala 176. Daruvali so v Frankaj: Vučak Marija, Ivanovci 10, Lepoša Lujzika, Tešanovci, Kovač Marija, Trnje, Maučec Marija, Car Ana, Kuštanovci, Tot Karolina, Prosečkaves, vsaka po 5, Celeč Marija, Bodonci, 2, Bot llonka iz Dobrov-nika, 2, F. R. Cadion, 3, Jules Cadion, 3, T. S. Cadion, 3, Prene Chretien, 5, Vene Poiter, 5, Eugenije Hujes, 3, i Beurdai 1. Kral Jožef za zdravje žene v Franciji, Žižki 25, za travo v Trnji 370. N. N. Beltinci, prosi za odvrnjene nesreče pri živini, 5, Grah llonka v Franciji, njena sestra i te gospodinja 50, Plej Verona, arendana 1.1935. D. 400. Izdali smo na prvo rato pisalnoga stroja 600 Din., za razglasitev pri odaji trave 10 Din, — Oča sirot povrni vsem obilno.
Na siromaško blagajno pri Domi sv. Frančiška v Črensovclh so daruvali v Din, sledeči: Črensovska cerkev 600, Drvarič Kristina, Bogojina, iz Francije na sirotišnico Deteta Mar. v Turnišče, 15, N. Hotize na sirotišnico 10, Špilak Ivan i Ana, Chicago, na sirotišnico, da se njima žela spuni po liibezni do siroroaške dece i po molitvaj te, 10 Dolarov (500 Din.) Nei-menuvana z Chicage na sirotišnico Deteta Marije 2 Dolara (100 Din.), 119 i pol kg. kukorice odane 119.50 Din., Kr. banska uprava, Ljubljana, 2000 Din. Izdali smo č. materi za foringo i za foringo darov č. sestram v Soboto 90 Din, meso za siromake v Črensovcih 700 Din, krtih za siromake v Čren-sovcih 250 Din., sestram v Turnišče 600 Din. — Marija naj bo smilena plačnica vsem darovnikom.
Rešitev vgank 6. snopiča.
1. Zakaj se veseli narod novim svetim mešam? 2. Kakšo oblast dobi no-vomešnik pri posvečiivanji? 3. Gda sme novomešnik dobleno oblast izvršavati?
Pravilno i prav lepo je rešo vse tri vganke Trajbarič Štefan, Filovci 4. Njegova rešitev se etak glasi: 1. Narod se veseli novim sy. mešam zato, ar pri vsakoj sv. meši dobi duhovnika, ki pripravla liidi za večno živlenje.
2.	Novomešnik dobi pri posvečiivanji oblast, da a) lehko opravla sv. mešo, b) odpuščati grehe, c) deliti sv. svestva, d) da lehkO posvečuje i blagoslavla.
3.	Noyomešnik sme dobleno oblast izvršavati, gda dobi dovolenje od škofa.
Knigo od Vatomika dobi pri uredniki M. Lista, naj pride po njo sam.
Pošta.
Kustec Martin, Mostje 74. Čislo dobiš pri g. kateheti Koreni. Hvala za napisani pozdrav i spoznanje, da vam je Mar. Ograček na hasek. - Sukič Anica, D. Slaveči 92. Tvoje tudi g. kateheti poslali k sv. Jiirji, zglasi se pri njih za nje. - Litrop Štefan, Renkovci. Ti pa pridi po nje v Črensoyce na uredništvo. - Grlec Viljem, Rakičan. Prosimo odgovora, da li si dobo pisemski papir že, ali ne? - Zver Štefan, Mostje 73. Prvič mi pišeš i me pozdravlaš. Hvala ti lepa, Le ostani vrli, pa te Marija mladenka bo vodila po lepoj poti jakosti. O kak srečno je mlado srce, če se da po Mariji voditi.
Vganke.
Ki mi pošle najlepši odgovor, 1) Kak se mora sveta meša poslušati 1
2) Kakši greh včini, če jo ne posluša,
dobi za dar lepo novo knigo „Sv, maša".