Mladi fizik.
Piše J. N. I.
¦    /^f^^^.         ra^' otroci! Star sem že in mnogo sem izkusil. Vem, kaj
I  z*7^^?~^W       vam uSaia> a vem tuc^> da Je  marsikaj, kar vam ugaja,
I ^^^^^^\W   škodljivo za  vse poznejše življenje.  Nekateri otroci, ki
I    ^^*^P^iK«jj^   se preveč vdajo neumnim igram, ostanejo vedno otroci
I     ^-^^lJO I   ^rez sm's'a za resn0> pametno življenje, in teh je, žalibog,
^^^^j^^^j   precej veliko. Pri nekaterih pa se pozna že v rani mla-
dosti,  da  bodo  delali   čast  sebi,   staršem   in   narodu.
Poznal sem dečka, ki je bil pameten kakor mož.  Večkrat je prišel k meni,
me vprašal to in ono, in ker sem mu rad dajal pojasnila, sva postala prav
dobra prijatelja.  Da veste, kako se je ta zabaval, vam hočem marsikaj po-
vedati o njetn.
Nekoč pride k meni in ini reče, da ima glavnik s posebnimi last-nostmi. Drgati ga začne ob ramenu, potem mi ga pa dene k ušesu, vpra-šajoč me:
„Ali slišite prasketanje?"
»Da! Kako si pa prišel do tega?"
Sosedov Tonček mi je hotel z glavnikom najprej odrezati ramo, potem po uho, in tako sem slišal," mi odgovori.
nKako si pa spoznal, da se mora glavnik drgati najprej ob ramenu?"
,,No, to ni bilo težko. Vedel sem, da praskečejo tudi žveplenice, če \   jih drgamo."
nRes je! Glavnik pa praskeče tudi pozneje," pravim.
—«    10   .--
,,Saj ravno to mi ni šlo v glavo; zato sem prišel k varn, da mi po-jasnite."
Ukazal sem zagrniti okna. Ko smo bili v popolni temi, mu rečem, naj dobro tare glavnik in naj ga potem približa prstu.
BAh, čudno!" je zakričal in poskočil.
,,Kaj se je pripetilo?" vprašam.
»Iskrice kakor zvezdice so skakale na moj prst," odgovori deček.
MTo ravno setn hotel, da vidiš. Ali veš sedaj, kaj provzročuje pra-sketanje?"
,,Iskre ga provzročujejo."
rDobro! Sedaj pa odgrni okna!"
Ko smo bili zopet v svetlem, sem mu zrezal papir na koščke, ki jim je moral približati glavnik.
nGlejte, glejte!" se je dtček zopet začudil, ,,kot muhe skačejo pa-pirčki od mize do glavnika in od glavnika na mizo, kakor bi jih peklo. To pa moram pokazati svojim vojakom, ki me pričakujejo spodaj."
nPa ne danes!" sem ga svaril, ,,ker je deževno vreme."
,,Ravno to je dobro. Danes lahko vsem pokažem, ker so vsi v lopi," se odreže.
,,Tedaj jim pokaži."
Šel je; letel je po stopnicah in hipoma je bil spodaj general, ob-koljen od svojih vojakov. Hotel sem videti, kako se konča predstava. Sedel sem poleg okna, odkoder sem mogel opazovati vse, kar se je godilo v lopi. Mnogo sodov je stalo tam; en sod si je izbral naš junak za oder, ki je začel na njem govoriti z veliko samozavestjo.
,,Dragi vojaki, korenjaki! Marsikaj ste že poizkusili, marsikaj ste že videli in slišali in marsikaj že veste, a o čudežih, ki jih dela ta-le glavnik, se vam niti ne sanja. Pokazati vam hočem samo glavnik, in debelo boste gledali. Glejte! Najprej ga drgnem in ko ga bom približal listkom, ki jili vidite na sodu, bodo skakali k njemu in mu dajali poljubčke."
Približal ga je listkom, listki pa se niso ganili. Mislil je, da je prc-šibko drgal; zaraditega je začel treti glavnik po ramenu, po kolenih in po trebuhu, da je bil že ves rdeč, a nič ni pomagalo. Listki so pričakovali mirno svoje usode. Ko je bil Slavko — tako mu je bilo ime — v največji zadregi, je začel nagajivi Lukec skrivoma pihati, da so sc jeli listki zibati. Sedaj je Slavko, ki je mislil, da se mu je posrečil poizkus, ves navdušen zakričal: „Vidite!" V tem trenutku pa so med gromkim smehotn odfrleli listki daleč okrog soda, in Slavka je bilo jako sram. Pogledal je proti mojemu oknu in ko je videl, da se tudi jaz smejetn, je zablisknilo v njc-govih očeh, in je resno vprašal:
„Ali veste, zakaj ni hotel glavnik delati čudežcv?"
Vsi so umolknili; premišljevali so, a odgovor je moral dati Slavko sam:
,,No, ker niste vredni, da jih vidite!"                                        (Dalje.)