Naša Milica.
Spisal Peter Petrovič
ej,  kako imamo radi svojo Milico!   Brez  nje  si  kar  ne  moremo misliti niti veselja niti zabave.
Ljubezniva je   in dobrosrčna,   da  nikoli   tako!   Pravijo,  da ima vse to od naše   mamice.   Pa je tudi res!   Saj   so   tudi   naša mamica ljubeznivi in dobrosrčni,   da jih   vsak  hvali   in spoštuje. Ali kaj šele mi — mi! Pa saj veste, kako je, če ima človek rad svojo mamico. To se ne da povedati z besedami, to človek saino čuti.
No, pa naša Milica ima sedaj zlate časel Oh, moj Bog, kako se ji dobro godi! Samo videti bi jo morali, pa bi rekli z menoj vred: »V resnici! Ta-le Milica pa ima nebesa že kar tukaj na zemlji!« E, pa vam je kakor sam angelček naša Milica!
Kako vam gleda! Ti njeni očesci sta tako prijazni in vdani kot dve vijolici. In njena usteca, kadar se ji zakrožita na smeh! Da, kar sam se moraš smejati, če si še tako slabe volje.
Pa že čujetn vaše vprašanje: »Kaj pa vendar dela vaša Milica ves božji dan?«
I, nič posebnega! Kaj pa naj tudi počne tak otrok ? Zjutraj se zbudi,   ko prisije  solnce v sobo  tako   toplo in vabljivo,   da ni mogoče   več   strpeti v  postelji.   Izpod   tople  odeje  iztegne  bele,   okrogle ročice in si pomane oči.   Sede  na posteljco in zakliče:   »Mamica,  mamical« In mamica pridejo k Milici. »Dobro jutro, mamica!«
In Milica se oklene mamici okolo vratu, jih presrčno poljubi ter kliče venomer: »Mamica, moja mamica!«
»Pa si že molila, Milica?«  vprašajo mati.
»Jej, molila pa še nisem«, pravi Milica in se precej prekriža. Potlej poklekne in dvigne nedolžno oči proti nebu, a roke se ji sklenejo k molitvi. Ah, kako srčkana je Milica v takih trenutkih! Potem pa moli s pobožnim, milim glasom:
»Angel varuh moj,                                          pa današnji dan
ki si rae nocoj                                                bodi meni v bran,
varoval zvestd,                                                da dospem v neboU
*   ¦#•   bOBRO JUTRO, OČK/1!   *   ^
-^   56   Hg~
Potlej pa mamica Milico lepo umijejo, počešejo in oblečejo. Pri vsem tem pa kar nič ne vpije in ne joka, nego še dobro ji de mrzla voda. Ta jo vsaj popolnoma zdrami, da se čuti vso čvrsto, živo, veselo.
»Sedaj pa greva, Milica, voščit očki dobro jutro«, reko mati.
In Milica pravi: »Pa pojdiva, pa pojdiva!« In bliskoma spleza na stol, pa prosi: »Mamica, nesite me štupa-ramo!«
In mamica zadenejo Milico štupa-ramo in gredo s tem sladkim bre-menom v sobo, kjer sede očka pri zaiutrku. In obe — mamica in Milica — se presrčno zasmejeta, ko zagledata predobrega očko in obe vzklikneta obenem: »Dobro jutro, očka!«
»Dobro jutro, srčecel« odgovore očka, vstanejo, gredo k Milici in jo vroče poljubijo na rožnata ličeca.
Sedaj se pa začne za Milico veselo življenje!
Ko popije skodeljico sladkega mleka, tleskne z rokami in se zasuče po prostorni sobi. Pa tako gre ves dan. Polne roke ima dela. Zdaj se peča s svojimi punčkami, zdaj lista lepe knjige s podobami, zdaj se suče po kuhinji, da ujame kje kaj boljšega za zobke, zdaj je pred hišo na vrtu med roži-cami . . . No, da! Povsod je je dosti, a nikjer ni nerodna ali razposajena. Zdaj poprosi marnico za perišče žita, pa zleti z njim na dvorišče in začne klicati kokoši: »Na, pi-pi-pi-pi! Na, pi-pi-pi-pi!«
Glejte, taka se mi zdi naša Milica kot topli, mladi solnček, ki razsiplje povsod svoje zlate žarke, ki vse ogreva, vse razveseljuje.
In kakor je solnček zvečer truden in gre spat za visoke gore, tako je trudna tudi naša Milica in zvečer si želi pokoja.
»Angel varuh moj,                                          pa vso dolgo noč
ki si bil z menoj                                             bodi mi v pomoč,
danes ti zvesto,                                               da dospem v nebo!«
In Milica nagne glavico in sladko zaspančka. Lahko noč, ti naša ljuba Milica!