108 Glasnik SED 60|1 2020 Knjižne ocene in por očila V anja Huzjan* Mimohod blaga je nova znanstvena monografija Zbirke Vpogledi Inštitu- ta za novejšo zgodovino, ki pretežno tematizira materialno kulturo prete- klosti. Izjemi sta kulturnoantropološki raziskavi, ki se soočata s sodobnim po- rabništvom. Urednik Andrej Studen je uvodoma poudaril, da naj bi v mono- grafiji zbrane študije primerov poglobile […] naše védenje o socialni, gospodarski in kultur- ni zgodovini. Prispevale naj bi k večjemu razumevanju današnje družbene blaginje in izobilja reči, ki jih vsakodnevno kopiči- mo s potrošništvom. Opozorile naj bi na procese, ki so prive- dli do današnjih standardov, novih mentalitet in modernega življenjskega stila. Izpostavile naj bi tudi strukturne razlike in procese, ki se v zvezi z materi- alno kulturo in potrošništvom pojavljajo v različnih družbenih sistemih, torej v kapitalizmu, socializmu in v dobi tranzicije. (str. 7–8) Katere sestavine materialne kulture na Slovenskem so pridobile menjalno vrednost in postale blago ter se bral- cem monografije predstavljajo v slo- vesnem sprevodu? Aleksander Žižek in Boris Golec sta pregledala oporoke iz fondov krajevnih sodišč, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Celje in so se v več- jem številu začele pojavljati ob koncu 18. stoletja. V njih sta odkrila nasledn- je sestavine pretežno kmečke material- ne kulture: nepremičnine, predvsem dragoceno zemljiško posest in stavbe; premičnine, predvsem živino ter orod- je in zaloge hrane in krme; denar, pre- težno kot delež na posestvu za ženo, preužitkarje, neporočene tete ali strice in sirote. Podedovana pa sta bila tudi izterjava in vračilo dolgov. Stalnica oporok so bila intencije in volila cerkvi (pogrebna maša, maša zadušnica in sedminska maša) ter darila revežem. V oporokah so redki zapisi osebnih pred- metov, ki razkrivajo pretežno sestavine oblačilne kulture in kak kos pohištva, npr. skrinjo. Andrej Studen se posveča obrtnim in industrijskim razstavam 19. stoletja ter jih interpretira kot medij industrij- ske in porabniške družbe. Tovrstne razstave so imele oglaševalski namen, saj so se obiskovalci seznanili z eko- nomsko in idejno vrednostjo predmeta. Prva gibala razstav so bila obrtno-in- dustrijska društva. Graško Društvo za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti je tako prodajno razstavo v Ljubljani septembra 1844 organiziralo z namenom, da bi pritegnili trgovce iz enega najpomembnejših pristanišč v južni Evropi – Trsta – in jih povezali z domačimi obrtnimi delavnicami in industrijo. V Reduti in Virantovi hiši na trgu pri sv. Jakobu so bili razstavl- jeni odlični in tudi najpreprostejši me- talurški, lončarski, stekleni, mizarski, kemični, kmetijski, tiskarski in knjigo- veški, pleteni, slamnati, suhorobarski, sukneni, bombažni, laneni, usnjeni, svileni in krzneni izdelki, izdelki iz dragih kovin, roževine in kosti, ure, papir, rože, modeli strojev, glasbeni inštrumenti, dežniki in sončniki, slike in litografije. Obrtno-industrijske raz- stave so postale v 30. letih 20. stoletja prostor za samopredstavitev podjet- niške elite in hkrati prostor, kjer se je meščanstvo urilo v kulturi porabništva. Marija Počivalšek analizira prodajni katalog trgovske hiše Rudolfa Ster- meckega iz Celja, ki je prva na Slo- venskem ponujala kataloško prodajo manufakturnega, modnega in galan- terijskega blaga, čevljev, konfekcije in perila, ki sta bila v večji meri sešita v lastnih šivalnicah, pa tudi modnih dodatkov, hišnega tekstila, športnih izdelkov, igrač, fotografske opreme, daljnogledov, svetil, glasbil, gramofo- nov in plošč, pripomočkov za gospo- dinjstvo in higieno itn. Katalogi so bili ilustrirani z natančnim opisom izdel- ka (barva, material, velikost in cena). Stermecki je blago, namenjeno sredn- jemu sloju meščanstva in premožnej- šemu delavstvu, sprva razpošiljal po avstro-ogrski monarhiji in pozneje po vsej Jugoslaviji. Kljub temu da je kata- loška prodaja omogočala premišljeno izbiro, je bilo mogoče nepoškodovano blago v primeru neustreznosti vrniti. Dunja Dobaja je raziskala učila in učne pripomočke v ljubljanskih javnih ljud- skih in meščanskih šolah v obdobju med obema vojnama. Uvodoma po- jasnjuje pravno ureditev in osvetljuje prostorsko stisko meščanskih in ljud- skih šol. Nato opiše odstranjevanje učil in učnih pripomočkov ob razpadu avstro-ogrske monarhije, npr. trgan- je neprimernih strani iz šolskih knjig, prebarvanje napisov itn, ter uvajanje novih za potrebe jugoslovanske drža- ve. Zaradi pomanjkanja finančnih sred- stev po prvi svetovni vojni so mnoge učne pripomočke izdelali kar učitelji ANDREJ S TUDEN (ur .): Mimohod blag a: Mat er ialna k ultur a po tr ošnišk e dr užbe na Slo v ensk em. Inštitut za no v ejšo zgodo vino (zbir k a Vpog ledi), Ljubljana 20 1 9, 2 42 s tr . * V anja Huzjan, un iv . dipl. e tnologinja in k ultur na antr opologinja, s tr ok o vna sodel a vk a, ZR C S AZU , Inštitut za slo v ensk o nar odopisje; v anja.huzjan@zr c-sazu.si. 10 9 Glasnik SED 60|1 2020 Knjižne ocene i n por očila V anja Huz jan skupaj z učenci, šolska ravnateljstva pa so poskrbela, da je mestna občina revnim učencem priskrbela brezplačne šolske potrebščine. Mimohod učil in učnih pripomočkov med obema vojna- ma je bil naslednji: table, krede, zeml- jevidi, ruska računala, lesena geomet- rijska telesa, metrske palice, merilniki za tekočino, tehtnice z utežmi, knjige, zvezki, papir, mape, peresa, svinčniki, telovadna orodja v šolah, ki so imele telovadnico, in šolski vrtovi. Jerneja Ferlež na primerih televizorja, avta in pralnega stroja analizira premi- ke prostorov vsakdanje rutine in pros- tega časa v 60. in 70. letih 20. stoletja. Televizor, avto in pralni stroj so, poleg zrahljanih vezi hišne skupnosti, vpliva- li na umik ljudi z dvorišč v stanovanja. Sprva je bil ogled televizijskega preno- sa zaradi redkih sprejemnikov družab- ni dogodek. Z večjo dostopnostjo je televizor postal osrednji predmet veči- ne dnevnih sob in ogled programa dru- žinski večerni ritual. Možnost nakupa pralnega stroja je žensko razbremenila težaškega dela, stiki s sosedami so se omejili na obešanje in pobiranje perila, gospodinjska funkcija dvorišča je tako sčasoma zamrla. Ljudski fičko , stoen- ka, spaček in katra so omogočali večjo mobilnost družin, pogostejše izletniško preživljanje prostega časa in postopno oddaljevanje od hišne oz. sosedske skupnosti. TV sprejemnik, pralni stroj in avto so bili v času uvajanja v gos- podinjstva simbol družbenega statusa. Podobno vlogo je imel traktor na slo- venskem podeželju, o čemer piše Meta Remec. Traktor ni le spremenil načina pridelave poljščin iz ročnega v strojno, s čimer se je spremenila tudi kulturna krajina, temveč je postal simbol mo- dernega kmetijstva. S svojo surovo močjo naj bi socialistično revolucijo razširil tudi na podeželje. Od druge polovice 50. let so kmetijske zadruge, v katere je bilo tedaj vključenih 70 od- stotkov kmečkih gospodarstev, skrbele za mehanizacijo, predvsem traktorje, in reprodukcijski material. Do srede 60. let je veljalo, da kmet ne sme imeti traktorja v zasebni lasti, ker bi to vodi- lo v kapitalizem, a je število zasebnih traktorjev postopoma raslo vse do kon- ca 80. let, ko je imela traktor praktično vsaka kmetija, pa čeprav le za okras. Hitrejša obdelava zemlje in večja ko- ličina poljskih pridelkov sta kmetom omogočila zaposlovanje v bližjih in- dustrijskih obratih, hkrati pa je moder- nizacija kmetijskega gospodarstva od kmeta zahtevala izobraževanje na pod- ročju strojništva in agronomije. Ana Kladnik se posveča raziskavi ma- terialne kulture gasilstva v funkcijah porabništva in vsakdanjika. Prostovolj- na gasilska društva so v 19. stoletju na- stajala zaradi narodnih gibanj in pritiska proizvajalcev gasilskih vozil in opreme na mestne veljake. Poleg (junaške) pri- marne funkcije so imela še močno druž- beno, predvsem družabno (vrtne veseli- ce, tombole, pustovanja, silvestrovanja itn.) in simbolno vlogo. Socializem je sicer vnesel spremembe v lokalno samoupravo ter organizacijo gasilske službe, a folklora ob pridobitvi »nove društvene gasilske brizgalne« (str. 133) je bila podobna predvojni. Konec 60. let je vzniknila skrb za gasilsko dediščino (gasilski muzeji) in ohranjanje tradicije z gasilskimi prireditvami. Jurij Hadalin je raziskal pojav jugo- slovanske malice, ki naj bi bila kruh s pašteto. V duhovitem prispevku oriše nastanek socialistične paštete različnih proizvajalcev, proizvodnjo, oglaševa- nje ter umeščenost konzerviranih živil v nastanek samopostrežnih trgovin in razcvet porabništva v drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja. Marta Rendla se posveča raziskavi se- stavljivega sistemskega pohištva v so- cializmu. Serijska proizvodnja sistem- skega pohištva je odgovorila na potrebe povojne obnove in gradnje novih druž- benih stanovanj, novega življenjskega sloga z več prostega časa in večjo druž- beno močjo žensk in otrok ter višjim standardom družbe, ki se je spreminjala v porabniško. Arhitekti in oblikovalci so se ob upoštevanju načel funkciona- lizma navezovali pretežno na skandi- navsko oblikovanje. Razvoj cenovno dostopnega sestavljivega pohištva so omogočili tehnološki razvoj z novimi obdelovalnimi tehnikami in tovarne za velikoserijsko proizvodnjo. Pohištvo slovenskih lesnopredelovalnih podjetij je bilo primerljivo z evropskim. Daša Ličen z natančno analizo razkriva izvozno trženje danskega hygge, ozna- čevalca z izmuzljivim označencem. Neprevedljivi hygge naj bi pomenil umetnost dobrega življenja, kar vklju- čuje udobje in prijetno vzdušje, s čimer tvori zgodbo blagovne znamke, ki trži hygge izdelke (dišeče sveče iz narav- nih sestavin, skandinavske kulinarične dobrote, leseno pohištvo, pletene no- gavice in odeje v pastelnih barvah), za dosego hygge stanja, nasprotnega vro- čici vsakdanjega porabništva. Hygge, ki je nasproten vsemu materialnemu, menda ni mogoče kupiti z denarjem, a kaže, da lahko pripomore k hygge okoliščinam. Uspešnemu izvoznemu trženju »danskega udobja«, ki ga nudi nostalgično vračanje »v dobre stare ča- se«, fantazija idealizirane preteklosti, ki gotovo ima svoj raison d‘être, se je nazadnje pridružilo še trženje lykke, »danske sreče«. Za avtorico prispevka poblagovljenje hygge ne pomeni nujno onesnaženja izvirnega hygge, a ven- darle poziva kupca »danskega udobja« k političnemu razmisleku. Veronika Zavratnik v svojem prispev- ku na primeru obutve, predvsem all- stark, pokaže na preplet funkcionalne in simbolne vloge, ki jo imajo sesta- vine oblačilne kulture v procesu isto- vetenja, razločevanja in razkazovanja pripadnosti ter na njihovo evokativno moč zaradi čustvene zasedbe. Avtorica omenja tudi svojevrsten proces perso- nalizacije, ko se obuvalo z redno rabo lahko preoblikuje in postane »del tele- sa«. V prispevku najdemo kratko zgo- dovino obuvanja, opredelitev obuvala v kategoriji vsakdanjika ter zaznamek o rasti količine kupljenih obuval v so- dobnosti in hkrati še vedno živahni če- vljarski obrti zaradi podaljševanja upo- rabnosti čustveno dragocenih obuval. Navedeni prispevki nam razgrinjajo: nastanek porabniške kulture ob prelo- mu 19. v 20. stoletje v mestih kot del širšega procesa modernizacije druž- be, preoblikovanje (gospodinjskega in gospodarskega) vsakdanjika zaradi 110 Glasnik SED 60|1 2020 * Izt ok Ilic h, publici s t, pr e v ajalec in ur ednik; izt ok .ilic h@amis.ne t. Knjižne ocene in por očila V anja Huzjan Knjižne ocene in por očila Izt ok Ilic h* tehničnih in tehnoloških novitet, pou- darjeno spolno in razredno istovetnost in razlikovanje na temelju porabništva in obrnjeno stran puritanske etike, ki sicer časti skromnost, a je zanjo zna- čilna (prisilna) razsipnost. Porabniška kultura je kultura smetenja. Kopice predmetov, ki nas obkrožajo, bi z dru- gačnimi očmi lahko ugledali kot ko- pice smeti. K trditvi urednika Andreja Studna, da »potrošnja blaga tvori po- memben motor tako globalne konjunk- ture kot tudi nacionalnih ekonomij« (str. 5), bi lahko dodali, da je porabni- štvo res prispevalo k udobnejšemu ži- vljenju večine prebivalstva, a da je za dobičkonosnost, ki se ne ozira na skup- no dobro, vendarle najpomembnejša t. i. finančna transakcija. Beatrix Vreča iz radgonskega muzeja Museum im alten Zeughaus kot čla- nica uredniškega odbora pričujočega zbornika v uvodu povzema izhodišča razprav in izpostavlja ugotovitev: »Do konca prve svetovne vojne na območju od Špilja do Radgone Mura ni bila mejna reka. Pariška mirovna pogodba 10. septembra 1919 je v 27. členu za mejo med Republiko Avstrijo in Kral- jevino SHS določila glavni tok reke in s tem grobo spremenila življenje lju- di. Radgona / Radkersburg je postala razdeljeno obmejno mesto. Ljudje na obeh straneh reke so se morali naučiti živeti z mejo.« (str. 14) Štajerski deželni glavar Hermann Schützenhöfer v predgovoru nakazuje še eno povezovalno rdečo nit vsebine: »Leto 1918 je našo deželo potisnilo na rob Evrope in trajalo je vse do vstopa Slovenije v Evropsko unijo, da je Šta- jerska spet v srcu Evrope. Dvojezična publikacija ponazarja, da je Mura sicer razdelila državi, ne pa ljudi. Odnosi s sosedi niso bili nikoli prekinjeni, zgra- jeni so bili mostovi in sklenjena nova prijateljstva« (str. 6). Tretjo misel, ki je tudi navzoča v večjem delu razprav, je dodal Hein- rich Schmidlechner, župan mesta Radkersburg / Radgona, ki je zbornik založilo in izdalo. Poudarja, da je »na dvojezičnost publikacije treba gledati kot na nadaljnji korak, da bi zgodovino lahko opazovali iz različnih zornih ko- tov, ne da bi pod vprašaj postavili skup- no regionalno pripadnost« (str. 8). Kajti »mesto Radgona zdaj ni več v žarišču sporov zaradi določitve meje, ampak v središču Evrope regij nedaleč od držav Slovenije, Madžarske in Hrvaške.« Projekt je z natisom zbornika dosegel vrhunec dejavnosti, ki jih je v jubilej- nem letu 2018 izpeljal radkersburški Museum in alten Zeughaus. Organiza- cijsko ga je vodila avstrijska stran, za- to slovenski udeleženci niso prispevali svojih uvodnih razmišljanj, so pa bili v večini med avtorji in avtoricami raz- prav, ki sta jih iz slovenščine v nemšči- no in obratno prevedli Andreja Haberl - Zemljič in Nina Zavašnik. Za vse vel- ja, da kot prebivalci širšega območja dogajanja dobro poznajo kraje in raz- mere na obeh bregovih Mure v letih, ki jih obravnavajo. Hermann Kurhaus, Marie Theres Zangger, Dragan Po- točnik, Mateja Potočnik, Franz Josef Schober, Dušan Ščap, Metka Fujs in Ivan Rihtarič so po stroki večinoma zgodovinarke in zgodovinarji, vendar se nekateri v svojih razpravah vsebin- sko dotikajo tudi pravnih vidikov, et- nologije in drugih področij. Spremin- janje vojaških in političnih razmer na spornem območju levega brega Mure z Radkersburgom in okoliškimi kraji ter za Apaško kotlino na desni strani je zdaj kazalo, da bo v celoti ali ve- činoma pripadlo nemškoavstrijski, v naslednjih dneh pa slovenski oziroma SHS strani, kar je seveda močno vpli- valo na razpoloženje in vedenje voja- BEA TRIX VREČA , MARIE THERES ZANGGER, MA TEJ A MOČNIK (ur .): Im Br enn punkt des Gesc hehens 1 9 1 8–1 920 v om Ü ber murg ebie t über R adk er sburg bis Mur ec k / V žar išču dogodk o v 1 9 1 8–1 920 od Pr ekmur ja pr ek R adgone do Cmur ek a S t adtg emeinde Bad R adk er sburg / Mes tna občina R adgona, R adgona 20 1 9, 360 s tr .