369 Narodopisne stvari. Črnogorci. Zgodovinska povest. V češčini spisal P. Chocholoušek. I. •v v Črna noč ležala je nad Črno goro in v tamno svoje zagrinjalo zavijala svobodno to slovansko zemljo. Črni oblaki poganjali so se po nebu in dovolili so malokje, in to le za trenutek z zvezdami nakinčenemu nebu pogledati na zemljo. Mesec, v mrak zavit, pomikal se je od Balkana v tmini svoj pot sipaje na zemljo skrivaj svetlobo, pri kteri je mogoče bilo razgledati samo bližnje stvari. Samo kader je kdaj pa kdaj bojazljivo izza '< za-grinjala lice pomolil, bilo je viditi kamnitni okvir Črne gore in tesne klance, vodeče v ravne polja Albanske in Hercegovinske. V daljini svetile so se z zlatimi po-lomesci ozaljšane munare bosansko-turškega mesta Klobuka, na okoli pa gledali so izmed zaraščenih gosposkih vrtov letni dvori mogočnih Turkov, bolje podobni trdnjavam, kakor stanovanju radostnega življenja. Pri sličnem svetilu mesčevem bila sta viditi dva moža, potojoča preko Grahova v klance, ki vodi v ravnico. Bila sta to krasna junaka, kakorsnih Črna gora pošilja vsako leto nekoliko stotin proti Turčinu. Ne previsoke postave, Čilih, krepkih udov, kterima v vsem tem ni manjkalo potrebne lepote in okretnosti, mogla bi veljati za uzor možke krasote. Na širokih plečih zibala se je vsakemu dolga puška, izza kožastega pasa svetila sta se dva samokresa in handžar z držalom iz slonove kosti. Molče in pospešno sta korakala čez poljane proti klancu, kjer od vsake strani visoke skale Kviško mole , od črnogorske strani zares strme, toda zopet pristopne, od turške strani pa enako kalamirski granitni zidini. „No, mi dva sva tedaj na mestu, Stanko!" — reče oni, ki je šel na desni strani, svojemu drugu in obstane — „ali se še držiš svoje odločbe?" „Kakor so res svetle oči Zaidine!" — odgovori ta — „samo eden naju stopi na klobuško polje." „Tedaj na posel" — odgovori prvi — „preden se umakne junaku dobri čas, ti na levo, jez pa na desno. Z Bogom!" „Z Bogom Jefrem!" Ločita se; Stanko se je spenjal po levi strani, Je-frem pa po desni ob steni. „Jefrem!" — zakliče Stanko in se ustavi potem, ko je bil nekoliko korakov učinil. „Kaj hočeš?" — popraša ta. „Eden naju ne pride nič več doli" — veli Stanko — „podajva si roki, Jefrem." . Ta gre brzo svojemu drugu naproti, da si podasta desnici, in ko se še enkrat pogledata, objameta se. Potem se ločita ne spregovorivši besede in stopata molče v goro. Veter raztera mrak z neba in mesec se sveti na nebu kot ribje oko. Oblaki sedejo na brda in v doline, obrazovaje goropadne sence, ondi alemove pečine ali smaragdove gradove. Vrh grebena gledala sta Jefrem in Stanko v veli-čanstveni in lepi ta prizor na ravnini, potem obrneta proti Klobuku. „Zaida!" — zaklikne Jefrem. „Zvezda moja!" — zakriči Stanko. ,,Zvezda ta ni vzhajala, da tebi sveti" — reče Jefrem. „Jez mislim ravno to o tebi" — odgovori Stanko. „Ni še počivala na tvojem srcu, in duša tvoja ni še trepetala ob njenem objemu" — nadaljuje Jefrem. „Prav tedaj!" — reče Stanko tamno — „prisegel sem ti pod zakletvijo prijateljstvo do smrti, toda ne bi mogel prisege držati, kadar gledam Zaido, zato je treba, da se ukloni naju eden. Pripraviva se!" „Jez sem pripravljen!" — reče Jefrem, vzame puško raz rame in začne pregledovati petelina. Ravno to stori Stanko. Sedaj sta drug proti drugemu polagoma korakala, upiraj e drug na drugega oči, tje do klancevega prepada, tako, da je samo 30 korakov oddaljen bil drug od drugega. Tisti čas pritisneta puški k obrazu, in pok dveh strelov razlegal se je po ravnici in skakal od pečine do pečine ponavljaje se v mnogoglasnem jeku. — Stanko se je zrušil in zamašil si rano v prsih, iz ktere je kri curkoma lila. „Ali ti je moja krogla do živega došla?" -— popraša Jefrem Stankota. „NiČ več ne bom branil Črne gore proti vragom. Dobro si zadel" — odgovori Stanko s slabim glasom. „Jefrem! pozdravi mi Zaido." „Pozdravim jo, ti pa mi pozdravi tudi prijatle > ki so poginili, kadar smo tirali Turke v Nikšiču. Aii jih pozdraviš ? „Vse pozdravljam." „Kako želiš, da te zagrebem?" „Pusti to popu!" „Ali še kaj želiš?" „Nič ne. Pusti me samega. Z Bogom! Stoj v vojski na mojem mestu, da Gora ne izgubi vojaka z mojo smrtjo" — pristavi Stanko z vse slabšim glasom obrnivši se na drugo stran. „Z Bogom!" — zakliče mu Jefrem z milim in nežnim glasom, kakor da bi ga s tem odpuščanja prosil, in ko vrže puško čez pleča, stopa doli. Stanko turobno zdihne, roki zakoplje v zemljo in vroče čelo zakrije v rosnato travo. Jefrem, spuščaj e se navzdol, vstavi se, puško na novo nabije, in ko se ozre na goro z mescem razsvetljeno , kjer se mu je prijatel s smrtjo boril, obriše si solzo in hiti po klancu naravnost v Klobuk. Tak duh vlada v Črni gori; on daje večkrat povod prelivanju krvi, ker rojake onega, ki pade, poziva na 370 osveto, ktero sin od očeta in vnuk od deda nasleduje tako dolgo, dokler rodovina ta ne dospe do smrti krivca, ali kakega druzega njegovega rodu. Toda duh ta je duh vitezov; on pošilja junake proti Turčinu; mnogo njih bije se za dva ali tri, in podivši Turke veli: ,,Dva sem turška psa ubil za te Miha; ona kri teče za-te Ivan, in enega sem pojal za-se. Glejte bratje, da vas nisem osramotil, umirite se." Dvoboji njihovi brez strasti so in brez osvete, ker grede na bojno polje morajo se pomiriti. Večkrat pogineta obadva, večkrat eden nju umrje še le po boji. Redko kdaj odide nju kdo brez rane, pa se oprosti z umirajočim drugom in ga vpraša za oporoko, da jo naznani rodbini. Ranjeni se z borivcem oprosti zaprosivši ga, da namesti njega bojuje se proti Turčinu, da Gora ne izgubi junaka. Tako sta se ločila Jefrem in Stanko. Ona sta bila že davnej prijatla v četovunji in v boji stala sta vedno drug poleg drugega in tako se pripeti, da sta v zadnji vojski obadva ponoči padla na kočo Ahmeta, bogatega Turčina blizo Klobuka in vlovila mu hčer Zaido, ktero so Turki imenovali zvezdo danico, iztočno rožo, ljubimko Alahovo. Da so Turki prav govorili, skusila sta Stanko in Jefrem, ker obadva zagledala sta se va-njo. Zaidi sta pa tudi bolje dopadala krepka ta dva junaka, kakor z opijem in nečistostjo vsahnele lica Turkov. Toda Stanko kmali opazi, da je Zaida Je-fremu bolj nagnjena, in zavidal je prvikrat srečo pri-jatlu. Al zavist ta ni dolgo trpela, ker Zaidini oče napade Goro, ko sta bila prijatla oddaljena, in odpelje hčer domu, odločeno za harem mostarskega vezira. Ko se vrneta domu in jima Stankov brat razloži, kaj se je bilo prigodilo, pograbivši puške, hitita v Klobuk, danes in vsako noč. Ondi se Stanko vveri, da ljubeč ni ljubljen. Ljubomornost, bol in os veta prebijejo mu srce, in on , kot svoboden črnogorski sin ni znal brzdati strasti. Ko je sinoč vidil Zaido, kako njegovega prijatla objema, nameri puško na onega; toda angel vareh ga varuje ubojstva. ObrnivŠi hrbet pobegne v Goro in danes pozval je Jefrema na dvoboj , kakor velja, da se ne pretrga prijateljstvo. — Svrha dvoboja nam je že znana. (Dal. prih.) 379 Narodopisne stvari. Črnogorci. Zgodovinska povest. V česčini spisal P. Chocholousek. (Dalje.) II. Navajen skakati po stenah svoje domovine, lahko se je Jefrem popel proti visokemu zidu, ki je okroževal vrt in hišo Ahmetovo, in hitel je k čvrsto zasunjenemu haremu. Okna hišne bile so premrežene in sedaj^ tudi znotraj zaprte. Plošnati krov bil je orobljen z visoko ograjo, ktera šetajočemu se ni dala pogledati. Taki krovi navadni so turškim šetalcem in družim iztočnim ženam, ker jih ondi nikdo ne vidi. Na tej terasi stala je ženska: kretanje njeno kazalo je mladost in krepost, da si ji { je bilo lice s pajčolanom zakrito. Skloni se proti ograji in posluša, kadar je listje šumelo, ali ptica v gnjezdu roso raz kril otresala. Sedaj zašume Jefremovi koraki v travi, ženska se še bolj sklone, ne goljufd je več uho, on je to. Jefrem stopi izza grma, ona radostno z rokama ploskne in vzdigne pajčolan raz lic. Ravnokar je mesec razlil svojo svetlobo po njenem obrazu. Črnogorec pa je kakor oslepljen gledal divno njeno lepoto. Zaida dragemu mahne z roko, da se približa, in on se ni obotavljal, temveč stopil je k bližnjemu drevesu. Hitrina in brzina, s ktero se je ob gladkem drevesu spenjal, jasno ste pričali, kako se je bil že navadil tega pota, ki ga je vodil v krilo ljubavi. „Reši me ljubi !^ — pretrga Žaida izraze ljubavi. „Kaj se je dogodilo, ljuba moja?" — zaklikne Jefrem nekoliko glasno. 380 „Tiho, tiho!" — šepetala je Zaida. — ,,Vezir mo-starski — da bi ga vrag ali šejtan odnesel! — poslal je po-me Osmana, bega Zvorničanina, da me zjutraj v njegov harem odpelje." „To ne bo!" — zavpije Jefrem. Lice se mu sveti ognja in še gorkeje objame svojo drago. „0 duša moja, to ne bo. Jez hočem s tabo pobegniti, tvoja očetnjava biti če tudi meni dom." „Zaida!" — zaklikne Jefrem, in radost mu ne da, da govori dalje. „Kaj se temu čudiš, angel moj? Jez sem vse pripravita. Imam ključe od hiše in konjišnice." „(Jemu to?" „Ko bi za nama prišli, da lože uskočiva. Gemza leti kot strela. Vzemi Gemzo. Lahko jo spoznaš, bela je kot sneg, oko njeno pa je veselo, kakor gazelino." Jefrem umolkne. „Kaj premišljuješ?" — praša Zaida. „Bolj je, da pohitiva odtod." „Zaida!" — odgovori Jefrem — ,,Gora ne bo sprejela paganke." Dekle prebledi, ljuta bol jej trga lice. „Alah!" — zaklikne in upre na junaka oko , iz kterega je bol, zdvojenje in smrt sijala. „Cuješ li, dragi?" — šepeta molklo, — „ti imaš handžar, ubij me, — v Mostar ne grem." Jefrem se ji vrže k nogam in začne ji roko po-ljubovati. „Daj, pokersti se!" — zaprosijo. ,,To hočem!" — zakriči dekle, vračaje se tako rekoč v življenje. ,?Tvoj Bog^je moj Bog." Jefrem skoči na noge. „Cuj angel moj!" — reče važno. „Moraš verovati v Boga očeta, ki je vstvaril nebo in zemljo?" ,,0j Alah! hočem" — odgovori dekle roko na prsi položivši. .,Moraš verovati v Jezusa Kristusa" — nadaljuje mladeneč, podučevaje dalje Muhamedanko. „Hočern, hočem!" — vveruje ga dekle. „In v sv. Duha!" — nadaljuje Jefrem. „Veruj mi dragi, da hočem." „In v presveto Bogorodnico?" — vpraša dalje nesposobni učitelj. „Alah! to je Bog ljubavi, veruješ li ti, prijatel na-nj?" — povzame dekle. „ Verujem!" — in Jefrem se prekriža. ,,Tvoja vera je moja vera" — reče ona. Jefrem objame na novo spreobrnjeno Muhamedanko. „Tako, Zaida! Nič ne preti več najini sreči. Odprta ti je pot v mojo domovino, beživa!" „Da, da, beživa" — privoli radostno Zaida ¦— „toda pozorno, dragi, dokler ne prideva na polje. Zal mi je, da ni tukaj Stanko ta. Kje si pustil svojega prijatla?" „Srečava ga na poti" — odgovori Jefrem molklo in skoči proti ograji. Z desnico se je poprijel drevesa, z levico Zaide, in tako, drže se zdaj s rokama zdaj z nogama, spuščal se je doli. Zaida se ga strašljivo ovije, z obema rokama ga objame in oči zapre, da ne vidi pred sabo globine. Srečno se spusti Jefrem na tla z dragim svojim bremenom , in da si malo oddahne po tolikem napenjanji, ustavi se malo časa. Zaida nasloni svojo glavo na njegove prsi in jame tiho plakati. „Kaj ti je, duša moja?" — popraša jo Jefrem skrbno. ,,Spomnila sem se očeta. On želi, da me pošlje v Mostar, — zato ga zapuščam — že mi je duša mirna" — reče dekle in si obriše solzo iz očesa — pripravljena sem iti s teboj." Potem prime Jefrema za roko in oba hitita kraj harema v prostrano dvorišče, čegar eno stran zavzemala je dolga konjišnica, na drugi strani pa je bil sjajni dvor Ahmetov in stanovanja njegovih robov. Zaida izvleče iz žepa dva ključa, poda enega Je-freniu in mu pokaže konjišnico. „Ne žabi Gemze kot sneg bele" — zašepetala je še enkrat. Tihih korakov približa se Jefrem konjiš-nici, pazljivo odpre vrata, toda one so pri odpiranji malo zaškripale in prebudile ondi spavajočega Bugara. ,,Kdo je to?" — popraša človeče čutivši na licu hladni veter. Jefrem se pritisne k zidu , toda pozorni Bugar ga je koj opazil. „0j! — zakriči — Črnogorci!" — Več že ni mogel pregovoriti, kajti Jefrem priskočivši zgrabi ga za vrat in začne dušiti nesrečnika. Na to doleti uplašena Zaida. ,,Hiti, hiti" — reče Jefremu — ,,rob ta bo vso hišo prebudil". Potem mu poda hitro na zidu viseče jermene , on poveže ž njimi Bugara in mu usta zamaši, potem osedla belca, Zaida pa je v tem odšla odpirat vrata hišine, toda one so začele nemilo škripati. „Djauri, kaj delate?" — oglasi se sedaj nekdo. „Joj meni preubogi!" — začne jadikovati uplašena Zaida — „to je moj oče!" „Kdo je to?" — zarujove sopet Ahmet. „Na noge robovi J Držite ga! Stoj! kdo je to?" „Crna gora!" — zakriči Jefrem, ki je že z Zaido konja zajašil, in pobegne preko polja. S tem krikom prebudeni služabniki prilete na dvorišče in Osman beg k njim, begunca naša sta pa že iz daljave slišala za sabo vpitje in ropot Ahmetovih robov. Kar jima na enkrat zagrmi v ušesih štropot konj, za njima letečih. Gemza gleda, da zasluži hvalo, ktero ji je Zaida dala, toda pod dvojnim bremenom pohajala je vse bolj njena moč, in prostor med beguncema in med gonitelji bil je vse tesneji. Ko so prispeli v gra-hovski klanec, niso bili njuni gonitelji ne sto korakov oddaljeni. Jefrem vidi, da za-nj ni druge pomoči, kakor da sablo potegne in pogine. Ahmet in Osman pretekla sta ostale že prav dobro, in radovala sta se, da imata begunca že v pesteh. Kar ti poči puška s strani in Ahmet zavpivši zruši se s konja. V tem omolkne tudi štropot onih, ki so ju poganjali. „To je Stanko govoril!" — spregovori Jefrem in pogleda na dekle, ki malo ne v nevesti, ni opazilo, da jo je beg stal življenje svojega očeta. Se le glas dragega jo prebudi, in čudila se je, da so ju gonitelji pustili in se tako hitro povrnili. „0j, kaj je to?" — zaklikne ona. „Kdo je strelil?" Toda Jefrem ni odgovoril, temveč je uprl oči na* steno, kjer je prijatla v dvoboji ubil. Mesec je poslednje žarke sipal na mesto to: ondi je klečal Stanko, oslonjen na laketu v jezeru rubinov, in iz prs so mu zadnje kaplje krvi kakor topasi tekle. Pri nogah ležala mu je puška, s ktero je bil, zbravši poslednjo moč, prijatla in drago rešil, in on je sedaj ljubo svojo gledal, kako v naročji svojega ljubljenca dalje hiti. Toda skoraj mu preneha kri crlati, in on nagnivši glavo k zemlji zavpije: „Zaida!" — Jefrem je gledal, kako smrt Stanka s hladnima rokama objema. „Kdo je zavpil?" — popraša uplašena Zaida, čuvši, kako je nekdo iz nenada in z glasom v srce segajočim izustil njeno ime, in ko se je ozrla proti pečini, še bolje ostrmi rekoč: „Kdo je ondi?" „Stanko" — odgovori Jefrem, obrnivši konja. „Stanko!" — zaklikne dekle. — „Stanko! on je za naju umrl." „Ne prašaj me, Zaida!" — reče Jefrem in popusti konju jrjzdo. ,,Sejtan je stal na pragu Črne gore" — reče Zaida molklo, in zamota se še bolj v svoj plajšč. (Dalje prihodnjič.)