ttHAJA VSAK ČETRTEK UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, elefon 630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini T E D N I K NOVI UST Posamezna številka 1.200 lir NAROČNINA Letna 50.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 55.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% SETTIMANALE ST. 1835 TRST, ČETRTEK 25. JUNIJA 1992 LET. XLI. Naša ob prvi obletnici Niti največji optimist si pred ^tom dni ni mogel predstavljata da bo komaj rojena slovenska država v nekaj mesecih postala redna članica Organizacije zdru-2enih narodov, potem ko so jo na začetku tega leta priznale najprej države članice Evropske skupnosti in nato druga za drugo domala vse ostale države z raznih ce-En, med njimi Združene države Amerike, Rusija in Kitajska. V Ljubljani zato te dni povsem upravičeno posebno sloves-n° obhajajo prvo obletnico proglasitve samostojne, neodvisne in suverene slovenske države. Slovenija je z mednarodnim prizna- Drago legisa Njem in z rednim članstvom v Najpomembnejši mednarodni organizaciji postala bistveno dru-gačen dejavnik v tem predelu Ev-rope. To dejstvo pa se posredno in Neposredno tiče tudi nas, čeprav živimo zunaj meja slovenske države. Neposredno zato, ker smo člani slovenskega naroda, Posredno pa zato, ker smo prebivalci Furlanije Julijske krajine, s katero je Slovenija že imela in bo v Prihodnosti še imela celo vrsto Posebnih stikov. V 5. členu ustave Republike “lovenije med drugim beremo, “a slovenska država »skrbi za av-Nhtone slovenske narodne manjše v sosednjih državah, za slovanske izseljence in zdomce ter Pospešuje njihove stike z domo-'Nno. Slovenci brez slovenskega rzavljanstva lahko uživajo v Slo-eniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic ln ngodnosti določa zakon«. Slovenci v zamejstvu smo to-) izrecno omenjeni v slovenski stavi, ki sedanje in tudi bodo-® zakonodajalce ter ostalo oblast vezuje, da posvečajo skrb pri-nikom slovenskega naroda, vecim izven meja slovenske stfzave. Kakšni bosta oblika in n°Pnja te skrbi, bo seveda odvis-• ^d slovenske zakonodaje in . Vršne oblasti, se pravi od par-N^nta in vlade. mit a Socialist Amato sestavlja novo italijansko vlado BO ODSLEJ KONEC »BLOKIRANE DEMOKRACIJE«? Na začetku prihodnjega tedna bodo že potekli trije meseci od državnozborskih volitev, a Italija še nima nove vlade. Predsednik republike Scalf aro je po dolgih posvetih s predstavniki parlamentarnih skupin končno poveril nalogo za sestavo vlade socialističnemu poslancu in bivšemu ministru Giulianu Amatu. Medtem ko pišemo, si ta še vedno prizadeva, da bi novo vlado ne podprle le štiri tradicionalne stranke (KD, PSI, PSDI in PLI), temveč bi lahko računala vsaj še na podporo republikanske stranke in po možnosti tudi Demokratične stranke levice (večinske veje bivše KPI). Mandatar Amato je dejal, da bo njegova vlada posvečala največjo pozornost naslednjim problemom: institucionalnim reformam, pri čemer prihaja v poštev tudi reforma volilne zakonodaje, sanaciji javnih financ, boju proti organiziranemu kriminalu in mo-ralizaciji javnega, zlasti upravnega življenja. Predsednik republike pa odločno vztraja pri zahtevi, naj se znatno zmanjša število ministrov in njihovih namestnikov (vseh skupaj naj bi jih bilo največ 75 — 25 ministrov, 50 podtajnikov). Stiristrankarska koalicija bi sicer imela v parlamentu večino, a bi ta bila izredno pičla ter šibka. Prav zaradi tega tako mandatar Amato kot nekateri krogi v stranki relativne večine (KD) od začetka pogajanj vztrajajo, naj se skuša v vladno večino pritegniti predvsem Demokratična stranka levice. Prav to pa je povzročilo nove politične zaplete in težave. Del vodstva Demokratične stranke levice je za vstop v vladno večino, del vodstva, s tajnikom Ochettom na čelu, pa je proti, zaradi česar so tako imenovani reformatorji izstopili iz glavnega strankinega tajništva. Priznati je treba, da je vsa italijanska levica v zadnjih tednih v takšni krizi, kakršne verjetno še ni bilo v vsem povojnem razdobju. Nekdanja mogočna KPI se je razbila na dva dela in je na vseh zadnjih volitvah zabeležila osip Iz vsebine: Ambrož Kodelja Ko bo govoril bosansko-hercegovski kamen (str. 3) Stanko Žerjal Sredi letošnjega junija v Medjugorju (1. del) (str. 9-10) Jurij Paljk Razstava Demetrija Ceja v Trstu (str. 7) Ambrož Kodelja Desetletnica smrti Rina Markiča (str. 4) Dar Prisotnost Slovenije na Tržaškem velesejmu (str. 2) glasov. Zdaj se je vnel spor zaradi različnega gledanja na novo parlamentarno večino; upoštevati je treba dalje očitke, ki prihajajo iz Moskve in ki zadevajo stike med nekdanjima partijama (sovjetsko in italijansko). Ne gre le za denarno pomoč, temveč tudi za vežbanje italijanskih prekucuhov ter celo za dozdevne stike z rdečimi brigadami. Tudi komunisti so vrh vsega vpleteni v razne škandale in so se kot oblastniki izkazali za podkupljive, prav tako kot pripadniki ostalih strank. Predsednik republike je za mandatarja določil Amata, vendar je tudi njegova socialistična stranka v hudi krizi. Čedalje glasneje se namreč v stranki zahteva korenita sprememba v vodstvu in se celo dogaja, da je po poldrugem desetletju neomejene oblasti v težavah sam strankin glavni tajnik Craxi. Med drugim se je izkazalo, da je socialistična stranka do vratu vpletena v razne škandale in da celo prednjači pred KD, to je stranko, ki je v državi na oblasti že skoraj pol stoletja. Kaj naj rečemo o tej stranki? Krščanska demokracija v Italiji je gotovo svet zase. Poleg mnogih poštenjakov združuje zaradi dolgoletne oblasti tudi kopico oportunistov, karieristov in lakomne-žev, ki bi prav gotovo stranko zapustili v trenutku, ko bi ta prešla v opozicijo in ne bi bila več na oblasti. Zaradi mogočne KPI in zaradi delitve sveta na dva nasprotujoča si tabora smo v Italiji govorili o t.i. »blokirani demokraciji«, kar pomeni, da je KD dejansko morala biti na oblasti in da ni moglo priti do redne zamenjave strank v vodstvu države, kot se običajno dogaja v demokratičnih državah. Bo zdaj zaradi zloma komunizma in razpada SZ drugače? To je glavno vprašanje, ki se postavlja v Italiji in na katero bo moral odgovoriti predvsem italijanski volilni zbor. D.L. Pred parlamentom, ki je 25. junija lani razglasil neodvisnost in suverenost Slovenije, je bilo izredno slavnostno vzdušje. Ze naslednjega dne je zaplapolala nova slovenska zastava RADIO TRST A ■ NEDELJA, 28. junija, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 11.00 Znaš ta zadnjo?; 11.45 Vera in naš čas; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Bonjour Triestes-se ali kabaret podirajočih se dni«; 16.00 Z naših prireditev; 17.00 Šport in glasba. ■ PONEDELJEK, 29. junija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Jugoslavija 1941-1945; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Boris Pahor: »Mesto v zalivu«; 12.00 Odkritje Amerike; 12.40 Moški zbor Fran Venturini od Domja; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.00 »Teci, teci, kuža moj!«; 16.00 Glej, kaj ješ; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.30 Boris Kobal: »Ona + jaz = oba« — slike iz zakonske idilike. ■ TOREK, 30. junija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 »Trst je klical« — Mara Samsa v izpovedih, spominih in pismih; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Penelope Rus-sianoff: »Kdaj se bo meni nasmehnila sreča?«; 12.00 Nepozabne odrske sanje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.30 Dobrodošlo, poletje! O hobby-jih in prostem času; 15.00 »Teci, teci, kuža moj!«; 16.00 Nazaj k naravi; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 VVilliam Shakespeare: Tri komedije — tri tragedije: »Macbeth«. ■ SREDA, 1. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 »Trst je klical« — Mara Samsa v izpovedih, spominih in pismih; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Simfonični orkester RTV Slovenija; 11.30 Penelope Rus-sianoff: »Kdaj se bo meni nasmehnila sreča?; 12.00 Krščansko socialno gibanje na Primorskem; 12.40 Mešani zbor Akord 84; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.40 Simboli in še kaj; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.30 Nepozabne odrske sanje; 15.00 »Teci, teci, kuža moj!«; 16.00 Šport in rekreacija za vsakogar; 16.10 Lahka glasba raznih narodov; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Indija — srce sveta. ■ ČETRTEK, 2. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 »Trst je klical« — Mara Samsa v izpovedih, spominih in pismih; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Ramovš Con-sort in Vokalna skupina Ave; 11.30 Penelope Russianoff: »Kdaj se bo meni nasmehnila sreča?«; 11.35 Kantavtorji in šansonie-ji; 12.00 Izkušnje s potovanja po Srednji Ameriki; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.30 Življenju naproti; 15.00 »Teci, teci, kuža moj!«; 15.30 Novosti iz radijske diskoteke; 16.00 Moje najljubše knjige; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Četrtkova srečanja: Obtoženci drugega tržaškega procesa. ■ PETEK, 3. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 »Trst je klical« — Mara Samsa v izpovedih, spominih in pismih; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Penelope Russianoff: »Kdaj se bo meni nasmehnila sreča?«; 12.10 Narodnozabavna glasba; 12.40 Vokalni tercet Mavrica; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.40 Drugam drugače; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.30 Prvine Sredozemlja pri primorskih pesnikih in pisateljih; 15.00 »Teci, teci, kuža moj!«; 16.00 Glasovi iz Sibirije; 17.00 Poročila in kulturna kronika. ■ SOBOTA, 4. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Penelope Russianoff: »Kdaj se bo meni nasmehnila sreča?«; 12.00 Glas harmonike; 12.20 Pesmi miru; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.00 Teci, teci, kuža moj!«; 16.00 Na počitnice 17.00 Poročila in kulturna kronika. Prisotnost Slovenije na Obiskal sem tržaški vzorčni velesejem z namenom, da bom tej vsakoletni prireditvi posvetil članek. Videl pa sem, da je o velesejmih na splošno malo kaj povedati: vsako leto ponavljaš iste besede in opisuješ bolj ali manj dobro pripravljene paviljone z raznoraznim blagom, nevarno pa je, da pisec zaide v še večje banalnosti. Zato bom povedal samo nekaj besed o Sloveniji, ki mi je sedaj še bolj kot kadarkoli pri srcu in ki je prav gotovo vredna pohvale za turistično promocijo tudi na tržaškem velesejmu. Predvsem so me prijetno presenetili turistični prospekti, namenjeni italijansko govorečim potencialnim turistom. Najzanimivejši in najlepši je prav gotovo brezplačni vodnik z naslovom: »Slovenia — Dalla parte soleggiata delle Alpi« (Slovenija — s sončne strani Alp). Obsega 26 strani formata 21x30 cm in je bogato ilustriran — končno — z res krasnimi fotografskimi posnetki. Razdeljen je na več tematskih poglavij. Založila sta ga Ministrstvo za turizem in slovenska trgovinska zbornica, izšel je januarja tega leta v nakladi 200.000 izvodov. Že ob branju uvodnika sem bil prijetno presenečen in navdušen. Tako lepega uvodnika Sloveniji sem malokdaj bral, morda celo nobenkrat. Končno je prišla na dan, in s tem v svet, bogata kulturna dediščina in zgodovina nas Slovencev. Sestavek se takole začne (v italijanskem prevodu): «... dva milijona prebivalcev, ki so na tem nevarnem predalpskem križišču ohranili in zgradili v teku več kot poldrugega stoletja 3.000 cerkev in ustvarili bogato kulturo, ki so že leta 1584 tiskali prevod sv. pisma; narod, ki danes razpolaga z 9 gledališči, s 70 založniškimi hišami in z 250 slikarskimi umetnostnimi galerijami...« Že to je lahko dovolj, da vzbudi ponos pri vsakemu Slovencu. Obrnimo stran, pred nami je poglavje z naslovom: »La variopinta Slovenia« (Pisana Slovenija), ki je po- Slovenia Slovenija Naslovnica italijanskega turističnega vodnika po Sloveniji svečeno njenim teritorialnim in geografskim posebnostim, sledi poglavje, posvečeno planincem, ljubiteljem športa in narave. Govor je nato o Alpah — stičišču z Evropo —, še posebej o Kranjski gori, o Bledu, o Bohinju in o Bovcu. V sestavku so med drugim omenjena imena vidnih Slovencev, kot je bil baron Žiga Zois, Janez Vajkard Valvazor, omenjen je tudi slovenski PEN klub in še marsikaj, na kar smo lahko ponosni. Publikacija je posvečena tudi slovenskemu primorju, Portorožu, Postojni in našim bližnjim krajem. Preselimo se nato na vzhod: ta predel zaobjema poglavje z naslovom: »I paesaggi sloveni vario-pinti« (Pisana slovenska pokrajina). Sprehajamo se lahko od Maribora do Ptuja in Prekmurja, za vsak predel pa je tudi bogat zgodovinski pregled. Ob koncu publikacije naš čakajo še Pohorje in poglavje, posvečeno slovenskim zdraviliščem. Na zadnji strani so še geografsko-politični podatki o naši matici. V odstavku, ki je posvečen literarnemu slovenskemu jeziku, piše takole: »Uradni jezik je slovenščina, in sicer jezik Slovencev, ki živijo na slovenskem te- mmm. ritoriju, Slovencev, ki živijo na območju Trsta, Gorice, Benečije, R&1' je, avstrijske Koroške, madžarskega porabja in še nekaterih drugih evropskih in čezoceanskih državah«. (Dar) »Fantje izpod Grmade« Dekliški zbor »Devin« Zadruga »Grmada - Devin« pod pokroviteljstvom občine Devin-Nabrežina vabijo na revijo pevskih zborov PESEM V ZALIVU Koncert bo v soboto, 27. junija, ob 21. uri, na dvorišču stranskega krila devinskega gradu. V slučaju slabega vremena bo prireditev v osnovni šoli v Devinu. Slovenski paviljon na tržaškem velesejmu (foto M. Magajna) V Trstu se je pretekli teden pričel mednarodni operetni festival, ki p°' teka letos v gledališču Rossetti. Prvi> na vrsti je bila Pietrijeva operete »Zbogom, mladost« (Addio giovittez' za), nato pa bosta na sporedu še »Tihe voda« (L’acqua cheta) in »izgubljene ženska« (La donna perduta). * * * Naša zelja... 4lil! D Kot se samo po sebi razun*e' imata oba na tem področju i*' ključno pristojnost, vendar bi bi' lo po našem modro in oportunO/ če bi glede tega vprašanja zasl*' šali mnenje neposredno zainte' resirane manjšine, ki je in m°' ra ostati subjekt tudi glede teg3 kočljivega, a zanjo življenjskeg3 vprašanja. V tej zvezi je treb3 spomniti, da se ta problematik3 ne začenja obravnavati nanovo* temveč da obstaja v tem pogled dolgoletna izkušnja, ki med dr*1' gim pokaže, katerih in kakšni11 napak se je treba izogibati. V zamejstvu se dobro zaved3' mo, da mora mlada slovensk3 država še vedno predvsem skrbC' ti za svojo notranjo konsolidac*' jo, za oblikovanje in odobritev vseh tistih instrumentov, ki om°' gočajo, da bo postala pravn3 država, kar je prvi pogoj za vsak napredek, za vsako nadaljnjo ras (politično, gospodarsko in social' no). Toda ne glede na to upam0 in pričakujemo, da se bo naše čas tudi za oblikovanje in odobf1' tev zakona ali zakonov, ki j1*1 ustava mlade slovenske države predvideva za pripadnike sl°' venskega naroda izven meja n*3' tiče. To je želja, ki jo izražam0 ob prvi obletnici proglasitve sa' mostojne, suverene in neodvis°e Slovenije. Razmišljanje ob zaključku šolskega leta Kako je z napovedano reformo? Italijansko šolstvo, katerega sestavni del so tudi slovenske šo-k v Italiji, je že za to leto napovedovalo korenite reforme, a le za osnovno šolo je mogoče trditi, da se je začelo z izvajanjem nekaterih reform. Vprašanje pa je, ali so te reforme res pametne ln pedagoško utemeljene, ali pa 8re za običajne predpise, ki jih določajo ljudje, ki po opravljenem petem razredu osnovne šote niso več prestopili praga šoloobveznega razreda, kaj šele da bi v njej poučevali oziroma stvarno spoznavali didaktične in pedagoške potrebe otrok. Gotovo je dobro, da se tudi na osnovnih šolah učitelji nekako posvečajo posameznim predmetom ali sklopu Predmetov, prav tako je primerno, da se uvaja učenje tujega jezika. Vprašljivo pa je splošno °bremenjevanje otrok z dodatnimi predmeti, s podaljševanjem nrnika in uvajanjem poskusnih metodologij, ki se kar hitro izka-*ejo za neprimerne, a z njimi Vztrajajo, ker pač tako določajo Predpisi. V našem zamejskem prostoru Se nadalje pojavlja težnja po združevanju šol, češ da je v posameznih krajih ali mestnih okrovih premalo otrok, da jih ne mo-rejo socializirati in da bi njiho-v° znanje bilo siromašnejše, če b| ostali v številčno šibkih razredih. Mislimo, da je to le politi- čna demagogija nekaterih strokovnjakov, da pa je v pedagoških krogih individualen pouk še vedno težko dosegljiv ideal. Tak pouk pa omogočajo prav številčno manjši razredi, saj učitelju ali profesorju dovoljujejo, da se skrbneje posveti posameznikom v razredu. Zgrešena je torej težnja po združevanju razredov in zmanjšanju števila razredov, s povečanjem števila učencev. Še zlasti manjšina bi morala posvečati veliko pozornost kvaliteti pouka in znanju otrok. To velja tudi za srednje in višje srednje šole. Naše šolstvo je kar dovolj razvejano in dobro strukturirano, da lahko zadosti glavnim potrebam slovenske študirajoče mladine. Vprašanje pa je, kakšno izobrazbo in splošno srčno, narodno, človečansko vzgojo bo ta mladina odnesla s seboj v življenje. Jasno je, da šola nima veliko možnosti v tistih primerih, kjer so družine odpovedale, a vseeno je od šolskih vtisov, znanja in sposobnosti kritičnega razmišljanja marsikdaj odvisno, kako se bo mlad človek odločal v življenju. Prav zato naj vsem mladim, bodisi učencem kot dijakom, ki so te dni začeli z zrelostnimi izpiti, voščimo, da bi znali v življenju dobro uporabljati pridobljeno znanje in da bi ostali zvesti vrednotam, ki jih skuša vsako leto znova utrjevati slovenska šola. Ambrož Kodelja Ko bo govoril bosansko-hercegovski Nekje proti koncu 18. stoletja je dejal znani angleški državnik VVilliam Pitt: »Tam, kjer se neha zakon, se začenja tiranija!« Kje se na tlu Bosne in Hercegovine še spoštujejo zakoni — neglede v katero pravo spadajo in kje se že ves čas odvija tiranija, kdo ve? Televizijski dokumentarec iz Mostarja — vsaj meni simpatičnega mesteca, je imel izseček, v katerem je moj stari znanec, televizijski komentator in urednik dokumentarne oddaje takole dejal: »Nimam več pisarne, kjer bi delal, ker so mi jo razbili. Nimam več stare ekipe, ker se je razpršila, vsak dela tisto, kar lahko, nimam več svoje sobe, kjer bi se naspal, ker vedno spim drugje. Vsa moja lastnina je raztrgana deka, dva kovčka z umazanimi cunjami, nekaj fotografij domačih, ki niti ne vem, kje so, so nekje v Sloveniji, ali Hrvaški, nimam več knjižnice — moje lepe bogate knjižnice — skratka nimam nič in imam veliko!« Takoj drugi dan, ali lepše naslednjo noč, me pokliče, zanimivo iz Sarajeva. Ura je bila okrog treh zjutraj! Poslušaj pravi: »Čeprav ste gledali tisti moj dokumentarec — telefonirala mi je žena, ki je v Kočevju, ti povem, da imam veliko, lahko rečem vse! Imam upanje! Me slišiš, imam upanje! Upanje, da bo nekoč tudi tega konec! Upanje, da se bodo vrnili naši otroci! Si gledal "konvoje"? V Split pošiljamo naše otroke. Prav v istih avtobusih nam nazaj pošiljajo iz Jugoplastike plastične vreče, da vanje pokopavamo naše ljudi! — Simbolika! Iz Bosne življenja, v Bosno smrt! — Kateri narod še danes pošilja v svet otroke same, brez staršev, ali s starci; ker ostali ostajamo, tudi žene? Povej mi, kje se še na ljubem civiliziranem svetu dogaja nekaj takšnega? — Prosim te, rotim te, varujte ta naš zaklad! Prišli bodo nazaj in vzklilo bo novo življenje! Oni bodo znali ceniti našo zemljo, naš Kras, kot so ga tvoji po prvi vojni...« Linija se je pretrgala in ostal mi je nepozaben spomin... Vse skupaj izzveni zelo dramatično, vendar prav ta drama je nekaj, kar jo od ostalih loči: »Upanje! Tisto upanje, ki ga imajo ti ljudje in je v nas pri marsikom že davno splahnelo! — Upanje, da se bodo, kljub tiraniji ohranili. Pa še nekaj v pripis: »V tistem lepem parku na robu Sarajeva, kjer smo kot študentje občudovali stara eksotična drevesa, je sedaj improvizirano pokopališče. Jame se kopljejo, trupla prinašajo, ko se ne strelja, katoliški kaplan in muslimanski hodža, pa sta na voljo... Nihče nikogar ne vpraša, ali je sploh bil vernik ali ne? Tu se pokopavajo ljudje, ki so v marsičem drugačni od tistih naših, ki jih pokopavamo in se pričkamo, če je vsaj kdaj vstopil v cerkev... Malo kje je človek človeku tako blizu, kot je tu... Kaplan improvizira pogrebne molitve. — Balkanska iznajdljivost! — Z molitvijo tolaži tiste, ki so prinesli truplo... Hodža stoji ob strani in moli. — Kdo pa ve, kakšni veri je kdo pripadal? — Težje je z znanci. Zlasti s tistimi, ki jih pokopavajo samo v najlonskih vrečah in so vsi razmesarjeni... sodobna človeška klavnica... In vendar: »Ti ljudje, ki se tam bijejo, so veliko let živeli skupaj. — Kje so vzroki za to strašno sovraštvo? — Prenapeteži trdijo, da je vsega kriv Tito (čeprav ima dneve štete na Dedinju). Drugi pišejo o lažnem »bratstvu in edinstvu«, ki se je tako na veliko proslavljalo... (Spominjam se, da sem se nekoč krepko sprl s kolegom Srbom, ko sem vztrajal na nekem simpoziju, daje vera izredno nevarna stvar, ko se govori o narodni spravi... Čeprav zopet drugi trdijo, da se prav z vero lahko doseže resnična sprava. Ob koncu ko so mi pritegnili še drugi, je modri Srb zaključil: »Pa mi smo svi brača!« in nas začel objemati in poljubljati... Tako so Srbi običajno zaključevali »vroče debate«. — Ni v tem kanček prefinjene francoske diplomacije? Srbi so nekaj stoletij pošiljali »najboljše sinove« v Pariz. Nekateri so tam tudi študirali, res ne vsi, vendar... (Tega mi Slovenci nismo imeli!) Ko se bo ta balkanska morija končala, verjemite mi, ali ne, se bodo začeli vsaj nekateri klati in pobijati z medsebojnim obračunavanjem. Velika večina pa bo rekla: »Mi smo vsi brača!« in življenje bo teklo naprej. Prirejali bodo skupna slavja in obujali spomine na čas, ko je ponorel Beograd, kajti njih so zapeljali... To je Balkan in njegova posebnost! Maturantje so v teh dneh opravili obe pismeni nalogi in sedaj čakajo, da Pjidejo na vrsto za ustni izpit. Kot smo slišali, mnogi z naslovi niso bili za-ovoljni. Nekoliko bolj dostopna sta bila skupna naslova za vse šole — o teh-l°l°škem razvoju in ekologiji ter o pisatelju Edvardu Kocbeku — precej težji Pa so bili naslovi za posamezne šole, saj so zahtevali precej podrobno znanje stl’areh, kijih navadno profesorji manj natančno obravnavajo ali pa sploh Slovenski prevodi naslovov, ki jih je posredovalo ministrstvo, pa so bili ot običajno, zelo slabi. ^ Ato sliki: maturantje trgovskega zavoda Ž. Zois iz Trsta med pismeno preiz-ušnjo (foto M. Magajna) Zakladi dežele v Villi Manin p Oltarna »pala« iz bazilike v Gradežu, ki je na ogled v Villi Manin v Passarianu KADUO POZABE? Ob deseti obletnici smrti beneškoslovenskega duhovnika Rina Markiče V Villi Manin pri Passarianu so v soboto, 20. junija, ob prisotnosti predsednika senata Giovannija Spadolinija odprli največjo, osrednjo razstavo letošnjega poletja v naši pokrajini, ki ima upravičeno velike ambicije in bo gotovo požela pri obiskovalcih velik uspeh. Razstavi, ki jo je pripravil odbor sodelavcev, med katerimi so bili zvečine etnografi, zgodovinarji in umetnostni kritiki, pod vodstvom profesorja Bergaminija, so dali naslov: Ori e tesori d'Europa — Zlato in zakladi Evrope. Že sam naslov nam pove veliko, gre namreč za razstavo, ki pokaže domala vse omembe vredne zaklade dežele Furlanije Julijske krajine. Podnaslov velike razstave je namreč: Tisoč let zlatarstva v Furlaniji Julijski krajini. Razstavljeno je vse zlato, vsi izredni izdelki iz zlata, ki služijo pri bogoslužju, katerega imajo vse cerkve na ozemlju Furlanije Julijske krajine in tudi zlatarski ter izdelki iz dragih kamnov in žlahtnih kovin, katere je uporabljalo v zadnjih desetih stoletjih plemstvo in bogato meščanstvo. Razstava je razdeljena na dva dela, v prvem so prikazani zlatarski izdelki, ki jih hranijo cerkve na našem ozemlju, drugi del pa je posvečen »posvetni rabi« zlatnine in okraskov iz dragih kamnov. Prvi del je izredno bogat, neverjetno je, kakšno bogastvo idej in lepote so združili umetniki v svojem delu. Svoje bogastvo, ki se je posebno nekoč kazalo predvsefh in tudi v tem, da je bilo treba imeti veliko zlata in zlatih predmetov, so na razstavo dale vse tri večje cerkve na našem ozemlju in tudi judovska sinagoga iz Trsta, kot četrta vera naše dežele. Srbi so iz Trsta poslali neverjetno lepe ikone in lepe pravoslavne misale, grška pravoslavna cerkev iz Trsta je prispevala svoje eksponate in vrednosti, največ pa je seveda prispevala katoliška cerkev, ki je na ozemlju tudi najštevilčnejša in tekom zgodovine tudi najbogatejša. Zanimiv pa je tudi ogled izrednih predmetov, ki jih razstavljajo Judje, gre za značilne judovske kan-delabre-svečnike in predmete, ki jih Judje uporabljajo pri svojem bogoslužju. Fantastične so tri oltarne »pa-le«, iz mesta Caorle, iz Čedada in iz Gradeža, ki so prvič razstavljene na istem mestu in so jim namenili poseben prostor, da jih lahko primerjamo med seboj. Seveda je nemogoče našteti vse predmete, saj so jih poslale vse večje in bogatejše cerkve. Kelihi tekmujejo z moštrancami, romantika z gotiko, barok z rokokojem, vse je en sam splet lepote, ki je bila in je še namenjena bogoslužju. Zadnjih tisoč let v zlatarstvu res priča o zgodovini te umetniške obrti, obenem pa priča tudi o veri naših prednikov. V prvem nadstropju Ville Manin je na ogled tisoč let zlatarstva, ki je delalo okraske in predvsem uhane, prstane, verižice, ovratnike, itd. za plemiške in meščanske bogataše, ki so ljubili lepoto, a obenem tudi precej prozaično vrednost izdelkov iz dragih kamnov in žlahtnih kovin. Med njimi ima posebno mesto družina zlatarjev Janesich iz Trsta, ki je bila med glavnimi dobavitelji habsburškega dvora, njim so posvetili štiri sobane. Razstava bo na ogled do 5. novembra, vstopnica stane deset tisočakov, znižana sedem, prečudoviti in izredno dobro izdelani katalog razstave pa so izdali pri Electi in stane okrog 60 tisoč, ki jih je pa za čudovito knjigo vredno porabiti. Jurij Pal j k »Človek je, in mora biti, božji sodelavec, Bog z njim računa. Zato je treba reči, da Bog po njem ustvarja mir, kolikor mu je človek pač na voljo.« Če kdo, potem je gotovo duhovnik poklican, da ne glede na to, kje živi; tam ustvarja dejanski mir... Del duhovnikovega poslanstva je tudi v tem in v kolikor se duhovnik od tega oddalji, je gotovo veliko izgubil in z njim tudi okolica. V to sem prepričan prav sedaj, ko gledam klanje v Bosni in Hercegovini, ko me tam nekje po polnoči pokličejo sobratje in prosijo, če pozdravim njihove, ki so raztreseni po vsej Evropi. Seveda se mir zopet deli na notranji in zunanji. Notranji mir je svoboden, ustvarja harmoničen razvoj človekove osebnosti v smer socialne in individualne razsežnosti. Iz te notranje urejenosti izvira delo za zunanji mir. Med notranjim in zunajim mirom je izredna tesna povezanost, saj iz notranjega izhaja zunaji, ki zopet pospešuje rast notranjega miru. To je zelo preprosto napisal evangelist Matej, ko pravi: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12) Ta na prvi pogled nepomemben uvod je zanimiv, če se želimo pokloniti spoininu prerano umrlega Rina Markiča. Poznala sva se davno pred novo mašo, ko je bil še bogoslovec v Vidmu. Srečevala sva se, lahko rečem ob vseh njegovih življenskih postojankah. Dvakrat pa res nisem imel sreče, da bi ga videl. Prvič je bilo v videmski bolnišnici, ko mi je po enournem pogovoru primarij le dovolil, celo lahko rečem, prosil, da naj ga obiščem. Vendar, ko sem prišel pred vrata oddelka, me je osorna(l) redovnica zavrnila in od nekod je prišel bolniški kurat in me vrgel pred stavbo! Z menoj je bil moj prijatelj, ki tudi sedaj nosi težo obolenja v mali vasici pod Krnom. Oba sva se spogledala in na-zajgrede ob Nadiži sva zanj molila rožni venec, v srcu pa me je jezilo obnašanje tega (vsaj zame) šmrkavca. Drugič sva se »zgrešila« slab mesec pred smrtjo. Prosil me je novo Čopovo knjigo o naših gorah, pa ga m bilo doma... Bog je največji in edini pravični sodnik, zato ne bi razpravljal, kje so vzroki za smrt... Ali lepše, za smrt tega človeka, ki bi z nekoliko večjim razumevanjem lahko še živel... Človekova kultura je povezana i jezikom. Tega se je Rino vedno zavedal, čeprav je ob smrti izpadlo marši- ^ kaj drugače, kot je bilo v resnici. Vendar zadnjih štirinajst dni njegovega življenja in zadnji obisk pri prijateljih v Ljubljani, ostaja kljub dobri volji in plemenitosti, ki se je ob njegovem pogrebu izkazalo in pisarjenju ob deseti obletnici še vedno uganka njegove živi jenske drame. Zanimivo, da celo po smrti oskrunjajo grob. Kaka prav pravi apostol Pavel: »Ne nosis ti korenin, pač pa korenine nosijo tebe. ..« — Oseba je temelj, iz katerega vse izhaja in h kateri se vse družbeno življenje vrača. Ker oseba ni sama, ]e nujno sodelovanje vseh. Vsi vemo, da vsaka organizacija je v nevarnosti, da zapira pota osebni svobodi, kadar pa ta postane sama sebi namen, oseba ne ma več kot oseba prostora za svoj ral' voj... — Nekaj podobnega lahko ral' tnišljamo ob Rinu, njegovem delu* poslanstvu in življenju... Koliko stvari in spominov bi $e lahko popisal, naj bo dovolj! Znant Ponediščak je zapel: »Zadeu si naše težave, Rino, zadru si bandiero de ostane živuo ker ne smie umrieti. Si meu trošt na mladino, podpuora odrešenja, rodno testno-•" Ambrož Kodelja Magična kresna noč Čeprav vreme ni bilo najbolj naklonjeno so v torek, 23. t.m., kot zalde' vajo stari slovenski običaji, po mnogih naših vaseh spet zagoreli kresov<• (foto M. MagajnaI K.D. »Igo Gruden« iz Nabrežine vabi na ZAKLJUČNI KONCERT domačega ženskega in moškega pevskega zbora, ki ju vodi Ksenija Kos. Koncert bo v nedeljo, 29. junija, ob 20. uri v društvenih prostorih v Nabrežini. Vljudno vabljeni! »Med kariero in domom« - tema letošnje II. »Drage mladih« Organizatorji »Drage mladih«, ki bo letos že druga po vrsti in bo potekala od 2' do 4. septembra v Finžgarjevem domu Ha Opčinah, so mm poslali mslednje sporočilo, ki ga v celoti objavljamo. (Ur.) Studijski dnevi »Draga mladih«, jih vsako leto prireja na Opčinah društvo slovenskih izobražencev iz rsta, se lahko ponašajo z dolgo tradicijo. V letih, ko je v Sloveniji vladal avtoritarni režim, je Draga enkrat eh>o združila veliko število demokra-iično usmerjenih javnih in kulturnih delavcev ter intelektualcev ter jim nudila enkratno priložnost za soočanja. Danes, ko je situacija v Sloveniji sPremenjena in se mnogi sprašujejo lri dvomijo o aktualnosti dnevov Dra-8a, se je skupina mladih s konkretno Pobudo jasno izrekla o pomembno-sh in nenadomestljivosti tega srečala. Sprožili so zamisel, da bi podob-n° srečanje organizirali sami po me-fl' okusih in potrebah mladih. Začetek Drage mladih sega v lan-sko leto in je potekala od 28. do 30. avgusta v parku Finžgarjevega doma 1)9 Opčinah pri Trstu. Pripravili so jo Madi na Tržaškem in srečanje je pri-'abilo lepo število mladih iz zamejca, Slovenije in zdomstva. Program I. Drage mladih je bil raznolik: nastop kantavtorja Adija Smo-arja, pričevanja znanih osebnosti o Sebi in svojem delu (Iva Žajdela, Ja-ne Hosta, Andreja Rota). Predavanje Veljka Rusa in igra KD iz Nabre--e sta sicer odpadla, vendar je ude-?-ence razvedril ples in družabni ve-CeT pri katerem je sodelovala skupi-n,a Shalom s Ptuja. Tabor se je zaključi s predavanjem dr. Ivana Štuheca. Mladinski tabor 1. Draga mladih je ^ vsekakor pester in zanimiv. Ob °ncu smo si bili mladi edini v ugo-,V]ivi, da potrebujemo tako sreča-ri^e' ki bo po eni strani priložnost, da V?'P°stavimo stike in postavimo te-elje za prijateljstvo med sovrstniki Goriškega, Koroškega, Tržaškega, . Slovenije in tudi zdomstva, po dru-shani pa takšno srečanje želi dati ^adernu človeku informacije, ki bi ® koristne za njegovo kulturno in 'lično formacijo, ko želi biti aktiv-tič Vkliučen v nove demokra- nQne družbe. To torej pomeni aktualne" k°nkrel:no tematiko, skupno živ-sk 'n diskusije ter družabnost — nje živahno in originalno sreča- ka ke^°®n)° Drago mladih — »Med 5j, r° in domom« organizira Med-^ 'Jski odbor za študente. Srečanje parPotekalo od 2. do 4. septembra v ^ah U ^'n^8arjevega doma na Opči- cev, je dokazala že številna udeležba na otvoritvi. Vsi — predsednik SDGZ Kocjančič, devinsko-nabrežinski župan Caldi in odbornica za kulturo Vera Tuta Ban so pohvalili podjetnost družine Doljak in ji zaželeli veliko uspeha. Prav gotovo je, da bo tako lepo opremljena trgovina privabila marsikaterega kupca. Marsikdo pa si verjetno ne bo mogel kaj, da ne bi poleg ostalega izbral tudi kako umetnino Bogomile Doljak, pa čeprav najmanjšo. Njena umetna obrt daje namreč prostorom nek poseben, čisto slovenski čar... (hj) Vse najboljše, Svoj 90. rojstni dan je narečna pesnica Marija Mijot praznovala diskretno, brez velikih slavij. Se pred nekaj leti smo je bili vajeni videvati pri Sv. Ivanu, v mestnem središču in povsod, kjer se je kaj dogajalo na kulturnem področju, v zadnjih letih pa se je popolnoma umaknila iz javnega življenja v samoto. Mijotova se je rodila pri Sv. Ivanu, kjer je tudi preživela vse svoje življenje. Rada bi bila študirala, a ji zaradi pomanjkanja denarja to ni bilo mogoče. Morala je zato v službo, opravljala je najrazličnejša dela in se vseskozi sama izobraževala, prebirala je predvsem slovensko in rusko literaturo ter razne slovenske časopise in revije. Bila je tudi nadarjena pev- Marija Mijot! ka, že zgodaj pa se je tudi sama začela ukvarjati s književnostjo. Vedno je pisala v svetoivanskem narečju, ki ga je najbolj poznala in najbolj ljubila. Objavljala je v raznih revijah, leta 1962 pa je izšla njena pesniška zbirka »Souze jn smeh«, v katerem opisuje nekdanje vzdušje in stare običaje, ki bi drugače tonili v pozabo. Knjiga je doživela izjemen uspeh in jo je bilo treba zato ponatisniti. Omenimo naj še, da je Marija Mijot napisala v narečju tudi enodejanko »Slika iz življenja sveto-ivanskih mandrjerjev«. Zaradi visoke starosti Mijoto-ve že leta nismo nikjer videli in že dolgo je tega, kar je napisala zadnjo pesem. Svoja zadnja leta preživlja v domu za ostarele. Marija Mijot pred leti, ko smo jo lahko videvali še na vseh slovenskih prireditvah (foto M. Magajna) Slovesno odprli trgovino družine Doljak v Nabrežini Člani družine Doljak v novilt prostorih na dan otvoritve (foto M. Magajna) Vsi, ki želijo zamenjati okna ali vrata v svojem stanovanju ali pa ga opremiti z izvirnim umetniškim izdelkom — poslikano skrinjo, lesenim krožnikom, skulpturo v lesu in kamnu — naj se najprej oglasijo v novi trgovini »Lesnina bor« v bližini železniške postaje v Nabrežini, kjer je družina Doljak konec prejšnjega tedna odprla nove prostore. Bralcem je verjetno najbolj znana Bogomila Doljak, umetnica, ki se naslanja na ljudsko tradicijo, a so njena dela kljub temu izredno izvirna, in je že marsikje razstavljala. Njen mož in sinova pa se ukvarjajo z mizarstvom. Prej je družina Doljak imela posebej mizarsko delavnico in prostor za umetno obrt, sedaj pa so vse to združili v eno samo celoto. V trgovini »Lesnina bor« je ponudba res velika. Takoj ob vstopu si lahko ogledamo dela Bogomile Doljak. Na dan otvoritve je bila tam prelepa skrinja, nekaj slik na leseni podlagi, umetniško »obdelani« krušni loparji, lesene vaze in kipci, vse zelo diskretno in z velikim okusom vključeno v celoto: v isti sobi so namreč na ogled tudi okna in vrata vseh vrst, ki so na prodaj v trgovini. Pri »Lesnina bor« v Nabrežini ne prodajajo samo industrijsko izdelanih oken in vrat (kot so zagotovili lastniki, gre vsekakor za zelo visokokvalitetne izdelke), ampak tudi polizdelki pa še najrazličnejši material za tiste, ki hočejo okna, vrata, omare v stanovanju itd. prenarediti sami in pri tem potrebujejo strokoven nasvet ter seveda prave pripomočke za obdelavo lesa. Tudi to vam bodo lahko nudili v najnovejši trgovini družine Doljak. Nekaj korakov od trgovine je tudi velika in sodobno opremljena mizarska delavnica. Da so Do-ljakovi doma priljubljeni in da bodo v bodoče imeli veliko odjemal- Pred kratkim so ga po dolgih letih spet odprli Težave in načrti tržaškega m SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE V TRSTU ob zaključku sezone, posvečene slovenski suverenosti, razpisuje natečaj za novo slovensko gledališko igro Dela, kateregakoli žanra, a izvedljiva z ansamblom SSG, morajo biti predložena upravi gledališča do 31. oktobra vpetih podpisanih izvodih. Žirija teatrologov in predstavnikov gledališča bo podelila odkupno nagrado Lit. 8.000.000 (osem milijonov lir). Nagrada vključuje odkup za uprizoritev v letu 1993, SSG pa si pridržuje pravico odkupa tudi drugih del. Potrebne informacije dobite na upravi SSG v Trstu, Ul. Petronio 4, ali po telefonu 632-664/5. * * * V tej sezoni je SSG, mimo Sofoklejevega Kralja Oj-dipa Mileta Koruna, krstno uprizorilo kar štiri slovenska dela: komedijo Toneta Partljiča Moj deda, socialistični mrtvak, režiser je bil Mario Uršič, satirični kabaret Sergeja Verča in Borisa Kobala Ime mu bo Just, režiser Sergej Verč, dramo Aleksija Pregarca Črni galebi, režiser Jože Babič, ter šolam namenjeno predstavo Zore Tavčar v režiji Marija Uršiča Ptice nočnega vrta. Ob tem pa je — upravičeno lahko rečemo, da z velikim uspehom — z Romantičnimi dušami v režiji Vinka Moderndorferja zaključilo ciklus celotnega Cankarja, začet leta 1986. Redna sezona 1991/92 se je pri nas končala z aprilom, tudi letos pa pripravljamo poletno sezono na prostem, v okviru katere bo 3. julija premiera Prebrisane vdove Carla Goldonija po uprizoritveni zamisli Mete Hočevar. V Kulturnem domu v Sovodnjah na Goriškem so v sredo, 24. t.m., slovesno odprli dokumentarno fotografsko razstavo z naslovom: »Sovodenj-ska občina včeraj in danes«. Razstavo je priredil »Foto klub Skupina 75« pod pokroviteljstvom sovodenjske občine. Gradivo bo na ogled do nedelje. Od 13. junija je v Trstu spet na ogled eden najvažnejših muzejev v naši deželi, Muzej Revoltella, ki je dobil ime po baronu in mecenu Pasqualeju Revoltelli, ki je v testamentu zapisal, da prepušča vse svoje zemeljske dobrine mestni upravi samo v primeru, da v njegovi hiši ustanovijo muzej, ki bo vsem odprt in na ogled. Po dolgih, mirno lahko rečemo predolgih, letih je spet odprl vrata eden tistih muzejev, ki bi morali biti vedno odprti in tudi v tem primeru je šlo spet za nekakšen kompromis, saj je v na novo odprtem muzeju na ogled samo tretjina del, ki jih muzej ima v svojih arhivih na razpolago. Sedanja upraviteljica muzeja je gospa Maria Masau, ki je ob odprtju povedala, da jim je po dolgem času le uspelo za silo urediti vse sobe, ki jih muzej Revoltella ima namenjene za ogled, čeprav restavracija nekaterih še ni končana. Umetnine, ki so na ogled, okrog 350 jih je, so postavljene po kronološkem ključu in tudi po vrednosti, skrbeli so, da ne bi izpustili kakega pomembnega avtorja. Seveda pa so morali pri razvrstitvi umetnin upoštevati tudi samo zgradbo muzeja, ki ga sestavljajo tri stavbe: muzej Revoltella o ožjem smislu, palača Baševi in palača Brunner. Na vprašanje, kako gleda na bodočnost muzeja Revoltella, je gospa Masau odgovorila, da nimajo kako velikih možnosti za nakup sodobnih velikih umetnikov, ker jim kronično manjka denarja. Kot prve nakupe pa je navedla predvsem u-metnike, ki manjkajo v že obstoječi zbirki muzeja in šele nato nakup umetnin sodobnikov šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let, ker si o devetdesetih letih niti ne upajo še sanjati. Dovolj zgovorno je namreč dejstvo, da so muzej Revoltella popravljali dobrih dvajset let in da so nekateri vodilni ljudje v muzeju odstopili zato, ker se niso strinjali z obnovitvenimi deli, katera so si arhitekti kar predajali iz roke v roko. Sedaj pa tudi primanjkuje kustosov, čuvajev, ki bi skrbeli za red v muzeju in so zato obiski možni le vsako uro, skupine pa se morajo obvezno najaviti, sprejmejo pa največ po trideset ljudi naenkrat. To je seveda stari problem italijanske birokracije, ki si ne zna vzeti v honorarno službo študentov, ampak mora vzeti v stalno službo ljudi, ki potem ostajajo doma za namišljenimi boleznimi in podobno, muzeji pa so zato zaprti, skratka, pravi obup, kateremu se ne vidi konca. Dejstvo je namreč, da je tudi muzej Revoltella samo delček italijanskega neizmernega umetnostnega bogastva, ki je v skrajnih, bednih razmerah, čeprav pri svetovni organizaciji Združenih narodov Unesco vztrajno ponavljajo, da ima Italija 40 odstotkov svetovne kulturne dediščine. Za tiste, ki muzeja še niso nikdar obiskali, naj povemo, da je to muzej sodobne umetnosti, ki hrani slike velikih imen preteklosti in tudi sodobnikov. Če naštejemo samo nekaj imen, bo vsakomur jasno, da se splača odšteti štiri tisočake za ogled muzeja Revoltella, kateremu so napovedovali tudi prosti vstop, a so končno le uvideli, da ne morejo brez vstopnine. Med razstavljenimi so tudi ti umetniki: Giuseppe Garzolini, Bernhard Fiedler, Giuseppe Bi-son, Jean Antoinre Houdon, Giuseppe Tominz, Antonio Canova, Francesco Malacrea, Giovanni Ro- se, Angelo Inganni, Palizzi, Fat-tori, Magni, Scomparini, Medar-do Rosso, Alfonso Canciani, nadaljujemo lahko z nam bližnjimi, kot so Spacal, Zigaina, Pefl' zi, Manzu, Burri, Musič, Nathan, Cambon, Parin, De Chirico in njegov brat Savinio, Pomodoro, Fontana, Alviani in še bi lahko naštevali. Vsekakor je muzej vreden o-gleda, saj ga prekaša v naši deželi samo Galerija moderne umetnosti v Vidmu, ki je s svojo zbirko Astaldijev seveda razred zase-Jurij Paljk Dve pismi svetovalca Ssk Brezigarja Deželni svetovalec Slovenske skupnosti Bojan Brezigar je v preteklih dneh poslal odgovornim deželnim predstavnikom dve pismi, enega v zvezi z jusarskim premoženjem drugega pa za končno namestitev novih tablic z napisom »Slovenija« z zahtevo, da se o tem razpravlja pred poletnim premorom. Predsednika I. svetovalske komisije Lepreja Brezigar opominja, da je minilo že več kot eno leto od predstavitve zakonskega predloga št. 275, ki zadeva pravice jusarskih odborov. Tudi predsednik deželnega odbora Vinicio Turello je v svojih programskih izjavah med drugim obljubil, da se bo zavzel za odobritev takšnega zakona. Kljub temu pa, nadaljuje Brezigar, o tem doslej še ni bilo govora. Drugačno vsebino ima pismo predsedniku VII. svetovalske komisije Compagnonu. Brezigar opozarja, da je že pred nekaj meseci predložil zakonski osnutek št. 372, ki zadeva namestitev novih tablic z napisom »Slovenija«, namesto starih »Jugoslavija«. Čas bi že bil, da bi to vprašanje končno rešili. Na tržaškem velesejmu se bo v 1° rek, 29. junija, zaključil 44. medt‘‘r rodni vzorčni velesejem. Tokrat sef prvič med številnimi evropskimi 'j drugimi državami (od afriških in im11 riških do azijskih) popolnoma samc stojno predstavila tudi Slovenijo/ * se je prejšnji teden tudi uradno pre . stavila. S tem je mlada republika, W je dejal predsednik Tržaške trgov& ske zbornice Tombesi, okrepila sV»l gospodarske stike s Trstom, z našo želo, pa tudi z raznimi drugimi vami. Prejšnji teden je bilo na Opčinah mednarodno tekmovanje v kotalkanju, ki so se ga udeležili mladi športniki iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Najboljše so se izkazali kotalkarji iz Furlani je-julijske krajine (foto M. Magajna) Nova razstava v TK galeriji v Trstu Cejev fantastični svet slikarstva Umetnik Demetrij Cej z enim od svojih del (foto M. Magajna) V četrtek, 18. junija, je bila v Prostorih Tržaške knjigarne v ok-viru delovanja TK galerije, katero v°di Franko Vecchiet, odprta razstava slovenskega umetnika Demetrija Ceja. Na otvoritvi se je zbralo veliko imetnikovih prijateljev in pred-vsem ljubiteljev njegovega slikarija, njegovih velikih platen, ki so v slovenski umetnosti tako samosvoja, da jih spoznaš že od da-mč, lahko sprejmeš ali ne, veš pa, '■ta jih je podpisal Demetrij Cej. To Pa je v današnji poplavi že velita). Umetnik si je s svojimi deli Ustvaril svet, ki ga ljubitelji umet-n°sti takoj spoznajo, to je Cejev Svet barv in kolažev, katere pre-P°znamo vedno in takoj, tako samosvoj in originalen je, da ga je Uemogoče pozabiti ali zamenjati s kom drugim. Demetrij Cej si je Uamreč napravil fantastični svet slikarstva, v katerem se izraža, iz ^Veta v katerem živi, saj si druga-Ce ne moremo predstavljati njego-Vlh barv, ki posnemajo barve iz Uarave, s Krasa in kraških streh, mdov, njegove rjavordeče barve, k1 mejijo na oker, so nekaj izjem-nega, v slovenski moderni umetnosti gotovo nedosegljive. Tokrat nam je Cej pokazal no-Ve stvari, kot je sam rekel, plat-UU/ ki jih je pred kratkim izdelal In se od starejših del razlikujejo P° tematiki, tehnika je ostala ista, . pa morda nekoliko bolj agre-siven. Cej nam je predstavil nov jmt, ki ga ne bi imenovali znan-vena fantastika, ker je to prepodi, morda bi bilo bolje reči, da shk vidi, kako Ceja zanima v °lje in iskanje naše notranjosti konjem, iskanje človekove izgu-lenosti in njegove eksistence, ki P? se kaže v velikih ploskvah, ki relmajo prostora za človeške figu-i0'.arnPah samo za veliko samo-m ledeno hladnost, ta pa nam v°ri o odtujenosti, nizka in niških postajah za nekaj lir. Vendar pa se pri Ceju vidi, da se na svoje delo spozna, umetnina res deluje kričeče in boleče, saj nas pogled na maso, ki prekriva njegovo platno, res rjoveče moti, a nas obenem tolaži dejstvo, da umetniku uspe še vedno verjeti v lepši svet, ki ga predstavljajo čista nebesna pokrajina in kraški svet, katerega zaznamo bolj iz barv kot pa iz oblik. Jurij Paljk Marsikdo izvolitve prof. Sama Pahorja v občinski svet preprosto ni prebavil. Tako se je zgodilo, da so predstavniki MSI v preteklih dneh prišli na dan z dokumentacijo, iz katere izhaja, da ima izvoljeni predstavnik na slovenski listi spor z občino. Po njihovem mnenju bi bil lahko prof. Pahor izključen iz tržaškega občinskega sveta, če se seveda ne odpove sporu. Kdor pa pozna prof. Sama Pahorja ve, da bo zadevo rešil z njemu lastno doslednostjo. Pri omenjenih sporih gre namreč za pravico do rabe slovenskega jezika. Videokaseta o Sveti gori temna nebesa nas stiskajo, izredne modre, sinje barve so utesnjene med zemljo in svincem. Ceju pa gre za človeka, čeprav ga nikjer ne vidiš. Kako bi si drugače razlagal imenitno igrico, ki si jo je umetnik domislil tako, da je dal v neko »odprto okno« kljuko, na katero je obesil zložljivi stolček. Gledalec si najprej odpre okno, znajde se pred fantastičnim svetom živih barv in pred seboj ima obešen stolček, katerega sname in se usede pred sliko. Presenetljiv pa je tudi triptih, tako ga lahko kličemo, čeravno gre za tri ločene slike, ki pa so organsko med seboj povezane, nekakšno nadaljevanje ena druge in obratno. V njem se nam Cej predstavlja na nov način, zelo krut in nevaren. Krut zato, ker slika tako kričeče deluje s svojim sporočilom o onesnaženem zunanjem in notranjem človekovem okolju, nevaren pa predvsem zato, ker je Cej samo korak pred kičasto izdelavo fantastičnih cenenih slik, ki krasijo znanstveno fantastične knjige, katere kupujemo na želez- V teh dneh prihaja na trgovinske police videokaseta z naslovom Sveta gora — znamenje upanja. Videokaseto, ki traja dobre pol ure, so predstavili na Sveti gori pri Gorici že prvega junija letos. Na svečanosti so bili prisotni u-gledni gostje, med njimi tudi novogoriški župan Sergij Pelhan, predstavnik krajevne skupnosti iz Solkana, koprski škof Metod Pirih in seveda avtorji. Najbolj zaslužna za izid kasete sta avtorja teksta in televizijskih in filmskih posnetkov. Tekst, ki v kratkih obrisih očrta zgodovino Svete gore in nakaže njen velik pomen za vse vernike, je spisal znani urednik oddaj na ljubljanski televiziji in bivši urednik najbolj branega časopisa v Sloveniji, verskega lista Družine, dr. Drago Klemenčič. Na predstavitvi je dr. Klemenčič poudaril, da ga na slovensko svetišče Sveto goro vežejo zelo lepi spomini, saj je že v otroških letih vsaj enkrat letno obiskal, poromal na ta sveti kraj s svojimi starši, podobno kot to počno vse verne primorske družine. Velikih težav z gradivom avtor tudi ni imel, saj je bil ravno lansko leto na Sveti gori seminar o njeni zgodovini. Posnetke je prispeval snemalec Anton Vencelj iz Nove Go- KD »0. Župančič« iz Štandreža izdalo ljubko knjižico Kulturno društvo »Oton Župančič« iz Štandreža je pred nedavnim ponatisnilo pravljico v verzih Toneta Pavčka »Juri Muri v Afriki« v novi, izvirni obliki. Zamisel za nastanek te knjižice se je porodila, ko je društvo začelo z otroki pripravljati igrico za zaključni nastop. Izbrali so Pavčkov tekst, deset pesmic pa je uglasbil Miran Rustja, dirigent otroškega društvenega zborčka. Elda Nanut, prav tako iz Štandreža, ki je tudi sama dirigentka, pa je tekst opremila s preprostimi, a učinkovitimi risbicami. Ko je bilo delo opravljeno, so prireditelji pomislili, da bi bilo lepo, če bi gradivo poslali v tiskarno in iz njega napravili pravo knjižico, tako da bi jo otroci imeli »za spomin« na nastop. Ko je brošura »Juri Muri v Afriki« izšla — tiskali so jo v 200 izvodih — pa je vzbudila veliko zanimanja tako na Goriškem kot Tržaškem in tudi v Sloveniji. Knjižica je namreč ljubko opremljena, obenem pa jo je mogoče s pridom uporabiti kot koristen učni pripomoček, tako pri glasbeni vzgoji kot pri risanju. V bistvu gre za nekakšno »glasbeno slikanico«. Štandreški otroci so igrico »Juri Muri v Afriki« uprizorili v torek, 16. t.m. Imeli so velik uspeh, prav tako pa je imela uspeh brošura, ki jo bo, kot so napovedali člani društva »Oton Župančič«, treba ponovno ponatisniti, tokrat v več izvodih. rice, ki je Sveto goro snemal v vseh letnih časih in iz vseh možnih zornih kotov. Zbrano gradivo je dolgo časa preučeval, saj se mu ga je nabralo zelo veliko. Končno je le izbral najlepše in najbolj zanimive posnetke, katere je potem dal na kaseto. Pri kaseti je bilo seveda uporabljeno tudi veliko arhivskega materiala, ki je na žalost raztresen povsod, tako da se je moral snemalec zelo potruditi, da ga je zbral dovolj. Uporabljeni material seveda služi za boljše razumevanje zgodovine tega našega svetišča, kateremu je zapisana vsa Primorska, vsa Goriška in tudi del Furlanije, ki se v podobi Svetogorske Matere Božje prav tako prepoznava kot mi. Ob priliki predstavitve videokasete o Sveti gori z naslovom Sveta gora — znamenje upanja, je koprski škof Metod Pirih povedal, da je zelo vesel podnaslova na videokaseti. Škof Pirih je namreč menil, da je poleg zgodovinskega dela potrebno omeniti še strogo versko vlogo Svete gore, ki je ena največjih božjepotnih svetišč v Sloveniji. Podnaslov »znamenje upanja« pa je lahko samo želja, da bi svetogorska božja pot res to bila tudi sedaj vsem vernikom, ki se na Sveto goro zatekajo po pomoč ali pa v zahvalo Svetogorski Materi Božji. Škof Pirih je zaželel veliko uspeha videokaseti, ki govori tudi o upanju, katerega moramo v teh težkih časih imeti tudi mi veliko. Na koncu še zanimivost: v teh dneh so na Sveti gori spet mladi bosanski frančiškani, ki so se sem zatekli pred vojno, mladeniči so nasledniki in podobni tistim bosanskim frančiškanom, ki so se sem zatekli pred Turki in potem nekaj časa celo vodili svetogorsko svetišče. Videokaseto Sveta gora — znamenje upanja lahko dobite na sami Šveti gori, kasneje pa jo bo možno kupiti pri poverjenikih in v župnijskih uradih. „ r ’ Jurij Paljk Mariborska razstava o življenju in delu škofa Slomška Mariborska razstava o življenju in delu škofa Antona Martina Slomška je več kot zgolj predstavitev biografskih podatkov in prikaz duhovnega dela nekega pomembnega Slovenca. Je uspešna projekcija Slomškovega doprinosa v okvir tedanjega časa in prostora z upoštevanjem vseh poglavitnih avstrijskih, evropskih in svetovnih silnic. Leta 1800 rojeni in leta 1862 umrli Slomšek je bil od leta 1846 štiriinpetdeseti lavantinski škof. Morda je njegova največja zasluga, da je škofijski sedež kot posledico jožefinskih reform prenesel iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. To dejanje je povezalo Slovence, utrdilo slovensko narodno zavest na Štajerskem in zakoličilo severno slovensko mejo na Kozjaku in na Muri. Na mariborski razstavi v Pokrajinskem muzeju si je mogoče ogledati bogato izvirno gradivo, ki pripoveduje o Slomšku in njegovem delu: originalne listine, Slomškove rokopise in osebne predmete, škofov ornat, mašne plašče, cerkveno posodje. Na spreten način je vodja in koordinator projekta predstavitve Slomškovega delovanja širši javnosti in ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru Vili Vuk to osebno Slomškovo pričevanje dopolnil s prikazom družbenih, političnih, ekonomskih in kulturnih razmer v Mariboru, na Slovenskem, v Avstriji ter Evropi. Dinamični čas slovenskega narodnega preporoda pod gesli zanosne romantike raste s pomočjo te zares prve slovenske nacionalne razstave v univerzalne razsežnosti tedanjega dogajanja z bliskavico Napoleonovih vojn, britanskega osvajanja Indije in Afrike, avstrijskih vojn v Italiji in s Prusijo, meščanskih revolucij leta 1848. Razstava je tudi lepa afirmacija Maribora, njegovega socialnega in kulturnega razvoja iz podeželskega mesteca v veliko industrijsko mesto z nekdaj mešanim slovensko-nem-škim prebivalstvom. Upoštevana je tudi umetnost v času Slomškovega delovanja v Sloveniji in na Štajerskem, predvsem pa razvoj šolstva, Slomškovo pisateljevanje ter njegove pobude za utrjevanje slovenstva, sa) je bil med drugim eden od treh ustanoviteljev družbe sv. Mohorja v Celovcu. Slovenski državni predsednik Milan Kučan je na slavnostnem odprtju razstave naglasil, da bi se kazalo tudi danes zgledovati po Slomškovem zdravem razumu, sposobnosti dialoga in strpnosti do drugačnega. Razstava, ki bo odprta do 28. novembra, je vrh spominskih obeležij ob 130-letnici smrti svetniškega slovenskega škofa, za katerega je v teku postopek za beatifikacijo. Že konec maja je bila tozadevno v mariborski stolnici slovesna akademija ob Slomškovem grobu, ki so ji prisostvovali poleg slovenskih tudi številni tuji cerkveni dostojanstveniki, med drugim celovški in graški škof. Razstavo v Mariboru kvalitetno dopolnjuje večbarvni katalog s teksti v slovenščini in nemščini izpod peres Vilija Vuka, Saše Radovanoviča, Antona Ožingerja in Sergeja Vrišerja o Slomšku, njegovih delih in njegovem času. L.D- V Veroni na ogled dela očeta modeme umetnosti Paula Kleeja Rešitev sveta Predstavitev konceptualnih projektov INTARTA v Celovcu Slovenija, Koroška in Furlanija-Ju-lijska krajina prirejajo v obliki bienalov INTARTA izmenično velike preglede likovnega dogajanja v vseh treh sosedskih deželah. Tokrat so v celovškem Kiinstler-hausu odprli razstavo konceptualnih projektov, ki so skoraj vsi nastali pod mučnim vtisom uničevanja narave in okolja in sredi vojnih grozot v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. Tako ni čudno, da je naslov razstave »Rešitev sveta«, vendar tudi ta dokumentacija najzanimivejših idej različnih umetnikov iz treh sosedskih dežel dokazuje, da umetnost ne premore ustaviti barbarske morije in uničevanja za človeka nujno potrebnega zdravega okolja. Kljub temu je važen signal in dokaz, da ekološka in pacifistična tematika prihaja v ospredje umetniškega zanimanja. Na celovškem bienalu INTARTA sodeluje tudi več slovenskih umetnikov, predvsem tistih, ki živijo na Koroškem. Zelo izrazito se s problematiko strašne vojne na Balkanu sooča priznani slovenski slikar Valentin Oman. Pod naslovom »Stop the war in Croatia« je oblikoval poseben razstavni prostor v grozljiv prikaz »poloma človečnosti in sveta« v vojni na Hrvaškem. Njegov projekt nas sooča z vojno, ki jo vsak večer doživljamo v varnem zatišju domačega stanovanja na televizijskem ekranu. Oman je stal na straži pred televizijskim aparatom, obsesivne slike s hrvaških bojišč, grozljive scene pobojev nedolžnih ljudi, otrok, starcev in mater, je ujel na papir in prebarval s svojimi etično ozaveščenimi komentarji. Lanska junijska vojna v Sloveniji je vznemirila mlade koroške umetnike v Celovcu, ki so postavili že v času, ko so gorele slovenske meje, na celovško cesto velik bedasto napihnjen tank — Panzer — iz plastike. Mlajši koroški Slovenec Rudi Be-netik se je v posebnem projektu zatekel v prelepo naravo v Podjuni, kjer je svoje kvadrataste rumenjake priredil barvi v koroških gorah cvetoče pogačice. Na razstavi je v pozitivnem smislu živo prisotno dvojezično življenje ob meji. Ruth Schvventner se ob tem sprašuje, ali ni neslanost vpričo vojnih agresij in nasilja nastopiti z le-poznanskimi instalacijami? Maja Ha-derlap je v naročju meje prispevala dve slovensko-nemški pesmi. Peter Jirak išče pot nazaj k naravi, a ne preveč dostojno, ko dokumentira v okviru rituala z naslovom »homerski kozji želodec« ubijanje nedolžne koze. Ob koncu pa moram omeniti tudi Marka Pogačnika iz Slovenije, ki je zastopan kar večkrat. Njegovi projekti žive sredi narave pri gradu Ver-nberk pri Beljaku, v drugem projektu pa nas vodi po skritih stezah Benetk. ki jih doživimo iz čisto novega zornega kota. Na razstavi je na prodaj velik katalog s teksti v nemščini, slovenščini in italijanščini. Lev Detela Med omembe vrednimi razstavami, ki nam bodo letos lajšale vročino, je gotovo tudi razstava o Paulu Kleeju, ki jo bodo predstavili v kratkem v Veroni. Medtem ko večina vseh mestnih mož, ki so odgovorni za kulturo, čez poletje drema in spi spanje lenuhov, vsaj na kulturnem področju, je Verona mesto, ki ima na krmilu ljudi, ki vedo, kako se reči streže. Mesto Romea in Julije je namreč čez poletje s svojo areno prava mana za obiskovalce, saj jih pride od zunaj v mesto vsako leto okroglih milijon ljubiteljev »bel canta«, ki si zvečer ogledajo operne prireditve in čez dan seveda razne muzeje in mestne znamenitosti. Prav zaradi tega so si mestni možje, ki so plačani za to, da kulturno razvijajo mesto, umislili velike razstave, ki jih prirejajo vsako leto poleti, saj je gora ljubiteljev opere le prevelik potencial, katerega bi se ne izplačalo finančno izkoristiti. Zaradi tega je bila lansko leto izredno dobro organizirana in še bolje obiskana razstava posvečena surrealistu Magrittu, ki je s svojimi klobuki in v zraku visečimi jabolki resnično navdušil. Letos so v Veroni pripravili razstavo s slikami Paula Kleeja. Razstavi so dali naslov: Paul Klee — 300 opere, Paul Klee — 300 del. Že sam naslov nam pove, da bo to velikanska razstava tega umetnika, ki je tako globoko posegel v umetnost iztekajočega se stoletja. V tem stoletju je Klee namreč eden največjih umetnikov, saj imajo tihega in umirjenega Švicarja za enega očetov moderne umetnosti in predvsem za enega najvidnejših predstavnikov sedaj že mitične šole Bauhaus, kjer je Paul Klee živel in delal dobrih deset let skupno z genijalnim Gro-piusom. Paul Klee je bil v tistem času veliki prijatelj Kandinskega, drugega velikana sodobne umetnosti. Podobne vezi je navezal tu- Tržaški oktet bo priredil v petek, 26. t.m., ob 20.30 v prostorih Gospodarske zadruge v Gropadi št. 82 DOBRODELNI KONCERT Izkupiček pojde za dokončno dograditev doma v Gropadi. Vljudno vabljeni! di s Picassom in pozneje je to mesto prevzel Braque, ki mu je bil prijatelj do konca. Veliko razstavo v Veroni Paul Klee — 300 del bodo odprli že četrtega julija letos. Razstavo pa je pripravil direktor muzeja »Gal-leria d'Arte moderna di Palazzo Forti« Giorgio Cortenova, pomagali pa so mu Fondazione Maz- zotta, ki bo izdala tudi katalog ih arhitekta Jurgen VVaibel ter Mau-rizio Bergamini. Na razstavi si bomo lahko o-gledali tristo del tega velikega ih tihega umetnika iz Švice, ki se je rodil učitelju glasbe Hansu Wil' helmu in nežni pevki Mariji Idi Frick, ki je zelo vplivala na sina-Odraščal je v Bernu, mestu, katerega je vedno imenoval »uniformirano mesto, večno in samo normalno mesto«. Pot pa ga je popeljala v svet, kjer je uspel in razstava v Veroni bo pokazala njegovo celotno delovanje, celotni živ-ljenski opus, od prvih poskusov malega dečka Paula Kleeja d o zadnjih grenkih samotnih dni ih umetniških del uveljavljenega ih po celem svetu cenjenega umetnika Paula Kleeja. Jurij Pal j k * * * V Celovcu so v ponedeljek, 22-t.m., predstavili 3. in 4. snopič zbit' ke »Vsaka vas ima svoj glas«. Gre za zbirko slovenskih ljudskih in ponarO' delih pesmi iz Podjune, ki je natri? njena vsem ljubiteljem narodne gla? be, pevcem, šolam in družinam. P?s' mi je uredil in pripravil za tisk Engd' bert Logar, knjigo je izdala Kričati’ ska kulturna zveza, založila pa horjeva družba, obe iz Celovca. Zbit' ka »Vsaka vas ima svoj glas« naj ^ po načrtu založnika izšla v petih sti? pičih, v njih pa naj bi bilo objavl)e' nih okrog 360 podjunskih pesmi■ naša društva ODER 90 IZ GORICE Prizor iz igre »Svojeglavček«, ki jo je uprizorila gledališka skupina Oder 90 šiča »Dr.« in lahkotno komedijo, pravzaprav pravo opereto »Svojeglavček« Karla Sieberja. Pesmi za to predstavo je uglasbil Hilarij Lavrenčič, igralci Odra 90 pa so se ob tej priložnosti izkazali tudi kot dobri pevci. Tudi za prihodnjo se- zono ima skupina velike in zanimive načrte, o katerih pa režiser Franko Žerjal raje ni govoril, saj je sedaj še prezgodaj. Povedal pa je, da Oder 90 svoje publike nikakor ne bo razočaral. (hj) Najnovejša Rodna gruda V Gorici je bila v okviru SKPD »M. Filej« pred dvema letoma ustanovljena gledališka skupina Oder 90, ki je od svojega nastanka dalje tako aktivna, da zasluži obravnavo posebej. Oder 90 je uastal bolj naključno kot namenoma. Zgodilo se je, da je neka dru-§a gledališka skupina odpovedala svoj nastop v Gorici in tako so uekateri člani društva v naglici zbrali nekaj mladih navdušenih 'gralcev in z njim naštudirali igri-Co »Snubač« A.P. Čehova. Tako se je vse začelo in člani s° se po prvem uspehu navdušili 23 to dejavnost. V isti sezoni so odigrali še nekaj del, med drugim »Veselo igro o žalostni princezi-nji« Fr. Milčinskega. Sčasoma se Je skupina razširila; k njej je pristopilo še nekaj novih članov. »Zelo pazimo na jezik,« nam je Bovedal režiser Odra 90 Franko terjal. Člani gledališke skupine iz Gorice so imeli tudi že precej gostovanj tako na Tržaškem kot Gorškem, v Sloveniji so se udeležili nekaterih srečanj amaterskih °drov, nastopili so na Koroškem v okviru Primorskih dnevov in še Tarsikje. Res je sicer, da je nastanku te skupine botrovalo naključje, nam )e dejal Franko Žerjal, že dalj časa pa je bilo čutiti potrebo po taki gledališki skupini, ki je v Gorici to veliko let ni bilo. Oder 90 deluje izredno resno, kot pravi profesionalni oder. Za kostume skrbi ^nežica Černič, za luči Fabijan Sfiligoj, za scene Benedikt Kosič, suflerka pa je Mirjam Obljubek. Poleg tega Oder 90 za vsako predstavo tiska gledališki list, ne v ciklostilu, pač pa prave brošurice, °Premljene tudi s fotografijami. Vsakič tiskajo okrog 1000 gledaliških listov, kar tudi precej stane. Doslej so si znali vsekakor člani gledališke skupine pomagati, čeprav priprava gledališke igre zahteva velika finančna sredstva. Igralci sicer nastopajo in vadijo zastonj, treba pa je pripraviti kostume, postaviti sceno in še bi lahko naštevali. Delno si pomagajo z vstopninami, delno pa s podporami. Člani gledališke skupine zelo vestno in redno vadijo, nam je povedal režiser in umetniški vodja skupine Franko Žerjal. Vaje so navadno dvakrat tedensko in treba je povedati, da na vajah red-kokdo manjka. Za prihodnjo sezono ima skupina precej načrtov in kaže, da se bo tudi številčno okrepila. Že v teh dveh letih se ji je pridružilo precej članov. Ker jih je sedaj že toliko, da ne morejo vedno vsi nastopati, so voditelji Odra 90 pomislili, da bi morda prihodnje leto skupino razdelili na dva dela, oziroma v dve različni skupini: v prvi bi se ukvarjali s »tradicionalnim«, v drugi pa z »eksperimentalnim« gledališčem. Člani Odra 90 obenem razmišljajo, da bi pripravili v prihodnji sezoni kaj za otroke, morda kako lutkovno predstavo. Drugih slovenskih gledaliških skupin trenutno v Gorici ni, zato je Oder 90 še toliko bolj dragocen. V našem prostoru si je pridobil precej ugleda, ljudje radi pridejo v Katoliški dom v Gorici, kjer ima skupina vse premiere, pa tudi drugod, kjer gostuje, jo publika zelo rada sprejme. V sezoni 1991-92 je Oder 90 pripravil dve igri: Branislava Nu- V Ljubljani je pri Izseljenski matici tudi ta mesec izšla najnovejša številka revije Rodna gruda, ki je namenjena rojakom na tujem. Odgovorni urednik Jože Prešeren piše v svojem uvodniku o sedanji politični situaciji v Sloveniji, ko je »sredinski koaliciji slovenskih strank... v tretje uspelo in s skromno večino je slovenski parlament izglasoval nezaupnico dosedanjemu premieru, prvemu svodobno izvoljenemu predsedniku slovenske vlade...«, poudarja med drugim Prešeren. To je bila vlada, nadaljuje, ki si lahko ponosno lasti zasluge za osamosvojitev Slovenije, njeno mednarodno priznanje, umik vojske z našega ozemlja, za demokratizacijo javnega življenja. Neizbežno pa se je pojavila gospodarska kriza, vendar — pripominja urednik Rodne gru- de — to so napovedovali že, ko je bil na oblasti še prejšnji režim, obenem pa se tudi sprašuje, ali se bodo gospodarske razmere sedaj lahko izboljšale. Med zanimivimi članki v junijski Rodni grudi naj opozorimo še na članek Janka Modra, ki zaskrbljeno piše o možnosti, da bi slovenščina postala le pogovorni jezik. To bojazen utemeljuje z dvema ugotovitvama: prvič s pretiranim vdorom internacio-nalističnih formulacij pri poimenovanju slovenskih ustanov in podjetij, drugič pa s splošno gospodarsko in kulturno politiko, ki ne gleda posebej skrbno in zavzeto na vse, kar je v zvezi z jezikom. Janko Moder zato poziva vse odgovorne za slovensko kulturo naj se takoj resno in odgovorno zavzemajo za ta problem in ga rešijo, preden bo prepozno. teden. Kompleks transformatorjev kot razdelilna centrala onkraj Čitluka na robu planote je bil namreč skoraj docela razstreljen. Župnišče (kakor tudi kaka redka zasebna hiša) si je oskrbelo lastni generator, ki ga uporabljajo prav tako »na karte« kot kruh v vojnem času. Tudi vodovodu je onemogočeno obratovanje in vsej planoti dovažajo vodo z avtomobilskimi cisternami. Le redki telefoni se morajo o-glašati, a tudi ti nestalno in seveda preko na naglo postavljenih ra-diotelefonskih stolpov. Tista preletavanja vojnih letal, ki so pogosto vznemirjala ljudstvo in ga poganjala v kletna zaklonišča, so prenehala že pred koncem meseca maja. Ostala pa je nevarnost topovskega ognja. Nekaj granat je že bilo izstreljenih na Čitluk na Surmance (frakcija Stanko Žerjal Sredi letošnjega junija