Hočeš biti kurirka?
Mira Trtnik je bila pred vojnu — kot mnogo drugih žensk iz Most, Polja, Zaloga in drugih bližnjih krajev — zaposlena v Sa-turnusu. Žato ni nič čudnega, da je takoj ob okupadji pričela delati v odboru OF, septembra 1941 pa so jože sprejeli v parti-jo. Le mesec dni kasneje je postala kurirka pri CK KP Sloveni-je. Prenašala je razna sporočila, še posebno pa je bila zadolžena za Franca Leskoška, ki ga je morala varno voditi prek blokad na razna srečanja in sestanke. Njeno ilegalno ime je bilo Vida.
Spominja se, da ni bila pre-več navdušena, ko so jo vpra-šali, če bi hotela biti kurirka. Zdelo se ji je, da jo bolj veseli organizacijsko delo. Toda ka-sneje je spoznala, da so ji s tem izkazali veliko zaupanje, saj je bila še tnlada komunist-ka. Takrat je bila stara dvaindvajset let, dobro je go-vorila po italijansko in zato se ji je vedno posrečilo priti prek vseh blokad. Še danes se z ob-čudovanjem spominja vseh tovarišev, s katerimi je takrat delala skupaj, zlasti Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Bo-risa Kraigherja in Franca Le-skoška. Bili so tako pregrosti, človeški, zdržali so vse napore takratnega življenja, kot da je to bilo popolnoma razumlji-vo.
Miri Trtnikovi je pripoved na trenutke zastala. »Nikdar nisem veljala,« je rekla, »da bom kdaj pozabila. Vedno ' sem imela dober spomin. Ko sem morala prenašati razna sporočila, so mi rekli: Zapiši si. Pa sem odgovorila: Si bom kar zapomnila. Tovariš Le-skošek mi je v prvih dneh večkrat rekel: Hudiča si boš zapomnila. Boš že videla, po-zabila boš! No, kasneje je sam svetoval drugim, ki so dvomili v moj spomin: Pustite jo, ne bo pozabila. Tudi načrt Ljub-ljane, ki so ga drugi kurirji vedno nosili s seboj, sem imela kar v glavi.«
Septembra istega leta je bila aretirana in poslali so jo v taborišče na Rab. V taborišču je bilo veliko ljudi, med njimi precej otrok. Šotori so bili slabi. Ob vsakem nalivu jim je
dež zmočil slamo in odeje. Nekateri ljudje so postali že popolnoma otopeli. Ves dan so sedeli v šotorih. »Govorila sem drugim: Pomagajmo jim, kolikor se da. Včasih, ko smo razmišljali o hrani, sem začela pripovedovati vsebino ka-kega filma ali knjige.« Kapoji v taborišču so bili Jugoslova-ni. Nekoč je eden izmed njih vrgel sedmim otrokom iz Čabra le tri hlebčke kruha. »Odšla sem k dežurnemu ita-lijanskemu oficirju pri tabo-riščnem vhodu in pojasnila primer. Kako je to bolelo, ko sem morala pripovedovati so-vražniku, tujcu, da skuša naš človek slepariti rojake pri kruhu.«
V Gonarsu, kamor so jih z Raba preselili konec decem-bra, je bilo nekoliko bolje. Bili so pod streho, tisti, ki so se poznali med seboj, so or-ganizirali krožke in tako so manj razmišljali o tegobah vsakodnevenga življenja. Tam so bili Vilma Bukovčeva, Branka Jurca pa Vesna Stanič in druge. Čas so si krajšale na razne načine. Branka Jurca, ki ni dobroznala italijanščine, ji je nekoč predlagala: »Poj-diva na sprehod in govoriva italijansko. Pa ji je kmalu zmanjkalo besed. Zato je rekla: Veš kaj, pripovedovala ti bom Rdečo kapico, ti me pa popravljaj.«
Mira Trtnik se je vrnila iz Go-narsa aprila 1943. Vse do konca vojne je sodelovala v odporni-škem gibanju na terenu. Za svoje zasluge je pred kratkim prejela visoko odlikovanje — red repu-blike s srebrnim vencem.
D. J.