21 Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes (II. del) Cena resnosti Z izbiro dveh, treh primerkov pesnik očitno ne more predstaviti kaj več kot mikroskopski izsek svojega dela, vendar verjamem, da izbrani pesmi dovolj jasno ilustrirata teme, ki me, tako kot večino pesnikov, kar naprej preganjajo — čas, domišljija, sanje in bistvo umetnosti. »Sanjski čas« je koncept avstralskih domorodcev: kontinuum bivanja in umiranja, skozi katerega se pretaka vse življenje. Budnost ali, dnevni čas ali racionalno življenje je samo eden od mnogih tokov sanjskega časa. Globlji tok je spanje ali smrt in najvišji koncept sanjskega časa je trajna eksistenca pokrajine, ki je osnova življenja in ki svet poseljuje z duhovi. Vendar moja pesem nima neposredne zveze z domorodskim življenjem, dogaja se v Evropi. Je moj edini poskus uporabe dejanskih sanj v poeziji. Pokrajina v sanjah je izmišljena srednjeevropska dežela, v kateri pa se anglosaški sanjač vendarle počuti precej doma. Pokrajina in dogodki so, tako kot v vseh sanjskih deželah, mešanica racionalnega in vsakdanjega ter bizarnega in dislociranega. Kneževina je podobna bolj Angliji kot kaki srednjeevropski deželi. Večina podrobnosti je iz sanj, ki se jih še spominjam: seveda skrajšanih in zgoščenih. Čas mineva, kot je to v sanjah navada, brez naglice in dogodki let, celo desetletij so zbrani v trenutek. V predzadnji kitici postane razpoloženje slutenjsko in usodovsko. Sanje se končajo z bojaznijo in obtoževanjem. Organizatorji zabave, na katero je bil povabljen sanjač, so, kot kaže, prepričani, da bi sanjač moral sanjati z večjim upanjem. »V sanjah se začno odgovornosti«, je zapisal Yeats. Končni vtis izzveni v opomin o potrebnosti navadnega in dolgočasnega v življenju, in pesem zavrača trditve transcendentalizma v prid vsakdanjosti. »Cena resnosti« je nastala leta 1975, ko sem slišal o smrti mlade avantgardne pesnice Veronike Forrest-Thompson. Bila je bleščeča pri-vrženka Ezre Pounda, obdarjena z bogatim akademskim znanjem in naklonjena globljim tokovom francoske misli, kot sta strukturalizem in post-strukturalizem. Ni jasno, ali je naredila samomor ali umrla naravne smrti, a za osebo, ki jo omenjam v pesmi, smemo domnevati, da si je vzela Peter Porter (1929), Velika Britanija 22 Peter Po rte r življenje. Leto poprej mi je v podobnih razmerah umrla žena. Ta pesem je izziv Cocteaujevemu pravilu, da je umetnost mogoče ustvariti iz vsega razen iz druge umetnosti. »Cena resnosti« je osrednja v vrsti pesmi, v katerih skušam raziskati namen poezije. Kaj lahko v resnici dosežejo besede, zapisane v oblikah, ki zbujajo čustva? Ni povsem neogibno, da bodo skrajno resni in nestrpni umetniki kot Veronika Forrest-Thompson razočarani nad ravnodusnostjo sveta do njihove resnosti? Ključ do pomena pesmi je verz »Cena resnosti bo smrt«. Samo po smrti smo enakovredni resnosti, ki jo od nas zahteva naša narava. V nadaljevanju se posmehujem samovšečnemu pompu literarne avantgarde. V peti kitici napadem zdomske profesorje, kot je Donald Davie, ki se jim moderna Anglija zdi premalo resna in jo oblegajo z zaničljivimi polemikami iz subvencioniranih akademskih oklopov v Združenh državah Amerike. Omenjam tudi svojo priljubljeno idejo, da dandanes vsi živimo v trajnem muzeju, v katerem je umetnik samo kustos in aranžer razstavljenih umetnin. Sprašujem se, ali se nova umetnost sploh lahko izogne vplivnim tokovom velikih dosežkov preteklosti. Na koncu citiram iz libreta Mozartove opere »Le Nozze di Figaro«. Besede so Figarove, ko Suzano po krivem osumi, da ga je prevarala. V moji pesmi ponazarjajo resnost samo — in absurdne zahteve, ki nam jih, slabičem, postavlja. Pesem je preračunan odgovor na novo ameriško estetiko, ki zatrjuje, da ni idej razen v stvareh. Sam nasprotno trdim, da lahko najdemo obilje stvari v idejah. SANJSKI ČAS Zadihanemu, sprejem med bogove, povabilo v nadstropje za kakim Metternichom zabavajočega se sveta kjer te vseeno priznajo; gostiteljica sijočih prstanov voljna da te reši iz klešč dolgočasnežev. To so mogoče vrata v sanje o srečni deželi kjer se ti končno odstre pokrajina ki je dežela srca: silosi z urami, normanska cerkev ki se ne zmeni za procesijo z lilasto belim truplom, pol-Koromandija sredi halog in morskih trav in z živalskim ves dan budnim mesecem, z nepriljudnimi cestami ki se za polji žita naenkrat odpro, z mirnimi prebivalci ki počasi gredo skozi vojaški huda kratkovidnemu prestolonasledniku; Princesin porod in slavje na zlatih balkonih, in kovačnica revolucionarjev ki jo opazuje zdolgočasen vohun: melanholične ure v kavarnah kjer ni niti prešuštva niti seksualnih dotikov s prstom ali z nogo. Tak je prizor, a utegne se SDremeniti. 23 Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes (II. del) Odhiteti utegnemo v kakšno horacijsko stransko poslopje na večerno branje in razpravo s krvjo na rožnobarvni terasi, medtem ko v bližini kdo igra na flavto prisluškujočemu kuščarju. Sovraštvo v hribih kjer se uporniki urijo s črnimi bučami; dolgočasje v knjižnici od jutra do večera, a zmeraj strah, strah v vsem. Odgovornost za to je vprašanje v vsakogaršnjem jeziku. Skušali te bodo pregovoriti da jim nasanjaj nov svet, svet očiščen s pogumom. Morebiti boš moral žrtvovati talca tako kot zdaj ko se ti približuje večni dolgočasnež ki je gostitelj narave in gospodar sprememb. CENA RESNOSTI Znova sem pri beli strani umetnosti da bi odkril kaj vem in kaj domnevam da čutim o teh pozabnih stvareh besedah. Začnimo s kaznimi: cena resnosti bo smrt. Ne omenjam smrti da bi netil ognje ampak misleč na samomor ko nam življenje ali umetnost spodleti in se besede ki skušajo, po mallarmejevsko, pomagati razdefinirajo ter govorijo stvari iz nove fizike: samouniči se! Zato se umetnik mora igrati, a če se, ne sme spreminjati pravil in reči, »Če ne sprejmeš Pundove velikanske resnosti bom nehal živeti, medtem pa smo elita eksperimentatorjev, ki jim nekateri v mestu morajo izkazati spoštovanje, profesorji pisati spomenice in naši dopisniki kopičiti hagiografije v revijah —« Javnost, vredno svojih umetnikov, bi sestavljale vlačuge in pošasti. In tako, če nestrpnost obrnemo v jezo Peter Porter in pomanjkanje če kaznujemo počasne duhove ali gremo skozi naše muzeje z uro končamo v obupu ali kot profesorji na tujem s svetom nič manj solipsističnim kot je bil. Pri čemer utegneš (neprizanesljivi bralec) vprašati: zakaj se izogiba poanti? Po veliki zasnovi pot skozi zvoke b-mola ne bo nikoli več takšna kot je bila, in tako se zemlja spreminja medtem ko mi stojimo žalujoči ob grobu. Da, ampak zemlja tudi ostaja ista in pozdravlja listje in njihovo mladež vsako sezono samo sezonsko; ladja za Benetke lenari v zelenkastem pristanu na njej je truplo skladatelja Grimacea (Ettora), tako zavedajoča se voznega reda kot bi na krovu imela znanstvenika ki zna spremeniti travo v užitno hrano, in nič bliže nisem svojemu cilju: da bi pesnil brez besed, da bi znal bolečino zaznamovati na kak realen način. Resnost — ah, quanta pena mi costi! Na razglednici berem da so hribi škrlatno pobarvani s plevelom Patersonovo prekletstvo. To je v Novem Južnem Welesu. Mrtvim je dovoljeno predati bremena resnosti živim. Prevedel Evald Flisar 24