Mati.
ZGODOVINSKA POVEST.
Po Bolandcnu priredil K. (Dalje.)
Kakor strahovi šli so komaj slišno menihi Bistriškega samostana o jednej ponoči "s kora", kjer so opravili svojo polnočno uro molitve. Zaviti v dolge črne halje, "kukule" imenovane, z dolgimi in širokimi rokavi, s povešenimi glavami, resnim obrazom, vsak šc zatopljen v pogovor s svojim Bogom so izginjali vsak v svojo celico. Brat je pogasil glavne svetilke po hodnikih in v petih minutah je zavladala smrtna tišina v samostanu. Menihi so polegli na svoja trda ležišča, da dobe do jutranje zarje šc nekoliko spanja za težko delo prihodnjega dneva.
Tudi po Borovnici, vasici pred Bistro, so vaščani mirno spali in nihče ni opazil, kako se je dolga vrsta jezdecev pomikala po cesti iz "Pekla" mimo Borovnice proti
Bistri. Bila je to vojska Ižanskega grofa, katero je vodil žid Braun, da dobi s silo nazaj "svoj ukradeni biser."
Brat vratar je ravno zopet zaspal, ko začuje čuden ropot in šum pred cerkvijo. Prestrašen, v pol spanju, plane k o-knu, da vidi, kaj je.
Ni videl veliko, kajti bila je tema kakor v rogu. Vendar se mu je zdelo, da vidi veliko temnih postav pred cerkvenimi vrati. Zdi se mu tudi, kakor bi videl veliko svetlih sulic.	,
"Kaj je to?" si misli. "To morajo biti vojaki. — Toda kdo bi to bili ? Kaj hočejo tukaj ob tej uri. Ako je to cesarjeva vojska, zakaj so prišli mimo Bistre? Glavna pot vodi črfcz Vrhniko! —"
Toda ni mu bilo treba dolgo premišljevati, kajti v tem že začuje trkanje na samostanska vrata.
"Adabold, ti vzameš moje poveljniško mesto tukaj v cerkvi, dokler jaz ne obračunam s "kutarji". Glej, da Braun ne pobere vse dragocenosti za se. Zlati kelilii in enake dragocenosti to je moj plen! Si razumel."
"Da gospod!"
"Dobro' Tudi ti dobiš delež, ako dobro opraviš. Počakajte me v cerkvi. Pošljite stražo, ki naj pazi na patrona Kogoja."
In z desetimi vojaki je čakal pred por-to, da mu odpre vratar samostanska vrata.
Ko je vratar začul trkanje na vrata in več možkih glasov, se je prestrašil. Oblekel se je za silo in hitel klicat služabnike, ki so spali na drugem koncu samostana.
Služabniki so prestrašeni skočili po koncu, se oblekli in oborožili in potem hiteli na porto.
"Večje število oboroženih ljudi je pred samostanom. Pred cerkvijo sem čul močne udarce, kakor bi kdo razbijal Cerkvena vrata", sporoča vratar patru Janezu, ko ga je poklical. , , "Pojdi gledat, kdo je in med tem časom pridem sam doli.
Brat je odhitel nazaj na porto, kjer se je culo vedno močnejše in močnejše trkanje. Tudi iz cerkve ven in pred cerkvijo je šum naraščal, tako da so se začeli menihi dramiti in okno za oknom po samostanskem dvorišču se je posvetilo v znamenje, da menihi vstajajo.
"Kaj ste vsi kutarji pomrli?" zakriči grof Wicbert nad vratarjem, ko je odprl malo linico pri vratih in vprašal kdo je zunaj.
"Kdo je zunaj, vprašaš? Le hitro odpri vrata! Jaz sem Wibert, grof Ižanski in poglavar te dežele, če še ne veš. Odpri vrata in potem hitro pokliči patra Janeza, imam važne reči z njim govoriti."
Brat ni poznal grofa. Zato mu ni odprl. Vendar v tem so bili že služabniki pri vratih in tudi Pater Janez je že bil tu.
"Ižanski grof je tukaj?" pravi resno Pater Janez. "Potem nam preti nevarnost. Josip," — reče enemu izmed služabnikov. — "pojdi hitro skozi vrata zadaj za samostanom skozi gozd kakor mogoče hitro na Vrhinko in povej patronu Kogoju naj nemudoma pride sem. Povej, da je tukaj Wikbert z veliko vojsko in da jc prišel najbrže da spolni žuganje žida Brauna."
V tem je prišlo tudi več redovnikov iz celic k porti.
"Kaj pa je?"
"Ižanski grof Wikbert!" samo to je odgovoril prior Pateu Janez. Resni obrazi menihov so pričali. da so razumeli, kaj pomeni.
Sledilo je kratko posvetovanje, na kar je brat vratar odprl vrata in spustil grofa Wikberta in njegove vojake v sprejemno sobo, kjer so stali redovniki.
"Kaj želi Ižanski obmejni grof v tem poznem času tukaj v Bistri?"
"Takoj skliči vse svoje črne kutarje v obednico. Tam vam bom povedal, po kaj sem prišel. Povem ti še, da nisem sam, da imam seboj tristo vojakov, ki so obkolili samostan."
Na zmene se za redovnike odide iz s >-be grof in za njim njegovi vojaki na samostanski hodnik. Služabniki so prestrašeni planili na vse strani.
Pater Janez je hotel imeti pojasnilo, po kaj je grof prišel in sicer po noči.
"Vse boš izvedel. Za sedaj molči in stori, kar sem ukazal."
"Pater Janez! Strašno! V cerkvi je polno vojakov, ki razbijajo oltarje, in dragocenosti skladajo v zaboje!" prihiti povedat pater, ki je čul v cerkvi ropot in šel na kor gledat kaj jc.
"Kaj to zopet pomeni. Pojasnila hočem imeti ?"
"Dobil ga boš takoj; saj sem ti povedal, skliči vse patre skupaj in vse boš izvedel."
"Skrij Najsvetejše!" pošepeta Pater Janez patru, ko so odhajali v obednico.
Grof Wikbert je postavil dva vojaka kot stražo k vratom, pa dva in dva je pa razstavil po hodniku.
Pater Janez je pozvonil s samostanskim zvonom in poklical patre skupaj.
Ker so čuli ropot, so zvečine že vsi vstali in tako ni bilo dolgo, ko so bili vsi zbrani v obednici.
Pater, ki je dobil ukaz rešiti Najsvetejše, je hitel po malih stopnicah, ki so vodila v zakristijo, da bi tako po naj bližji poti prišel do velikega oltarja. Toda, ko je prišel tja je videl, da so zakristijska vrata še zaklenjena. Ako jih odpre, si je misli1, da priliko roparjem p; iti v zakristijo in pobrati še ostale dragocenosti, pridno se jih reši. Hitro plane nazaj. Vrže redovno haljo s sebe in steče po drugih stopnicah v cerkev, naravnost k velkemu oltarju. Bronasta pozlačena vratica ta-bernaklja so bila še nedotaknjena. Vojaki so skladali samo bronaste svečnike, križe v velike zaboje. Ker ni bil redovno o-blečen, ni nihče mislil, kdo bi bil to, tako je neopaženo odprl tabernakelj. Kakor hitro je prišel, tako hitro zopet izginil. Šele, ko je izginil, opazil je žid Braun tabernakelj odprt.
"Vav, vav, okradli so me, okradli ti pro-kl. . . kutarji. Prepričan sem, da je moralo biti v oni omarici veliko dragocenosti."
Toda pater je hitel iz samostana skozi vratica, ki so vodila v gozdiček, in od tu proč proti Vrhniki, da reši vsaj Najsvetejše.
Med tem časom so se zbrali menihi v obednici bledi in prestrašeni. Z rokami sklenjenimi v rokavih so stali kot črni strahovi v dveh vrstah na vsaki strani obednice.
Grof Wikbert je sedel prešerno za mizo in se zadovoljno smehljal. In kako bi se ne, vsaj je prišla njegova ura, da se maščuje in da si pomnoži svoje imetje.
"Danes sem tukaj, da poravnamo, kar smo si dolžni. Prišel sem, da Vas sodim. Ako vas najdem, da ste krivi, potem bodo še nocojšno noč samostanska
drevesa okrašena s svetimi menihi in jim pomagala v nebesa. Vsaj zato ste v samostan prišli, da bi hitreje v nebesa prišli. Hahaha, ali ni res? Dostikrat ste me žalili nekaznjevano. Prizanašal sem vam, ker sem mislil, da ste pravi redovniki. Ali motil sem se. Vi ste le navadni hinavci. Pomislite samo, kako me je žalil vaš predstojnik, ko me je šel tožit na cesarski dvor. Ižanski župnik, ki je enaki fanatik, že plačuje globoko v mojih ječah svojo predrznost. Baje se mu nič kaj ne dopade. Tudi ni več tako debel, kakor je bil. Hahaha. Bomo naložili malo posta tem hinavcem. Skratka, kakor sami veste, velike so hudobije, katere ste storili proti meni, obmejnemu grofu od kar sem tukaj."
"Gospod grof, mi se ne čutimo krivih. Mi smo se vedno borili samo za pravico in resnico!!" odgovori odločno pater Janez.
"Le počasi, častiti pater Janez, le počasi ! Ali ie to pravica, da se mešaš v mojo posest? Da mi ščuvaš moje kmete proti meni ? In da me greš celo tožit potem k cesarju? Mene, obmejnega grofa? Gospodarja cele Karantanije?"
"To je bila moja dolžnost. Krivice, katere si storil nad ubogim ljudstvom sd kričale do neba!"
"Hahaha! Poglejte ga, sedaj mi hoče še pridigovati!!"
"Odločno oporekam v imenu cele samostanske družine, da si nas napadel po noči! Sklicujem se na pravice, katere je cesar dovolil Bistriškemu samostanu. Pater Benedikt, prinesi cesarsko listino iz arhiva."
"Je ni treba! Je ni treba! Danes sem tukaj jaz vaš cesar in povem vam kratko, da boste viseli vsi, predno pride zopet zlato solnce, katero niste vredni, gledati. Vi ste na svetu samo, da nam kalite veselje življenja!"
"Mi smo tukaj, da kažemo sebi in drugim pot skozi srečno življenje v frečno večnost 1"
"Da! Da, pa neprestano rujete proti meni, svojemu sosedu, da mi šuntate moje ljudi k nepokorščini, da jih učite, da so z menoj enaki?! Ti kmetje, ta živina, pa meni enaki?! Moji bratje!? Hahaha! Ali ste že culi toliko neumnosti?! In to neumnost vi razširjate med ljudstvom. Kmet je za to tukaj, da služi svojemu gospodarju !"
"Motiš se, gospod! Vsi smo bratje in sestre v Kristusu. Z njim smo dobili Boga za očeta in vsi smo si samo bratje in sestre, ker smo vsi bratje Jezusovi in vsi otroci nebeškega Očeta!"
"No„ no! Le jenjaj! To trobiš lahko svojim kmetom, meni teh neumnosti ni treba! Poleg vseh krivic, katere ste storili proti meni, ne daste miru še drugim ljudem. Moj prijatelj Braun ben Abba, varovanec cesarja, sloveč trgovec je prinesel težko obtožbo proti vam. Ukradli ste mu dekle, katero imate skrito in mu uropali celo njegovo premoženje."
Patri so se spogledali. Razumeli so vse. Bali so se v začetku, da bode Braun storil, kar jim je žugal. Pripravljali so se že za vsak slučaj. Toda ko je že deset dni preteklo in ni bilo nič, bili so prepričani, da se je Žid premislil. Zato so odpoklicali straže, katere so imeli razpostavljene in so se čutili varne.
"Mi nismo nikogar okradli. Mi smo storili samo svojo dolžnost, ko smo se zavzeli za ubogo siroto, kristjano, ki je bila uropana svojim starišem, kateri so plemenitega rodu. Rešili smo uboge krščanske slovenske dečke, katere so Nemci na-kradli po nesrečni Panoniji. Ali grof Wicbert ne ve državnih postav? Ali ne ve, da je pod smrtno kaznijo prepovedano kristjana zasužniti? Žida Brauna bi ti moral obsoditi na smrt. Imamo dovolj dokazov, da jc kriv in bomo tudi dokazali."
"Nič ne boste dokazali, je že dokazana vaša hudobija. Rekel sem vam, da je prišel čas maščevanja in da se pripravite na smrt! Daries bom jaz govoril"!"
"Ne bojimo se tudi smrti! Če hočeš našo kri, imaš jo lahko. Umrli bomo, ker smo branili preganjano nedolžnost. Naša kri pa bo klicala po maščevanju. Vedi, grof Wikbert, da se te mi prav nič ne bojimo! Grozodejstva in hudobije, katere dopri-našaš, bodo enkrat tudi dosegle svoje meje, potem jo boš pa že dobil. Vedi da je še višja oblast, kakor je cesarjeva, vedi da je še en Bog nad nami. Vedi, da če ga ti tudi tajiš, ga s tem še nisi odpravil. Mi pa verujemo vanj in vemo, da če hoče nas bode tudi nocoj rešil iz tvojih rok!"
"Hahaha! Predrzen si in ošaben! No, pa te bomo že nocoj naučili. Vedi, da ne boš prvi, katerega jtf moj meč ponižal in najbrže zadnji tudi ne. Le nič si ne (lajaj praznega upanja! Jaz se tvojega Boga ne bojim! Vedi, da ste sedaj v moji oblasti. Dvesto vojakov čaka pred vrat-mi, da udere v samostan na dano znamenje. Vendar predno to storim, hočem, da tu podpišeš to listino, s katero izročaš vse premoženje Bistre meni."
"Mislil sem, da obmejni grof, ki naj je tudi sodnik, bolje pozna državne postave Toda vidim, da sem se zmotil."
"Ne rogaj se mi!" zakriči razjarjen grof in vstane izza mize in zgrabi za meč.
Toda predno more duhovnik odgovoriti odpro se vrata s silo in v obednico stopita patron Kogoj in — Kajtimar.
Ižanski grof prebledi, ko zagleda krepko orjaško postavo patrona, z oklepom, čelado in dolgim mečem v rokah. Enako je bil oborožen tudi Kajtimar.
Novo upanje je zasvetilo prestrašenim menihom. Vsi so fe čudili, kako jc prišel Kajtimar skupaj s Kogojem in kako je mogoče, da je Kogoj že tukaj, vsaj je bilo komaj dobre pol ure, od kar je orlhitcl služabnik po njega.
Vendar stvar je bila ta. Kakor skoraj vsaki dan, tako je Kajtimar tudi to popoldne odšel proti Kogojevi graščini obiskat svojo varovanko Bronislavo. No-cojšni večer se je pa nekoliko dalje zamudil, ker so se odpeljali,v Ljubljano, Skrbelo je sicer Kajtimara; kako se bode iz-
"AVE MARIA"
303
govoril pri prefektu, ker ni prišel o pravem času in bal se je že, da ne bode dobil več dovoljenja iti h Kogojevim. Vendar Kogoj ga je tolažil, da bode vzel vso krivdo nase. Tako je prišel domov še le malo po polnoči. Ravno je hotel pa oditi v hišo za dijake, ko se mu zazdi, da čuje peket konjskih kopit. Posluša. — Glas prihaja črez močvirja od nasprotne strani. Kdo bi tam jezdil? Posluša. — Da, res je! Jasno čuje veliko konjskih kopit. Kdo bi to bili? Strah ga je preletel. Vendar je že hotel iti spat, ko se spomni žu-ganja Braunovega.
"Kaj ko bi bil to Ižanski grof z Brau-nom ?"
Hitro skoči v hlev po konjS, vrže nanj sedlo in ga požene proti Borovnici.
Toda ni bil še daleč, ko opazi v pol-temi črno četo, ki se počasi in previdno pomika naprej. Hitro obrne konja in
zdirja nazaj. Pred poslopji se skrije v grmovje, da vidi, kdo so ti jezdici. Tu vidi, da se celo truma vstavi zunaj vasice Bistre. Dva jezdeca sama gresta naprej.
Ko sta šla mirno mimo njega, čul je, ko je jeden izmed njih rekel: "Zdajle so ravno polegli ti kutarji in zopet zaspali. Izvedel sem, da vsako noč vstajajo in opravljajo svoje molitve od polnoči do jedne. Ti norci!"
"Da, vse je tiho in samostanska okna so temna." pravi drugi.
Kajtimar je spoznal žida. Vedel je vse.
Jezdeca sta si malo ogledala samostan in potem odjahala nazaj k čredi. To je dalo Kajtimaru priliko, da je pognal z vso silo svojega konja proti Vrhniki, klicat patrona. In tako se je zgodilo, da sta bila v dobri uri nazaj v samostanu. In sicer ravno o pravem času.
(Dalje prih.)
MOJA ZVEZDA.
Mati Elizabeta.
Glej, na krilili srebrnojasnih mesečina je priplula, in na nebni svod nasula božja roka zvezd je krasnih. Ljubko-milo zro z višave in šepečejo pozdrave. Kje pa ti si, zvezda moja, zvezda mila moje sreče? Kje so skrivna pota tvoja? Daj, odpri oko blesteče! Pa, zaman te zgoraj iščem, na visoki nebni svod ni postavil te Gospod, ti goriš le pred svetiščem. Večna luč, ti zvezda moja, sveta je naloga tvoja: pred oltarjem ti ogrevaš, Kralja večnosti obsevaš, njega čuvaš dan in noč. Mnog poljub hvaležnovroč pred oltar vzhiteva sveti; tebi dnnn ie nhieti
njega, ki ga ljubim jaz, vedno zreš v njegov obraz, v kelih svoje žarke liješ, krog monstrance venec viješ, zvezda moja, v,ečna luč. Ni mi vedno razumeti zvezdic tam na nebnem svodu ; a, kar žarki tvoji sveti govore mi o Gospodu, mi v globine duše gre. Ti si zvezda moje sreče, ti mi k srcu govoriš, v dneh veselja, v dneh nesreče me tolažiš in krepiš. Sveti, sveti zvezda moja pred oltarjem noč in dan, vence spleta luč naj tvoja, pevaj slavospev krasan. Zvezda sreče, v svitu tvojem dan življenja naj mineva, žarek tvoj v očesu mojem v zadnii solzi nai odseva.
ALI JE BOG?
Dalje.
Le nekatere zglede hočemo navesti, ki jasno kažejo, da stvari, ki nimajo niti najmanjšega razuma, vendar vedno to vrše in store, kar je zanje najboljše, z drugimi besedami: da skušajo gotovi cilj doseči, če tudi ne razumejo tega cilja.
Rastline nimajo razuma, kajneda, to je jasno in gotovo.
Dobro!
Kakor živaljstvo, tako skaša tudi la-r.tlinstvo ohraniti svojo vrsto, svoj rod po gotovih načelih in tako modro in urejeno, da mora človek občudovati modrost, s ":atero se vse to vrši. Toda rekli smo, da te stvari, živaljstvo in raztlinstvo nimajo ra' uma.
Za primer vzemimo rastlino, katera raste na dnu potokov in jarkov, imenuje se Vallisneria. Ta rastlina spada med dvodomne rastline, t. j. take, ki imajo med seboj možki in ženski spol. Kaj se to pravi?
Predno rastlina rodi sad, cvete. Toda ne vsak cvet ima namen, da se iz njega razvije sad. Mnoge rastline imajo dvoje vrst cvetov: možke in ženske. En cvet se razvije samo, da da cvetlični prah, ki se nabere na cvetličnih prašnikih. To imenujemo možki cvet. Ženski cveti pa ta cvetličnih prah sprejmo in se s tem oplode in rode sad. Veliko rastlin ima obe te dve različni vrsti cvetov na enem in istem steblu. So pa rastline, katerih eno steblo ro-
di samo ženske, drugo samo možke cvetove, in take rastline imenujemo dvodomne.
Morda, dragi čitatelj, o tem še nisi nikdar slišal in morda neverjetno zmajaš z glavo. In vendar je to dognano in dokazano dejstvo. Morda vprašaš, kako se pa more potem dvodomno cvetje oploditi. Prav lahko! Poglej, kako modro je neskončni Stvarnik to ustvaril. Ta prašek, katerega ima možki cvet, vzame veter in ga raznaša po drevesu ali po vrtu ali po gozdu. Tudi čebelice in metulji raznaša-jo te prašek, ko srkajo sladki med iz cvetlic. Cvetlica jim da sladkega medu, za plačilo morajo pa vzeti sadnega praška, ki se jih je prijel in ga nesti do drugega ženskega cvetja in s tem pomagajo oplo-denje.
Večina rastlin cvete zgodaj v -ipoml;idi. Zakaj? Zato ker drevesa še nimajo veliko perja, da veter tako ta prah lažje raznaša od cveta do cveta in se ga kolikor mogoče veliko porabi v namen, za katerega je v."!tvarjen in, da ga kolikor mogoče vsaki ženski cvet dobi.
Ta cel način oplodenja se posebno lepo razvije pri tej podvodni rastlini Vallisneria. Ta rastlina raste pod vodo. Kako more potem veter prenesti cvetni prah? Morda za to poskrbi voda? Ne! Voda bi uničila ta prašek.
In tu vidimo to krasno modro ureditev, katere ne moremo razumeti, drugače, da
priznamo neskočno modrega Stvarnika, ki je po svoji neskončni modrosti vse to tako uredil.
Ko začne ta rastlina cvesti pod vodo, razvijejo se iz ženskega cveta dolgi izrastki, kakor zvite niti. Te niti zrastejo tako visoko, kakor je globoko voda. Ko pridejo na površje se odpro. Te niti so ženski prašniki, ki imajo namen sprejeti od vetra oplodilni cvetlični prah možke-ga cveta.
Možki cvet te rastline enako cvete pod vodo in je prav taki kakor ženski, samo da je nekoliko manjši. Toda pred-110 se te cvet popolnoma odpre, se naenkrat potegne in zraste na tenkem steblu zopet tako visoko, kakor je voda globoka in se na površju vode enako lepo razcvete. Tudi so te stebelca veliko daljša in tanjša, da jih tako voda lahko pregiba med ženskimi cveti sem in tja. Tako pridejo ti možki cveti popolnoma skupaj s ženskimi in najmanjši veterček je dovolj, cla prenese prah iz možkega cveta na ženski. In glej čudo! Kakor hitro je ženski cvet sprejel cvetlični prah, se takoj zapre, dolga nit se zvije skupaj kakor vijak in rastlina se potopi zopet pod vodo in tam rodi sad prav na dnu vode. Možki
cvet pa, ko je zgubil prah, zvene in pogine.
Kdo ne vidi v tem modrosti, ki je vse to uredila? Da bi rastlina, ki je vendar samo mrtva stvar, ki nima razuma, vse to tako lepo uredila? Čitatelj moreš to vrjeti ?
In posebno pomisli: zakaj sta oba cveta pognala iz vode? Da sta se oplodila! da sta poskrbela za ohranjenje vrste, za ohranjenje cvetlice, ki jo mi imenujemo : Vallisneria. Da bi mrtva, nerazumna stvar storila kako stvar v kak poseben namen? da bi samo od sebe pognala tako visoko, kakor je voda? in sicer ravno o pravem času, oba cveta, možki in ženski obenem? In da je to samo od stebe? da je to naredila mrtva narava? Ta narava, ki je kamenje, ki je voda, ki so sestavine?
Ali se more misliti, da je to samo slepi slučaj? In da se ta "slučaj," vsako leto že toliko tisoč let pri tej edini rastlini tako lepo in natančno ponavlja? Moreš to misliti? moreš to verjeti?
Ne! lep dokaz je zopet ta rastlina da je svet moral ustvariti nekdo ki je bil zelo, zelo moder, da neskončno moder in to neskončno modro "bitje" imenujemo z eno besedico — "Bog."
<g>

		-... ■
	1 t	i i i a
	- ^	•
• »	1	v

Lahko noč, Jezušček!

JEZUŠKOV STOLČEK
F. V. P.
V hiši Marko Flavija, rimskega častnika v Jeruzalemu, je bilo veliko vznemirjenje in potrtost. Dveletni prvorojenec je bil vsled padca na kameniti tlak smrtno poškodovan. Poklicanih je bilo več zdravnikov k posteljici nežnega bolnika. Vsak je pa skomiznil z ramami in izjavil, da dete ne bo moglo hoditi če tudi ozdravi. Sužnje, katerih je bilo veliko v Flavijevi hiši, so bile silno potrte vsled te novice, kajti ne le, da so otroka ljubile, temveč zato, ker so vedele, kako silno bodo kaznovane. Ako se dotična sužnja, katera je bila premalo pazljiva sama ne javi, čaka jih strašno bičanje. Nobeni dokazi, nobeno tajenje ne bo nič pomagalo, da bi se o-branile strašne kazni. Preistrašene so tekale semtertje in vprašajoče so se spogledovale. Ustnice so jim trepetale groze, kajti predobro jim je bilo znano, da bi bila zamanj vsaka prošnja za usmiljenje.
Ko jc Marko Flavij izvedel, kaj so židovski in arabski zdravniki izjavili o položaju otroka je postal divji in je kar norel jeze in obupa.
Zapovedal je takoj vse sužnje bičati in jih potem pribiti na križ, po rimski navadi.
Že je bil izdan ta grozni ukaz, kar jc slučajno prišla v Flavijevo hišo judovska deklica, Judita, zaupna služabnica Proklc, žene deželnega poglavarja Poncija Pilata. Silno so se blagi deklici smilile njene
prijateljice Flavijeve sužnje. Prosila je evnuha, ki je bil oskrbnik cele hiše, naj jo nenudoma pelje k Emiliji, hišni gospodarici. Emilija je imela svojega ma-lčeka v naročji in njene oči so bile rdeče radi obilnega jokanja. Prokla je bila njena dobra prijateljica in tako je poznala tudi Judito, ki je bila že večkrat s svojo gospodarico v častnikovi hiši.
"Oh Judita", jc vskliknila, ko je deklica vstopila, "povedali so mi, da bo ostalo moje dete vedno hromo če tudi ozdravi. Noge so zanič! Pri bogovih, zakaj sem ga rodila!"
In nov potok solz se ji je vlil iz oči, solz skrajne žalosti in obupa. Tudi dete je streslo glavico, da so skoraj zašumeli zlati kodrčki in je milo pogledalo deklico Judito. Stegnilo je svoje nedolžne ročice proti nji, kakor bi ji hotelo povedati, koliko trpi.
"Plemenita Emilija," je nežno izprego-vorila Judita, "zdravniki se tudi zmotijo! Kaj mi daste, če vašega sinčeka zopet ozdravim ?"
Častnik Fabij je stal za zastorom pri oknu in je ves pogovor slišal. Na Judi-tino vprašanje, jc stopil na sredo sobe. Ker je bil tisti dan v službi in jc le vsled bolezni svojega deteta si vzel dopust, je bil v popolni v vojaški opravi, zato so njegove ostroge glasno žvenketale in lu-skinasti oklep se je bliščal v odsvitu le-
Angel Varuh.
stencev, ki so bajno razsvetljevali razkošno opremljeno dvorano.
Strastno je vskliknil: "Kaj bi ti dal — in to še vprašaš? Tvoje vprašanje je res židovsko, toda dam ti vse, prav vse, kar premore moja hiša."
Judita je pobledela pri tem strastnem nastopu Marka Flavija, toda takoj se je zavedla in pogumno odgovorila: "Plemeniti Flavij — če bo tvoj sin zdrav, ali pre-kličeš kazen, ki si jo izrekel nad svojimi sužnjami ?"
Rimljan se za trenutek zamisli, kakor bi hotel izvedeti namen priproste Judinje, boječ se kake zarote proti njemu. Med tem se je pa ozrl na svojega otroka.
"Kakor sem rekel in moja beseda velja!" je naposled izpregovoril in Judita jc naglo zapustila sobo. Dobro je vedela za sužnjo, katera je pazila takrat na otroka, ki je tako nesrečno padel. Bila je slučajno takrat v palači. Stara služabnica, sužnja, je bila, ki je pazila na otroka, ko so drugi bili pri obedu. Starka ni več videla dobro in otrok ji je padel iz oslabelega naročja, ko je starka nekoliko zadremala.
Po tihi in ozki ulici je hitela Judita proti griču, kjer je stala skromna hiša. Na terasi je sedela ženska in čitala iz knjige. Ko je stopila deklica pred njo, jc vstala in njen lepi, plemeniti obraz jc molče izgovarjal Juditi — prisrčni "dobrodošla!" Žena s plemenitim obrazom je poslušala z zanimanjem Juditino pripovedovanje o častnikovem dečku in nesreči. Polna u-smiljenja in sočutja so bila njena lica ob pripovedavanju, kaka usoda čaka vse sužnje v Flavijevi hiši, če deček ne ozdravi.
"O, domina! (gospa)" je vskliknila Judita in pokleknila ter prijela njeno lepo mehko roko, "ti mi boš pomagala! Vem, da ne bodeš zavrgla moje prošnje! Tvoj Sin biva tukaj pri tebi in samo njegova beseda zadostuje — in otrok Flavijev bo ozdravljen." —
Naša ljuba gospa se jc nasmehnila, kakor se nasntehlajo angeljčki in položila je svojo roko na črne kodre judovski de klici. "Otrok moj, ne vem, kje je sedaj
moj Sin, toda stvar je nujna. Storila bom, kar bi mi tudi On storiti rekel, če bi bil tukaj. Tukaj je stolček, katerega je Jezus sam naredil, ko je bil še deček in na katerem je tako rad sedel. Vzemi ga in ga nesi k malemu Marku in med tem bom jaz molila." —
Judita je poljubila roko ljubljeni Materi, vzela je priprosti leseni stolček in hitela k častnikovi hiši. —
Smrtna tišina je vladala v hiši. Sužnje so v svojih, ječam podobnih spalnicah brezizrazno strmele v daljavo v groznem strahu, kdaj jih bodo bičali in križali. Surovi evnuh je stražil ob vratih. —
Judita se je približala Emilijinim sobanam in cula je slaboten jok bolnega o-troka. Flavij je sedel še vedno v svoji vojaški opravi v naslonjaču in podpiral z desnico svojo razgreto glavo.
Tudi Prokla cesarskega namestnika žena je bila navzoča in je tolažila svojo prijateljico Emilijo. Silno se je začudila, ko je videla svojo deklo Judito, ki je v-stopila, noseča v rokah mali stolček, na čegar naslonjaču so bile naslikane glavice angeljčkov.
Judita se je pa molče poklonila svoji gospodarici in na to Emeliji, potem je pa rahlo vzela otroka materi iz naročja. Položila ga je na mali stolček. Oj čudo! Dete je vskliknilo, da so stariši nehote in prestrašeni odskočili s svoiih sedežev. Toda že v tem trenutku se je dete na-smehljalo in pogumno zastavilo svoje debele nožice v preproge in zletelo v naroč-čje začudenemu očetu. —
Se tisti večer je Prokla, Policija Pilata žena nežno objela svojo služkinjo Judit > in jo prosila: "Pelji, takoj me pr.lji k Jezusovi materi! Tudi jaz hočem biti njegova učenka — kakor sta že postala Marko Flavij in Emilija!"
Vse sužnje Flavijeve hiše so bile naslednjega dne oproščene.
"Tvoje hčere vdane smo, o Mati 1" so klicale in ji zvesto sledile leto osorej na Njeni najžalostnejši poti — za Sinom — na Golgoto. —
AVE MARIA
309
"Sv. maša je prosilna daritev", pravi katekizem jako pravilno.
Sv. maša je vedna daritev nove zaveze, pri kateri se Gospod Jezus neprenehoma daruje za nas svojemu nebeškemu Očetu.
Sv. maša je nekrvavo ponavljanje velikega petka, strašne krvave daritve na sv. križu. Gospod Jezus je v svoji ljubezni ustanovil to daritev, da bi bil vedno naš posredovalec med nami in našim Očetom v nebesih.
Zato pri sv. maši Gospod Jezus sprejema naše prošnje, ter jih predlaga svojemu Očetu, da jih usliši.
Ako se tudi mi zatečemo k svojemu Rogu, kaj če mi dvigamo svoje roke, svoje oči k Rogu, ko so pa tako grešne! Kako moremo upati da nas bode uslišal ljubi Bog, ko je pa naše srce tolikrat spojeno s sovražnikom božjim, s hudičem, tako mrzlo, tako polno grešnega blata. Ne! Če pomislimo svojo grešnost, kako, da, "iako moremo upati, da bodo naše prošnje našle dopadanjenje pred neskončno svetem, pa tudi neskončno pravičnem Bogom ?
Zato pa jc Gospod Jezus rekel svojim
KA ŽENA
■n e; cem: "Karkoli boste prosili mojega Očeta v mojem imenu, vse vam bode dal. Prosite in boste sprejeli." In to nalogo sprejema in vrši Gospod Jezus pri najsvetejši daritvi sv. maše. Zato pa mašnik lepo in primerno prednaša z razpetimi rokami molitve in prošnje pred božje obličje, toda vsako zaključi z besedami "Per Dominum nostrum Jesum Christum." — "Po Gospodu našem Jezusu Kristusu." — Ne mi sami te prosimo tega in tega! Ne! — Po Gospodu našem Jezusu Kristusu tvojemu sinu.
In pri povzdigovanju ga dvigne mašnik v sv. hostiji visoko med nebo in zemljo, kot žrtvo za grehe in kakor priprošnika za usmiljenje!
Zato kaj čuda, da imamo katoliki sv. mašo v toliki časti in tolikem spoštovanju, da jo smatramo za najboljši način molitve in priprošnje pri Bogu.
Tega prepričanja je tudi društvo krščanskih mater. Zato preldpisuje poleg dnevne društvene molitve tudi mesečne sv. maše. Poskrbeti hoče krščanskim materam, društvenicam vsaj vsak mesec po eno milost sv. maše. Tako se društveni-ce udeleže vsaki mesec toliko sv. maš, ko likor je podružnic tega društva, katerih je pa gotovo veliko nad tisoč.
Poleg teh mesečnih sv. maš pa mora društvo poskrbeti sv. maše za ranjke članice in sicer eno takoj ob smrti kot osmino eno pa vsako leto za vse skupaj. Poleg tega se pa spominja tudi pri mesečnih sv. mašah vseh ranjkih sester in njih družin. —
Kako se marsikateri materi zgodi, d ' je popolnoma pozabljena od svojih otrok takoj, ko zakrije črna zemlja njeno krsto. Otroci imajo vsak svojo družino, mož tudi ne misli na to, tako se n,e zmoli niti enega Očenaša več za njo, ko mašnik zadnjega zmoli pri pogrebu.
In vendar bomo najbrže vsi potrebovali pomoči. Ako nas pravičnost božja ] šlje, da se očistimo kakor zlato v ognju. O kako si bomo želeli hladila sv. maše, hladila presv. krvi Jezusove. Pa če ne bode nikogar, ki bi ga nam naklonil? Ako bomo pozabljeni od vseh?
Imaš svojo mater v večnosti. Tako te je ljubila! Toliko za te storila. Morda te je umirajoča prosila, kakor sv. Monika sina Avguština: "Spominjaj se me pri sv. maši!" — Toda ali moliš za svojo mater? Koliko sv. maš si že daroval, darovala za to svojo ubogo mater?
Da, kako pozabljamo tudi svoje najbližje sorodnike pri svojih molitvah.
Vidiš, slovenska mati! Imamo društva, jednote, kjer si zavarovana za bolezen in za smrt, oziroma si sama zavarovana samo za bolezen, ker za smrt so zavarovani tvoji otroci, tvoja družina. Oni bodo imeli korist od te posmrtnine.
Ako toraj skrbiš za posmrtno podporo
Tretja nedelja meseca septembra je nedelja Marije, Matere sedmerih žalosti. — Veste kaj, slovenske matere, naredimo jo za letos v pravo materino nedeljo — "mother's Sunday." — t. j. ta dan naj bode posvečen molitvam za one katoliške matere sveta, ki danes jokajo za svojim sinom vojakom, morda že ubitim junakom, morda težko ranjenim, morda umirajočim daleč, daleč v tujini, na bojnem polju, morda borečem se za svoj dom in svoj narod! —
Zato nasvetujemo:
1.	ta dan naj matere pri društvenem cerkvenem zboru opravijo posebne molitve za te žalostne matere.
2.	sv. obhajilo naj se daruje za nje, da bi jih Bog potolažil v njih težki po-skušnji in jim pomagal nositi težko gorje, katero jih je zadelo.
3.	ta dan naj bi se obiskale take matere po naselbini in se jih tolažilo,
4.	naj bi se priredile posebne pobožno-sti v cerkvi in posebne slavnosti v dvorani v čast tem materam.
za svoje, ali ni glede tebe same še bolj potreba, da se zavaruješ sama sebe? Poskrbiš, da se te bode kdo spominjal? da bode kdo molil za te?
In glej taka jednota, tako društvo, ki daje tako posmrtnino, ki je v korist članom samim — je za te društvo krščanskih mater. To društvo bode obstalo najbrže, dokler bode stala katol. cerkev. I11 tako dolgo bode to društvo vedno vršilo svojo dolžnost — opravljalo bode sv. maše za ranjke sestre.
Mati, pomisli, ali ni tudi ta namen materinih društev vreden, da se mu pridružiš? Matere, žene, ako se združujete v svetne jednote in društva, ali ni še večje važnosti, da se organizirate v svoja materina društva in si poskrbite duševne posmrtnine za se? za oni strašni čas, ko boste klicale": "Usmilite se me, usmilite se me vsaj ve tovarišice moje!?"
Matere, žene, pomislite nekoliko!
Matere, kaj pravitt na to?
Tretja nedelja meseca Septembra je
glavni praznik društev krščanskih mater. Za ta lepi dan, matere društvenice,
1.	pripravite se s pobožnostjo sedem nedelj, ali vsaj 7 dni j!
2.	prejmite to nedeljo gotovo sv. zakramente.
3.	zlasti pa delajte, da se ta dan kolikor mogoče novih članic, zlasti mlajših žena in mater, pridružijo vašemu društvu.
Kjer še ni materinega društva, ali bi se ne dalo vstanoviti na to nedeljo? Č. gg. poskusite! Kjerkoli se je to društvo vstanovilo in se dobro vodi je pravi blagoslov in sreča za celo župnijo!
— Za to nedeljo pa, matere, ali bi ne mogle pomagati naš Marijin list — Ave Maria — razširiti šc dalje! v še več slovenskih hiš? Ali 1 >i ne hotele tega dneva proslaviti na ta način, da bi pridobile novo naročnico na list Ave Maria? — Poskusite! Dobra volja vse premore 1 Where is the will, there is the way! — Imaš, mati, žena to "will" — voljo? Dobro, potem imaš tudi "way" — način!
AVE MARIA
3«
ZA STARO PRAVDO!
ZA LIST "AVE MARIA" SPISAL PROSTOVOLJEC JUGOSLOVANSKE VOJSKE, VEKOSLAV RIBIČ.
Neznansko smo se slovenski prostovoljci iz vseh krajev Zjed. Držav Sev. Amerike razveselili 7. številke (marca meseca) cen. lista "Ave Maria." V prelepem članku "Najprej zastava Slave!" ste izpregovorili, g. urednik, besede vseh zavednih Slovencev in Slovenk. Članek je prišel v pravem času na dan! Cel svet se kreče v novem pravcu; vse kar je gnilega propada in mora propasti. Najbolj gnila in zanikerna in krviželjna država je pa " naša" Avstro-Ogrska monarhija! Avstrija je kopala grob Srbiji — Hrvatski, in posebno globokega je izkopala za delavski in pridni narod slovenski! Grobovi tulijo v Galiciji, v Karpatih, na Drini -in Savi in Donavi — grobovi slovenskih junakov tulijo po maščevanju posebno ob naši Soči s jugoslovansko krvjo prepravljeni! Glas mrtvih slovenskih mož in mladeničev, vdov in sirot, mater in nevest se čuje na konec sveta! Glas mrtvih, je glas naroda našega. Ta glas je vstajenje naše ! Prihajamo iz vseh delov sveta, da maščujemo nedolžno slovensko kri: iz velike slovanske matere Rusije, Italije, Francije, Egipta, Avstrije, in Nove Zelandije, Canade in mogočne Severne Amerike. Čitali smo nadalje prisego slovenskih visokošolccv na Dunaju; prisego dano slovenskemu narodu v roke našega apostola jugoslovanskega velikega naslednika nesmrtnega našega bojevnika Dr. Janeza Ev. Kreka, o katerem bo zgodovina govorila in za katerega veljajo stihi Medveda:
"Izgine solnce, kadar luna zvezda pripelje milijone — a solnce tvojega imena nikdar Slovencem ne zatone."
Prisega slovenske mladine na Dunaju je smtrni udarec Habsburgovcem. Kdo
še živi na tem svetu, ki bi mogel ostati hladnokrven pri teh besedah: "Domovina Mati! Čuj prisego našo! za pravico naše zemlje, za svobodne grobove dedov naših, za svobodne vode in svobodno morje. Za svobodne gore in polja pod njimi, za solnce svobode naše — polagamo na vzvišeni žrtvenik svojega naroda vse svoje upanje in vso svojo mladost in vse svoje delo, svoje besede, poslednji glas, poslednje utripanje svojega srca, poslednji svoj dih. Nima muke, ki bi nas oplašila, ne preganjanja, ki bi nam iztrgala iz srca zahtevo objavljenje v majski deklaraciji!
Verujemo z vsem ognjem svoje mladosti v našo bodočnost, verujemo v našo svobodo, verujemo v moč pravične jugo slovanske ideje in živimo in umiramo za naš veliki cilj!
Na Dunaju 2. decembra 1917."
In Ti slovenski mladenič v svobodni A-meriki, — Ti se še nisi odločil? Ne veš li, da suženjstvo jc nedostojno ljudi? Bodi brez strahu — ker roka Gospodova je znami!
Z zaničevanjem in preziranjem in pro-klestvom glej 11a vsakega ki Te izdaja! Sušteršiči ne morejo in ne smejo več živeti med nami!
Tvoj narod je v domovini spregovoril da noče več verig in nagobčnika!
Samoupravo in svobodo zahteva!
Velika ruska revolucija, Vaš slavljenj predsednik Woodrow Wilson, herojska Francija in demokratična Velika Britanija, in — Italija, — pripoznajo danes i malini narodom pravico svobodnega razvit-ka in vladanja po svoji volji! Kako poje Fr. Suhe rt:
Smelost je v duši, v licu žar, v pesti
nam levja sila;
zemlja ti sveta, naša moč vedno te bo
branila!
Koder nasilnost tre duha, tam se pogum naš vžiga, tam roka naša rodu v bran svobode
por dviga!
Moško korakajmo naprej domu na čast i slavo, z geslom "za Svobodo" " ne vdajmo se" Sokol leti v višavo! za geslom za
Slovenijo
živi se ne damo!
In še nekaj naj Vam povem kar Vas bo morda vse zanimalo. Srbska vojska je edina vojska na svetu ki se drži svojih starih običajev, slovanskih narodov, srbska vojska — moli. Moli pred jedjo in po jedi — pred bitko in po bitki. "Oče nas. . . .
Ima nas iz vseh koncev sveta! Najbolj bojeviti so iz Rusije, posebno tista divizija ki se je borila proti Bolgarom v Do-bruži.
To so ti junaki! Strah in trepet sovražnikom. Lahko že govorimo o jugoslovanskih divizijah na macedanskem bojišču !
Premišljuje stara grešnica Avstrija, kadar čuje preko rovov naše pesmi in himne: "Naprej zastava Slave!" "Lepa naša Domovina" in druge slovenske koračnice ki nam jih igrajo češki "prejšnji "avstrijski") godbeniki.
Premišljujejo in ugibljejo na Dunaju kaj jim je napraviti s temi slovanskimi psi in izdajalci — ker povedati Vam moram eno bridko resnico: Av:tri'a ima danes pred Jugoslovani velik rcčpckt, ker danes mi govorimo s kanoni in strojnimi puškami, in v domovini vedo da prihajamo z ognjem in mečem nad sovražnika!
Slovenci! na branik svoje svete zemlje!
Vaš, Vekoslav Ribič.
Krasne besede slovenskega mladeniča, na katere smo ponosni! Tako govori slovenski junak. Živel!
-o--
KRASNO SPRIČEVALO.
Kakor znano je Rimska stolica na prošnjo Amerikanske vlade imenovala New Yorškega pomožnega škofa Rt. Rtv. Patricija J. Hayesa za vojaškega škofa in mu poverila nadzorstvo in vodstvo vseh vojaških kapelanov in vsega dela za katoliške vojake. Škof Hayes je prepotoval celo Ameriko in obiskal vsa vojaške "kempe" in jih nadzoroval. Te dni se je vrnil s svojega potovanja in izdal sledečo izjavo:
"Sedaj je več kot 500 katoliških duhovnikov nastavljenih kot vojaških kapelanov v armadi kakor v mornarici Združenih držav in vojakov je nekako ena tretjina cele vojske katolikov. Sedaj ko sem končal nadzorstvo tukaj v Ameriki, nameravam iti v Evropo v kratkem času.
Prva misel j, katera mi pride po končani vizitaciji več kot petdeset vojaških
središč, je veliko občudovanje tega, kar je Zvezna vlada dosegla pri armadi in mornarici, bodisi glede krasnih krajev, katere si je izbrala za vežbališča, bodisi glede ureditve teh "kempev" in vojaških postaj za vojake in mornarje.
V začetku se je grajalo vlado, da ni bila pripravljena, ko je napovedala vojsko. Toda sedaj ko sem obiskal vse te različne kraje po celi deželi, rečem, da tedaj Washington ni pokazal, kaj ima v rokah in je bil v resnici bolj pripravljen, kakor smo pa mi vedeli.
Kar se tiče skrbi za naše moštvo, prišel sem do trdnega prepričanja, da še nikdar nikjer na svetu kako vojaštvo, zlasti v tako velikanski množici, ni bilo bolje poskrbljeno, kakor naše sedaj. Naši "boys" imajo čedna stanovanja, imajo izvrstno hrano in so dobro poskrbljeni
AVE MARIA"
313
od vlade. Vse, kar bi dovoljeno moglo zanimati mladeniča za vse je poskrbljeno. Kolumbovi vitezi (K. of C.) Y. M. C. A. in Jewish Welfare organizacija, kakor tudi druge organizacije so se vse združile, da bi poskrbele za našega vojaka in mornarja v onih uricah, ko je prost strogega vojaškega življenja, da ga popeljejo nazaj v navadno življenje, to je domov, na katerega se našim "boysom" ne dovoli, da bi pozabili.
Amerikanske matere ne morejo nikdar biti dovolj hvaležne prezidentu Združenih držav, vojnemu tajniku in tajniku mornarice za obilno skrb, pozornost in varstvo, s katero posvečujejo skrbi našega vojaka ali mornarja ne samo v kcm-pah samih, temveč tudi zunaj kemp.
Dobre moralne razmere po kempah in vojaških postajah je dosegel kakor Fordickov odbor tako tudi tako imenovana vojaška policija. Toda ne sme se misliti, da morda vojaške oblasti same
ne skrbe za vse to, temveč store vse, da drže v redu razmere po kempah kakor tudi zunaj kemp in ohranjajo moralo čisto.
Duhovniki po veliko mestih in vaseh blizu kemp so mi rekli, da so moralne razmere po njih župnijah sedaj boljše, od kar je vojaštvo v bližini, kakor pa so bile preje.
(Opazka: V "katoliški" Avstriji je bila pa vojašnica pohujševalnica mladeničev-vojakov in kuga za okolico).
Da rečem, ko bi bili amerikanski "boys", doma tako zavarovani pred slabim vplivom, kakor so sedaj v vojašnici, bilo bi veliko bolje za amerikansko prihodnost !
Ali ni to krasno spričevalo? V resnici ponosni smo lahko na tako veliko državo, ki ni velika samo po svoji razsežnosti, temveč velika tudi po duhu in prepričanju.
Rog živi našo lepo novo domovino Združene države!
DOPISI.
Ely, Minn. Dne 28. julija je bila. v naši naselbini redka slavnost. Rt. Rev. Monsignor F. J. Ruli, generalni vikar dulutske škofije je obhajal svojo demantno mašo ali šcstdesclet-nico mašništva. Ob pol enajstih jc častitljivi jubilant daroval slovesno sv. mašo, pri kateri so asistovali Rev. J. Schiffrer iz Chisol-ma, Rev. Josip Trobec iz l.ittle Falls, Minn, domači kapelan Rev. Frančišek Mihelčič in Dr. Seli.škar, profesor iz St. Paula, Minn. Slo-vestnost je povečala navzočnost slovenskega vladike Rt. Rev. Jakoba Trobec, ki je pribite! iz St. Paula, kjer nadomestuje bolnega škofa Irelanda.
Popoldne jc bila druga slovesnost, namreč 516 otrok je prejelo zakrament sv. birme. Mi-lostljivi škof je imel v srce segajoči nagovor birmancem, ob enem jc pa slavil zasluge preč. p. jubilanta in njegovo iskreno in nesebično delovanje šestdesetih let težke duhovske slu-
sbe
Udeležba je bila velikanska. Vsem bo pa ostala ta redka svečanost dol jo v sponiMiu.
J. P.
Sheboygan, Wis. Društvo Najsvetejšega Imena ima svojo četrtletno spoved dne 7. septembra in dne 8. septembra skupno sv. obha-
jilo. to jc na dan rojstva Marijinega, (ali raale-Icga šmarna). Toraj člani društva N. S. I. ne pozabite obljub, katere ste javno obljubili pri slovesnem vsprejemu v društvo N. S. 1. Po sv. obhajilu bo slovesen sprejem v društvo, ako kateri mož želi pristopiti, naj se udeleii ta dar. sv. obhajila.
John Udovich, tajnik društ. N. S. I.
Springrield, 111. Dragi Urednik: — V zadnjem dopisu sem omenila, da smo v Spring fieldu vstanovili slovanski klub za mladeniče in dekleta vseh slovanskih narodnosti. Sedaj Vam sporočam, da smo dne 31. julija zvečer priredili tako imenovani "Ice Cream Social" in objednem smo imeli tudi blagoslovljenje vojaške zastave ali service flag. Vreme je bilo krasno in ljudje so se vdeležili v obilnem številu. Mislim da jih je bilo okrog 2500, tako so poročali naši Springficldski časniki.
Prejšnji governor Yates je imel ginljiv po-vor in Mr. William Dodd Chcnery je vodil patrijotično petje (v angleškem jeziku) in je tudi preskrbel za godbo. Moram omeni*!, da zgoraj omenjena gospejda nista katoličana, ampak se zelo trudita za napredek Sv. Barbare.
Imamo še mnogo drugih protestanskih prijateljev, ki pomagajo. Le premislite, če se taki ljudje trudijo za katoliško cerkev, zakaj bi se pa lastni farani, katoličani ne? Toda veliko jih je mlačnih, ki se nič ne brigajo in še druge odvračajo. Toda ne bodo nič opravili! Ako eni milost božjo ob sebe mečejo, drugi jo pa pobirajo. Ta "Ice Cream Social" je bila prva prireditev Slovanskega Kluba. Vendar to je samo začetek. V nedeljo 4. augusta bomo imeli tudi piknik v Zoo parku. Upamo da bode naše delo uspešno. Gotovo mora biti. ker v Boga zaupamo in pridno molimo. Bog nas ne bode zapustil. Delo pri župnišču se nadaljuje vsaki dan in vse gre v naj lepšem redu. Te dni so nas obiskali naš prejšnji g. župnik. Rev. Frančišek Saloven, ki so sedaj v La Salle, 111., in oni so tudi pred kratkim dovršili krasno novo cerkev. Kakor so nam sporočili, bode blagoslovljena prvega septembra. Ne morete si predstavljati našega veselja ko smo jih zopet videli v naši cerkvi, za katero so se svojčas toliko trudili. Drugega, mislim, di ni nič za sporočat; saj mislim da je to dovolj! Iskreni pozdrav vsem čitatcljem Ave Maria. Listu pa obilo naročnikov
Katherine Germovšek.
Mascontah, 111. Cenjeni g. urednik: .— V prigibu pošiljam nadaljno naročnino, ki mi ta mesec poteče. List A. M. se mi zelo dopa-de, posebno ker dobro krtačite chikaškc frajtarje. Tudi bi bilo dobro še tiste agente S. N. P. J. popraskati, ki odvračajo ljudi od katol. Jcdnot in jih vabijo v svoje, kjer jih potem popolnoma zaslepc.
Pozdrav! John Založnik
RAZNO,
Catholic Press Association of America, organizacija katoliških časnikarjev in publicistov je imela svojo letno zborovanje v Chicagi, v Congress Hotelu od 11. do 18 augusta. — Ta organizacija ima posebtno kabelnovo ,zvezo z Evropo in skuša pobijate lažnjiva poročila, katera se pogosto razširjaio po sovražnikih vere po svetu, zlasti zoper sv. katol. cerkev. Več o tej zanimivi konvenciji pri priliki.
Kaj so K. of C. — Kolumbovi vitezi, to se kaže zlasti sedaj. Kar je ta organizacija dosegla in storila za katoliške vojake, to je naravnost občudovanja vredno. Te dni je imela ta organizacija svojo letno konvencijo, katol. možje so .se zavedli velikega časa in velikanskih dolžnosti, katere ima vsak katoličan sedaj. Zato so to konvencijo imenovali "Victory Convention" in vse posvetovanje se je vršilo samo: kako pomagati katoliškim vojakim. Sklenili so nabrati tekom malo mesecev celih 50 milijonov v ta namen. —
čast taki organizaciji — Katoliški Slovene', i ristoo'jjte v to oni; nizacijo!
"Local Catholic Employment Bureau" — katoliška posredovalnica za delo v Chicagi je postala del Zvezine posredovalnice za delo
Pred nekaj časa nas je nek modrijan v G1 Smrdobe pozval, naj gremo brez mostu, po vodi preko Hudsona v New Jersey. Če to storimo, potem bode pa veroval, da je Bog. — Mi pa pravimo: Kondež, komar je dosti majhna živalica. Ako vsi učenjaki sveta z vami, Kondež vred, le enega samega komarčeka "skupaj spravite," če bode živel tudi morda samo eno uro, da, rečemo še več: če dokažete, da je ves človeški razum skupaj v vseh milijonih (?) let obstanka sveta — kakor trdite, da svet obstoji - le ene malo iskrico življenja, če tudi morda samo rastlinico najnižje vrste naredil, če dokažete vsaj, da je le eno malo gorčično zrnce samo nastalo in vsklilo — pa smo danes vsi vaši. Vsi pustimo Ave Maria in se naročimo na vaš list. Alia, Kondež, na noge!
Nekaj časa sem snjo opustili "Rdeče koprive", ker smo mislili, da bode veliki čas iz-modril prismodc, kakor Kondo, Kristana. Vzlasti smo mislili, da bodo izreki velikih mož, kakor naš predsednik Wilson, da bode izjava 100 miljonskega naroda, ki je po svojih zastopnikih uradno priznal eksistenco Boga, da, mislili smo, da bode vsaj to vpljivalo 11a njih srce — na razum itak ne more, ker ga nimajo, da bodo pustili versko vprašanje za druge čase, da bodo skušali posvetiti svoje nesrečno pero res kaki obče koristni stvari. — Pa je vse zastonj I Nič jih ne izmodri, nič jih ne strezni. Pijani so svojega fanatizma, zaslepljeni so od svoje strasti — in tu je potem vse zastonj. — Te nesrečne reve so živ dokzaz resničnosti besedi Gospoda Jezusa, "da greh zoper sv. Duha ne bode odpuščen ne na tem ne na onem svetu." "V trdovratnosti nespokoreu ostati," "Spoznani resnici ;se vstavljati do lepega opominjevanja otrjneno srce imeti," — to so pa ravno grehi teh revčekov. — O, kako ste pomilovanja vredni!
$8.448.82. je imela "Prosveta" deficita v letu 1917. Ta deficit seveda se je pokril iz Jednote. Ubogo zaslepljeno delavstvo, kako se daš mirno molzti. Treba ti samo malo peska v oči nasuti, pa se te lahko skubc kolikor se te hoče. — Za božjo voljo, kaj res pri celi Narodni Jednoti ni več mož, ki bi trezno znali misliti, ki bi znali računati? — Dobro, le dajte se varati! — Pravijo, da članstvo dobiva glasilo brezplačno. Pri tem so pa šli iz žepa nezavednega članstva toliki tisočaki — za glasilo — ki go dobe brez plačno! — Ali razumete "trik" vaših kolovodij? — Delegat Mat. Ke-zele iz Rosbyn Wash, se je oglasil proti temu v štev. 184. — Preberite ta njegov članek, ki kaže, da so še vendar udje, ki znajo citati računska poročila in jih razumejo. Pa, kako so spakedrali to lep in pameten dopis? Brez oklepajev je urednik neolikano nahrulil dopisnika v tem samem članku, samo da bi či-tatelje zmedel. Z "Avstrijakom, jugoslav. monarhistom, kajzerjevem radikalcel", je nagnal člana, ki vidi v "karte".