IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V PREVALJAH. —••— NATISNILA TISKARNA DRUŽBE SV. MOHORJA V PREVALJAH. Vsebina Koledarjeva Stran Koledar za prestopno leto 1920 ............. 3—26 Pomenljivi vremenski dnevi ..................28 Prva pomoč v nezgodah . ...................28 Vremenski ključ.......................30 Doba brejostifdomačih živali. — Valilna doba perutnine........31 Kako se zračuna kubična mera okroglih debel ali klad........32 Knez in škof lavant. dr. Mihael Napotnik. Spisal dr. Ant. Medved . 33 T.Gaspari: Majka čaka, Nedolžnim žrtvam; Ks. Meško: Času. (Pesmi) 38 Jugoslovanski Maribor. Spisal dr. Ant. Medved.........39 Tone Gaspari: Jutro romarjev. (Pesem)............48 Oficiala Ponižna zločin. Spisal dr. Fr. Detela..........49 P. Stanislav Škrabec. Spisal p. Vincencij Kunstelj ........62 Ksaver Meško: Vera, upanje, ljubezen. (Pesem).........66 f Ivan Cankar. Spisal Fr. S. Finžgar..............67 Tone Gaspari: Vstajenje (Pesem)...............70 Spopiin na dr. Jan. Ev. Kreka. Spisal tajnik J. H..........71 Svetovni dogodki. Spisal dr. Vinko Šarabon...........77 Začetek, konca........................77 Avstro-Ogrska.....................78 Nove države......................80 Premirje . .......................82 Jugoslavija.......................86 Nemčija........................94 Mirovna konferenca...................107 Vzvišena begunka — višarska Mati božja. Spisal župnik J. Rozman 110 Imenik novih in umrlih dosmrtnih udov..............113 Pregled vseh čč. udov Družbe sv. Mohorja.............114 Glasnik Družbe sv. Mohorja .................114 Družbe sv. Mohorja postave in vodila opravilnega reda .... 120 Poraba magnetične moči....................122 Oglasila..........................122 Cenik knjižne zaloge Družbe sv. Mohorja.............127 Državni prazniki. 1. Dan 1. grudna: Ujedinjenje našega troimenskega naroda. 2. Dan 12. mal. srpana: Petrov dan, rojstni dan kralja Petra 1. 3. Dan 28. rožnika: Vidov dan. KOLEDAR ' DRUŽBE SV. MOHORJA ZA PRESTOPNO LETO 1920. IZDALA IN ZALOŽILA I DRUŽBA SV. MOHORJA V PREVALJAH. 1919. NATISNILA TISKARNA DRUŽBE SV. MOHORJA V PREVALJAH. _g^D_ Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. (2)(£) V Prestopno leto 1920 ima 366 dni (med temi 65 nedelj in praznikov po starem štetju) ter se začne s četrtkom in konča s petkom. Začetek leta 1920. Občno in državno leto se začne novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne 1. adventno nedeljo. Godovinsko število. Zlato število.........2 Epakta ali mesečno kazalo ... X Solrcčni krog.........25 Rimsko število . .......3 Nedeljska črka.......D, C Letni vladar: Venera. Letni časi. Pomlad se začne 20. marca ob II§§. Poletje se začne 21. junija ob lil. Čas od B. ure zveč. do i. ure §8 min. zjutraj je zaznamovan s črtkanimi številkami. Jesen se začne 23. septembra ob 9~28. Zima se začne 22. decembra ob IS. Premakljivi prazniki. Septuagesima 1. februarja. Pepelnica 18. februarja. Velika noč 4. aprila. Križev teden 10., 11. in 12. maja. Vnebohod Kristusov 13. maja. Binkoštna nedelja 23. maja. Sv. Trojica 30. maja. Sv. Rešnje Telo 3. junija. Srce Jezusovo 11. junija. 1. adventna nedelja 28. novembra. Od Božiča do Pepelnice je 8 tednov. Znamenja za mesečne krajce. Mlaj . . . Prvi krajec © i ščep ali polna luna ]) | Zadnji krajec . . oven.....T it bik ... . 8 frfr dvojčka . . . . H »■§£ rak.....S Nebesna znamenja. a « lev . . f devica . 5*5 tehtnica četrtek > Petek ' Sobota 1. povelik. (bela). Leon 1. C Julij, pap.; Zenon, škof m. Hermenegild, m.; Ida, dev. Justin, Tiburcij, mučenca. Helena, kralj.; Anastazija. Turibij, škof: Kalist, muč. Anicet, p. m.; Rudolf, muč. k> m 16 Jezus dobri pastir. Jan. 10, 11—16. 18 Nedelja 19 Pondelj. 20 Torek 21 Sreda 22 I četrtek 23 Petek 24 Sobota 2. povelik. Apolonij, m. © Leon IX., pap.; Ema, vd. Marcelin, šk.; Neža, dev. Varstvo s v. J ožefa. Sot;r in Kaj, papeža-muč. Adalbert (Vojteh), m.-šk. Jurij, muč.; Fidelis, muč. 17 Jezus napove svoj odhod. Jan.16,16-22. 25 Nedelja 3.povel. Varstva; Marko.]) fif, 26 ! Pondelj. M.dobr.sv.; Klet;Marcelin,p.' 27 i Torek i Peregrin, sp.; Anastazij, p. 28 Sreda ! Pavel od križa; Vital, muč. f> 29 1 četrtek 1 Peter, muč.; Robert, opat. j <§» 30 | Petek | Katarina Sij., d.; Marijan. Izpremeni lune. © ščep dne 3. ob 1155 (dež). C Zadnji krajec dne 11. ob 2P24 (spremenljivo). © Mlaj dne 18. ob Si'ii (lepo). }) Prvi kraj. dne 25. ob 2"28 (sprem.). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje bika dne 20. ob 1039. Dan zraste za 1 uro 38 min. Dan je dolg 12 ur 46 min. do 14 ur 24 min. ZAPISNIK 3 Hrv.: Svibanj; srbsko: Maj; češko: Kveten. Dnevi Godovi in nedelj, evangeliji Zn. 1 Sobota Filip in Jakob, apostola. 18 Jez. obečaučencem sv.Duha. Jan.16,5-14. ~2 Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. povelik. Atanazij, škof. Najdba sv. križa. @ Florijan, mu£.; Monika, vd. Pij V., papež; Irenej, škof. Janez Ev. pred lat. vrati. Stanislav, šk.-muč.; Gizela. Prikazen Mihaela nadangela. 19 Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23-30. 9 Nedelja 5.povelik. Križevo; Gregor. 10 Pondelj. Antonin, škof; Gordijan, m. 11 Torek Mamert, šk.; Gandolf, sp. ( 12 Sreda Pankracij, mučenec. 13 Četrtek Krist. vneboh. Servacij. 14 Petek Bonifacij, mučenec. 15 Sobota Zofija, muč.; Hilarij, sp. Jfk jfx rft 20 Jez. govori o pričevanju sv. Duha. Jan.15,16-27,16,1-4. 16 Nedelja 17 Pondelj. 18 Torek 19 , Sreda 20 četrtek 21 Petek 22 Sobota 6. povelik. Janez Nep., m. Paškal, spozn.; Maksima, d. Feliks, spozn.; Vincencij. © Celestin, papež; Ivo, spozn. Bernardin, spozn.; Bazila, d. Valens, mučenik; Feliks K. Helena, dev.; Julija, d. 21 Jez, govori oSv.Duhu in ljub. Jan.14,23-31. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Binkošti. Prih. Sv. Duha. Pondelj. Bink. pond. Marija p. kr. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Gregor VII., Urban, papeža, t Kvatre. Urban I., pap. Magdalena Pac., devica, t Kvatre. Avguštin, šk. f Kvatre. Maksim (Veljko). 22 Meni je dana vsa oblast. Mat. 28,18-2(1 30 Nedelja 11. pob. S v. T r o j ica; Ferd. lig 31 Pondelj. Angela, dev.; Kancijan i. t. Izpremeni lune. ® ščep dne 3. ob Sil (dež). C Zadnji krajec dne 11. ob 6 51 (sprem.) © Mlaj dne 18. ob 7'25 (sprem.). ]) Prvi krajec dne 24. ob liB (lepo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje dvojčkov (tfr) dne 21. ob 10-22. Dan zraste za 1 uro 14 min. Dan je dolg 14 ur 27 min. do 15 ur 41 min. 1 j Torek Juvencij, muč.; Gracijan. 2 j Sreda Marcelin, muč.; Erazem, šk. 3 Četrtek Sv. Rešnje Telo. Klotilda. Frančišek Kar., sp.; Kvirin. Bonifacij, škof; Valerija. 23 Prilika o veliki večerji. Luk. 14,16-24. 6 Nedelja 2. pobink. Norbert, škof. 7 Pondelj. Robert, spozn.; Bogomil. 8 Torek Medard, šk.; Maksim, šk. 91 Sreda Primož in Felicijan. C 10 | četrtek Marjeta, kralj.; Mavrin, muč. 11 Petek Srce Jezusovo; Barnaba. 12 : Sobota ! Janez Fak., spoz.; Flora, d. Jf> Tft 24 Prilika o izgubljeni ovci. Luk. 15,1—10. 13 Nedelja 3.pob. Srce J ez.; Anton P. 14 Pondelj. Bazilij, škof; Elizej, prerok. 15 , Torek Vid; Modest in Krescencija. 16 I Sreda Franc Reg., sp.; Beno, šk. © 17 četrtek Adolf, škof; Lavra, redovn. 18 Petek Feliks in Fortunat, mučen. 19 Sobota Julijana; Gervazij i. Protazij. 'ffl? i* tfr 25 O velikem ribjem lovu. Luk. 5, 1-11. 20 i Nedelja 4. pobink. Silverij. papež. 21 Pondelj. Alojzij (Vekoslav), sp. 22 Torek Ahacij, mučenec; Pavlin, šk. 23 Sreda Eberhard, šk.; Cenon, sp. ]) 24 četrtek Janez Krstnik (roj.). Kres. 25 Petek Viljem, opat; Prosper, škof. 26 Sobota Janez in Pavel, m.; Vigilij. 26 O farizejski pravičnosti. Mat. 5, 20-24. 27 Nedelja 5.pob. Hema, vd.; Vladislav. 28 Pondelj. Leon II., p.; Irenej, spoz. 29 Torek Peter in Pavel, apostola. 30 Sreda ; Spomin sv. Pavla, ap.; Oton. Izpremeni lune. ščep dne 1. ob IS (spremenljivo). Zadnji krajec dne 9. ob IS (spremenljivo). Mlaj dne 16. ob 2'41 (spremenljivo). Prvi krajec dne 23. ob 7 50 (sprem.). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje raka dne 21. ob iii. Začetek poletja. Najdaljši dan in najkrajša noč. Dan zraste do dne 22. za 18 minut in se zopet skrči do konca meseca za 3 minute. Dan je dolg 15 ur 43 min. do 15 ur 58 min. Hrv.: Srpanj; srbsko: Jyjnije; češko: Červenec Dnevi 1 Godovi in nedelj, evangeliji Četrtek Predr.rešnja kri; Teobald. ® Petek Obiskov. Mar. D.; Oton, šk. Sobota Helijodor, šk.; Bertram. šk. 27 Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8, 1-9. 4 Nedelja 5 Pondelj. 6 Torek 7 Sreda 8 Četrtek 9 Petek 10 Sobota 6. pobink. Urh, šk.; Berta. Ciril in Metod, šk. in sp. Izaija, prerok; Dominika, m. Vilibald, škof; Pulherija, kr. Elizabeta, kraljica; Kilijan. Anatolija, d.; Veronika, d. C Amalija, dev.; Felicita, dev. O lažnivih prerokih. Mat. 7, 15-21. Nedelja 7. pobink. Pij L, papež. Pondelj. Mohor in Fortunat, muč. Torek Marjeta, d. m.; Anaklet, pap. Sreda Bonaventura, šk.; Just, m. Četrtek Henrik l.(Hinko); Vladimir.© Petek Ska pu-l. Dev. Mar. Karm. Sobota Aleš, spozn.; Generoz, muč. 29 O krivičnem hišniku. Luk. 16, 1-9 18 Nedelja 8. pobink. Kamil Lel., sp. 19 , Pondelj. Vincencij Pavl.,sp.; Makrina. 20 Torek | Elija, prer.; Ceslav, spozn. 21 1 Sreda Daniel, prerok; Olga. 22 četrtek j Marija Magdalena, spok. J> 23 Petek ! Apolinar, šk. in muč.; Liborij. 24 Sobota , Kristina, d. m.; Roman, m. 30 Jezus se joka nad Jeruz. Luk. 19, 41-47. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobink. Jakob, apost. Ana, mati Mar.Dev.; Valens. Pantaleon, m.; Natalija, muč. Inocencij, papež; Viktor, m. Marta, devica; Beatrica, dev. Abdon in Senen, m.; Julita. Ignacij Lojol., spoznav. @ Izpremeni lune. @ ščep dne!.ob9'41 (spremenljivo). ( Zadnji kraj. dne 9. ob 6 06 (sprem.). © Mlaj dne 15. ob 925 (spremenljivo). J Prvi krajec dne 22. ob 8'lfi (sprem.). @ Ščep dne 31. ob iS (lepo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje leva (ff) dne 23. ob SSi. Začetek pasjih dni. Dan se skrči za 55 minut. Dan je dolg 15 ur 57 min do 15 ur 2 min. Hrv.: Kolovoz; srbsko: ABrycr; češko: Srpen. Dnevi Godovi in nedelj, evangeliji Zn. 31 _0 farizeju in cestninarju. Luk. 18, 9-14. 1 Nedelja 10. pobink. Vezi Petra, ap. 2 Pondelj. Porcijunkula; Alfonz Lig. Najdba sv. Štefana; Lidija. Dominik (Nedeljko), spozn. Marija Dev. snežna; Ožbald. Gospodova izpremenitev. Kajetan, spok.; Donat. ( Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Jfi 32 Jezus ozdravi gluhonemega. Mark.7,31-37. 8 Nedelja 11. pobink. Cirijak, muč. 9 Pondelj. Roman, muč.; Afra, mučen. 10 Torek Lavrencij, m.; Hugon, šk. 11 Sreda Tiburcij, m.; Suzana, dev. 12 Četrtek Klara, devica; Hilarija, muč. 13 Petek Hipolit in Kasijan, mučenca. 14 Sobota j f Evzebij, sp.; Anastazija. © n 33 O usmiljen. Samarijanu. Luk. 10, 23-27. 15 Nedelja 16 Pondelj. 17 i Torek 18 Sreda 19 četrtek 20 Petek 21 Sobota 12. pob. Vel. Gospojnlca. Joahim, o.M. D.; Rok, spozn. Liberat, muč.; Hijacint, sp. Agapit, muč.; Helena. Ludovik Toled., šk.; Julij. Bernard, opat; Štefan, kr. Ivana Fr. vd.; Adolf, sp. ]) loveče može in očake svoje v njih rodovinah! Njih ime živi od rodadorodte! Njih modrost Ljudstva p ri p o nasadi v vsakem drugem mestu. In okolica? Kako lepa in prijazna je J Na severu te pozdravljate Piramida in Kalvarija, z vinogradi" zasajena hriba, ki ti nudita mičen, obsežen razgled. Proti zapadu zazreš zeleno Pohorje, tisto priljubljeno Pohorje s svojim sv. Arehom, s svojim Šumnikom, z Ribniškimi jezeri in Veliko kapo, ki so vsi Mariborčanom in zunanjim potovalcem za-željeni cilj prijetnega potovanja. Na jugu se razprostira Dravsko polje, na vzhodu patbogate Slovenske gorice. Ni čuda torej — marsikdo mora radovoljno priznati, da se mu v Mariboru vrlo dobro dopade. Zgodovina mariborskega mesta sega v daljno preteklost, še v rimsko dobo. V mestu je bilo izkopanih več zanimivih rimskih spomenikov, znamenje, da je tu bila rimska naselbina. Častniki pričakujejo generala Maistra. V srednjem veku je bil Maribor majhna, toda močna trdnjava, ki je celo 1. 1532. sultanu Solejmanu kljubovala. Ko se je namreč ta najmogočnejši turški sultan vračal izpred Kiseka v svojo domovino, mu Maribor navzlic nujni prošnji ni dovolil prehoda čez mesto in prek mosta; raditega je moral sultan v Melju podtMariborom postaviti poseben most za svojo armado. Prebivalstvo je štelo dolgo časa komaj do 2000 duš. Bilo je mešane narodnosti: nemške in slovenske. Poskočilo je število v 18. stoletju, ko je bila ustanovljena po veledušnem jezuitu Hammer-Purgstallu mariborska gimnazija 1.1757. Takoj je pričelo posečati mesto-več tujcev; več novih prebivalcev pa se je priselilo. V 19. stoletju se je mesto nenadoma živahno razvilo. Nova doba procvita in napredka se začne za Maribor. L. 1845. in 1846. so zidali mimo Maribora južno železnico. Prvi vlak je mesto s sijajno sloves- Sokoli in Orli v sprevodu. nostjo sprejelo; celo slavni nadinžener Ghega je bil prišel slavnost poveličat. Promet se je kmalu izvenredno povzdignil; ime Maribor je zaslovelo daleč okoli. L. 1863. so začeli graditi iz Maribora za Dravo koroško železnico, ki je bila istotako mestu v veliko korist L. 1858. je prestavil nesmrtni naš Slomšek sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, ž njim stolni kapitelj in bogoslovje. Polagoma so nastali novi zavodi: šolske sestre, učiteljišče in realka. Prebivalstvo je vidoma naraščalo. Maribor je bujno vzcvetel. Razmerje med Nemci in Slovenci je bilo dolgo časa dokaj prijazno. Mnogo Nemcev je bilo v Slovanski Čitalnici vpisanih kot udje; nasprotno so bili Slovenci udje nemške Kazine. Ko so prvič prišli ljubljanski Sokoli v Maribor, jih je celo mesto slovesno sprejelo; Nemke in Slovenke so jih s cvetjem obsipavale. A sčasoma se razmerje med obema narodnostima shladi. Pravcati preobrat pa pride 1. 1870. in 1871. Nemčija je Francoze premagala, Nemška zavest je hipoma strašno vskipela. Začelo se je sistematično preziranje in preganjanje Slovanov. Tudi v Mariboru se je to grenko občutilo. Razmere so postale od leta do leta bolj napete, kmalu naravnost sovražne naproti Slovencem. Avstrijska vlada je storila vse, kar je le mogla, da bi povzdignila nemško premoč. Uradništvo in učiteljstvo je bilo skoraj izključno le nemško. Niti enega razreda javne slovenske šole niso mogli Slovenci izberačiti. Občinski zbor v Mariboru je bil celo sklenil, da je na novem pokopališču vsak slovenski napis na nagrobnih kamenih prepovedan. In potem še pride leto 1914! Leto strahu in groze za Slovence v Mariboru in v okolici! V Mariboru so vladali neki okrajni glavar, neki protestanski pastor in neki urednik, odpadli Čeh — imen nočemo navesti, a Bog jih že pozna in On bode nekdaj pravični sodnik! Bili so najzagrizenejši sovražniki slovenskega življa. Avstrijska vojaška oblast jim je šla povsod na pomoč. Začela so se strahovita zapiranja. Prva žrtev je bila huda: Framskega plemenitega g. župnika Muršiča, moža vzornega bisernega značaja, so na mariborskem kolodvoru zaprli, do krvi pretepli in težko ranjenega odpeljali v Gradec v vojaške zapore. Kaj je siromak pretrpel na duši in telesu, je nepopisno. Še-le čez dolgo časa ga izpustijo kot nedolžnega. A kaj mu je to pomagalo? ! V ječah si je nakopal smrtno bolezen; kmalu ga je spravila v pre-rani mučeniški grob. Podobni slučaji so se poslej ponavljali skoraj dan na dan nad 6 tednov. Danes odvedejo tega, jutri drugega narodnjaka v zaduhle, okužene ječe. Posebno pretresljiv je bil 13. avgust, ko peljejo v Gradec na sramoten način po dva in dva vklenjene kakor tolovaje skoraj vse odličnejše Rušane, može in žene, nad 20 oseb, v zapore ... Dovolj o teh grozovitostih! Pero se upira, jih nadalje opisovati. Groze se je bilo dovolj nagromadilo. Solz dovolj prelilo. Src dovolj vstrepetalo in krvavelo. Varen ni bil nikdo več, da ga ne stisnejo železne verige. Ubogi prizadeti! Ves narod je ž njimi trpel in jokal. A bili so vsi brez izjeme neustrašljivi junaki in junakinje, mučenci in mučenke, kojim veljajo Izveličarjeve besede: „Blagor njim, ki zavoljo pravice preganjanje trpijo, ker njih je nebeško kraljestvo!" Toda vsaka krivica ima svoje meje. Slomšek pravi v svoji pesmi „Hudo vreme": Glej, za dežem solnčice In za hudim dobro gre! Topništvo na Glavnem trgu. Razmere v Mariboru, kakor sploh na slovanskem jugu, so se začele polagoma, a odločno spreminjati. Zora puca — bit če dana, pravi znana pesem. Avstrijska vlada je izprevidela, da je delala krivice, in sicer vnebovpijoče krivice. Cesar Karel je hotel vsaj nekaj popraviti, kar se je pod njegovim prednikom s satansko hudobijo zagrešilo. Izdal je amnestijo,- s katero je pomilostil takozvane politične kaznjence in jih oprostil zlih posledic izrečenih kazni. To je bil gotovo lep in dobrosrčen cesarski ukrep. V Mariboru smo priredili veliko cesarsko slavnost 17. avgusta 1917 v Narodnem domu s sijajno udeležbo slovenskega občinstva iz vseh slojev. Oduševljenje je bilo splošno. A cesarjev odlok je prišel prepozno. Zgodovina je hitela nevzdržno naprej. Neizprosni so bili njeni koraki po modro začrtani poti. Usoda nekdaj mogočne Avstrije je bila zapečatena, ker avstrijske vlade niso hotele razumeti idealnega, tudi od velikega Slovana Palackyja odobravanega namena: da bi bila Avstrija pravična vsem svojim narodom ter bi vsem enako ščitila njih narodne pravice. Pešci v sprevodu. Razsul Avstrije je bil prej ali slej neizogiben. Bližal se je hitro, kakor uničujoč vihar. L. 1918. se je začela majati avstrijska vojna črta na zapadu. Polki so metali orožje iz rok. Vojna moč Avstrije je bila strta. Doli ob Piavi so bila zadnja avstrijska krdela strahovito poražena. Cesar Karel sam je priznal, da Avstrija razpade v različne narodnostne skupine. Konjeniki med sv. mašo pri frančiškanih. 21. oktobra 1918 je Narodno veče v Zagrebu pod predsedstvom vrlega dr. Korošca proglasilo ustanovitev Jugoslavije. 1. novembra se je sestavila narodna slovenska vlada za vse kraje, kjer prebivajo Slovenci. 13. novembra je bila na mirovni konferenci v Parizu Jugoslavija priznana kot kraljestvo troimenega naroda SHS. V Mariboru se je ustanovil Narodni svet s predsednikom dr. Verstovšekom in s podpredsednikom dr. Fr. Rosino; vojaško vodstvo pa je prevzel general Maister. Maribor je postal jugoslovanski. Nadepolni zori je v veličastnem sijaju sledilo svetlo solnce zlate svobode. Veselja ni mogoče opisati, ki je prešinilo srca vseh narodnih krogov. Umeje ga vsakdo, ki se v duhu ozre na leta solzne preteklosti. Zrcalilo se je pri večjih in manjših narodnih slovesnostih, ki so se priredile. Vrhunec vsega narodnega slavlja pa je bil 15. decembra 1918. Nepozabljiv ostane njegov spomin. Vse narodne oblasti so določile, da naj le-ta dan proslavi Maribor in njegova okolica na slovesen način naše osvobojenje in začetek toli zaželjene Jugoslavije. Že v soboto, 14. decembra, je vojaška godba priredila čaroben mirozov. V zrak so švigale rakete. Godba je svirala med sprevodom po mestu slovenske koračnice. Pred okrajnim glavarstvom je nepregledna množica priredila podoknico jugoslovanskemu poveljniku obmejne armade generalu Maistru. Gromovito je donela proti nebu vojaška pesem: To so fantje, so vsi soldatje, Vsi .za Maistrom pojdejo! Drugo jutro je bilo ob devetih v baziliki Matere Milosti slovesna sv. maša. Med visokima stolpoma je plapolala slovenska tro- v % General Maister. bojnica. V cerkvi je imel vojni superior H. Rant slavnostni govor, v katerem je izvajal misel, da je ta dan „dan trdnih sklepov in svete prisege, da bode vsakdo izmed nas vreden član ujedinjene domovine. Ti Vsegamogočni pa ščiti našo mlado Jugoslavijo s svojo očetovsko roko ter rosi nanjo svoj najbogatejši blagoslov!" Po sv. maši je bil slavnostni sprevod po mestu. Na čelu sprevoda so jezdili trije dragonci s praporom' kraljestva SHS. Njim so sledili konjeniki, general Maister s častniškim zborom, godba, peš- polk, topništvo s 14 topovi, gojenci vojaške realke. Vseh vojakov je bilo nad tisoč. Imeli so puške okrašene z bršljanom in z zastavicami. Strojne puške in topovi, vse je bilo v zelenju in trobojnicah. Vojaštvu je sledil Narodni svet, vse oblasti; gospe in gospodične v narodnih nošah, Dramatično društvo, Orli in Sokoli z zastavami. Sledila je vsa šolska mladina, okrašena z narodnimi zastavicami, s katerimi je veselo pahljala ter neprestano klicala: „Živela Jugoslavija!" Potem je sledilo ljudstvo v nepreglednih vrstah, pevajoče narodne pesmi. Ljudstvo samo je skrbelo za vzoren red. Na Glavnem trgu je čakala sprevod ogromna množica. Razlagali so se gromoviti klici: Živio! Živio! Med obhodom je spretno plul nad Mariborom zrakoplov, okrašen z narodnimi zastavami. Posebno zanimiv je bil sklep sprevoda: narod na vozovih. Od vseh strani so prišli vrli okoličani, možje in žene, starina in mladina, ki so bili vsi v zastavah in v zelenju. Narodni, od nekdaj neomah-ljivo zvesti Jareninčani so bili na treh vozovih s svojim izvežbanim pevskim zborom, ki je krasno po mestu prepeval. Vrle sosedne občine Sv. Kungota, Hoče, Slivnica, Fram in Limbuš so bile obilno udeležene. Na mnogoterih vozovih so prišli Rušani, povsod navdušeno pozdravljeni; med njimi so bili možje in žene, ki so bili mučeni 1. 1914. po raznoterih ječah. V le-tem slavnostnem sprevodu so dobili nad vse prisrčno zadoščenje. Slava jim! Od Glavnega trga so se množice pomikale proti Narodnemu domu. Pogled na to velikansko množico je bil nepopisen. Nad 25.000 ljudi je polnilo ulice okrog Narodnega doma. Presunljiv prizor! Začel se je ljudski tabor. Izza balkona Narodnega doma so govorili različni govorniki. Pozdravil je vse udeležence predsednik mariborske Posojilnice dr. Rosina, ki je izrazil svojo neomejeno veselje nad tako veličastno manifestacijo. „To je dan, ki ga je Gospod naredil." General Maister (burno pozdravljen) proslavlja obistinitev naših stoletnih želj. Hvala vsem, ki so k temu pripomogli. Hvala zlasti našim vojakom, ki so prihiteli, večinoma prostovoljno, da stopijo na branik naše severne meje! Hvala očetom, materam in sestram, ki so pustili svoje sinove in brate vstopiti v jugoslovansko armado! Poverjenik dr. Verstovšek prinese pozdrave od Narodne vlade v Ljubljani. Današnji dan doni po tem mestu klic: „Maribor, včeraj še morda nemški — a nikdar več!" Velika hvala gre junaškim Srbom, ki so prišli na naše ozemlje, pomagat nam streti stoletno tlačanstvo. Mariborski okrajni glavar dr. Lajnšič obeča, da bo po vseh svojih^ močeh skrbel, podpirati narodne težnje. Župnik Evald Vračko prinese pozdrave obmejnih Slovencev iz Št. Ilja, ki je predstraža mariborskega mesta. Mi v Št. Ilju smo bili termopiljska straža za Maribor. Trideset let je stal Št. 11 j zmago-nosno na straži ob severni meji Slovenstva. Mi smo svojo dolžnost storili; če ne bi bili Št. Ilja držali, Bog ve, kaj bi bilo z Mariborom? Bog živi Št. Ilj, Bog živi jugoslovanski Maribor! (Viharno odobravanje.) Govorili so še dr. Hohnjec, dr. Leskovar, dr. Medved in dr. Ravnik, Govornikom je narod hrupno pritrjeval. Posebno navdušeni so bili živio-klici, kadar se je omenil naš prvoboritelj dr. Korošec. Odmev vseh govorov je bil: Ne bo nas tujec več teptal, Ne tlačil nas krvavo. Naš rod bo tu gospodoval, Naš jezik, naše pravo! Za mariborske Slovence je bila ta svečanost dan vstajenja iz groba narodne smrti, dan zadoščenja za prestano trpljenje, dan zmagovitega veselja. Bil je za narod obenem ganljiv nauk, kaj lahko dosežemo s složnim, vstrajnim delovanjem. Nepozabljiv nam ostaneš li prelepi dan narodnega osvobojenja! Še neki drugi dan smo v Mariboru v dobi osvobojenja obhajali, ki ostane istotako neizbrisljiv v našem spominu. Bil je 27. april 1919. Bratje Hrvati so prepeljali kosti svojih narodnih mučenikov Zrinjskega in Frankopana iz Dunajskega novega mesta v Zagreb. Ko je prišel posebni vlak s predragimi zemeljskimi ostanki na slovensko mejo v Špilje, ga je narodno občinstvo slovesno sprejelo. A v Mariboru je bil sprejem do solz ganljiv. Nad 12.000 ljudi ga je na kolodvoru pričakovalo: mariborski knezoškof dr. Mihael Napotnik z veliko asistenco, general Maister s častniki in vojaštvom ter občinstva toliko, da na kolodvorskem peronu ni imelo prostora, čakalo je deloma na strehah vagonov in na strehi kolodvora samega. Pevci so zapeli žalno pesem, topiči so zagrmeli s sosednih hribov. Poverjenik dr. Verstovšek je proslavljal oba jugoslovanska junaka. General Maister Mariborski okoličani na vozovih v sprevodu. Tabor pred Narodnim domom. ju je slavil kot prva boritelja za Jugoslavijo. Gospa Kovačičeva iz Zagreba je orisala pomen obeh junakov. Potem je knezoškof slovesno blagoslovil kosti slavnih junakov. Čez noč so vseučiliščni dijaki stra-žili na kolodvoru narodna mučenika. Drugi dan se je zbrala enaka ogromna množica. Dr. Medved se je v imenu Maribora poslovil od junakov, ki prideta danes v svobodni kraljevi Zagreb. Profesor Bradaška se je v imenu Hrvatov zahvalil za tako izvenreden sprejem v Mariboru Ko je vlak odhajal, so zadoneli slava-klici, da je mogočno donelo po Mariboru in daleč na okoli po Dravski dolini. Maribor je veličastno proslavil velika hrvatska junaka-mučenca in s tem samega sebe. Tone Gaspari: Jutro romarjev. (Posvečeno generalu Maistru.) / Ko umrla zadnja senca je večerna, Jutro romarjev... O, cesta širna, bela, je na nebu repatica zaiskrila, bujne trave, vinski griči, solnce nad misli plahe je v junake prerodila gorami — in vodila jih v bogastva neizmerna. na obzoru našega vstajenja sveti hrami... V slutnjah svetlih se odkrila luč prešerna, Jutro romarjev... In v luči tej me4 nami ki jo je zavest v globine src Vsadila, nekdo murska naša zapisuje sela — da je tam v žareče naglje-vzore vselila, da jih z nami sam obišče, vzdrami! — vsem prihodnjim našim slika verna ... Oficiala Ponižna zločin. Spisal dr. Fr. Detela. ial Valentin Ponižen se je po pravici vsem oficialom za zgled postavljal. Prvi je bil v pisarni, zadnji iz pisarne; uslužen navzgor, natančen navzdol, resen in stvaren v vsem občevanju. Zamudil ni nobene uradne ure, dopusta ni prosil nikoli; zakaj brezvestno se mu je zdelo prejemati plačo, če ne delaš. Skušnjava kakega ugovora ali odpora proti visokim ukazom ga ni nikoli nadlegovala, in če se mu je hotelo nekaterikrat zazdeti, da je kakšna odredba brezmiselna, se je potrkal ob čelo: „Fant, brezmiseln si samo ti, ki tega ne umeješ." Kar je bilo uradnega, mu je bilo sveto in nedotakljivo; zato se je tudi ogibal tovarišev, ki so zabavljali čez visoke odredbe in zaslužne predstojnike; zaslužni so se zdeli Ponižnu vsi. Materni jezik mu je segel samo do uradnega poslopja; v uradu niti zaklel ni nikdar slovenski. Če je napredoval v službi, je bil zadovoljen in hvaležen; če so ga prehiteli drugi, ni godrnjal; celo zavračal je soprogo, kadar mu je očitala, da ga puščajo mlajši za seboj. „To prepuščaj ti gospodom," je dejal, „ki vedo, kaj delajo! Jaz se ne vtikam v gospodinjstvo, ti se nikar v uradne stvari! Ali veš ti, kaj je rubrum, kaj parafa, kaj atergate? No, torej!" Da je sedanji Socialni red od Boga samega postavljen, torej izmed vseh možnih najboljši, o tem je bil prepričan kakor le kak aristokrat ali kapitalist, in če bi bil znal to svoje prepričanje Ponižen tako trdno utemeljiti in tako prepričevalno zagovarjati kakor slavni Leibniz, bi bil najbrž tudi postal baron. Tako je živel Ponižen redno in enakomerno svoji rodbini in svojemu poklicu. Človeško življenje pa je nevarna vožnja. Pot je redkokdaj ravna in gladka; navadno pelje po klancih, navzgor in navzdol, mimo prepadov in močvirij. Zdaj je treba priganjati, zdaj zavirati; zdaj se ti plaže, zdaj omagujejo konji; tu se potare kolo, tam zagaziš v blato. Koledar 1920. 4 Srečen, kdor dospe, čeprav nekoliko polomljen, do cilja mimo premnogih znamenj, ki pričajo, kje se je kdo ponesrečil. Gospod Ponižen je bil že srečno prevozil dvajset službenih let in velik del tistih hudih časov, ko je pomenila vsaka prenagla beseda smrt, ko je marsikak nepreviden odkritosrčnež izgubil glavo: nenadoma je zadela tudi njega nesreča. Bilo je poletnega dne proti koncu uradnega časa. Uradniki in poduradniki so gledali na ure, pospravljali svoje reči in premišljevali, kaj bo za kosilo in kako bi obrnili prosto popoldne; nekateri so že gladili klobuke in prijemali za palice, ko je poklical načelnik Ponižna k sebi. Kakor bi trenil, je stal Ponižen pred njim in vprašal vdano, česa da blagovoli želeti gospod svetnik. Načelnik mu je izročil neko pisanje, ki naj se prepiše. Ponižen se je globoko priklonil in začel odhajati; ne da bi se obrnil, seveda, zakaj to se mu je zdelo neprimerno. Odhajal je s hrbtom naprej, z glavo se je klanjal nazaj. Še nikoli pa se ni spoštljivost tako slabo izplačala. Nehote in nevede je zadel Ponižen ob mizico, na kateri je stal kipec iz sadre, ki je predstavljal samega cesarja. Kipec je omahnil, padel in se razbil. Ponižen se je prestrašen ozrl. Prebledel je in ostrmel, ko je videl, kaj je bil naredil. Oči so mu stopale iz obraza, lasje so se mu ježili in nobena beseda se ni mogla izviti iz stisnjenih prsi. „Za božjo voljo, kaj bo pa zdaj!" je zaječal čez dolgo časa in začel pobirati kose. „Oh, nič hudega," se je nasmehnil gospod svetnik. „Kar pustite! Saj niste storili nalašč." „Gotovo ne, gospod svetnik," je hitel Ponižen; »verjemite pošteni besedi! Kako bi mogel jaz kaj takšnega storiti! Nikoli še nisem ne govoril, ne storil, da, še mislil ne, kar bi bilo proti veri ali nravnosti ali domoljubju." Vzdignil je desnico in tri prste: Jaz prisegam, da nisem storil tega zločina nalašč, da se je zgodila samo nesreča proti moji volji in vednosti." »Oh, saj verjamem," je miril svetnik razburjenega moža. „A jaz nočem, da bi mi Vi, gospod svetnik, kar tako verjeli. Vzemite me na prisego, prosim Vas, gospod svetnik." „Čemu, čemu, gospod Ponižen? To bi se bilo lahko vsakemu pripetilo. Saj ni posebne škode." „Škodo povrnem jaz," je dejal odločno Ponižen. „Od plače prihodnjega meseca naj se mi odtegne." »Nobenega krajcarja, gospod Ponižen! To pride na upravne stroške. Koliko se drugih stvari obrabi ali pokvari!" »Ali ne bo imelo to kakšnih posledic za mene ali celo za Vas, gospod svetnik?" je vprašal boječe Ponižen. „Lepo Vas prosim, kakšnih posledic!" „Jaz mislim namreč, če bi kdo zvedel in naznanil. Koliko je hudobnih ljudi, ki podtikajo tudi poštenjakom hudobne namene!" »Bodite brez skrbi!" „Torej prosim, lepo prosim, gospod svetnik, ne zamerite, da se je moji nerodnosti kaj takšnega pripetilo! Spomnite se tudi, da imam jaz ženo in otroke, ki so pri tej nesreči popolnoma nedolžni! Saj niti ne slutijo, kaj je njih oče storil." „Ne govorite tako čudno, gospod Ponižen!" mu je segel sretnik v besedo. „To ni vse vkup nič. Oddajte koncept pisarju, preden odide, in zdravi!" Ponižen je šel in skrb je šla z njim. Razmišljen je opravil svoj posel in koračil počasi proti domu. „Saj to res ni nič," se je hrabril gredoč. „Sam gospod načelnik je rekel, da ni nič. Vsaj meni se dozdeva, da je tako rekel. Priseči seveda ne bi mogel; ampak nekaj podobnega je rekel, to vem, in to je tudi naravno. Kdo bi mogel zameriti? Človek, neroden, ampak pošten človek sune brez vsakega hudobnega namena, po sami nesreči ob mizo in prevrne, kar je gori. Ali je videl, kaj je gori? Nič ni videl, in kdor bi ga dolžil, bi legal in obrekoval. Seveda se dobe taki ljudje. Kriva je pravzaprav ta čudna navada, da moramo ritensko odhajati. Posebno modra se mi ne zdi ta navada; toda navada je; jaz je nisem vpeljal in je ne bom odpravil. Kak otrok bi tudi lahko sunil ob mizo; ali ga bomo zato obesili? Naključje nima oči in nesreča ne izbira; kogar doleti, je siromak, pomilovanja vreden, a nikakor ne kazni." Prav slabe volje je prišel Ponižen domov. Na mizi je stalo kosilo in okrog mize trije otroci, ki so ga veselo pozdravil. Najstarejši je začel pripovedovati, da je dobil v šoli enojko v računstvu, drugi, da je prinesel domov mleka in da ni ubil posode, in najmlajši, ki je komaj še govoril, je hotel tudi nekaj povedati. Vsem trem se je pretrgala beseda, ko jim ni odzdravilo očetovo oko izpod mračnega čela. Soproga, ki je vzela možu klobuk in palico iz rok, je spoznala, da mu nekaj ni prav; a ker je vedela, da ne govori rad doma o uradnih zadevah, ga ni popraševala; ukazala je otrokom, da naj puste očeta pri miru, ker je danes hud. „Ata hud," je ponovil tiho najmlajši sinček Mirko in preplašen povesil ročice, ki so objemale očetovo koleno. Lezel je počasi na stol in zamišljen požrl sline. Oče je molčal; zato je molčala tudi vsa družina. Hitro so pokosili, in komaj je dejal oče žlico iz rok, je vstal, oblekel boljšo suknjo, vzel palico in klobuk in se poslovil s suhimi besedami, da ga do večera ne bo domov. Družina se je žalostna spogledala in starejša otroka sta vzela molče svoja dela v roke. Mirko pa je iz-praševal mater, zakaj da je ata hud, ko je bil Mirko vendar ves čas priden. Gospod Ponižen je bežal iz mesta, da bi ušel mislim, ki so silile vanj kakor skušnjave vročekrvne mladosti; siromak, ki ni vedel, da jim ravno v samoti ne uide, da je treba v takih stiskah zbežati med ljudi, v druščino, vzeti deset opravil v roke, in naj bodo še tako nepotrebna; samo iz samote, iz brezdelja vun! Ponižen je zaman odganjal hude misli. Naskok je bil vedno silnejši, odporne sile so popuščale, se začele pogajati, naposled so se vdale. Ponižen je bridko spoznaval, da razlogi, s katerimi se je bil miril, ne drže, da slepi z njimi samega sebe in da je zagrešil nič več in nič manj kot razžaljenje Veličanstva; ne v mislih — za misli 4* še ni postavljena kazen — ne v besedah, kar se že ostro kaznuje, ampak dejansko, grozen, neodpusten zločin tudi za navadnega, neukega človeka, kaj šele za izobraženca ali celo za cesarskega uradnika, ki je postavljen, da brani pravico in zakon! Kako ga je obšla vročina, ko je hitel po ulicah, kako mu je silila kri v glavo, kako mu je utripalo srce! Treba bo korenito premisliti, kaj mu je začeti. Ponižen je zavil v gozd in se obrnil na samotno pot, da bi ne srečal kakšnega znanca in da bi ga ne motili ljudje. Prevzemalo ga je grenko čuvstvo preganjane, onemogle nedolžnosti, ko je premišljeval, kako nezasluženo ga je zadela nesreča. Če bi Boga kdo tako razžalil, je pomislil, tako nevede in nehote, Bog bi mu ne zameril. Bog je pač dober, ljudje pa niso. In če Boga tudi v resnici razžališ, kako rad ti odpusti, če se skesaš! Tukaj ne pomaga nobeno kesanje; za zločinom pride kazen, kakor udari grom za bliskom. Tudi cesar bi mu tega žaljenja ne zameril; saj moli vsak dan: Odpusti nam naše dolge! Ta zakon, ki ga ni postavilo trdo srce na eni strani, ampak preračunjeno hlapčevstvo, skoraj malikovalstvo na drugi strani, bi se moral omiliti. Seveda, zakon je zakon in spoštovati se mora; ampak če ga kdo prekorači brez hudobnega namena, se mora to v poštev vzeti. Jaz sem ga prekoračil brez hudobnega namena; Bog mi je priča; da, Bog. Toda kaj mi to pomaga, ko se zahtevajo za .priče ljudje; in teh prič jaz nimam. Jaz nisem storil krivice; jaz jo trpim, in pravo razžaljenje Veličanstva je krivica, ki se stori cesarjevemu imenu, kakor so krivice, božjemu imenu prizadete, bogokletstva." Prišlo je Ponižnu na misel, da bi šel k svojemu načelniku in ga prosil še enkrat, naj se ga usmili, naj ne naznani njegovega zločina, katerega se tako bridko kesa; naj se usmili vsaj njegove nedolžne rodbine. „Hudoben ni načelnik," je utemeljeval Ponižen svojo namero, „ve pa tudi, kako zvesto sem jaz služil že dvajset let, brez vsake nezadovoljnosti, brez mrmranja, slepo pokoren vsakemu ukazu, prepričan, da je vsak ukaz dobro premišljen in trdno utemeljen, kar je bila večkrat težka žrtva. Obljubil bom tudi, da bom v prihodnje še vestneje opravljal svojo službo in da ostanem gospodu svetniku hvaležen do konca svojih dni. če se me usmili, izkaže meni dobroto in sebi prihrani pota v sodišče in na policijo in sitno pričevanje. Koristi vsaj ne bo imel nobene, če mene ustrele; ta ali oni, ki mene pozna, mu bo morebiti celo zameril, če se me ne usmili, ne sicer v besedah in javno zameril, zakaj to je prepovedano in nevarno, ampak v svojem srcu. Njemu torej pravzaprav kaže, da me usliši." Uverjen, da ga bo uslišal načelnik, se je obrnil Ponižen in hitel po isti poti nazaj proti mestu. Kmalu pa ga je ustavilo preudarjanje, kako more on, tako vesten uradnik, misliti, da ni gospod načelnik vsaj tudi enako vesten. Če je pa vesten, mora storiti svojo dolžnost in ta mu nalaga, da ovadi zločin. Če bi ga pa tudi ne silila gola vestnost, ga mora prisiliti ozir na svojo varnost, ljubezen do samega sebe. Sebi je vsak najbližji in stvar se ne d£ prikriti. Kip je razbit; sluga, ki pospravlja, je videl kose in spoznal, kaj se je zgodilo. Česar ne ovadi načelnik, bo ovadil sluga, in kazni zapadeta on in načelnik, eden, ker je storil, drugi, ker ni ovadil, tako da njemu nič ne pomaga, naj bo načelnik še tako dober in usmiljen. Toda ali je res tako dober? Kdo mu vidi v srce? Kako porogljivo se je nasmehnil, kako žaljivo tolažil ob nezgodi, češ, storil bom, kar zahteva dolžnost in korist; lepa beseda pa ne stane nič; tudi obsojencu se da pred usmrtitvijo dobra večerja. Oh, en hip nesreče izuči človeka bolje ko dvajset let sreče, in kdor ljudi dobro sodi, jih ne pozna. Ko se je Ponižen prepričal, da bi zaman ponovil prošnjo, se mu je vzdignil moški ponos. Obrnil se je nazaj v gozd in pljunil takorekoč pred načelnika. „Kaj! Jaz naj bi se poniževal? Pred takim človekom, takim samopridnim, brezsrčnim ovaduhom? Sram ga bodi! Visoko nad srečnim lopovom stoji nesrečni poštenjak in ne bo pokleknil predenj, če je količkaj moža, in toliko moža sem jaz še vedno kljub vsem načelnikom tega sveta. Ah, kako bi pasel hudobnež zlorade oči na črvu, ki se zvija pred njim, aa onemogli žrtvi strupenega žela! Kako ga sovražim, tega sladkega hinavca!" Iz sovražne jeze so mu rasle maščevalne misli. „Kaj! Jaz, nedolžna žrtva neumnega slučaja, naj poginem in nesreča naj pade na vso mojo rodbino: on, ovaduh in morilec, pa naj živi? On naj se ponaša z odlikovanjem, ki mu ga bo prinesel umor? Ali je to namen zakona, tak naš družabni red? Če zakon ne ščiti poštenjaka, če ga izroča na milost in nemilost hudobnežem, ne preostane drugega kot silobran. On mi streže po življenju; jaz imam pravico, da se branim. Hujšega kot smrt se mi ne more primeriti in ta je zame že zapečatena. Naj umrje še on!" Divje se je zabliskalo Ponižnu oko in pesti so se krčevito stisnile. Zopet se je obrnil proti mestu, da bi izvršil svoj naklep. Toda kako? To vprašanje mu je stopilo pred razdvojeno dušo in mu ustavilo hitri korak. Ovire so bile velike. Načelnik ni bil vedno sam; vrhutega je bil močan človek. In kako bo zdaj oprezen in sumljiv, ko sluti, kaj ga čaka!1 Gotovo ima pripravljenih par zaupnikov za vsak slučaj. Težko mu bo priti do živega. Poizkus bi se utegnil ponesrečiti. Te težkoče so Ponižna toliko iztreznile, da je začel dvomiti, ali bi bilo sploh pametno umoriti načelnika. Iz tega dvoma pa se je zopet začul glas vesti, ki ga je bila prej jeza prekričala. Ponižen se je zgrozil pred svojo namero. On, nedolžni trpin nezakrivljene nesreče, bi postal res zločinec pred Bogom in pred ljudmi. Če bo trpel po nedolžnem, ne bo sicer nihče genil prsta zanj, a miloval ga bo ta in oni; pomilovanje je dober kup, pomoč pa stane. Če se pa pregreši, se bodo zgražali nad njim vsi in mu privoščili kazen. In potem, njemu se smili družina, žena in otroci; ali načelnik nima rodbine, ki jo tudi ljubi? In če se je načelnik pregrešil, žena njegova in otroci so nedolžni. Ali naj Ponižen s svojo maščevalnostjo nakoplje nesrečo nedolžnim ljudem? Bog ne daj! In kakšen uradnik bi bil ta, ki bi se toliko izpozabil, da bi vzdignil roko na svojega načelnika in prekršil božjo in človeško postavo! Tako hudo je postalo Ponižnu pri srcu, da bi najrajši pokleknil pred načelnika in ga prosil odpuščenja, da se je vdal tako zločinskim mislim. „Sam sem se pregrešil, sam hočem trpeti," je sklenil in se začel poslavljati od tega sveta. Svet pa mu je začel odkrivati svojo krasoto in mu greniti slovo. Kako ljubko so mu greli srce solnčni žarki, ki so trepetali ob gibkem listju! Temni gozd, pisano polje, zeleni travniki, prijazni griči z belimi cerkvicami in ob robu obzorja veličastne gore, oh, kako sladke, kako trdne vezi tega sveta! Dokler ne bije ura ločitve, nima človek oči za to, kar gleda dan na dan, kakor ne čuti ne zdravja ne življenja, dokler je zdrav in mlad. Za njega je prišel čas ločitve. Da ga je načelnik ovadil, o tem ni več dvomil; samo to je ugibal, ali ga je ovadil takoj po zločinu ali je šel prej še kosit. Verjetno se mu je zdelo, da je napravil ovadbo takoj, zato da je imel doma pri kosilu mir. Sestavil se je torej zapisnik; dvigne se obtožba in kmalu pridejo biriči ponj; najbrž ponoči, ko ga gotovo doma dobe in da ne bo hrupa. Oh, kako se bo prestrašila Žena, kako bodo jokali otroci! In on jih ne bo mogel, ne bo smel tolažiti. Da bi le tudi njih ne zaprli kot osumljenih istega zločina! Preiskali bodo potem vse stanovanje, prebrskali vse omare. No, hvala Bogu, našli ne bodo krivega nič kakor ne v nobenem kotičku njegove duše, v nobenem predalu njegovega življenja noter do zadnjega nesrečnega, usodnega trenotja. Tako se trudi ubogi človek in leze kvišku naprej, vedno naprej; usoda pa ga od strani porogljivo gleda in škodoželjna čaka, kdaj da pripleza siromak tako visoko, da ga padec ubije, in takrat mu podstavi nogo. Tako pogubi človeka za vso večnost en sam smrtni greh na koncu dolgega poštenega življenja. A ta krivda mora biti premišljena in hotena, kar njegova ni. Toda kdo mu bo verjel in kako naj se zagovarja? Ali naj reče, da mu je bila naravnost past nastavljena? Kipec, ki se komaj drži v ravnotežju, se vendar ne postavlja na mizo, ob katero se mora zadeti vsaka stranka. Kdor tako slabo zavaruje tako soho, kaže malo spoj štovanja do tistega, ki ga podoba predstavlja. Tega bi morali kaznovati, če že mora biti kazen, ne nesrečne žrtve tuje malomarnosti. Toda kaj pomaga druge dolžiti, ko sebe ne opereš! „Kam sem zašel?" se je prestrašil Ponižen, ko se je zopet oglasila vest. „Ali naj si pred smrtjo še greh nakopljem? Ali ni bolje, da umrjem nedolžen? Nič se ne da pomagati, nič. Obtožba bo hkratu obsodba. Čista vest, brezmadežno življenje, vestno službovanje, vse bo brez pomena. Kadar nas toži sedanjost, ne reši naše bodočnosti nobeno vzkli,cevanje na preteklost. Poslali mi bodo duhovnika, ki me bo tolažil, da je to volja božja, da naj priznam v srcu, da sem s svojimi 'grehi še hujšo kazen zaslužil, in naj pomislim, koliko nedolžnih ljudi da pomrje na bojišču. Peljali me bodo skoz mesto vojaki z nabitimi puškami in nasajenimi bajoneti in ljudje se bodo zgrinjali od vseh strani, da si napasejo radovedne oči, veseli, da niso na mojem mestu. Opozarjali bodo drug drugega, kako da se držim, in prijetno razdraženi me bodo spremljali, dokler bodo smeli. Oh, da bi le moje žene in katerega mojih otrok ne zanesel neusmiljeni slučaj na mojo zadnjo pot! Na morišču bo jama že izkopana. Pred njo me bodo postavili in mi zavezali oči. Oh, takrat bom od strahu in bridkosti najbrž že napol mrtev in vojaškega povelja za strel morebiti še slišal ne bom, Bog ve, kakšen je prehod s tega na oni svet? Čutenje bo seveda prenehalo; zavednost pa morda ne, kvečemu za nekaj trenotij; a kmalu se bom zopet zavedel, da sem isti človek, samo brez telesa. Potem pride sodba." — Te se Ponižen ni tolikanj bal, prepričan, da je Bog bolj usmiljen kot ljudje; kazen se mu bo morda celo zaračunila za zadoščenje. Poprosil pa bo ljubega Boga, naj mu dovoli, da bo kot dober varih vodil svoje uboge otroke po poti življenja, jih navdajal z dobrimi mislimi, odganjal hude želje in budil v tujih srcih ljubezen in usmiljenje zanje. Večerni hlad ga je predramil iz teh sanj in mu zbudil misel, da se mora posloviti od svojih dragih. To mu bodo menda vendar dovolili, da poljubi še enkrat svoje otroke. A hiteti bo treba. Najbrž ga iščejo in so bili že tudi na domu; a ker ga tam niso našli, so se razšli po mestu za njim. Če ga dobe zunaj, ne bo nikoli več videl svoje ljube družine. Torej hitro domov; ampak oprezno, previdno! Ozrl se je okrog sebe in se spustil po zapuščeni stezi z griča in potem po ovinkih proti mestu. Skoz mesto je hitel po tisti strani ulic, kjer je hodilo najmanj ljudi in kjer je bilo temnejše, in ostro je pazil, da ne bi srečal orožnika ali policaja. S strahom pa ga je navdala zavest, koliko da je poleg javnih tudi skrivnih policajev, ki opazujejo in prisluškujejo po vseh oglih, ki se vrivajo v vse družbe in kroge, s katerimi občujejo ljudje nevede kot z iskrenimi prijatelji, ki nastavljajo zanke in mreže po vseh kotih in preže na nedolžne žrtve zaupljive neprevidnosti. Oj, ti ubogi človeški rod, ki jih moraš sam proti sebi vzdrževati! Ko se je bil mož približal svojemu domu, je s strahom zapazil, da mu prihajata dva gospoda nasproti. „Mene čakata," si je dejal tiho in se urno obrnil. Ni se upal ozreti, dokler ni prišel v drugo ulico. Zdaj je začel zopet počasneje hoditi, in ko ga je bilo tavanje utrudilo, se je napotil zopet od druge strani proti domu. Gospoda sta se še izprehajala po njegovi ulici. „Kam pa čem bežati?" si je dejal Ponižen obupan. „Saj me bodo povsod dobili, in čim bolj se skrivam, tem huje bo za mojo rodbino, ki jo bodo osumili, da mene prikriva. Še ženo bodo zaprli zaradi mene. Ali naj še njo pahnem v nesrečo?" Obupno odločen je stopil naprej, nagubančil čelo in osorno vprašal, če gospoda njega iščeta. Izprehajalca sta se spogledala, se nasmehnila in odkimala. „Čemu tajiti?" je silil Ponižen. »Povejte naravnost! Jaz se nič ne bojim." »Naju se tudi ni treba bati," je dejal eden in se namuzal; „sploh pa jaz nisem tako srečen, da bi Vas poznal." „Kaj! Vi si hočete iz mene še norce delati?" se je razjezil Ponižen. „Vi storite svojo dolžnost, rogati pa se ni treba. Ali mislite, da vaju ne poznam, policijska zaupnika?" „Midva policijska zaupnika!?" je vzrojil drugi. „To je razža-ljenje. Prekličite, ali pa pojdemo na sodišče!" „Kamor hočete!" je vpil Ponižen ves iz sebe, „kamor hočete! Pravične kazni se jaz nič ne bojim; ampak da bi se mi kdo vrhu- tega še rogal, ne in stokrat ne, in če pride stotisoč policijskih zaupnikov nad mene." Ljudje so obstajali in poslušali in tudi Ponižnovo soprogo, ki je doma s težkim srcem čakala moža, je priklical znani glas. Prihitela je, prijela moža za roko, ga mirila in spravljala domov. „Tine, Tine, miruj!" mu je prigovarjala. „Kaj ti je vendar?" „Kaj mi je?" je kričal Ponižen in stiskal pesti. „Tadva me čakata, da bi me prijela. Prav, jaz se nič ne branim; ampak smešiti se ne dam, smešiti ne!" „Kdo pa Vas je smešil?" je ugovarjal eden izmed gospodov. „In midva da bi Vas čakala! Preneumno. Gospodu se meša." S težkim trudom je odpeljala soproga srditega moža, ki se je vso pot obračal nazaj in psoval in grozil s pestmi. Doma so čakali otroci lačni, kdaj da pride oče, da bi večerjali. „Jejte! Jaz ne bom," je dejal Ponižen in sedel na divan ter podprl glavo s komolci. Vse telo mu je drhtelo od razburjenja in oči so mu gledale srepo, čudno, kakor v drug svet. Žena ga je prosila, naj sede k njim za mizo; a zavrnil jo je tako osorno, da si noben otrok ni upal črhniti besedice. Samo najmlajši, Mirko, je rekel polglasno, kako čudno da ata gleda. Tiho so večerjali, vsi pobiti, se spogledovali in požirali sline. Mirko je lahno ihtel, ker mu je bilo hudo, da se oče ne meni zanj, da ga ne vzame v naročje, ne po-gladi po laseh in ne vpraša, če je bil priden. Po večerji se je počasi približal očetu, se naslonil na njegova kolena in ga pogledal s svojimi milimi očmi v obraz. „Ne tako gledati, ata, ne tako gledati!" je zaihtel. Ponižen je molčal in zrl naprej v neznano daljavo. „Kaj pa imaš vendar?" ga je vprašala prestrašena soproga. „Kaj imam!" je dejal s čudnim, neznanim glasom Ponižen in obmolknil. Čez nekaj časa se je zasmejal, a tako bedasto, da so otroci prepadli in je soprogo groza obšla; potem pa si je zakril obraz z rokami in začel ihteti. „Ata, ata, nikar ne jokajte!" so zakričali otroci in udarili v glasen jok. Stisnili so se k njemu in mu izkušali odtrgati roke z obraza. „ Govori vendar!" je prosila žena v srčni stiski. „Ali se je v uradu kaj zgodilo, ali ti gre ta prepir po glavi? Kaj je vendar?" Jaz sem izgubljen, izgubljen!" je tarnal mož. „Za mene ni rešitve." Govoril je sam zase, kakor da nihče ne posluša. „Ubežal bi morda še, a z begom pogubim svoje ljudi. Tako se jih bodo morda vendar usmilili, da dobe pokojnino in vzgojnino. Ali pa tudi ne; saj mislijo nekateri, da ni za tak zločin, kakršen je moj, nobena kazen zadosti ostra. Drugi pa se boje, da se jim bo milosrčnost v greh štela, tako da ni upati usmiljenja. Siromaki bodo vsi. Jaz sem jih pehnil v nesrečo. Mirko se mi posebno smili. Če bi vedeli, da nisem storil nalašč, kar sem storil, bi mi odpustili; a kdo bo meni verjel? Obsodili me bodo, umrl bom, in kdor poreče, da so me obesili ali ustrelili po krivem, bo kaznovan. Kogar sodišče obsodi, ta postane krivec, in če te ustrele, si bil zločinec." Ženo in otroke je stresala groza, ko so poslušali to govorjenje, in kaj bi Še storili, niso vedeli, ko je bil oče gluh za vse njih besede in prošnje. V pritličju so zaškripala hišna vrata. „Zdajle gredo," je skočil Ponižen pokoncu in zbežal skoz kuhinjo iz stanovanja. Na hodniku ga je zadržala žena in ga rotila, naj ne beži v temno noč. „Ali naj me tukaj dobe?" se je trgal mož iz njenih rok. „Ata, ata, ostanite, ne hodite od nas!" so prosili otroci. „Vsaj svojih otrok se usmili!" je kričala žena. „Svojih otrok se usmili," je mrmral za njo Ponižen in se dal zopet odvesti v stanovanje. Sedel je na divan, uprl plašne oči v vrata in vlekel na ušesa. „Saj vidiš in slišiš, da ni njč. Kaj se vendar bojiš?" je mirila žena. „Tiho! Poslušaj!" je dejal mož skrivnostno in napol vstal, kakor pripravljen, da zbeži. „Ustrelili me bodo." „Oh, kaj si domišljuješ!" je vzdihnila žena. »Nedolžnih ljudi vendar ne streljajo in ti nisi ničesar zakrivil." »Ustrelili me bodo," je mrmral Ponižen in hitro, da je beseda besedo pobijala, in kakor sam sebi je ^pripovedoval, da je zagrešil strašen zločin, za kakršnega ni odpuščanja, in da je neumno misliti, da bo mogelfcubežati roki pravice. „Oh, kaj to premišljuješ!" ga je ustavila žena. „Nocoj si ves zmešan; spanje te bo pomirilo; spat pojdi!" Kakor brez volje je Ponižen počasi vstal, se začel slačiti, legel v posteljo in'kmalu zaspal. Otroci so se plahi stiskali k materi, ki je bila v groznih skrbeh in si ni vedela razložiti čudnega vedenja. Res, da je bil mož zaradi uradnih sitnosti večkrat nataknjen, a takšnega še ni videla nikoli in sklepala je, da pojde navsezgodaj povprašat njegovega načelnika, kaj da se je zgodilo. Družina je tiho molila za zdravje ljubega očeta in otročje glasove je trgalo ihtenje. Oče pa se je nemiren obračal v postelji, blebetal čudne besede o razžaljenju Veličanstva, o vojnem sodišču, o smrti. Naenkrat se je sklonil pokoncu in pogledal zmešano s širokimi, plašnimi očmi proti vratom temne sobe. „Tine, Tine, kaj pa je? Saj ni nič," ga je začela pogovarjati žena in ga izkušala zopet spraviti pod odejo. »Štiri puške, štiri cevi name namerjene, tam, tam," je kričal mož in kazal proti vratom in z njim so kričali prestrašeni otroci. „Nikjer ni nič. Glej, jaz sem tukaj in tvoji otroci in tvoj Mirko," je mirila žena in objemala moža. Ponižen se je čudno nasmehnil, nekaj zamrmral in zopet legel. Zdaj je spal nekaj časa mirneje in družina se je spravila k počitku. Otroci so še v spanju poihtevali; mati pa ni mogla zaspati od bridkih skrbi, kaj da to pomeni. Da bi odgnala groznejše slutnje, se je izkušala uverrti, da so pač tudi njenega moža kakor toliko drugih mehkih src pretresle nečloveške grozote vojnega časa, in tolažila jo je nada, da bo spanje pomirilo razburjenega duha. O polnoči pa je planil mož iz postelje. „Ali slišite?" je zakričal in spravil vso družino pokoncu." „Tine, Tine, zdrami se!" je skočila žena k njemu in ga dramila. „Pst! Tiho!" je dejal mož ter vzdignil kazalec in oči. „Le poslušajte! — Zdajle," je dodal tiho, „so na stopnicah, na hodniku, pred vrati. — O, pomagajte!" je zavpil in skočil k oknu. Žena ga je prestregla in vlekla nazaj. „Oh, kak siromak si ti!" je tarnala. „Glej, jaz odprem vrata, da se boš prepričal, da ni nikogar blizu." Žena je naredila luč, odprla vrata v kuhinjo, stopila iz kuhinje na hodnik in se zopet vračala; otroci so klicali očeta, naj gre k njim. On pa se ni menil zanje; plašen in sumljiv je opazoval, kaj da počenja žena, in v smrtni grozi mu je drhtelo telo. „Bili pa so," je začel hitro govoriti; „z nasajenimi bajoneti so prišli. Ponoči hodijo, da človeka gotovo doma dobe; potem ga ustrele ali obesijo, skrivaj, natihem, da ni hrupa, in svojcem strogo prepovedo, da ne smejo jokati; za vsako znamenje usmiljenja ali sočutja smrtna kazen, v božjem in v cesarjevem imenu, hahaha!" „Tine, zdrami se!" je prosila žena. „To se ti je sanjalo. Lezi zopet in zaspi!" „Ata, jaz grem k Vam v posteljo," je prosil Mirko in ga prijel za roko. Oče ga je začuden gledal. „Kdo pa si ti?" je dejal. „Oh, vidiš, da se ti še sanja," je dejala žena. „Svojega Mirka boš vendar poznal." »Mirka, Mirka," je ponavljal oče in legel v posteljo; sina pa mati ni pustila k njemu. Mož je zaspal; žena pa je bedela in molila ob njegovi postelji in premišljevala, kaj da nastane iz vsega tega in kaj bi storila, ali naj gre po svet h gospodu svetniku, moževemu načelniku, ali pa po zdravnika, ker se ji je dozdevalo, da se napoveduje vročinska bolezen. Težko je čakala dneva, in kadar se je mož pregenil ali za-ječal, se je sklonila čezenj in mu gledala ob brleči svetiljki v krčevito stisnjeni obraz in s strahom poslušala čudno blebetanje in kako so zdajpazdaj zaškripali zobje. Ko se je naposled po dolgih in težkih nočnih urah zaznal dan, je šla tiho v kuhinjo pripravljat zajtrk; a vrata je pustila odprta, da bi slišala vsak šum iz sobe, vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Oče je spal. Mati je zbudila oba starejša otroka, da ju pripravi za šolo, in tiho opominjala, naj ravnata oprezno, da ne prebudita bolnika. A otroka sta bila že sama tako prestrašena, da si nista upala izpregovoriti nobene besede in niti ne pogledati spečega očeta. Zamišljena sta se> odpravila z doma; mati pa je čakala postrež-nice, da bi ji priporočila najmlajšega otroka in zbolelega moža. Mučne misli in težke slutnje so ji blodile po trudni glavi. Oh, kakšen bo konec! Ljubi Bog daj, da bi bila res le telesna, res le vročinska bolezen! Kaj pa, če ni, če je kaj drugega, kaj hujšega, česar si do konca niti misliti ni upala. Ko je bila strežnici naročila, kar je bilo treba, je odšla zbegana z doma, ne da bi vedela, kam da bi šla najprej. Bala se je zdravnika, bala načelnika. Kakor obtoženec pred sodbo se je tresla pred zdravnikovim mnenjem; kakor bi šla tožit moža, se ji je zdelo, če bi šla h gospodu svetniku. Ko je tako preudarjala, je zagledala načelnika, ki ji je prihajal naproti. Rada bi se bila obrnila; a ni si upala, ker jo je poznal in že tudi pozdravljal. Stisnilo se ji je srce, prebledela je, in kolena so se ji pošibila. V strahu, da bo omedlela, ker se ji je tema delala pred očmi, se je obrnila h klopi, ki je stala v bližini, in se zgrudila nanjo. „Kaj pa Vam je, gospa?" je pristopil načelnik, ki je videl, kako omahuje. Njej pa je tolklo srce, da ni mogla dolgo časa izpregovoriti nobene besede. Ko se je bila nekoliko pomirila in zbrala begajoče misli, je začela med ihtenjem pripovedovati, kakšen da je prišel njen mož domov, kakšna da je bila noč. Načelnik je strme poslušal žalostno zgodbo; vmes pa mu je padlo v glavo, kaj da bi bilo utegnilo povzročiti to čudno vedenje; a da bi bil njegov vestni, trezni Ponižen tako otročje nespameten, da bi si tako malenkost tako k srcu gnal, mu je bilo nedoumno. Potolažil je obupano ženo in se takoj z njo napotil v- Ponižnovo stanovanje, preverjen, da bo ena sama beseda pomirila razburjenega čudaka. Ko sta stopila v sobo, je sedel Ponižen na postelji in držal, globoko zamišljen, svojega Mirka na kolenu. Nič se ni ozrl, ko so se vrata odprla. Ko pa ga je načelnik zaklical po imenu, se je zgenil, strepetal, spustil otroka s kolena, planil k oknu, je odprl in skočil bi bil na ulico, da ga nista zadržala žena in načelnik. Oba sta ga mirila, tolažila, pogovarjala; on pa je gledal v tla, podrhtaval in se izkušal otresti rok, ki so ga oklepale. „Gospod Ponižen," je dejal zdaj načelnik strogo in odločno, „kaj počenjate? Takoj z menoj v pisarno! Uradna ura!" „Takoj, gospod svetnik," je odgovoril polglasno Ponižen. »Oprostite, da sem se nekoliko zakesnil! Nujni posli! Kaj se hoče!" Govoril je pametno; hitro je oblekel suknjo, vzel klobuk in palico, odprl z globokim poklonom svetniku vrata in odšel za njim. Svetnika je izpreletel neprijeten mraz, ko sta se spogledala; zakaj čutil je, da ta pogled ni obrnjen vanj, ampak Bog ve kam. Na cesti se je Ponižen najprej oprezno in plašno ozrl na vse strani, potem pa se je bridko zagrohotal. »Saj vem, kam me peljete," je dejal zaupno; „dobro vem. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Nastopila je oblast teme in nedolžni so v rokah hudobnežev. Kje pa so? Kje pa čakajo?" „Kdo?" je vprašal svetnik. „Kdo?" se je sladko nasmehnil Ponižen. „Gospod načelnik se hoče malo pošaliti. Kdo! Žandarji ali pa vojaki. Po moji sodbi bi morali biti vojaki z nabitimi puškami. In kje je kurat, vojni kurat? Ta me mora spremiti. Ali je to kak red?" „Čemu pa vojaki ali kurat, gospod Ponižen?" je vprašal svetnik. „Čemu? Oh, ta je pa dobra, gospod svetnik," je kimal Ponižen. „Vi vprašate, ki ste me ovadili!" Jaz Vas^ovadil! Gospod Ponižen, premislite, kaj govorite! Vam se sanja. Zaradi česa pa naj bi Vas bil jaz ovadil?" „Zaradi razžaljenja Veličanstva," je dejal tiho Ponižen. „To je neumnost, gospod Ponižen," je tolažil svetnik. „Vi ste bili vedno dober domoljub; niste nikdar ničesar zakrivili; noben živ človek Vas ni ovadil." Ponižen se je ustavil, položil kazalec leve roke na usta, široko odprl oči in vzdignil obrvi ter nekaj časa premišljeval. „Ne ovadil?" je vprašal rezko in glasno, tako da so začeli ljudje gledati in poslušati v veliko zadrego gospoda svetnika. „Ne ovadil? To bi bila zanikarnost od Vaše strani, prelom službene prisege, kršenje uradne dolžnosti. Ha, potem pa ovadim jaz Vas. E, policaj!" „Tiho, tiho!" je miril svetnik. „Kar z menoj pojdite! Pojdeva oba v sodišče." Poklical je bližnjega izvoščeka, se tiho z njim pomenil in sedel s Ponižnom v voz. Vozila sta se nekaj časa, ne da bi izpregovorila kakšno besedo. Ponižen je bil videti utopljen v težke misli; gospod svetnik pa je preudarjal, kako bi spravil nesrečnega človeka v zavetišče, sam v strahu, da se bo mu uprl ali ga napadel. „Kam se peljeva?" je vprašal nenadoma Ponižen in sumljivo pogledal soseda. „V sodišče vendar," je dejal, nekoliko negotov, gospod svetnik. „V sodišče!" je ponovil ostro Ponižen in nagubančil čelo. „Ali mislite Vi, da jaz norim; da ne vem, da je v štirindvajsetih urah sodba, obsodba in smrt?" „Ampak priziv je še odprt, priziv," je miril svetnik. „Saj zdaj ni priziva," je poudarjal Ponižen. Je že zopet dovoljen," je dejal svetnik. „Toliko smo zdaj na boljšem." „Mnogo ni," je modroval Ponižen. „Dosmrtna ječa; živ pokopan. Življenja mi ne ostane nič." „Upanje Vam ostane. Vsako leto pridejo pomiloščenja. .Morda doleti v kratkem času tudi Vas." „Ali mislite? No seveda. Torej še ni odločeno, da bom ustreljen?" „Nikakor ne; izvedela bova pa kmalu." „No, prav. Ali veste, kaj sem jaz prav resno namerjal? Gotovo ne veste. Nekaj smešnega. Zadaviti sem hotel tistega, ki je mene v nesrečo spravil. Takole bi ga prijel za vrat." Ponižen se je zlobno zasmejal in segel načelniku pod vrat. Ta ga je prijel za roko, stisnil brado k prsim, vzdignil rame in se odmeknil. „Tako bi poginila oba," je nadaljeval Ponižen in silil z roko pod vrat. »Stisnil bi ga, da bi mu stopile oči iz glave. Ta lopov mi je nastavil past, kjer sem se ujel, in potem me še ovadi in zatoži." Načelnik je držal krčevito Ponižnovo roko; mrzel pot mu je stal na obrazu in brezkončna se mu je zdela vožnja. „Kaj bi se mi pa moglo zgoditi?" je govoril Ponižen sam zase. »Dvakrat ne more nihče umreti." „Ampak pomiloščenje je potem izključeno," je dejal v srčni stiski načelnik, „in Vaša žena bi ne dobila nobene vdovščine, Vaši"otroci nobene vzgojnine; in na te se morate Vi ozirati, če imate količkaj srca. In če imate še kaj vesti, morate pomisliti, kakšen greh bi si nakopali z umorom. Zdaj ste pred Bogom nedolžni in Vaša duša bi šla najbrž naravnost v nebesa. Kam pa po takšnem zločinu! Pomislite!" „To je res," je poprijel Ponižen in povesil roko. „Na dušo je treba misliti. Večnost bo dolga." „Na otroke in ženo mora pa pošten mož in oče tudi misliti." „To je tudi res," je dejal zamolklo Ponižen, si pokril obraz z rokami in začel pritajeno ihteti. „Oh, storite z menoj, kar hočete; samo moje žene in otrok se usmilite! Oh, moj Mirko, kaj ti je storil tvoj hudobni oče, v kakšno nesrečo te je pehnil, nedolžnega siromaka, kak spomin ti je zapustil! Zdaj boš jokal za njim; ko odrasteš, ga boš preklinjal." Globoko si je oddehnil načelnik, ko je pripeljal siromaka na Studenec. Par zaupnih besed je izpregovoril z zdravnikom, ki se je važno obrnil proti Ponižnu in mu slovesno rekel: „Gospod Ponižen, jaz sem dobil poročilo, da ste Vi pomiloščeni. Smrtna kazen se Vam je z ozirom na Vaše službovanje brez graje in madeža izpregledala; ampak nekaj časa ostanete pri nas internirani." „Ali vidite?" je prikimal Ponižen in zmagoslavno pogledal na-1 čelnika. „Ali nisem jaz vedno trdil, da cesar je dober? Ampak on ne ve, kaj vse se počenja v njegovem imenu." Mirno se je dal prepeljati v blaznico in tam živi najbrž še zdaj in premišljuje, vdan v svojo usodo, svoj zločin in svoje pomiloščenje; njegova družina strada kakor toliko drugih. P. Stanislav Škrabec. Spisal p. Vincencij Kunstelj, frančiškan. Dne 5. vinotoka 1918 je v ljubljanskem frančiškanskem samostanu izdihnil svojo blago dušo p. Stanislav Škrabec, mož, ki res zasluži, da čita o njem ves slovenski narod, ki ga je rajni vneto ljubil in zanj delal vse svoje življenje. Rodil se je dne 7. prosinca 1844. leta v Hrvači, ki spada v ribniško župnijo na Dolenjskem. Krstili so ga po očetu za Antona. Ker je bil zelo nadarjen, so ga poslali skrbni stariši v ljubljanske šole, kjer je dovršil gimnazijske nauke z odličnim uspehom ter napravil maturo, na kar je vstopil v frančiškanski red. Ko je zvršil predpisani enoletni novicijat in štiri letnike bogoslovja, so ga predstojniki poslali v Novomesto za gimnazijskega suplenta. Tu je ostal tri leta, na kar je bil poslan na graško vseučilišče, kjer je po navadi tedanjega časa v treh letih zvršil predpisane študije, tri leta pozneje pa napravil ravnotam izpite za profesorja. Ker je bil tako na gimnaziji kakor pozneje na vseučilišču izredno marljiv, ob enem pa zlasti za jezikoslovje posebno nadarjen, zato se ni čuditi, da je se svojim znanstvom kmalu zbudil pozornost učenega sveta. Še preden je odšel na graško vseučilišče in je bil še na novomeški gimnaziji, je že napisal v letnem poročilu temeljito razpravo: „0 glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi." To je bilo 1. 1870. Nato je molčal skozi celih osem let, zatopljen seveda v knjige in učenje. Tako se je vsestransko temeljito podkovan črez osem let zopet oglasil in od tedaj ni umolknil, dokler mu ni v pozni starosti smrt iztrgala peresa iz rok. Mož globoke učenosti je znal to, kar je pretuhtal v dolgih nočeh, na silno priprost način razložiti svojim učencem, to je: mladim frančiškanom klerikom na domači gimnaziji v Gorici na Kostanjevici, kjer je bil dolgo vrsto let lektor, ali recimo profesor. Toda ne samo to! Sad njegovega truda naj vživa ves slovenski rod. Zato je pisal in pisal ter skušal dopovedati s kolikor mogoče priprosto besedo, kako si je on mislil ustroj našega jezika, ki ga ni kakor mnogi drugi umetno kvaril, temveč bogatil na trdni podlagi zgodovinskega razvoja in prave ljudske govorice. Kako lepo in prepričevalno zatrjuje: Jaz sem želel od svojih gimnazijskih let nadalje, in to je bil poglavitni cilj mojega jezikoslovnega prizadevanja vse do današnjega dne, da bi se naši knjižni slovenščini vstanovila edinstvena, čedna, pa ob enem čisto slovenska izreka, veljavna za šolo in javno občevanje." — „Cvetje" XIX. 2 b. „Moje upanje je naše slovensko ljudstvo, ki si ne bo dalo spake-drati svojega jezika." — „Cvetje" XX. 8 b. Vsi, ki so skozi kaj časa prebirali platnice „Cvetja", — in brali so jih tudi mnogi priprosti ljudje — vsi ti torej vedo, koliko je nakopičenega v njih dragocenega jezikoslovnega blaga, ki bi bili tudi veliki narodi po pravici ponosni nanje. Eden ali drugi, zlasti med profesorji, se je od časa do^časa oglasil zoper zdrava Škrabčeva jezikoslovna načela, prej ali slej se je vendar moral do malega vsak umakniti nepobitnim dokazom, zakaj p. Škrabec ni nikdar kaj odločno trdil, kar bi ne bil mogel trdno dokazati. Zato se pa seveda tudi ni dal oplašiti s kakeršnimikoli navideznimi dokazi, kar bo morda eden ali drugi imenoval trmoglavost, pa po krivici! Trmoglavi so tisti, ki se jasnim dokazom ne dado prepričati, ne pa ta, ki se spoznane resnice trdno oklepa in jo junaško brani do zadnjega. Toda to bodi le mimogrede omenjeno. Saj se sploh ne moremo spuščati v posameznosti, le splošno hočemo povdariti, da je rajni pater Stanislav tudi kot učeni jezikoslovec zvesto branil pravice lepega našega jezika, ki ga je ljubil s prav otroško ljubeznijo. „Naša slovenščina je torej," tako je še zadnje dni svojega življenja navdušeno pisal, »prepričani smemo biti, eden najlepših jezikov na svetu. Mi bi ta jezik morali ljubiti ko dragocen dar, ki ga nam je Bog dal, varovati ga skerbno vsake poškodbe in učiti se ga se vso pridnostjo in natančnostjo. Brez učenja ni znanja, brez znanja ne blagostanja, ne vspeha, ne napredka. Najboljše orgle ne bodo lepo pele tistemu, ki se ni zadosti orglati učil. Najpopolniši, naj-plemenitiši jezik ne bo rešil svojega naroda, ako ga ta ne ceni, ako se zanj malo meni. Prej ali potlej se bo takemu narodu jezik po-tujčil, pohabil in poterl, dokler bo naposled popolnoma zameri in zginil in se svojim jezikom bo tak nemaren narod sam zginil s tega sveta — podlaga tujčevi peti! Glejmo, da ne bomo mi tak narod!" »Jezikoslovni spisi" I. 3. str. 302 si. Naj nam bodo te resne besede testament rajnega učenjaka, ki si jih zato še posebno k srcu vzemimo! Naše ljudstvo je pa najbrž radovedno, kako je ta učeni redovnik živel. O tem se prav za prav ne da mnogo povedati, zakaj njegovo življenje je potekalo precej enakomerno. Priden kakor mravlja je zgodaj vstajal in pozno hodil spat, dostikrat je počival le par ur. Kljubu temu in kljubu slabotnemu zdravju že izza mladih nog je vendar dočakal visoko starost, kar je zlasti pripisovati njegovi veliki zmernosti v jedi in pijači. To moramo na tem mestu posebno povdariti, da bo vse slovensko ljudstvo zvedelo, kakov je bil mož, ki so ga svoj čas gotovi gospodje v preveliki in napačni gorečnosti skoro ob dobro ime pripravili. In kako se je dobri mož za to maščeval? »Moj sklep bodi molitev križanega Jezusa: Oče, odpusti jim...!" tako je sklenil dotično polemiko na platnicah »Cvetja" XXVII. tečaj, 2. zvezek. S tem je dal prekrasen ^gled prave krščanske ljubezni, ki velikodušno odpusti tudi najhujšo krivico. Te in druge velike čednosti, ki so ga v obilni meri krasile, si je pridobil in utrdil z vsakdanjo vajo in z božjo pomočjo, ki si jo je sprosil v skupnih in zasebnih molitvah. Mož molitve in premišljevanja je bil namreč rajni. Edino spo-vednica ga je mogla zadržati, da se kedaj ni vdeležil skupnih pobožnih vaj, drugače je bil pa v tem oziru črez vse točen. »Ali so p. Stanko bolni?" tako smo kleriki z nekako skrbjo povpraševali, če ga kedaj ni bilo na kor k molitvam. Koliko se je tudi trudil, da bi se vpeljalo v cerkvene molitve pravilno slovensko besedilo, to je dovolj znano, le da -se je premalo upoštevalo. Enako gorečnost je kazal za postavno ypeljavo našega domačega jezika pri cerkvenih obredih ter pri daritvi svete maše. Zelo točen je bil nadalje glede na šolo. Celo bolezen ni mogla ustaviti njegove gorečnosti. Spominjam se, ko je vsled (hude pre-hlajenosti tako oslabel, da se je komaj po koncu držal, ali v šolo je kljub temu redno prihajal. Po vseh goriških ,'šolah so imeli ob času 'najhujše vročine vsaj po nekaj dni počitnice, rajni p. Stanislav bi jih nam že bil privoščil, ali sebi jih ni, in tako smo sopihali dalje. Ko se je neki profesor vsled starosti primoran poslavljal od vseučilišča, tedaj je pred svojimi slušatelji med drugimi izrekel te»-le znamenite besede: „Tu pred vami bom zaprl knjigo, doma jo bom zopet odprl." Tako je delal p. Škrabec vse svoje življenje: ko je v šoli knjigo zaprl, jo je, prišedši v svojo celico, zopet odprl. Učil se je neprestano: račun od svojega učenja pa je polagal pred vsem slovenskim ljudstvom, ko je mesec za mesecem razpošiljal med svet svoje ljubljeno „Cvetje", v katerem je nakopičeno predragoceno blago za svet in večnost. O tem časopisu in njegovi*vse-bini res po vsej pravici veljajo znane svetopisemske besede: „Kar-» koli je namreč pisano, je v naše poučenje pisano." Rimlj. 15, 4. Rajni se je trudil na vso moč, da je v „Cvetje" prišlo le to, kar je stalo na trdni krščanski podlagi in se natančno vjemalo z nauki naše svete katoliške Cerkve. Da je v listu, ki mu je bil urednik, skrbel tudi za lepoto in pravilnost slovenskega jezika, to je umljivo samo ob sebi pri možu ki je bil izmed vseh naših jezikoslovcev v tej stroki najbolje podkovan. Tisti vse časti vredni profesor, ki je pisal še pred njegovo smrtjo na upravništvo „Cvetja" pomenljive besede: P. Stanislav Skrabec. „Želeti bi bilo, da bi se tudi novo njega uredništvo kar najbolj držalo Škrabčeve pisave: jezika. To bi naj ostalo kakor sveta tradicija tega največjega našega jezikoslovca, dike frančiškanskega reda," ta gospod je pač govoril mnogim iz srca. Naročniki „Cvetja", zlasti starejši, se bodo še spominjali, kako je ta časopis od časa do časa prinašal daljše in krajše sestavke o gojenju cvetlic. Te sestavke je pisal rajni sam. Hotel je širiti med našim ljudstvom umevanje za cvetlice ter skušal s poučevanjem doseči, da bi naši ljudje poznali in gojili še kaj druzega, ter ne samo nagelja, rožmarina in roženkravta. In res se mu je vsaj deloma posrečilo, zlasti ko je na željo razpošiljal tudi razna semena po naših krajih bolj nenavadnih cvetlic, ki jih je bilo sicer dobiti pri mestnih vrtnarjih le za drag denar. Ni odnehal, dokler ni svojim bravkam dopovedal, kako treba ravnati s takimi cvetlicami, da morejo vspe-vati tudi pri nas. Zlasti je priporočal, naj pobožne dušice goje lepo cvetje, da ž njim krase hišo božjo in jih tudi učil, kako gre izbirati cerkvenemu letu primerne barve, kako raznobarvne cvetlice prikladno mešati v lepe šope. Naše ljudstvo že samo od sebe ljubi cvetlice in jih rado goji. Da je pa v tem oziru še napredovalo, zato gre prav posebna hvala rajnemu p. Stankotu, ki je bil seveda tudi sam prav izveden vrtnar. Večkrat ga je bilo videti že zjutraj na vse zgodaj, ko je na vrtu kopal in presajal in zalival. Včasih je oblazil ves veliki kostanjeviški vrt ter vsako cvetlico posebej ogledal, kako kaj raste in uspeva. Pri srcu so mu bili zlasti gladiolji ali mečiči, kakor jih je po naše imenoval. Z veseljem je poročal v „Cvetju", kako „so se iz domačega križema oplojenega semena pokazale pervič neketere jako lepe nove sorte, ki smo jim dali," tako piše, „zavoljo posebne lepote posebna imena — po naših starih slovenskih pisavcih, od Trubarja in Dalmatina pa vse do Bleivveisa in Jerana." XVIII. str. 28. Kako vesel je bil, ko se mu je spolnila davno gojena želja, da so na samostanskem vrtu postavili velik cvetličnjak in je bilo tako mogoče tudi bolj občutne cvetlice črez zimo ohraniti, kar je včasih tudi v Gorici težavno. Take cvetličnjake je priporočal z vneto besedo tudi cerkvenim predstojništvom. („Cvetje" XIX. str. 155 si.) Mnogi, ki so rajnega poznali samo iz njegovih jezikoslovnih spisov, so si ga menda predstavljali ko velikega hrusta bojevitih oči in ostre besede. Bil je vse drugo prej ko to: bil je nasprotno male postave, umnega, pa prijaznega pogleda in prav prikupnega, premišljenega govorjenja. Z neprisiljeno prijaznostjo te je sprejel, rad odgovarjal na stavljena vprašanja, nikoli pa ne silil v ospredje, ker je bil silno skromen. Obiskovali so ga pogosto posebno učeni gospodje, večkrat celo profesorji iz Ruskega. Pri tem se je zgodila enkrat mična dogodbica, ko ga je ravno hotel obiskati neki ruski profesor. Vprašal je na porti, kedaj p. Škrabec avdience daje. Portir pa je peljal kakor po navadi profesorja kar naravnost v p. Stanislavovo celico, ki jo je pa ta ravno pometal, kar se je učenemu ruskemu profesorju kajpada malo čudno zdelo. Pometal je sam, ker ni hotel nikomur biti v nadlego, deloma pa tudi zato, da mu ni pometač v red spravil njegovih brezštevilnih knjig in papirjev in lističev, ker se je v svojem neredu še najbolje spoznal. Koledar 1920. 5 Ker je bil kaj blagega srca ter v bogoslovnih vedah zelo izurjen, zato je bil tudi izvrsten in posebno priljubljen spovednik, ki v spovednici ni veliko govoril, pač pa z občudovanja vredno potrpežljivostjo ure in ure poslušal grešne obtožbe ter s kratkimi in jedrnatimi besedami vlival olje tolažbe v skesana srca. Ko je bil ob neki priliki zopet veliko spovedoval, se je po končanem delu, pri-šedši pred svojo celico, od slabosti zgrudil na tla, vendar ni prišla niti besedica pritožbe iz njegovih ust. Rad, zelo rad je imel ljubo Kostanjevico, ali ko je ob napadu Italijanov sprevidel, da ni več rešitve za njo, tedaj se ga je sicer lotila silna potrtost, toda godrnjal ni. Vdano je nosil nepopisne težave hude vojske, delal in pisal in skrbel je za svoje „Cvetje" do zadnjega, dokler je moralo tudi ono še pred njim bežati v Kamnik. Živeli smo tedaj, kar nas je še bilo ostalo, v vednem strahu in trepetu, vender se nismo mogli odločiti za ločitev. Okoli in okoli samostana so padale granate, prav v samostan pa primeroma dolgo ni padla nobena, ali slednjič je vendar le prišlo, česar smo se vsako uro bali. Listopada je bilo 1915. leta neke sobote zvečer, ko je padla prva granata v samostan. Prestrašeni smo bežali v klet, kjer je bilo malo varneje. Tu je pokleknil p. Stanislav pred najmlajšega patra in se mu skesano spovedal. Drugi dan je prifrčala druga granata, tretji tretja in tako je šlo dalje. Gorica je gorela, naš samostan s cerkvijo vred se je majal, ropotalo je noč in dan. Tako se je p. Stanislav slednjič vdal prigovarjanju svojih sobratov in se 28. listopada istega leta ž njimi vred napotil proti Ljubljani. Tu je obhajal — na tihem seveda — 3. vel. srpna 1917 zlato mašo. Tu je bral in pisal, učil se in molil in pri tem vidno hiral. Preveč je bilo vajeno njegovo telo na goriško solnce, kakor da bi se bilo na stara leta moglo privaditi ljubljanski megli. Po pravici torej smemo misliti, da bi bil še kako leto živel, ko bi ga ne bilo spravilo v prezgodnji grob, kakor še marsikoga drugega — begunstvo. Žalostnega srca smo ga spremljali na njegovi zadnji poti dne 8. vinotoka 1918 v zavesti, da je zgubil ž njim naš red značajnega moža in svetega redovnika, naš rod učenjaka prve vrste in pisec tega spisa pa očetovskega prijatelja ter modrega svetovalca. Svet ga ni odlikoval, priznala pa je cerkvena oblast njegove velike zasluge, ko ga je goriški nadškof dr. Frančišek Sedej pred nekaj leti imenoval za konzistorijalnega svetnika. Ohranimo mu vsi trajen spomin! Vera, upanje, ljubezen. Podpri me z močno vero, Gospod, da z njo bi gore prestavljal, napolni mi z upanjem dušo, o Bog, da dvomom se vsem bom ustavljal, in v srcu plamtečo ljubezen užgi, da v njej te bom v veke proslavljal. t Ivan Cankar. Spisal Fr. S. Finžgar. rdi smo postali v svetovni vojski in neobčutni. Tisoči naših sinov leže pokopani in trohne nezasuti bogvekje. Tiho so tekle redke solze za njimi — samo najbližjih, najdražjih. Ali dva pogreba pa je doživela prestolnica Slovenije, ob katerih je zavzdihnila in se zasolzila prav vsa: Pogreb Krekov — in Cankarjev — pogreb prvega — očeta Jugoslavije — pogreb drugega — proroka domovine. Dne 13. grudna 1918 je bil pogreb Cankarjev. Prvi pogreb, ki ga je priredila Narodna vlada velikemu sinu svojega naroda. Doslej so morali skrbeti za pogrebe naših mož prijatelji, dobrotniki — skrbeti zato, ker so skoro brez izjeme vsi umirali reveži — in skrbeti zato, ker je tuja vlada z mrkim očesom gledala take mrtvaške sprevode in se veselila smrti, češ, zopet eden manj. Ivan Cankarje prvi učakal tak pogreb, sicer mrtev — pa prav tako kakor je prerokoval sam — je okusil uro, ko je zavel topel, pomladanski veter, ko so se ljudje pozdravljali: „Kako je tebi, brat moj, ki si mi bil brat v bolesti..." Pokojni pisatelj Ivan Cankar je bil rojen na Vrhniki leta 1876. Revne krojačeve družine ud, je šel študirat v Ljubljano realko in študiral, kakor jih je na stotine naših revnih dijakov. Iz Ljubljane je šel na Dunaj, kjer se je vpisal na univerzo. Visokošolskih študij ni dovršil. Pa ne zato, ker jih ni mogel, ampak zato, ker jih ni hotel. Spoznal je svoj poklic in ta edini je bil poklic umetnika - pisatelja. Do njega ni bilo v Slovencih pravzaprav nikogar, ki bi bil samo — pisatelj in nič drugega. Poleg poklica so se bavili naši pisatelji tudi .s slovstvom in kaj čuda, da je bilo v marsikom več sile in talenta, nego ga je mogel podati narodu iz čisto enostavnega vzroka, ker niso imeli časa in so bili od dela za kruh pretrudni. Cankar, odločen in brez bojazni, je prvi glasno povedal, da je pisatelj in nič drugega; da je stan pisatelja po poklicu božjem tudi stan — tudi poklic vsega spoštovanja vreden. In Ivan Cankar je bil resnično poklican za pisatelja. Skoro polnih 25 let je deloval kot pisatelj. 32 knjig je napisal, razen teh vse polno še nezbranih listkov in črtic. Doslej najplodovitejši naš pisatelj — in brez ugovora najgloblji v mislih, najlepši po jeziku in najdovršenejši po umetnostni obliki sploh. In kaj je napisal? Pesmi, črtice, povesti, igre —. Ali to je gola zunanjost — samo oblika. Vprašamo raje, čemu je pisal, komu je služil s svojim delom ? Sam naj odgovori. „Kljub vsem naukom, opominom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji — resnici." Resnici je služil. Bil je človek, kakor smo vsi in ko tak je tuintam morda zdrsnil po težki poti — omahnil — toda čim bolj se je bližal vrhu gore, vrhu svojega življenja, tem trdnejša je bila njegova hoja, tem varnejši njegov korak. Če se je izvil izpod njegovega peresa stavek, ki je in bo še marsikoga osupnil — ni bil ta nikdar izrodek zle volje, nikdar sin nečistih namenov. Za resnico se je boril, bičal odkrito licemerce, hinavce, bičal laži-domoljube. Sam je izpovedal: „Resnično, domovina, nisem te ljubil, kakor cmerav otrok, ki se drži matere za krilo; tudi te nisem ljubil, kakor solznomehkobni vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznanjem, videl sem te vso v nadlogah in v grehih, v sramoti in v zmotah, v ponižanju in v bridkosti; zato sem z žalostjo in s srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat više od vseh tvojih trubadurjev." Ali je kaj čuda, da je Cankar često naletel na človeka, ki je pljunil na njegovo suknjo, ne zato, ker je povedal laž, ampak zavoljo resnice, ki jih je bodla v oči. Zakaj ničesar ljudje bolj ne sovražijo, kakor tistega, ki ima dovolj poguma, da seže z odločno roko za njih suknjo in jim jo obrne narobe — ter pokaže: Poglej, kako si umazan. To je bil en vzrok, da so ga mnogi prezirali in kamenjali. Drugi bi bil ta: V splošnem Cankar ni bil za na »prejo", kjer bereš ob brnenju kolovrata in prav nič ne zamudiš, če greš med branjem krave napojit. Ko se vrneš, dasi je bravec dalje bral, sta takoj spet vštric. Cankarjevo berilo je le redko — dasi so tako ubrane besede — lahko. Nikoli ni brodil po plitvinah, tja je zaplaval, kjer je bila reka vedno čez glavo. Ljudje so prebirali besede, čudili se krasnim stavkom, vsebine niso doumeli. Sam je tožil: „In zato so oznanjali, da sem povedal jako lepo, da je moj jezik prijeten in blagozvočen, niso pa oznanili, kaj sem povedal. Raz-odeli so besede, zamolčali so misel." S to besedo je Cankar tudi povdaril, česar pri nas še velika množica, ne samo preprostih ljudi, tudi izobraženih ne ve, ali pa vedeti noče, da povest ni pisana zato, da se pri njej samo zabavamo — ampak zato, da nam odpira pogled v človeška srca, da razodene boje in trpljenje, pokaže pot čiščenja, zmago resnice. Za tako razumno branje je treba navodila. To se pravi: Ako je stvar težja, globlja, poišči si človeka, ki ti bo odgrnil njeno lepoto, ko se tebi še skriva. Potem boš bral sam in boš užival in tvoja duša bo čistejša. Če boš pa brskal samo na površju, se oprijemal besedi in tipal za ščegetom njihovega pomena, se boš naslajal z otrobi, klenega zrna pa ne boš okusil. Zato je in bodi pravilo: Vsega Cankarja za sedaj vsak preprost človek ne more doumeti — in ga zato tudi uživati ne more. Celo njegov prijatelj, Oton Župančič, je odkritosrčno priznal: »Preveč lepote, preveč bogastva si usul pred nas, ki nismo bili vajeni bogastva in lepote. Sam jaz ti priznam, da stojim zmeden pred tvojimi spisi, da jih ne morem pretehtati, ne znam presoditi v celoti, kakor jih nisem mogel dostojno ceniti sproti." Tako tisti, ki mu je po poklicu kot umetnik in po srcu kot pisatelj najbližji. Mi vsi, ki smo ga skušali umeti koj s početka, ga danes razumemo že mnogo bolje in rod za nami ga utegne razumeti popolnoma. Zato bi svetoval Mohorjanom: Zberite se po svojih društvih tuintam in naprosite človeka, ki Vam bo Cankarja bral — razlagal. Nato ga berite sami — in boste uživali. So spisi, ki jih boste doumeli tudi brez posebnega vodstva: »Na klancu", o kateri povesti je sam rekel: »Ni fotografija moje matere, toda spoznal jo bo vsak." „Potepuh Marko in kralj Matjaž," kjer je pikro povedal nam Slovencem: „Samo Matjaža čakate prekrižanih rok, sami se pa ne ganete!" „Za križem," kjer kliče: „Vsi vi ponižani in užaljeni, vsi vi Ivan Cankar. zasužnjeni in obremenjeni — zdaj ko je naš dan, pojte hozana in aleluja! Iz bičanja in iz križanja, iz sramote in trpljenja je vzrasel naš dan, do nebes se je povzdignil naš križ--" „Hlapec Jernej in njegova pravica", „Kralj na Betajnovi" in krona njegovih ;del, njegov labudji spev: „Podobe iz sanj". Berite, razglobljajte, umejte — in boste uživali. Še to: Ta veliki mož, ta neutrudljivi delavec — je umrl revež. Njegovo telo je užilo v življenju več bede nego dobrot. Zakaj? Ali morda ni bil zmožen, da bi si zaslužil s svojim talentom kruha dovolj in bogato pogrnjeno mizo? Ne to. Tako je prevladala pri njem (tudi pri drugih velikih prorokih) duševnost, da mu ni bilo mar telesnosti. Zabolelo ga je včasih, ko je bil uverjen, da resnično dela, pa nima kruha kakor se spodobi. Vedel je, da brezmiselni svet sodi le na zunaj, „da le petica da ime sloveče", in je s perečo besedo ogovoril tiste, ki so sodili in še sodijo človeka po zunanje in jim položil na jezik nezmiselno obtožbo: „Kaj bo revež, ko mu kruli po želodcu in je njegov havelok prozoren! Bog z njim!" Vedel je tudi, da bi v velikem narodu tak delavec bival v grajščini. A vse to mu ni izbilo peresa iz rok. Njegov poklic — poklic glasnika narodovega — mu je bil več, ko vse drugo. Narod je ljubil nesebično in dasi mu ta ni dal nič, on mu je dal vse: „Dal sem ti, kar sem imel in če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi. Dal sem ti svoje srce in razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal?" Zato vsi, ko ga berete in uživate, pomnite, da ta mož še nima spomenika, kakor mu ga dolguje narod, kateremu je dal vse. Postavimo mu ga! Tone Gaspari: Vstajenje. Ni bilo belega prta na rani, ni bilo luči, ki bi v večnost svetila — glava se k zemlji je trudna sklonila, šli ste od nas v kraj nepoznani. Danes odeja prebela vas krije, živi plameni ko zvezde gorijo, tihe besede nekje govorijo, kakor iz groba bi čul melodije: Dosti je narodu bilo trpljenja — družijo bratsko se Slavije sini, mimo grobov že dan gre vstajenja — naša zvestoba vam bodi resnica, duh naš vam kažipot po domovini, naša ljubezen pa zvezda-vodnica! — Spomin na dr. Jan. Ev. Kreka. K šestdesetletnici Mohorjeve družbe. Spisal tajnik J. H. smi dan meseca vinotoka leta 1919. je bil uže drugi obletni dan prezgodnje smrti otca Jugoslavije, dr. Janeza Kreka. Zopet so se oglasili ta dan naši časniki, da bi dali besedo žalnemu spominu. Koj potem pa so umolknili in molčijo še sedaj začetkom grudna meseca. Kakor od žalosti zavoljo prebridke izgube. Ali od žalosti, ker Jugoslavija, željno pričakovana deva Krekovega mladeniškega vzora — ni vzorna? Ni vzorna ne po zunanjosti, ne po notranjosti. Oh ne; to bi bila pač idealna žalost, bila bi Jugoslaviji v čast... Tiskarne ne delajo — zato molk! Kreku v spomin začenjam pisati ob stavki, v dobi, ko bi Mohorjeva družba imela misliti na šestdesetletnico, ki bi jo naj obhajali v letu, za katero izide zapoznel pričujoči koledar. Oh, lepo, prelepo bi bilo obhajati nje diamantni jubilej na šestdesetletnem sedežu v Celovcu ter njega okolici, pri Gospej sveti, na Otoku ob Vrbskem jezeru — v osvobojeni in svobodni Jugoslaviji. Lep spomin bi bil ob enem na dr. Kreka, ki je s celovške okolice pred leti gledal proti severu, severovzhodu in zahodu ter določal gore in pogorja, ki naj bi mejila kedaj koroški del Jugoslavije. Ljudstva glas bi mogel odločiti. Bi mogel. A krivični ponemčevalni sistem je deloval tiho in vztrajno, zlasti v šoli in uradu, deloval na moč pol stoletja sem ter odtujeval Sloveniji mlajši in najmlajši zarod. Torej proč, proč sedaj z družbo iz mesta, proč vsaj za časa nejasnih razmer od lastnih bratov in sester dol v tiho dolinico ob Meži! Tam proizvaja vode moč električni tok, da bo gonil kolesa strojev, ki naj natisnejo k šestdesetletnici Mohorjev koledar in ž njim naslednje vrste dr. Kreku v spomin. I. Bogu v čast — narodu v korist. V jeseni leta 1886. je tedanji tajnik Mohorjeve družbe — drugi po Janežičevi smrti — postal krške škofije generalni vikar, škofov namestnik, ko je bil umrl 1. dan vinotoka 1. 1886. knez in škof krški Peter Funder. — Lambert Einspieler ni več utegnil opravljati tajniških poslov Moh. družbe. Torej me naprosi, naj opravljam jaz in mi kar izroči v korekturo „Osmero blagrov" ter „Troje angelsko češčenje", izroči mi tudi vse rokopise. Sprejmem. Ob neki priliki, bila sva na izprehodu, omeni: „35.000 šteje družba udov — še enkrat toliko pa jih bode težko kedaj." »Seveda težko," odgovorim jaz, a sam pri sebi sem mislil, da ne bode pretežko, ako le dobimo pravih, dobrih pisateljev. Tedaj je družbi zastran pripovednega blaga tesno hodilo; nekatere povesti si bral, kakor da bi črešnje zobal — a brez mesa, same koščice. Toda dr. Jožef Vošnjak sč svojo povestjo je ravnokar znanilec nove boljše dobe. Izmed ljubljanskih bogoslovcev so se oglašali novinci se svojimi prvenci. Novincem, začetnikom, prvencem v tisti dobi nisem bil mil. Mislil sem, ne rekel, naj bi se še vadili prej, poskusili kje drugod ter si pridobili priznanje, potem bi šele bili dosti zreli za Mohorjevo družbo. Vsled tega sem ravnal morda pretrdo proti temu ali drugemu; med njimi proti Finžgarju bogoslovcu. Nekaj zavoljo predsodka svojega, nekaj pa, ker sem zavoljo dveh služb — tajništva in realnice — težko zmagoval obeh, sem le moral preveč odlagati kako takšno delo, ki se mi še ni zdelo najnujnejše — in tako sem odlagal in odlagal in nisem mogel nič povedati, ko me je pismeno vprašal bogoslovski profesor dr. Fr. Lampe, kaj je z „Divjim lovcem". Naj da povem, če v čem ne sodi, da bode mladi pisatelj vedel se ravnati. Ne vem, če li so gospodje odborniki uže vsi bili čitali in kateri še ne, vem pa, da sem hotel sam čitati, preden izrečem sodbo; a med tem je minila čakalca potrpežljivost in povest je morala — neprečitana — nazaj. Pozneje vidim svojo obsodbo v podlistku »Slovenca" in slišim jo še vselej, kadar čitam, da se uprizarja Finžgarjev: »Divji lovec". Strašna, zaslužena kazen! G. Finžgarja pa prosim v zadoščenje mu prvič zdaj po 33 letih očitno odpuščanja. Prosim ga ob enem, naj se maščuje na blag način, za prezreto — z novo povestjo, ki jo, — vsaj jaz, — kar na slepe oči rad sprejmem. Ob Finžgarjevi obširni povesti naletim tedaj na drobnejšo Krekovo. Koj mi ugaja, ima meso in kri; ugaja tudi drugim; sprejme se in brž objavi. Tega mladega pisatelja treba prikleniti družbi (bil je bogoslovec drugoletnik), si mislim, ter ga takoj pismeno prosim še nadaljnega delovanja. Odgovor prejmem takoj. Glasi se celo kratko: »Vedno bom delal Bogu v čast in narodu v korist." Nič več. Kaj bo delal, kje bo delal, ali tudi za družbo? . . . Slišali smo potem, da študira na Dunaju, da deluje, organizuje, piše, uči: Bogu v čast, narodu v korist. II. »Smilite se mi..." Minilo je kakih sedem, osem let. Mohorjeva družba je napredovala; število udov je rastlo kar skokoma od leta do leta; začetniki so dozorevali; oglašali so se novi pisatelji; profesor Šubič je dr. Jož. Vošnjaku risal podobe. Koledar se je »moderniziral" — je bilo čitati v »Ljubljanskem zvonu". A vendar mi je hudo delo, da od toliko drugih ni bilo prispevkov, zlasti pesniških. Mari jim je za malo, če bi pisali za družbo! Še prof. Stritar je bil pisal v najboljši dobi svojega pisateljevanja v dunajskem »Zvonu", da bi mu bil ideal (vzor življenja), pisati in blažiti narod po Mohorjevi družbi. A je res naposled kot družbeni pisatelj venčal svoje pisateljsko delovanje. Klical, vabil in prosil sem torej v »Glasniku" vsakogar, ki zmore kaj dobrega, blagega in lepega, naj podari družbi vsako leto kar najboljši izumek duha in srca: v vezani ali prosti besedi. Pa prejmemo od enega najboljših tri epične pesmi. Izvrstno! Damo jih v »Večernice". A ne dolgo potem izidejo iste v »Ljubljanskem zvonu". Svet, ki sodi po zunanjosti, je potem seveda rekel: »Ponatisek". Ko isti pesnik izda svoje balade in romance v posebni knjigi, nam pošlje zbirko priporočeno, da naj jo porabimo za ponatisek. Ne maramo. Družba Mohorjeva je vredna izvirnih najboljših del. Tako nismo marali ponatiskovati niti tedaj, ko je pregoreči naš prijatelj in pisatelj dr. Frančišek Lampe družbi nasvetoval, naj povzame nekaj res lepih stvari iz njegovega „Dom in Sveta". Tu pa se odzove pozivom „Glasnika" celo drugače dr. Krek. Dobim pismo. „Smilite se mi, ker tako milo prosite pisatelje prispevkov. Namenil sem se, da Vam še to jesen pošljem daljšo povest, ki bode obravnavala prehodno dobo gospodarstva" .. . Razveselil nas je ter omilil se nam lepi obet dobrega srca, zlate duše Krekove. Ni prišla sicer ista povest in tudi ne ravno v obečanem času, pač pa ne dolgo pozneje drugačna in krajša: blažilna povest iz življenja. In še je prispeval za tajništva g. Rozmana. „Glasnik" ni bil trobil samo gluhim ušesom ... III. „Zgodbe" — in kaj potem? „Zgodbe sv. pisma" so tako nastale. G. prof. Anton Kržič je nasvetoval Mohorjevi družbi, naj bi dala prestaviti obširno „Ročno knjigo svetopisemskih zgodeb" po Šuster-Holzammerju na slovenščino ter jo izdala družnikom. Odgovoril sem: „Delo bodi izvirno!" Z bogoslovskim profesorjem dr. Frančiškom Lampetom se dogovoriva o tem, in koj je bil volje delo prevzeti. A uvideva — tako mi piše — da bode le tedaj mogel pisati temeljito in živahno, ako potuje v Sveto deželo. Prirečem mu, da hočem naprositi odbor, naj mu dovoli večji predujem na pisateljsko nagrado, da bode mogel laže dovršiti svoj namen. Ino potoval je v Egipet in Palestino. Sad tega potovanja je bil: Jeruzalemski romar" v dveh delih, potem pa začetek velikanskega dela: „Zgodbe sv. pisma". Ko je prejel prvo polo v pregled, se je sam ustrašil velikosti in pomenljivosti dela. Pisal je, če li si res upamo, takšno izdajo zmagati, zakaj stala bode obilo truda in troškov. On pa seveda bode dela vesel in upa, da ga dokonča z božjo pomočjo. Zlasti novi zakon bode pisal tako, da se bode kar iskril ljubezni božje .. . Vemo, kako se je zgodilo. Nekako pri velikih prerokih ga je zgrudila bolezen ter poslala vedno snujoči njegov duh k Bogu, telo, oslabelo vsled prenapornega dela, pa v prezgodnji grob — listopada meseca 1. 1900. — Kdo bode sedaj nadaljeval započeto delo? Rajnemu enak veleum. Dr. Krek, bivši učenec Lampetov in potem zadnjih pet let tovariš mu v profesuri, prime neustrašeno za pero ter je vodi do srečnega konca. Sredi prvega desetletja v novem stoletju me neki večer da poklicati tajnik Rozman v Mohorjev dom, češ: Dr. Krek je tu; pogovoriti se hočemo zastran družbe. Pridem v tajniško sobo, kjer najdem pri tajniku Rozmanu dr. Kreka. Pozdraviva se ko stara znanca. Komaj da sedemo, uže vpraša dr. Krek: „No, kaj mislite izdajati potem, ko bo „Zgodeb" konec?" Mislil je pač, da bode družba poleg navadnih letnih knjig izdajala vselej kakšno obširno delo, kakor so „Zgodbe sv. pisma". Odgovorim mu: „Moja namera je bila, ko sem še tajnikoval, da bi poskrbel za izdavanje Cerkvenih očetov apostolske in poapostolske dobe. Za uvod spisu vsakega posamnega očeta bi služil dotičnega obširen življenjepis z opisom dobe, v kateri je živel. Najvažnejši spisi Cerkvenih očetov bi se objavili v celoti, drugi spet ali skrajšani ali samo po vsebini, kakor pač kaže z ozirom na čitatelje. Kar je stvarila umetnost lepega zastran cerkvenih očetov, bi se porabilo za ilustracije. Zvezki bi bili veliki in opremljeni kakor „Zgodbe". Dr. Krek nato malo pomisli ter reče: „Dobro! Jaz predlagam za to frančiškane; s tem se delo zasigura. Oni imajo dober naraščaj, uže sedaj nekaj mladih učenih definitorjev in si jih bodo še več vzgojili. Ako želite, bodem v Ljubljani ž njimi govoril, da delo pripravljajo. Upam, da bode šlo." »Prosiva lepo, g. doktor! Tako se za delo ne bo treba bati; ako bi eden obnemogel, pa bi ga drugi nadomestil. Lahko si delo med seboj razdelijo. Ni dvoma, da bode odbor z veseljem sprejel to poročilo." Pa se je odbor kmalu potem čudno hitro premenil. Starejši odborniki so umrli, novi nastopili, g. Rozman je šel v pastirstvo. Kaj je ukrenil dr. Krek in s kakšnim uspehom, morebiti da bi vedel g. Rozman iz zadnje dobe tajništva kaj povedati. Novi časi, novi ljudje, nove misli in želje (ideologije)! A misel in želja po izdaji takšnega dela ne sme umreti. Naj ostane živa! Naj se uresniči! Kolik nov pogled se bode odprl dušnim očem naših Mohor-janov, našemu narodu. Ino naši novodobni neverci — če bodo hoteli čitati — bodo srep<5 gledali, kako so njih izmišljotine le glupe bajke, uže davno opovržene po cerkvenih očetih in pisateljih. Vprašanje bi le bilo, ali bodi zunanja oblika res takšna kakor so »Zgodbe", ali pa manjša; morda ročna žepna oblika. »Otci apostolske dobe" bi bil I. zvezek. IV. »Mohorjeve bukve — za nič!" To uničujočo sodbo, ki je tu napisana, je izrekel dr. Krek na katoliškem shodu v Ljubljani 1. 1907. Koroški Slovenci so bili tedaj izrekli, da ne pojdejo tja, kjer ima dr. šusteršič prvo besedo. On bi bil v državnem zboru mogel koroškim Slovencem izvojevati pravične, po narodnosti zaokrožene volilne okraje, ako bi bil resno hotel. Volilna »reforma" bi zaradi tega ne bila šla — rakom žvižgat. Ogorčeni koroški Slovenci takrat ostanejo doma. A vendar, ker je Mohorjeva družba vseslovenska, je njen odbor ukrenil, da se imata katoliškega shoda v ime družbe udeležiti predsednika namestnik in tajnik. Torej se odpraviva z g. Rozmanom s ponočnim vlakom iz Celovca v Ljubljano. Proti jutru dospeva tja. Tam je naju dirnil neprijetni glas, kako je bil koroške Slovence zdelaval na večernem vzprejemnem shodu dr. šusteršič. „To ste se mi smilili koroški Slovenci sinoči!" nas je omiloval neki prijazni goriški g. dekan. »In to so katoliki!" je ponavljajoč vzklikal dr. šusteršič v svojem večernem pozdravilnem nagovoru. Prav nič se nisem počudil temu, kar mi je pravil dobri gosp. dekan. Zakaj s prvega katoliškega shoda sem sem sodil dr. šuster-šiča pravilno. Spoznal sem ga bil tedaj za tistega, ki si lasti oblast, meriti vernost ali nevernost človeka. Takrat namreč je bil goriški državni poslanec dr. S. Gregorčič govoril za združitev vseh dobro-mislečih na podlagi izreka sv. Avguština: „V potrebnih rečeh bodi edinost, v dvomljivih prostost, v vseh pa ljubezen!" To pa ni bilo po volji dr. Šusteršiču. Nastopil je in govoril nasproti. Izgovarjal se je na Kristusa, ki je vzel bič in pognal farizeje iz templja. O farizejih pa se nismo menili, še manj pa sodili, kdo je in kdo ni. Dobil sem vtisk, da govori častihlepna sebičnost iz njega in farizej bode, kdor se zdi ali pa se bode kdaj zdel nevaren njegovemu prvaškemu prestolu. Pa jih bode pognal... Pognal je tisti večer nas koroške Slovence, ker se nismo klonili. „In to so katoliki!" Drugi glas, čudno se glaseči glas pa zaslišim tistega predpol-dneva iz ust dr. Kreka, ko stopim v dvorano, kjer je na odru pred množico večinoma preprostega naroda razpravljal o potrebah našega slovstva. Komaj poslušaje postojim — ne vem ali me je zagledal ali ne — izreče uničevalno obsodbo: „Bukve družbe sv. Mohorja so za nič!" Čudna beseda! Saj sam piše za Mohorjevo družbo. Tedaj celo „Zgodbe sv. pisma"! Pa bi bile za nič! Nemogoče!... Morda je rekel nalašč tako: da bi opazoval vtisk teh besed; ali da bi izzval odpor. Pa ga ni. Jaz sem se umaknil v stranski prostor, ne da bi slišal, s čim bi bil dr. Krek utemeljeval svoj izrek, v katerem zmislu da bi bile Mohorjeve knjige za nič. Za nič so pač tiste bukve, naj si bodo še tako lepe in koristne, ki jih nihče ne čita. Neki kmet Podjunske doline pa mi je nekdaj rekel: Jaz berem Mohorjeve bukve vse, od konca do kraja, dotlej da jih preberem. Od božiča pa do velike noči sem gotov ž njimi. Čemu pa bi jih bil plačal!" — Za nič so tudi, če jih porabljajo, kakor se je žal godilo „Zgodbam", za ovoje raznim rečem, ker rabijo papir. — Za nič vse, ki nimajo v sebi užitnega jedra ter služijo samo ubijanju časa. Za nič seveda tembolj, če je vsebina sama na sebi slaba, škodljiva — takih pa Mohorjeva družba ne izdaja.— Za nič znanstvene knjige, ki so pisane nerazumljivo, ali pa suhoparno in nepoljudno. O Mohorjevih povestih mi je predsednik stolni prošt Lambert Einspieler nedavno pred smrtjo (3. II. 1906) tožil, da jih odborniki premilo sodijo, da jih vzprejemajo, ko bi jih ne imeli vzprejeti. On sam da je prečrtal in obsodil za nesprejemljivo neko povest, ki jo je ravno stavljeno čital kot škofijski presojevalec (cenzor). Predsedniki družbe so bili namreč do njegove dobe vselej tudi škofijski presojevalci in potrjevalci Mohorjevih knjig. Jaz pa sem se bil odpovedal čitanju spisov od časa, ko sem odstopil od tajništva tja do predvojne dobe. Po odstopu namreč sem bil potreben počitka, ker sem se ob enajstletnem tajniškem poslovanju preveč utrudil na živcih. Takrat namreč nisem imel nobenega počitka, ne počitnic, ne prostega dneva, ne proste ure. Spoznal sem namreč, če hočemo uiti poznejši neugodni kritiki Mohorjevih knjig, moram kot tajnik uže prej vsak rokopis kritično ob-delavati. Zato sem porabil ves čas. Skvaril sem si spanje. Ko sem pa leta 1903. opasno obolel na akutnem vnetju možganske mrene, sem se moral paziti zavoljo nasledkov te bolezni, ki sem jih čutil kakih 10 let. Zato nisem mogel samostojno presoditi, v koliki meri in kateri spisi bi bili za nič. Gotovo, da je dr. Krek pretiraval, če ni morebiti tako izrekel le iz hudomušne šaljivosti. Vse pa iz dobrega namena, ker je družbi želel le dobrih, kar najboljših spisov in pisateljev; samih Jurčičev, Ciglerjev, Erjavcev, Stritarjev, Vošnjakov, Krsnikov. Ker ni nastopalo dosti njim enakih naslednikov in ker so res izišli tudi manj vredni spisi in knjige, ki se ne čitajo lahko in zajemljivo (na pr. „Naše škodljive rastline"), zato je bil dr. Krek hud ter izrekel: Mohorjeve bukve — za nič. Kakšen vpliv pa je imela ta huda sodba in kar je še govoril tedaj, ko jaz nisem več slišal? Prav dober! Zvedel sem to kmalu potem, uže pri obedu v gostilni „Union". Tam se spoznava z zdravnikom iz Gorice, z dr. Brecljem. Pove mi, da namerava spisati za Mohorjevo družbo „somatologijo", to je nauk o človeškem životu. A spis mora biti takšen — mi reče —, da ga bo Krek vesel. Preden ga on ne odobri, ga ne mara poslati odboru . .." Izvrstno! Tega spisa, ki bi tvoril krasno knjigo, doslej nismo prejeli. A da g. dr. Brecelj ni pozabil nanj, priča poročilo zadnjega katoliškega shoda 1. 1912., kjer se je g. doktor izrazil, da si ne more misliti higijenične knjige, nauka o zdravstvu, če mu ni podlaga somatologija .. . Morda bode pričujoči spomin g. doktorju očiten prijazen opomin, da naj še misli na izvršitev imenitne, za narodno zdravstvo in izobrazbo pomenljive namere po družbi sv. Mohorja. Da bode rajnemu dr. Kreku po volji, priča sodba o spisu, ki ga je nedavno izdal g. dr. Brecelj o jetiki. Sodba (kritika) je izrekla, da se čita delo v Erjavčevem prijetno pripovedovalnem duhu. Pač res — ugodnejše kritike si ne more želeti noben znanstvenik! Erjavčeve „Živali v podobah" ljudstvo še zmerom rado čita — staro in mlado. To je znanstvo v poljudni in zajemljivi obliki. Poznam umirovljenega dvornega svetnika na Dunaju, Slovenca, ki^ ga je pred nekako petdesetimi leti napotilo čitanje Erjavčevih „Živali v podobah", da je šel študirat ter je kot uradnik postal svetovnoznan v svoji stroki. Odlikovan od papeža, cesarja, več držav in znanstvenih zavodov v Parizu, Londonu, živi v pričakovanju, da ga osvobojena Jugoslavija otme iz sedanje dunajske bede. * * * Šestdesetletnica družbe sv. Mohorja bodi resničen jubilej — vesel dogodek! Vesel na zunanjost: naj bi družba kakor oveseljena majka v svoje okrilje sprejela vso svojo deco, z bližine in daljine, ter se ž njo radovala vsestranskega napredka pod svobodnim jugoslovanskim solncem. Dogodek vesel na znotranjost: dušna hrana naj se jej nudi v dostojnih posodah, odgovarjajoča zahtevi Krekovega duha in srca — kar najboljša, najtečnejša, da nasičuje um z neskaljeno resnico, voljo z odkrito dobroto, srce s čisto lepoto in blago to. V to pomozi Bog po priprošnji sv. Mohorja in Fortunata — in po dobrovoljnem, blagoslovljenem trudu vseh dobrih in najboljših pisateljev ter vseh prijateljev, članov in članic Mohorjeve družbe. Svetovni dogodki. ar naenkrat je prišlo, kar čez noč. Napovedovali so nam nove ofenzive, novo vojno zimo, nove rekvizicije, bridkosti in težave brez mere, pa je en sa!m sunek na Balkanu dal svetovnemu položaju čisto drugo lice. Seveda ta sunek ni bil vzrok konca, bil je samo povod. Vzrok so bile amerikanske armade na zahodnem bojišču, a konec se je vseeno pričel na Balkanu. In tam kjer se jevojska rodila, tam so jo nesli tudi kpogrebu. Sredi septembra leta 1918 se je začela rušiti bolgarskomakedonska fronta, potem je šlo pa tako hitro naprej, da nam je kar sapa zastajala in nismo mogli dogodkom slediti. Kar se je zvršilo v zadnjem letu, za tak razvoj so potrebovali prejšnji časi stoletja, pa vseeno dogodkov niso mogli prebaviti. Pa jih tudi mi ne moremo prebaviti, je prehitro prišlo in preveč stvari naenkrat. Čudni smo. Kamorkoli pogledamo v zgodovini nazaj, povsod je šlo z mirovnimi pogajanji počasi, razen če je zmagovalec imel tako premoč, da je kar na mestu narekoval mirovne pogoje. Počasi torej je šlo, pa so barantali le samo za majhne točke. Danes pa barantajo za celo našo zemljo in zato stvar ne more tako hitro naprej kakor bi si marsikdo želel. Presenetilo nas je in sedaj se je delo naenkrat nakopičilo. Pa je vendarle še cela naša zemlja premajhna za vso to velikansko lakoto človeštva. „Meni, meni!" to je edini klic, ki ga slišimo na mirovni konferenci. In če ima že dosti in bi kmalu počil, se še vedno napenja in vpije: „Meni!", in tako bo človeštvo vpilo, dokler bo na svetu. Še umirajoč bo tako vpilo. Pa naj nam Bog ustvari na stotine takih svetov kakor je naša zemlja, vse bo še premalo, človekova lakomnost ne pozna nobene meje. Začetek konca. K6 je stopila Amerika v vrsto vojskujočih se držav, smo takoj vedeli, da se konec bliža. Povedati v „Koledarju" tega nismo smeli, a za onega, ki je razumel, smo napisali to v lahko umevni obliki. Navedli smo razne številke o amerikanskem bogastvu, prebivalstvu itd., o neuspehih nemške podmorske vojske, o načelih, s katerimi je šla Amerika v boj. Samo natančnega časa nismo mogli določiti, kdaj se bo uspeh pokazal. Dobro smo vedeli, da imajo Amerikanci za fronto na Francoskem zbrano velikansko armado delavcev, pol milijona mož. Ti so delali neprestano, neumorno, izdelovali so one male tanke, ki so jih pošiljali Amerikanci na stotine in stotine v boj, kot predstražo. V njihovi zaščiti šele so prodirale armade, vtisnile nemško fronto zdaj tu, zdaj tam, prodrle Hindenburgovo črto in polagoma prepričale tudi najzagrizenejše pristaše „miru meča", da bo treba misliti na drugačen mir. Priznati moramo, da je to, kar je storila Nemčija, nadčloveško, skoro brez primere. A če si še tak velikan, nazadnje le omagaš, če se ti spravi cel svet na hrbet. Tako je omagala tudi Nemčija, z njo vred njene zaveznice, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Turčija. Prva Bolgarija. Naši časopisi so nam prinašali oziroma morali prinašati poročila o zvestobi bolgarskega zaveznika, o navdušenosti bolgarskega vojaka, o slabosti takozvane solunske armade itd. Pa ni bilo tako. Bolgarski vojak je bil boja sit, saj je bil na fronti že od leta 1912 naprej, lačen je bil, slabo oblečen, brez obuvala, brez upanja, da bo kdaj bolje. Kdor je razmere poznal, se torej ni čudil, da je imela antantna solunska armada take uspehe in da je mogla tako hitro prodirati. Udarila je 15. septembra na približno 30 kilometrov široki fronti ob reki Črni v Makedoniji: Francozi, Angleži in Srbi pa naši prostovoljci, zbrani v „legiji". Bolgarski ministrski predsednik Malinov je par dni preje na vso moč prosil Nemce, naj pridejo vsaj z dvema divizijama na pomoč, ker je fronta sicer v nevarnosti. A Nemci niso mogli, potrebovali so vse na zahodu. Tu vidimo, da se je odločilo na zahodu in ne na Balkanu. Zavezniki so bolgarsko fronto predrli, in vrgli Bolgare daleč nazaj. Divje je bežala armada, vojaki so vrgli vse proč, samo da so se rešili. Dosti itak ni bilo. Že 25. septembra so vkorakali Srbi v Štip in Kočano, 26. sept. je pa prosil Malinov zmagovalce za premirje. Konec vojske! Z Bolgarijo vred mora namreč prekiniti vojsko tudi Turčija, antantne armade na vzhodu so proste, gredo proti Avstriji in Nemčiji, že itak veliki pritisk je prehud, in struna poči. — Bolgarija umira, Angleži so v Strumici, francoska konjenica pa 29. sept. že v Skoplju. Istega dne sklenejo v Solunu premirje, za antanto ga podpiše poveljnik solunske armade, francoski general Franchet d' Espčrey. Bolgarska armada se mora raziti, oddati morajo velike zaloge orožja in oprave, odstopiti vse ozemlje, zasedeno 1. 1915, obljubiti odhod Nemcev in Avstrijcev in dovoliti vkorakanje antantne armade v staro Bolgarijo. Tako hitro se je armada razsula, da so jih v 14 dneh vjeli 65.000. Car Ferdinand se odpove 4. oktobra prestolu in odide. Avstro-Ogrska. Kako so v tistih dneh letali slavni avstrijski državniki semintja, kako so si izmišljevali način za načinom, da bi spravili zavoženo državno kočijo zopet v stari tir! Pa ni šlo, je bilo že prepozno. Kako čisto drugače so govorili nego v začetku vojske! Pred seboj imamo zapisnik znamenite seje od 7. julija 1914, kjer so gospodje Berchtold, Sttirgkh, Bilinski, Conrad in Krobatin sklenili vojsko proti Srbiji, akoravno so bili prepričani, da bosta v tem slučaju Rusija in Francija takoj prijeli za orožje. Dunajska vlada je takrat hotela vojsko, brez ozira na Berolin. Pa so dobro vedeli, da srbska vlada z atentatom v Sarajevu ni imela nič opraviti. Že vojska Avstro-Ogrske proti mali Srbiji sami bi bila zločin, kaj šele svetovna vojska! Požar so zanetili po celem svetu, pet mož! Najstrašnejšo nesrečo so zakrivili, ki je kdaj prišla nad človeštvo. Zato so morali poginiti; škoda le, da je z njimi šlo v smrt toliko tisočev nedolžnih. Pač bi se bili premislili, če bi ne bili vedeli, da bodo dobili v Nemčiji močno oporo. Znani nemški časnikar in politik Maksimilijan Harden pravi: „Glavni vzrok vojske je bil ta, da na Dunaju in v Berolinu državniki niso poznali svojih vlog in se niso znali upreti vojaški stranki. Vojaštvo se je bilo tako razšopirilo, da se je moralo razleteti. Avstrijski vojaški krogi so dobili oporo v Berolinu; če bi jim bili tukaj namignili, da s pomočjo ne bo nič, potem bi jim bil greben takoj upadel. To se pa ni zgodilo. Tridesetletna vlada Viljema II. ni bila nič drugega kakor veriga nadutih fraz, vojaških parad in blesketajočih se sabelj. Tako je Viljem gnojil tla za militarizem in s tem za bodočo vojsko. Vedel sem, da bomo vojsko zgubili, ker sem videl, da se ne borimo za nikake ideale. Naše geslo je bilo: udariti in vzeti; nasprotniki so pa vrgli v svet širšo in moralično globljo misel: po-derimo militarizem, osvobodimo male narode! V teh štirih letih smo dobili globlje razumevanje vojske. Preživeli smo dobe,Jri so sicer vsebina celih stoletij." Štiri leta potem, ko so tako brezvestno zanetili požar, so pa letali naši državniki kakor znoreli okoli in iskali sredstev, kako ga pogasiti. Tako je v septembru 1918 takratni avstro-ogrski zunanji minister grof Burian — orodje znanega Tise — povabil vse vojskujoče se države, naj se snidejo v kakem nevtralnem mestu, da se začno pogajati o mirovnih pogojih. Seveda je stavil ta predlog v sporazumljenju z Nemčijo. A nasprotne države so ponudbo odbile, Amerika na primer takole: „Vlada Zedinjenih držav je večkrat in popolnoma odkritosrčno sporočila pogoje, na kojih podlagi moremo razpravljati o miru. Zato ne bomo pritrdili nobenemu predlogu, da bi se na kakem sestanku razpravljalo o zadevi, glede katere smo svoje stališče jasno razložili." Mislili so pri tem zlasti na ono načelo Wilsonovo, ki pravi: „Vsako preporno vprašanje, ki se tiče ozemlja, vrhovne oblasti, gospodarskih in političnih razmer, se mora rešiti sporazumno z dotičnim ljudstvom, ne pa v korist kakega drugega naroda, ki hoče vplivati na odločitev s svojo močjo." V istem smislu so se izrazile tudi druge vlade. Ker so nasprotniki vedno le govorili o samoodločbi narodov, so hoteli pri nas zagrabiti pesek in ga metati svetu v oči. V to svrho je potoval koncem septembra sloviti Tisa po jugoslovanskih pokrajinah in je sprejemal v avdienci posamezne vplivne može, da izve od njih voljo ljudstva oziroma da jim voljo ljudstva vcepi, če ni bila taka kakršno je hotel on. Še sedaj se moramo smejati, če se spomnimo, kako je hodil okoli, oblečen v uniformo polkovnika, ,kako je grozil in se penil, tolkel ob mizo in žugal. Vse zastonj, dobil je na svojem potovanju samo dolg nos, ki ga je vzel s seboj v Budimpešto. Povsod so se izjavili, da ne marajo ne za Avstrijo in ne za Ogrsko, da se Jugoslovani ne pustijo deliti, da je zanje samo en evangelij merodajen: majniška deklaracija. V sili in stiski se marsikaj pozabi. Tako je pozabil takrat tudi avstrijski ministrski predsednik Husarek na vse obljube, ki jih je par dni poprej dal Nemcem, in vabil je vse narode, naj mu po- magajo sestaviti koncentracijsko ministrstvo. To se pravi, tako ministrstvo, v katerem bi bili zastopani vsi. Prvega oktobra so se poslanci sešli na Dunaju k zadnjim sejam. Husarek je govoril in obljuboval, a ni našel nobenega odmeva. Nihče več ni hotel slišati o avtonomiji — samoupravi —, vsak narod je po svojih poslancih zahteval zase lastno narodno državo. Slovenski poslanec dr. Korošec je dejal: „Z avtonomijo bi se bili morebiti zadovoljili pred vojsko, sedaj je prepozno. Mi zahtevamo popolno svobodo ali pa naj nas zadene smrt." Dan pozneje se je vršil pa kronski svet in par dni nato je avstrijska vlada skupno z Nemčijo in Turčijo se obrnila na Wilsona s prošnjo za premirje. „Izjavljamo, da sklenemo z njim in njegovimi zavezniki takojšnje premirje na kopnem, na morju in v zraku in da začnemo neposredno nato pogajanja za mir na podlagi štirinajstih WiIsonovih točk od 8. januarja 1918, dalje četverih točk od 12. februarja 1918, upoštevajo se tudi Wilsonova izvajanja od 27. sep-teptembra 1918." Wilson je zahteval v teh točkah samoodločbo narodov, splošno razorožitev, svetovno mirovno sodišče, ustanovi naj se svetovna zveza narodov itd. Z drugimi besedami: na svetu naj vlada demokracija in mir; saj je demokracija mir. Primeri naš članek v lanskem »Koledarju". Nove države. Ravno tedaj, 5. oktobra, se je nekako v soglasju s temi točkami in idejami osnoval za avstrijske jugoslovanske dežele v Zagrebu »narodni odbor", ali kakor so mu pozneje rekli, »narodno veče". Slovencev je bilo v njem 14. Predsednik mu je bil dr. Korošec, podpredsednika pa dr. Pavelič in Pribičevič. Za Slovence posebej je bil v Ljubljani »narodni svet"; odseki tega sveta so se ustanovili po vseh važnih krajih Slovenije. Na stranke takrat niso gledali, vsi smo bili pijani veselja, govorili smo samo o novi naši državi, o lepi prihodnosti itd. Nobenemu ni prišlo na misel, da bo toliko in toliko slovenskega ozemlja prišlo v tujo upravo; nihče ni mogel pojmiti, da velja Wilsonova »samoodločba narodov" samo za velike, mali pa da morajo trpeti naprej in molčati. Pa je zmiraj tako, je bilo in bo. Kako smo takrat upali na antanto in mislili, da nam bo v vsem ugodila! Kleli smo nemški imperializem, ki je prinesel toliko gorja na svet, veselili smo se demokracije. Prebudili smo se, pa kako! Videli smo, da se imperializem ne da iztrebiti, da je človeku prirojen, samo da se včasih bolj skrije, včasih pa pokaže bolj očito. Znano nam je, da smo bili takrat prepričani, da dobimo ves slovenski svet. Vsi so nam to pravili. Ko je prišel pozneje dr. Korošec iz Pariza, je bil glede zahodne meje že malo bolj v dvomu, a glede severne nam je rekel, da si jo bomo lahko uredili po svoje. Sedel sem v kavarni z nekim sedaj jako visokim gospodom. Govorila sva o tem in rekel je: »No, če na zahodu ne bo šlo, si bomo pa poiskali nadomestila na severu* pa vzamemo magari celo Koroško." Kako so pisali časopisi! Pred seboj imam najbolj razširjeni slovenski list, št. 50, od 12. decembra 1918. Na drugi strani v sredi spodaj je zapisano: »Najbolj važna bodo pogajanja, ko bo šlo za meje. No, napram Nemški Avstriji in Ogrski ne bo težko. Ti so premaganci, in kakor bo antanta na našo željo ukrenila, tako bo ostalo. Gotovo je, da ne bomo pustili Nemcem ali Mažarom niti enega Jugoslovana. Najbolj se bomo preklali z Italijo. Italiji daje namreč londonski pakt ali dogovor pravico, da si sme priklopiti vse slovenske kraje, ki jih ima sedaj zasedene. Podpisali so ta pakt Angleži in Francozi. Zato imajo ti zaenkrat vezane roke in ne morejo nič ukreniti proti zasedbi, če nočejo snesti dane besede. Vendar upamo, da bodo morali Italijani naše dežele vseeno popustiti. Najprej londonski pakt odločno nasprotuje Wil-sonovim načelom, ki bodo služila kot podlaga za mirovna pogajanja. Nadalje Amerika oziroma Wilson ni podpisala tega pakta; zato je prosta in vrhtega odločno na srbski strani. Končno Italija s svojo vojsko ni ničesar dosegla, zato ni izpolnila pogojev pakta. To bo dalo Angležem in Francozom pravico, da bodo vzeli besedo nazaj; to bodo seveda radi storili, ker jim laška pohlepnost že preseda." Kaj ne, kako smo bili takrat naivni (otroški)! Kakor bo antanta na našo željo ukrenila! Pa nismo bili naivni samo mi. Ko je kmalu nato sprejel regent Aleksander v avdienci tržaškega zastopnika Čoka, je izročil Slovencem v Trstu pozdrav in zatrdilo, da Srbija ne bo dopustila, da bi izgubili Slovenci le ped slovenske zemlje. Kdo bi si bil pa mogel takrat misliti,.da bodo zapreke in ovire tako velike! Razočarani smo. Takrat, v mesecu oktobru, je bilo pa vse drugače. Kaka vesela zavest, da sami sebe vladamo! Kako ponosni smo brali prvi oklic Narodnega veča na narod! Triadni se je seja vršila, 17., 18. in 19. oktobra, in 19. oktobra so razglasili, da prevzema ta odbor v svoje roke vodstvo narodne politike. V splošno narodnih vprašanjih ne bo nobena stranka, nobena politična in parlamentarna skupina vodila nikake posebne politike, v vseh teh vprašanjih bo edini predstavitelj in odločilni činitelj Narodno veče v Zagrebu. Oklic pravi, da zahtevamo edinstveno, popolnoma samostojno državo, sestoječo iz vseh pokrajin, kjer prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi — seveda takrat še samo v prejšnji habsburški monarhiji —. Na mirovni konferenci hočemo biti zastopani po svojih posebnih odposlancih, po nikomer drugem. Zato odklanjamo cesarjev manifest z dne 16. oktobra kakor tudi vsak drug predlog, ki bi imel rešiti naše vprašanje samo deloma. Zagotavljamo vsem drugorodnim manjšinam v naši državi svobodni razvoj. Nazadnje poživlja Veče, da se združimo vsi v eno veliko narodno kolo, kateremu je pred očmi samo veliki ideal narodnega ujedinjenja, svobode in neodvisnosti. — Tako Veče. — Sedaj pa poglejmo sedanje naše predstavništvo v Belgradu. Pred seboj ima samo veliki ideal narodnega ujedinjenja, svobode in neodvisnosti! Omenili smo cesarjev manifest. Cesar Karol si takrat ni znal pomagati, poskusil je vsa sredstva, da bi si ohranil stolček. Mora Koledar 1920. 6 biti pač prijetno vladati. Zagrešil pravzaprav ni nič drugega kakor da je sledil Francu Jožefu. To pa ni veliko. Razun če omenimo, da je tudi veliko pil. No, pa to ni nič takega, saj je pil tudi Peter Veliki, pa še več. Seveda pa Karol ni Peter Veliki. V prvi polovici oktobra vemo, da je bil na Dunaju zbran še parlament. Norca so se delali iz njega vsi, Čeh Zahradnik naprimer je prišel v zbornico izrazit svojo željo, da bi bil to zadnji njegov govor v parlamentu. Karol je povabil voditelje vseh strank k sebi v avdienco. Čehi so zahtevali svojo državo — 14. oktobra so jo že tudi razglasili —, Poljaki svojo, mi tudi. Karolu ni bilo prijetno. Nemci so 10. okt. sklenili, da naj se v „bodoči avstrijski zvezni državi" strnejo vse nemške pokrajine v eno narodno celoto. Kar so tukaj namignili, je zagledalo 16. oktobra beli dan: cesarjev manifest ali oklic. Naslov je bil še stari: Mojim zvestim narodom. Pravi, naj bi bila Avstrija po volji svojih narodov zvezna država, kjer naj bi vsak narod imel na svoji zemlji svojo lastno upravo. „Tako naj izide naša domovina, okrepljena po edinosti plemen, kot dežela prostih narodov iz viharjev vojske." Nam avstrijskim — ne ogrskim — Jugoslovanom je bila obljubljena lastna država južno od Drave z nekako dvema milijonoma prebivalcev. Malo prepozen je bil ta oklic. Tri dni pozneje mu sledi izjava našega veča, že dva dni pozneje pa reče v Wilsonovem imenu Lansing, da prizna Amerika in njeni zavezniki češki narodni svet za samostojno vojskujočo se državo, torej z manifestom ni nič. Ker so 16. oktobra proglasili v ogrskem državnem zboru popolno samostojnost in neodvisnost Ogrske, ki jo veže z Avstrijo edino še skupni vladar, so z istim dnem umrle tudi slavne delegacije. To so bile od 1. 1867 naprej skupna zborovanja Avstrijcev in Ogrov, ki so nam od leta do leta bolj kazala, da je prehajalo težišče zunanje politike čimdalje bolj v roke ogrskih velikašev. Ta napuh jim je narekoval tudi še sklep od 16. oktobra, kjer govorijo še o nerazdeljeni Ogrski in nočejo nič slišati o kaki prostosti Slovakov ali Romunov itd. Ker so po odklonitvi manifesta uvideli tudi drugi, da z njim ne bo nič, so si polagoma vsi narodi bivše monarhije ustvarili svojo lastno vlado, in Karolu je uhajala krasna njegova nekdanja država kar iz rok. Premirje. Upanje cesarjevo so bila samo še mirovna pogajanja. Rekli smo že, da so Avstrija, Nemčija in Turčija začetkom oktobra zaprosile za premirje na podlagi znanih Wilsonovih točk. Wilson je odgovoril že 8. oktobra in rekel, da je premirje mogoče le tedaj, če Nemčija izprazni zasedene pokrajine. Nemški državni tajnik zunanjih zadev Solf izjavi 12. okt., da je sprejela nemška vlada Wilsonove predloge kot podlago trajnega miru in da se bo treba pobotati samo še o ureditvi praktičnih posameznosti. Nemčija je sporazumno z Avstro-Ogrsko pripravljena izprazniti zasedene pokrajine. Sedanja nemška vlada odgovarja veliki večini državnega zbora in državni kancler dobi vselej zaslombo te večine. — Tu je dobro, če se prebere prvi del odstavka: Nemčija—. Wilsonov tajnik Lansing je odgovoril 14. okt., da je sklepanje premirja stvar vojaških oblasti, da mora premirje zavarovati trenotno premoč zaveznikov itdje Odgovor na Avstrijo od 18. oktobra nam je znan. Zopet dva dni pozneje, 20. okt , se obrnejo Nemci znova na Lansinga; predsednik Amerike naj nudi priliko, da se pomenijo o posameznostih pri izpraznitvi zasedenega ozemlja. Kar se tiče očitanja grozovitosti, povzročenih po Nemcih, naj to dožene nevtralna komisija. Nemška ustava je sedaj tako spremenjena, da odloča o vojski in miru tudi ljudsko zastopstvo in da odslej nobena nemška vlada ne more poslovati brez zaupanja večine državnega zbora. Lansing odgovori 23. oktobra, da se mora premirje tako skleniti, da je vsaka obnovitev sovražnosti od nemške strani nemogoča. Nemški narod nima še nobenih sredstev, da prisili vojaške oblasti k temu, kar hoče. Moč pruskega kralja je še prevelika. Če mislijo Nemci, da se bb Unija pogajala z vojaškimi oblastmi in s tedanjo monar-histično vlado, potem ne smejo zahtevati miru, ampak se morajo vdati. Solf je 27. oktobra odgovoril, da se tega ni bati in da morajo vlado poslušati tudi vojaški krogi. Predsednik naj le začne pogajanja o premirju, ki naj mu sledi mir pravičnosti. Videli smo, da se je Karolu avstrijskemu tedaj država kar v rokah topila; pograbil je še eno in obupno sredstvo. Namesto Bu-riana je imenoval za ministra vnanjih poslov grofa Andrašija in ta je 27. oktobra ponudil antanti poseben mir, „ne oziraje se na izid drugih pogajanj," nemških namreč. Za to ponudbo so zvedeli v Berolinu šele na dan odpošiljatve, ne da bi bila avstrijska vlada niti najmanje namignila nanjo. Ob enem je postal avstrijski ministrski predsednik profesor Lammasch, znan nasprotnik zveze z Nemci. Njegovo delo je obstojalo v tem, da je staro Avstrijo svečano pokopal. Wilsonov odgovor na avstrijsko ponudbo je prišel takoj. Wilson pravi, da se z Avstrijo in njeno vlado sploh ne pogaja, on govori le s Čehi in Jugoslovani in bo z njimi sklepal dogovore in mir. — Mi smo tedaj ustanovili samostojno Jugoslavijo. Ko je 31. oktobra 1918 izbruhnila revolucija tudi v Budimpešti — takrat je neki vojak ustrelil Tiso —, so avstrijski Nemci sestavili posebno ministrstvo, kojega prvi predsednik je bil znani socialist Viktor Adler. Preveliki napor ga je že 11. novembra 1918 spravil na mrtvaški oder. Avstrijska vrhovna vojaška oblast je medtem brez ozira na druge zapletljaje vodila samostojna pogajanja za premirje. Boroevič je koncem oktobra razglasil: „Sklenili smo napraviti mir in zato bodo naše čete zapustile italijansko ozemlje." In armada se je ravno tako razsula kakor monarhija. Italijani nimajo pri tem prav nobene zasluge, sami niso mogli niti za ped naprej. 30. oktobra so prišli Italijani na Reko, 3. nov. v Trst itd. Mornarico je prisodil cesar jugoslovanski delni državi monarhije. Prihodnjega dne, 4. novembra, so podpisali premirje. Sovražnosti so ustavljene, avstro-ogrska armada se umakne, odda polovico topov, določi se oddelilna ali demarkacijska črta. Ta črta sledi razvodju med Adrijo in Donavo. Ostane toliko časa, dokler se pri mirovnih pogajanjih ne določi točna meja med Italijo in državami, nastalimi na nekdanjem avstrijskem ozemlju. Sledijo še druge določbe manjše važnosti. Pozneje so Italijani demarkacijsko črto prekoračili in so hoteli v Ljubljano in naprej; srbski podpolkovnik Švabič jim je šel naproti in jih prisilil, da so se umaknili. Pri nas doma je bil strah pred umikajočo se armado velikanski, bali smo se je. Povsod smo ustanavljali narodne straže, ki so imele nalog armado razorožiti in skrbeti za red in mir. Vojsko so razorožili z razlogom, da smo samostojna nevtralna država in ne moremo dovoliti, da bi oborožena armada šla skozi naše kraje. Seveda, če se kak korajžen oddelek ni dal razorožiti, je bilo pa tudi dobro. Čudno se mi zdi to, da so povsod drugje po svetu narodne straže kradle, samo na Slovenskem ne. Vsa čast pa našim železničarjem! Z neizmerno vstraj-nostjo so delali, noč in dan, in odvrnili so od naših pokrajin pretečo poplavo po umikajočem se vojaštvu. 14. nov. se je peljal skozi slovensko ozemlje zadnji vlak avstro-ogrske armade; vsega skupaj jih je šlo mimo nas 100.000 peš, 280.000 pa se jih je peljalo. Narodne straže niso imele sedaj nobenega pomena več in vlada jih je razpustila. Je bilo čisto prav. Umljivo je, da v takih razmerah stare naprave niso mogle več obstati. Kranjski deželni glavar šusteršič je odložil svoje posle in je že 26. oktobra odpotoval, dr. Lampe je odstopil, deželni odbor je bil samo še prehoden urad, ki so ga kmalu nato razpustili. Napravili so posebno takozvano likvidacijsko komisijo, ki je imela namen, ga deloma še naprej nadomestovati in dokončati, kar se je tikalo njegovega delovanja. Avstriji prijazna lista „Resnica" in „Novice" sta izšla zadnjič 31. oktobra 1918, istega dne je izšel uradni list prvič v slovenskem jeziku. Cesarju Karolu njegov trud ni pomagal nič, ponudba posebnega miru je ostala brez uspeha. Ko so tudi pogoji premirja pokazali, da je stara država brez vse moči, je izdal 11. novembra zadnji manifest — deloma tudi pod vtisom odpovedi nemškega cesarja. Pravi mej drugim: „Poln neomajljive ljubezni do svojih narodov nočem s svojo osebo ovirati njihovega prostega razvoja. Ljudstvo je prevzelo vlado po svojih zastopnikih. Danes se odpovem vsakemu sodelovanju pri vladnih poslih." Avstrijski Nemci so oklicali za svoje kraje republiko in se izrekli za priklopitev k veliki nemški republiki. V mirovnih pogajanjih jim pozneje pristopa k Nemčiji niso dovolili. Je pa to samo vprašanje časa. — Krčevito se je držal Karol ogrske krone, veliko teže se ji je odpovedal kakor avstrijski. Pa se je moral in 16. novembra so oklicali tudi v Budimpešti republiko. Karol in Žita sta odšla v Švico in čakata tam boljših časov. Videli smo, da je pustila Avstrija Nemce pri pogajanjih za premirje na cedilu; rekla je, da ne more čakati in da potrebuje takojšnjega miru. Dan po avstrijskem premirju, 5. novembra, je Wilson odgovoril nemški vladi, nekaj spremenil in izjavil, da je general Foch dobil pooblastilo objaviti pogoje premirja nemškim zastopnikom. 6. novembra so nemški zastopniki odpotovali na fronto in 9. nov. so pogoje brzojavili v Berolin. Hudi so bili. Točk je osemnajst. Premirje nastopi šest ur potem, ko je podpisano. Nemci izpraznijo Francijo, Belgijo in Alzacijo-Loreno v štirinajstih dneh; kar je potem še tam, pride v vojno ujetništvo. — Ta točka se vidi skoro neizvedljiva, še ker so morali Nemci od 800.000 svojih vagonov oddati 150 tisoč—. Nemci morajo izročiti 5000 topov, večinoma težkih, 30.000 strojnic, 3000 metalcev min in 2000 aero-planov in zrakoplovov. V 25 dneh morajo izprazniti levi breg Rena; na desnem se pa uredi nevtralen pas, 30 do 40 kilometrov v globino, in tudi tega morajo Nemci izprazniti enajst dni nato. Na levem bregu Rena mora ostati vse tako kakor je bilo, tovarne in železnice morajo biti nepoškodovane. Oddati morajo 10.000 avtomobilov, 5000 lokomotiv in omenjenih 150.000 vagonov, Krali Peter- sprejeti morajo tuje posadke in jih vzdrževati, na vzhodu spraviti vse čete nazaj za mejo pred 1. avgustom 1914, odpovedati se mirovnim pogojem v Brestu Litovskem in Bukareštu, izročiti Vzhodno Afriko brezpogojno; izročiti sto podmornikov, osem lahkih križaric in šest drednotov. Druge vojne ladje ostanejo pod nadzorstvom v nevtralnih ali antantnih prista- niščih. — Znano je, da so Nemci pozneje večino vojnega brodovja potopili v zalivskem pristanišču Scapa Flow v Orknejskem otočju, raje kakor pa da bi ga bili izročili sovražnikom —. Blokada nemške obali ostane in sovražniki smejo še nadalje jemati Nemcem ladje itd. Premirje traja trideset dni. Nemci tako trdih pogojev niso pričakovali, pa so morali hočeš nočeš vgrizniti v kislo jabolko. Poroštva, da se Nemci ne bodo upirali, je imela antanta dovolj; že prej so Nemci imeli brezprimerno manj topov kakor nasprotniki, sedaj so jih pa morali še 5000 izročiti. Tudi blokada je bila malo odveč, ker se niso mogli preživljati. Prosili so Wilsona za posredovanje pri Fochu in dosegli so malenkostne izpremembe: n. pr. podaljšanje onih 25 dni na 30, skrajšanje pasu na desnem Renovem bregu na 10 km in pa v gotovem obsegu preskrbo Nemčije z živili. 11. nov. ob petih zjutraj so premirje podpisali, ob enajstih se je pričelo in Lloyd George je v angleški zbornici govoril: „Danes zjutraj se je končala najgrozovitejša in najstrašnejša vojska, ki je sploh kdaj morila človeštvo. Upam, da se je na današnji pomembni dan končala zadnja vojska. Sedaj ni časa govoriti, naša srca so polna hvaležnosti, za katero ne najdem besedi. Zato pravim, zapustimo zbornico in pojdimo v cerkev zahvalit se Bogu, da nas je rešil iz velike nevarnosti." Šli so. Anglija je bila pač lahko vesela, saj je bila pravi zmagovalec v največji vojski zgodovine, vladarica sveta... Kar smo pisali že v prvem vojnem »Koledarju", da je bila sedanja vojska pravzaprav le velikanski gospodarski boj med Anglijo in Nemčijo, da so bile vse druge države le vprežene v njiju voz, to je videl sedaj lahko tudi najbolj zakrknjeni politik. Da je bil ves boj gospodarskega značaja, kažejo potem še bolj točke mirovnih pogojev. Belgijci so zasedli severni del Renske provincije z Diisseldorfom, Angleži Kolin, Amerikanci Trier in Koblenc, Francozi Moguč. Premirje so potem podaljševali, dokler niso podpisali končne mirovne pogodbe. Jugoslavija. Ko je prišel Wilsonov odgovor na avstrijsko mirovno ponudbo, takrat smo vedeli, da smo samostojni in smo to samostojnost proslavili 29. oktobra. Ta dan bo ostal za vedno mejnik v zgodovini Jugoslovanov. Kakšno je bilo takrat v Ljubljani! Nihče ni bil doma, vse je bilo na cesti, roke smo si podajali in si veselo gledali v obraz, beroč v njem zadovoljstvo in ponos. Povsod so bile svečanosti. V Ljubljani se je premikal po ulicah velikanski sprevod, vse stranke, vsi sloji in stanovi, peš, na vozovih in na konjih. Pa godbe so nam igrale. Napise so nosili okoli in slike. Wilsona si si takrat lahko dodobra ogledal. Napisi so bili večinoma le ti-le: Živela republika, živioWilson! Takrat se nam še sanjati ni hotelo, da ne bomo dobili republikanske ustave in da bomo že mesec pozneje po- segli po nekoliko bolj zastareli obliki. Priznati pa moramo, da si nekateri besede republika sploh razlagati niso znali, zamenjavali so jo menda z anarhijo ali brezvladjem. Mislili so, republika pomeni odpravo davkov, odpravo vojaščine, skupno posest in kar je še takih prijetnosti, ki so pa bile, so in bodo žalibog le blagodoneča godba v naših ušesih. Tudi govorniki so nastopili na balkonu deželnega dvorca. Zopet vse stranke lepo združene. Svojo nalogo so rešili večinoma prav dobro. Potem smo se pa razšli. Popoldne pa spet na cesto in spet okoli. Tudi italijanski vjetniki so smeli ven in so z velikim krikom dvigali po ulicah ugled novonastale države. Pa bodimo resni in recimo: Prav od srca smo bili takrat veseli, kakor otroci smo gledali novo državo, nismo še prav vedeli, kaj nam je Bog naklonil. Danes smo na tista čutila že precej pozabili. Zakaj ? Vsak je mislil, da bosta v par mesecih nastopila popolen red in mir in da bo naenkrat vse poceni itd. Kako smo se zmotili! To pa zato, ker premalo pomislimo. Če še majhnega gospodarstva ne moreš spraviti takoj v red, kaj šele celo državo. Posebno pa še našo, ki je sestavljena iz toliko delov. Le poglejmo: Stare avstrijske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska,' Primorska — upajmo vsaj — in Dalmacija; Hrvatska banovina; ogrske pokrajine Baranja, Bačka in Banat; Bosna-Hercegovina; Črnagora; Stara Srbija; Nova Srbija iz leta 1913; sedaj pa še deli Bolgarske. Osem različnosti! Te pa zopet s pododdelki! In vendar, če pogledamo v svet, kako je drugje, moramo priznati, da pri nas ni najslabše; nasprotno. To nam pove vsak, ki pride od drugod. Cel svet se sedaj preobrača, v vsaki državi se borita kapital in proletariat. Vidimo naprej: zmagal bo sedaj še kapital. Je že tako. Pa če bi me kdo vprašal za vzroke, bi mu jih ne mogel povedati. Na to se še povrnemo. Koliko časa bodo vladale še nenormalne razmere? Kakih pet let! Seveda ne v takem obsegu kot sedaj. Kdor bo te-le besede bral, me bo klel in mi bo gotovo dal nelaskave priimke. Pet let! Edini, ki je naprej povedal, koliko časa bo trajala vojska, je bil lord Ki teh en er. Rekel je: Vse skupaj deset let; prava vojska štiri do pet let, pet let pa homatije po vojski. Kakor je zadel glede vojske same, tako gotovo tudi glede druge točke: namreč, predno bo vse spet v starem tiru. Vrhovna vlada v Zagrebu je dovolila posameznim delom nove države posebno vlado, upoštevajoč njih drugačne različne razmere. Zadnjega oktobra smo stali zopet enkrat pod balkonom deželnega dvorca in povedali so nam, koga bomo odslej poslušali in vprašali za svet pa h komu bomo hodili v predsobe čakat. Ker je to naša prva vlada, bomo imena napisali, pozneje ne bo tako važno. Predsednik je bil Josip Pogačnik — hudi demokratje so se namreč zgražali nad imenom „vitez" in zato ga je odložil —, druga imena so pa ta-le: Dr. Janko Brejc, dr. Ivan Tavčar, dr. Kari Verstovšek, dr. Vladimir Ravnihar, Anton Kristan, dr. Vekoslav Kukovec, dr. Pavel Pestotnik, dr. Karel Triller, inženir Vladimir Remec, prelat Andrej Kalan, dr. Lovro Pogačnik in dr. Anton Brecelj. Imenovali so se poverjeniki; če je pa kdo komu rekel minister, mu pa tudi ni bogvekaj zameril. Izdali so oklic na slovenski narod, primeren takratnim razmeram. Na primer: »Državljani! Združite vse svoje sile v blagor naše domovine! Vzdržujte red in mir! Spoštujte imetje, čast in poštenje drugorodnih državljanov! Vlada Vam obljublja, da hoče zvesto služiti narodu!" ., Na red in mir je bilo res treba opozarjati. Kar so si nekateri smrkolini dovolili, je presegalo res že vse meje. Po kavarnah so hodili in trgali zvestim državljanom časopise iz rok, nemške knjige so na kupih sežigali itd. Vse kar je prav. Slovenskega naroda s takimi surovostmi ne bomo rešili. Pa je zmiraj tako, vsak narod ima svoje izrodke in mi ne moremo napraviti nič drugega kakor da se jih sramujemo. Novembra meseca so pa začele polagoma prihajati skrbi, prvo navdušenje se je poleglo. Kaj bo z nami? Uradno nas nikjer niso priznali kot samostojno državo, v zraku nismo mogli viseti, Italijani so čimdalje bolj kazali svoje pravo lice. Korošec je bil odšel že 26. oktobra v Pariz pozvedovat, kako bo. Poročal je potem o novi jugoslovanski državi s trinajstimi milijoni prebivalcev. Že ta številka nam je kazala izhod: Trinajst milijonov je mogoče dobiti le, ako se k nekdanjim pokrajinam monarhije pridružita še Srbija in Črna gora. To mnenje o združenju s Srbijo je prodiralo čimdalje bolj, Srbija bi nas nekako varovala kot že stara država. In sklenili so proglasitev vseh Jugoslovanov — razen Bolgarov — v eno državo. Začasno je bilo Veče v Zagrebu še vedno vrhovna vlada za nas; pozneje se je umaknilo skupni vladi v Belem gradu. Srbski prestolonaslednik Aleksander je sprejel v avdienci odposlanstvo Narodnega Veča in 1. decembra. 1918 smo praznovali prvič zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno državo. Dobili smo skupno vlado, obstoječo iz 18 članov. S tem so nekateri poverjeniki naše pokrajinske vlade v Ljubljani postali odveč; zato so odstopili in nova vlada je bila glede števila članov znatno skrajšana; predsednik dr. Brejc. Ker smo bili sedaj vsi eno, so odšli na mirovna pogajanja v Pariz zastopniki vseh treh plemen: Pasič za Srbe, Trumbič za Hrvate, Žolger za Slovence, Srb Vesnič je bil pa že tam. Pa veliko pomočnikov so imeli, najboljši med njimi pač srbski geograf Cvijič. Ko se je v decembru nova vlada utrdila, je izdal Aleksander lahko skupen oklic na narod; prinašamo ga v celoti, ker, smo sedaj vsi v enem plašču in se tiče nas vseh: »Mojim narodom, Srbom, Hrvatom in Slovencem! Dočakali smo srečni, davno zaželjeni dan našega osvobojenja in našega svobodnega ujedinjenja v narodni državi, kjer bo mogel živeti naš narod svoje polno življenje in bo mogel brez ovir uživati darove, s katerimi je blaga božja roka tako obilno obdarila našo lepo domovino. Izpolnjena je zaobljuba, ki so jo skozi veke s svojo krvjo vedno obnavljali in potrjevali vsi naši rodovi. Po enodušni odločbi našega naroda, izraženi z enodušno izjavo njegovih najboljših zastopnikov, so združeni vsi dosedaj razcepljeni deli naše domovine v enotno kraljestvo, na čigar vlado je po narodni volji poklican kralj Peter I. Vršeč kraljevo oblast v njegovem imenu sem sestavil v sporazumu z voditelji in pooblaščenci vseh narodnih strank, srbskih, hrvatskih in slovenskih, našo prvo državno vlado, kot viden znak našega bratstva in naše popolne bratske vzajemnosti. V tej vladi sedijo in delajo složno narodni voditelji vseh treh ver,1) vseh treh imen, vseh strank in vseh pokrajin našega kraljestva. Moja vlada bo delala v popolnem soglasju z narodnim predstavništvom in bo njemu odgovorna. Zato bo njena dolžnost, da čimprej skliče v Bel-grad narodno predstavništvo, sestavljeno iz odposlancev srbske skupščine ter Stare Srbije in Macedonije, iz sorazmernega števila članov Narodnega veča ter iz zastopnikov Vojvodine in Črnegore. Narodno predstavništvo bo začasni, vendar pa polnomočni zakonodajni činitelj v našem kraljestvu. Kot kralj svobodnega in demokratskega naroda se bom v vsem strogo držal načela ustavnega, parlamentarnega vladanja, ki bo temeljni kamen naši po prosti volji naroda osnovani državi. V tem duhu in po teh načelih bo vladala moja vlada državo in reševala vsa vprašanja zunanje in notranje politike. Vlada bo predložila narodnemu predstavništvu volilni red, ki bo zajamčil na podlagi splošne volilne pravice svobodne volitve za ustavotvorno skupščino. Ta bo vladi predložila v rešitev načrt demokratske državne ustave v duhu državnega edinstva z obširno upravno avtonomijo in zajamčenjem najširših političnih svoboščin in državljanskih pravic. Dolžnost moje vlade bo, da takoj razširi na vse kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev vse pravice in svoboščine, ki so jih po ustavi kraljevine Srbije dosedaj uživali srbski državljani. S tem bo priznana in utrjena popolna enakost vseh državljanov kraljestva pred zakonom, odpravljena vsaka predpravica stanu ter zajamčena svoboda in enakopravnost veroizpovedanj. Moja želja je, da se takoj prične s pravično rešitvijo agrarnega vprašanja, da se odpravijo kmetstva2) in zemljiška veleposestva. V obeh primerih bo proti pravični odškodnini dosedanjim lastnikom razdeljena zemlja med siromašne poljedelce. Vsak Srb, Hrvat in Slovenec bodi gospodar na svoji zemlji! V naši svobodni državi morajo biti in bodo samo svobodni lastniki zemlje. Zato sem pozval svojo vlado, naj takoj sestavi komisijo, ki bo pripravljala rešitev agrarnega vprašanja. Kmete-tlačane poživljam, naj v zaupanju v mojo kraljevo besedo mirno pričakujejo, da jim naša vlada zakonitim potom preda zemljo, ki bo zanaprej samo božja in njihova, kakor je to že zdavnej v Srbiji. Štiriletna vojska nam je povzročila neizogibne globoke izgube v vseh ozirih. V svrho čim hitrejšega in povoljnejšega prečiščenja in pa da se povrnejo v naše dežele čimprej normalne razmere, bo posvetila moja vlada svojo glavno skrb narodni prehrani, posebno prehrani siromašnih ljudskih slojev, in pomoči in preskrbi vojnih inva- Katoliške, pravoslavne in moslimske. 2) Tu misli posebno na bosenske razmere. lidov, obnovi opustošene in razdejane domovine, kakor tudi obnovitvi rednega prometa na kopnem in na morju, kar je prvi predpogoj za pravilni razvoj narodnega življenja. Najnujnejša in najvažnejša naloga moje vlade je sedaj, da doseže pri sklepanju svetovnega miru tako določitev naših državnih mej, da se bodo verno krile z etnografskimi — narodnostnimi — mejami celokupnega naroda ter da ne preide noben del naše zemlje v tujo last. V dosego uspeha je neobhodno potrebno, da zbere in zedini naša mlada drŽava vso svojo moralno in materialno moč. Neobhodno potrebno je, da postane njeno notranje življenje močno in silno. Zato poživljam vse dobre državljane in zveste sinove našega kraljestva, da pomagajo moji vladi z besedo, z delom in z zgledom pri njenem prizadevanju za ohranitev sedanjega miru in reda v domovini. To ni potreba samo za sedanjost, temveč je tudi naloga za bodočnost našega kraljestva. Naši plemeniti zavezniki in ves svet'so z utemeljenim občudovanjem in z resničnim priznanjem ocenili junaške napore in samozatajevanje moje vojske ter vztrajnost mojega naroda. Potrudimo se, da jim vse nudimo s tem, da pozabimo naša medsebojna nasprotstva in opustimo vse naše prepire, zgled treznega in zavednega naroda, vrednega, da živi in da dela v miru z velikimi prosvitljenimi narodi, katerim je bil sebi v čast in ponos hraber vojni drug in zvest zaveznik. Ohrab-reni po zgledih vzvišenega rodoljubja in požrtvovalnosti naših delavcev ter klanjajoč se grobovom naših junakov bova jaz in moja vlada neprestano in budno skrbela za rodbine vojakov, ki so, ovenčani z večno slavo, padli v krvavi borbi za udejstvitev zgodovinske misli in naloge našega naroda. V imenu svojega vzvišenega očeta in v svojem imenu pošiljam kraljevski pozdrav vsemu svojemu narodu, vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem. Bodi nam vsem srečno novo leto, v katerem se bo v imenu božjem razvila in za veke ponosno zaplapolala naša trobojnica, s slsrvo odičena, po vseh priznano in spoštovano znamenje našega kraljestva, sijajni dokaz neodvisnosti naše države; zaplapolala bo po vseh naših deželah, na vseh naših gorah, na vseh naših rekah in otokih, vsepovsod do našega sinjega morja. Napolnimo svoja srca s krepko vero v zdravo, močno in budno življenje našega kraljestva. Bog in duh naših prednikov in naših velikih mrtvecev naj bdita nad nami vsemi, naj nas hrabrita in krepita v vztrajnem, napornem in složnem delu za blagostanje in srečo mojega naroda. Dano v našem kraljevem dvorcu v Belgradu, dne 6. prosinca 1919. Aleksan der." Treba je bilo po teh demokratičnih besedah misliti na ljudsko zastopstvo. Ker naše meje niso bile še določene, so rekli, da ne more biti še volitev, akoravno so drugje že davno volili, pa tudi še ni bilo nič določenega. Polagoma se nam je začel vsiljevati dvom, če bo res vse tako demokratično kakor so nam obljubovali. Ta dvom je postajal čimdalje večji in je sedaj, ko to pišemo — koncem novembra — pokazal svojo popolno upravičenost. Ker se torej volitve niso mogle vršiti, kakor so nam rekli, so mislili na izhod iz zagate in so po številu prebivalstva itd. določili vsakemu delu države število poslancev ali predstavnikov; nam blo-vencem so jih prisodili 32 in te so si stranke po dozdevni moči razdelile med seboj. 1. marca 1919 so prišli prvič skupaj in začelo se je delovanje oziroma pričkanje ali spletkarjenje, in tega še do danes ni konec. Kakor so bili prvi dnevi Jugoslavije lepi, tako so nam poznejši postajali ostudni. Ne da bi kdo bil proti državi, a tisti stari srbski sistem spletk in lova za ministrskimi sedeži je prešel v novo državo in požrl najboljše moči. Saj niso mogle do pravilnega dela. Danes je ta minister vlado sestavljal, jutri drugi, odnehati ni hotel nihče, pri tem nam je pa mirovni svet trgal kos za kosom iz trupa domovine. V Belgradu za to ni bilo razumevanja. Ministrski stolček, izvoznica itd., to je Regent Aleksander; bilo glavno. Res žalostno! . . Pri nas Slovencih sta se takoj začetkoma pojavili dve struji: centralistična in avtonomistična. Prva pravi, da se nam bo najbolje godilo, ako dobimo vse ukaze iz Belgrada, ako belgrajska vlada nastavlja in odstavlja uradnike tudi v Sloveniji itd., sploh, ako je Belgrad vse, drugo pa nič. Potem b'i delali v Belgradu tako, kakor bi pristaši centralistične struje poročali tja, brez ozira na to, ali se tako početje strinja z željami in koristmi ljudstva. Torej bi bilo še malo hujše kakor pa preje, ko smo poslušali ukaze in povelja z Dunaja. Centralizem je nasilje. Drugi pa pravijo, da to ne gre, da smo Slovenci prosti, enakovreden del države, da smo v nekaterih potrebnih rečeh — vojaštvo, finance itd. — za skupnost, drugače pa ne, da si lahko sami uredimo svojo hišo, da je to naša sreča. Zlasti šolstvo nikakor ne kaže da bi ga uredili po vzoru Balkana. Nam se zdi ta rešitev vprašanja za Slovence najbolj primerna, smo res daleč pred brati Hrvati in Srbi in je težko iti v vsakem oziru isto pot. Bojimo se tudi, da se ne bi zalezel med nas oni način gospodarstva balkanskega, ko s podkupovanjem lahko vse dosežeš, po prislovici: roka roko umije. Nam, ki smo navajeni na zahodnoevropske razmere, to ne gre v glavo. In ker je Srbov in, Hrvatov toliko več kot nas Slovencev, bi naša odporna sila kmalu omagala, Balkan bi se pomaknil do Triglava in Špilja. Pa bi bilo bolje, da bi se Evropa pomaknila do Strumice in Bitolja. Glede vnanjih stvari naj omenimo praske na Štajerskem in Koroškem. Napravili smo veliko napako: takoj ob prevratu smo zasedli Maribor, kar je vse hvale vredno; a zasesti bi bili morali tudi Celovec in Beljak in nobena konferenca bi nam teh dveh mest ne odrekla, kakor nam tudi Maribora ni. Na Štajerskem smo se potem z Nemci pobijali, a potegnili nato demarkacijsko črto, o kateri moramo reči, da za Slovence ni bila slaba. Mirovna konferenca nam je pozneje to črto v splošnem odobrila. Največ zaslug za to ima dr. Verstovšek, ki je preko vlade kar na svojo pest imenoval Maistra za generala. To je sicer absolutizem, a tudi ta je potreben. Pa samo včasih, ne pa tisti omenjeni, ki prihaja iz centralizma. General je poverjeno mu nalogo prav dobro izpeljal. Nekaj drugega pri nas tudi ni prav. Ako se kdo postavi in kaj naredi, takoj imenujemo po njem trge in ulice, imenujemo ga častnim občanom itd. Pozneje se mu pa kaj ponesreči, in nas je sram pa gledamo, kako bi napako zbrisali. Primerjamo na Nemškem Hindenburga, pri nas Boroeviča in dr. Najprvo so Ljubljančani Boroeviča imenovali za častnega občana, potem so ga svečano izbrisali, sedaj jim pa zopet tudi to ni všeč. Dokler je kdo živ, je najbolje pustiti ga s takimi stvarmi pri miru, saj lahko potem njegov spomin častimo. To je veliko bolje in zdravo kakor pa da nas nazadnje glava boli. Pa seveda ne mislimo ravno na Maistra, temveč splošno. . Na Koroškem pa ni šlo tako lepo kakor na Štajerskem. Začetkom nam je,šla pšenica lepo v klasje, a zamudili smo pravo priliko, zapravili Celovec in Beljak. Tudi Italijani bi nam ne bili mogli Beljaka vzeti, ako bi bil enkrat naš. Prišla je amerikanska komisija in pomagala napraviti demarkacijsko črto, ki pa ni bila všeč ne temu in ne onemu. Vsak jo je hotel popraviti. Imeli smo pa smolo, bolje pripravljeni Nemci so nas začetkom maja izrinili iz Koroškega in vpadli tudi že na Štajersko. Bila je res prava žaloigra. Kar so Nemci počenjali, je bilo naravnost ostudno. Vendar so nam pa pravili, da se tudi naši vojaki niso obnašali povsod in zmiraj dostojno in hvalevredno. Tukaj bi zopet nekaj omenili: brezmejno posuro-velost našega vojaštva, ki se javlja zlasti v najgrših kletvinah. Odkod imajo to, ko so vendar v bistvu dobri? Mislil bi skoro, da od naše inteligence; smo večkrat samo civilizirani, zato pa tem manj kulturni. Koroško napako je bilo treba popraviti, Srbi so pohod organizirali. In hitro je šlo. Vkorakali smo v Celovec, zasedli zgodovinsko Gosposvetsko polje, bližali smo se Beljaku in Osojskemu jezeru. Tu so pa nastopili Lahi in rekli, da ne smemo naprej, češ, da je železnica Št. Vid-Beljak-Trbiž za Italijo življenjske važnosti. Ustavili smo se. Lahi so pa delali v Parizu še nadalje proti nam, zapustili smo Celovec in smo morali v mirovni pogodbi v St. Germainu pri Parizu priznati na Koroškem dva pasa: A in B. Izločili so Mežiško dolino in jo prisodili Jugoslaviji, sicer se pa slovenski del Koroške razdeli v dva dela — izvzemši beljaško okolico z Ziljsko dolino, ki so jo prisodili Nemcem brez ljudskega glasovanja, in pa Kanalsko dolino, ki pripade Italiji. — Večji pas so imenovali pas A, manjši pa pas B. Meja prvega na sever gre od Baškega jezera preko Drave do Vrbskega jezera, sredi po njem, nato po Glinici do Gline, potem proti vrhovom Svinške planine in nazaj doli proti jugovzhodu, tako da pride blizu Spodnjega Dravograda skoro do Drave. Tu se bo vršilo ljudsko glasovanje ali kakor pravimo z latinskim izrazom, plebiscit. Ljudstvo naj samo odloči, ali hoče biti v jugoslovanski ali nemško-avstrijski državi. Kraji severno od Vrbskega jezera in dalje proti vzhodu s Celovcem vred pa spadajo v pas B. Tudi tukaj se vrši plebiscit, a šele tri tedne po onem v pasu A. Do tistih časov je uprava v A jugoslovanska, v B pa nemško-avstrijska. Centralizem nam ljudstva na Koroškem ne bo pridobil. Plebisciti se vršijo tudi še drugje, tako v Šlezvigu med Dansko in Nemčijo, v Gornji Šleziji med Nemčijo in Poljsko itd. Pleblisciti*) — pravilni seveda — bi morali biti povsod, povsod naj ljudstvo odloči. Tako so nam ga pa vrinili v narodno manj probujeni Koroški, ne pripustijo ga pa v zavedni Goriški. Saj smo že rekli, da velja pravica samo za velike. Dobili smo pa Prekmurje in sicer kar tako, brez glasovanja. Dobra dežela, dobro ljudstvo, talentirano, velika pridobitev. Kako velika bo sicer Jugoslavija, danes ne moremo povedati. Ni še določena meja na severu, ne na zahodu; urejena je proti Bolgariji; manj na Ogrskem, zlasti ne v Baranji, o kateri se bodo v Parizu še enkrat posvetovali. O Trstu niso niti govorili, za Reko in okolico je bilo predlaganih gotovo že dvajset načinov rešitve. Italijanski pesnik d' Annun- *) Najlepši plebiscit je bil na Francoskem za Napoleona I. Tu je res ljudstvo govorilo; številke so preogromne, da bi mogli govoriti o odločilnih drugih vplivih: pri volitvah za konzula je dobil Napoleon 3,011.007 glasov, proti jih je bilo 1562; pri volitvah za dosmrtnega konzula je bilo razmerje 3,568.985 proti 8374, za cesarja pa 3,572.329 proti 2569! Kako razmerje! Tudi Napoleon III. se je dobro držal: izvolili so ga za cesarja s 7,924.189 glasovi proti 253.145. zio je porabil cincanje v Parizu in je Reko kratkomalo zasedel, sedaj že tudi Zader v Dalmaciji; na otokih so že itak Lahi. Kako bo, ne vemo, upamo ne preveč. Letos torej še ne moremo poročati o celotni Jugoslaviji, bomo pa drugo leto obširneje in jo bomo tudi malo popisali. Pa karto bomo pridejali, da bomo vedeli, kje smo doma. Nemčija. Naj reče kdo kar hoče, žalostna je pa usoda Nemčije le. Gotovo se še marsikdo spomni na 4. avgust leta 1914, ko je nemški državni zbor s takim navdušenjem sklenil vojsko proti Franciji in proti kateremukoli. Gospodstvo nad sicer malim našim planetom to je bil takrat cilj Nemčije. In kam je padla sedaj! Preje Berolin— Bagdad, sedaj pa Berolin—Monakovo. Nemci so dobro vedeli, kaj jih čaka v slučaju poraza, zato tudi dolgo časa niso hoteli in tudi niso mogli odnehati. Že 7. avgusta 1918 je pisal angleški list »Times": »Moralo Nemcev moramo zrušiti. Izguba zaupanja v svojo moč povzroči poraz. Sovražnik mora izgubiti vero vase in v svoje voditelje. Kakor hitro bo na Nemškem glede obrambe ne eno samo mnenje, ampak dvoje, tedaj se bo začela rušiti sovražnikova morala in tedaj bomo ravno tako hitro prišli za petdeset milj naprej kakor sedaj za pet." Isto je povedal 11. septembra Viljem sam, ko je govoril delavcem Kruppovih tovaren. V lanskem »Koledarju" smo povedali, kako hitro se je zasukala sreča, ko je stopila Amerika v boj in je prevzel vodstvo vse armade na zahodu francoski general Foch. Zopet moramo občudovati Angleže. Vedeli so, da je Foch najbolj zmožen, pustili so vse samo-ljubje v stran in so se odločili zanj kot vrhovnega poveljnika. Samo par besedi o fronti na zahodu. Amerikanci so 12. septembra prisilili Nemce, da so se umaknili iz loka pri Verdunu, ki so ga imeli zasedenega že od 29. septembra 1914. Sledili so na celi fronti ponovni napadi, Nemci so pustili mesto za mestom. Njihovih črt zavezniki niso predrli, so jih le potisnili nazaj. Padel je St. Quentin, padli Cambrai, Laon, Tourcoing, Roubaix, Lille, Douai. 18. oktobra so zapustili Nemci tudi belgijsko obalo z mestoma Ostende in Briigge. Strašni so bili ti udarci, drug za drugiip. Račun, da bodo rabili Francozi še 23 let — do leta 1941 — predno pridejo do Rena, ni veljal več. Vojaštvo je videlo, da vse junaštvo, ves napor nič več ne pomaga, trumoma je zapuščalo vojne črte ali pa prestopalo na sovražno stran. Polovica armade je pa prejkoslej vršila obupno svojo dolžnost, seveda brez uspeha. 26. oktobra so odpoklicali Ludendorffa, sledil mu je Groner. Kot izvrsten železničar je prevzel nalogo, da prepelje velikansko armado nazaj v domovino. Bojevali so se še kar nadalje, akoravno so se že davno vršila pogajanja za premirje. 7. novembra je prišlo nemško odposlanstvo, ki je imelo nalogo skleniti premirje, h generalu Fochu. Boji so pa trajali še do 11. nov.; tedaj se je ob enajstih zjutraj začelo 9. nov. sklenjeno premirje. Ko je vojska nehala, so imeli Nemci še Tournai, Maubeuge in Sedan. Kardinal Bourne, velik prijatelj Jugoslavije. Hindenburg se je 12. nov. poslovil od armade: „Do zadnjega časa ste odvračali sovražnika od naših mej. Naša vlada je morala sprejeti težke pogoje premirja. A pokonci in ponosno gremo iz boja, ki smo ga bili štiri leta proti celemu svetu." Je precej res. Nemce je premagala premoč ljudi in materiala. Zadnji dokaz njihove vojaške sposobnosti je bil pač ta, da so v štirih tednih — kakor je zahtevalo premirje — se umaknili od Skalde čez Ren. Vsak je mislil, da je to nemogoče. Tri^do štiri milijone ljudi z velikanskimi množinami oprave in zalog! Ker je navajala antanta za glavno zlo človeštva nemški imperializem in militarizem, so skušali previdni možje že pred polomom delovati v smislu spravljivosti in demokracije. Še bolj pa seveda, ko so se vedno bolj začeli kazati znaki razpada. Državni kancelar Hertling je 30. sept. 1918 odstopil, njegov naslednik je bil zmerni princ Maks Badenski. Imel je dva cilja: na znotraj omejitev cesarjeve moči in pa splošno parlamentarizacijo, na zunaj mir. Že 4. oktobra je zaprosil za premirje, 5. oktobra se je predstavil državnemu zboru in se v svojem govoru najodločneje priznal k demokraciji. Narodi na vzhodu naj si sami določijo svojo usodo, za Belgijo je ponujal odškodnino. Državni zbor je sklenil vse polno novih postav, ki so predvsem omejile moč vojaštva in jo poverile zastopnikom naroda. Cesar je koncem oktobra razglasil, da so prešle z novo ureditvijo razne njegove pravice na ljudstvo in da je trdna njegova volja pomagati pri novem delu. „Iz temne sedanjosti naj stopi narod s trdnim korakom v svetlo bodočnost." Maks je hotel ohraniti cesarstvo in dati Viljemu nekako tako vlogo kakor jo ima angleški kralj: to se pravi, ima naslov kralja, moči pa nobene. A razni nemiri na Nemškem, Wilsonova zahteva, naj se cesar odpove prestolu itd. so napotile socialiste k zahtevi, naj Viljem takoj odstopi, sicer izstopijo iz vlade. Ker so vrhtega 8. nov. oklicali v Monakovem republiko in je premirje 9. nov. objavilo hude pogoje, tedaj je cesar sklenil, da se odpovč prestolu, še 9. nov. Dva dni pozneje je odšel na Holandsko. Dne 5. dec. se je odpovedal tudi prestolonaslednik vsem pravicam do pruske in nemške krone. Tako so končali Hohenzollerci! Vsaj zaenkrat. Istega dne kakor cesar je odložil svoje posle tudi princ badenski in vladati so začeli socialisti. Revolucija na dan 10. nov. je bila skoro popolnoma nekrvava; 11. novembra se je nova vlada sestavila in 12. nov. je izdala oklic na narod, v katerem se postavi na popolnoma demokratično stališče z enakimi pravicami za vse. Takoj nato so začeli padati prestoli po vsej Nemčiji. Ustanavljali so se po ruskem zgledu delavski in vojaški sveti; berolinski svet je hotel vladati celi državi, odložiti volitve v državni zbor ali pa jih sploh preprečiti, češ, vsi parlamenti so se preživeli in prole-tarci — revni sloji — morajo prevzeti vlado neposredno. To pa seveda- večini naroda prav nič ni bilo po volji in tudi socialna demokracija je tako zahtevo odklonila. Saj je bilo pri nas precej podobno. Koliko dela je imela vlada, predno so se ji narodni sveti pokorili. Posebno oni glavni v Ljubljani. Socialna demokracija je rekla, da tako nasilstvo naravnost nasprotuje načelom demokracije. Nastane protiodpor, ki je gotovo toliko opravičen kakor prava revolucija. Vojaški in delavski sveti smejo biti samo začasni, dokler se ne snide državna skupščina. Seveda naglašajo ravno sedaj ruski sovjeti (sveti), da so današnji parlamenti zastareli in da bo treba nekaj movega. Vojaški sveti izven Berolina so odklonili sami vse, kar je bilo prehudo, zlasti stremljenje takozvanih špartakistov. Špartakus je bil voditelj rimskih sužnjev in borilcev v boju proti rimskim zatiralcem. Po njegovem vzgledu so napovedali špartakisti vsem onim, ki kaj imajo, boj na nož. V Berolinu in povsod po Nemškem so se začeli krvavi boji med zmernimi in skrajnimi socialisti. Nazadnje so se povsod končali z zmago zmernih oziroma parlamenta in ta je vodil potem mirovna pogajanja z antanto. Bilo je dosti žrtev, tako v Berolinu znani špartakist Liebknecht in njegova pomočnica Roza Luksemburg, v Monakovem pa vodja socialnih demokratov Kurt Eisner. Pojavi so danes povsod isti, samo druga imena slišimo. Začetkoma — po prevratu — so hoteli vpeljati nekateri popolno enakost imetja, vsega gospodarskega življenja; rekli smo jim boljševiki, komunisti, špartakisti itd. To je vse lepo; a če takim ljudem ne gre vse takoj lepo izpod rok, postanejo nasilni, največji absolutisti in so dosti slabši kakor najslabša monarhija. To nam je pokazala zlasti francoska revolucija pred dobrimi sto leti. Sploh ima tista revolucija vse znake današnjih časov, samo druga imena beremo. Nazadnje je par možiceljnov strahovalo celo Francijo; pomislimo samo na Robespierra. A vsaka prenapeta struna poči. Tako je bilo na Francoskem, tako na Nemškem in Ogrskem, tako bo na Ruskem. Popraviti in izboljšati se da, a izenačiti nikdar. To pa zato ne, ker nismo vsi enaki, nismo bili in ne bomo. Izenačiti se ne da v krvavi revoluciji, a tudi ne v popolnem miru in s soglasnim sodelovanjem vseh. Pa poslušajmo Lotarja Vendeja, ki nam pripoveduje, kako je postala v 11. stoletju Kitajska popolna socialističoo-komunistična država in kako se je kljub talentom, pridnosti in dobri volji nazadnje vse skupaj zrušilo. Pravi: „Vse državne uredbe, vse politične spremembe, kar si jih le moremo misliti — Kitajska jih je tekom svoje tisočletne zgodovine preskusila, odpravila in zopet preskusila. Ker je danes vse socialistično, bo marsikoga zanimala vest, da so Kitajci tudi že prav temeljito poskusili z uvedbo socialistične države in da so že pred devetsto leti teoretično in praktično hoteli izvesti racio-nalistično smer mišljenja, to se pravi: vpeljati popolno enakost in s tem čudovito harmonijo gospodarskega življenja, enako blagostanje za vse ali pa vsaj »največjo srečo največjega števila". Po neki revoluciji, ki je dosegla svoj višek v anarhistični pijanosti, kakor jo danes tako pogosto opazujemo, so se obrnili od brezumnega razdi-ranja k poskusu praktičnega socializma. Njegov znanstveni utemeljitelj je bil gospodarski in zgodovinski učenjak Vangganke. Nekateri so tega pametnega in energičnega moža imenovali prednika Karla Marxa. Njegove misli in zaključki so popolnoma isti kakor jih ima Marxova socialistična teorija. Njegove misli, ki jih je zbral v nekaki enciklopediji, so dobile ogromno število pristašev. Samo v njem so videli moža, ki bi deželo lahko dvignil iz splošne bede in zmede. Tudi cesar in vlada sta se dala prepričati od Vanggankeja, ki je obljubil pri izvedbi svojih gospodarskih in kulturnih idej vsem enako srečno življenje. Leta 1079. so mu poverili v svrho izvedbe njegovih socialnih preuredb vodstvo državnih poslov; imej je na razpolago vsa sredstva države, da uresniči obljubljeno harffionično državo enakosti. Začel je svoje delo z neupogljivo energijo. Njegov Koledar 1920. 7 princip je bil ta, da je država edini posestnik in oskrbnik vsega imetja, zato naj bo pa tudi edini kmet, tovarnar in trgovec; država naj odločuje o potrebah in zmožnostih vsakega posameznika, naj zadovolji prve po svoji razsodnosti in naj si zagotovi zmožnosti za svojo službo. Naj ne bo več ne bogatih in ne revnih, samo neko srednje blagostanje. Večina ljudstva se je z navdušenjem oprijela idej drznega preosnovalca, in njegove nauke so začeli takoj z vso delavnostjo spreminjati v resničnost. Vangganke je monopoliziral -najprvo zemljo, da bi zagotovil prehrano. V vsakem okraju so postavili izvršilne svete, ki naj bi vsako leto razdelili zemljo, katero je bilo treba obdelati, in pa semensko žito. Vsa žetev je bila last države, ki jo je razdelila po potrebi in po številu ljudi. Da bi dobil potrebni kapital za izpeljavo svojih reform in da bi ob enem odpravil premoženjsko neenakost državljanov, je naložil bogatim poseben posestniški davek. V nabiranju kapitala, v bogastvu posameznikov je videl Vangganke vzrok vse socialne bede; in da bi odpravil zasebno bogastvo in preprečil novo, je podržavil obrt, trgovino in denarni promet. Če vlada popolna enakost imetja, tako je sklepal Vangganke, bosta naenkrat izginili nevoščljivost in sovraštvo, sploh vse strasti, ki jih rodi posest in bogastvo; in ustanovilo se bo povsod in samoobsebi lepo moralno življenje. Petnajst let je bilo Vanggankeju dovoljenih, da je popolnoma preosnoval dež«lo in vse njene državne, pravne in verske naredbe. Vsa uprava je delovala v njegovem smislu, a vse je bilo zastonj. To pa zato, ker je cela njegova socialistična smer idej bila zgrajena na napačni podlagi, na domnevanju namreč, da so vsi ljudje enaki, enih in istih misli in želja, iste volje itd., država pa da je samo vsota takih ljudi z enakimi mislimi in čednostmi. Na nepoznanju osnovnega nauka, da so ljudje po naravi različna bitja, temelji napačni račun kitajskega učenjaka. Primerjaj Rousseauja in njegove nauke! Ker ni bilo nagiba lastnega pridobivanja, je šlo delo v vseh panogah rakovo pot, pa hitro. Žetev je bila vedno manjša, trgovina ni prinašala nikakega dobička, obrtni izdelki so bili slabi in pomanjkljivi. Vsak je delal samo toliko, kolikor je neobhodno moral. Beda in pomanjkanje sta strahovito rastli. Lenoba je triumfirala, vsak se je zanašal na državo, ki je dolžna, da pomaga vsakemu do srečnega in brezskrbnega življenja. Vanggankejev socialni sistem je bil popolnoma pravilno sestavljen, od začetka do konca, a načrt se je moral izjaloviti, ker postava ne more spremeniti različnosti oseb in značajev. Smrt cesarjeva, ki je bil prepričan pristaš Vanggankejevih socialnih reform, je strmoglavila tudi njega. Le malo časa je še živel, vendar toliko, da je videl nemožnost svojih idej. Od njegovih naprav in reform ni ostalo skoro nič. Tako bo z vsako komunistično državo." Razmotrivati nadalje potek notranjepolitičnega življenja v Nemčiji nima pomena. Otresla se je komunizma in je sedaj zmernoso-cialistična država. Kako bodo veleindustrijo socializirali in prilagodili novim zahtevam, o tem premišljujejo najbistroumnejše glave. V zunanji politiki je za Nemčijo najhujši udarec podpis miru začetkom maja 1919. Do takrat so se prerekali, kar še ni preveč v primeri z obsežnostjo in važnostjo vprašanj. Samo glavne točke mirovne pogodbe: Nemčija prizna neodvisnost Nemške Avstrije in pa stare meje Češke, tako da so sudetski Nemci ločeni od nje Odstopi poljski del Zapadne Pruske, Poznanjsko in del Gornje šlezije'— itu so pozneje določili plebiscit, ki se pa do danes še ni izvršil —. Južna in vzhodna meja Vzhodne Pruske proti Poljski se določi potom ljudskega glasovanja. Gdansko in njegova neposredna okolica postaneta svobodna država. Meje z Luksemburško in Švico so one izza avgusta 1914. Francoska meja je ona, kakor je bila dne 13. julija 1870, toda s pridržkom glede saarske kotline. — Saarska kotlina je silno bogata najboljšega premoga in torej za Francijo zelo važna, kajti ta ga ima zelo malo —. Mejo med Nemčijo in Dansko določi ljudsko glasovanje. — Člen III. določa, da se Nemčija odpove starim pogodbam, ki ustanavljajo Belgijo kot nevtralno državo, določajo njene meje itd. ter vnaprej odobrava vsako izpremembo, s katero hočejo zavezniki nadomestiti te pogodbe. Glede Luksemburga prekliče Nemčija razne pogodbe in konvencije, ki jih je bila sklenila z velikim vojvodo Luksemburškim, in priznava, da je Luksemburška s 1. januarjem 1919 prenehala biti del nemške carinske zveze. — Glede levega brega Rena se določi, da Nemčija na 50 km širokem pasu vzhodno Rena ne sme imeti ali graditi nikakih utrdeb. Kot odškodnino za porušenje premogovnikov na severnem Francoskem in kot plačilo na račun poravnave za povzročeno škodo odstopi Nemčija Franciji popolno posest premogovnikov v saarski kotlini z vsemi pripomočki, z vsem orodjem in vsemi obstoječimi napravami. To ozemlje bo upravljala komisija, ki jo imenuje zveza narodov. Prebivalstvo bo lahko izvolilo lasten parlament. V vsakem delu, ki bi ga Nemčija zopet dobila, bo morala nemška vlada francoske premogovnike kupiti za ceno, ki se bo primerno določila. Ako se kupnina ne izplača tekom Šestih mesecev, pride ta del definitivno v francosko posest. — Nemška kolonija na Kitajskem — Kiajčov z mestom Tsingtov — bo odprta mednarodni uporabi. — Člen VII. določa, da se od Nizozemske zahteva izročitev bivšega cesarja Viljema in ustanovi posebno sodišče, kjer bo vsaka izmed petih velesil imela po enega sodnika. To sodišče bo izreklo svojo sodbo po načelih mednarodne politike in bo imelo nalogo določiti Viljemu kazen, ki jo bo smatralo za pravično. Pa so vsi enaki. Nemčija je odgovorna za vso škodo, ki je nastala vsled vojske. Kot prvi korak za popravo te škode mora Nemčija v dveh letih plačati dvajset milijard mark v zlatu, blagu ali v drugi obliki. Komisija za poravnavo škode bo preiskala nemški davčni sistem. — Glede nemške trgovinske mornarice priznava nemška vlada pravico zaveznikov do zahteve po povrnitvi vseh trgovskih ladij, tono za tono, kakor tudi vseh ribiških ladij, ki jih je uničila ali poškodovala vojska. Nemčija izroči zaveznikom vse nemške trgovske ladje nad 1600 ton ter polovico vseh ladij med 1000 in 1600 ton, nadalje eno četr-tinko nemških ribiških parnikov in drugih ribiških ladij. — Točka XIV. našteva jamstva zaveznikov za izvedbo mirovne pogodbe. Nemško ozemlje zapadno Rena in mostišča zasedejo čete antantnih držav za dobo petnajst let. Ako Nemčija vestno izpolnjuje mirovne pogoje, se zavezniške čete po petih letih umaknejo iz dotičnega ozemlja, tako tudi s kolinskega mostišča. Drugi deli, med temi koblensko mostišče, se izpraznijo po preteku desetih let, ostale pokrajine, med temi monguško mostišče, po petnajstih letih. Ako Nemčija po preteku petnajstih let izpolni vse obveznosti, ki jih nalaga mirovna pogodba, se bo zasedbena armada takoj zopet umaknila. — Člen XV. določa, da Nemčija priznava popolno veljavnost mirovne pogodbe in vseh dogovorov, ki jih antantine države sklenejo s prejšnjimi zaveznicami Nemčije, se strinja s sklepi glede Avstro-Ogrske, Bolgarije in Turčije in priznava države, ki so nastale na ozemlju njenih bivših zaveznic. Pogoji so težki, pa še vseh navedli nismo. Francoski listi so nam obširno poročali, kako so se sestali v palači Trianon v Ver-saillesu pri Parizu zastopniki antantnih držav in izročili mirovne pogoje nemškim odposlancem. Častna stotnija je bila postavljena pred palačo in prihajali so, drug za drugim. Tako Francoz Clemen-ceau, Srb Vesnič, Amerikanec House, Anglež Balfour, Francoza Tar-dieu in Berthelot, Amerikanec White in nato Wilson sam, potem pa še Italijana Orlando in Sonnino in razni drugi. Nemški minister za zunanje posle, grof Brockdorff-Rantzau, se je pripeljal za njimi, spremljal ga je neki drugi nemški delegat. Grof je bil bled in je imel stisnjene ustnice. Ko je stopal po stopnicah gori, so se pripeljali v treh kočijah še ostali nemški odposlanci. Sluga jih je peljal k vratom dvorane, v kateri so bili zbrani gospodje antante, odprl vrata in jih naznanil z besedami: »Gospodje nemški pooblaščenci." Clemenceau je nemške delegate zelo osorno nagovoril, ni bil niti za las boljši kakor najslabši nemški generali. „Tu ni kraj in tukaj ni časa, da bi mnogo besedičili. Pred seboj imate zastopnike zveznih držav, malih in velikih. Več kot štiri leta so neomajno vztrajale v tej kruti vojski, ki jim je bila vsiljena. Prišla je ura resnega obračuna. Vi ste nas zaprosili za mir. Pripravljeni smo ugoditi Vaši želji. Ta zvezek, katerega Vam bo izročil gospod generalni tajnik mirovne konference, vsebuje pogoje, katere smo določili. V svrho proučenja njegovega besedila se Vam seveda dovoljujejo vse potrebne olajšave in ugodnosti, kakor to zahteva vljudnost, ki je svojstvo vseh civiliziranih narodov. Da spoznate moje mišljenje še od druge strani, Vas moram opozoriti tudi na to, da smo si ta drugi versailleski mir, ki bo predmet naših pogovorov, priborili za previsoko ceno, da ne bi bili mi vsi brez izjeme trdno odločeni, doseči z vsemi sredstvi vsakršno zadoščenje, do katerega imamo pravico. Imel bom čast, razložiti gospodom pooblaščencem način postopanja, katerega smo se držali pri pogajanjih. Ako bo potem kdo od gospodov želel kaj pripomniti, bo seveda imel pravico do besede. Ustnega razpravljanja ne bo in vse morebitne pomisleke bo treba predložiti pismeno. Nemški pooblaščenci imajo 15 dni časa, da predlože svoje pripombe, ki morajo biti pisane v francoskem ali v angleškem jeziku. — Glavne točke mirovne pogodbe so: Zveza narodov, geografične meje Nemčije, določbe o raznih evropskih političnih problemih, ki se tičejo Belgije, Luksemburške, saar-ske kotline, Alzacije-Lorene, Avstrije, Čehoslovaške, Poljske, Vzhodne Pruske, Danske, Helgolanda, Rusije in novih držav, ki so nastale na ozemlju Rusije, priznanje vseh novih držav v Evropi. Potem slede politične določbe, ki se tičejo izvenevropskih vprašanj, predvsem določba, ki zahteva, da se mora Nemčija odreči svojim kolonijam in svojim interesom v Siamu, Liberiji, Maroku, Egiptu, Turčiji, Bolgariji in na Kitajskem. Nato pridejo določbe, ki urejujejo vojaška, pomorska in zrakoplovna vprašanja, določbe o vojnih ujetnikih, o odgovornosti, o obnovi in povračilu, o finančnih in gospodarskih vprašanjih, o pristaniščih, vodnih cestah in železnicah, o zrakoplov-stvu, o organizaciji dela, o jamstvih in okupaciji gotovih pokrajin. Končni odstavek se peča z izvršitvijo premirja, dokončanja vojske in z mirom splošno. — Preden bo potekel omenjeni rok petnajstih dni, bodo imeli nemški delegati priliko, predložiti svoj odgovor oziroma staviti razna vprašanja glede navedenih točk. — Najvišji svet bo proučil predložene pomisleke in bo nato odgovoril nemški delegaciji pismeno. Pri tej priliki bo določil tudi rok, do katerega bo morala nemška delegacija dati svoj končnoveljavni odgovor. Razume se, da v slučaju, ako nam nemški pooblaščenci odgovore že v dveh, treh, štirih ali petih dneh, ne bomo čakali petnajst dni, ampak bomo odgovorili takoj. Da ne tratimo časa, se bo začela razprava kakor hitro mogoče, seveda v obliki, katero sem navedel. Ako kdo želi še kakega pojasnila o tem predmetu, mu bomo radi na razpolago, kakor hitro bo prevod dovršen." Zveza narodov, ki je tu omenjena, je delo Wilsonovo. Hoče, da bi živeli vsi narodi kot bratje na svetu. Povabili so, kakor vidimo, v to zvezo tudi Nemce, ki so povabilo sprejeli. Kako se bodo počutili! Zveza narodov se ne bo držala, nismo rojeni za to. Clemenceauju je odgovoril nemški zastopnik prav primerno in lepo. Glavni stavki so tile: „Gospodje! Globoko se zavedamo slovesnosti naloge, zaradi katere smo se zbrali tukaj in ki obstoji v tem, da čimprej osrečimo svet s trajnim mirom. Ne vdajamo se nikakim napačnim mislim o dalekosežnosti našega poraza, o naši onemoglosti. Dobro nam je znano, da je sila nemških vojsk zlomljena. Vemo tudi, kako globoko je sovraštvo, ki nas obdaja tu, in slišali smo ravnokar zmagovalce staviti strašne zahteve, zmagovalce, ki hočejo predložiti račune nam premagancem in nas obenem kaznovati kot krivce. Od nas zahtevate priznanje, da smo edini krivci vojske. Tako priznanje bi bilo v mojih ustih laž. Seveda, nočemo trditi, da je Nemčija na izbruhu te vojske popolnoma brez vsake krivde. Postopanje prejšnjih nemških vlad je morebiti res pripomoglo k nesreči, toda odločno moramo zanikati, da nosi Nemčija sama breme odgovornosti. Nihče od nas vendar ne bo trdil, da je nastal povod za to nesrečo še le v trenotku, ko je avstro-ogrski prestolonaslednik padel kot žrtev morilca. Tekom zadnjega polstoletja je imperializem vseh evropskih držav naravnost zastrupljal mednarodni položaj. Nastala je bolezen v Evropi, bolezen, ki je dosegla v svetovni vojski svoj višek. Ruska mobilizacija je odtegnila državnikom možnost ozdravljenja in položila odločitev v roke vojaških činiteljev. V vseh nam sovražnih državah se je javnost zgražala nad grozodejstvi, katera je baje Nemčija zagrešila tekom vojske. Tudi v tem oziru smo pripravljeni priznati krivice, katere smo zagrešili. Nismo prišli semkaj, da bi zmanjševali odgovornost mož, ki so bili kolovodje vojske v političnem in gospodarskem oziru, ali pa, da bi tajili pregreške proti mednarodnemu pravu. Ponavljamo izjavo, katero smo slišali o početku vojske v nemškem državnem zboru: Belgiji se je zgodila krivica in to krivico hočemo popraviti. Kar se pa tiče načina vojevanja, pa ni grešila edino le Nemčija. Vsak evropski narod pozna dejstva ali pa osebe, katerih se spominja le nerad. Nočem odbijati očitkov z očitki, toda ako se zahteva pokora ravno od nas, potem ni treba pozabiti raznih okol-nosti pri sklepanju premirja. Trajalo je šest tednov, preden smo ga dosegli. In trajalo je šest mesecev, preden smo zvedeli za mirovne pogoje. V vojski, kjer gre ne samo za zmago, ampak tudi za narodni obstoj, in ki ustvarja strastno in razburjeno razpoloženje, ni nikako izredno čudo, ako pride tuintam do pregreškov proti narodnemu pravu. Na stotisoče nebojevnikov, ki so poginili v Nemčiji po enajstem novembru vsled blokade, je bilo umorjenih s hladno premišlje-nostjo, potem ko je bila zmaga za naše nasprotnike že dobljena in zajamčena. Mislite na to, kadar govorite o odgovornosti in pokori. Samo nepristranska preiskava, samo nevtralna komisija, pred katero bi mogle govoriti vse glavne osebnosti te drame in kateri bi bili dostopni vsi arhivi, bi bila zmožna, da dožene stopnjo odgovornosti vseh onih, ki so se udeležili vojske. Mi smo zahtevali tako preiskavo in ponavljamo to svojo zahtevo. Na tej konferenci, kjer stojimo popolnoma osamljeni pred ogromnim številom svojih nasprotnikov, vendar nismo brez vsakega obrambnega sredstva. Vi sami ste nam preskrbeli zaveznika: pravico, ki nam je zajamčena v temeljnih načelih miru. Vi ste se v dobi med 5. oktobrom in 5. novembrom 1918 odrekli „miru sile" in ste napisali na svoje zastave mir pravice. Načela predsednika Wilsona so ustvarila obveznost za obe bojujoči se stranki, za Vas kakor tudi za nas in za naše bivše zaveznike. Nekatera izmed teh načel zahtevajo od nas težke žrtve v narodnem in gospodarskem oziru. Toda temeljna prava vseh narodov so vendar zajamčena v tem programu. Na njegovi strani je ves svet in noben narod ga ne bo mogel kršiti brez kazni. Našli nas boste vedno pripravljene k razmotrivanju mirovnih predpogojev ira tem temelju, in to s trdnim namenom, zgraditi v sodelovanju z Vami, kar je bilo porušeno, in popraviti vse zagrešene krivice, v prvi vrsti one, ki jih je pretrpela Belgija. Pokazati hočemo človeštvu nove cilje političnega in gospodarskega napredka. Ker je cilj, ki ga zasledujemo vzajemno, sprožil naravnost ogromno število nalog, bomo morali najpoglavitnejše točke kolikor mogoče hitro odkazati posebnim komisijam izvedencev v pretres, na temelju osnutka, katerega ste nam predložili. Razen tega bo ena naših nalog upostava mednarodnega varstva življenja, zdravja in svoboščin delavskih slojev. Za najnujnejšo nalogo pa smatramo obnovo Belgije in onih pokrajin Francije, ki so bile zasedene po naših četah in opustošene po vojski. Mi smo se slovesno obvezali, da to napravimo, in smo odločeni držati to obljubo v domenjenem obsegu. V to svrho je potrebno, da sodelujejo z nami tudi oni, ki so bili dosedaj naši nasprotniki. Tega dela pa ne moremo dovršiti brez tehnične in finančne pomoči zmagovalcev, pa tudi Vi ga ne morete zmagati brez nas. Obubožana Evropa mora želeti, da se obnova izvrši s čim najpopolnejšim uspehom in s čim najnižjimi stroški. Ta želja se ne more izpolniti drugače, kakor da se na jasen in praktičen način zedinimo o metodah, katerih se moramo pri tem delu posluževati. — Izvedenci obeh strank bodo morali razmotrivati vprašanje, kako bo nemški narod mogel zadostiti svojim finančnim obveznostim, ki se nanašajo na obnovo in katere je priznal sam, ne da bi se zrušil pod težo tega bremena. Ta nevarnost grozi resno in bi utegnila imeti nepreračunljive posledice, pred katerimi se morajo pravočasno zavarovati tako zmagovalci kakor premaganci. Edino sredstvo za to je, da se prizna brez pridržkov socialna in gospodarska vzajemnost narodov in da se ustanovi zveza svobodnih plemen. — Gospodje! Vzvišena ideja, da se potom ustanovitve zveze narodov rodi iz najgrozovitejše nesreče, ki jo pozna svetovna zgodovina, najveličastnejši napredek v razvoju človeštva, je bila zasnovana in se bo udejstvila. Šele tedaj, ko bodo imeli k zvezi narodov prost pristop vsi, ki so dobre volje, bo ta cilj dosežen, in šele tedaj bomo mogli reči, da oni, ki so padli v tej vojni, niso žrtvovali svojega življenja zaman. Nemški narod je v svojem lastnem interesu pripravljen vdano nositi svojo težko usodo, toda samo, ako ne izpodkopujete onih temeljev miru, na katerih se je dosegel sporazum. Mir, katerega ne bi bilo mogoče opravičiti v imenu pravice pred svetovnim sodiščem, bi izzival proti sebi vedno nov odpor. Nihče ga ne bi mogel podpisati z mirno vestjo, ker bi bil tak mir neizpeljiv in nevzdržljiv. Nihče ne bi mogel prevzeti za izpeljavo takega miru jamstva, ki mora biti v bistvu podpisa. Listino, katero ste nam izročili, bomo vzeli v pretres z dobro voljo in s trdno nado, da bomo mogli mirno podpisati končni rezultat našega sestanka." Ko je grof dr. Brockdorff-Rantzau dokončal svoj govor, ga je vprašal predsednik Clemenceau: „Ali imate še kaj pripomniti?" Načelnik nemške delegacije je odgovoril: „Ničesar več." Nato je predsednik zaključil sejo. Pogoje so potem pretresali in rešetali, v splošnem je pa ostalo vse tako kakor je antanta zahtevala in Nemci so morali pod jarem. Kako so se posamezne točke izvršile, o tem bomo pa drugič poročali. Da bi ostale antantine čete petnajst let na nemških tleh, o tem se nikomur niti ne sanja ne, najmanj menda še antantarjim samim. Njihova največja bojazen je ta, da bi se združila Nemčija z okrepljeno Rusijo. To bi bila sila, ki bi ji ves ostali svet ne bil kos. Da se bo Nemčija gospodarsko kmalu opomogla, o tem danes ne dvomi noben razsoden človek več. Največ jo bo zadrževalo pomanjkanje premoga, ker izgubi saarsko kotlino in pa skoro gotovo tudi Gornjo Šlezijo, ki pripade Poljski. Vsekakor je Nemčija še danes moč, s katero je treba zmiraj računati. Pa tudi računajo. Svoje nezadovoljstvo z mirovnimi pogoji so, kakor omenjeno, izrazili nemški mornarji s tem, da so pognali vojno brodovje v zrak, v morskem zalivu Scapa-Flow. Antantarji so admirala Reuterja zato hudo napadali, a ta se izgovarja, da je ravno takrat potekalo neko novo premirje — 21. junija —, da torej ni vedel, kaj bo z brodovjem, da ga pa naravnost sovražnikom izročiti ni hotel in ni mogel. Tako je Nemčija, hoteč gospodariti celemu svetu, podlegla in bila ponižana. Njen padec je samo opomin današnjim gospodarjem sveta, naj bodo pametni in previdni, ker jih lahko doleti ista usoda. Pa ne bodo in zgodilo se bo z njimi ravnotako kot z Nemčijo. Toliko časa se bo to ponavljalo, dokler ne bodo narodi sami govorili drug z drugim. Pa kje smo še? Mirovna konferenca. Seveda takoj začetkoma velik prepir: kje se bodo zastopniki narodov sešli, da se pogovorijo o miru? Nazadnje so se zedinili za Pariz. Francozom je šlo tudi za to, da diktirajo Nemcem mir ravno tam, kjer so ga diktirali leta 1871. Nemci njim. Z vsemi izvedenci vred je štela konferenca nazadnje okoli 3000 oseb. Razprave je otvoril predsednik francoske republike, Poincarč, sredi januarja. Govor je bil na las podoben vsem drugim te vrste. Nemci so zakrivili vse, drugi nič. — Omenimo, da vlada Francijo sedemnajst kapitalistov in da so bili ti vsi za "vojsko, kakor so kapitalisti sploh. — Rekel je tudi: „Tuintam je udarjalo na naše uho rožlanje verig zasužnjenih narodov in nas klicalo iz stoletnih ječ na pomoč." Govor je bil nazadnje lep in gotovo je Poincarč tudi dobro mislil. Za predsednika je bil izvoljen znani »francoski tiger" Clemenceau (izg. Klemansd). Najprvo so se pogovarjali antantarji sami med seboj, že zato, da bi jih pozneje svet videl složne. Reše-tali so pogoje, ki jih bodo stavili raznim državam. Potem so pa klicali zastopnike premaganih in pa novonastalih držav po vrsti pred sodni stol. Z zvezanimi rokami so morali " ti poslušati obsodbo, malo so godrnjali, potem se pa vdali. Nasilje, ki so ga dotlej podtikali samo Nemcem, se je preselilo, ne, se je pokazalo tudi pri naših »prijateljih". Nam Jugoslovanom konferenca ni bila preveč naklonjena. Iskali smo razna pota, da bi se nam godilo bolje; svečano smo sprejemali Francoze in Angleže, od navadnega kapitana gori do vplivnega kardinala Bourna, celo naš knezoškof Bonaventura je moral v Pariz itd. Malo je pomagalo, ljubezen antante do nas se kar nič ni hotela ogreti. pariški imperialisti so delali po svoje; imperialist je imperialist, pa naj govori nemško ali francosko ali angleško ali karkoli. Najbolj je proti nam nastopala Italija, takoj za njo Francija; najbolj se je zavzemal za nas Wilson, pa v tolpi tulečih psov ni mogel prav do besede. Bil je preje že na Laškem in je kljub svečanim sprejemom tam doli prinesel mirno kri v Pariz.. Polagoma so začeli priznavati nove države. Našo tudi. Tudi Perzija nas je priznala, kar je moralo vsakomur privabiti smeh na ustnice. Do sedaj, ko to pišemo, razprave še niso končane. Vsak dan določijo nov datum za konec, a ga ni in ga ni. Mi bi morali poročati o napol dovršenih zaključkih in bi jih morali drugo leto zopet popravljati; zato bomo raje pozneje podali celotno sliko. Samo par besedi. Usodo Jugoslavije poznamo, pogoje za Nemčijo tudi. Na severu Nemčije je Danska; 1. 1864. sta ji Avstrija in Prusija iztrgali Šlezvig in s tem tudi veliko dansko govorečega prebivalstva; v tem pasu se bo vršil dvakratni plebiscit ali glasovanje ljudstva. Rusija je obstojala iz prave Rusije in iz obrobnih pokrajin.. Te so se proglasile za samostojne. Ne bo držalo, prej ali slej bodo morale stopiti v zvezo z Rusijo, samostojnost bo le delna. Narava tako hoče. Najbolj zase je še Finska; nekaj je bilo smešno: ko se je Nemčija že potapljala, je moral finski državni zbor voliti za kralja nekega nemškega princa — sedaj je tam seveda republika. O Ukrajini in njeni pripadnosti k Rusiji smo govorili že lansko leto. V pravi Rusiji se pa bije hud boj med boljševiki in zmernimi; te podpira antanta, pa premalo. Sedaj so boljševiki zmagovalci, od Petrograda pa notri do Vladivostoka na daljnem azijskem vzhodu; samo malo izjem je vmes, zlasti tam, kjer so še čehoslovaške čete. Poljska bo zopet samostojna, pa ne bo tako velika kakor so Poljaki sanjali; hočejo ji dati nekako obseg iz leta 1815. To je pa zelo malo. Priklopih ji bodo tudi nemške pokrajine, glej odstavek „Nemčija". Za mesto Gdansko pa še ne vemo natančno. Čehoslovaška je republika, seže daleč notri na Ogrsko, na jugu do Donave. Ogrska je prikrajšana, da se Bogu usmili, na vseh koncih. Zahodni deli pripadejo Avstriji, severni Čehoslovaški,, vzhodni in deloma južni kraji Rumuniji, drugi del juga pa nam. Hudi so bili boji na Ogrskem doma, dolgo časa je vladal tam komunist Bela Kun. Sedaj so na krmilu zmernejši državniki. Rumu ni j a je zelo zelo velika, dosti večja kakor je zaslužila po svojih uspehih. Cela Erdeljska, večji del Banata, Bukovina, Besarabija! Bo med večjimi in ne med srednjimi državami. Bolgarija je reva;: že leta 1913. so jo prikrajšali, sedaj pa še bolj! Vzeli so ji rob na meji proti Jugoslaviji in pa dohodne kraje do Egejskega morja. Zagotovili so ji sicer prosto trgovino na jug, a to ni nič; po tuji zemlji trgovati je zmiraj neprijetno, kljub vsem zagotovilom in pogodbam. Grška bo pa večja kot doslej; nekaj dobi od Bolgarije, nekaj pa: od Turčije v Aziji. Veliko so govorili o podonavski federaciji, to se pravi o zvezi držav, ki težijo proti Donavi: Čehoslovaška, Rumunija, Bolgarija, Jugoslavija, Avstrija in Ogrska. Avstrija in Ogrska sta zelo zato, ker bi moralo v taki državi gospodarsko in z njim vred pozneje tudi politično težišče preiti na Dunaj in v Budimpešto, ki sta kakor nalašč za to. Iz istega razloga so pa druge države proti federaciji, razen Bolgarije, ki bi že vsled svoje oddaljene lege ne trpela. Naše mnenje: prej ali slej bo nastala velika podonavska država, narava tako hoče. Turčijo v Aziji si bodo razdelili, pa še zmiraj ne vedo natančno, kako; Perzija bo odslej angleška kolonija in najbrže tudi Afganistan. VKavkaziji je nastalo nekaj samostojnih republik, ki bodo pa tvorile pozneje dele velike ruske zvezne republike. Kitajski se slabo godi, vedno ji hočejo kaj odŠčipniti; sedaj si Japonska lasti nemško kolonijo Kiavčov in ves bogati polotok Šantung. Kitajska bo to prebolela kakor je že kaj hujšega. Nemške otoke v Tihem oceanu si bodo razdelili Japonci in Avstralci. Nemške kolonije v Afriki delajo zaveznikom velike težave, vsak bi jih rad. Tudi o njih bomo še govorili. Višarska begunka pri angelu na Dobrovi. (Fot. Fr. Homik.) Vzvišena begunka — višarska Mati božja. Spisal župnik Josip Rozman^ vetovna vojna je nam Slovencem uničila dvoje najbolj priljubljenih svetišč: Sveto Goro pri Gorici in Svete Višarj e. Sv. Višarje je verolomni Lah začel obstreljevati dne 16. kimavca 1915 in polagoma razdejal častito naše svetišče. A čudodelno podobo Matere božje so rešili že prej in shranili v samostanu oo. frančiškanov v Mariboru. Na željo duhovščine ob koroško-štajerski meji in slovenskega ljudstva ter po odredbi slovenskega generalnega vikariata v Dobrlivasi so častito podobo prenesli v romarsko cerkev Sv. Križa in Matere dobrega sveta nad Spodnjim Dravogradom ali Trabergom. m * platna ali pa kože, kateri je odrezan in prirejen tako, da prsa dobro po- ~ krit a, izreži v sredi luknjico, da bode prsna bradavica prosta, in položi ° £ N ta košček, dobro namazan z angleškim mazilom, na prsa. Če se otok še tag ni začel gnojiti, zginila bode šena v nekoliko urah. Ce se je pa bolno mesto že začelo gno-jiti ter so se spustili mehurčki, vzemi večji z angleškim mazilom namazan kos platna, da se $ & pokrijejo vsi bolni deli prsi. Vsakih sedem ur namaži platno vnovič z angleškim mamilom, ^ > N ker ga vlaga, katera tece iz bolnega mesta, razkroji. V nekoliko dneh bode ponehalo gno-jenje. Da se ozdravijo rane, zadostuje, da se angleško mazilo vsakih 24 ur spremeni. Prsa — vselej visoko zaveži! To bolezen dobe prav često porodntce, pa se zato to zdravljenje toplo priporoča, da se tako preprečijo neizrečne bolečine, in aa se zamore otrok na naravni g način hraniti. Da se bolezen ne pokaže, naj se rabi to angleško mazilo precej v početku ob p.— g porodu. Mrzlice prvih dni so lahke, mlečne žile ostanejo odprte in mati brez vseh bolečin c « w otroka hrani. — c Rano pri prsni bradavici zdravi aagleško mazilo prav hitro, samo prsa je treba o o vselej, predno se otrok k prsim vzame, dobro očistiti. .Sd, o/o Ko se otrok odstavi, ker mleko ne more odtekati, se tudi često in prav lahko "a pojavi bolezen. Angleško maiilo iz centifolija, vsakih 24 ur obnovljeno, bolezen hitro ozdravi. £ Razne stare rane, bolne noge, otekle noge ozdravi angleško mazilo skoraj v vseh >»o slučajih popolnoma. c S a? Pri ranah, če si se vsekal, vbodel, vrezal, pri ranah od stiska in strela, obnovi angleško mazilo iz centifolije, če rana močno krvavi, vsakih 4*—6 ur, ali pa tudi kasneje. Angleško mazilo iz centifolije ohrani rano svežo in čisto, prepreči postanek tenkih kožic, katere ovirajo*ozdravljenje, in ozdravi rano od znotraj. Rana ne ozdravi preje, dokler < £ niso iz nje izvlečeni vsi bolni sokovi in pa stekleni ali pa leseni koščki, pesek itd., Če so >"£.5" bili v rani. Angleško mazilo iz centifolije odstrani vnetje, blaži bolečine in deluje izvrstno. Pri vseh nateklinah in mehurjih, katerim je početek gnojenje, angležko mazilo_____ | 5T o pomaga in odstrani vnetje. £ J ^ »■o g: Če se ti napravi kukec alipazanohtnica, deni vsakega večera in jutra na g ' p a dotično mesto angležkega mazila iz centifolije, zveži in omotaj bolj na hlapno ud v čisto ° 2 o » platno in, gnoječa se rana na roki ali nogi bode ti hitro ozdravela. ng 3 Če se ti n apravijo mehurji in rane na nogah, ponehala bode bolečina, če — ^JJ! rabiš angležko mazilo iz centifolija, rane ozdravijo v nekoliko urah, če miruješ in zoptt >.£ - > 2.o- lahko nadaljuješ svoje potovanje. Noben turist ne bi smel biti brez angleškega ma- 0.0:=* 5 g žila iz centifolije. p ^ 5 g Opekline, bodisi od vrele vode, ali pa od olja ali ognja, namaži lahko z angležkim _ | -t 2. mazilom, obnovi isto vsake 4 ure, omotaj bolni ud z vato, kasneje obnavljaj mazilo vsakih Z c c , 8—12 ur in opeklina bode skoraj ozdravljena. Angležko mazilo iz centifolije mora se preje «u N o ^o male segreti, da se lažje opeklina namaže. 5 c.2 > Pri ozeblinah, katere nisi v začetku dobro zdravil, kaj dobro deluje angleško 1/1 > ^ ; °?B: mazilo iz centifolije, če se vsakih 12—24 ur obnovi. — i Pribolnikih, katere boli dolgo ležanje, prežene bolečine angleško mazilo iz cen- & £ 1 ' - tifolije, katero naj se namaže na večje, mehke kožnate kose. g" > E n Natekline na vratu, znotraj in zunaj, če pokladaš na vrat vsakih 12 ur angleško 'C.Orj 3 mazilo iz centifolije, ozdravljene bodo kmalo. > £ Pri otrocih, kateri dobe po cepljenju kakor razne prišče, mehurčke, če jim teče 2 0 iz ušes itd., ni boljšega sredstva, kakor angleško mazilo. Bolna mesta bodo hitro ozdravela, „, če pokladaš gori kožnate krpe, namazane z angleškim mazilom iz centifolije. S. Ysa naročila naj se naslove: "SI « 1 Lekarni I. Thicrrya- „pri angelju varhu" v Pregradi, Hrvatsko. MI £ O. Kakor bomba učinkujejo nizke cene,, krasna izbira in najboljša kakovost moje ogromne zaloge sukna, kamgarna in hlačevine za moške obleke, volne, ce-firja, modrovine in pisane tkanine za ženske obleke; šifona, belega in pisanega platna za razno perilo, pod-n. I0gej dodatkov in raznega manufakturnega blaga, in ako se še ne verjame, pišite takoj še danes eno dopisnico na veletrgovino in razpošiljalno R. Stenmecki, v Celju štev. 311, Slovenija, po vzorce in cenik, katere se vsakemu pošljejo prosto. V ceniku, kateri ima čez tisoč slik in ga ni treba vrniti, najdete čudovito nizke cene od moških, ženskih, deških in otročjih oblek, bluz, kril, hlač, čevljev, perila, denarnic, nogavic in tisoč drugih predmetov. Ne zamudite! Zaloga ogromna! Cene čudovito nizkeJ na debelo in drobno za polje in vrt priporoča Sever & Komp., Ljubljana. Pišite po cenounik. Kupuj emo suhe gobe in vse vrste domačih pridelkov. V zalogi Družbe sv. Mohorja v Prevaljah se dobijo še sledeče knjige: Naslov knjige Za ude I Za neude broš. vez. K broš. vez. K Knjige nabožne vsebine. Jeruzalemski romar. S podob. Dva snopiča vkup 4'30 8 i0 5'20 Einspieler: Jedro katoliškega nauka .... 410 610 410 — Kazalo za »Slovenske Prijatelje« . . 2'40 — 2'40 Krščanski nauk: Od blagoslovil . 370 870 370 Kristusovo življenje in smrt. 2 dela, 2. izd. . 10 80 25 80 14 — Križana usmiljenost ali Življenje sv. Elizabete 4 80 8 40 5 50 J. Kosec: Krščansko-katoliško nravoslovje. . 410 — 410 Dr. A. B. Jeglič: Mesija. 1. in 2. zvezek vkup . . 4 80 11-80 570 J. Šmuc: Nebeška krona. 2. izd..............4'80 8 40 5'50 Pamet in vera. 1., II. in III. del, vsaki po . . . 3'40 5'80 3'90 » » » vez. v platno, vsaki del po — ; 8'40 — A. Lesar: Prilike p. Bonaventure. 2. izdaja . . 3 20 5 60 370 Razlaganje cerkv. leta ali Slovenski Goffine . 87 0 22 10 11 90 M. Lendovšek: Slomšeka Pastirski listi . . . 3'20 5'60 3 70 V boj za temelje krščanske vere! I. knjiga . 340 580 390 V tem znamenju boš zmagal! S podob. . . . 340 840 390 Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji . 3'60 6— 410 Zgodbe sv. pisma. S pod. 18 zv. vkup..........10-30 — 38 — » » » Vsak zv. (razen 1., ki je pošel) 3'80 — 4'30 » » » vez. v polusnje z rd. obrezo, I. in II. del vkup ... — 10210 — » » » vez. v celousnje z rd. obrezo, I. in II. del vkup) ... - 15010 - Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa . 3 20 — 3 70 Življenje svetnikov. Stara izdaja. I. in II. del vk. 15'10 3210 19 50 Zorfe: Življ. svetn. Nova izd. 1. in 2. zv., vsaki po 3'60 6"— 410 Ansprachen und Predigten. Trije zvezki vkup 3'40 — 340 9'40 610 870 28'-10'60 1370 10-60 7-30 890 7-10 23-90 710 7-30 8-90 7-50 110- 158 — 36-50 7-50 Molitveniki. Baraga: Dušna paša. Z večjimi črkami . . Rozman: Slava Gospodu! Z vel. črkami . . Godec: Lurška Mati božja....... Karlin: Priprava na smrt....... Košar: Nebeška hrana. I. ali II. del, vsaki po Pristov: Vir življenja in svetosti . . . . Skupoli: Duhovni boj......... Škufca: šmarnice (1886)........ Hockenmayer: Sveta spoved...... Pagani: Presv. Rešnje Telo...... Pajek: Sveti Jožef.......... Podgorc: Evangeljska zakladnica . . . . Seigerschmied: Krščanska mati..... — Sveta družina...... Volčič: šmarnice (1892)........ Walter: Sveti rožni venec....... Žgur: Marija Devica Majnikova kraljica . ud neud ud neud ud neud broš. rd. ribr. zl. obr. K K K K K "j K 3-80 4-30 8-30 880 11-8013-30 3-80 4-30 8-30 8-80 11-8013-30 3-40 3-90 7-90 8-40 11-4012"— 3-40 3-90 7.90 8-40 11-4012"— 3-40 3-90 7-90 8-40 11-40 12"— 3-40 3-90 7-90 8-40 11-40 12.— 3.40 3-90 7-90 8-40 11-4012-— 3-40 3-90 7-90 840 11-4012"- 310 3-40 5 60 5-90 9-10 9-40 310 3'40 5-60 590 9-10 i 9-40 310 3-40 5-60 5-90 910 9-40 310 3-40 5-60 5-90 910 9-40 310 3-40 5-60 5-90 9-10 9-40 310 3-40 5-60 5 90 910 9-40 310 3'40 5-60 5 90 910 9 40 310 3-40 5-60 590 9-10 9-40 310 3-40 5-60 5-90 9-10 9-40 V zalogi Dru2be sv. Mohorja v Prevaliah se dobijo še sledeče knjige: Naslov knjige Za ude Za neude broš. vez. broš. vez. k k k k Kmetijstvo. Naravoslovje. Anton Kosi: Umni kletdr. S podobami .... Gospodarski nauki. S pod. 1. knjiga .... Naše škodljive rastline. S pod. Pet zv. vkup . Poljedelstvo. S podobami. Trije snop. vkup . . Umna živinoreja. S pod. I. in 11. knjiga vkup . Umni kmetovalec. 2. in 3. snopič, vsaki po . . Živali v podobah. 11. zv.: Ptice (1. zv. je pošel) . 4-80 5-10 14-60 810 6-50 4-20 610 8-40 8-70 24-50 1680 14-30 550 5-80 17-29 11-30 7-80 460 710 10 60 10 90 27i0 20--1560 Pesmarice ln pesmi. Lovrenčič: Brstje iz vrta slovenskega pesništva Cecilija. 2. izdaja. I. ali 11. del vsaki po . . . Slovenska Pesmarica. I. ali II. del, vsaki po Gregorčič: Poezije. S podobami ...... » » » zlata obreza . Medved: Slovenske legende. S podobami . . 5-10 5-10 5-10 650 510 8-70 11-90 8-70 1250 26'— 8 70 580 580 5-80 870 5-80 10 90 12-60 1090 13-80 27 30 10-90 Potopisi. Zemljepisl. Trunk: Amerika in Amerikanci. Ilustr. in vez. Avstralija in nje otoki. S podobami .... Bezenšek: Bolgarija in Srbija. S podobami . . Lavtižar: Pri severnih Slovanih. S podob. . . Dr. Karlin: V Kelmorajn. S podobami . . . . Starfe: Kitajci in Japonci. S podobami .... Podobe iz misij, dežel. Spod. 1. zv. (2. je pošel) 3-40 3-40 3-40 3-40 320 320 33"-580 5-80 5-80 5-80 5-60 560 3 90 3-90 3-90 390 3-70 3-70 33--7-30 7-30 7-30: 730 7-10 710 Poučne ln zabavne knjige. Kneipp : Domači zdravnik. 5. izdaja. S podob. Dr. Vedenik: Kako si ohranimo ljubo zdravje. S pod., 1. in 2. zvezek, vsaki po...... »Kres«, leposloven in poučen list. VI. letnik 1886 Dr. Tavčar: Slovenski pravnik. Pet snop. vkup . 5-40 3-10 11 90 7-50 12-30 5-50 17 90 14-50 610 3-40 11-90 10-40 13"- 5-80 17 90 17-40 Meško: Mladim srcem. S pod. I. in II. zv., vsaki po Utva in Mira: Pravljice. Z izvirnimi slikami . . Meško: Na smrt obsojeni? Dram. slika v 3. dej. Stritar: Lešniki, Jagode, Zimski več. Vs. zv. po — Vsaki zv. v platno vezan po 4-80 480 5-10 4-80 1230 12-30 11-40 8-40 12-30 5-50 550 5i0 5-50 13'-13 — 11-40 1060 13 — Zgodovina. Cerkvena zgodovina. L, II. in III. del, vkup . . Andrejka: Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1876. S podobami. Dva snopiča vkup . Dr. Gruden: Zgodovina slov. naroda. 1., 2., 3., 4., 5. in 6. zvezek, vsaki po......... 5-10 4-80 5-40 15-10 9-80 9- 6-10 5-60 6-10 16-10 10-60 11-20 Slovar. Janežič-Hubad: Slovensko-nemški slovar. 4. izd. 17-20 33-70 1720 33-70 I zalogi Družbe sv. Mohorja v Prevaljah se dobijo še sledeče knjige: Naslov knjige Za ude Za neude broš. vez. broš. vez. )j šhsh k k k k ji ..... j Povesti In Slov. Večernice. Dr. Franc Zbašnik: Boj za pravico..... — » » » v platno vez. Josip Jurčič: Deseti brat. Z izvir. slik. 2. izd. . Janez Cigler: Deteljica. 4. izdaja...... Fabijola ali Cerkev v katakombah. 3. izd. . . . F. Val. Slemenik: Izdajavec. 2. izdaja..... Val. Slemenik: Križem sveta. 2. izdaja .... Mati božja dobrega sveta. 2. izd...... Dr. Franc Zbašnik: Na krivih potih..... Janez Cigler: Oglenica. 3. izdaja...... Lčsar: Perpetua ali afrikanski mučenci. 2. izd. . Zbašnik-Malograjski: Pisana mati..... Fr. Milčinski: Ptički brez gnezda...... Razne povesti............. Dr. Ivo Sorli: Sorodstvo v prvem členu . . . Fr. Detela: Svetloba in senca....... Jan. Vošnjak: Troje angelskih češčenj. . . . Dr. Franc Detela: Trojka......... Ivan Lah: Uporniki........... Engelbert Gangl: Veliki trgovec...... Zbašnik-Malograjski: Za srečo....... Ivan Vuk (Starogorski): Zorislava..... Josip Kostanjevec: življenja trnjeva pot . . . Slovenske Večernfce 41'., 42., 43., 44., 49., 51., 52., 53., 55., 57., 59., 61., 64., 68. in 72. zvezek. (Vsi drugi so razprodani.) Vsaki zvezek po — v platno vezane 3-40 5i0 4-20 4-80 4-70 4-20 3- 3- 4-20 480 4-70 3'20 3'-4"-320 3-— 4-70 4-80 3-20 470 450 3- 4'50 5-80 8'40 12-70 7-80 8-40 8-30 7-80 5-40 5-40 7-80 8-40 8-30 5-60 5-40 6-40 5-60 5-40 830 8-40 5-60 8-30 8-10 5-40 8-10 12- 3-90 5.80 4-50 5-50 5-10 4-50 3-20 3-20 4-50 550 5-10 3-70 3-20 5'-3-70 3-20 5i0 5-50 3-70 5i0 480 3-20 480 730 890 1330 810 10 60 8-70 810 5 60 5-60 8-10 1060 8-70 7-10 560 740 7i0 5-60 8-70 1060 7-10 8 70 8-40 5-60 840 12-30 Življenjepisi. Koledarji i. dr. Dr. A. Medved: Anton Mart. Slomšek, knezoškof lavantinski.............. P. Fl. Hrovat: Franc Pire, oče umne sadjereje in Dr^L.^Vončina": Friderik Baraga, slov. škof v Ameriki, 2. izd. . • • • • • • • : • . • M. Pirnat: Juri baron Vega, slovenski junak in učenjak............... 3'40 2-80 3-20 2-60 5-80 5-20 5-60 5-- 3-90 3-3-70 2-80 7-30 540 7-10 520 Koledar za leto 1902, 1903., 1904, 1906, 1907, 1911, 1912., 1913, 1915. in 1916, vsaki po . . Koledar za leto 1920 ........... 2-80 4-- 5-20 6-40 3-5-- 540 7-40 Šolske knjige. Sket-Wester: Slovenska čitanka I.; prvi razred srednjih šol. 5. izdaja. 1913. . . . . • • • • Anton Kržič: Zgodovina sv. katoliške cerkve za srednje šole. 1904 .......... _ v platno vezana Sket-Podboj: Slov. Sprach- und Ubungsbuch izide o Veliki noči. "^Pl — 8-80 550 8-50 — 880 5-50 8.50 Nazna ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V CEL II 1825/*, Častiti gospodje poverjeniki naj blagovolijo letos knjige tako razdeliti, da dobi vsak družbenik pete knjig, namreč: 1. Koledar za leto 1920. 2. Katoliška cerkev. 3. Življenje svetnikov, 2. zvezek. 4. Sorodstvo v prvem členu. 5. Kako si ohranimo ljubo zdravje, 2. snopič Razen koledarja smo druge knjige razposlali čč. poverjenikom že pred božičem 1919. Vsak družbenik naj prejme svoje knjige v ti dekaniji ali župniji, v kateri se je vpisal. Na poznejše izpremembe stanovališča se pri toliki številu družbenikov ni moglo ozirati. Vse stroške (za poštnino, voznino, tovornino it< katere imajo čč. gg. poverjeniki za pošiljatev denarja za prejem knjig, morajo jim družbeniki povrniti. Vsakemu zavoju so priložene vpisovalne pole prihodnje leto. Vpisovalne pole naj se po končani nat z denarjem vred franko dopošljejo zanesljivo 5. aprila 1920 na naslov : Družba sv. Mohorja Prevaljah. Nabira udov naj se blagovoljno prične takoj oddaji letošnjih knjig in sklene z mesecem marcem. Dosmrtniki naj se vsako leto zglase pri g r verjeniku, po katerem žele v jeseni dobiti knjige velja posebno za tiste kraje, kjer je več gg. poverjenike Na prepozna oglasila ali naročbe brez denarja po družbenih pravilih družba ne more ozirati. Prevalje, meseca febiuarja 1920. Družbeni odbor. Hrv.: Siečanj; srbsko: Janyap; češko: Leden. Godovi in nedelj, evangeliji 1 Zn. 1 Četrtek NovoSleto. Obrez. Gosp. ^ 2 , Petek Makarij, op.; Martinijan. ipflf 3 | Sobota Genovefa, dev.; Salvator, sp. Ko je bil Herod umrl. Mat 2,19—23. Nedelja PondeVj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota V osmini N. 1. Ime Jez. Telesfor, papež-mučenec. @ Sv. Trije kralji. Razgl. G. Valentin, škof; Krišpin, škof. Severin, opat; Erhard, škof. Julijan in Bazilisa, muč. Pavel, pušč.; Agaton, papež. ** 2 Dvanajstletni Jezus v templu. Luk. 2,42-52. 11 Nedelja 12! Pondelj. 13 ! Torek 14 Sreda 15 četrtek 16 Petek 17 Sobota 1. po Razgl. Gosp. Higin, p. Ernest; Arkadij, mučenec. Veronika, dev.; Bogomir. ( Feliks Nolanski; Hilarij, škof. Maver, op.; Makarij Vel., p. Marcel, pap.; Ticijan, šk. Anton, pušč.; Sulpicij, škof. 3 O ženitnini v Kani Galileji. Jan. 2,1-11. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek 24: Sobota 2. po Razgl. G. Sv. Petra st. Knut; Marija in Marta, muč. Fabij.in Boštj.; Majnrad, op. Neža, devica mučenica. © Vincencij, Anastazij, muč. Zaroka Mar. Dev.; Emerenc. Timotej, šk.; Babila, muč. sZ sZ jfi 4 Jezus ozdravi gpbavega. Mat. 8,1-13. 25 Nedelja 3. po Razgl. G. Izpr. Pavla. 26 Pondelj. , Polikarp, šk.; Pavla, vd. 27 Torek ; Janez Zlatoust, cerkv. učen. 28 i Sreda Zožim, p.; Julijan, škof. j) 29 četrtek j Frančišek Sal.,šk.; Konštant.'flf 30 Petek Martina, devica; Janez, šk. 31 Sobota Peter Mol., spozn.; Marcela. 1F? Izpremeni lune. ® ščep dne 5. ob ii'85 (lepo). C Zadnji kraj. dne 13 ob i'ii (mrzlo). © Mlaj dne 21. ob 6'27 (sneg). ]) Prvi krajec dne 28. ob 4"38 (lepo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje vodnarja jft dne 21. ob 9"04. Dan zraste za 1 uro 0 min. Dan je dolg 8 ur 21 minut do 9 ur 21 minut.