—    122   —
Iz Noviga mesta.
Kakor v drugih krajih naše dežele, so bile tudi v Novim mestu v ponedeljik 1. tnal. serp. nove sodne gosposke z očitnim in ustnim ravnanjem vpeljane.
Prav veselo in slovesno* je bil zato ta dan obhajan. Častitljiva duhovšina, vojaški in uradni nadstojniki s svojimi podložnimi, meščanska straža prav lepiga junaškima obnašanja, sploh vsi meščanje so se praznovanja tega dneva z pravo prijaznostjo vdelcžili. Pri slovesni sv. maši v kapiteljski cerkvi se je bila sošla velika množica ljudi vsaciga stanii, in vidilo se je iz vsih pobožnosti, de je vsak dober dar le od zgoraj pričakovati.
Po končani službi božji so se c. k. uradniki opremljeni od množice podali v poslopje nove deželne sodnije, ker je gosp. predsednik žl. Scheuchenstu el v očitnim velikim zbirališu s krepko, prijetno besedo razložil visoko pomenljivost dneva spolnjenja cesarske obljube, storjene v §. 103 deržavne vstave; je priporočil uradnikam no-
vih sodništev natanjčno, neoskrunjeno dopolnovanje njih dolžnosti ; se zahvalil pričijočim, za toliko prijazni sprejem, in podbudil vse k zaupljivi pripomoči v čast in korist naše avstrijanske domovine
Po gosp. predsedniku je nastopil, cesarski pravdnik gosp. Dr. Lušin z nagovoram v našim domačim jeziku, kar se je toliko bolj prileglo, ker je bil ravna teržni dan in zato velik shod od vsih strani novomeške okolice, in ker se je bilo v zadnjih časih tudi neko po-željenje, samoblastno sebi pravico storiti, med ljudstvam pokazalo. Nasloneči se na besede gosp. predsednika je gosp. cesarski pravdnik tudi visoke pomembe dneva opomnil, ter tako naprej govoril: „Vpeljanje pa novih sodnih oblast, gospodje moji! je dolgo zaželjeni sad sedanjiga mirniga stanu avstrijanskiga cesarstva. Vsim vam je znano kako so se od predlanjskiga leta zbirali strašni viharji in grozovite vremena nad Avstrije ob-nebju. Zunanji in znotranji nje sovražniki so si bili v roke segli, de hočejo podkopati in razdjati mogočno drevo, ukoreninjeno že od sto in sto let. — Tode na po-miglej Vsigamogočniga so se razsuli vsi ti čemi oblaki; spet je zasijalo solnce veselja; in kakor ogenj zlato žlindre čisti, ravno tako se je vzdignila Avstrija iz nesreče mogočna, očišena, prerojena."
55Drugači pa tudi ni moglo priti po poti večne previdnosti; saj je nazadnje vender še vselej obveljala dravična reč; in na pravico je pa ravno zidano in vterjeno prekrasno poslopje avstrijanskiga cesarstva. Že ranjcimu Cesarju Francu neumerjočiga spomina je bil izvoljivni prigovor leta: Justitia regnorum fundamen-tum, to je: poglavitni steber kraljestev je pravica."
„In komaj so bili enmalo potihnili predrečeni hudi viharji, so že tudi naš Cesar Franc Jožef spoznali eno nar pervih potrebnosti: vstanoviti in vpeljati nove postave in nove sodne oblasti. — Ampak grozno težko in ostrašljivo je bilo to delo. Tode z veseljem in serčnostjo so se ga poprijeti Njegovi neutrudeni ministri in drugi visoko zasluženi možje; in glejte dopolnjena je volja Cesarja, doveršene so lepe naprave v sodnih rečeh.a
;;Od današnjiga dneva so začete in vpeljane nove sodne oblasti, pri kterih bo zanaprej imel vsaki svojo pravico iskati. Bodi bogatin, bodi revež, bodi visocigar bodi niskiga stanii: vsacimu se bo delila le ena sama, gola, čista pravica. Zatorej pa naj bo vsakteri ojstro s varjen, ne sam sebi pravice jemati, naj bo že za karkoli hoče. —¦ Ako kdo eniga druziga kakšniga hudodelstva ali prestopka kriviga misli, naj ga naznani in izroči postavnim gosposkam. Sej gre vsaki sodni oblasti, in tako tudi meni kakor cesarskimu pravdniku in mojim namestnikam posebna dolžnost in pravica, hu-dodelnike kakor hitro je mogoče dati prijeti, obsoditi in zasluženi kazni ali strafingi podvreči. — De se tedaj nobedin ne prederzne segati samolastno v opravila cesarskih oblasti, zakaj težko in naglo bo padla roka pravice na vsaciga, kdor jo žali."
wVender gospodje moji! danes vpeljane sodne gosposke niso samo za strah hudobnimu; one so tudi močna podpora vsim pravičnim in poštenim ljudem, so zavetje zapušenim vdovam, so pribežališč revnim sirotam, katerim očete namestujejo. Upamo tedaj z božjo pomočjo, de bodo lete nove sodne naprave deželi dober sad prinesle. In zato pa tudi mislim, de se spodobi skazati gorečo hvaležnost našimu skerbnimu in milostljivimu Cesarju Francu Jožefu. S čem pa hočemo skazati leto našo hvaležnost drugači kakor z nepremakljivo, skalnato zvestobo proti Njemu in celi Njegovi veličastni hiši. Sej vsaki med nami nosi v svojim sercu z zlatimi čerkami zapisane une prežlahtne besede, ktere so nas sedanji svitli Cesar pred dvema mescama na krajnski meji izgovorili
—' 123   —
govorili rekoč: ^Serčno me veseli stopiti v tisto deželo, ktere  zvestoba se ui omajala  tudi v naj hujših časih."
;,In leto, gospodje moji! bo veljalo tudi zanaprej in zavseiej od cele naše krajnske dežele^ in sosebno od te prijazne dolenske strani. Gotovo tedaj zadenem nar serčnejsi misli vsaci^a med nami, če zdaj svoj glas povzdignem in iz globočine serca zakličem: Naj nam Bog še dolgo ohrani našiga milostljiviga Cesarja; — naj še dolgo in srečno živijo naš dobrotljiv oče, Franc Jožef!"
Na te besede je zadonelo serčno ;)Živijo" od vsih strani, in razšlo se je zbirališe polno veseliga zaupanja v srečno prihodnost naprav blagoserčnosti našiga milostJiviga Cesarja.                                            R.....