4 2001
68
V)Z GOJA IN
IZOBRAŽEVANJE
Ministri so podprli zamisel o okrepljenem
sodelovanju na evropski ravni in ponovno potrdili
pomen, ki ga pripisujejo evropskim konferencam kot
forumom za izmenjavo informacij in izkušenj, da se
okrepi Evropska izobraževalna hiša. Predstavniki
Slovaške republike so izrazili pripravljenost, da
organizirajo v Bratislavi naslednjo evropsko konferenco,
ki naj bi bila med španskim predsedovanjem. Španija in
Evropska komisija sta pozdravili to ponudbo in
povedali, da soglašata s sodelovanjem s slovaškimi
organi pri organizaciji tega dogodka.
Tatjana Jurkovič,
Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport
A D O R N O
OBJEKTU
O GLAS
ŽELJE
u
<
£*£
O
IX.
U
O
Theodor W. Adorno, 1999, Sound Figures, Stanford:
Stanford University Press, 229 str.
Theodor Adorno je brez dvoma eden najboljših
poznavalcev glasbe. V knjigi, ki je pred nami, je
(ponovno) prepričljivo pokazal, kako kulturna
industrija, kot jo je sam imenoval, spreminja glasbo v
vsakdanje klišeje, ki se prilegajo vremenu, obleki ali
razpoloženju. Glasba je zaradi tega vse bolj trivialno
ozadje človekovega vsakdanjega življenja, ki ima vsaj
tri ideološke funkcije, kot zapiše Adorno.
Prva ideološka funkcija glasbe je manifestacija lažne
ali napačne zavesti. Ta funkcija je pravzaprav druga
stran zgodbe o psihološkem človeku in njegovem
preprostem odnosu do glasbe. Ne le vsakdanji ljudje,
ampak tudi »glasbeni strokovnjaki« so prepričani, da
ima glasba nalogo razvedriti, zabavati, pomiriti človeka.
Glasba, pravijo (ne brez patosa), pove več kakor besede,
sega človeku najgloblje v srce, iz njegove podzavesti
izvablja zatrta čustva, skrbi za človekovo dobro počutje.
Celo t. i. glasbeni terapevti prisegajo na glasbo in njene
»zdravilne« učinke. Glasba naj bi vsekakor imela veliko
skupnega s človekovimi občutki, z emocijami, afekti,
razpoloženji, umetnik pa naj bi bil nekakšen psiholog,
ki ve, kako ravnati z njimi.
Adorno se s tako preprosto razlago glasbene
funkcije nikakor ni strinjal. Seveda nas to ne preseneča,
saj je bil izjemen poznavalec ne le glasbe, ampak tudi
psihoanalize, filozofije, sociologije, umetnosti. Njegov
pogled je bil tako širok, da že zaradi njega ni mogel
pristajati na sveto preproščino uporabne psihologije,
BI KOT
ki verjame v človekovo osebnost, pozitivne vibracije,
ozaveščanje podzavesti, manipulacijo s čustvi ipd.
Adorno je zavračal tako psihologijo in pokazal,
daje glasba mnogo več kot le kulisa, ki naj skrbi za
dobro počutje psiholoških ljudi. Glasba, pravi, človeka
zadeva v njegovem bistvu, ki pa ni psihološke narave,
ampak je družbene in ontološke. To pomeni, daje
človek najprej in bistveno družbeno bitje, ki živi v
družbenem polju, to pa ni rajski vrt, ampak je polno
neenakosti, nepravičnosti, korporativnega nasilja nad
posamezniki in posameznicami. Glasbenik bi se kot
družbeno bitje tega kratko malo moral zavedati.
Druga funkcija, ki jo ima glasba, je trivializacija
družbenih konfliktov. Glasba je zaradi tega preprosto
orodje, ki naj ljudem pomaga pozabiti na grobi vsakdan,
v katerem so pogosto poniževani, zatirani ali
izkoriščani. Sprostijo naj se ob zabavni ali lepi glasbi, ki
jim vsaj za trenutek pričara nekaj iluzij, zaradi katerih
se bodo bolje počutili. Zjutraj bodo tako ali tako morali
oditi v kruto realnost, na delovno mesto, kjer bodo zopet
prenašali nasilje, neumnosti ter izkušali nemoč.
Adorno je ostro zavrnil ideje o lepi glasbi. Za njega
je glasba lahko samo dobra ali slaba. Vse drugo so
pridevniki, ki so sijih izmislili psihološki ljduje, da jim
ne bi bilo treba misliti, kaj glasba sploh je. Pri tem gre
vsekakor za določeno [miselno] lenobo, ki jo »lepa«
glasba samo še podpira.
Tretja funkcija, ki jo ima večina glasbe, je
oblikovanje ponarejene ali lažne pomiritve. Če
človeško bitje ne more narediti veliko, da bi se družbeno
nasilje nad njim zmanjšalo, naj se vsaj navidezno

69 2001 XXXII VZGOJA IN IZO
pomiri. Pri tem mu bo pomagala glasba: iz njega bo
izvabila prijetne občutke, blage misli in dobrodejna
čustva, ga zazibala v lažno pomiritev s svetom in seboj,
nato pa ga odnesla v prečudoviti svet iluzij. Iz njih se bo
sicer kmalu prebudil, toda morda nikoli ne bo pomislil,
daje vse skupaj le lažnivo in goljufivo manipuliranje.
Seveda pa je Adorno poznal razloček med dobro in
slabo glasbo, kot smo že omenili. Tri funkcije, o katerih
smo na kratko spregovorili, ima slaba glasba, medtem
ko dobra glasba nastaja povsem drugače.
Globalno vzeto, nadaljuje Adorno, ima dobra glasba
pomembno funkcijo, ki ni nič drugega kot diverzija
(str. 4). Seveda že vidimo, kako se [psihološki] ljudje,
navajeni na prijaznost pastoralne oblasti, prijemljejo za
glasbo in pljuvajo po Adornu. Toda ne pozabimo, daje
avtor učenec Albana Berga ter izjemni poznavalec
avtoritarne osebnosti, njene narave ter funkcije.
To pomeni, da ni govoril kar brez premisleka, ko je trdil,
daje bistvena funkcija glasbe diverzija.
Adorno je predobro vedel, da navadna ali slaba
glasba, ki služi kot kulisa za dnevno dogajanje, od
poslušalca ne terja ničesar. Ne terja nobenega
mentalnega napora, ne vznemirja ga. Taka glasba je
skrajno preprosta: ko zaslišite prve akorde, že veste,
kaj bo sledilo in kako se bo vse skupaj končalo.
Slaba glasba je klišejska, taki pa so tudi psihološki
ljudje: v postvarelem svetu so narejeni po modelih.
Grozljivo ni to, da so ljudje drugačni, ampak to, da so
tako neverjetno podobni drug drugemu.
Diverzija, o kateri govori Adorno, je natančno
premišljen koncept glasbenega dogajanja. Dobra glasba
ne zadovoljuje človekovih želja in ni oblika pogojevanja,
tako kot je Pavlov pogojeval svoje pse [vse to lahko
opazimo pri slabi glasbi], ampak je način opozarjanja na
iracionalnosti sveta (str. 145), v katerem živi človeko
bitje. Glasba zaradi tega ni narejena za zabavo, ni
narejena »kar tako«, ampak ima jasno določeno nalogo,
ki jo ima tudi sicer umetnost. Ta naloga ali dolžnost je
etična: premagovati standardne strategije, ki jih
uporabljajo ljudje; te strategije so odpori. Diverzija je
zaradi tega naperjena proti standardnim strategijam, s
katerimi ljudje navadno zavračajo vse, kar je novo ali
jim kakorkoli »ne leži«.
In etično dejanje Adorno razume tako, dajo poveže
z idejo refleksije in avtorefleksije, za katero pravi,
daje ključna razsežnost skladateljevega dela (ibid.).
Toda v tej perspektivi zopet ne smemo reči, da glasbeni
drži zrcalo, s katerim odseva družbeno dogajanje.
Taka ideja je prekratka, da bi razumeli Adornov koncept
refleksije. Taje namreč gesta, operacija, ki jo na
glasbenem materialu naredi skladatelj, narediti pa jo
mora tudi poslušalec. Govorimo o dolžnosti, ki ni brez
prisile. Torej že govorimo o premiku iz pastoralnega
sveta, ki hoče biti za vsak ceno prijazen, pri tem pa ne
vidi in ne prepozna lastnega paradoksnega nasilja,
v nek drug svet, ki prav zaradi tega, ker je drugi,
človeškemu bitju omogoča pogled nazaj, na kraj,
kjer je stal še pred trenutkom.
Refleksija je torej prenos, je premik. Po domače bi
lahko rekli, da glasba kot diverzija od poslušalca terja,
da se premakne [drugam]. Premik je potreben, da ne bi
bil še naprej zavit v iluzije. Ali kot smo lahko videli v
filmu Matrica, ko Neo vpraša Morfeja, zakaj ga bolijo
oči, potem ko je končno zagledal realni svet. Odgovor je
bil preprost in jasen: Ker jih še nikoli nisi uporabljal.
Dobra glasba kot diverzija človeškemu bitju odpira
oči, zato je v nekem strogo določenem smislu nasilna.
Odpira jih zato, da bi končno spregledal, spoznal,
prepoznal, razumel, doumel. Ne zapira mu oči, ne zavija
ga v iluzije, ne ponuja mu lažne pomiritve, ne zaziblje
ga v spanec, češ daje v svetu vse v redu, daje svet ena
sama velika racionalno urejena vas, v kateri smo vsi
srečni. In antični ideal Spoznaj samega sebe je natanko
to: refleksija, premik drugam, premagovanje lenobe in
odpiranje oči za vse tisto, česar stoletja nismo hoteli
videti, ker smo se tako bolje počutili, udobno
pogreznjeni v iluzije, zaradi katerih tudi nismo mogli
videti, kakšen je svet v resnici.
Svet ni lep, sporoča dobra glasba. Svet je poln
nasilja, barbarstva, iracionalnosti, izkoriščanja mož
in žena. Nobene pravice nimamo ljudem ponujati
laži o svet, nobene pravice nimamo ponujati jim lažne
pomiritve, nobene pravice nimamo ponujati jim
goljufivih idej, ki pravijo, da nekaj je, čeprav tistega
v resnici ni.
Vsak zvok pravi »mi«, nadaljuje Adorno. To pomeni,
da glasba ni nič brezčasnega, da ne prihaja iz globin
podzavesti ipd., ampak je eminentno družbena.
Nobena glasba ne more nastati zunaj družbenega,
v transcendenci, v vesolju, v nebesih. Ne obstaja
nebeška glasba, obstaja pa tuzemska, družbena glasba.
Torej je glasba vselej posebna pripoved o nas, o našem
času, o družbenem okolju, v katerem živimo. In če nam
ponuja lažno pomiritev ter napačno zavest, je objektivno
v službi družbenega nasilja nad posameznikom in
torej tudi nad nami samimi. Taka glasba pa ne zasluži,
dajo izvajajo.
Na žalost pa je večina glasbe narejena natanko
na tak način. Theodor Adorno se z njo nikoli ni pomiril.
Ne ker se ni mogel, ampak zato, ker se ni hotel. Ostajal
je zvest neki dolžnosti, ki jo je imenoval etična.
Knjiga Sound Figures je pripoved o njej.
LU
U
<
OL
O
u_
z
z
LU
u
Dušan Rutar