Za podirik in kratek oas. Mojster Martin ,,Železnoroki". V začetku trinajstega stoletja vladal je vshodni Avstriji kot cesarski namestnik vojvoda Friderik, zadnji potomec Babenboržanov. Ker so takratnemu nemško-rimskemu cesaiju Frideriku II. dohajale pritožbe črez njegovega namestnika Babenberžana, prišel je cesar leta 1237. na Dunaj, da se sam prepriča o krivicah itnika. Več mesecev mudil se je cesar v veličastnem mestu ob Donavi. Posebno so ga zanimale znamenitosti Dunajskega mesta. Koncu njegovega bivanja na Dunaju sporoči mu nekega dne njegovo spremstvo, da zunaj mesta stanuje kovač, največja zanimivost Dunajskih mestjanov; da kovaški mojster Martin ni le samo najbolj praktičen kovač, temuč tudi najmočnejši raož na daleč in široko. Zavoljo te njegove moči imenuje ga staro in mlado, mojster Martin Železnoroki. Njegova zasebna skrivnost pa je, da vsaki dan samo tako dolgo dela, da štiri »groše« zasluži; tedaj položi kladno v stran, in nobena zemeljska moč ga več ne pripravi k delu, ako bi se mu ravno zlati gradovi obetali. Ta novica je storila cesarja radovednega, ter jezdi s spremstvom k Martinovi kovačnici. Mojster Martin je kakor po navadi sedel na kameniti klopi pred kovačnico, ter se igral s svojim psom, ko prijezdi cesar s spremstvom. Pokliče kovača in mu veli naj podkova njegovega konja. »Morajo gospod vitez pač jutri priti«, pravi mirno mojster Martin. »Dnes ne vzatnem več kladva v roke«. »In ako ti rečem, da sem cesar, ter ti pod smrtno kaznijo zapovem, da mi kanja podkovaš?« »Je že mogoče, da ste cesar, gospod vitez, imate me tudi pravico usmrtiti; pa povem vam, da »Železnoroki« ne dela več, ko je njegov eas počitka«. Cesar zdaj namigne svojemu spremstvu naj se oddali, ter osorno reče kovaču: >