Za podirik in kratek oas. Mojster Martin ,,Železnoroki". V začetku trinajstega stoletja vladal je vshodni Avstriji kot cesarski namestnik vojvoda Friderik, zadnji potomec Babenboržanov. Ker so takratnemu nemško-rimskemu cesaiju Frideriku II. dohajale pritožbe črez njegovega namestnika Babenberžana, prišel je cesar leta 1237. na Dunaj, da se sam prepriča o krivicah itnika. Več mesecev mudil se je cesar v veličastnem mestu ob Donavi. Posebno so ga zanimale znamenitosti Dunajskega mesta. Koncu njegovega bivanja na Dunaju sporoči mu nekega dne njegovo spremstvo, da zunaj mesta stanuje kovač, največja zanimivost Dunajskih mestjanov; da kovaški mojster Martin ni le samo najbolj praktičen kovač, temuč tudi najmočnejši raož na daleč in široko. Zavoljo te njegove moči imenuje ga staro in mlado, mojster Martin Železnoroki. Njegova zasebna skrivnost pa je, da vsaki dan samo tako dolgo dela, da štiri »groše« zasluži; tedaj položi kladno v stran, in nobena zemeljska moč ga več ne pripravi k delu, ako bi se mu ravno zlati gradovi obetali. Ta novica je storila cesarja radovednega, ter jezdi s spremstvom k Martinovi kovačnici. Mojster Martin je kakor po navadi sedel na kameniti klopi pred kovačnico, ter se igral s svojim psom, ko prijezdi cesar s spremstvom. Pokliče kovača in mu veli naj podkova njegovega konja. »Morajo gospod vitez pač jutri priti«, pravi mirno mojster Martin. »Dnes ne vzatnem več kladva v roke«. »In ako ti rečem, da sem cesar, ter ti pod smrtno kaznijo zapovem, da mi kanja podkovaš?« »Je že mogoče, da ste cesar, gospod vitez, imate me tudi pravico usmrtiti; pa povem vam, da »Železnoroki« ne dela več, ko je njegov eas počitka«. Cesar zdaj namigne svojemu spremstvu naj se oddali, ter osorno reče kovaču: ><Ako mi poveš resnico, zakaj ti vsak dan le tako dolgo delaš, da štiri groše zaslužiš, ti pustim življenje«. »Visoki gospod, glejte«, pravi mojster Martin, «te štiri groše potrebujem za vsakdanje življenje; ker en groš dam vkraj zastonj, enega povrnem nazaj, enega vržem proč, in enega potrebujem za-se«. »Hočeš me noriti«, zagromi cesar nad njim, »povej, kaj pomeni tvoje besedičenje?« Martin Zeleznoroki pravi na to rairno in odločno: »en gro§ dam vkraj zastonj, ker dam ga ubogim; enega vrnem nazaj, dam ga mojemu očetu; tako skrbim zdaj za njih, kakor so poprej oni za-me skrbeli, ko sera bil še otrok; enega vržem proč, dam ga moji ženi; ker ona ves dragi dan druga ne dela, kot jč in pije; in zadnjega hranim za-se, katerega potrebujem za živež in obleko«. »Res čudno«, pravi cesar na to, »ti si hraber in priden mož! Na, tukaj vzemi lo mošnjo zdenarji v plačilo; pa zastavi mi tvojo eastno besedo, da nikoinur tega ne poveš, kar si ravno zdaj meni povedal, dokler stokrat mojega obraza ne vidiš«. Kovač Martin je obljubil molčati, cesar pa se je vrnil nazaj v mesto. Na večer po večerji povedal je cesar svojim svetovalcem in drugi dvorni gospodi zastavico o štirih grošib, od katerih se da eden vkraj zastonj, eden se povrne, eden se vrže proč, in eden se porabi. Pa noben od navzočih, ludi najmodrejši in učeni zastavice ni znal rešiti. Cesar se je od njih poslovil, a dal njim je čas za pomislek še drugi dan do poludne. Drugi dan je prišlo na misel enemu dvornili gospodov, da je to zastavieo golovo mojster Martin cesarju povedal, in le on bode jo znal rešiti. In vsi so se odpravili na tihoma h kovaču. Pa vkljub prošnjam in grožnjam mojster Martin ni hotel zastavice rešiti. Ali ko mu dvorni gospodje na kamenito mizo naStejejo sto čisto novih, svetlib cesarskih cekinov, se Marlin dobrovoljno nasmehne; vsak cekin v roki držeč pregleda in potem reši zastavico. Ko cesar to zv6, pošlje hitro po njega, se hvido razsrdi nad njim, zakaj ni držal dane besede. Zagrozil mu je s smrtjo. Mojster Martin Železnoroki poslušal je mirno cesarjeve srdite besede. Potem pa reče: »Oprostite svetli cesar! Po vaših besedah bilo mi je dovoljeno, tem gospodom zastavico rešiti. Glejte! rekli ste mi, kadar bodeni stokrat vaš obraz videl; ti gospodje dali so mi sto cekinov, na katerib sem videl stokrat cesarjev obraz, česar se mi še dozdaj nikoli ni posrečilo«. Zdaj se je oesar nasmelinil ter mn reče: res mojster Martin Železnoroki, ti si prebrisan bolj kot vsi moji dvorni svetovalci. Tukaj imaš še sto cekinov, ter pojdi v miru domu. Smešnica. Kalehet vprašajo všoli: »Ti, Janezek, zakaj se pri sv. birmi mazili čelo, ne pa roka ali noga?« Janezek: »Ker čelo mora imeti vsak človek, roke in noge pa ne«.