Nada Breznik
Katarina Minatti: Neko noč, ko je v mestu snežilo.
Ljubljana: Društvo Knjižna zadruga, 2007.
Moje branje pesniske zbirke Neko noč, ko je v mestu snežilo, ki sem jo prebirala v letalu na dolgem letu čez ocean, je spremljala rožnato žareča v vodoravno krožnico položena ločnica med svetlobo in temo, med črnino in nežno modrino, med barve, ki so se topile in se ob dotiku s soncem stopile v iskrečo prozornost. V trenutkih zbranosti, ko je moj pogled potoval med majhnim okencem in črkami knjige, so se me pesmi Katarine Minatti, ki pripovedujejo o temi in svetlobi, o noči in dnevu, o soncu in iskrenju, o jasnih in skrivnostnih obrisih, o samoti v nepreglednem prostoru, o nemoči, da bi s pogledom zajeli vse hkrati in vse hkrati razumeli, živo dotaknile. Tam zgoraj so me nagovorile neposredno, brez trkanja so vstopile v odprti, prezračeni prostor in se v njem naselile.
Zbirka je zgrajena iz nekaj sklopov, ki jih tehnično ločujejo le stilizirani grafični simboli in vmesne prazne strani. Pesmi so naslovljene s poudarjeno prvo vrstico. Prvi trije sklopi, ki so po tematiki najenotnejši in v katerih je pesniški jezik najsubtilnejši, se navezujejo na vodilne teme: noč-tema-sneg, dan-svetloba-sonce, v tretjem na ljubezen, razmerje do drugega. V njih, še zlasti v prvih dveh, je pesnica osredotočena na (po)doživljanje zunanjega sveta, na prisluškovanje in izpovedovanje svojega odzivanja nanj, na težnjo po harmoničnosti, po usklajenosti z ritmom narave, kot tudi na spoznanje o razmejenosti in ločenosti od nje in njenih ciklov. Noč v teh pesmih nikakor ni nekaj strašljivega. To je najintimnejši čas, čas sanj, poglobljenih razmišljanj, skrivnosti in odstiranj. O njej pripoveduje z nekaj otožnosti, a mehko in pravljično, doživlja jo močno in čutno. Neko no~, ponavlja v pesmih vztrajno, kot bi pripovedovala pravljice. "Neko noč bom vstala / kakor od mrtvih / začutila noč v konicah prstov / jo rahlo pobožala / prisluhnila nerazumljivemu šepetu Noč in sneg sta poroka tako obstanka kot minevanja, pokrajina brezdušne, zamrznjene, iskreče lepote.
V drugem ciklu se z Zgodnjo pomladjo najavlja poplava svetlobe, barv, vetra in vlage. Piše o zlatem dežju, o zlati tišini, o mladi travi, zrasli iz
nič "v enem samem presunljivem hipu", o vilah, o soncu in gozdu. Pesmi so nabrekle od so~nosti in svežine, lahkotne, polne harmonije, veselja in želje po popolni skladnosti. "Kako lahko je / dovoliti mislim, da se razpršijo, / se stopiti z okoljem, / pustiti, / da požene svoje klice vate ^ / postati / ena izmed stvari." Pomladno navdušenje se tudi v tem delu umirja in izteka v otožnost, zavedanje o uničevanju in zastrupljanju, ki krajša že tako kratke trenutke vsega živega. Belina in sneg sta sinonima za samoto, umiranje, za nemost.
Je zlitje osebnega, intimnega z ritmom zunanjega sveta, narave porok za blaženost in srečo? Ali je spoznanje o razmejenosti, o hipnosti v primerjavi z večnostjo, nujno izvor malodušja? V pesniškem svetu Katarine Minatti so odprte vse možnosti. Otroško čudenje, mladostno navduševanje, stoično sprejemanje, vraščenost v pore sveta in iztrganost iz njega.
Toda v trenutku, ko v njeno razmerje do sveta in sebe vstopi tretji, se zgodi preobrat. Zbranosti je vse manj, pojavi se nova dimenzija, ki zaposluje bit s koketiranjem, s hrepenenjem, s preizkušanjem lastnih meja in s težnjo po zlitju z drugim. Ali z ljubeznijo subjekt krepi svoj "jaz" ali ga izgublja? Je ljubezensko razmerje odvisnost, predanost ali izpolnitev? Pesmi le nakazujejo obrise čustvovanj, so plahe, v njih nazadnje prevlada upornost, samoposmeh in blag cinizem.
Pesem Jabolko simbolično in nazorno uvaja to novo izkušnjo, ki v pesničin intimni svet prinaša nežnost in radost, a tudi bolečino, zmedo in razdvojenost. Izginjata prvinska, vilinska nedolžnost in neobremenjenost, Sneguljčica se prebuja iz sna s poljubom. Ob blaženosti, naraščajočem adrenalinu in želji po popolnem zlitju in predaji, se pojavljajo dvomi in muke. "Oblak adrenalina si / Potopim se vate in izginem / Pokrij me / z nežnostjo // Krčevit / zastrupljen / minljiv / nesmiseln / debel / moj / ranjen / nesramen / mrtev."
Sledijo pesmi, ki so najbolj raznorodne, preskakujoče s teme na temo, polne besednih iger in kritičnega, bolečega, a tudi posmehljivega odnosa do "krasnega novega sveta" in celo do lastnih travmatičnih izkušenj. Spogledujejo se z načinom pisanja Wislawe Szymborske, katere pesmi je Jana Unuk, zaradi njihove notranje vsebinske zaključenosti, označila za "miniaturne eseje". Pesmi v tem sklopu se razlikujejo tudi po slogu pisanja, nekatere so minimalistične, druge rastoče v ritmiziranem ali rimanem slogu, tretje stopnjevane besedne igre v neštetih variacijah. Nekatere se berejo kot otroške izštevanke, druge kot ljudske pesmi, molitve in zaklinjanja. Če je v tem delu v njih še nekaj metaforičnosti in simbolike, pa se avtorica v pesmi Spominjam se prve noči, ki jo kot samostojno umešča med dva sklopa, povsem prepusti pikri in obrekljivi pripovednosti po zgledu satire.
In na koncu se v zadnjem sklopu nizajo drobne podobe ("Majhen rakec / je naredil / majhen korakec"), nekajvrsti~ne zbadljivke, nekakšni minimalisti~ni robni zapisi, kot "izdihljaji" pesmi. "Zakaj ne pišem / dvakrat v isto vrsto." V tem delu se celovitost in mo~ pesniškega izraza izgubljata, vsebinska razpršenost in izpraznjenost zapisov iz tega sklopa drobi vtis celotne zbirke.
Zbirka se kon~uje s pesmijo: "Nič več nimam povedati. / Ta ni~ / prhuta nad mano / kot velik zelen pti~. / Pa ne more vzleteti, / ker je privezan / nad mojo ciklamno ustnico."
Prav gotovo vsaka pesniška zbirka dovoljuje možnost združevanja zelo razli~nih pesmi nekega avtorja. Če zbirko Neko noč, ko je v mestu snežilo ocenjujem kot posnetek zorenja in dozorevanja subjekta, ki je pretežno osredoto~en nase, na svoj ego, katerega izkustva in spoznanja se zgo-š~ujejo v razo~aranje, grenkobo in posmeh, potem je dramaturška zgradba zbirke z iztekanjem v številne vsebine in ~edalje krajše oblike, upravi~ena, saj dobro ilustrira prav takšen razvoj ~utenj in ~ustvovanj. Kljub temu pa sta žlahtnost prvega dela zbirke, v katerega po svoji presoji uvrš~am prve tri sklope pesmi, in raznolikost drugega dela v eni zbirki kar težko združljiva. Pesniški prvenec Katarine Minatti bi z odlo~nejšim posegom urednika, s preciznejšo razmejitvijo posameznih ciklov, z ve~jo selektivnostjo pri izboru zadnjih pesmi imel ve~ notranje trdnosti in povezanosti.