463
Novomašni Ave.
IN i treba vam, zvonovi, zvoniti čez dobrave, Marijin bodo Ave nocoj zapele pesmi moje.
Nocoj . . . nocoj je lep večer, in moje duše ni doma, nekje na potu do neba premišlja srečo blaženih.
Le sanjaj, duša, blažen raj, in premotiti se ne daj; povrni se mi kadarkoli, prepozno se ne boš nikoli vrnila spet . . .
in če bi prav
čez polnoči prišla ob dveh
saj v oknih mojih bodo še
svetile zate lučce vse,
oj, solze v radostnih očeh.
In duša se je lepša vsa vrnila, kakor je odšla . . .
Ni treba vam, zvonovi, zvoniti čez dobrave; saj jutranji bo Ave zapela danes duša moja.
Iz gorkih sanj že vstajajo ozarjeni vrhovi, po rosnem dolu gledajo in vsi so kakor novi.
Silvin Sardenko.
Mladostni glas.
Glej, sladke tvoje melodije,
so zopet prišle k tebi v vas ..." In slušam ... ah ... jaz ne razumem odkod si ti, mladostni glas?
Prihajaš li od tihih krajev, kjer grob pri grobu se vrsti, kjer toliko mi nad mladostnih nevzdramno smrtno spanje spi?
Prihajaš li od tistih cvetov,
ki vzcveli so po teh grobeh,
prinašaš li mi vonj bogati,
ki mi dehtel je v srečnih dneh . . .?
„Glej, tvoje tihe melodije so zopet prišle k tebi v vas ..." Jaz slušam ... ah ... in ne razumem — odkod si ti, mladostni glas?
Ivo Danic.
Up, ti neposlušni dečko, si se vrnil spet enkrat! Kje si hodil tako dolgo — mar po rožah, mar po trnju... Si li božal mlada lica, ali velim gladil gube, ti nezvesti solzni tat . . .?
Moj  up
Sedem dolgih že večerov čakam tvojega povrata, pa zaman doslej, zaman !. Vem pač, kaj je verovati zapeljivi govorici, ki rosi iz rožnih ust . . . Ali ko mi spet pokažeš
smehljajoče lice svoje — dasi morda le za hipec vse prevare, vse bolesti izgube se kot megla . . . Spet srce se ti odpira, veruje spet po otroško tebi, ti moj sladki up! Mira.