jos vandot:   Vrtnarju v slovo.
Pripel/al zoezde je oečer,             da ne zatre jih laž soelč —
pripeljal srcem božjl mir ...        In šli smo čez žiuljenja prag,
Vrtnar zapustil urt je suoj,            77 z nami — kakor angel blag ... gredice rosne, roi nebroj;
počioat o tihi šel oečer,                Zdaj greš od nas, Ti naš ortnar,
uiloat šel je božji mlr.                 in ne pourneš se nikdar ?
Oj, oemo — krepke te rok4
Ko zoezda proa zagori,                na oečer so Ti trudne že.
zbudi se urt oes, zašumi,              Kdo ure znojne bl preštel,
in z urta gldsou pač tisdč            ko delal si za nas oesel?
urtnarju kliče o tiho noč:              Bil blagor naš je usak Tooj hip,
— Ti šel si in zapustll nas,          In osak za nas srcč utrip;
zapustil nas ta ieiki čas ?            utrudil dan Te uroči ni,
Gredice naše si ozravnal              upehal v Tooji moči ni.
/n popju si iioljenje dal,       ¦        Gradil si urt naš, da nekdaj
da coet je usak odprl oči,             ozcoetkl bi u njem resničen raj,
spoznal je solnce, lepe dnl,          kjer čista smeje se mladost,
spoznal oarljiuost krioih zvezd        mir u srcu, a o očeh radost —
in laž in strup šumečih cest.         Oradil si urt naš ~ zgradil raj,
Na solnce kazal si samč,             kjer klije use, kot da je maj... na solnce lepo in gorkd;
saj d solncu sreča le žiui,            Počiuat zdaj si šel o uečer,
in t) solncu božje so očl.              uiioat šel uečera mir . . .
In zrli v solnce smo Iep6             Sladko počioaj, naš vrtnar!
in rasli u oesni smo krepkd,         Kraj Tebe čula bo usekdar
oj. uzrasli in prinesli sad,             Ijubezen naša, dokler raj
življenja zlatega zaklad.                coetel, brstel bo kakor zdaj,
Ti stal kraj nas si, nas učU,         oj, raj, ki si ga zgradil nam,
besede boije si sadil,                    in o srca mlada osadil nam. sadil si o srca jih mladd,