SV. CECILIJA St. Maderna (RIM, S. CECILIA) Pod svobodnim solncem. Povest davnih dedov. — Spisal Fr. S. Finžgar. Druga knjiga. (Konec.) In sedaj je na to od bridkosti postarano mlado lice — planila zarja. Kakor otrok se je smehljal, kakor jagnje hitel za godcem in ga prosil: „Očka, govori, pripoveduj, kako si jo našel, kje biva, ali je zdrava? Jeli hrepeni po svojem Radu? Govori, če ne . . ." Godec ni bil radodaren s povestjo. Zavedal se je, da je njegova slava dosegla vrhunec — in udobno mu je bilo vrhu te slavne gore. Zato se je obotavljal. „Govori, pripoveduj! Kakor otrok v babico siliš vame. Povedal sem, da sem izpolnil prisego. v Dovolj! Ce ti ni všeč, hodi za njo in jo išči, kakor jo je iskal Radovan in se na tem potu postaral od truda. Kdor hodi, se izhodi!" Rado je otročje žalosten pomolčal in se tiho jezil, ko je godec vpraševal vojnike o pohodu, o plenu, o mrličih in o junaških činih. „Očka, pij! Dobro in sladko je vince! Poglej, prinesel sem poln vrč!" Rado je skušal godca zvedriti s pijačo, da bi se mu razvezal jezik. Godec se ni branil čaše. Ko je pa izpil, je na-mrgodil lice, izpljunil daleč od sebe in rekel: „Dobro in sladko je vince! Tako praviš ti. Jaz pa pravim, da sita vrana gladni še ni nikoli verovala. Pri Epafroditu v Solunu sem si s takim vinom roke pral. Pri bogovih, ne lažem!" Velmožje so se začudili. „Ne lažem, pravim!" je ponovil Radovan in pljunil drugič. XXIV. akor drhtavica radosti je prešinilo vojsko, ko je izvedela povest, da Ljubinica živi. Zakaj velik je bil njen sloves v Slovenih in velik pri Antih. Iztok je takoj odposlal petorico najhitrejših jezdecev na sever v gradišče, da vzradoste očeta Svaruna, ki je v polmračnem umu trpel silneje vsled izgube edinice nego za deveterimi sinovi. Radovan je pa užival čast in slavo, kakor mu ni bila dodeljena še nikoli. Vse devojke so palile kresove božiči Vesni in Devani ter vodile vesele raje. Iztok je narodu velel pokoj. Trume so sedele dolge ure na obali in strmeč zrle v nedogledno dalj po vzvalovljeni morski gladini, katere še niso nikdar videle njihove oči. Velmožje so poležkavali ob jagnjetini, natakali si vina iz rimskih vrčev, zaplenjenih v Toperu, in se brezskrbno radovali, kakor na lastni zemlji. Rado se je izpremenil, kakor se izpremeni groze polna noč ob solnčnem vzhodu. Odkar je Tunjuš otel Ljubinico, je njegovo lice okamenelo. V mlado čelo so se zajedli mračni razori, globoke črte so se zarezale krog stisnjenih ustnic, oči so se poglobile pod sršeče obrvi, odkoder so goreli samo plameni jada, gneva in osvete. Celo Tunjuševa smrt mu ni za trohico ujasnila obličja. In ko je vodil svojo četo na pohod, je divjal tako strašno, da so se tresli pred njim vojniki Sloveni in ga niso upali ogovarjati, kadar je po boju ležal mračen in zamišljen sam ob svojem ognju. „Pa kljub Epafroditovemu vinu ne bodi ohol in povej, kje je sestra in kako si jo našel!" Za godčevim hrbtom se je oglasil Iztok. Velmožje so se odmaknili in ga povabili k ognju vsi z velikim spoštovanjem. Zakaj odkar je narod pomnil, ni doživel tako slavnega pohoda, kakor pod Iztokovim poveljem. Celo Radovan je občutil nekaj, ki je sijalo iz Iztokovih oči, kakor povelje. Vendar mu ni prizanesel z besedo. „Iztoče, ne pravi, da sem ohol, da ti ne rečem, da si ničemurnik ti, če tako govoriš z mano. Le nosite se, mladci! Po pravici vam pa rečem, da le stari voli potegnejo iz drage, če še nisi pozabil, Iztoče. Ne bi bil ti izmaknil glave iz precepa, da ga ni razmaknil Radovan!" „Očka, ne oponašaj! Slavo žanješ, čemu se jeziš na setev! Povej naglo o Ljubinici in govori o Ireni! Nismo v gradišču — čas je drag in nevaren !" Iztokov pogled je tako odločno veleval, da je godec molče izplaknil polno čašo, pozabil izpljuniti in pričel. „Ko sem prinesel pismo od Epafrodita do tebe, tedaj sem tudi že vedel za Ljubinico." Radovan je lagal. Tedaj je bil prepričan, da so jo pogoltnili volčje. „Vedel? In mi nisi povedal!" Rado je vzkipel. „Oven! Nisem ti povedal, ker sem modrejši od tistega, ki reče prijatelju: Pridi nocoj, mastne polhe boš večerjal z mano, polhi so pa še v loži na bukvah — in zvečer prinese prazne samostrine — in je s prijateljem osmojeno repo. Modrejši sem od tistega. Numida namreč je pobral Ljubinico sredi ceste, napol živo, napol mrtvo, nebogljeno sirotko, in jo dejal na voz. In tisto noč so prigrmeli begunci — Numida v beg — jaz pa s pismom do tebe, Iztok. Ali naj bi bil tedaj Ljubinico pobral v torbo, kakor jerebico? Ne prenašajo se devojke v torbah! — Oven!" Radovan je segel po čaši in izpil vnovič. „Numida torej," je kakor vzdihnil Iztok. „Nagradim ga! Da se je je usmilil?" „Je dober človek Numida, in dekle pa tudi ni, da bi kdo hodil mimo nje, če se ti nastavi sredi pota." „To bi mi bil vendar razodel. Pa si molčal!" „Molči ti sedaj — ali obmolknem jaz! Razodeval bi ti bil, seveda! Potoma pa naj bi bili Numido zajeli, pobili, in Ljubinico ugrabili. Kaj pa jaz potlej, ha? In ti?" „Ljubinica je pri Epafroditu — pri Ireni! O bogovi!" Iztok je od radosti vzkliknil in se dvignil na kolena ob ognju. „Po njo!" je kričal Rado in šinil kvišku. „Nad Solun!" so zakričali velmožje in tipali po mečih. „Mir, bratje!" je zaukazal Iztok in vstal. „Torej v Solunu je, pri Ireni, pri Epafroditu?" „Da, tja sem jo spravil na varno. Sedaj delajta sama. Prisego sem izpolnil." „Ali ve Irena, kdo je, čigava je?" „Ve ona in ve Epafrodit — in ljubijo se in grlijo kakor golobci!" „Nad Solun! Zatrobite v bojni svet! Takoj naj se odloči!" Rogovi so zadoneli, vojska se je vznemirila in hrumela k zboru velmož. Starosta Bojan se je povzpel na skalo in izpre-govoril z gromkim glasom, da so letela slova preko množice. „Starešine, velmožje, hrabri borci — bratje! Rogovi so vas pozvali. Prišli ste, da zborujemo. Vprašam vas, kdo ne čisla slavnega staroste Svaruna?" „Slava Svarunu! Starosta je velik!" „Vprašam vas, kdo je dal več sinov Morani, več vrlih borcev, nego on, ko smo se bili za svobodo zoper Hilbudija?" „Nihče! Devet jih je padlo! Slava sinovom! Slava očetu!" „Vprašam vas, kdo je rodil sina, ki je premagal črt med Anti in Sloveni? Kdo je rodil junaka, ki nas je vodil od zmage do zmage — in nas še povede? Vprašam vas, kdo?" Narod je za hipec pomolčal — da se je odzval tem silneje. Zadoneli so vriski, devojke so dvignile roke, množica je zatopotala z nogami, tolkla z orožjem in brez nehanja je vihralo pod nebo: „Slava Iztoku! Slava — slava — slava — voje-vodu!" Bojan je iztegnil roki in pomirjal vojsko. Začel je vnovič. „Vprašam vas, ali poznate bolest Svarunovo, ki ga ujeda kakor zmija, ker mu je ugrabljena edina, od vseh čislana?" Vojska je nategnila v žalosten, grenkosti poln vzdih. „Vprašam vas, kaj je naša dolžnost, ko smo izvedeli, kje biva ugrabljena Ljubinica?" „Po njo! Za njo!" je grmela vojska. „Vprašam vas, ali tedaj tudi po njo, če je za ozidjem — če biva v Solunu!" „Nad Solun! Smrt — smrt Bizancu! Perun je z nami!" Vojska je pobesnela, velmožje so dvignili meče, hrup je glušil kipenje morja in valov. Rado je ihtel veselja, objemal mladce in ponavljal: „Nad Solun, nad Solun !" ODMOR JETNIKOV NA POTI V SIBIRIJO VALERIJ IVANOVIČ JAKOBI r Molčala sta edino dva — največja junaka, Iztok in Jarožir. Brazgotina na čelu starega vojaka je čisto po-sinela, z ustnic mu je odbežala rdečica. Srepo je gledal na Iztoka in z ostrim pogledom iskal misli za temnim Čelom vojevode, kateremu je žedela težka skrb na obrvih. Jarožir je videl, da čaka Iztok trenotka, ko se umiri ljuto valovje. Tedaj izpregovori modrost in pove vojski — pijani zmag — da si razbije glave in polomi tilnike ob močnem Solunu. Ko so se umirjali kriki, ko je samo še od dolgih dalj, od zbora tolpe in pastirjev, donela jeka — kakor odmev, se je dvignil Iztok na skalo, koder je stal starosta Bojan. Previdno je izpregovoril: „Bratje Sloveni, bratje Anti! Perun nas je radosten, Sojenice se vesele, ker so stale ob rojstvu takih junakov, in bogovi so z nami, ker smo osvetili tudi njih oskrunjeno ime, ko smo kruto gonili kršče-nike. In sedaj — Solun!" — — — V tistem hipu je pa zavrelo med množico. Vsa vojska se je okrenila. — Od vzhoda je gnal med vrste v divjem diru s potom, peno in prahom posutega konja — poslanec. Iz hropečih prs so mu kipele s sklanim, hripavim glasom besede poslanstva: „Vojska — Bizanc — konjenica — nad nas!" Sredi velmož je obstal na smrt zmučeni hunski konj, noge je razpostavil na široko, stresal se in vtripal po vseh mišicah, mladec se je pa popel na njem kvišku, segel v zmučene prsi po sapo in izpovedal na glas: „Po Solunski cesti od Bizanca jezdi vojska — nad nas. Načeluje ji veliki vojevoda iz carske straže — Azbad." Po teh besedah se je mladec sesedel, omahnil in padel na roke vojnikom, ki so priskočili in ga prestregli. Narod je prevzela osuplost. Vsi velmožje, vojniki in sami starešine so obmolknili in gledali na Iztoka. Ko je vojevoda začul ime Azbadovo, ga je hipoma pretreslo, kakor skrb. Prepričan je bil, da magister equitum ne jezdi iz Bizanca prazen in slaboten. Toda strah je takisto hipoma preminul. V srcu je zaslišal kakor glas usode, kakor povelje. „Ni ti dodeljeno, Iztoče, da bi pil sladkost z njenih ustnic, preden ne dovršiš dela. Ne nagne se ti cvet prej na prsi, dokler ne izgovoriš: Dokončano, tudi ti, Irena, tudi tvoje trpljenje je maščevano !" Ob tej misli, da gre sedaj v boj za njo — samo za njo, mu je zažarelo obličje. Velmože je oblil ta plamen z radostjo, skrb je ginila — z lica vojevode je sevala nada. Nihče ni zboroval, nihče se posvetoval. „Velevaj, Iztoče! Vojevoda si!" Tako je izpregovoril starosta Bojan, zbor je pa pritrdil: „Velevaj! Za teboj gremo vsi!" Mladi Svarunič je zajezdil konja. Pozlačeni šlem je švigal med vrstami, kakor bi s plamenico begal med gorivom in prižigal. Zadonela so povelja, za-zvenelo orožje, zarezgetali konji, zatrobili rogovi. Do noči je stala vojska v redu in preden je čudo-okrvavljeno solnce utonilo v valovih, se je premaknila konjiča in zdivjala od Topera po cesti — sovražniku naproti. Tolpa je pognala črede v hribe in se poskrila v šumah krog Topera. Njej je bilo naročeno, da varuje plen in čuva ujetnike, dokler se ne povrne vojska. Ko je legel mrak, je sredi gasnečih ognjev ostal sam — Radovan. „Ne bom potoval ponoči! Kako so me zapustili! Kakor oglodano kost. Lepo plačilo za trpljenje! — Nazaj pojdi! mi je naročil Iztok. Lahko jim bo uteči brez suma, ker bežijo bogati iz mesta. — Gotovo lahko. Ali zato ni treba mene goniti — kakor pseta. Nazaj pojdi! — Nazaj v Solun in pozdravi in povej in prosi in reci in pripelji jih sem ---Seveda! Vsak bi jedel, če mu kdo strese v naročje. Prava ljubezen taka, če mora starec oti-mati za ženine. Takoj pojdi, nocoj — hitro, lepo te prosim, očka - " Radovan je oponašal Rada. „Ne bom potoval ponoči, sem rekel in še pravim!" Godec je jezen odšel v Toper in začel stikati po kleteh. V pretoriju je zasledil še nedotaknjeno shrambo za vino in jedi. Zasadil je plamenico v prst, zakuril ogenj in začel večerjati. Po večerji je pa nagibal tako dolgo vrč k ustnicam, dokler ni omagal ogenj in on ter se naslonil z glavo na glinasto posodo in zaspal. Ko se je bila po Bizancu raznesla vest o pohodu barbarov, je Upravdi posivela polt na suhem licu. Vse noči je gorela svetilka v njegovi sobi —, in vsako uro mu je silencijar poročal o novih grozotah barbarov, o katerih so pripovedovali begunci. Despot je proklinjal Tunjuša, oziral se zaeno skozi okno na dovršeno kupolo sv. Sofije in molil za dar modrosti. Toda v tem ko je Justinijan upogibal tilnik pod jarmom skrbi, ki so nenadoma navalile nanj, se je pa carica radostila pohoda barbarov. Do duše je bila uverjena, da je to Iztokovo delo. Zakaj njeni ovaduhi so prisluškali šepetanju po tabernah, na-migavanju po forih, ugibanju med vojaki in glasni sodbi brezposelnih bosjakov, ki so drli v Bizanc na jesen. In ves Bizanc je sodil, da je ta pohod barbarov, ki kakor pravilna vojska napadejo carske vojake na planem, delo in sad Iztokov. Ničemnice ni pekla rana carstva, katero so zasekali Sloveni. Dasi je črtila s satanskim črtom Iztoka, je bilo gizda-vosti toliko v njeni duši, da je bila ponosna na svojo ljubezen — ker je v Iztoku ljubila tako slavnega vojevodo. Zaskrbelo jo je edino to, ko bi se zavedel Upravda, da je pravzaprav ona užgala ta strašni plamen osvete v Iztoku. Kakor bi se zasvetil iz noči meč in ji nastavil rez na vrat, tako se je hipoma domislila Teodora Iztokovega pisma. Davno je bil že uničen ta mali košček pergamenta, davno ni prišel do Upravde noben senator več, kateri je tedaj slišal to pismo - . Tedaj despot ni verjel. Ko bi pa danes kdo vstal in mu v bridkosti polnih urah rekel: To je Iztok — to je Orion — katerega je carica . . . Groznica jo je spreletela, ko se je domislila Azbada, ki je z njo in za njo kovaril. In odkar ji ni vrnil Irene, ni izpolnil njenega povelja, ker ga ni mogel — odtlej ga je mrzila, poniževala ... Če se osveti — magister equitum — če gre do Upravde general palatincev . . . Teodori se je kljub bajni svetlobi razkošnih ampul zameglilo pred očmi. Vedela je, da despota muči ljubosumje — kolikrat mu je že zagrnila s kopreno oči, iz katerih so kričali dvomi — z gorkim objemom, s kipečimi ustnicami — razpaljenimi od verolomnih poljubov. In če bi sedaj Azbad — ki ve toliko — če bi govoril Upravdi — zlomil vero vanjo — „Proč, proč — z dvora! Nad Slovene!" V pozni noči je oblekla preprosto haljo od platna, razpustila lase, zavila glavo v kapuco in šla kakor spokorni menih — k despotu. Upravda je hodil po sobi, glavo sklonjeno globoko na prsi. Teodora je brezslišno odgrnila zaveso in obstala. Ko se je obrnil despot proti vratom, je stresnil z glavo, dvignil koščeni roki in obstrmel. Teodora je nagnila glavo in ni izpregovorila. „O — despojna!" je vzkliknil otožno Upravda in hitel k carici ter jo objel krog vrata. Njena glava se je trudno naslonila na njegove prsi. „O sveta, edina, kdo ti je ranil srce? Govori — Pri Kristu, kako si užaljena?" Pogladil je z roko valovite lase, ki so kipeli izpod kapuce. Kakor trudna je dvignila glavo in ga pogledala. „Ali naj se venča despojna z diademom radosti, ko se upogiba pod težo glava največjega gospoda zemlje in morja?" Upravdi so od čutja trudne oči zažarele v čudovitem ognju, kakor ga ukreše najstrastnejša ljubezen. Drhteč jo je privil k sebi in poljubil. Rahlo se je umaknila za korak od njega. „Despot, ni ugasnila luč v moji sobi, ker ne ugasne v tvoji. Iskale so moje misli pomoči zate. Ob tej uri se mi je rodila misel, katere ne zavrzi — kakor nisi drugih — in se nisi varal." ,.Ne zavržem je! S teboj je božja modrost!" „Koga bi nad barbare? Ni poveljnika — ni vojakov? Je poveljnik — so vojaki. Vojaki leže v Tzurulu — brezdelje uniči te najboljše jezdece —; poveljnik je v Bizancu — naj gre, naj zmaga barbare — Azbad." Samo za hip je preudaril Upravda: Konjenica v Tzurulu varuje Bizanc — resnično — zato naj gre barbarom naproti! „O despojna! Svečnik peteroramnik vlijem od zlata v dar sveti Sofiji, ki te je navdihnila. — Zgodi naj se!" „Ti si pomišljal, ker se bojiš za Bizanc! Ne boj se za mesto! Na ozidje gre Teodora. — preden se zamaje tron, na katerem sediva! — — —- In pred barbari se ne bo tresel nikdar — tron kršče-nikov!" Teodora je vzkipela in dvignila desnico izpod kapuce, da je zablestel beli laket, katerega je prijel Upravda z obema rokama in hvaležno poljubil . . . Teodora je odšla — krog ustnic je poigraval smeh, dokler ni v njeni sobi zadonel na glas, ko je legla na divan, kakor deklica iz hipodroma, ker je prevarila dva ljubimca, da se poigra s tretjim . . . Upravda je razmišljal do jutra o despojninem svetu. Sam je dobro vedel za konjenico v Tzurulu. Toda da bi od vrat Bizanca pošiljal vojake--- Sedaj je pa rekla carica: Na ozidje grem —-- Da, Bizanc se lahko ubrani —-- Takoj je spisal dekret, s katerim je imenoval Azbada, magistra equitum, vrhovnim poveljnikom carske vojske v Traciji in Iliriji z nalogo, da prežene barbare preko Hema in preko Donave. Narekoval je hkrati tajniku poseben ukaz, da imajo izročiti vsi kasteli po Astiki in Traciji in Moesiji, vsa mesta, predvsem Drenopol — dve tretjini pehote in konjeništva pod povelje Azbada, da osvobodi zemljo od barbarov. V jutro prihodnjega dne je bil pozvan Azbad pred despota. Lastnoročno mu je podal dekret. Azbad je poljubil preprogo — roka se mu je rahlo stresla, ko je prijel za pergament. — Zaslutil je z jasnim prepričanjem, da je v tem hipu prijel za lavor — ali pa za smrt . . . Ko je udarilo kopito njegovega konja ob granit na foru, se je vojskovodja Azbad ozrl na carsko palačo — kjer so bile Teodorine sobane. Zazdelo se mu je, da je zaslišal smeh za zidovi. Hitro se je okrenil, ostroge so pa vrezale konja do krvi. Do večera so se razkropili brzoseli po provincah in raznesli dekrete o carskem povelju. Azbad je pa z nekaterimi palatinci - pribočniki dospel v Tzurulum in prevzel vrhovno poveljstvo. Potoma je razmišljal in sklenil, da počaka tako dolgo v taboru, da se zbere vsa vojska. Ko je pa v Tzurulu izvedel, da so Sloveni pred Toperom, se mu je rodila druga misel in zasnoval je čez noč nov načrt. Kakor vampir se mu je vsesala v srce grozna slutnja . . . v „Ce je kleti barbar izvohal, da je Irena v To-peru — — — Po njo je šel — — — Ha, drznost barbarska! Ne dobiš je, dokler diha Azbad — ne ti in ne Teodora . . ." Da bi Sloveni premagali Toper, o tem ni nihče razmišljal, kdor je poznal utrdbe in prefekta Rustika. „Čakajte, psi barbarski! Udarim vam na tilnik — glavo si razbijete ob zidovju — in potem . .." Azbada je prešinila sladkost . . . „Osveta Rustiku — osveta despojni — plačilo od Upravde — in najvišje plačilo — Irena!" Še pred svitom je sklical vse častnike in za-povedal, da morata biti dve tretjini konjenikov do poldneva opremljeni za pot. Eni tretjini pa je dal poveljnika Nazara, da čaka skupne vojske in jo privede, kamor bo došlo povelje. Ko se je nagnilo solnce v zenitu na zapad, je Azbad odjezdil z izborno konjenico po cesti proti Toperu. sPotoma so predstraže ustavljale begunce, lovile kmete in potujoče bosjake ter poizvedovale o barbarih. Vsi odgovori so se strinjali, da so Sloveni krenili nad Toper. Azbad je bil zadovoljen. Sanjal je o slavni bitki. Zapraši se s konji v hrbte golih barbarov — Rustik pa udari ob tem iz mesta z močno posadko. Zmlela jih bosta kakor mlinska kamena žito. In potem — potem — — — Azbad se je vznemirjal, daje trgal ob povodcih in strastno gonil konja. Tretji dan je že prišel preko Hebra1). S planjave se je cesta poslej pričela viti pogosteje med brdi in hribi. Azbad je bil previdnejši. Naloviti je dal seljakov, ki so morali v hribe in šume poizvedovat po barbarih, preden je jahal skozi nevarne soteske. Toda vsi so se vračali, ne da bi bili ugledali enega samega Slovena. Pravili so, da ječi vse prebivalstvo v strahu in grozi, da so sela prazna, živina poskrita v gozdih in brlogih — žito zakopano — da vse čaka v trepetu, kdaj zaorijo divji kriki barbarov, ki so na čudo onemeli. Nekateri so sodili, da so se že vrnili, drugi so trdili, da leže za Toperom in oblegajo mesto. 0 Marica. Azbad je bil čedalje bolj uverjen, da je ves naval Slovenov pred Toperom. Razjedala ga je tem večja sla za slavo in za Ireno. Oholi palatinec, navajen zmag pri dvornih pojedinah, navajen ukrivljenih hrbtov, navajen brezobzirnih povelj — je živel od trdne nadeje, da se mu pleto lavorike. Zato ni ščedil vojske, ki je že mrmrala, boječ se za trudne konje. Ko so na večer prišli častniki in ponižno prosili, naj jim da en dan oddiha, da se konji od-počijejo, najedo in pripravijo za boj — jih je Azbad opsoval in zapodil z bičem. Drugo jutro je že vzhajalo solnce, Čudovito jasno in veselo. Še enkrat so prišli častniki in svarili Azbada, naj prizanaša vojski, ki mrmra kakor nevarna grmljavica za črnimi oblaki. Prosili so celo pribočniki, češ, naj počaka en dan; ni varno znamenje, ker se še ni vrnil ni en seljak, katere so snoči odposlali na ogledi. Toda Azbad je živel od same ohole strasti. Gluh je bil za prošnje. „Bojazljivci! Uporniki svetega despota! Naprej! Takoj!" Zavihtel se je v sedlo in zdirjal pred vojno. Zapeli so signali, na cesti se je dvigal prah — iz njega so donela kopita, rožljanje mečev in kletve vojakov. Azbad je jezdil dobro daleč pred vojsko — sam snujoč nova kovarstva — že pijan od zmage. Celo pribočniki se mu niso približali, ampak so jezdili molče za njim. Dve uri je bila vojska na cesti. Tedaj se jim pojavi zdaleč blesteč jezdec sredi ceste. Komaj ga je zazrl Azbad, so zadonele pred njim troblje konjeniške signale — za samotnim jezdecem se je dvigal prah, v katerem je migotalo svetlih šlemov. Azbad je pobledel, stisnil ustnice in potegnil za -povodce, da se je vzpel lepi arabski žrebec. Zavist je bilo prvo čuvstvo, ki se mu je rodilo. „Kleti Rustik! To je toperska posadka! Zmagal je sam. Po plačilo jezdi — satan!" Takrat so pa zadonele vnovič troblje — signali za napad. Azbad je vztrepetal. Pridrvili so do njega pribočniki. „Sloveni! Iztok!" „Boj! Napad! V falango!" Azbad je z obupno drhtavico izrekel povelje — pribočniki so že zaklicali trobentačem — naperila so se kopja — jezdeci so se nagnili na konjih naprej — in pognali. Azbadu se je zmračilo pred očmi; potegnil je lahki, gizdalinski meč — in preden se je dodobra osvestil — je klopotnil pred njim Iztokov konj. „Ali me poznaš?" je zagrmel Iztok po grški nad njim. „Udari, da umreš, kakor se spodobi poveljniku — !" Iztokov grozni meč je zašvrštnil krog njegove glave. S tem edinim udarcem bi ga bil lahko umoril — toda ni hotel. Tedaj se je Azbad v obupu zagnal v Slovena. — Ali kakor igrača je odletel lahki meč ob Iztokovem zamahu. — „Pes!" je kriknil Azbad in zamahnil vnovič. „Za plačilo!" je zarjul Iztok in udaril. Azbadov šlem je zazeval — roka je izpustila meč in povodce — poveljnik Bizantincev je padel s konja. Vse se je zgodilo v trenotku — obe vojski sta kakor za hip odreveneli, ko sta zagledali dvoboj vojevodov. Ko se je pa Azbad zakotalil v jarek — so zagnali Sloveni bojni rig — in se vrgli nad Bi-zantince. V šumah so zabučali rogovi — v boke sovražni konjenici so udarili kiji, kopja in sekire. Salpinge so zatrobile beg — vrla tzurulska konjenica se je okrenila, ozlovoljena že prej — zbegana vsled napada — in si sekala pot skozi tolpe nagih Slovenov in Antov. Za hrbet ji je pritisnila Iztokova konjenica in jih gnala do Hebra, preko katerega so se oteli zdesetkovani ostanki vrle vojske, ki jo je vodil kovarnik in ničemurnik Azbad — v pogibel .. . Vojsko Slovenov je obsedla po tej zmagi bes-nost. Nekateri so tulili: „Naprej! Nad Bizanc!" Drugi so kakor omotični poklekali pred Iztokom in ga zvali sina Perunovega. Kjer so še dobili ranjene bizantinske vojake, so jih pobijali s kiji, kakor živino in metali utripajoča telesa na grmade. Med ranjenci so dobili še živega Azbada. Privlekli so ga pred Iztoka. „Usmiljenje!" je zaječal Azbad, ko je dvignil s krvjo zalite oči in zagledal pred seboj tistega, katerega je privezal k jaslim na povelje one, ki je sedaj njega pognala v smrt. Zaklopil je oči, zaškrtal z zobmi in šepetaje izustil: „Prokleta — Teodora!" Iztoka je stresla mrzlica. Obrnil se je od krvavega lica in rekel tolpi: „Vaš je — vaša je osveta za moje trpljenje!" Divji mladci so ga zgrabili, strgali z njega obleko in zavihteli umirajoče telo — — — Visoko so planili zublji — zapršale iskre, in grmada Slovenov je použila bizantinskega vojskovodjo . . . XXV. veliko zgovornostjo je komaj dosegel, da seje narod umiril in se zadovoljil z njegovim poveljem: „Konjenica se vrne! Po šumah in bregovih, koder so skriti Bizantinci, se ne more kretati. Zato naj gre pehota na plen sama, naj nalovi krščenikov, naropa govedi in drobnice — potem naj se pa vrne za Toper — da se napotimo domov! Zima prizanaša, pot preko Hema še ne bo zasnežena — ko bi prezimovali tod, bi utegnil Upravda zbrati vojsko — katere se sicer ne bojimo — toda s tolikim plenom obteženi, bi bili ovirani in lahko zgubimo vse, kar smo si nabrali." Narod je bil s tem zadovoljen. Ločila se je pehota od konjenice in se razlila po gozdih in selih. Iztok je pa odjezdil pred Toper čakat Irene in Ljubinice. Za vojevodo pehoti je določil Anta Viljeneca in Slovena Jarožira. Strogo jima je naročil, naj se vojska ne razleti posamič. Dasi ni najmanjšega suma, da bi Bizantinci zbrali novo vojsko, vendar zahteva, da se mu javljajo dogodki slednji dan in se za štirinajst dni že vrnejo s pohoda pred Toper. Ko je Iztok odjahal na čelu jezdecev, pozdrav-ljan in slavljen od vseh vojnikov, ga je obšla tesna skrb. Pognal je v skok in se ločil od vojske. Celo Rada v tem trenotku ni trpel ob sebi. Ko je zaostal daleč za njim topot konj, je izpustil brzdo, odpahnil šlem z glave in se zamislil. „Preveč veselja ste mi natočili bogovi — preveč — ! Prizanesite —!" Zgrozil se je ob misli, da gre sedaj tja, kjer seže po najslajši čaši — po Ireni. „Prizanesite! Samo še to mi naklonite — še njo — potem je mera zvrhana. Potem jemljite — pripravljen sem!" Ali že je dvignila glavo grozna zmija v njegovem srcu in zasikala z jezikom. v „Cemu bojazen? Kaj so res zmagovali bogovi? Kaj je Perun? Kaj Svetovit? Tvoja roka je zmagovala — tvoja modrost je vodila vojsko! Kdo pa je otimal Ireno? Perun, Svetovit, Sojenice? Ona se jim roga — in jim ne žge obetov! Kdo jo je otimal? Krist? Njen Bog? Zato, da jo dobiš ti — barbar? — O, nikoli!" „In vendar ona veruje Kristu in blagovesti, in moli Krista zase in moli ga zame — zame, ki sem poklal toliko krščenikov. — In če se Krist razsrdi name — in mi Ireno otme, ko že iztegam roko, da ji jo položim krog vratu .. ." Junaka je obšel strah, srce, ki v največjem boju ni poznalo bojazni, se je krčilo in trepetalo. „O bogovi, o Kriste — prizanesite — pomi-lujte . . . !" Oči je zatisnil, da bi ne videl žugajočih senc, ko so plule izpod neba — kakor poslanke Peruna Drugo jutro je Iztok želel, da se vrne s celo vojsko takoj pred Toper. Pozval je starešine na posvet. Toda prej se je še zgrnila krog njega vsa podivjana tolpa in zahtevala pohoda proti Bizancu. Iztok je takoj spoznal, da ne ukroti množice. Z NIKOLAJ PETROVIČ BOGDANOViČ - BJELSKI RAČUNANJE V RUSKI ŠOLI — in poslanke Krista. Ali tedaj se je med njimi pojavila Irena — v očeh polna vere, na licu veselo upanje — na srcu blagovest ljubezni — njene ustnice so se smehljale njegovim dvomom. Potrkal je na njegove prsi glas, kakor nekdaj: „Veruj, Iztoče, veruj resnici — in Kristova ljubezen napolni tvoje srce ..." Kakor iz sanj ga je probudil topot konj. Konjenica je dohitela zamišljenega vojevodo. „Ne razmišljaj, Iztoče! V par dneh svatujeva! In če ju ne bo — greva v Solun! Pri bogovih!" Veselja ožarjeno lice Radovo se je ozrlo v Iztoka. Svarunič je potegnil s krepko roko za brzde, pokril šlem, kakor da si zaščiti glavo pred skrbi polnimi mislimi, in začel pogovor z Radom — o piru, o svatbi. Ko je Iztok s četami dospel zopet pred Toper, so privrele iz gozdov in špilj devojke, pastirji in mladci, ki so čuvali plen in robove. Prvi dan Svarunič ni žugnil ne z okom ne z besedo. Dovolil je polno svobodo divjemu narodu, da je veseljačil brez meje, da so se naplesali in napojili, najedli in napeli do onemoglega truda. Drugi dan je pa za-donela njegova resna beseda. V tesno drago je se-gnal tolpo ter ji določil stroga opravila. Tesači so sekali les in narejah nerodne lesene telege za prevoz žita. Drugi so rezljali jarme za voli, nekateri klali vitre in pletli koše, da jih oprtajo volom in konjem ter vanje napolnijo plen, ki ga prinese seboj vojska, ki je še ropala po Traciji. Pastirje je pognal v lože s srpi, da so želi usehlo travo in jo vezali s trtami v trde zavoje. Zakaj vedel je, da utegne na povratku živina trpeti glad po opustošenih in po-žganih pokrajinah. Vojakom je velel, da so popravljali opremo, snažili orožje, brusili meče, koničili kopja. V Rusti-kovi kovačnici so našli zalogo podkev. Kovači so prekovali konje, ki niso bili vajeni trdih potov z boso nogo. Devojkam je izročil oskrbo ranjencev, pripravljanje jedi za vojsko. Sužnji so trli ječmen in pšenico v žrnvih, dekleta so pekle suhor in ga skladale v koše za brašno na dolgo pot. V par dneh se je vse gibalo, kakor bi ne bili na pohodu, ampak doma v gradišču — v slovenskih in antskih selih. Iztok je pa poiskal pretorij in pripravil v palači stan za Ireno. S fora je velel potrebiti sledove razdejanja in krvi, vse mrliče je dal zasuti v globoke rove za mestom. Ko je bilo vse urejeno, vse pripravljeno, da pride ona —, je Iztok začel pogosto zahajati na stolp ob morju. Ko je od tam gledal na pridno mravljišče, ki je vrvelo ob delu krog mesta — se je zadovoljen nasmehnil. „Kakor despot," je pomislil in se zaeno boječe ozrl. Zbal se je že samo te misli, da ne bi ušla iz njegovega uma in se kakor skrivnostna iskra raz-begnila med narod. „Samo zaradi nje," se je opravičeval polglasno. „Zaradi tebe, Irena, da se ne splaši tvoje srce ob grozotah vojne, da se ne dvigne stid v tvoji duši in se ti, dvorjanica, ne razplakaš, ko prideš med barbare. Pozdravili te bodo vojniki, kakor jih nima Bizanc — pozdravili te bodo, kakor pozdravljajo Teodoro palatinci, kadar pride na kamp. In Epafrodit! Mehercle! porečeš. Nisem trošil zastonj zate zlatih bizantincev. Kako ti bo zagorelo oko, ko za-gledaš mojo vojsko — in moj narod. In ta vojska in ta narod je vršil osveto — kruto osveto — in jo bo še vršil nad Bizancem, nad krivičnim in nehvaležnim, ki ti je zapisal smrt. — Osveto, Epafrodit — tudi zate, tudi za tvoje trpljenje . . ." Potekel je teden. Rada se je polaščal nemir, na Iztokovo lice so legale sence. „Bogovi," je molil Iztok, „bogovi, prizanesite! Kriste, čuvaj jo!" Morje se je zdramilo in plulo v nemirnih valovih. Rado je klal neprestano jagnjeta in sežigal grmade obetovDevani in Sojenicam. K morju je begal in zrl po gladini, vlival olja na valove, da se umire, ribam stresal v vodo razsekane obare, da bi potolažile vihar, ki je pretil. „Ne pridejo po morju, Iztoče: po suhem pridejo!" Ujel je konja na paši in brez sedla dirjal po cesti proti Solunu. Pa se je vrnil, in iskal Iztoka in silil vanj: „Pojdi! V Solun morava. Po Ljubinico, po Ireno! Oj — Radovan! Napil se je! Zagovoril — izdal morda! Godec — umorim te, pri Perunu, ne prizanesem ti!" Devojke so postajale po dve in dve, ozirale se na junaka, ki sta žalostna slonela na stolpu, hodila po ozidju, posedala ob morju ob solnčnem vzhodu in zapadu. Devojke so postajale in šepetale: „Po nju! Junak otmi nevesto! Čemu vama vojska? Čemu moč? Nad Solun!" „Nad Solun!" so mrmrali vojaki, ker jih je pekla žalost Iztokova, katerega so ljubili s tako strastjo, da bi jih po deset planilo nad stotine so-vragov za svojega vojevodo. Osmi dan so pritirali mladci mnogo plena, ki ga je nalovila in zajela vojska. Poslanec je sporočil Iztoku besede Velegosta in Jarožira. Nikjer upora — nikjer Bizantincev. Celo kasteli so se podali brez boja in posadke so zbežale. „Prizanesite - bogovi!" Iztok se je vznemiril ob tako ugodnih poročilih. Takrat je pa zakričal Rado s stolpa: „Jadra, jadra, jadra!" Iztok je hitel na ozidje. Po plivkajočih valovih je toneče solnce razlivalo zlato — in daleč na obzorju se je resnično dvigalo jadro, kakor pozlačena bela perot. „Jadra" — je ponovil Iztok. „Prihajajo!" je vzkliknil Rado in stisnil Iztoku roko. Dvoje junaških src se je v tem hipu vznemirilo v krepkih prsih, kakor srce deklice, ko zasliši stopinje prihajajočega ljubeča. Usta so onemela, svet je ginil, ginila vojna, ginil bojni metež, umolknili klici slavja — vse se je uničilo pred njima — vse utonilo v morju koprnenja. Samo ena misel, samo ena želja, ena sama ljubezen je imela prostora v njunih srcih. Duši sta se oklenili bele peroti na valovih. Če se je zazibalo jadro, če je krenilo na desno, če se nagnilo na levo — sta vztrepetala junaka. Telo je podrhtavalo, roka se se samo iztegala v daljo — koprneča in vabeča: Pridita, golobici, priletita, ptički! Bela perot na morju je polagoma rastla. Ob bregu je morje šumelo, vznemirjano od ugodnega juga, kakor bi slutilo, kako neizmerno srečo nosi na valovih. Sunki vetra so naraščali, zašumelo je po gozdu, jadro se je ločilo — ladja je letela hrepeneč k bregu. Tedaj se je Iztok zdramil. Odbežal je s stolpa — za njim Rado. „Vojaki, na for! Prihajajo, prihajajo!" Od ust do ust je letel klic, v taboru je završalo radosti. Konji so zarazgetali, Devojke popustile jag-njetino na ognju in bežala k morju, tolpa je vzklikala in se gnetla na obrežje. Zlatožareča obla solnca se je dotaknila morja, valovi so vztrepetali v zlatu in razgrnili Ireni in Ljubinici škrlatne tančice na mokro nevestino pot. Prnje in šlemi so zažareli, jezdeci so obstopili cesto s fora do pristanišča. „Zapalite ogenj na stolpu!" Ta signal je sporočil Iztok Radovanu, da brez skrbi priplovejo v luko. Solnce se je še enkrat, kakor začudeno, dvignilo nad morje, nato pa sunkoma utonilo. V mraku je zagorel s stolpa rdeč ogenj in oblil z žarom mesto in morje. Z ladje se je posvetila plamenica, zagugala se v loku in padla v morje. Za njo druga in tretja! „Prihajajo, on je, Epafrodit — Irena — oo — bogovi!" Iztoka je tako prevzelo radostno čuvstvo, da se je tresla njegova desnica in je trdo stiskal ročnik krasnega meča. „Plamenice! Zažgite grmade na obali!" Nekaj mladcev je steklo do nakopičenega dračja in zapalilo visoke kresove. Drugi so prinesli smolnic in jih užgali zapored ob cesti in po foru. Kakor bi plula Iztokova razburjenost od njega na ves narod, tako je bila vsa vojska, devojke in tolpa zamamljena. Devojke so obkrožile, odete v haljice, pristan. Plameni grmad so jih razsvetljevali vedno čarobneje, čimbolj je temnel večer, kakor bi morske deklice prišle iz valov in na bregu vodile raj. Ko je luč grmad dosegla ladjo, je potihnil šum in šepet — tisoči oči so se vprli v lepo jadrnico, ki se je ponosno in čudo slovesno bližala bregu. Videli so, kako so se zgibale sence po jamborih, kako se stiskala jadra — ginila — izginila, povezana od mornarjev. Udarci vesel so zašumeli — in tanka ušesa svobodnega naroda so začula Radovanove strune. Takrat se ni moglo premagati ljudstvo. Zaklicalo je in zavriskalo, da se je razleglo po morju. Prav blizu kraja se je ladja ustavila. Vreteno je zaškripalo, sidro je utonilo in pripelo jadrnico k dnu. S krova se je zazibal čoln — padla lestvica — po nji so se pojavile sence in se skrile v čolnu. Vse je zopet molčalo — vse dihalo z dvignjenimi prsi in čakalo. Na valovih se je zazibala rdeča lučka, strune so zapele svatovsko pesem. S tihimi udarci so gnala vesla čolniček h kraju. — Še par zamahov — še par uporov v vesla — čolniček je trčil h kraju. Ročni brodarji so skočili iz čolna in ga pritegnili k bregu. Tedaj se je zgenila filozofska kapuca v čolnu, ob njej sta se zasvetila ob žaru plamenic dva zlata diademčka v krasnih laseh — dve vitki postavi sta odgrnili plašča in se prijeli Epafrodita. Na belih rokah so zablesteli dragi obročki — Irena in Ljubinica sta stopili iz čolna. „Pax — eirene!" je izpregovoril Epafrodit in izpustil devojki. In diademčka sta se sklonila na zlati prnji — Iztoku in Radovanu . .. Narod je molčal kakor zamamljen — samo ognji so prasketali in konji udarjali ob granit. Devojke so drhtele, očarane od krasote Irenine, vzradovane od Ljubiničine sreče. Sam Epafrodit je obstal, kakor izklesana misel — zamaknjen v ljubeči dvojici, ki sta pili v poljubih srečo, za katero ni izraza in ni besede. Kapuca mu je zdrsnila z glave, z belimi lasmi — nemaziljenimi, odkar je odel filozofsko haljo — je igral jug, v duši je začul glas usode: — Dovršeno! Česar nimaš sam, česar nisi imel nikoli — to si dal drugim — edino in največje — ljubezen. Dovršeno! — V očeh se mu je zasvetila rosa, raztajalo se mu je srce in mirni stoik si je otrl solzo. Obrnil se je — kakor od sramu — in se ozrl na zbor devojk. Iz starih sivih oči je šinil plamen začudenja. Njegov umetniški okus je zmagal viharno čuvstvo in zaše-petal je zadivljen: „Pri Afroditi, kak narod! Takih lakti — nima sam dvor! Mehercle, nima —! Kakor bi hodile z Diano — kakor Atena z Akropole!" V tem je nerodno prikobalil poslednji iz čolna — Radovan. Prijel je za strune — in se ozrl po Iztoku, po Ireni, po Ljubinici. Starega godca je stisnilo v grlu, sladka grenkost mu je zalila oko, ustnici sta se mu stresli. — Zajokal bi bil na glas, da ni šiloma potegnil zraka skozi tresoči se nosnici. — Premagal se je in udaril ob plunko — tihi molk je bil prebit — iz zbora devojk je zadonela ženitna pesem ... Takrat se je šele vzdramil Iztok iz omotice in se domislil Epafrodita. Obrnil se je do njega, bizantski se priklonil in s prosečimi ustnicami govoril: „Prejasni, kaj naj ti povrnem?" „Bodi srečen, Epafroditu ne dolguješ ničesar! Pojdimo! Večer je hladan!" Vsi so se okrenili in napotili skozi vrste jezdecev po cesti, preko fora v pretorij. Za njimi so se zbrale devojke krog pevajočega Radovana; tolpa je vriskala, vojniki so vzklikali pozdrave. Epafrodit se je radoval ob silnih velikanih, ki so sedeli na konjih in ponavljal: „Kakšen narod, kakšen narod!" — Iztoku je dejal: „Mehercle, dobro sem te izšolal. To so pala-tinci, ne barbari!" Ko so dospeli v pretorij, jih je vedel Iztok v sobo, katero je pripravil Ireni. Prav tista je bila, kjer je nekdaj stanovala pri stricu Rustiku. Tu je Irena zagledala ikono Bogorodice na steni. Snela je diadem, pokleknila pred podobo, nagnila glavo do tal in molila: „Hvala, slava, čast in zahvala tebi — Sveta — Prečista — — —" Kakor gnan s čudovito silo, je upognil Iztok ob njej koleno in šepetal za njo: „Hvala — slava — čast ..." Epafrodit je pa v tem hipu razprostrl roki nad klečečima in govoril kakor očak, s slovesnim glasom: „Moj konec — je vajin začetek. Cesar nisem imel sam — darujem vama. — Zublja, ki sta goreče hrepenela drug po drugem, sta se danes strnila v en plamen. Nebo naj priliva olja tej sveti luči — da gori jasno — do smrti. — Mir -- mir na veke. — Amen." Irena se je solzeč dvignila, prijela ga za roko in mu jo poljubila. Iztok se je pa sklonil do tal in mu poljubil nogo. Epafrodit je dvignil Ireno k sebi, pritisnil jo na prsi, prijel njeno glavo in ji poljubil čelo. Nato je objel Iztoka — poljubil ga v lice in rekel; „Blagoslovljen, sin treh očetov: Svarunov, ki te je rodil, Epafroditov, ki te je učil, in Radovanov, ki je tkal niti usode! Blagoslovljen, svobodni sin — svobodnega naroda - !" „Odpusti laž," je jecljal Iztok, ko je čul, da ve Epafrodit, kako sta ga z Radovanom prevarila. „Ni bila laž, sin treh očetov!" V tem so prinesli Epafroditovi sužnji z ladje bogatih daril za Ireno, jedi in dragega vina. Epafrodit je sedel za nekaj hipov sredi presrečnih, nato pa vstal in se poslovil: „Iztok — moj tek je dokončan! Bodi zmagalec — bodi slaven — in bodi meč osvete. Zakaj izvolila te je usoda!" Izpraznili so čaše, in ga spremili do morja. Vojska je hrumela v slovesnem pirovanju, morje je vznemirjeno pluskalo ob bregove. „Ne hodi!" je zajokala Irena in prijela Epafrodita za roko, ko je stopal v gugajoči čoln. „Da bi ne šel? Jaz grem. Dovršeno je delo! Pridi - smrt!" Ročno je skočil v čoln, zavil se v plašč — vesla so udarila, čoln se je zazibal na valove. — Ladja je dvignila sidro in odplula s filozofom na jug — čakat sredi modroslovcev trenotka — željene ure . . . * * * v Štirinajst dni je poteklo. Vojska se še ni vrnila s pohoda. Toda Iztok ni poslal za njo poslancev s strogim poveljem. Zvedel je, da je zoper njegovo voljo udrla Čez Heber; — in ni se razsrdil. Objelo ga je, kakor mehko-tihe sanje, odkar je počivala na njegovem srcu Irena. Pil je iz čaše brezmejne sreče, katero mu je dodelila usoda. Pil je s skrivnostnimi požirki čisto ljubezen. Kakor ure so tonili dnevi. Jug se je prelil v sever. Z gora je rezala mrzla sapa. Stari vojniki so se s skrbjo ozirali proti goram, ki so se zavile v sive oblake. Svarunič-vojevoda pa ni občutil severa njega je božal mehki jug, ki ga je dihala Irenina duša, njegova lica so gorela, njegovo srce ni poznalo skrbi. Tedaj se je zgodilo nenadoma — kakor bi v jasnini zagrmelo. Tabor se je vznemiril — zakričal — orožje je zazvenčalo. „Pomoč — pomoč —! Bizanc kolje Slovene!" Tako so kričali po taboru trije poslanci od Vele-gosta in Jarožira splašeni in zdvojeni. V hipu se je osvestil Iztok —. Probudil ga je glas naroda. Stresel se je v grozni slutnji — zadrhtela je Irena, in zaplakala na njegovih prsih. „Pomoč — pomoč —!" je donelo po ulicah, konji so razgetali, meči zveneli — sulice trepetale v rokah, pred pretorijem je grizel srebrne brzde IgtQkQY konj, Se enkrat je pritisnil na prsi junak — prisrčno ljubljeno —. Ko je nategnil zaponko oklepa, ko je pritrdil jermen čeladi, ko je obesil na verigo grozni meč — se je vzbudilo junaško srce — začul je glasneje krik na pomoč — in je oddivjal na čelu konjenice. Nazar je bil v Tzurulu zvedel, da je Iztok razbil konjenico. Ni se oplašil. Niti Upravdi ni sporočil o Azbadovem porazu. Mirno je počakal stotnij, ki so vrele iz Astike in Tracije od raznih kastelov. Ko se v je zbrala vojska, je takoj udaril nad Slovene. Se pred Hebrom je naletel na Velegosta in ga zgrabil z vso silo. Anti so se splašili železnih falang in bežali v divjem begu preko reke — streljani od zadaj s plohami pušič in posuti z dežjem svinca, katerega so sipali pračarji. Beg Antov je zbegal Slovene. Jarožir se je trudil — pa jih ni vzdržal. Zato je skrbel, da je odgnal begune s ceste v hribe — da je razpršil vojsko — in odposlal poslance po Iztoka. Ker težko oboroženi Bizantinci niso mogli v goščave, niso prodirali za njimi. Tudi lokostrelci in pračarji so opustili pogon. Zakaj Sloveni so jih sprejeli s kopji in sekirami ter vselej pognali v ravan, zato je Nazar ukazal, da odkoraka vojska po cesti dalje — iskat konjenico. Vzporedno z Bizantinci sta po slemenih in vrhovih vodila Slovene in Ante v Velegost in Jarožir. Čakala sta trenotka, da pridrvi Iztok s konjenico. — Tedaj udarita oba Bizantincem v bok in za hrbet. Zgodilo se je peti dan. V dolini je zagrmel klopot Iztokove konjenice. Troblje so zabučale, po slemenih so zatulili rogovi. Ko je Iztok zagledal grozne kline — vse v železju — štrleče od kopij in pilov - se je za hip zgrozil. Poznal je te neprodorne zidove iz škitov in sulic. In vojska je bila ogromna. Njegovo oko ni zaseglo konca legij. v Ali naj se vrne? Ali naj napade? Ce ne zmaga — je uničena vsa njegova vojska — in Irena — ujeta. Pri mozgu ga je zazeblo. — Ko bi bežal? Uteče sam s konjenico. - Toda plen — devojke — ranjenci — vse zapade v roke Bizantincem. — — Ne — nikdar. Za svobodo očetov — za svobodo naroda — zadnjo srago krvi! Ne bodo zasužnjene devojke — ne bodo oskrunjene — nikdar! Naperil je kopje, katero je potegnil iz rok vojaku — in zakričal: „Napad!" Salpinge so trepetajoč zabrlizgale — konjenica se je utrgala z mesta — in v besnem navalu kakor bučeči vihar — telebila v falange sovražnikov. Po resnici se je stresla zemlja ob strašnem hrupu, ko sta treščili skupaj — grozni četi. V istem trenotku sta se utrgala z brdov dva rjava hudournika — Antov in Slovenov in se zarila v blestečo armado oklepov in šlemov. Pol dne je vrelo in kipelo - pokalo in ječalo. tulilo in vriskalo, gnetlo se in valovilo — v tako strašni grozi, da je pešala gigantska roka samemu Jarožiru - in je njegov meč skrhan odletoval od prnj in šlemov. Pod nogami je tekla kri, konji so gazili do členkov po krvavih lužah — na grmadah padlih borcev so se borili poslednji in si zaslanjali hrbte z mrliči . . . Čudovito okrvavljeno se je skrilo solnce za gore — ko so zadnji Bizantinci z vojevodo Nazarom planili v beg. Sfrčalo je za njimi še nekaj sekir — ki so jih vrgle trudne roke z zadnjo silo — nato je zaoril samo divji krik Slovenov: „Zmaga — zmaga! Perun je velik!" Vojska se je zbirala in iskala s plamenicami ranjencev. Vzkliki so onemeli v strahu, ko je zado-nelo od ust do ust: „Iztok — Iztok! Vojevoda Svarunič je padel. Ni ga! O bogovi!" ... Po dolgem iskanju so ga našli pod konjem — s prevrtano prnjo. Na desni strani prs ga je zadel silni pilum. Tolpa je zatulila v obupu, stari vojniki so zajokali na glas. Radu so vrele solze po licih, da je plakal kot otrok. Odvalili so mrtvega konja — in posvetili junaku v lice. „K Ireni — k Ireni!" „Živi, živi!" je zarjovela tolpa in se kolebala po tleh v omotičnem veselju. „Nosila!" je zapovedal Jarožir. Spletli so iz vej nosilnico, jo pogrnil s plašči in obesili med dva konja ter dvignili nanjo ranjenega Iztoka, ki je tiščal roko na rano — in medlel slabosti. Na ustnice mu je prihajala kri. — „Gonite!" je prosil Jarožira - in se onesvestil. Vsa vojska je udrla nema, zamišljena, žalostna na smrt za Iztokom — kakor bi šli k pogrebu — ne s slavne vojne. Zadnji divji molojec je občutil v duši, da je padlo srce cele vojske — da se je zrušil steber — svobode . . . * * * Pred Toperom se je Iztok probudil. Ko je odprl težke trepavnice, se je njegovo oko srečalo z očesom Irene. V njenem naročju je slonel. „Irena .. . zakaj se ločiva — bogovi — nikdar več —- o Irena —" Irena, bleda, zaplakana, se je sklonila k njegovemu licu in mu šepetala: „Upaj, moj edini — veruj blagovesti — veruj Kristu — srečava se na večnih livadah - v večni svobodi — o veruj —!" „Ve-ru-jem — Irena — pri-di — pripelji te Krist — ve-ru-jem —" Tedaj je Irena izlila na njegovo glavo iz zlate školjke vode. — Ustnice so šepetale — slovesno, kakor blagovestnika: „Jaz te krstim — v imenu Očeta — in Sina — in Sv. Duha . . ." Iztok je odprl s trudom oči — zažarelo je v njih, kakor zadnji žarek večernega solnca. — Roko je iztegnil po njenem sklonjenem vratu in glasno izpregovoril: „Ve-ru-jem, Irena — pridi na večne livade — pod svobodno solnce! Pridi — edina — preljubljena!..." Junaku je omahnila glava — iz prs se mu je utrgal potok krvi — oko je osteklelo, Irena se je nagnila čez mrliča, potegnila stolo čez glavo — zgrudila se na mrtvo srce — in onemela v grozni togi ... Epilog. Vojska Slovenov in Antov se je vrnila na sever. Tako slavnega pohoda še ni doživel narod — in ni še občutil večje žalosti v svoji duši. Sredi vojske so vozili Iztokovo truplo, za katero je prosila Irena, da ga niso sežgali. Ob njem je sedela ona — v rokah psalter — na licih odpoved . . . Devojke so žalovale z razpuščenimi lasmi, hrabri vojniki so molčali, starešine niso našli besed v bridkosti — in večno radostni godec Radovan je razbil plunko ob skali, zaril se v seno na telegi in jokal brez nehanja. Padel je Iztok — padel junak — umrl v naročju tiste, katero je edino ljubil — umrl za tisto, za katero se je boril - za svobodo. Morana je posegla s kruto roko v rod Svarunov in slavni starosta ni doživel ure, ko bi dvignil v naročje vnuka. Toda Iztokov duh ni umrl. Rodil je tisoče, ... ki so vojevali še celo stoletje vojsko z Bizancem, prehodili Ilirijo, dospeli v Helado in potrkali na vrata samega Bizanca. — Huni so iskali pri njih zavetja in gostoljubja, obrski kakan je odpovedal zvezo Bizancu in prosil prijateljstva Slovenov in Antov, ki so napolnjeni z Iztokovim duhom živeli v bratski slogi in uživali slavno slavo — pod svobodnim solncem. 0 mladost srebrnooka... Zložil Griša. mladost srebrnooka, kam si dvignila perot — kam si razprostrla krila v kraj neslutenih lepot? Pod nebesa bi hotela, razigrana kakor si, vsa v vijolicah spuhtela tvoja bi nemirna kri . . . O, ne letaj previsoko, zlatokrili angelj moj: jaz ne morem, jaz ne morem več v nebesa za teboj! Jeseni. Zložil An t. Medved. Pomirjen, utešen, ozdravljen od vseh skrbi, krivic in ran, kako zemljan je varno spravljen, ko v smrti mu zatone dan! Od burnega odmaknjen vrišča, za mestom ali za vasjo sameva tihi kraj grobišča, obzidan gleda le v nebo. Zakaj srce se vendar oži, kadar zanese nas korak na kraj, kjer nihče več ne toži, kjer je beraču kralj enak? Ah, le jesen je tožna v leti, pozimski mir nikdar tako. Grenko je mreti in umreti, a mrtev biti je sladko. Prebivalstvo Evrope v XIX, stoletju. Sestavil Vinko Šarabon. (Konec.) IV. Verske razmere. rem velikim jezikovnim skupinam Slovanov, Germanov in Romanov odgovarjajo v splošnih potezah tri velike verske skupine, pravoslavni, protestantje in katoličani. Romani so skoro brez izjeme katoličani, Germani večinoma protestantje in Slovani večjidel pravoslavni. Ker se pa v preteklem stoletju Romani niso tako zelo pomnožili kot ostali dve jezikovni skupini, je jasno, da so tudi katoličani relativno veliko izgubili v primeri s protestanti in pravoslavnimi kristjani. Da niso še bolj nazadovali, ima v tem svoj vzrok, da se tudi milijoni Germanov in Slovanov prištevajo katoličanom. Seveda številke statistike ne kažejo notranje vere, ampak samo zunanjo razdelitev po veroizpovedanjih. Kar se tiče prestopa iz ene kon-fesije v drugo, o katerem se zlasti v zadnjih časih tako pogosto čita, nima to na splošni razvoj čisto nobenega vpliva. Recimo n. pr., da bi eno leto 100.000 katoličanov prestopilo k protestantizmu, kar je seveda previsoko število, bi bila to samo V40% evropskega prebivalstva, torej minimalen znesek. Katoličanstvo je nazadovalo izključno le zaradi nazadovanja romanskega plemena, ni n. pr. nazadovalo v državah, kjer se govori skoro izključno en sam jezik, kakor v Nemčiji itd. O tem pri posameznih državah. Ozreti se pa moramo še na drugo zanimivo dejstvo. Relativno mali naraščaj romanskih narodov je bil v prvih petdesetih letih preteklega stoletja večji kakor v zadnjih: isto velja o katoličanstvu, vendar tukaj zaradi milijonov Slovanov in Germanov, ki so tudi katoličani, razloček med obema dobama ni tako velik kakor pri Romanih. Germani so se v polovici 1800 — 1850 relativno veliko bolj pomnožili kakor pa v zadnjem petdesetletju, vedno pa bolj kot Romani: isto vidimo pri protestantizmu samem na sebi i v primeri s katoličanstvom. Relativni prirastek Slovanov je bil v dobi 1800—1850 veliko manjši kakor v letih 1850—1900, v prvi polovici manjši kakor oni Germanov, v drugi večji, celotno nekoliko manjši kakor pri Germanih, vedno pa veliko večji kot pri Romanih: isto dejstvo opazimo pri pravoslavnih, ako jih primerjamo s protestanti in katoličani; razloček je samo ta, da so pravoslavni v dobi 1850 — 1900 tako zelo narastli, da nadkrilju-jejo sedaj protestante že daleko, dočim so bili 1. 1850. še vedno na tretjem mestu; in ta prirastek v letih 1850 —1900 je bil tako velik, da so prekosili protestante tudi v celotnem številu, bodisi absolutno ali relativno. Izmed drugih konfesij omenimo zlasti jude in mohamedane. Prvi so se posebno v zadnjih petdesetih letih izredno pomnožili, mohamedanov je pa relativno sedaj manj kot prej, dočim so druge konfesije in ljudje brez veroizpovedanja ostali približno na istem mestu kakor so bili pred petdesetimi leti. Naslednja tabela naj nam predoči absolutno število in relativno razmerje ob treh glavnih točkah stoletja. Število evrop. Prirastek Leto v preb. Doba absolutni relativni tisočih % v tisočih % Katoličani: 1800 97.905 5506 1800-1850 35.347 36-1 1850 133.252 50-76 1850-1900 45.409 34-08 1900 178.651 44-90 1800- 1900 80.756 82-48 Protestantje: 1800 36.951 20-78 1800-1850: 23.695 64-13 1850 60.646 23-1 1850-1900: 37.369 61-62 1900 98.015 24-63 1800-1900: 61.064 16525 Pravoslavni: !) 1800 36.406 2047 1800-1850 21.887 60 12 1850 58.293 22-2 1850-1900 45.111 7739 1900 103.404 25-99 1800-1900 66.998 184-03 Judje: 1800 1458 082 1800-1850 2069 1419 1850 3527 1-34 1850-1900 5357 151-9 1900 8864 2-22 1800-1900 7426 5093 Mohamedani: 1800 4600 2-58 1800—1850 : 1783 38-76 1850 6383 2 43 1850-1900 : 1874 2936 1900 8257 2-08 1800 1900 : 3657 79-5 Drugi: 1800 500 0-28 1800-1850 : -81 -16-2 1850 419 0-16 1850-1900 : 284 67-78 1900 703 0-18 1800—1900 : 203 40-6 1) K tem prištevamo pravoslavne grškega izpovedanja, potem grško-orientalske sekte in armenske gregorijance. Vse skupaj imenujemo lahko tudi orientalske kristjane (tukaj seveda samo one v Evropi). Pretežje prvih treh skupin, torej kristjanov, nad drugimi je veliko; 1. 1800. štejemo kristjanov 96-31 o/0 evropskega prebivalstva, 1. 1850. jih je bilo 96-060/0 in koncem stoletja 95 52%; relativno jih je nekoliko manj kot pred sto leti, zaradi hitrega napredovanja judov, vendar pa je primankljaj majhen. Ker vrhu tega številke za 1800 in deloma tudi za 1850 niso tako zanesljive kot one za 1900, lahko rečemo, da je bilo njihovo relativno število skoro vedno enako, okoli 96% evropskega prebivalstva. Pač pa se je, kakor smo omenili, razmerje posameznih skupin druge proti drugi zelo izpremenilo. Pred sto leti je bilo katoličanov 55-06% vsega evropskega prebivalstva, pravoslavnih in protestantov skupaj pa samo 41 25 %, torej katoličanov za 13'81 % več kot drugih kristjanov; 1. 1850. je razmerje že čisto drugačno, katoličanov je 50'76%, protestantov in pravoslavnih že 45-30%, razloček je torej samo še 5*46%; še bolj so se pa izpremenile razmere do 1. 1900., ko štejemo katoličanov samo še 44'90% evropskega prebivalstva, protestantov in pravoslavnih skupaj pa že 50,62%, torej čez polovico vseh Ev-ropcev, oziroma kar 5*72% več kot katoličanov. Vzrok tiči kakor rečeno v slabi rasti romanskega plemena. Dočim so se katoličani pomnožili v prvih petdesetih letih samo za 36'1 %, se je Evropa pomnožila za 47,6%; še slabše je razmerje v drugi polovici, katoličani za 34-08%, Evropa sploh pa za 5E6%; v celem stoletju katoličani samo za 82'48%, Evropa pa za 123-8 0/0. L. 1850. je bilo med 1000 Evropci že 43 katoličanov manj kot 1. 1800., 1. 1900. 59 manj kot 1850., torej 1. 1900. že 102 manj kakor pred sto leti. Protestantje so se v prvi polovici relativno veliko bolj pomnožili kot Evropa, 64-13 : 47'6, tudi v drugi polovici bolj kot Evropa, 6T62 : 5P6, vendar pa vidimo, da je njihov prirastek v tej polovici primeroma mnogo manjši; v celem stoletju so se pomnožili za 165 25%, ogromno število, če pogledamo Evropo s 123-8 % ali pa celo, če se ozremo na katoličane z 82 48%. Vedno pa moramo poudarjati, da tega ni povzročil proselitizem, ampak hitra rast germanskih plemen. Med 10.000 Evropci je sedaj 385 protestantov več kakor jih je bilo pred sto leti. Še bolj narastlo je pa število pravoslavnih. Že v prvih petdesetih letih so Evropo daleko prekosili in so se glede prirastka tudi protestantom zelo približali; a še vse bolj so se pomnožili v dobi 1850 do 1900, od 58,293.000 na 103,404.000, torej za 77-39%, veliko bolj kot protestantje, bolj kot Evropa in seveda brezprimerno bolj kot katoličani. Absolutno so se v letih 1850 — 1900 pomnožili nekako toliko kakor katoličani, namreč za približno 45 milijonov, a pomisliti moramo, da jih je bilo 1.1850. samo 58 milijonov, katoličanov pa 133. Koncem 1. 1900. imamo torej med 10.000 Evropci 379 pravoslavnih več kakor pred petdesetimi leti in 522 več kakor 1. 1800. V sto letih je narastlo njihovo število za 184-03%, ono protestantov za 165 25%, evropskega prebivalstva sploh za 123-8 0/o, katoličanov za 82"480/0. Sicer tudi zadnja številka sama na sebi ni mala, a postane manjše vrednosti, če jo primerjamo z drugimi. Dober vpogled v medsebojno razmerje teh treh veroizpovedanj nam da tudi sledeča tabela: Katoličanov evrop. več kot več kot Leto prebiv. protest. pravosl. % °/o % 1800: 55-06 34-28 3459 1850: 50-76 27 66 28*56 1900: 44-9 20"27 18'91 Izreden je bil naraščaj judov. Vzrok je izredna rodovitost tega plemena, doseljevanje iz orienta, tiči pa tudi v tem, da se je 1. 1850. in 1800. število judov označilo za veliko manjše kot je bilo v resnici. Mohamedani ne morejo slediti rasti evropskega prebivalstva, relativno jih jemanj kakor prej; vzrok je izseljevanje. V zadnjem času je narastlo posebno število onih, ki se ne prištevajo nobeni konfesiji in ki smo jih prišteli „drugim". V Veliki Britaniji z Irsko so katoličani izredno nazadovali, relativno že v prvih petdesetih letih, a v zadnjih celo absolutno; vzrok je izseljevanje Ircev in tudi Angležev katoliške konfesije. Natančnejše podatke nam da sledeča tabela: Protestantje Katoličani Judje v tisočih Okoli 1. 1800.: 11.833 (72-4 %) 4500 (27*5 %) 20(0*1 o/0) „ 1.1850.: 21.684 (77-8 o/0) 6150 (22-1 o/0) 40(0-1 o/0) Leta 1901.: 36.086 (86-28 %) 5537 (13*24 o/0) 210 (0*48 %) Skandinavska tri kraljestva so skoro popolnoma protestantska; le par tisočev katoličanov in judov nahajamo ondi. Glede ruskega carstva je treba omeniti, da so podatki precej nezanesljivi; najboljši so sledeči: Okoli 1. 1800. okoli I. 1850. 1. 1897. v tisočih Orient, kr. 28478 (75 o/0) 43765 (73-83 %) 78913 (74-77 o/0) Katoličani 5500 (14*5 ) °/o % % Pravoslavni 4264 4274 42"94 Mohamedani 38 74 36"88 34-99 Katoličani 183 19*91 2131 Judje 0-3 043 0'52 Drugi 2) 002 004 0"24 Počasi, a enakomerno raste število pravoslavnih; precej hitro pada razmerno število mohamedanov, v šestnajstih letih skoro za 4%, deloma vsled izseljevanja, nekoliko pa tudi vsled proselitizma, ako-ravno prisiljeno; hitro napreduje katoličanstvo, precej tudi judje. v Švica nam je kakor Avstro-Ogrsko, Nemčija in Nizozemska zopet dokaz, da katoličani relativno nazadujejo le vsled slabega pomnoževanja romanskih narodov, a da se v tistih državah, kjer stanujejo skupaj s protestanti itd., pomnožujejo sorazmerno s pro- v testanti, oziroma s celo državo. V Švici specielno je protestantov sedaj še celo manj — relativno namreč — kakor prej. 1800 1850 v tisočih 1900 Protestantje 1080 (60 1418 (59-3 %>) 1918 (57-7 o/0) Katoličani 718 (39-9 %) 972 (40-6 %) 1383 (41-5 o/0) Judje 2 (0-1 %) 3 (O-l %>) 13 (0-4 o/o) Drugi — — 13 (0-4 o/o) Podatkov za 1.1905. še nismo mogli dobiti. 2) Med temi so skoro samo protestantje; 1.1895. so jih našteli 3596 poleg 251 Armencev in drugih kristjanov ter 12 drugih nekristjanov. ozrimo najprej na Alzacije-Lorene v o C Pri nemškem cesarstvu se 1.1800. in 1850., ko še ni bilo nemški zvezni državi. 1800 v tis 14250 (64T2 o/o) 7738 (34-82 o/o) 235 (1-06 o/o) Ako izpustimo 1.1900. Alzacijo - Loreno, je razmerje med katoličani in protestanti skoro ravno isto kakor 1. 1800. ali 1850., namreč 34 8 : 64 3, judov je bilo 0 9%; torej nam kaže celo stoletje sledečo sliko : Protestantje Katoličani Judje 1850 i h 21703 (64-12o/o) 11766 (34-77 o/o) 373 (Ml o/o) Leto 1800 1850 1900 Protestantje 64-12 0/o 64-12 0/0 64-3 o/o Katoličani 34-82 o/o 34-77 o/o 34-8 o/0 Judje 1-06 o/o 1-11 o/o 0-9 o/0 Ako primerjamo, vštevši Alzacijo - Loreno, še 1. 1871. in 1900., tudi ne zapazimo velikega razločka. Vseh protestantov je bilo 1. 1871. 62 47 o/0 nemškega prebivalstva, a 1. 1900. 62-82%; katoličanov so našteli 1.1871. 36-20/o, 1.1900. so sicer padli na 36*07 o/0, zelo malo, pri čemer pa moramo upoštevati dejstvo, da jih je bilo 1.1890. samo 35-8 o/0, da so padali torej samo do 1. 1890., a da so v zadnjem desetletju napredovali, dočim se je ravno v tem zadnjem desetletju število protestantov relativno skrčilo. Judov je bilo 1.1871. 1-3o/o, sedaj jih je 1 04o/0. Natančne številke so bile za 1. 1900. sledeče: Protestantov Katoličanov Drugih kristjanov Judov 35,408.000 20,329.000 26.000 587.000 Drugih in neznanih 17.000 62-82 0/o 36-07 o/o 004 o/o 1-04 o/o 003 o/o Vse konfesije nemškega cesarstva se razvijajo torej približno tako kakor nemško prebivalstvo sploh. Na Nizozemskem je ostalo primeroma tudi vse pri starem. 1800 1849 v tisočih 1899 Protestantov 1323 (62-4 o/0) 1823 (59"63 o/0) 3086 (60-46 %) Katoličanov 762 (36 o/0) H72 (38-34 o/0) 1799 (3525 o/0) Judov 30 (1*6 o/o) 59 (1'93 ^^Jb manjkanje občutimo ne le v politično-zgodovinski in etnološki, ampak tudi v leposlovni književnosti, v kateri je prava psihična potreba. V tem oziru so omenjene znanstvene panoge deloma opravičene, ker jim antropologija ni mogla nuditi dovoljnih rezultatov. Pojavila se je namreč nazadnje, in ni še mogla rešiti svoje naloge vsestransko ter popolnoma. Zato bi nas gotovo zanimala in nam dobro došla slika fizio-antropološkega razvoja Ilirov v zvezi z njihovimi sosedi, Grki in Srbi, če in v koliko so se krvno mešali ter v telesnem razvoju vplivali drug na drugega. Ne da bi pretresali celotno antropološko literaturo Balkanskega polotoka, bodi samo omenjeno, da zavzema v nji Avguštin Weisbach najvažnejše mesto s svojo zgledno antropometriško metodo. Za znanstveno napredovanje so sicer mere in statistični podatki kompleksije neobhodno potrebni kot podlaga, vendar pa se ne bi smela etnološka morfologija pri tem ustaviti; kajti kolikor pridobi z nakopičenjem gradiva obširnost, toliko trpi vertikalna smer — prodiranje v naravine tajnosti, če se snov ne prebavlja. Čas bi že bil, da se jo sintetično prouči in da začnemo fizio-antropološke izpremembe in razlike narodov tolmačiti s pomočjo anatomskih, fizioloških, prehistorično arheoloških in svetovno-zgodovinskih rezultatov. Ču var deželnega muzeja v Sarajevu Fr. Fiala je odkril leta 1892. in 1894. v nekropolah na Gla-sincu v jugovzhodni Bosni človeške lobanje, ki so po merjenju A. Weisbacha večinoma podolgovate oblike: 29 % dolihokefalnih, 37% mezokefalnih, 34% brahikefalnih S pomočjo priloženih mrtvaških darov moremo večini teh telesnih ostankov prisoditi sredino epohe ranega železa na truplu Balkanskega polotoka, katero računa Sophus Müller od VIII. do V. in Fr. Fiala od VIII. do II. stoletja pr. Kr. r., tako da so bili oni ljudje zakopani nekako sto let pred 500 pr. Kr. in sto let kasneje. Glasinske lobanje in tamošnja kultura so pripadale Ilirom, in sicer desijatskemu plemenu (De-sijati ali Desitijati) v gornjem Podrinju. H. Kiepert, W. Tomaschek, A. Dimitz, M. Hoer-nes pripisujejo ilirskemu narodu temno kompleksijo in kratko, okroglasto obliko glave (R. Virchow), s čimer pa se ne skladajo mere na glasinskih lobanjah in poročila antične literature (Cl. Galenus). Stari Iliri so bili severnega pokoljenja in ksanto-dolihokefalni. Ne da bi se spuščali v podroben opis fizičnega habita Arbanasov po raznih predelih njihove domovine, primerimo samo Ilire iz VI.—V. stoletja pred Kristusom z današnjimi njihovimi potomci med v rekami Skumbijo in Mat-i ter v severni Albaniji (Pulati), kjer so etnično najčistejši. Jezikovno-etnološka homo-genuost se tukaj krije s telesno, kajti Arbanasi v omenjenih krajih so popolnoma brahikefalni ali kratkoglavi (100%), temnolasi in temnooki, torej izražen kontrast svojih davnih pradedov iz hallstatt-ske dobe. Pri krvnih mešavinah narodov je pokazal brahikefalni element probojno moč nasproti drugim, posebno pa nasproti ksanto-dolihokefaliji. Krivi in nevzdržljivi so nazori, češ, da bi bili šele Slovani zanesli na Balkanski polotok (in tudi v srednjo Evropo) kratke in okroglaste oblike možganske čepinje in temno kompleksijo ter vzeli Ilirom in Grkom njihov prvotni fizični tip. Jugoslovane (od Psevdo-Cezarija 1. 525. po Kristusu 2-/.Xai)Yjvo{ cuoBiHe imenovane) si moramo misliti ob njihovem prihodu v Norik, Panonijo in Ilirik kot del silne „Venetarum natio", visokorasle, močne, dolihoidne (59% dolgo-glavcev) s svetlo kompleksijo ; kožno bojo je odlikoval močnejši roza-inkarnat in lase rdečkasti sijaj. Ta naš opis temelji na poročilih arabskih pisateljev VII.—XII. stoletja, posebno pa na bizantinskem hi-storijografu Prokopiju (f 1. 562. po Kristusu) „De bello Gothico" III. cap. 14.: ,,E'j[j,Y]y.£ü<; ts '{20 xai aXy.tp.ot StaospcvToc etatv änavieq Ta os o6yj.y.-y. y.at Tac y.o;xxc outs Asuxot eq ayav ft cav-O-ot et a t v outs 7CY] šc to [j.sAav auTou; tcavtsawc TSTpaicxat, aXX' uzs-pu-9-pot s'.ctv a^avTsc." Opirajoči se na omenjene pisane izvore in na lobanje, najdene v zakarpatskih deželah ter v češkem kraljestvu iz dobe od VIII.—XII. stoletja po Kristusu, si moremo o Bošnjakih in Hercegovcih iz časa njihovega prihoda na jug ustvariti fizio-antropološko sliko, ki se glede kompleksije in kefalnega indeksa nič ali le malo razločuje od one današnjih Dancev v in Švedov. Treba pa je pripomniti, da ni moglo občevanje Jugoslovanov s Huni in Obri, kakor ga popisuje kronist Fredegar (okolu 660 po Kristusu) ostati za nje brez socialnih, še manj brez zoma-tičnih posledic, ki pa so šele pozneje izbile na dan. Dolihokefalija gine v Bosni in Hercegovini po aritmetični progresiji z diferenco vrste za (1) leto cDs = -j^qq, ki se ne razločuje od one na Češkem (Dč) in na južnem Bavarskem {Db). Diferenca rastoče ali padajoče vrste naj se imenuje „clavis morphologica", ker je možno s takim morfološkim ključem spreminjati oblikoslovne vrednosti števil v kronološke in obratno. Če pomeni A začetni —, T končni člen, N število členov (let), D diferenco PORTRET A. REFIC in S sumatorični člen v progresiji par difference, potem je enako: =A + (A - D)-\-(A 2D) 4- (A — 3D) -{-... [A — (N- 1JDJ A+ D - T N = D = D A- T N- 1 T = A - (N - 1) D En primer. V letu 1895. je našel A. Weisbach pri antropometričnem popisu Bošnjakov in Herce- v govcev še 1 44 o/o dolihokefalcev. Ce so bili ti Srbi ob času svojega prihoda na ilirski polotok izza vlade cesarjev Foke (602 — 610) in Heraklija (610-642) kraniološko res taki, kakor Rusi okolu leta 950. ali Švedi prehistorične dobe ali Čehi okoli 1.600. po Kristusu, namreč 59'25°/o dolikokefalni ( Ač As) in če izgublja Bosna s Hercegovino na dolihokefaliji percentuvalno = Dč = Ds Db, potem morajo za porabo As — Ts potrebna leta = (Ns) odšteta od 1895, dati približni čas prihoda (x) Srbov v Ilirik vsaj za eno ali dve stoletji natančno. Ač = 59 85 Ts = 1-44 . _ J-26 ~ 10000 x = 1895-Ns Ns 59-25 + Ač + Dč — Ts 10000 1-44 Dč 1354 426 10000 x = 1895— 1354 = 541 p. Kr. r. Tako smo dobili iz morfoloških številnih vrednosti čas srbskega naseljenja po Bosni in Hercegovini za desetletja natančno, kajti letnica (541) pade v dobo, ko so bivali Jugoslovani na dolnjem Du-navu, odkoder so hodili četovat v Ilirik in služit kot najemniki bizantinske vojske Torej potrjuje ta natančnost in eksaktnost pravilnost mišljenja o kranio-Ioški kakovosti Srbov v VI. in začetku VII. stoletja. Taka določevanja se imajo borititi z raznimi tež -kočami in zaprekami, posebno ker motijo ljudska prodiranja in socialni prevrati pravilnost plemenskih metamorfoz. Niti antropologi sami niso pripravljali in urejevali materiala za računske operacije; ker se jih ni dosedaj še nihče posluževal, niso posebno pazili na kronološki moment. Za prehistorično arheologijo in paleo-etnologijo, kjer smo za več stoletij pogosto i za tisočletja na nejasnem, pa je lahko „clavis morphologica" velikega pomena. Preidimo h Grkom. O njih trdi William Ripley, da jih je treba v najstarejši dobi, posebno še v klasični epohi prištevati sredozemskemu plemenu, in da so se le malo razločevali od Feničanov in Ibercev. Do te krive trditve je prišel ameriški antropolog, ker ni uporabil vseh virov in ker ni tolmačil „Ilijade" tudi psihološko, ampak preveč dobesedno. Heleni so bili osobito prve čase ksanto-dolihokefalci par excellence, četudi je bila v njih melano-dolihoKefalija in melano-brahikefalija zastopana. Dorsko preseljevanje (1104 pr. Kr.) je pojačalo in posvežilo severni plemenski element Ahajcev. Vsi arijski narodi: Tračani, Helenci, Iliri, Kelti, Sloveni so bili ob času svojega prihoda na jugovzhodni evropski polotok, fizioantropološko enaki: veliki, belokožni (colorito roseo), modrooki, rdečkasto-plavolasi (rcuppoQ, dolihoidni; sčasoma (približno v 2000 letih) so izgubili svojo ksanto-doliho-kefalijo na jugu gorskega pasa, ki ga tvorijo Alpe in Balkan. Zapustili pa so v zunajnosti podjarmljenih narodov neizbrisne spomine, ki so bolj subtilne, nevidne narave. I o njih bi morala antropologija pretresati. Balkanski narodi po kefalnem indeksu in po kompleksiji v raznih dobah. Narodovo ime in doba UltradoFho- kefalci % Hiperd' liho-kefalci °/o Doliho- kefalci % Mezo- kefalci % Brahi- kefalci % Hiperbrahi- kefalci % Ultrabrahi- kefalci % Kompleksija: tip svetla temna mešana Iliri 1. 500. pred Kr. r. . 5-26 5'26 18-42 36'84 26-33 2-63 5-26 svetla Iliri 1.1907. po Kr. r.. . — — — — 13-33 46 66 4001 temna Grki starega veka . . 31 59 10 svetla Grki1) I. 1880..... 15 31 54 6660/0 76-5 o/0 lö-840/o Srbi2) 1. 600. po Kr. r. . 55 97 [59 25] 44-03 svetla [30-76] [9 9^] Srbi 1. 1895. po Kr r. . — — 1-44 14-56 49-64 29-9 6-46 7 36°/o3) 42-93o/0 49-69o/o !) Morfološki podatki po Cl. Stephanos-u, za kompleksijo po dr. Ornsteinu. 2) Tu ne bazirajo števila na konkretnem materijalu, ampak na teoretičnih zaključkih in računih. 3) Tipi kompleksije pri Grkih niso popolnoma ekvivalentni z onimi pri Srbih, ker ni Ornstein natanko razločeval posameznih tonov boje las kakor Weisbach. Srbi se imajo za svoj današnji fizični tip zahvalili največ Ilirom, in sicer Ilirom po letu 600. po Kr., ko so bili fizioantropološko nekako slični današnjim Srbom. Zgodila se je medsebojna krvna, plemenska zamena, samo z razliko, da ona melano-brahikefalija, katero so Iliro-Romani in Iliri predali Srbom po krvnem mešanju, vedno bolj probija na dan in zmago-nosno izpodriva ksanto-dolihokefalijo, dokler ne bodo Srbi nazadnje postali približno ono, kar so danes pravi Arbanasi. Nekako v XXVIII. stoletju po Kr. izginejo namreč v Bosni in Hercegovini svetle boje las (rdeča, bela, žolta, svetlorjava) in očesne iride (modra, modrosiva, siva, zelena), seveda v sarajevskem okrožju pozneje, v bihačkem preje nego povprečno v omenjenih dveh deželah. In če bi v onem daljno prihodnjem času osoda zopet privedla plavo-lase, severne ljudi v dežele dinarskega gorskega zistema, imeli bi ti dovolj vzroka imenovati avtohtone „Črni Srbi", kakor so tudi plavolasi Srbi Vil. stoletja po Kr. nazivali najdene Iliro- in Trako-Romane za razliko od sebe „Črne Vlahe" (= Mauro-Vlah, Morlak, Nigri Latini, Karavlah). a u&^mmcos^m a Književnost. Anton Medved: Za pravdo in srce. Tragedija v petih dejanjih. Ljubljana 1907. Založila „Katoliška Bukvama" v Ljubljani. Naš pesnik g. Anton Medved je to svojo v „Dom in Svetu" že objavljeno tragedijo predelal in zdaj izdal v posebni knjigi. Ta krasna igra iz domače zgodovine, ki nam predstavlja dobo kmečkih uporov, se je z lepim uspehom igrala letos v deželnem gledišču. Medved nam predstavlja v dobro pogojenih značajih razne socialne sile, ki so bruhnile na dan v hudih borbah, a njegovi značaji niso le formalni, ampak so človeško umljivi in psihološko fino izpeljani Medved se je tudi v tem delu pokazal umetnika klasičnega sloga. Zgodbe sv. pisma. Slovencem pričel razlagati dr. Frančišek Lampe. 14. snopič. Spisal dr. Janez Ev. Krek. Stran 513 — 640. Razlaga evangelijev je s tem snopičem končana. Razlagavec obdeluje dogodke od ustanovitve sv. Rešnjega Telesa. Kakor v prejšnjih snopičih, tako sloveni tudi letos prelagavec grški pripovedni aorist s sedanjikom. Seveda se besedilo tu-patam precej razlikuje od Wolfove prestave. Prelagatelj rabi grški tekst; tudi to povzročuje zopet razlike od besedila, ki je v Wolfovi izdaji, a nič ne de: jasnost evangeljskega sporočila nam stopa tem krepkejše pred oči. Kritična je prestava in razlaga. Vse, kar nudijo dela velikih eksegetov, je tu ako le služi dobro namenu, sveto besedilo pojasniti — spretno vporab-ljeno. Ponosni smo lahko na to razlago, ki se lahko meri z najbolj kritičnimi drugih narodnosti. Že v prejšnih zvezkih smo opazili, da rabi dr. Krek pri dokazovanjih kakor tudi pri besedilu prestave vedno besede onega evangelista, ki popisuje dotični dogodek najznačilneje. To je nujna zahteva, ki jo stavi na pisatelja sinkroni-stični red, ki popisuje v njem življenje Gospodovo. Vsa razlaga kaže, da jo je pisal velik psiholog; verske resnice razlaga dogmatično popolnoma jasno, razumljivo, socialnih vprašanj se dotika tuintam in pojasnuje njihovo zvezo s takratnimi razmerami, a pri nastopu raznih oseb ne pozabi nikdar na psihološki moment. Krasno psihološko obdeluje Petrov padec (Primerjaj str. 521. in 558). Čitaj Zgodbe, in čudil se boš, kako globoko je prodrl razlagavec v duše posameznih oseb. Poleg globokega teološkega, filozofskega in psihološkega znanja, ki se kaže iz vse knjige, je zadel razlagavec pravo posebno s tem, da je vsa razlaga v ozki medsebojni zvezi; ob vsaki priliki opozori čita-telja na kak prejšnji dogodek, ki je s pričujočim v zvezi. Enotno in prijetno čitanje razlage pospešuje razlagavec posebno s tem, da razlage raznih eerkvenih očetov in eksegetov strne v lepo celoto. To daje delu FOT. P. METOD SCHNEDITZ BELJAK POZIMI preglednost in priljubi knjigo bravcu. Jezikovne posebnosti, ki se nahajajo tupatam, so večinoma dobre. Pri čitanju razlage moti to, ker ima razdelitev evangelj-skega odstavka v vrste pri razlagi pač zaznamovano, pri evangeljskem besedilu pa ne. (Gl. str. 522. nasi.!) Vsa Krekova razlaga Zgodb pa zveni v živahni navdušenosti. T. K. Pamet in vera. III. zvezek. Slovenskemu narodu v potrditev njegove vete spisal J. M. S eige r schmied. Izdala in založila „Družba sv. Mohorja" v Celovcu 1907. — V novejšem času odmeva vedno glasneje klic: Proč s cerkvijo, proč s cerkveno auktoriteto, stran z raznimi bajkami, ki jih uči katoliška vera! Bolj in bolj narašča število onih, ki stopajo med slovensko ljudstvo in mu skušajo iztrgati z zvijačnini frazami, z omam-ljivimi besedami iz srca katoliško vero. Koristnega in hvalevrednega dela se je zato lotil pisatelj te knjižice, ki nam podaja z njo že tretji zvezek svoje poljudne apologije. — Dvojen namen je vodil pisatelja pri spisovanju knjige: dokazati na kolikor mogoče preprost način, da verske resnice, ki jih uči sv. cerkev, niso v nikakem nasprotju z zdravim razumom, obenem pa podati čitatelju na podlagi teh z razumom potrjenih resnic nekaj praktiških navodil k vzornemu krščanskemu življenju. Knjižica je namenjena predvsem preprostemu ljudstvu, zato si prizadeva pisatelj obdržati skozinskoz ton poljudnega pripovedovanja. To ni lahko delo, vendar se mu je z malo izjemami dobro posrečilo. Po večini bo tudi neuk čitatelj lahko sledil logičnemu pripovedovanju. Med pripovedovanje je vpletenih več mičnih anekdot in izrekov učenih mož; tudi lepo število citatov iz sv. pisma krasi knjigo. Malo verjetne dogodbice, kakor: O nekem kralju se pripoveduje .. ., o nekem možu se pripoveduje . . . , naj bi pisatelj rajši izpustil. Ponekod je v svoji natančnosti postal preobširen ; to ni knjigi v korist. Pisatelj mora gledati, da ima tisti, ki knjigo čita, vedno jasen pregled čez to, o čemer se obravnava ; preveliko število zgledov in citatov ga bo le motilo. Non multa, sed multum ! Kar se tiče citatov, bi bilo pri navajanju virov želeti večje točnosti. —j —j Življenja trnjeva pot. Resnična zgodba iz polu-preteklega časa. Spisal Josip Kostanjevec. Izdala „Družba sv. Mohorja" v Celovcu. 1907. Kostanjevec ima že trnjevo pisateljsko pot za seboj. Zato je prav, da o njem izgovorimo jasno besedo, morebiti bo koristilo njemu in drugim. — Povesti, kakor so Kostanjevčeve, ima svetovna beletristika toliko, kakor na spomlad rodovitna njiva plevela. V vsakem družinskem listu jih najdeš — majhne epigone, ki nimajo samonikle moči, da bi klesali ideje v umetniško obliko. Nagibajo se zdaj tej, zdaj oni struji. To se pravi, pišejo vedno tako, kakor zahteva publikum. — Za Matico umazane „Spomine Ignacija Brumna", za Mohorjane pobožno „Življenja trnjevo pot." Nimajo sile, da bi potegnili občinstvo za seboj, narobe, občinstvo jih vodi, kamor mu volja. In oni pišejo s čudovito potrpežljivostjo ganljive povesti, katerih najlepša lastnost je ta, da na tretji ali četrti strani že uganeš vsebino vseh naslednjih dolgoveznih poglavij. — Tak je Kostanjevec, taka tudi njegova resnična zgodba". Da bi svojim junakom živo začrtal značaje, da bi po teh značajih razvil verojetno dejanje, - čemu to? Na naslovno stran zapiše: ,,Resnična zgodba" in dobi odvezo za vse grehe svojega peresa. Za ljudstvo piše povest ljudskega življenja, pa ljudske krvi ne pozna. Nikjer v domovini ne najdemo tako medlih značajev, kakor je njegov junak Anton Stanič. Pa tudi nikoli v božjih vekih se niso veliki dogodki vršili slučajno, samo v povestih se to godi že odkar je človeštvo iznašlo alfabet. Anton Stanič se sprijazni na sejmu s svojim stricem, dobi od njega 250 gld., nato gresta domov. Stric se na poti slučajno spotakne, pade na nos. Anton Stanič ga prične brisati in pri tem kane slučajno kaplja krvi na njegovo srajco. Nato kreneta vsak proti svojemu domu. Strica na poti ustreli hudobna roka, in sam pade na nečaka, ki je obsojen v smrt na vešalih, nato pomiloščen od cesarja. Čez mnogo let se hudodelec skesa in sam obtoži pri sodišču, kjer ga zadene kap, Anton Stanič se pa vrne k svoji zaročenki in živi z njo srečno do konca dni. — Tak je malo izvirni razvoj povesti, brez žive motivacije posameznih dogodkov in brez ognja v pripovedovanju. Dialogi so vodeni; le tuintam nas nekoliko ogreje slikarije prirode. Jezika pa pisatelj nima v oblasti. Čudno dirne, ako čitamo dandanes stavke: „Tedaj se je videl Tone nenadoma nasproti svojemu stricu iz Repnjega" (str. 8 ) i. dr. Kljub temu pa smo prepričani, da bo povest kolikor toliko ugajala ljudstvu, ker je ganljiva. Vendar bi bilo napačno sklepati iz tega uspeha, da je povest tudi kaj posebnega. A. E. Slovenske Večernice, 59. zvezek. Izdala „Družba sv. Mohorja" v Celovcu 1907. — Bogata je vsebina letošnjih večernic. Menjavajo se pripovedni spisi, pesmi in poučni spisi. — I M. Do vi č v posesti „Kovač in njegov sin" riše ljudsko žitje in bitje, razposajeno veselje in globoko žalost s pestrimi barvami. Živahna dikcija in pristno naroden ton karakterizirata povest Pozna se, da je pisatelj selski župnik, ki zre v globino narodove duše. Z jeklenimi besedami začrta posamezne prizore; v vsakem stavku polje živa kri, vsaka misel stoji kakor pribita. Tipi, ki jih je ustvaril, so strogo naturalistični, kakor bi jih slikal po modelih. Kovač Čmok, zlasti v prizoru na str. 17. spominja Jurčičevega desetega brata, le da je v Čmoku več satanizma. Mojstrski je prizor, ko vozijo Čmoka — „kralja iz Rožnega loga" — po vasi (str. 55.). Tehnika pa je žali-bog pogrešena. Naznaniti bi moral pisatelj kmalu v začetku konflikt, motivirati bi moral skrbneje posamezne dogodke, n. pr. umor Čmoka i dr. Tudi ni um-ljivo, zakaj je pisatelj po častitljivem zgledu okorelih pripovednikov poslal Janka k očetom kapucinom, Re-ziko pa k uršulinkam. — Ivo Trošt hoče v sliki „Do vrha" bičati preveliki pohlep po imetju. Namen je hvalevreden, slika sama pa brez umetniškega zanosa. — Jura j Pangrac v povesti ,. Dajte mu nazaj, kar je njegovega!" riše pretresljivo usodo vaškega norca. Prizori se vrste logično in vzbujajo sočutje. Tudi okvir, v katerega je pisatelj ,vtaknil' svojo povest, je srečno izbran. Pisatelju pa se vidi, da pač govori „jezik inteligence", a žive ljudske govorice ne pozna. — Kom-p olj s ki je priobčil dva lepo in skrbno sestavljena poučna spisa: „Stariši, vadite otroke ubogljivosti!" in „Dokončni šolski iu učni red za obče ljudske in meščanske šole"; poleg njiju tudi smešno dogodbo „Kako je Jaka kupoval kože". — Letošnje večernice prinašajo tudi nekaj živahnih pesmi Neubauerja, Bekša in Meška. Neubauerjeva pesem „Ob trgatvi" (v ciklu „Iz potuj-čenega Srema") priča, da jo je zložil - pesnik. Z. Ž. Koledar „Družbe sv. Mohorja" za leto 1908. V prvem sestavku „Snažnost pol življenja", priporoča Minka Govekarjeva gospodinjam ono čednost, ki nam ž njo domače življenje store prikupljivo in prijetno. O važnem socialnem vprašanju razpravlja Franc Milčinski v večjem članku „Zanemarjena in izprijena mladina, skrb zanjo in sirotinski sveti", Koledar bo zanesel zanimanje za to vprašanje tudi med širje sloje, kar bo stvari le v korist. Dr. Fran Ilešič piše v spomin Jakobu Gomilšaku, pesniku znane pesmi „Slovenec sem". Žal, da ta življenjepis, ki se konča z novo mašo, ne poda Gomilšakovega značaja, kakršen je bil. Gomilšak je bil zlasti zadnje dni navdušen pristaš katoliške socialne misli; to bi se moralo omeniti med njegovimi izreki Nekoliko več strani je odmenjenih spominu „goriškega slavca", ki nam njegovo prerano minulo življenje in čutenje toplo opisuje Anton Medved. V kratkem podaja bravcem razkroj njegovega pesniškega duha. Prav je, da družba izda Gregorčičeve poezije v posebni zbirki za ljudstvo, s pesnikovim življenjepisom in s primernim uvodom; saj je ravno Gregorčičev pesniški genij najbolj soroden mehko čuteči narodovi duši. Duhovito je zamišljena Finžgarjeva povest Mohorske knjige, ki bo imela gotovo največ bravcev, ker v prijetni, izvirni obliki podaja pristno sliko kmetskega življenja v zagorskem kotu, kjer je ravno po Mohorski knjigi socialni napredek storil prvi korak. V spisu, kako se je Trebušnik vozil v Trst, ki je spisan jako sveže in zanimivo, hoče Janko Mlakar opisati novo bohinjsko železnico; ker pa suho pripovedovanje domišljiji ne nudi prijetne opore, ki bi se nanjo rada naslonila, zato potuje Mlakar v družbi naivnega Trebušnika in preprostega Groga ter poredne Ivanke, ki sedaj Groga, sedaj Trebušnika prav pošteno potegne Ivankina gibčnost in spretnost ve na vsa Trebušnikova vprašanja najti primeren odgovor, ki pa Trebušnik ni z vsakim zado- FOT. P. METOD SCHNEDITZ NA ZAMRZNJENEM OSOJSKEM JEZERU voljen, pač pa sopotniki in bravci, ki se pri tem veselo* zabavajo, tako da obojim vožnja hitro poteka, in da ima pisatelj-potopisec komaj toliko časa, kolikor pisatelj humorist. — Zanimiv je tudi spis Jurija Trunka o Kahiri, njenih prebivavcih in njih življenju, dasi z ozirom na slog in skladnjo tuintam ne odgovarja zahtevam našega kritičnega časa. Vsaj neko zunanjo enotnost bi bil spis dobil, če bi bil pisatelj opisovanje posameznosti združil s svojimi sprehodi po Kahiri; vse bi bilo veliko živahnejše, če bi bravec videl, da je pisatelj sam doživel vse to, kar pripoveduje. Kratke zanimive spise slovenske zemlje, kakršen je opis tržaške okolice, ljudstvo rado bere. Leposlovni del koledarjeve vsebine tvori pesmica „Groba so okovi strti" in Pregljeva povest iz pokristjanjevanja Slovencev „Blagovestnika". V majhni povesti seveda ni mogoče risati značajev in dušeslovnih procesov, zato mora bravec te povesti zelo paziti, da razločuje posamne osebe, ker imajo premalo značilnih znakov in nastopajo tesno druga ob drugi. Prav je, da je posegel pisatelj v to dobo, iz katere se dajo dobiti krasne tvarine za dobre ljudske povesti. Čitajoče občinstvo res da ne ljubi dolgih povesti, a podati Mohorjanom širje zasnovano povest iz te dobe, bi bilo morda hvaležno delo. Žal, da so slike predstavljajoče prizore ob novi Bohinjski želez niči premajhne, in sicer ne po pisateljevi krivdi. Mali vedež, žal, ne ve nič praktičnega. _m_ Ponižani in razžaljeni Roman v štirih delih in z epilogom. Ruski spisal F. M. D o s t o j e v s k i j. Poslovenil Vlad Levstik. Leposlovna knjižnica IV. Založila Katoliška bukvama. Str. 501. Ljubljana 1907. — Ko vzaineš sredi moderne literature Dostojevskega v roke, se ti zazdi, kakor bi se nekako streznil. Dasi je našim modernim nervoznim literatom bližnji sorodnik kot oče tistih epileptičnih ali sicer živčno bolnih junakov, ki nastopajo v vsakem njegovem romanu, je vendar razlika med njim in sedanjo literaturo kakor nepreko-račljivi prepad med nebom in zemljo. Dočim si je sedanje leposlovje — zlasti naša ljubljena, z bogatim blagoslovom orošena slovenska moderna — ustvarilo svoj čuvstveni svet, tako nalahko zgrajen iz trepetajočih refleksov, komaj slišnih misli in velikega hrepenenja, zlasti hrepenenja, nedoseženega in nedosegljivega, je Dostojevskij v prvi vrsti realist. Njemu ni dejanje ne brutalno, ne vsakdanje, in kadar hoče vplivati, tudi res vpliva z njim. Zato razorje bravcu dušo kakor krepak orač z ostrim plugom. Ne sramuje se s tragiko svojega dejanja geniti, česar ne sme danes storiti niti srednje talentiran literat, in če bi imele gospodične jokati pri prizoru na domu Bub-nove ali pri oni sceni z medaljonom ali ob vrnitvi Nataše, bi bil vendar vse to napisal. Druga moč Dostojevskega so njegovi značaji. Vsaka oseba mu je tip, ustvarjen od božje roke popolnoma drugače nego vsi ostali. Poprečnih ljudi, ki jih razločujemo le po imenih, ne pozna, ker je umetnik, in umetnik vidi, kjer so drugi ljudje slepi. V vseh njegovih romanih ni niti enega značaja, ki bi bil ustvarjen iz potrebe in sile, ker ga je rabil pisatelj za razvoj povesti; on seže sredi v vroče, kipeče življenje, ki se ne ravna po pisateljskih željah. In nato razvija svoje značaje genialno in dosledno. Tu nastopa Dostojevskij kot psiholog: Niti ene geste, niti ene besede, ki bi je rabil le zaradi efekta; dejanje raste iz značaja samega in ta umetniška doslednost vpliva na dovzetno srce bolj kot bleščeča figura. — Tak primer je Aljoša v našem romanu. Splošno človeško slabost in omahljivost je znal Dostojevskij vtelesiti in jo vsestransko realističuo dopolniti, tako da Aljoša resnično živi, dosleden v nedoslednostih, poln vere v svojo moč in večnega kesanja nad svojo slabostjo. Roman „Ponižani in razžaljeni" nikakor ni najboljše delo Dostojevskega, a je vendar velika priča njegove umetniške moči. V njem je hotel pokazati veličastvo zmage nad lastnim ponosom in proslaviti odpuščajočo ljubezen. Nataša zapusti dom in gre za Aljošo, čigar oče je do smrti razžalil njene starše. Oče jo prekolne, dasi jo ljubi bolj kot življenje, ker je s tem korakom še bolj ponižala grdo žaljeno čast njihove hiše. Nataši se toži po starših, a k njim ji brani ljubezen; staršem se toži po Nataši, a pot do nje jim zastavlja ponos. Tedaj posreduje mala Neli s svojo sorodno zgodovino, „eno izmed tistih temnih in mučnih povesti, ki se pogostoma tako neopazno, malodane tajnostno vrše pod težkim peterburškim nebom, v temnih, skritih kotih ogromnega mesta, sredi blodnega vrtinca življenja, tope sebičnosti, borečih se interesov, temnih pregreh, skritih zločinov, sredi vsega tega peklenskega brezdna brezmiselnega, nenormalnega življenja ..." (Str. 247.). Ravno ko starec odpusti Nataši in plane k vratom, da bi šel ponjo, tedaj prihiti ona sama v sobo, vzklikne in pade pred njim na kolena ... Ta prizor postavi Dostojevskij na konec četrtega dela in konča tragedijo Nelinega življenja šele v epilogu, da pokaže, kaj je hotel z romanom povedati; tako je jasno, da je vsa Nelina zgodba le potrebna ilustracija in tehničen pripomoček. Ljubeče odpuščanje pa in odpuščajoča ljubezen — to je tendenca romana. Dostojevskij mirno, skoro otroško veruje v dobroto in ljubezen s tisto močno vero, ki more pre-mekniti hribe, veruje tako zelo, da zmagajo v njegovem romanu ponižani in razžaljeni s svojo ljubeznijo ponosne in zatirajoče. Kdor tega ne razume, ne razume Dostojevskega in ne zna ceniti nobenega velikih prerokov umetnosti. Povsod namreč opažamo, da raste iz genialnosti globoka vera v dobro, ali pa morda narobe: iz vere raste genialnost. Moderna ima te vere malo, slovenska moderna nič: danes tratimo vso moč na lepo besedno figuro in duhovito frazo. Toda beseda je kakor zvezda, ki se utrne in na veke izgine v temi, umetnost je pa solnce, ki veličastno obseva in ljubeče greje vsa pota življenja. — — Leposlovna knjižnica je izdala ravno ta roman izmed del Dostojevskega najbrže radi njegovega manjšega obsega. Želimo pa, da bi kmalu objavila tudi „Zločin in kazen', in če le mogoče, tudi „Brate Kara-mazov", ker se je tu dvignil Dostojevskij do vrhunca. — O prevodu samem ne morem ničesar reči, ker nimam originala pri rokah. Franc Bregar. Tri povesti grofa Leva Tolstega. (Iz ruskega.) V Trstu 1907. Str. 116. — Prva povest „Jetnik v Kavkazu" popisuje nevarno življenje ruskih vojakov med divjimi moslimskimi Tatarji v Kavkazu. Tatarji vjamejo dva častnika. Eden izmed njiju zbeži na romantičen način. Povest je pisana zanimivo in spominja na mlada leta pisateljeva. — Drugi dve povesti pa sta iz njegove poznejše filozofske dobe ter obdelujeta moralne nauke. Povest „Starca" nam riše dva značaja: enega, ki kaže svojo vero le na zunanjih obredih, drugega pa, ki svojo vero oživlja v dejanju ljubezni do bližnjega. „Jefim je zapovedal, da je Bogu dopadljiva le ona daritev, ki jo prinašamo z ljubeznijo in z dobrimi deli." —, Koliko zemlje potrebuje človek?" V tej črtici odgovarja Tolstoj kot socialni reformator, ki vidi zlo človeške družbe v sebičnem pohlepu po lastnini. Pahom gre od kraja do kraja, iščoč, kje bi za svoj denar dobil več sveta. Največ in najceneje je pri Baškirjih. En dan za tisoč rubljev: kolikor zemlje bo en dan obhodil, je njegova za tisočak. On hodi, hodi cel dan, a ker hoče preveč imeti, je dobi na večer ravno toliko, kolikor je potrebuje: Tri aršine za grob, ko se mrtev zgrudi. — Vse tri povesti so pisane z ono mojstrsko preprostostjo, ki diči Tolstega pred vsemi drugimi pisatelji, E. L. V. A. Francjev: Poljskoje slavjanovjedje-nije konca XVIII. ipjervoj četvjertiXIX. stol, Praga češkaja. Tipografija „Politika" 1906. — Tudi mnogim Slovanom znani ruski učenjak, profesor slovanske filologije na varšavskem vseučilišču, je napisal pod zgoraj navedenim naslovom obširno knjigo (IX -f 491 -h CLXXII+ 10 strani), ki osvetljuje natančno eno doslej še najmanj znanih strani iz zgodovine slovanskega preporoda — udeležbo Poljakov pri slovanskem preporodu koncem XVIII. in začetkom XIX. stoletja. „V zgodovini začetnih let slovanoznanstva so še malo pojasnjene zasluge prvih poljskih predstaviteljev te vede, in ni še določena stopinja njihove udeležbe pri velikem gibanju ,preporoda' slovanskih narodov v začetku XIX. stoletja. Včasih se celo sliši mnenje, da se Poljaki niso udeležili slovanskega preporoda, ali da je bila vloga njihovih znanstvenih sil v tem kulturnem gibanju čisto neznatna. Toda tako mnenje ne odgovarja resnici. Vloga poljske znanosti v splošnem slovanskem preporodu nikakor ni bila med poslednjimi in zasluge poljskih učenjakov v zgodovini razvoja slovanske znanosti se ne sme zamolčati. Imena Linde, Bandthe, Surovecki, Majevski, Rakov ski, Bobrovski in mnogo drugih zavzemajo častno mesto v isti vrsti z znanimi imeni prvih čeških činiteljev preporoda. Trudi prvih poljskih delavcev na njivi slovanoznanstva so bili posvečeni najraznovrst-nejšim vprašanjem iz slovanske zgodovine, zlasti starejše, slovstva in jezikoslovja, pri čemer se je njihov vpliv raztezal v nekaterih slučajih daleč čez poljske meje. Dovolj če spomnimo na vpliv Lindejevega besednjaka na enake vrste podvzetje Jungmana ali zgodovinskih preiskavanj Suroveckega na prve korake Sa-farika v vprašanjih slovanskih starodavnosti. Tekom treh desetletij se je delalo izredno energično in vsi glavni krmarji so izvrstno pogodili pravo smer: od prvih korakov so poljski učenjaki občutili potrebo in spoznali važnost bolj tesnega zbližanja z najodličnej-šimi predstavitelji slovanske filologije na Zahodu t. j. s češkimi učenjaki, in na Vzhodu z ruskimi." (Vvod XII. VILI.) S temi besedami je gospod pisatelj sam najlepše povedal vsebino svoje knjige, katero razvija potem dalje na obširno v šestih poglavjih svojega dela. Za tujca in nespecialista je morda najbolj zanimivo prvo, splošno poglavje, kjer nam podaje gospod pisatelj splošni pregled poljske slavistike s konca XVIII. in prvega dela XIX. stoletja. Padec nekdaj tako mogočne poljske države je silno pretresel cel narod ter ga obudil k novemu življenju. Ravno najbistroumnejši možje in največji domoljubi so prvi spoznali važnost domoznanstva in znanosti sploh; spoznavanje lastnega naroda, njegovega življenja, zgodovine in jezika se je pa kmalu razširilo v slavistiko ali slovanoznanstvo sploh. To se jim je zdelo najboljše sredstvo za prerojenje in prebujenje lastnega naroda, mnogi so pa tudi pričeli uvidevati, da se bo Poljska zamogla dvigniti samo v zvezi s celim slovanskim svetom in ako stopi v osredje slovanskega gibanja. V drugem poglavju opisuje gospod pisatelj med drugimi rečmi zlasti za južne Slovane zanimivo potovanje kneza Aleksandra Sapiehe med južnimi Slovani večinoma po še neobjavljenih virih. Tretje poglavje opisuje zasluge poljskih lingvistov na polju slovanske filologije, četrto je posvečeno študijam nad slovansko zgodovino in pravom, peto se peča s krogom kneza Cartoryskega in šesto in poslednje opisuje slovansko stolico na varšavskem vseučilišču in zlasti obširno potovanje Kukarskega po slovanskih deželah. Med drugimi je prepotoval tudi vse slovenske dežele in kvarnerske otoke. Knjiga ima zaradi tega velik pomen ne samo za Poljake, ampak tudi za vse druge Slovane in je jako dragocen donesek k zgodovini slovanskega preporoda. Tisek je jako lep in prijeten, umetniški in skozinskoz miren in trezen. Radi svojega mirnega pripovedovanja in lepega sloga se obširna knjiga kljub svoji znanstveni vsebini lahko čita. L. L. Slovanske himne. (Hymnes Slaves, arranges pour Piano.) Za glasovir priredil Fr. Ger bič. Založil L. Schwentner v Ljubljani. Cena 2 K. — Dobra je bila misel g. Gerbiča, da nam je zbral himne vseh slovanskih narodov. Na čelu zbirki stoji ruska himna „Bože, carja hrani!", ki ji je zložil besedilo Žukovskij, napev pa Lvov. Maloruski himni sta v zbirki dve: „Šče ne vmerla Ukrajina!" (besede Čubinskega, glasba Verbickega) in „Poklik do bratji Slavjan" (besede Getjmancova, glasba Lisenkova). Poljske himne so: „Bože, coš PolskQ (besede Feliriskega, glasba Kurpiri-skega), „Z dyrnen požarow" (besede Ujejskega, napev Nikorowicza), „Jeszcze Polska nie zginila" (besede in napev generala Wybickega). Čehe zastopa znana „Kde domov müj?" (besede J. Tyla, glasba Fr. Škroupa). Slovaška himna je: „Hej Sloväci!" (besedilo S. Tomä-šika, napev prvotno poljski), ki se je razširila med vsemi Slovani, hrvaška je „Liepa naša domovina" (besede Mihanovičeve, napev Runjaninov), srbska „Bože pravde" (besede Džordževičeve, glasba Slovenca Davorina Jenka). Črnogorski himni sta: „Ubavoj nam Crnojgori" (besede Sundečičeve, glasba Vimerova), in „Onam onamo" (besede črnogorskega kneza Nikolaja L, glasba Vimerova), bolgarska „Šumi Marica" (besede Marečkove, napev Šebekov). Slovenska „Naprej!" (besede Simona Jenka, napev Davorina Jenka), lužiško - srbske so pa „Hišče Serbstwo njezhubjene" (besede Zejlerove, poljski napev), „Rjana Lužica".(besede Zejlerove, napev Kocorov) in „Naše Serbstwo z procha stawa" (besede M. Domaškega, tudi poljski napev). — Spremljevanje je preprosto. Gotovo so ti napevi dobro došli v vseh narodnih krogih in se bodo često peli pri raznih prilikah. Tujke v ameriški slovenščini. Nabral Ivan Mulaček. V sledeči zbirki se nahajajo nekatere besede, ki jih Slovenci v Ameriki rabijo v svojem govoru izključno mesto domačih Vendar se ne poslužujejo teh besedi povsodi, po vseh naselbinah obenem, temuč nekatere v nekaterih, druge zopet po drugih krajih. Mnogo je slučajev, da so v različnih krajih v rabi različni tuji izrazi za isto stvar. Besede v pričujoči zbirki se nanašajo na slovenske naselbine po državah New-York, Ohio, Pensylvanija in SLIKAR WOLF Illinois. V drugih državah je najti zopet drugih tujk, in z ozirom na to naša zbirka naravno ni popolna — niti za omenjene države. Večina teh besedi je angleškega izvora, le sem-intja je najti tudi kako nemško vmes, kakor je — mimogrede omenjeno — ni dobiti med evropskimi Slovenci. Kar jih je iz angleščine, so stvorjene s pomočjo več ali manj spačene ali napačne izgovarjave angleških besedi, ali so pa tudi zelo popačene angleške besede zložene s pomočjo slovenskih ali celo nemško-slovenskih prepon ali končnic. Kakor rečeno, ta zbirka ni popolna, vendar utegne morebiti pripomoči do tega, da se kdo najde, ki posveti stvari še več pozornosti. Ajriš (ajrš) (Irish), irski, Irec. Beg (bag), ročna košara. Bonds (bond), poroštvo. Kes (case), slučaj (posebno pri sodišču). Kontraktar, kontrohtar (contractor), stavbeni podjetnik. Kostimar (costumer), odjemalec, kupec, gost. Lojer (lawyer), odvetnik. Marčati (march), korakati, marširati. Marčanje (march), korakanje, marširanje. Menežer (manager), ravnatelj, vodja. Mufati (se) (move), seliti se. Mufenga, selitev. Organajzar (organiser), organizator, reditelj, agitator. Peda, pejda (pay-day), plačilni dan, plačilo. Pokliniti (clean), počistiti. Ajskrim (ice-cream), sladoled. Ak(e)r (acre) aker, (ploskovna mera). Ambulans (ambulance), rešilni voz. Apštes (up stairs), v (I.) nadstropju. Arestat (arrest), aretirati, zapreti. Bäk (bock), bok-pivo. Baksa (box), škatlja, mal zaboj. Bala (bali), kroglja. Bank (bank), banka. Bankar — bankir (tudi v slabem pomenu). Bara (bar), točilna miza v ameriških gostilnah. Bartendar (bartender), natakar (za baro). Barbar (barber), brivec. Barbršap (barber shop), brivnica. Bas (boss), gospodar, vodja, nadzornik. Basati, ukazovati, gospodovati. Batlar (bottler), oni, ki toči pivo v steklenice. Batel (bottle), steklenica. Batlati (bottle), pivo v steklenice točiti. Bebi (baby), dete, otrok. Benefit (benefit), korist, dobiček. Berel (barrel), sod. Besket (basket), košarica, koš. Bitati (beat), prekositi. Biznes (business), kupčija. Bord (board), hrana in stan. Bordar (boarder), oni, ki ima hrano in stan v hiši. Bordenga, hrana in stanovanje. Bojs (boy), deček. Breka (breaker), visoko leseno poslopje, v katerem se trdi premog čisti. Bučar (butcher), mesar. Bučršap (butcherchop), mesnica. Bums (bum), klatež potepuh. Bumsati, klatiti se, potepati se. Cent ( —) cent (denar = 5 vinarjev). Cents, kakor cent. Ček (chek), ček, denarna nakaznica. Čekati (chek), odpustiti iz službe. Čenč (change), drobiž; prilika. Čenč imeti, priliko imeti. Čenčati (change), menjati, spremeniti. Čuvati (cheu), žvečiti tobak. Detektiv (detective), skriven policaj. Dipa (depot), kolodvor. Dratovna, tovarna za žico. Drink (drink), pijača Elekšn (elektion), volitev. Elektati (elect), voliti. Eni (Annie), Ana, Epštet (up stairs), v 1. nadstropju, zgoraj. Fajr (fire), ogenj. Farma (farm), farma, kmetija. Farmar (farmer), kmet, poljedelec. Favndra (foundry), plavž, topilnica. Fajt (fight), boj (pos. s pestmi). MATEJ LANQUS Fajtati se (fight), boriti se, tepsti se. Fenc (fence), ograja Feni (Fanny), Frančiška. Fer (fair), veselica. Filati se (feel), počutiti se. Fiksati (fix), popr?viti. Fonati (phone), telefonirati. Forman (foreman), preddelavec, nadzornik, paznik, mojster. Frenk (Frank), Franc. Fri lenč, (free lunch), kosilo. Gem (game), igra. Ges (gass), plin. Grevi (gravy), omaka. Grosar (grocer), trgovec s špecerijskim blagom, zelenjavo itd. Grocarija (grocery), prodajalna špecerijskega blaga. Grinar (greenhorn), novodošlec v Ameriko iz Evrope. Grinarca, iz Fvrope v Ameriko novodošla ženska. Hala (hali), dvorana. Haspitl (hospital), bolnica. Havz (house), hiša. Horjap! (hurry up), urno! naglo! Jard (yard), jard (mera, o. 9 m.); dvorišče. Jese, jeser, jeseri, (yes Sir), da, gospod. Junija (union), delavska zveza. Kara (car), voz. Kaunslman (councilman), občinski svetnik. Kečep (catchup), neka omaka kot pridevek k juhi, Kendi (candy), bonboni, slašč ce. Kes (case), slučaj (pri sod. obravn.). Kešir (cashier), blagajnik. Kid (kid), otroče, fante. Klkati (kick), pritožiti se, zabavljati. Kikar, oni, ki se pritožuje, zabavljajač, Kikanje pritoževanje, zabavljanje. Koder (quarter), i/4 dolarja. Koksovna, tovarna za plin. Kolecta (collect), nabiranje (več. denarja). Kolektar (collector), nabiralec. Kolectati (collect), nabirati. Konduktor (conduktor), kondukter. Kontra (country) dežela; stara K., domača dežela. Konvencija, konvenšn, (convention), zborovanje. Kort (court), sodišče. Kot (cut), kliše. Kover (cover\ zavoj, koverta. Kraška (crosscut), pesek preko rova v rudniku. Krekers (crackers), neka vrsta slaščic. Krezi (crasy), blazen, nor, neumen. Kvoder (quarter), 1/4 dolarja, Lajkati (like), rad imeti, dopasti se. Lajsens (licence), dovoljenje (pos. za izvrševanje kake obrti). Leka (lake), jezero. Lenč (lunch), prigrizek. Lofar (loafer), potepuh, lopov. Lojer (lowyer), odvetnik, Londra (loundry), pralnica. Majk (Mike), Mihael. Majna, (mine), rudnik. Majnca, rudnik. Majnar (miner), rudar. Meč (match), vžigalica, žveplenka. Medisn (medicine), zdravilo. Meri (Mary), Marija. Mestrd (mustard), goršica. Mitenga (meeting), seja. Modlar (moulder), livar. Mufati (move), seliti (se). Mufenga, selitev. Nektaj (necktie), ovratnica. Nikel (nickel), 5 centov (denar). Nose (no Sir), ne, gospod. Noseri, isto kakor Nose. Ofis, tudi: afis (office), pisarna, urad. Ofiser, tudi afiser (officer), uradnik, pos. policijski. Orajt (all right), vse dobro! Order (order), naročilo. Ordrati (order), naročiti. Paj (pie), neka vrsta močnate jedi. Pajpa (pipe), cev, pipa. Palitik (politic), politika. Pap (pop),- neka vrsta sodovice. Papir (news-paper), časopis. Peda (pay day), plačilni dan, plača. Pejntar (painter), barvar. Pejntati (paint), barvati. Pekeč (package), zavoj, paket. Pela (pail), posoda neke vrste. Pepr (paper), časopis. Piknik (picnic), izlet. Pina (pin), igla. Pinac (pea nut(s), neka vrsta orehov. Plenti (plenty) obilo, polno, dosti. Pop (pop), neke vrste sodovica. Pofiksati (fix), popraviti. Popejntati (paint), pobarvati. Polisman (policeman), policaj. Porč (porch), predveža. Prekapati (coppy), prepisati. Premufati (se) (move), preseliti (se). PriČar (preacher) propovednik, duhovnik (nekat). Prezent (present), darilo. Robar (rubbers), galoša. Sajn (sign), znamenje, napis (pri trgovinah). Sajdvok (sidewalk), trotoar. Salon (saloon), gostilna. Salonar, gostilničar. Salonarca, gostilničarica. Seči (satchel), kovčeg (majhen). Segar (cigar), smodka. Selcar (seltzer), sodovica. Spetun (spitoon), pljuvalnik. Stap (stop), postajališče (poul-žel.); stoj! Stak (stock), glavnica. Stakjard (stokyard), klavnica. Stim (steam), para. Šajn (shine) tračnica, šina. Šapa (shop), tovarna, sploh kraj, kjer se dela. Šerap, (shut up), molči! Šini, Žid. Škvajr (squire), mirovni sodnik na deželi. Štapati (stop), brez dela biti; delo iskat hoditi. Štemps (stamp), znamka. Štor (store), prodajalna. Štrit (street), ulica. Stritkara (stretcar), voz poulične železnice. Šur (sure), gotovo, seveda. Šurenga (insurance), zavarovanje. Švid (Švede) Šved. Tajmkipar (timekeeper), časomer. Tajprajtar (typewriter), pisalni stroj. Tikec (ticket), vstopnica, vozni listek. Tremp (tramp), klatež (po železnicah). Trempati, voziti se po železnici brez voznega listka (več. s tovornimi vlaki). Tren (train), vlak. Trenk (trunk), kovčeg (večji). Treka (track), proga železniška. Tret (treat), pogoščenje (prijateljev itd. s pijačo ali smodkami). Tretati tudi tritati (treat), plačati pijačo za družbo, prijatelje itd., pogostiti. Unija (union), delavska zveza. Vajr (wire), žica. Vajrcijar, delavec, ki dela žico. Valcovna, tudi volcovna, tovarna. Varneš (varnish), lak. Viška (whisky), (žganje). Začekati (chek), oddati kot prtljago (kovčeg). Zafencati, (fence), ograditi. Zaštapati (stap), delo ustaviti (v tovarnah). Zašurati (insure), zavarovati. Žan (John), Ivan. Žek (Jack), Jakob. Žov (Jor), Josip. Rent (rent), najem, najemščina. Ronar (runner), potniški agent. Ronati (runn), delovati, delati (tovarna rona). Skliniti (clean), sčistiti. Šaft (shaft), rov (v rudniku). Šenda (shanty), baraka, bajta, koča, drvarnica. Šo, šou, (show), igra (v gledišču, cirkusu). Štart (start), začetek. Štrit (street), ulica. Trubl (trouble), sitnost, prepir, razpor. Zarentati (rent), v najem vzeti. Zaštartati (start), začeti. Zaronati (runn), začeti delovati (v tovarnah). Žab (job), delo. To in ono. Naše slike. „Sv. Cecilija". Ena najljubeznivejših cerkva v Rimu je cerkev sv. Cecilije, ki je sezidana na kraju, kjer je stala hiša starorimske patricijske rodbine, iz katere je bila mučenica sv. Cecilija. Ostanki stare hiše so izkopani, tako da se vidijo še razni za bivanje namenjeni prostori. Pod ve likim oltarjem počivajo ostanki mučenice, nad njimi pa leži Madernov kip, ki kaže mučenico natančno v tem položaju, kakor so jo našli v katakombah. Kristjani so namreč pokopali telo sv mučenice v katakombah sv. Kalista. Če stopiš danes v te katakombe, ti pokaže vodnik blizu pokopališča prvih papežev v steni grob, v katerem so našli truplo sv. Cecilije. Glava je bila zavita v tančico, na vratu se je poznala rana, ki jo je zasekal rabljev meč. Tako je izklesal njeno podobo znani kipar in arhitekt Stefano Maderna. Telo mučenice so prenesli v cerkev, ki je sezidana nad njeno rojstno hišo. Spodnjo cerkev (kripto) je kardinal Rampolla dragoceno prenovil. „Odmor jetnikov na p o ti v S i b ir i j o" (str. 531.) kaže prizor, kakršni so se neštetokrat ponavljali, ko so gnali nesrečne kaznjence v sibirske mrzle pustinje. Že nske, otroci in starci, ki so se zdeli nevarni ruski vladi, so morali v izgnanstvo. Brezsrčni vojaki so jih spremljali. Mnogo jih je pomrlo na poti. Na Jakobijevi sliki vojak s pipo v ustih prijema za glavo bolnika. Obraz je bled, oči steklene — en jetnik je manj . . . „Računanje v ruski šoli" (str.535.i Bogdanovič-Bjel-ski podaje studijo mladih obrazov. Kako se trudijo ruski dečki s težkimi računi! To je prava vašca šola, svobodna in patriarhalna; mladi računarji se bodo v nji brez dvoma kaj prida naučili. Majolika iz i. 1863. 'Jotogr. g. prof. dr. A. Stegenšek). V spomin velikanske slavnosti sv. Cirila in Metoda dne 3. avgusta 1863 v Mariboru je naročil dr. Prelog 200 porcelanastih majolik. Naša slika je posneta po majoliki, ki je last šolskega svetnika g. Majcigerja; zlasti ta ima zgodovinsko vrednost. Iz nje so natakali Slovenci ljutomerskih goric pristnega Ijuto-merčana cesarju Francu Jožefu I., ko se je mudil v Radgoni 1. 1883. Slika (str. 552.) nam kaže sprednjo in stransko stran. Na nizki nogi se vzdiguje trebuščata posoda z dulcem na eni strani, z ročem na drugi. Roč je sestavljen iz dveh z dekorativnimi gumbi spojenih kač; ornamentika je v narodnih barvah : rdeči, modri, beli in je izpeljana v akantovih rokoko-motivih; spredaj pod dulcem pa je zelen lipov venec iz dveh vejic sestavljen in obkroža spominski napis s črnimi črkami: „Maribor 1863." O slikarjih Wolfu in Langusu (str. 568. in 569. je „Dom in Svet" že opetovano pisal v prejšnjih letnikih. Dve zimski sliki (str. 564. in 565.) nam predstavljata Osojsko jezero in Beljak, po fotografijah P. Metoda Schneditza, ki je odličen fotograf in je dosegel priznanje že tedaj, ko je nastopil na slovenski amaterski fotografski razstavi. Priobčili bomo še več krasnih slik po njegovih fotografijah. Od kiparja g. Repi č a priobčujemo posnetka dveh del. V sv. Andreju (str. 541.) je hotel izraziti ascezo, v portretu mi-nisterialnega vrstnika Rossipala (str. 562.) pa podobnost originala, ki jo je res zadel z dobro karakteristiko. Ta portret je na grobnem spomeniku Rossipalovem v Opatiji. Frančišek Ondriček s svojim koncertom v nedeljo, dne 27. m. m. nam ostane nepozaben. Ta samorastla natura! lahko rečemo specifično slovanska, slovanska po svojem čuv- stvovanju, slovanska po umevanju mojstrov, slovanska po lastnem stvarjenju. Zato se ni čuditi, če je njegova igra tako sijajno uspela: sorodne duše so se srečale, srce je govorilo srcu enakočutečemu, enakouglašene srčne strune so odmevale. Ondriček je velik v vsakem oziru. Velik v tehniki: naj ne omenjam njegovih drzovitih dvojemk, njegovih sijajno pojočih oktav, ki se z Ji, da jim je za podlago ljubka flavtica; posebna prednost njegova — se zdi — je ta, da najtežje, naravnost vratolomne pasaže izvaja tako, da poslušavec komaj na to pride, da je skladba tehnično težka; da jo je pa mogoče dobro izvajati samo mojstrom prve vrste, to se pri taki igri zdi skoro neverjetno. In to je ravno zasluga umetnikova, to je umetnost, da umetnik pri proizvajanju najtežjih reči vzbuja v poslušavcu vtisk, da je to čisto naravno. Pa ni le velik v tehniki, velik je tudi v globokem umevanju najtežjih skladeb; s čuvstvi našimi se kar igra: zdaj nam srce poskakuje ob preširnih zvokih, zdaj joka z umetnikom vred. Kakor bi oživele gosli v njegovi roki, kakor bi lok postal glasen zgovoren jezik, tako se zdi. Poleg te skrajne tenkočutnosti in visoke tehnike pa opazujemo pri njem neko klasično umerjenost, klasičen dostojanstven „jaz", ki liki mogočen pečat obdaja njegovo igro in ki je karakterističen znak pravih umetnikov. Najsijajnejša točka celega sporeda je bila „Češka rapsodija", delo Ondrička umetnika - skladatelja. Ta skladba, ki je i po duhu i po obliki specifično slovanska, da ne rečemu češka, je natančen portret umetnikov: globoka kot slovanska duša, mogočna v radostnem vrisku, sanjava mehkootožna v samoti, pretresljiva v srčni bolesti, vsa čuvstva prepletajoča z neko zvišeno resnobo. Kaj čuda, če frenetičnega odobravanja ni hotelo biti konec, da se občinstvo ni moglo ločiti, dokler umetnik v pozdrav ni podaril nekaj biserov iz svoje umetniške zakladnice. Prav tako je ugajal drugi umetnik na klavirju Jožef Pa-mera, ki je istotako kot Ondriček očaroval bodisi s svojo skrajno izborno tehniko, bodisi s finim čuvstvovanjem. Umetnikoma nepozaben spomin! Fr. Kimovec, Petdesetletnica delovanja Ilije R. Bleskova. Prebivalci Šumena na Bolgarskem so pred nedavnim zelo slovesno obhajali petdesetletnico zaslužnega delovanja llije R Bleskova, izbornega pedagoga in leposlovnega pisatelja. Bleskov spada k tistim bolgarskim možem, ki brez hrupa, toda neumorno delujejo za probujenje bolgarskega naroda. Bleskov se je porodil 9. svečana 1839 v selu Dalboki. Prvo izobrazbo je sprejel doma od svojega očeta Rajka, ki je učiteljeval v Kalipetrovu. Ko je Bleskov postal „daskal" (učitelj) v vasi Aj-demar, se je začela njegova delavnost. Ker je spoznal, da je premalo izobražen, je odšel kot „časten učenik" (poseben učenec) slovečega takrat učitelja Dobra P. Bojnikova v Šumen. V ti dobi se je Bleskov tudi učil ruskega in srbskega jezika. H koncu leta 1860. je bil imenovan za občinskega učitelja v Dolnji Mahali, kjer je bil do turško-ruske vojske. Po osvoboditvi Bolgarije je bil Bleskov že znan književnik, učitelj in publicist ter je postal šolski nadzornik in pozneje učitelj šu-menskega pedagoškega učilišča. — Književno delovanje Bleskova se je začelo 1.1862. z izdajanjem verskih knjižic. Od tega časa dozdaj Bleskov ni odložil peresa in je deloval v vseh strokah bolgarske književnosti — pisal je povesti, učne knjige, zgodovinske spise, razne brošure in drugo. Najbolj znane Bleskove povesti so: „Izgubena Stanka", „Zločesta Krstinka", „Pijan bušta", „Dobra i Grozdovka", „Penčo", „Dedo Duko", „Pop Marko" in druge. Lahko se reče, da je bil Bleskov pred 30—40 leti ravno tako popularen radi svojih povesti, kakor je danes bolgarski pesnik in leposlovec Ivan Vazov. Učne knjige Bleskova („Zakon Božji", „Bogosluženie", „Katihizis", „Vseobšta i blgarska čerkovna istorija") so še danes najboljše učne knjige Bolgarskemu preprostemu ljudstvu so se prikupili koledarčki Bleskova, ki jih je izdajal polnih dvajset iet. L. 1900. je Bleskov zapustil službo ter je vstopil v pokoj, ali književno deluje še zdaj. Fr. Št. Češki grobovi. Nagle smrti je v Nahodu na Češkem umrl Fr. Zakrejs, ravnatelj pisarne karlinskega okraja, znani dramatični pisatelj in kritik Fr. Zakrejs se je porodil 7. majnika 1.1839. v Polički in je absolviral pravo v Pragi 1. 1863. Nekaj časa je bil vzgojitelj v neki plemenitaški družini, potem se je posvetil časnikarstvu in pozneje je vstopil v deželno službo. Svojo literarno delavnost je Zakrejs začel kot dramatik. Za svoje prvo delo, veseloigro „Narodni hospodäf" (1867) je dobil Näprstkovo nagrado; veseloigra se je predstavljala 1.1869. v praškem deželnem gledališču in večkrat tudi na Slovaškem. Izmed daljših njegovih dramatičnih del se je večkrat predstavljala žaloigra „Anežka", zgodovinski tragediji „Podebradovna" in „Kräl sveho lidu", socialna veseloigra „Červeno-bila sto-listka". Leta 1871. je Zakrejs z V. Vlčkom ustanovil mesečnik „Osveta", za katerega je spisal 1.1875. politično-socialni roman „Närodovci" in celo vrsto manjših leposlovnih politično-satirič-nih spisov. V sedemdesetih in osemdesetih letih se je Zakrejs zelo marljivo udeleževal sodobnega češkega literarnega gibanja. Najbolj znana je v osemdesetih in devetdesetih letih njegova delavnost kot gledališkega in literarnega kritika v mesečniku „Osveta". Zakrejs je bil vnet pristaš idealizma in romantizma v književnosti. — Prezgodaj je v Pragi umrl tudi pisatelj Jan Ladecky, ki je deloval v trojni smeri. Pisal je drame in prozo, pečal se je s teorijo gledališča in hkrat se je kazal kot izvrsten organizator in urednik. Ladecky se je porodil 13. majnika 1. 1861. in preden je prišel v Prago, da bi se posvetil samo književnemu delovanju, je bil učitelj češkega društva „Ustfedni Matice Školska". Najprej je pisal zgodovinske drame in pozneje iz modernega življenja. Igre iz modernega življenja, kakor na primer „Bez läsky" in zlasti „Dva svety", so se mu bolj posrečile. Leta 1895. je pod uredništvom Ladeckega izšla knjiga „Prispevky k dejinam českeho divadla". Ladecky je izdajal in uredoval gledališki list „Češka Thalie", katerega sotrudniki so bili vsi češki književniki iz najnovejše dobe: Machar, Sova, Šalda, Hladik, Borecky, Fr. X. Svoboda, V. Mrštik in dr. Z La-deckim je zamrlo imenitno delo „Gledališki slovar", ki ga je umrli sestavljal in katerega spisati je bil samo Ladecky sposoben, ker je temeljito poznal dramatično književnost vseh narodov. — Po dveletni bolezni je umrl v Pragi pesnik in leposlovec Alois Škampa; spadal je k tistim češkim parna-sistom, ki so se skupili okoli Slädkovega „Lumira". Prvikrat je javno nastopil s tremi pesnimi 1. 1879. v almanahu „Maj". Svoje verze, ki jih je pozneje v mnogih listih objavil, je izdal v zbirkah: „Malby a pisne" (1883), ,Mlady svet", „Mala kfidla", „Venku a doma", „Posledni kvet" (1903). Razen pesmi je Škampa pisal tudi v prozi; najdaljša njegova povest je „Snežak". Al. Škampa je bil mehka, lirična duša. Že v naslovih njegovih pesniških zbirk se kaže njegov pesniški „čredo". Škampove zbirke so galerija drobnih, mičnih in krasnih podobic. Primerno se je neki češki kritik izrazil o njegovih pesnih, da so pastelove sličice. Škampa je bil kateksohen pesnik narave. Češki kraj je narisal s tako plastičnimi besedami, da se more imenovati češki pesnik-krajinoslikar. In sam je bil kakor njegova poezija — tih, skromen in mehak. Porodil se je 30. maj- nika 1861, študiral je filozofijo in je bil uradnik pri praškem magistratu. - Kmalu po Škampu je smrt vzela češkemu leposlovju pisatelja dr. Polikarpa Starega. P. Stary je v letih 1879-1882 spisal celo vrsto lepih povesti in humoresk, od katerih je nekatere izdal v posebni knjigi pod naslovom „Z areny žiti" (1882). Tudi na dramatičnem polju je bil delaven; spisal je igre „Magdalena", „Samaritan" in „Zlata nevesta". Porodil se je v Plznu 2\ majnika 1858 in je umrl v polnem cvetu svoje moške starosti kot štabni nadzdravnik v Pragi. — Češko in slovansko znanstvo je zadela težka izguba s smrtjo praškega vseučiliškega profesorja, dvornega svetnika dr.Jana Gebauer a. Umrl je po dolgi, srčni bolezni v 69. letu. Profesor dr. Gebauer je dosegel po svoji znanstveni delavnosti odlično mesto med najbolj imenitnimi slavisti in si je postavil trajni spomenik s tem, da je proučil in pragmatično popisal zgodovinski razvoj češkega jezika od najstarejših književnih spominkov do danes. Njegova naloga je bila zelo težavna, ker od Dobrovskega pravzaprav ni bilo učenjaka, ki bi bil na tem polju sistematično in kritično deloval, tako, da je Gebauer moral sam nabirati vse gradivo. Znanstvena delavnost Ge-bauerjeva se je kmalu ocenila tudi v tujini; že v 1. 1864. in 1865. je imel biti Gebauer poklican na univerzo v Harkovu. L. 1874. se mu je ponudila na Miklošičevo priporočitev učna stolica slavistike na zagrebški univerzi. Toda Gebauer je takrat odklonil ponudbo na željo praških znanstvenih krogov. Od 1.1870. se začenjajo njegovi temeljiti spisi, katerih je blizu 80; izšli so deloma posebej, deloma v znanstvenih časopisih (zlasti v „Listih filologickych"). Ime Gebauerjevo je postalo širjemu občinstvu najbolj znano v letih osemdesetih in pozneje, ko je dr. Gebauer začel dokazovati, da staročeška rokopisa, kralje-dvorski in zelenogorski, nista pristna. Od 1. 1890. je umrli sestavljal veliko zgodovinsko slovnico češkega jezika in slovar staročeškega jezika. Prvo delo je bilo proračunjeno na 12 obsežnih zvezkov in je dogotovljeno; objavljen pa je bil samo en del. Profesor Jagič se je o le-tem delu izrazil, da je poleg Palackega „Zgodovine češkega naroda" in Šafarikovih „Staro-žitnosti" najimenitnejše zgodovinsko-filološko delo v češki književnosti. Dr. Gebauer se je porodil 8. oktobra 1. 1838. v Ubi-slavicah pri Novi Paki iz nemških staršev. — Nekoliko dni za dr. Gebauerjem je umrl v 50 letih redni profesor pravniškega oddelka na češki univerzi dr. Bohuslav baron Riege r. Profesor Rieger, ki je bil edini sin pred štirimi leti umrlega voditelja češkega naroda dr. Fr. L. Riegra, se je porodil 5. oktobra 1857 v Pragi. Študiral je v Pragi gimnazijo, prava v Strass burgu, Hallu, Berolinu in Parizu; arhive je proučeval v Pragi in na Dunaju. L. 1889. se je habilitiral kot docent zgodovine in teorije javnega prava na češki univerzi. Pet let pozneje je postal redni profesor iste stroke. Rieger je izdal mnogo spisov o avstrijski zgodovini in zlasti o češkem ustavnem boju v novi in najnovejši dobi. Največje in tudi najboljše delo dr. B. Rie-gerja je „Krajske zflzeni v Čechach". Za „Osveto" je napisal celo vrsto temeljitih člankov, n. pr. „Z germanisačniho usili 18. veku", „Dilo centralismu v 18. stoleti", „Jak bylo zavedeno rakouske cisafstvi'', „Cisar Jošef II. a česky trün" in druge. Razen tega je pisal v „Oesterr. Staatswörterbuch", Ottüv „Na-učny slovnik" in razne znanstvene časopise. Dr. B. Rieger je je bil pravi učenjak; po svoji neumorni delavnosti, vztrajnosti in marljivosti je bil podoben svojemu dedu Fr. Palackemu. — 5. septembra je v Brnu umrl Jožef Merhaut, glavni urednik „Moravske Orlice", odličen literat, tnoravski pesnik in pisatelj. Četudi ni bil sin Morave, vendar se mu je tako prikupila, da je iz moravskega življenja črpal gradivo za svoje najboljše leposlovne spise. Merhaut se je odlikoval po svojem krasnem slogu in globokem čuvstvu Umrli ni bil mož javnosti; tihi izprehodi v gozdovih in po polju so mu bili ljubši nego bučeči valovi sodobnega češkega javnega življenja: Merhaut je živel samo za umetnost in umetniške ideale. Morava je v njem izgubila najboljšega izmed sodobnih pisateljev. Merhaut se je porodil 13. oktobra 1863. v Švabinu pri Zbirovu na Češkem. Študiral je v Pragi gimnazijo, ki jo je dovršil 1. 1881. Že takrat je bil literarno delaven ter je izdal zbirko pesmi pod psevdonimom Jaroslav MaruŠka. Svoje verze je objavljal v praških listih in podlistke v praškem dnevniku „Pokrok". L. 1885. je postal člen uredništvu lista „Moravska Orlice". O gledališču je pisal polnih 20 let. Izpod njegovega peresa je izšla ceia vrsta člankov, ocen in podlistkov. Nehal je tiskati pesni ter se je posvetil prozi. L. 1890. je izdal „Povidky", potem je sledila zbirka povesti „Had a jine povidky", „Černa Pole", „Andelskä sonata", „Vranov". Fr. Št. František Sujansky. Z veliko žalostjo in pri tajni asistenci orožnikov so Slovaki nedavno pokopali dekana in župnika selčanskega, Frančiška Sujanskega. Sujansky je umrl v Tešinu, kjer si je hotel dati operirati bolno oko. Sujansky je bil vzor odločnega in rodoljubnega slovaškega duhovnika. Sovražniki so se ga bali, četudi je bil krotek kakor jagnje; preganjali so ga, četudi ni ničesar zakrivil Cesar ni doseglo tisoče njegovih sovražnikov, je storila težka, dolga bolezen. Sujansky se je porodil 1.1833. v Rajci. Študiral je bogoslovje na budim-peštanskem vseučilišču in je potem služboval v raznih župnijah, dokler leta 1881. ni prišel kot dekan v Selce. V politiki je bil Sujansky neustrašen boritelj za slovaške pravice. Obljubljali so mu denar, odlikovanje, da bi molčal, toda umrli je z ogorčenjem odklonil.vse. Ni se ustrašil nobenega. „Protivnikov mal mnoho, ale nepriätelov nie" piše neki slovaški list, zakaj vsak je spoštoval in častil njegovo odločnost in poštenost. Kako je bil Sujansky neustrašen, kaže slučaj, ki se mu je pripetil z bivšim ministrom Csakyjem. Šebesta, takratni šolski nadzornik, ki je hotel narodnega dekana Sujanskega začrniti, poročal je ministru, da se v selčanski šoli slabo poučuje mažarski jezik in da je tega kriv edinole Sujansky; prosi torej za posvaritev Sujanskega. In Sujansky je res dobil od ministra oster in sirov dopis, ki pa je bil slabo stiliziran in je imel celo pravopisne napake. Sujansky se ni ustrašil. Odgovoril je ministru, da se Čudi, kako more šolski nadzornik oceniti pouk mažarskega jezika v selčanski šoli, katere že 7 let odznotraj ni videl, in kako more minister zahtevati od slovaških otrok, da bi znali mažarski, ko niti sami ministri ne znajo brez napak mažarski pisati. Minister se je prijel seveda za nos, in šolski nadzornik je bil takoj premeščen na drugo mesto. Tak mož je bil Sujansky! — Svoje proste ure je Sujansky posvetil študiju slovaškega jezikoslovja. Za knjigo A. V. Zaturackega „Slovenska prislovi, porekadla a uslovi", ki jo je izdala češka akademija 1. 1896., je umrli nabral 5500 številk. Svoje znanstvene članke in razprave je Sujansky objavil v raznih slovaških časopisih, zlasti v „Slo-venskych Pohladech". Njegovo najboljše in največje delo je „Duh a jemu pribuzna slova". Fr. Št. Število slovaških časopisov. V Plznu na Češkem je izšla izpod peresa J. Štepanka knjižica pod naslovom „Časo-pisectvo a žurnalistika slovenska". Pisatelj v knjižici pravi, da imajo Slovaki sedaj 30 časopisov. Jaroslav Vlček v svojih „Dejinäch Iiteratury slovenskej" 1.1890. piše, da jih imajo samo 10. Torej v 16 letih je vzraslo število slovaških listov za 20. Po statističnih podatkih iz leta 1905. je ogrska pošta razposlala 2,909.664 iztisov slovaških časopisov. — Že v 1. 1783.- 1787. je izhajal v Požunu (v češkem jeziku) list „Prešporske Noviny". Uredoval jih je dobri češki stilist, Štefan Leska. Prva številka slovaškega lista je izšla I. 1845. izpod peresa L. Štura pod naslovom „Slovenske Narodnie Noviny". S tem listom so se Slovaki v veliko škodo Čehov in Slovakov ločili od pismenega češkega jezika. Najbolj razširjeni politični listi so sedaj „Slo- vensky Tyždenik" (13.000 čitaljev). - „Ludove Noviny" (10.850 čitateljev) in „Narodni Hläsnik" (4690 čitateljev). Velikega pomena za slovaško mladino sta lista „Priatel Dietok" (prilega „Lud. Novin" z 8600 čitatelji) in „Noviny Malych" s 4250 čitatelji. Fr. Št. Monsignor Ferdinand J. Lehner, češki cerkveni pisatelj in umetnik, je nedavno obhajal svojo sedemdesetletnico. Monsignor Lehner se je porodil v Rokicanih 1. 1837. Ko je bil kaplan v Stupi, je spoznal umrli kardinal Švarcenberk njegovo slikarsko nadarjenost in zato ga je poklical v Prago, kjer je bil pri raznih župnijah kaplan; sedaj je župnik na Kraljevih Vinogradih. Monsignor Lehner se je posveti! študijan cerkvene glasbe in umetnosti ter je ustanovil za ti stroki dva mesečnika „Cyrill" (za cerkveno glasbo) in „Melhod" (za cerkveno umetnost). List „Method", ki izhaja že 34. leto, je bil nekak uvod za imenitno delo Lehnerjevo „Dejiny urneni naroda českeho". Le-ta spis, ki je za njega Lehner nabiral gradivo 10 let, je sad 20 letnega intenzivnega študija. Lani pa je Lehner dal podlago umetniškemu zavodu pod nasi . vom „Ustav umelecko - histo-ricky", kateremu je daroval veliko vsoto denarja in vse svoje \ Josef Korensky, češki pedagog, pisatelj in potovavec, je pred kratkim obhajal šestdesetletnico. Josef Korensky se je porodil 1. 1847. v Suški v boleslavskem okraju. Študiral je v Mladi Boleslavi in pozneje na učiteljišču v Pragi. Leta 1890. je bil imenovan za ravnatelja meščanske šole na Smihovu v Pragi. Že kot dijak je imel veliko ljubezen do potovanja. Ta ljubezen ga je nagnila, da je obiskoval predavanje na češki univerzi in tehniki. Pozneje je prepotoval severno Ameriko, Honolulu, Tokio in druge kraje. O svojem potovanju je izdal poljuden in zanimiv spis „Cesty kolem sveta". Skoraj vsi češki leposlovni in znanstveni listi prinašajo njegove potopise. Razen tega je izdal še samostojne spise: „Asie", „Evropa", „Na Krymu", „V cizine", „Z dalekych krajin" in druge. Fr. Št. Prof. VI. Nehring, slavni poljski učenjak, profesor slovanskih jezikov in slovstev, je zapustil stolico na vratislavskem vseučilišču, kjer je učil od 1.1868. in šel v pokoj. Gimnazijo je obiskoval v Poznanju in v Trzemeszni, po smrti slovan- umetniške zbirke. skega filologa Czybulskega je zavzel stolico slavistike v Vrati-slavi. Nehring je bil sotrudnik Jagičev pri listu: „Archiv für slavische Philologie4. Zlasti se je pečal z najstarejšimi pomniki poljskega jezika, izdal je „Psalter florijanski", „Gnezenske pridige", „Poljsko-šleske listine iz XV. stoletja" itd. in „Literarne študije" ter najimenitneje delo: „Altpolnische Sprachdenkmäler". Vladislav Lozinski. Pretekli mesec je izročila v Levovu posebna deputacija, obstoječa iz mestnih odbornikov z županom na čelu, zlato medaljo in diplomo častnega meščanstva levov-skega poljskemu pisatelju in učenjaku Vladislavu Lozinskemu. G. Vladislav Lozinski je bil rojen 1.1843. Gimnazijo je dovršil v Samboru, a v Levovu je študiral začetkoma pravo, pozneje pa filozofijo. Ko je dovršil vseučiliške študije, je vstopil v uredništvo lista „Dziennik literacki", začetkoma kot sourednik, a pozneje kot glavni urednik, ter ga je urejeval vzorno od 1. 1866. do 1870. L. 1873. mu je ponudil galicijski deželni namestnik uredništvo uradnega lista „Gazeta Iwowska", katerega je urejeval 10 let. Njegova zasluga je, da se je ustanovil pri tem listu „Naukovo-literarni sprevodnik" kot mesečna priloga v knjižici precejšnjega obsega Nekaj časa je zastopal v dunajskem državnem zboru mesti Premišel in Grodek, dalje v deželnem zboru kmečke občine turčanskega okraja. Potem se je pa odtegnil politiki in posvetil izključno le slovstvu in znanosti. Dolgo vrsto let je bil konservator pomnikov umetnosti in zgodovine, predsednik levovskega „Društva prijateljev lepih umetnosti'1, dolgoletni podpredsednik „Zgodovinskega društva, predsednik izvrševalnega odbora „Poljske Matice". Leta 1890. ga je imenovala krakovska akademija znanosti za rednega člana, a levovsko vseučilišče mu je podelilo naslov častnega doktorja. Vlad. Lozinski je tudi član „Kunstratha" na Dunaju in član društva, ki prenavlja kraljevski poljski grad na Vavlju. Izmed leposlovnih del Vlad. Lozinskega omenjam povesti: „Črne ure", „Hazardi", „Pripovedovanje", „Vita Nar-voja", „Madonna Busowiska", „Oko preroka", dalje študijo,, Iz estetike življenja", slednjič njegova najvažnejša zgodovinska dela: „Levovsko zlatarstvo", „Patricijat in levovsko meščanstvo", „Levovska umetnost v XVI. in XVII. stoletju", „Na desno in na levo," a najnovejše „Življenje poljsko v davnih stoletjih". Karol Potkanski, profesor občne zgodovine na jage-lonski univerzi v Krakovu, je pred kratkim umrl. Potkanski je bil šele 45 let star; porodil se je 1.1862. v Predocinku v poljskem kraljevstvu. Ko je bil zasebni docent jagelonskega vseučilišča, je spisal največ spisov, od katerih navajamo samo: „O pier-wotnem osadnictwu w Polsce", „Postrzyžyni u Slowian i Ger-manow", „Walka o Poznanj (1306 1310)", „O pochodzeniu Slowian". Od avgusta I. 1906. je Potkanski bolehal; iskal je zdravja v raznih krajih, toda zastonj. Umrli je bil kot zgodovinar zelo spoštovan tudi od inostranih učenjakov, s katerimi se je seznanil ob času svojega znanstvenega potovanja. Platon Kostecki, Nestor poljskih'časnikarjev, je obhajal nedavno 45letni jubilej svojega žurnalističnega delovanja. To slavnost so slovesno praznovali v lvovskem literarnem krogu. Henryk Rewakowicz. Uredništvo „Kurjera Lwowskega" je zadela nenadomestljiva izguba. Umrl je 30. septembra njegov glavni urednik H. Rewakowicz. Umrl je v jubilejnem letu svoje časnikarske delavnosti. Dne 1. novembra 1856 je Rewakowicz namreč prvikrat prijel za časnikarsko pero in je ž njim deloval 50 let v težavni časnikarski službi. H. Rewakowicz se je porodil I. 1836. v Sokolkah. Njegov oče je bil reven vaški učitelj. Srednjo šolo je obiskoval v Samboru v dobi največjega germanizacijskega pritiska. Dovršivši gimnazijo je moral Rewakowicz zbok nedostatka gmotnih sredstev vstopiti v državno službo. Eno leto je bil praktitant pri davkariji v Janovu pri Lvovu, odkoder je bil premeščen v Lvov. V Lvovu je obiskoval pravniški oddelek na tamošnji univerzi. Leta 1856. je Rewakowicz zapustil državno službo in se je posvetil časnikarstvu. Bil je član uredništva lista „Swit", ki je bil prvi poljski politični neodvisni dnevnik v dobi reakcije. List je izhajal 7 mesecev in je moral nehati izhajati, ker ljudje so se ga bali naročevati in čitati. Pozneje je bil Rewakowicz urednik „Gazete Narodove" in 1. 1860. „Dziennika Polskiego". Le-ta doba je bila doba preganjanja poljskega časnikarstva. Zavoljo članka „Jak rzeczy stoje w Ewropie" je bil Rewakowicz v kazenski preiskavi. „Dziennik Polski" je bil ustavljen in Rewakowicz je dobil pol leta zapora. Ko je bil oproščen, je zopet uredoval „Gazeto Narodowo" in kmalu potem „Kurjer Lwowski". V ti službi je bil umrši 25 let — do svoje smrti. Kot časnikar si je Rewakowicz pridobil največje zasluge za razvoj demokratične ideje med Poljaki. Umrši je bil ustanovitelj „poljske ljudske stranke", kateri je bil dolga leta načelnik. Fr. Št. Spominek poljske slave. Na pustem polju daljne Bes-arabije stoji na malem kurlianu (grobnem griču) visok, kamenit obelisk, v spomin, da leži tukaj slavni poljski hetman (feld-maršal) Stanislav Žotkievski, ki je v visoki starosti tu padel v zgodovinski bitvi pod Cecoro 1.1620. Zdaj je pomnik že napol razpadel in kmetje so ga že mislili porušiti popolnoma in porabiti kamenje za zidavo hiš. K sreči je prišel še pravočasno v dotični kraj Rus g. Butovič, ki je napisal o tem v „Kijevski dnevnik", pozval čitatelje na skladanje denarja za prenovitev pomnika in dal sam prvi prispevek. Morda se torej ohrani ta pomnik velikega poljskega junaka. L. L. Katarina z Branickih Potočka. V Krešovicah pod Krakovem je umrla grofica Katarina Potočka, mati gališkega cesarskega namestnika grofa Adama Potockega, ena najlepših in najbolj izraženih postav poljskega aristokratičnega sveta. Rodila se je na Ukrajini kot ena izmed treh hčera starodavnega in mogočnega rodu knezov Branickih; ena seje omožila z grofom Zigmuntom Krasinskim, ki tvori z Micki e-vičem in Slovackim slovstveno trojico poljsko. Nekaterim Poljakom ugaja Krasinski celo bolje kot Mickievič. Druga je vzela rimskega kneza Odescalchi, tretja pa grofa Adama Potockega, kateremu je verno družila celo življenje v vseh viharjih. Na njegovi strani je stala v ognju krakovskih dogodkov, ko je padla pod avstrijsko pestjo drobna krakovska republika, kakor tudi v klanju 1. 1846. in v revoluciji 1. 1848., ter je dvakrat možu rešila življenje. Za njenih časov je bila palača Potočkih „pod baranami" (pod koštruni — tako imenovana, ker stojita nad vhodom izklesana iz kamna dva ko-štruna) središče poljskega visokega življenja. Zadnja leta se je pa popolnoma odtegnila svetu in živela le za dobrotljivost. f Feliks Kozulovski. Dne 20. oktobra je umrl v Krakovem poljski pisatelj Feliks Kozulovski. Rajnki se je rodil v Varšavi 1.1842., gimnazijo je dovršil v Viotskovu in potem je vstopil na vseučilišče v Liege. Ko je na Poljskem 1.1863., bučila vstaja, se je vrnil domov, bil je težko ranjen v bitvi, in potem je šel v Galicijo, kjer ga je avstrijska vlada prijela in obsodila na 15 let ječe v trdnjavo Josefstadt. Pozneje je bil pomiloščen, a moral je iti iz dežele, šel je na Francosko, kjer je vstopil v tujo legijo in se boril v Algieru, Meksiki in 1.1870. proti Nemcem, kjer je bil spet ranjen. L. 1875. se je vrnil v Varšavo in pričel pisateljevati, za kar je bil pregnan v srednjo Rusijo, odkoder je pobegnil ter se nastanil v Teši nu. L. 1883. je bil spet pomiloščen, ter se je vrnil v Varšavo, kjer je v silno težkih razmerah pisal povesti in dopisoval v liste. Čez deset let je zapustil kraljestvo, nato se je potikal nekaj časa po Francoskem in po Rumuniji, slednjič pa obstal v Krakovem. V svojem času je bil Kozulovski jako priljubljen pisatelj, napisal je mnogo novel, povesti in poezij pod psevdonimom Zygmunt Grabovski. L. L- Repin, najslavnejši ruski slikar in profesor na umetniški akademiji v Peterburgu, je prosil za dovoljenje iti v pokoj. Kot vzrok je navedel v prošnji, da ne more dalje prenašati birokratičnih razmer na akademiji. Sergej Mihajlovič Špilevskij. Pred kratkim je umrl znani profesor zgodovine ruskega prava, tajni svetovavec S. M. Špilevskij. — Umrli učenjak se je porodil 21. majnika 1. 1833. in je študiral gimnazijo in pravniški oddelek na moskovski univerzi. Še kot dijak je obrnil nase pozornost profesorjev s svojim spisom „O blagoustrojstve po uloženju i so-vremennyh jemu pamjatnikah", za kateri je dobil zlato kolajno. Dovršivši moskovsko vseučilišče, je postal profesor v Moskvi, kjer je veliko občeval s slovanofili K. S. Aksakovom in A. S. Homjakovom. Od te dobe se more vpliv le-teh mož opaziti v zgodovinskih in zgodovinsko - pravniških spisih Špilevskega. Leta 1857. je umrli uredoval slovanofilsko glasilo Aksakova, list „Molva". Leta 1870. za svoj spis „Semejnyja vlasti u drev-nih Slavjan i Germancev" je Špilevskij dobil službo izrednega in kmalu potem rednega profesorja na kazanskem vseučilišču. Špilevskij je bil globok poznavavec kazanskega kraja in je objavil celo vrsto spisov o zgodovini in arheologiji tega kraja. Najbolj znano delo v tem pogledu je: „Drevnie goroda i drugie bolgaro - tatarskie pamjatniki v kazanskoj guberniji". Aleksander Aleksandrovič Kočubinskij, profesor novorosijskega vseučilišča, je nedavno umrl. Rusi so z umrlim izgubili odličnega slovanofila, pisatelja cele vrste temeljitih del o zgodovini in etnografiji slovanskih narodov. Kočubinskij je bil sin besarabskega svečenika in se je porodil 22. oktobra 1. 1845. Njegovi učitelji na zgodovinskem filološkem oddelku moskovske univerze so bili Buslajev, S. M. Solovjev in drugi. Leta 1873. je bil vsled svojega spisa „Bratja podoboi i češskie katoliki v XVII. veke" poslan na dve leti proučevat slovanske dežele. Sad tega potovanja in proučevanja je bil spis „K naprosu o vzaimnyh snošenijah slavjanskih narečij" (1877.) Kmalu po izdaji tega spisa je bil imenovan za profesorja novorosijskega vseučilišča, kjer je bil do svoje smrti, torej polnih 30 let. Izmed njegovih mnogoštevilnih spisov imenujemo samo nekatere, n. pr.: „Snošenija Rossii pri Petre I. s južnjimi Sla-vjanami i Rumunami", „O prepodavanji otečestvenago jazyka v Čehii i Germanii", „Itogi slavjanskoj i russkoj filologii", „Graf A. J. Osterman i razdeli Turcii". Pred svojo smrtjo je umrli učenjak izdal še spis o življenju in delovanju imenitnega češkega rodoljuba Šafarika. Pavel Mihajlovič Kovalevskij Nedavno je umrl v 85. letu svoje starosti eden izmed najstarejših in najbolj nadarjenih ruskih pesnikov P.M. Kovalevskij. Za njegovo smrt se rusko občinstvo v sedanjih burnih razmerah ni veliko zmenilo. Z njegovo smrtjo je ruska poezija izgubila važnega predsta-vitelja epohe svojega razvoja. P. M. Kovalevskij se je porodil 8. decembra 1. 1823. v vasi Vertejevki v harkovski guberniji iz stare plemenitaške maloruske družine. Vzgojen je bil doma in potem v peterburškem rudarskem učilišču. Nekaj časa je bil v državni službi, ali kmalu (1853.) jo je zapustil radi rahlega zdravja ter vstopil v pokoj. Zdravil se je v Švici in Italiji, in v ti dobi se je začelo književno delovanje umrlega. Pošiljal je v „Otečestv. Zapiske", „Kartiny Itaiii i Švajcarii", v „Sovre-mennik", „Putevyja opečatlenija ipohondrika". Vse te članke je Kovalevskij 1. 1864. zbral ter izdal pod skupnim naslovom: „Etudy Putešestvennika". Ko se je vrnil v Peterburg, objavljal je v raznih listih prevode pesni H. Barbiera, razne izvirne pesni v duhu istega pesnika in lepe slike iz narave po Nekrasovo-vem vzoru. Razen tega je izpod njegovega peresa izšlo nekoliko dobrih povesti n. pr.: „Nepraktičeskie ljudi", „Itogi žizni", „Ugolak v Itaiii", „Leto v Pumbuše". V zadnjih 15 letih je Kovalevskij popolnoma obmolknil. Fr. Št Biblioteka milijonarja. Znani mnogokratni milijonar Pierpont Morgan si snuje v New Yorku knjižnico, ki naj postane pravi umotvor tehnike. Za zidavo poslopja, ki naj sprejme književne zaklade, katere je milijonar nabral, je določenih osem milijonov kron. Krasne ograje okoli hiše, umetna bronasta vrata, od katerih stanejo vsaka 2500 K, luksuriozne omare v velikih dvoranah naj pričajo o časti, v kateri ima „železni kralj" duševne proizvode. Dragoceni stari rokopisi so večinoma iz samostanov in bodo shranjeni v dvorani, ki je vsa iz jekla, poldrugi palec debelega; ostala knjižnica je vsa iz negorljive tvarine; okna so iz asbesta. Štiri krasne stare marmorne stebre, od katerih je stal vsak 250.00Ü K, je dal vzidati milijonar v hišo, in dva kamna sta iz Jeruzalema. Dolgo časa nabira že Pierpont Morgan rokopise, ki jih daje vezati v dragocene platnice. Za en rokopis z miniaturami je dal 400.000 kron, platnice so z dragimi kamni in 110 biseri posejane. Dva knjižničarja urejujeta te zaklade. Dr. Jožef Aleksander baron Helfert, znani zgodovinar avstrijskega prevrata 1. 1848 , je praznoval petinšestdeset-letnico svojega književnega delovanja. Spisal je zlasti knjigo „Geschichte der österreichischen Revolution". JAPONSKE FRIZURE Sah. Prireja A. Uršič. Naloga 318. Naloga 319. Naloga 320. A. Uršič. Šlovrenc. J. Jespersen. Svendborg. F. Dedrle. Brno. (Original.) (Original.) (Original) Mat v četrti potezi. Mat v tretji potezi. Mat v drugi potezi. Naloga 321. Stan. Trčala. Brno. (.Original.) Naloga 322. Or. Ewetzky. Jurjevo. „Čas. Čes. Šach." Naloga 323. Aur. Abela. Malaga. Reprodukcija. Mat v drugi potezi. Mat v 1 Rešitev nalog v 8. in 9. številki. Nal. 300. 1. Lg8-e6, Kh7; 2. Tg8, Kh6; 3. Lf5, Kh5; 4. Tg6, Kh4; 5. g4, Kh3; 5. Th6 mat. - Nal. 301. 1. Dh8, DXc5; 2. Sxf4+, KXd4+! 3. e6 mat. 1. — KXe6; 2. Dh7 itd. — Nal. 302. 1. Lei, Kf4; 2. Dd5 ! ,TXd5; 3. d4 mat; drugo lahko zaradi hibe, na kateri trpi naloga, namreč Tf3 +, kar zelo olajša rešitev. - Nal. 303. 1. Db5—bi, L X bi ; 2. Kh5! itd; 1. — Tb8Xbl; 2. Se3+, Kf6; 3. g7 - g8S! mat. 1 — Kg4 ; 2. Dgl itd - Nal. 304. 1. a3, SXc4; 2. De4 + itd; 1-glD! 2. f4 + itd; 1 Kc6; 2. Df4+ itd. — Nal. 305. 1. Df2 itd. - Nal. 306. 1. De8, LXe8; 2 Tdl itd.; drugo lahko. - Nal. 307. 1. b3 b4, e4-e3; 2. b4Xc5 ! itd; drugo lahko. — Naloga 308. 1. Lf4 - g5 itd. — Naloga 309. 1. Tf6 itd. — Nal. 310 1. Lf3 - g4 itd. — Nal. 311. J. Dh2 itd. :ji potezi. Mat v drugi potezi] Književnost. Znana založnika C. Briigel & Sohn v Ansbachu (Mittel-franken) sta zopet razveselila šahovski svet s knjigo: Bach-mann L. Schachjahrbuch 1906/11. Cena 2 marki. Z znano natančnostjo in stvarno kritiko različnih mojstrov in njih partij je pisatelj zbral tukaj v lično knjigo važnejše pojave v šahu za drugo polovico 1.1906. Tudi diči zbirko objavljenje najlepših končnih iger iz turnirja, ki ga je priredila „Bohemia". Bodi zbirka kakor njene prednice istega avtorja šaholjubom priporočena ! Listnica. Pravilno rešitev do 20. februarja 1908 z morebitnimi pristranskimi, današnjih nalog (orehov za božične praznike) nagradimo z 1 letnikom „Prosvjete" (s „Križari") in 1 letnikom „Dom in Sveta". Ozirali se bomo v prvi vrsti na naročnike „Dom in Sveta". Vsem šaholjubom, sotrudnikom našim: Za 1907 hvala! Za 1908: Priporočilo! Nobenemu naj ne rečene črni mož ne bela žena: +mat!