Poclučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
220.
Malta.
Da si je Malta toliko potov premenila svoje gospodarje, stanovniki njeni se vender niso dosta spreminjali. Maltez pravo za pravo ni arabskega pokolenja, ali ker je živel dalje čase pod arabskim gospodstvom, zato si je prisvojil marsikaj arabskega; hiša njegova je zaprta tuicu. Čudno, da je v Lavalleti toliko malih go-stilnic, v katerih se največ žgane pijače točijo, pa tudi večji hoteli niso dosta prida.
Ali pustimo mesta in stopimo malo po cbželi. Pot uas vodi v staro glavno mesto Civita vechia, ki stoji nekako sredi otoka. Prva znamenitost tu je staro grobišče, v katerem so našli mumije, prav take kakoršne so egipetske; nekatere so prenesli v knjižnico. Druga znamenitost so katakombe, kjer so prvi kristjanje tudi stanovali. Tretja in Maltezem največja znamenitost pa je jama sv. Pavla. V ozadju te jame kažejo altar, na katerem je baje sv. Pavel maševal; tudi stoji tu lepa statuva tega apostola, katero je izklesal Melhijor Cafta. Ako nastrgaš sipe s stene in popiješ, preženeš mrzlico, veli domačin.
S potom v Civita vechio smo pogledali tudi letni dvorec guvernerjev, ki stoji sredi temnozelenih cipres in duhtečih naranč. Sploh pa je na Malti le malo drevja videti, v skupinah skoro nič. Vsa zemlja je dobro obdelana, vsak večji kosec je ograjen s surovim od kamenja zloženim zidom. Prst so dovažali, in jo še, s Sicilije, da so mogli pokriti gole skale. Ali prav radi tega, ker ni drevja, uspeh ni povoljen. Kedar dojdejo nalivi, pobere in odnese dežnica rodovito prst, in tako je Malta vedno polugola velikanska skala. Pa tudi navadne rastline ne uspevajo tako povoljno, ker ni drevja. Prav ima Duvevrier, ki veli: »Previdnost božja je dala oazam datljeva drevesa ne samo radi tega, da se ljudje ž njihovimi plodovi hranijo, temveč tudi radi tega, da v nji-hovej senci žito uspeva." Maltez pa noče zasaditi drevja in raje leto na leto dovaža prst s Sicilije. Tudi plug njegov je še celo priprost.
Do Civita vechie smo prišli peš, in ker bi bili radi tistega dne še pogledali Kalipsino jamo na severozahodnem koncu Malte, zato smo sedaj najeli voz. Ali tudi vozovi so na Malti še zelo jednostavni; voz ima dva kolesa, sedeti ne moreš v njem, samo ležati. S potom smo si ogledali zanimiva grobišča pri Ben Djemmi. Takih grobišč ]e več tudi na drugih krajih.  Ko smo se
-----    131    ------
pripeljali v Mellaho, bila je že trda noč. Sreča, da smo dobili prav dobro gostilnico. Sobe in postelje so bile snažne, jed in pijača u&usna, vsa postrežba prav prijazna. Kdor hoče vedeti, kakošen je Maltez, mora ga opazovati doma na Malti sredi otoka, zunaj doma, v Egiptu, Tripolu, Tunisu in Alžiru je ves drugačen. Tudi jaz nisem rad se spuščal v posle z Maltezi na tujem, in angleški konzuli so mi več potov potožili, da imajo z malteškimi podaniki največ sitnostij. Zato pa pravijo sami Maltezi: „Kar je dobrih Maltezev, ostanejo doma, kar je slabih, hodijo z doma na tuje." Vender Laval-letčanov ne morem pohvaliti, in tujec mora biti oprezen, če ne ga koj ukanijo. Za vsako stvar zahtevajo trikrat toliko kolikor je vredna. Noben guverner jim ne ustreže in njihovi listi pri vsakej najmanjšej priliki napadajo vlado in jo črnijo občinstvu.
Drugega dne smo šli v jamo Kalipsino. Nekateri učenjaki so ugovarjali, češ, da ni na tem otoku Kalip-sina jama, temveč na nekem drugem. Vender se ujemajo odličnejši zemljepisci, da je na Malti, toda ali je ta jama prava, o tem niso jedini. V jami smo videli v skalo vsekane sobe, večje in manjše. Posebna znamenitost je to, da še dandanes ljudje stanujejo po teh brlogih. Ker je začel dež iti, vrnili smo se v Lavalleto. Tretjega dne smo šli pogledat še več drugih jam in vsedlin na drugih krajih. Pri Kreudi, malej vasi, videli smo tudi znamenite razvaline nekdanjih Feničanov. To so ogromni okrogli templi od kvadra zloženi; še danes se poznajo ostanki žrtvenikov. Po zunanjih stenah se vidijo zvezde v kamen vsekane, pa druge reči z bajeslovja. Več iz-kopin imajo v muzeju, a)' do sedaj so še vse premalo kopali.
Ker smo imeli še dosta časa, sklenili smo, da se prepeljemo na Gozzo. S potom smo stopili v Musto, malo vas, ki ima pa tako veličastno in krasno cerkev, da bi se vsako mesto v Evropi moglo ž njo ponašati. Velika kupola ni dosta manjša od Sent1 Pavelske, in je od kamenja. Potem smo prišli v Marfo, ki je 14 angleških milj oddaljena od Lavallete. Radi bi bili najeli čoln, ali ga ni bilo dobiti. Iz zadrege nam je pomagal star, ondi nastanjen vojak. Zakuril je z mokrim lesom, da se je zelo kadilo, in na to je koj od nasprotne strani odveslala ladjica po nas. Ker nam je veter nasprotoval, potrebovali smo poldrugo uro tje. Šli smo v gostilnico, katerej vele pri Kalipsi, in prav dobro so nam postregli. Drugega dne smo šli pogledat orjaške stolpe. No nismo se kesali, vredno je, da jih človek pogleda, ako ima priložnost. Tudi tu so bile stene nekdaj porisane z zvezdami. Ko smo se nagledali, pridrdral je voz, na katerem je sedel poveljnik, mlad anglešk častnik, kateremu sem bil poprejni večer doposlal priporočilno pismo. Povabil me je, naj grem pogledat še drugo Kalipsino jamo na severnem kosu. Šli smo in si jo ogledali, in zopet ne verujem, da bi bila to prava jama, kakor ne ona na Malti. Potem smo sedli na voz in se odpeljali v Cham-
-----    132
bray. Poslovivši se od prijaznega poveljnika, sedli smo v ladjico, in v pol ure, ker je pihala ugodna sapa, bili smo na Malti. V pristanišču Šent Pavelskem smo najeli voz, in še tistega due smo se pripeljali že bolj pozno v Lavalleto. Tega dne smo opazovali tudi izredno pri-rodoo prikazen. Etna seje čez djlgo časa, čez 130 let zopet vzbudila in začela metati iz sebe.
(Dalje prihodnjič.)