Laščani odkriti spomenik Jožetu Javoršku
Ščita valovi iz ene kotline v drugo. Ena je jasasta, drugo obrobljajo visoki hrasti, tretjo najrazličnejše grmovje in četrto ponosno drevje, za njim pa svetloba in v svetlobi polja.
VSčiti najdeš vse: livade, strmine, skalovje, predvsempa izhojene
in neizhojene stezice.
Letni čas v tem tudefu narave reiirajo
predstave, ki so vsako leto drugačne, a zmeraj
polne čarov.
Prve snežinke so v novembrskem večeru pred Levstikovem domu v Velikih Laščah, tisti miren in spokojen večer oznanjale ob tlečem ognju slovesen dogodek. Mirno in po svoje dostojanstveno so se ob sorodnikih, kra-janih, mnogih kulturnih in javnih delavcih Slo-venije zbirali vsi, ki so se na tak ali drugačen način spomenili še enega izmed tamkajšnjih domačinov, čigar ime ostaja vpeto v zgodovi-no slovenskega slovstva — na pisatelja, esejisa in literarnega zgodovinarja Jožeta Javorška.
Vznesene a iskrene so bile besede akademi-ka Cirila Zlobca, ki je nagovoril zbrane goste. »Delo Jožeta Javorška je nemogoče ločiti od njegove nacionalne zaskrbljenosti in nacional-nega boja in njegove literature. Zato ni nak-ljučje, da je prav s celovitostjo in silovitostjo bilo njegovo delo vpeto v literaturo in zgodo-vino Slovenstva. S svojo ostrino duha je tudi med tistimi, ki ga niso marali, zahteval aktiv-no razmišljanje bodisi o nacionalnih tezah ali etiki, zato ni slučajno, da je poleg literature razvijal tudi polemiko in kritiko. In čeprav je bil svetovljan, je bil trdno zakoreninjen v slo-venski zemlji, nanjo je bil tesno navezan. In če je danes jezik lastnost, ki nas kot narod opre-deljuje, je zanj Jože Javoršek kot njegov ne-nadkriljiv poznavalec storil veliko nacionalno dejanje. S svojim prezgodnjim slovesom, sredi največjega dela, ustvarjanja Spominov na Slo-vence je pustil v nacionalni literarni zgodovini svoje mesto ob boku Levstika in Jurčiča. Zato mu moramo biti hvaležni.«
S svojevrstnim recitalom stno skupaj s člani prizadevnega KUD Primož Trubar iz Velikih Lašč za čas stopili v bogastvo sveta razmišljanj in sporočil Jožeta Javorška, kateremu so za-tem na pročelju Kukljeve hiše v Velikih Laš-čah domačini odkrili spominski kip.
Verzi njegove pesmi o Ščiti, njemu tako ljubega kraja v rodnih Laščah, pa ostajajo sporočilo kraju, ki ga je tudi s tem dogodkom za vedno zapisal v svojo zgodovinsko knjigo.
Tih veter veje čez kamnite hribe,
Z njim vejem jaz.
(vživljenjujelepo).
Vpogiba leska se
indruge šibe, jesenski list se vozi čez nebo...
Košati brin,
ki v našem bregu raste,
stoji trdno in zelen je vse dni,
ker ve,
kar dobro vem jaz zase, davburji,
plohi,
v ognju se vzdrži.
Zato mi zrasel je prav do srca.
Oči neutrudno zro v njegove veje,
samote moje pot tja gorpelja,
kjer v brinje oster veter veje.
In brin stoji, ker brin je starjunak,
in brin diši, če ogenj se ga prime...
Zelenibrin!
Ker si tak čvrstjunak,
prijatelj tvoje večne sem tišine.