7 UDK: 34:929Bavcon L. DOI: 10.51940/2021.1.7-10 Matjaž Ambrož* In memoriam: prof. dr. Ljubo Bavcon (1924–2021) Profesor Bavcon je do svoje formalne upokojitve leta 1994 kazensko pravo predaval 37 generacijam pravnikov. Po upokojitvi je še več let predaval mednarodno kazensko pravo na dodiplomskem študiju in kazensko pravo na podiplomskem študiju. Najmlajše generacije študentov, rojene po letu 2000, še danes študirajo po učbeniku, ki ga je zasno- val skupaj s prof. Šelihovo. Če upoštevamo povedano, potem oguljena fraza, da ga med pravniki pozna »staro in mlado«, ni neprimerna ali pretirana. Kakšen je bil Ljubo Bavcon kot profesor kazenskega prava? Kakšna so bila njegova idejna izhodišča, kakšne so bile njegove delovne metode in kakšen je bil njegov slog? Njegova zgodnejša dela bi danes najbrž razvrstili pod gesli filozofija kazenskega prava in kriminalitetna politika. Da bi lahko dajali kakršna koli priporočila in usmeritve glede kriminalitetne politike, si moramo najprej priti na jasno glede narave človeka, njegove vrženosti v svet in delovanja v družbeni skupnosti. Da si mlad avtor upa načeti ta vpra- šanja, namesto da bi se omejil na razčlembo te ali one pravne norme, mora imeti pogum in širšo razgledanost. Slednjo si je pridobil na dveh podiplomskih študijih – leta 1951 v Beogradu in leta 1957 v Nancyju, ter s tem, da je dobil priložnost biti del skupine okoli Naših razgledov, ki jih je med leti 1951 in 1954 tudi urejal. Ta čas in utrip v uredništvu je pozneje v pripovedovanjih večkrat opisal kot izjemno stimulativen. Izhodiščna točka njegovih razmišljanj nikoli ni bila abstraktna kršitev norme ali prav- nega reda, temveč vselej človek v družbeni skupnosti – v vseh njenih razsežnostih in protislovjih. Poudarjal je družbene določilnice, ki vplivajo na posameznika in na njegovo deviantno vedenje, vendar se hkrati ni odpovedoval človekovi svobodi. V današnjem žargonu bi temu rekli: profesor Bavcon je bil kompatibilist – verjel je, da lahko deter- * Doktor pravnih znanosti, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, matjaz.ambroz@pf.uni-lj.si. 1 ZZR 2021.indd 7 10. 12. 2021 14:04:45 8 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021 minizem in človekova svoboda sobivata. To njegovo pozicijo dobro ponazarja neki pasus iz danes v marsikaterem pogledu še vedno aktualne knjige Socialna patologija, ki jo je napisal s sodelavci. Tam je predstavil svojo vizijo o človeku kot aktivnem in ustvarjalnem bitju, ki spreminja sebe in okolico. Tak človek je bil v absolutno determinističnih pojmo- vanjih povsem zanemarjen, v indeterminističnih pa povzdignjen v nekakšno abstrakcijo oziroma absolutum. Bavcon pravi takole: »Tu vidimo tudi možnost za razreševanje pro- tislovja med človekovo nesvobodo in svobodo. Človek mora sprejeti to, kar je objektivno nujno, obenem pa s svojo kritično in aktivno ustvarjalnostjo svet tudi spreminjati.« Če je delo Socialna patologija spadalo v predpolje kazenskega prava, pa je vprašanje posameznikove svobode prvovrsten problem tudi za kazensko pravo. Glede tega se mi zdi ilustrativen dogodek iz leta 1959, ko je v Strasbourgu potekal mednarodni kongres o problemih kazenske odgovornosti. Takrat je bilo modno pozivati k temu, naj se kazensko pravo odpove »metafiziki«, kar je letelo zlasti na pojem krivde. Profesor Bavcon je kljub precej ostrim pozivom poljske delegacije, naj »v navzočnosti zahoda ne razbija enotnosti socialističnega tabora«, nastopil s svojim referatom. V referatu je zavrnil stališča, ki so zahtevala opustitev »mističnih« pojmov krivde in prištevnosti. Poudaril je, da je tudi v so- dobnem kazenskem pravu potrebno, da reakcija zoper odraslega, razmeroma normalnega storilca izraža negativno moralno obsodbo, ki se izreka odgovornemu, torej svobodnemu posamezniku. Ni se torej odpovedoval temeljnim konceptom – takrat se je reklo – »buržoaznega« kazenskega prava, hkrati pa je bil odprt za novosti in morebitne odstope od tradicije. Morda je to najlepše prišlo do izraza pri njegovi zgodnji priključitvi gibanju za novo družbeno obrambo. Temeljni vodili gibanja sta bili vključevanje podpornih znanosti v kazensko pravo in kriminalitetno politiko na eni ter prizadevanje za humanizacijo represivnega odzivanja države na drugi strani. Vključevanje podpornih znanosti in prizadevanja za racionalno kri- minalitetno politiko so hrkati pomenila prizadevanja za demoralizacijo kazenskega prava. Nad temi prizadevanji v tedanjem jugoslovanskem pravnem prostoru niso bili vsi navdušeni – tu opozarjam zlasti na polemiko s profesorjem Bačićem. Bavconu so tedaj očitali »scientizem« in zanikanje posameznikove moralne odgovornosti. Njegov odgovor na te kritike se mi zdi zelo pomemben. Ta se na kratko glasi: nisem proti moralni odgo- vornosti, sem pa odločno proti moraliziranju. Besedo »moraliziranje« in njene izpeljanke je uporabljal zato, da bi lahko ločil mo- ralo od moraliziranja: na področju kazenskega prava je moraliziranje razumel kot tisto prakso, ki se zgraža in s pozicij moralne vzvišenosti kaznuje ali to vsaj zahteva, ne da bi jo zanimalo vprašanje o družbenih in individualnih vzrokih kaznivega dejanja. Z odkla- njanjem moralizatorskih nagnjenj, je pojasnjeval profesor, ni želel zmanjševati pomena vrednostnih sodb in moralnih vrednotenj za kazensko pravo. ZZR 2021.indd 8 10. 12. 2021 14:04:45 9 Matjaž Ambrož – In memoriam: prof. dr. Ljubo Bavcon (1924–2021) S tem je bila tesno povezana tudi Bavconova kritika monističnih sistemov kazenskih sankcij oziroma kazni kot edine sankcije, ki jo je priznavalo klasično kazensko pravo. Ljudska misel, pravi Bavcon, je zgolj kazni pripisala funkcije negativne moralne in etične vrednostne sodbe, generalne in specialne prevencije. Vendar pa te funkcije najbrž lahko prav tako dobro, če ne še precej bolje, opravljajo tudi druge vrste sankcij. Zato se je na neki točki razvoja svoje misli zavzel za to, da bi bilo treba tradicionalni konceptualni tri- kotnik »kaznivo dejanje – kazenska odgovornost – kazen« nadomestiti z nečim novim in boljšim. Na novo premišljena oglišča tega trikotnika bi morala biti »kaznivo dejanje – sto- rilec v družbeni sredini – ustrezna kazenska sankcija«. Glede na tako opredeljeno izhodišče bi morala sodišča namesto uporabe apriorističnih in metafizičnih konstrukcij bolj upošte- vati osebnost storilca, ter na podlagi kriminološke ekspertize določiti ustrezno sankcijo. To svoje stališče je pozneje zmehčal. Zlasti je opustil zamisel, da je treba ugotavljanje krivde nadomestiti s kriminološko ekspertizo. V tem smislu se je vrnil h klasičnemu poj- movanju krivde kot negativne vrednostne sodbe in se opredelil za psihološko-normativ- no pojmovanje krivde. Vztrajal pa je pri pluralizmu kazenskih sankcij ter pri dvotirnem sistemu kazni in varnostnih ukrepov ter spodbujal razvoj alternativnih kazenskih sankcij. Ko govorim o razvoju profesorjevih stališč na področju krivde in kaznovanja, ne mo- rem mimo kaznivih dejanj, izvršenih iz malomarnosti, o katerih je napisal kar nekaj razprav. Tu moram opozoriti predvsem na njegova prizadevanja za omejevanje kaznivosti nezavestne malomarnosti. Menil je, da v kazensko pravo spadajo le tisti primeri neza- vestne malomarnosti, v katerih se v storilčevem ravnanju razodeva veliko pomanjkanje skrbnosti, ki je že zelo blizu preziru do družbenih vrednot. Glede obravnave malomarnosti v kazenskih postopkih je opozarjal na dva značilno človeška pojava. Prvič, da je opazovanje dogodkov v ex-post perspektivi bistveno drugač- no od tistega pred dogodkom. Po dogodku smo vsi dovolj pametni, da vemo povedati, kaj vse bi bilo treba ukreniti, da se tragedija ne bi zgodila, zato smo hitro pripravljeni in voljni izreči znamenito frazo: »Obdolženec bi bil mogel in moral vedeti …« In drugič, opozarjal je na značilno človeško potrebo, da ko se zgodi tragedija, hitro poiščemo krivca zanjo in mu pripišemo odgovornost. Preusmeritev naših reaktivnih občutij v nekoga, ki je domnevno kriv za katastrofo, deluje pomirjujoče in katarzično. Za obe zapažanji v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za malomarnost se mi zdi, da ju je razvijal bolj ali manj intuitivno. Danes sta ti zapažanji del jedrnega repertoarja kognitiv- nih znanosti, ker ju raziskujejo pod širokim dežnikom, imenovanim human bias research. To je bil kratek izbor iz številnih tem teorije kazenskega prava, s katerimi se je pro- fesor ukvarjal in kjer nam je zapustil pomembno dediščino. Kot vsak izbor, je bil seveda tudi ta subjektiven in pristranski. Pomembno pa se mi je zdelo, da ob tej priložnosti poleg profesorjevega delovanja kot javnega intelektualca, ki je dobro znano, osvetlimo tudi ta, recimo mu konceptualni oziroma teoretski del profesorjevega dela na področju kazenskega prava. ZZR 2021.indd 9 10. 12. 2021 14:04:45 10 Zbornik znanstvenih razprav – LXXXI. letnik, 2021 Profesorjevo vodilo je sicer bilo, da je treba kabinetno profesorsko delo povezovati z javnim nastopanjem. Kolikokrat smo njegovi mlajši sodelavci slišali spodbude, da se je treba naučiti tisto, kar si dognal v kabinetu, primerno in razumljivo sporočiti tudi javno- sti. Kajti, kot je večkrat parafraziral znamenito misel, pri znanstveno-raziskovalnem delu ne gre le za to, da svet motrimo in ga po možnosti kritično opišemo, temveč tudi za to, da ga spreminjamo. To je bila profesorjeva deviza, ki jo je udejanjal vse do smrti. Profesor Bavcon je bil izjemen pedagog in učitelj. V pogovorih je bil prijazen in blag, vendar kot mentor ni bil nezahteven. Znal je odmerjati kritiko na način, da nekoga, ki se je preizkušal kot avtor, ni demoraliziral, hkrati pa mu tudi ni pustil, da bi bil prehitro zadovoljen s tistim, kar je napisal. Poleg vsebine nas je učil tudi veščine pisanja. Sam je bil kot pisec perfekten stilist. Njegov slog je zaznamovalo dvoje. Znal se je jasno in ekonomično izražati. Držal se je načela, da manjše ko je število znamenj, s katerimi nam uspe izraziti neko misel, večja je energija oziroma moč teh znamenj. Njegov drugi adut pa je bil, da je poleg germanskega analitičnega mišljenja obvladal tudi elegantnejši zamah francoskega esejističnega pristo- pa, kar je bila, domnevam, dediščina iz Nancyja. Na koncu svojega prispevka ne morem mimo profesorjeve osebnosti. Bil je topel člo- vek, iskrive misli in odprtega duha. V debatah, ki smo jih imeli v času dopoldanskih predahov od dela, smo se sprostili, da je pogovor tekel prosto, kot bi tekel med vrstniki: ša- ljivo in brez tabujev. Kako dragoceno je, če lahko banalni vsakdan, poln sitnosti in malen- kostnih skrbi, presekaš z živahnim pogovorom, ki se ne meni za konvencionalne omejitve! Profesor Bavcon je te pogovore zaznamoval s svojo pronicljivostjo, bogastvom misli in izkušenj, pa naj je šlo za stroko v ozkem pomenu besede, duhovno zgodovino, človeške značaje, dileme vsakdanjega življenja ali dnevno politiko. Ti pogovori, kjer smo mislim puščali prosto pot, da so včasih na polemičen, drugič na šaljiv način trkale ena ob drugo, so nam dajali življenjski in delovni elan ter vedrino. Ljubo Bavcon je s svojim dolgim in plodovitim poklicnim življenjem zaznamoval svojo epoho, hkrati pa je s svojo enkratno osebnostjo zaznamoval tudi nas, njegove sode- lavce in prijatelje. V imenu vseh nas naj sklenem z besedami: »Kako zelo ga pogrešamo in ga bomo pogrešali!« ZZR 2021.indd 10 10. 12. 2021 14:04:45