- EH
Leposloven, in znanstven list. ———♦.».*--
Leto III.	V Celovci, 1. oktobra 1883.	Štev. lO.
Luteranci.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
(Dalje.)
Šestindvajseto poglavje.
Mir je legel ža nekaj časa po zadnjih dogodbah na slovensko deželo, po krivoverstvu zbegano. Nihče si iii upal odslej javno pridigovati za Lutrove ideje. Starim poznanim verskim reformatorjem pa je jela stopati resno gosposka na noge. Gonila jih je navadno črez mejo v nemške provineije. Osobito Kamniški okraj, do sedaj pravo gnezdo kri-voverskega strupa, iztrebil je srečno ubegli sodnik Kramar, ki je postopal odslej ostro proti svojim sovražnikom. Zaraditega je izginolo polagoma mnogo oseb, ki so živele prej ob razširjevanji novoverskih idej. Zopet drugi, ki so imeli svoje posestvo, akoravuo zanemarjeno, poprijeli so se vsaj videzno kmetovanja in svojega prejšnjega posla.
Konec prve reformacijske dobe uplival je torej jako uspešno na zboljšanje socijalnega življenja. Ljudstvo se je tako rekoč po dolgem času oddahnolo od razburjenosti, ktera se mu je prej vsiljevala dan na dan. In to priložnost je veri zvesto ostala katoliška duhovščina porabila za utrjenje omajenih stebrov katoličanstva in za razširjenje svojih trdnjav proti bodočim krivoverskim navalom.
Takovi verski tabori so bili v prvej vrsti samostani. Trkali so torej višji duhovniki na vrata najbolj imenitnih družin in pridigovali za blagor •večnega devištva in pokorščine v samotnem zidovji. In raz prižnic so oznanovali, kakove odpustke in milosti si pridobi tisti, ki pospešuje združeno duhovno življenje.
Naravno je torej, da je hitelo, kakor zgodovina vseh časov spričuje, tudi tu ljudstvo od ene skrajnosti v drugo. Kakor je prej ubogalo svoje zapeljivce, tako se je odpovedovalo sedaj v obilnej meri sladkosti in svobodi sveta ter se zatekalo v mir in zadovoljnost obljubuj6če celice
33
samostanske. Od teh dob datnje tudi še dandanes več potov veliko premoženje in posestvo posameznih samostanov in verskih zadrug.
Soditi nočemo poslednjega raz narodno - gospodarskega stališča, ali raz verskega smemo trditi, da je to nepovoljno in neposredno koristilo in pospeševalo omiko, in po nfej se je vzbujal i narodni čut našega ljudstva.
Če so hoteli duhovniki skrbeti za duševni blagor svojih srenj, treba jim je bilo v tekmovanje s svojimi rojaki, ki so še eel6 v pregnanstvu ščuvali svoje daljno, zapuščeno ljudstvo, pošiljaje jim slovenske knjige v domovino, najprvo važnih pripomočkov. Tli pa velja izrek: klin s klinom izbijati.
Ako je bilo krivovercem mogoče v tujih nemških deželah spisovati knjige in tiskati je v domačej besedi, zakaj bi to v domovji ne bilo?
Pričel se je torej kakor črez noč duševen boj na komaj ozelenelem versko-literarnem polji slovenskem. Kakor krepi vsako drugo tekmovanje moči ter čisti duh iu povzdiguje, tako je tudi poslednje rodilo našemu spečemu in od vsega sveta zapuščenemu rodu v kratkem času obilo verskih knjig v njegovem jeziku ter položilo nevčdoma temelj poznejšej svetskej literaturi. In eden takih mogočnih tekmecev katoliške duhovščine na Slovenskem bil je Jarnej Knafelj. Ko je živel na Nemškem v pregnanstvu, dobival je od ondotnega plemenitaštva obilo materijalne podpore za svoje krivoversko delovanje. Na njegovo čast moramo izreči tu, da v obilnosti živeč ni pozabil svoje daljne domovine in da jej je skušal po svojem prepričanji koristiti pri vsakej priliki. Vzpodbujal je svoje prijatelje v d omovji k vztrajnosti in je skušal prepričati, da si morajo prej ali pozneje priboriti popolno zmago.
Pregovor pravi, da se stoprav na tujem učimo domoljubja iu da nam kaže daljina domače razmere v nekakej poetiškej svetlobi. Le dobro in lepo vidimo vse ondi, a Črnih pik in stvarij, ki nam stavijo nepremagljive zapreke, ne poznamo. Le raz tega stališča moramo soditi Knafljevo požrtvovalnost do svojih rojakov in do domovine, ki mu je rodila malo prijetnih ur ter imela zd-nj samo preganjanje in nehvaležnost. Neomahljivost v verskem delovanji pa je zajemal Knafelj nedvomljivo v svojej skrivnej ljubezni.
Kdo ve, ali bi se ne bil naveličal svojega Sisyfovega truda, ko bi ne bil preračunil, da mu sije le na tem potu še malo upanja, da se združi enkrat s svojo nepozabljivo Lavro. Poskušal je sicer ubraniti jej vstop v samostan, in pozneje je najel svoje prijatelje, naj jo odpeljejo iz njega, a nepričakovana naklučja so uničila njegove naklepe.
V takej situvaciji ga je tolažil morda zgled njegovega mojstra Lutra, ki si je našel tudi v samostanskem zidovji lek svojim srčnim ranam. Če je postala nekdaj lepa Katrica srečna nevesta, zakaj bi ne
mogla biti to tudi njegova Lavra, o kterej je prepričan, da ga neizmerno ljubi.
Zaradi tega ni mogel in ni hotel pretrgati ljubezenske zveze s sedanjo nuno Mekinjskega samostana. In to je bilo tudi mladej, v prvih mladostnih sanjah v večno ječo vrženej deklici edina tolažba, da se odpr6 morda še nekdaj duri, ki jo peljejo iz nesrečnega zidovja njenemu ženinu v naročje.
A med takim upom in strahom minolo je leto za letom. Gotovo bi se bilo že davno pozabilo Knafljevo ime na Slovenskem, ko bi se ne bili oglašali njegovi prijatelji pri raznih priložnostih tu in« tam ter pri-digovali in ščuvali ljudi proti duhovnikom in crkvi.
Izmed najbolj glasovitih in najbolj predrznih luterank bila je naša znanka Katarina Stobe. Hudobni ljudje so pač trdili, da deluje bolj iz sovraštva proti nezvestemu Knaflju, kot iz prepričanja. Njena edina želja je bila, da izpodkoplje vso veljavo njegovo. Drugi so hoteli celo vedeti, da ni njena duševnost sem ter tja popolno normalna. Tudi naš znanec kovač Gogala iz Kranja je zopet zoper svojo obljubo popustil za vselej kovačijo ter postal pot.uj6č Lutrov apostol. Pridigoval je vsakemu in povsod, kjer se mu ni bilo bati nasprotne oblasti. Več potov bi se mu bilo slabo godilo, ko bi ga ne bila rešila njegova silovita telesna moč iz sovražnikovih rok. Premagal in razkropil jih je toliko potov, da je postal mythična oseba, o kterej so govorili po vsej deželi in s ktero so matere strašile svoje neubogljive otroke in se križale pred njim pobožne ženice. Gogalova zvesta pribočnika ostala sta tudi pisar Naglič in črevljarček Kriškar, akoravno sta za-nj delovala navadno le na svojo roko in v raznih krajih.
Umevno je torej, da ni mogla gosposka v takih okoliščinah opustiti preganjanja proti krivovercem. Slab uspeh in nepopisljiva predrznost luterancev stiskala jej je le še ostrejši bič v roke. Polnile so se ječe zatoženih in čestokrat po nedolžnem izdanih krivovercev: kajti od ostrosti do krivice je le ena stopinja.
Lepa darila obetana po gosposki zapeljala so marsikterega, da je ovadil svojega soseda, sorodnika ali prijatelja. Sodbe in preiskavanja ni bilo ne konca ne kraja.
Najbolj uplivna za našo povest o tem času sta pa dva važna dogodka.
Kamniški sodnik Kramar, ki si je za pravo crkev v svojem okraji največje zasluge pridobil, je neko noč nenadoma umrl. Trdili so mnogi, da so mu zastrupili luteranci vino, s kterimi je nevedč v krčmi pil.
Drug jako imeniten dogodek je, da je postala mlada nuna Lavra opatica Mekinjskega samostana zaradi svoje — velike pobožnosti in strogega izpolnovanja samostanskih dolžnostij!
Kaj pa je bil v tedanjem veku opat ali opatica mogočnega in bogatega samostana, ve le oni, ki pozna na tanko svetovno zgodovino onih časov, v kterih so igrali posamezni verski zastopniki večje uloge, kakor prvi državniki.
Verjetno je, da se je ob tej priliki zopet gmotno zboljšal položaj krivovercev Kamniškega okraja, in tudi so se jeli tedaj izpolnovati marsikteri skrivni upi.
Sedemindvajseto poglavje.
„Ieh wnsste diesenTJnordnungen auf keine andere Art vorzubengen als dadurch, dass ich die Aebtissin in ein anderes Kloster versetzte, wo ich fiir die-selbe ein eigenes Gemacli „stanza" als ihron immenvahrenden Kerker erbauen liess."
Škof Hren Ljubljanskim stanovom.
Kakor se jamejo zopet zbirati mravlje, ko se je oddaljila hudobna človeška noga, ki jim je poteptala mirno domovje, in znašajo na vse svetovne strani razmetane dele svojega pohištva, tako ,so se jeli gibati in zbirati krivoverei v Kamniškem okraji po ugodnih zadnjih dogodbah.
Podgorje, njihovo staro mravljišče, oživelo se je kakor črez noč, in samotna Bobkova hiša je dobila prejšnjo čast. Nadaljevali so se ondi nekdanji imenitni zbori, kterim je predsedovala vdova Stobe, Gogala in pisar Naglič. In v enem takem zboru prikazal se je tudi nenadoma kakor skozi zaprta vrata —* Knafelj.	'
Nepopisljivo veselje je zagromelo tedaj ondi. Dvignoli so ga na rame, nosili ga kakor svojega odrešitelja okrog ter pozdravili v njem ozna-novalca nove moči svojih idej. Mož dejanja in železne energije Knafelj pa je skrbel s čudovitim svojim talentom, da niso ostali ti zbori tajni; temveč pogumnejši od' nekdaj, potoval je od sela do sela, pridiguj6č po crkvah in na prostem, kjer je le našel ugodna tla za svoje mišljenje.
In ta Knafljeva potovanja so bila podobna neprestanim slavnostim. Njegova oseba je tako rekoč elektrovala rojake in mu pridobivala na stotine prijateljev in somišljenikov. Poslednje je bilo toliko lažje, ker je bil tedanji poveljnik slovenskih dežel, nadvojvoda Ernest, precej toleranten v verskih zadevah in novoizvoljeni Kamniški sodnik oseben Knafljev prijatelj. Naravno je tedaj, da je v takih okoliščinah zopet oživela komaj ugasnena iskra luteranstva na Slovenskem in vzplamtela v zelo mogočen ogenj.
Kdo zna, kako daleč bi bila pozneje prigorela baklja krivoverstva, ko bi je ne bila sem ter tja upihovala zavist posameznikov in sovraštvo v lastnem taboru. Nesloga je uničevalka moči j in protivka vsakemu napredku. Kamor se useli ona, zaseje sovraštvo in z njim pogin, pouzročen
po lastnej sili, ki bije v slepoti na desno in levo rane, ktere se največ potov ne zacelijo nikdar več.
Tako je bilo tudi z nenadoma zopet oživljenim krivoverstvom na Slovenskem. Posvetna oblast si morda pripisuje zaslugo, da ga je ona iztrebila v hudem boji. A poslednje ni resnica. Temveč krivoverstvo je opešalo kakor mogočno drevo, ne po sekiri in viharji, ampak izmolzeno po strupenih, požrešnih rastlinah, ki hočejo zeleneti in cveteti na njegovem deblu, dokler naposled oboje ne zvene in ne strohni.
Znano je, da se je že pred Knalljevim begom jela Katarina Stobe kujati iz ljubosumnosti in maščevanja ter hotela po lastnih načrtih delovati za luteranstvo.	•
Tudi Gogala in rajnki Goriček sta se čutila žaljena zaradi precejšnje tedanje Knafljeve mlačnosti ter sta ga bila pozvala celo iz Strmola na opravičevanje v Podgorje.
V-iharni dogodki v Cerkljah so poravnali to disharmonijo. S toliko večjo silo pa se je zaradi tega vnelo zdajci nasprotje po Knaiijevej vrnitvi v domovino; kajti 011 je odslej javno preziral njihovo pomoč in enako veljavo v verskem poslovanji. Čast in slavo pa je užival neprestano sam, a pozabil je, komu se ima zahvaliti, da ni popolnoma zamrl krivoverski čut med tem, ko je bival on v tujini. Slava rodi ponos in brezozirnost, poslednja pa antipathijo pri sobojevalcih, ki so darovali toliko bridkih ur za drugo ime, ki zdaj žanje, kar so sami sejali.
Razžaljivi čut pravice pa je moč, ki ne izgine in ne miruje prej, dokler ne najde priložnosti, da zataji, če je potreba, tudi svoje lastno prepričanje, da je le nasičeno maščevanje do prejšnjih prijateljev. Da, mi trdimo, da je sovražna strast proti onim, za ktere smo bili pripravljeni darovati zadnjo kapljo svoje krvi, a bili goljufani od njih, večja od one do sovražnikov po principu in naravnem nasprotji.
Resničnost poslednjega mnenja potrjujejo tudi zadnji dogodki pričujoče povesti ter jo zagrinjajo z nekakim tragičnim zagrinjalom.
Največ priložnosti za osebne intrigue med zastopniki luteranstva podajale so razmere Mekinjskega samostana. Ondi je vladala mlada in neizkušena opatica Lavra v precej svobodoljubnem smislu. Povrh so trdili vsi okoličanje, da stara ljubezen ne zarjavi, in da uživa Knafelj lepe ure v svetem samostanskem zidovji, ker je bil pri vsakej priložnosti javno tja vabljen k pojedinam.
Da ni Knafelj zamujal teh pogostih vabil, potrjuje to, da so se čule tožbe katoliških duhovnikov proti takovej svobodomišljenosti Mekinjske opatice, in domača duhovska gosposka je vse poskusila, da bi strahovala opatičino grešno predrznost.
Poslednja je imela namreč po svojem plemenitem rojstvu in re-dovnej časti toliko prijateljev in somišljenikov, da je bila neobčutljiva
za tako opominjevanje, zatrjujoč, da jej ne more nihče zabraniti občevanja z njenimi prijatelji.
V	takej zadregi zaradi mogočne opatice ni si moglo duhovstvo drugače pomagati, kakor da je prosilo papeža samega, naj 011 napravi red v slovenskih deželah zbeganih po krivoverstvu. Papež Klement je uslišal to prošnjo in pisal lastnoročno pismo nadvojvodi Ernestu, kterega zadnji del se glasi v originalu tako-le:
„Ut cooperetur in amotione Abbatistae Munkendorfensis secula-risantis et Luteranismi suspectae, cum ad convivia vocaret luteranos."
In stoprav ta papeževa prošnja za pomoč posvetne oblasti proti neupogljivemu- krivoverstvu je pouzročila, da se je jelo javno in ostro preiskovanje v Mekinjskem samostanu po Ljubljanskem škofu Hrenu.
Zanimiva je ta verska sodba posebno zaradi tega, ker imajo ženske zavisti in intrigue največjo ulogo v njej.
Povabljena je bila namreč za pričo tudi naša znanka Stobejka. Očitali so jej vsi, da se je ponudila sama iz sovraštva do Knaflja in iz zavisti do svoje javne rivalke opatice.
A zatožena ni bila le samostanska opatica Lavra, temveč tudi redovnica mati Ana, njena prijateljica.
Slovesna je bila baje ta škofova sodba v črno pogrnenej samostan-skej dvorani vpričo vseh redovnic in obilo katoliških duhovnikov od blizu in daleč. Na vzvišenem prostoru ste klečali zatoženki svojim sodnikom nasproti. In ko je bila poklicana najprvo Stobejka, ki je brez dvoma zakrivila to preiskavo, ter je s povzdignenim glasom pripovedovala zgodovino svoje minolosti in sreče, dokler je ni uničila zatoženka s svojimi skrivnimi zvezami, zbledela je opatica, in solza jej je zabliščala v očesu. Njeno gorje pa je prikipelo do vrhunca, ko je izpovedovala potem njena najboljša prijateljica Ana v slabem smislu ter odločno tajila svojo najmanjšo krivdo.
V	dolgem govoru je pojasnjevala naposled opatica svojo nemilo osodo. Olepšavala ni svojih pregreškov, le trdila je, ona ni sama kriva, da živi med tem zidovjem, pa da ne smatra sympathije do človeka in mladostnega prijatelja za greh; pohujševanja pa jej nihče dokazati ne more.
Takovo mišljenje je razburilo sodnike in napravilo splošno senzacijo. Po kratkem posvetovanji sklene sodni zbor, da je odstavljena opatica zaradi grešnih zvez z luteranci, in mati Ana se imenuje zaradi krivic, ki so jej bile storjene po hudobnej zatožbi, za prednico Mekinjskemu sa-< mostanu.
Ta historični slučaj osvetljuje dovolj socijalne razmere šestnajstega veka in tedanje življenje po samostanih.
Osemindvajseto poglavje.
Gorje mu bilo je,
Kdor v boji jim dozdaj je pal v pesti.
Tugomer.
„Nemo propheta in patria" , bil bi lahko vzkliknol Knafelj po zadnjih dogodbah; kajti prepričal se je, da izgublja prijatelja za prijateljem. On, ki je po svojem prepričanji toliko storil v tujini za svojo domovino ter bil vrnovši se domu slovesno sprejet iu mnogo let težko pričakovan, moral je zreti, kako mu jemljo nekdanji tovariši čast in ime, kako delajo na lastno roko versko politiko, njemu, svojemu mojstru in učeniku pa mečejo kamenje pod noge. Po zavisti in hudobnem jeziku izgubil je tudi svoj zadnji ideal, ki ga je vnemal toliko let v hudem boji ter mu dajal up v lepšo bodočnost, ko prodero njegove ideje v najmanjšo kočo slovensko. In ta ideal je bila njegova skrivna prijateljica opatica Lavra. A njo so bili po obsodbi premestili v neki oddaljen samostan, ali v kteri, ni vedel nikdo.
Naravno je, da je jel po tako bridkih izkušnjah Knafelj pešati v svojem osodepolnem boji za mladostne ideale. Edini tovariš in prijatelj, ki mu je ostal zvest, bil je črevljarček Kriškar. Z ginljivo udanostjo je bil poslednji združen s svojim mojstrom. Delil je z njim vesele in žalostne ure. Vere ni mogel izgubiti, da premaga naposled njegov učitelj vse zapreke, ki mu protivijo sedaj.
Takova je moč fanatizma. Na podlagi sebičnosti se vzbuja, širi, divja in trpi ter upa in upa do zadnjega izdihljeja, da ne more zasluženo plačilo tu ali ondi izostati. V takih osebnih razmerah sta potovala Knafelj in Kriškar po Slovenskem ter navduševala pridigujoča, kjer je bila priložnost.
Ker pa je dajal Knafelj pogostoma dušek svojemu sovraštvu do prejšnjih prijateljev s tem, da jih je bičal v javnih govorih, svaril pred njimi kot pred volkovi v ovčjej obleki, a samemu sebi pripisoval vrhovno oblast in privilegij v razširjevanji krivoverstva: napovedal jim je oseben boj.
Ker so imeli Gogala, Naglič in drugi tudi svoje stranke med ljudstvom, pripetilo se je nekekrati. da se je vnel med poslušalci hud boj za prednosti in principe nasprotnih mojstrov.
Takov krvav boj se je pričel enkrat v Mostah poleg Mengša, Knafelj si je otel življenje le po naključji, da je utekel v zvonik in se ondi skril v takozvanih slepih linah, a njegovemu spremljevalcu Kriškarju pa so neusmiljeno prerahljali kosti ter mu zaznamovali hrbtišče in kamor je priletela pest in batina.
Naveličal se je nap6sled Knafelj nehvaležnega boja. Globoko užaljen sklene za vselej zapustiti svojo domovino in se vrnoti na Nemško, kjer je bilo tako rodovitno polje za njegove ideje.
Pred odliodom je bil oznanjen njegov zadnji govor v Šinariei, nje-govej rojstnej vasi. Svarili so sicer Knaflja njegovi prijatelji, naj opusti javno pridigo ; kajti skrivna zarota se baje snuje proti njemu. Prepouosen in prepogumen je bil Knafelj, da bi se bil dal preplašiti po takovej govorici. O11, ki je zrl stokrat smrti v lice, naj bi opustil zadnje slovo od domovine zaradi boječnosti ? !
Bilo je zvečer pred velikim Šmarnom. Po cesti, ki iz Kadomlja v Kamnik vodi, korakala sta, ko se je že mračilo, dva tujca. Starejši grbast rudečebradec moral je še enkrat tako hitro stopati, da ga ni mlajši visokorasteni tovariš za seboj puščal. Zaraditega je najprej tiho klel. potem pa ko mu je bil popolnoma izginol humor, zgrabil je jezno mladega tovariša za rokav in ga stresel, kakor da bi mu bil s tem hotel njegovo hudobijo poplačati, ter dejal:
„Hudobec naj s teboj hodi, pa ne krščen človek! Svoje grešne noge prestavljaš, kakor da bi te sto biričev preganjalo, in ne pomisliš, da ni vsak s teb6j pri istej skledi vzrastel."
Jezno je pogledal pri teh besedah govornik svojega sopotovalca, pokrivalo je snel in si pot brisal, ki mu je lil po čelu.
„Včasih si tudi ti tako pot ubiral, kakor da bi piskalo za teboj, zdaj te pa kolena bole, ker si jih luteranstvu v najem dal," odgovori nagajivo tovariš ter postoji in grbastega tovariša za ramo potrese, rekoč:
„Ne jezi se in stopinj ne preštevaj! Še nocoj bova na medvedjo kožo pila in janca boš na drogu vrtil, da se ti bodo usta kar na stežaj režala od samega veselja. J utre bode pa po vsej okolici govorica o tebi, kakor o cesarji. Neki te bodo hvalili in dejali: „ On ga je izpeljal, nihče drug, to je pravi mož." Drugi pa: „Gosenica naj ga obleze tista strupena, povsod je in nikjer. Kar pride in izgine. Do živega mu ni priti kakor ježu. Po noči se prikaže, po dnevu pa v gnnovji igle razprostira."
Potolažile so nekoliko te besede slabovoljuega potovalca. Bralec je že gotovo ugonil, da je prvi nekdanji pisar Naglič, mlajši tovariš pa naš stari znanec Gogala.
Noč se je storila med tem popolno, ko prideta možaka na piano. V tem trenotku se pa tik gozda ob potu, ki raz glavne ceste v Volčji potok vodi, nekaj zabliska, kakor da bi kdo gobo kresal. Kmalu potčm se pokaže ogenj pri tleh.
„Ona je, znamenje nama je dala," pravi Naglič, kažoč na ono stran, od koder je luč odsevala.
Molče ubereta potem tovariša pot proti onej strani, in ko se bližata ognju, meni Gogala: „Pazi, da se ne zaljubiš nocoj! Izgubljena sva oba. če še povrh meni naredi, kakor je nekdaj Knaflju, da je kakor za lastnim nosom vedno za njo tekel."
Iz takovega govora j« vzdrami moški glas, ki se kakih sto korakov od ognja oddaljen čuje ter vpraša po imenu prišlecev.
Gogala ne odgovori, le tri pote zapored zakašlja. Že to znamenje je bilo dovolj, da nekdo izza debelega hrasta stopi ter prišleca pozdravi rekoč:
„Kje kolovratita tako dolgo? Zamudili smo ga noc6j. Že proti večeru je s Kriškarjem v Šmarico odšel in ondi bode prenočil. Mislim, da smolo diši, kakor lisica past."
Ko pridejo potem vsi trije k ognju v gozdnem zatišji, vstane velika črnolasa ženska, ki je v obližji sedela na deblu. Nato stopi h Gogali ter mu nekaj na uho zašepeče, kar Naglic po njenem čmerikavem obrazu tako razsodi, da ne more biti kaj posebno prida.
Molče posedejo vsi okoli ognja.
„Ali si spravila torej vse v red, Stobejka?" vpraša črez nekoliko Gogala žensko poleg sebe.
„Jaz imam že davno vse urejeno. In česar ne morem storiti sama, obljubil si mi ti. Videla sem nocoj, da nisi govoril resnice."
„Nikari me ne pikaj kakor osa! Medu ne dobiš iz mene, rajši svoje prste v Nagličevo grivo utakni. On je zakrivil, da sva se zamudila za pol ure. A pri dnevu bi se itak ne bilo dalo nič prida opraviti."
Smejal se je orjaški Gogala sedaj, a razjarjena Stobejka je jela obirati boječega in zaljubljenega pisarja Nagliča.
Ko ga je pa dobro oštela, reče Gogala: „Pusti mu še nekaj rudeče brade za seme; če ne, pusti vso tu, kakor zajec dlako v grudnu za grmom. Saj včš, ko bi bilo šlo za tvojo osebo, bil bi kakor medved za medom sem pridirjal; povrh si je že pa tudi nekaj pet za našo stvar obrusil.
Naznanim ti, da se mi usmili Knafelj. Dovolj ga tepe lastna osoda. Čemu bi se še Nagličevo Srce zaradi njega bolesti krčilo ?
Razumeti ne morem, kako se more izpremeniti ljubezen, kakoršna je bila tvoja, v zlobno sovraštvo."
Zbledela je ženska pri teh' besedah in je zrla strme v ugasujoči ogenj, potem pa dejala:
„Prijatelja, vidva ne poznata in ne vesta, kaj je zapuščeno in povrh žaljeno srce, kot je moje.
Odpustila bi mu, ali da me je javno imenoval sprijeno žensko brez značaja, tega inu ne morem odpustiti. Zaraditega sem vaju povabila sem nocoj. Zamudili smo pravo priliko, in zdaj je prepozno."
Izgovorivši zakrije Stobejka oči in se obrne v stran. Tihota nastane nekaj časa potem. Stopiav, ko se jame Gogali zdehati in prisveti mesec izza visokih smrek na pogorišče, pravi možak, ki je prej za drevesom na straži stal: „Spat nismo prišli v ta lisičji brlog. Zdeha se nam pa tudi lahko v resji, je-li Naglič ?
Ko bi imei jaz kaj govoriti, rekel bi: Ujamimo onega, ki zdražbe dela med nami, in prodaj mo ga gosposki ter pijmo enekrati za njegovo grešno glavo!"
Čelo se je zmračilo Gogali pri teh besedah. Goreč oklešček je zgrabil na pogorišči in ga strastno zalučal govorniku v glavo, da so iskre, sipale na vse strani, ter dejal:
„Molči lakota! Mislil sem, da so možje moji somišljeniki, a ne babe, ki se umikajo poštenemu boju in mešetarijo za hrbtom!"
Poznali so vsi Gogalo in vedeli, da se ni šaliti z njim, kedar je slabovoljen; tedaj umolknejo. Stobejka pa je vstala nato in rekla glasno:
„Ne sodi me napačno, prijatelj! Le eno željo sem imeia in jo imam še na svetu. Ponižanega hočem videti njega; saj me je plačeval z zaničevanjem in sramoto pred celim svetom Povabila sem vas sem, da ga dobimo v pest in prisilimo, naj prekliče javno one sramotilne besede ter me prosi odpuščenja. Več nisem hotela.
Pomoči ne morete in nočete vi, a tedaj vam hočem pokazati jaz, kaj ženska sama premore!"
Dalje ni govorila Stobejka. Odšla je, kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar, v gozd in dalje črez polje proti Šmarici.
„Čudna ženska je to," pravi potem Gogala. „Saina si naj poravnata, kar sta zamotala. Sramotno bi bilo, da bi onečastil mož svoje ime zaradi ženske, ki se jej zobje skominjajo po maščevanji!"
(Konec pride.)
Pesni dekličje ljubezni.
eTet se smeje . . .
„Ljubiš me!" ta cvet se smeje „Ne, oh ne!" mi drugi deje . . . Tretji zopet šepeta mi, Da udau si iz srca mi! . . .
Tiho bodem govorila	In sedaj — sedaj poslednji
In od cveta cvet ločila:	Priča o — ljubezni ve dni! . . .
„Ali ljubček moj predragi	Ljubljenka, oj roža mala
Ljubiš me v radosti blagi?"---Hvala ti, presrčna hvala!
Srce mu ljubav ogreva Z lica mu ljubav odseva — Da bi pač tako vesela Vedno, vedno mu blestela! . . .
1 Ljubljenka — Chrysanthemum Leucanthemum, Orakelbume. Tako imenuje pri nas narod to cvetico, in nikdar ne „kresnica" ali kakor si bodi.
21. „Ljubiš me!*' ta
Ljubljenka,1 oj roža bela Tebe v roko bodem vzela — O ljubezni naj njegovi Tvoji pričajo cvetovi!
22. Srce to le misli nate . . .
Pa če prav ti roža mala Meni bi tako dejala, Da ne ljubi me goreče Kakor v dnevih prejšnje sreče:
Nigdar, nigdar ne verjela Tebi bi, cvetica bela, Marveč na-nj zvesto bi zrla, Na-nj bi vid srčno uprla!
23. To, le to
Skupaj spet sva danes bila Zvesto se, gorko ljubila A nebo je zrlo naji V solnčnem blesku in sijaji.
Brez besede, brezi glasa Stala pač sva mnogo časa, Kar besede niso zmogle — To veš ti, in jaz iu Bog le! . . .
In oko njegovo milo Zvesto to bi govorilo: „Srce to le bije za-te Srce to le misli na-te!"
Glej! oj ljubljenka razcvela Jaz pa bi ljubeče dela: „Tudi srce, srce moje Ljubček mili ljubi tvoje!" . . .
je solnce meni!
Zrlo solnce je z višine Črez doline in planine A svetlobno bolj še v moje Gledalo oko je tvoje!
Bolj svetlobno, bolj pokojno Krasno bolj iu milobojno!
Luči za-me bolj svetle ni--
To, le 16 je solnce meni! . . .
bom stopila . . .
Oj kako pokoj si cličen Oj kako pač miru sličen Koji v last srce mi vzel je In se srečo ga odel je!
In kako ti luč svetlobna Pač ljubezni si podobna, Ki kraljuje v duši moji V nežnem cveti, v zlatej boji! . . .
24. V gozd zcleui
V	gozd zeleni bom stopila Lehno bom po njem hodila
V	mislih pa bo neprestano Ljubček mili stal pred mano.
Oj kako si gozd samoten Oj kako si pač krasoten Ko polno svetlobe zlate Solnce zre prijazno na-te!
25. Z dušo naj se duša drnži!
Vrezal je ime presladko	O ne vstajaj z nepokojem
Ljubček mili v skorjo gladko	Dvom pekoči v srci mojem
Moje tudi v njo je vrezal	Pusti mi ljubav gorečo
In lepo ga s svojim zvezal.	Pusti mi življenja srečo!
Oj da pač v prisegi zvezni	Saj v nebesih z večno silo
Oj da pač srčno v ljubezni	Pisano tako je bilo:
Sreča zlata, sreča mila	„Z dušo naj se duša druži
Nama bi na veke klila! . .	. Srcu glej! srce naj služi!"
Iu zato ljubezen lepa Srce moje s tvojim sklepa — Svoje va-nj ime si vrezal Z mojim si na vek je zvezal! . . .
A. Funtek.
Milko "Vogrin.
Noyela. Spisal dr. Stojan.
(Dalje.)
X.
V jutro dne 29. julija istega leta bilo je vse prebivalstvo slavonskega Broda zgodaj po konci. Ob Savinem obrežji gnetila se je ogromna množica ljudij. Vse je radovedno čakalo, kdaj in kako bode prekoračila avstrijska vojska reko Savo ter stopila na turška tla. Tedaj še ni most vezal Slavonije s posestrimo Bosno.
Celo drugo lice kakor naše obrežje kazal pa je desni breg Save. Tu je bilo vse mrtvo in zapuščeno. Od nikoder se ni prikazal človek, ki bi bil nosil turban na glavi. Vse je nekam zbežalo ali se pa poskrilo v hiše. O sovražniku ni bilo sledu, in tedaj se je že ob šestih zjutraj začel delati most.
V treh urah so reko premostili, in ob ednajstih bila je cela brigada na bosanskih tleh. Zdaj razobesijo ondi avstrijsko zastavo, godbe zaigrajo cesarsko hymno, in iz tisoč in tisoč grl razlegal se je daleč tja po turskej zemlji gromoviti in navdušeni klic: Živila Avstrija!
To je bil oni pomenljivi trenotek, ko je prekoračila naša vojska meje avstrijske ter vzela Bosno v posest. Vse je bilo veselo in navdušeno. Bodi si častnik ali prostak, vse je vriskalo in pelo to popoldne in večer. Badostnega lica pripovedovali so si po noči vojaki, sedeči pri taborskih ognjih, pravljice o Turkih, ktere so otroci še slišali doma od svoje babice. Vse je pozabljalo danes na svoj dom in svoje domače; zakaj le pogum in vojaška slava je polnila vsakemu dušo in srce. Le eden, in morda edini v ogromnem številu, ni imel pojma za današnjo slavo. A to ni bil prost vojak, ki je doma zapustil ženo in otroke, temveč to je bil častnik baron Eobert Benda, ki se je bil še le pred nekimi dnevi ločil od svoje neveste Olge.
Nadporočnik Benda je sedel tih in zamišljen v krogu svojih tovarišev, ki so si bili napravili nocoj velik taborski ogenj. Tu se je na-pivalo, pelo in govorilo o veselih vojsknih časih. Vsak je vedel kaj zanimivega povedati, bodi si kar je sam izkusil, ali pa slišal od nekdanjih svojih tovarišev. Sicer je tudi baron Benda mnogo pravil o raznih in dovtipnih dogodkih, ki jih je kdaj sam doživel v visokih ženskih in moških družbah, ali nocoj je on — molčal. Njegovi tovariši so ga seveda skušali razvedriti, a vsi poskusi so bili brez uspeha. Baron Benda se je tedaj tudi prej nego druge večere poslovil od družbe ter si poiskal ležišče, ktero mu je bil pod milim nebom pripravil sluga Janoš.
Prva je bila ta noč v življenji nadporočnika Bende, da je moral na slami pod zvezdnatim nebom počivati. Vlegel se je tja na zemljo, meneč, da si spanjem razžeue temne misli, ali to ni bilo mogoče. Šum in hrup po taboru, prasketanje na ognjiščih in hoja nočnih stražnikov motila je nočni mir. Če tudi utrnjen, vendar ni mogel trdno zaspati. Le rahlo je bil zadremal. V tej dremoti so se pa vzbujali v njegovej duši temni spomini. Strašne podobe si zdaj slika njegova razburjena domišljija: Pred seb6j vidi Riharda, ko so ga na pol mrtvega potegnoli iz jezera. Tii se mu prikazuje Vogrin, njegov tekmec, bled kakor smrt, suh da ga je sama kost in koža. Z otrpneno levico sega po njem, a v desnici vihti oster meč, hoteč zagnati ga v njegovo drobovje. A v tem trenotku potegne roko nazaj, češ ta obrekovalec ni vreden, da ga prebode moj meč! — Pri tej prikazni strese se Benda na vsem životu. Roki si položi na oči, da si zakrije neljubo podobo. Nat6 se premetuje nekaj časa, a naposled zopet rahlo zaspi. —- Zdaj pa stopi pred njegovo dušo ženska podoba. Visoka je in lepa, kakor njegova nevesta. Bela obleka, znak nedolžnosti, pokriva njen život. Poročni venec ima na glavi. Dragocen pajčolan jej Sega do tal. Veličastnega obličja, jasnih, velikih očij stoji prikazen pred njim. čim dalje pa ko jo v sanjah pogleduje, tem lepša mu ona prihaja. Slednjič se mu vidi cel6 Olgi podobna! Sedaj se pa ne more več ustavljati njenej milini in krasoti. O11 se vzdigne, misli jo objeti, a v tem trenotku se izvije njegovim rokam ter izgine v meglenej daljavi, podavši mu nazaj — zaročni prstan ! . . . .
Trobente glas vzdrami nadporočnika iz teh neljubih sanj. Danilo se je.*in vojaki so naznanjali po taboru, da je treba pripraviti se na odhod proti mestu Derventu. Jedva se je pa Benda oddahnol od svojih težkih sanj, kar zapazi, da nima zaročnega prstana na roki.
„Kaj le to pomeni? Ali so bile to sanje ali ka-li? Sem li rčs tudi jaz nočnej prikazni vrnol svoj prstan?"
Tako se poprašuje Benda ves prestrašen ter začne iskati prstan po slami. V naglici premeče ležišče, a prstana ni nikjer. Dolgo ga je še pot/'m iskal, a vse zastonj.
Med tem pa se pripravi konjiški oddelek za na pot. Tudi nadporočnik Benda že misli zasesti svojega konja, a vendar mu srce ne d& miru; češ brez prstana se ne loči od tod. Še enkrat gre nazaj, kjer je počival. In glej, kakih deset korakov od svojega ležišča zagleda v prahu nekaj svetlega. Bil je zaročni prstan, kterega mu je bila podarila — nevesta Olga.
Benda si ni mogel razložiti, kako je prišel po noči ob prstan. Ugibaval je na vse strani. Ali ker ni mogel uganjke rešiti, pripisoval je temu slabo znamenje. Tedaj pa je še postajal bolj zamišljen.
A vse je bilo kaj naravno. Zaročni prstan mu je bil precej velik in se ni dobro prsta prijemal. Zatorej se mu zmuzne po noči raz njega.
A ko pa Benda v sanjah hlastno seže z rokama po nočnej prikazni, zažene nevede prstan od sebe v tabor, kjer ga je bil pred odhodom tako rekoč le po naključji našel.
Današnji pot je bil za našo trumo kaj težaven. Huda vročina je mučila vojaka. Prah mu je jemal sapo in sušil grlo, a vode mu ni bilo dobiti nikjer. Pot do Derventa je le kakih dvajset kilometrov dolg, a naši ljudje so vendar hudo trpeli. Kakor muhe padali so fantje, težko obloženi, na cesto, in tu so obležali malo da ne mrtvi od žeje. Le ploha, ki se je po noči vlila iz neba, oživila jih je zopet. A marsikterega je bil vendar solnčni zapal ugonobil na veke. Dobro še pomnijo naši slovenski vojaki ta pot, in on jim ostane i vedno v spominu !
Tudi nadporočnik Benda se je komaj premagoval, da ni podlegel hndej vročini. Ali ta ni mislil toliko na težko ježo in pot, kakor na svoje sanje in razmere do Skenovskih.
Baron Benda je bil svoj zlobni namen deloma dosegel. Njegovo obrekovanje se mu je bilo, kakor vemo, posrečilo. ^Gospod Skenovski je bodočemu zetu vse verjel in mu tudi kakor prijatelju zaupal. Olga in mati ste prišli, brzojavno poklicani, na Dunaj. Sedaj pa je Skenovski svojo soprogo izpraševal o Vogrinu, ali o Robertovih poročilih ni zinol ne besedice. Vse pa se je dobro strinjalo in kar ujemalo z baronovimi besedami. Zakaj mati ni tajila ničesar, temveč v svojej nedolžnosti je povedala vse, kar se je bilo dogodilo. Ona je rekla naravnčč, da je zahajal Vogrin v njihovo družbo; tudi prenočili so cel6 enkrat pod njegovo streho, in Vogrin sam je čuval dva dni pri Rihardu, ko je bil ta v smrtnej nevarnosti !
Najbolj pa je dirnolo Skenovskega, ko mu soproga na tanko pove. kako se je bila njegovemu sinu pripetila ona nesreča na jezeru. Celo nerazumljivo se mu je zdelo, kako se je mogla njegova hči sama o polnoči voziti z Vogrinom po jezeru v enem in istem čolnu. Dalje se mu vidi. tudi sumljivo, zakaj ni Vogrin kot tamošnji domačinec skrbel za to, da se pride zločincu na sled.
Vse to in še mnogo drugih naključeb je bilo za gospoda Skenovskega odločilno. On ni več verjel svojej ženi in otroku, temveč od sedaj je stavil vse zaupanje le v barona Roberta. Tudi si je domišljeval, da pospešuje mati kar na ravnost Olgino ljubezen do Vogrina; saj jo veže z zadnjim že od nekdaj enako politiško mišljenje!!
To pa je bilo očetu dovolj, in samo v tem je tičalo vse nezaupanje do svoje soproge. Železna volja gospoda Skenovskega se je morala izvesti. Olgina zaroka z baronom se takoj izvrši, in to zvezo so kar vsem sorodnikom, znancem in prijateljem naznanili. Rihard je na sestrino prošnjo in željo poslal skrivši tudi dr. Sirniku takovo naznanilo, seveda z
namenom, da je pokaže Vogrinu. Zategadel pa je tudi na drugej strani lista svojima znancema poročal o Olgiuej tugi in žalosti!
Odkar se je bil Robert z Olgo zaročil, zahajal je ta vsak dan k Skenovskim ter ostajal pri njih pozno v noč. Navidezno je bil torej svoj namen že cel6 dosegel. Ali baron ni bil samo z golo zaroko zadovoljen, temveč on se je hotel i neveste same polastiti!
Na vsak način si je skušal pridobiti Olgino srce. Dobrikal se jej je na vso moč. Približeval se je deklici, kedar koli mu je bilo mogoče, očito in skrivši, ali vse zastonj. Olgina ljubezen do Vogrina je bila neugasljiva, njena čednost uzorna. Vse poskušnje Robertove, vse naklepe, trude in zvijače njegove odbijala je Olga s svojo krepostjo. Njeno nedolžno srce se ni toliko spozabilo, da bi se bilo udalo možu, kteri jo le po zvijači in prisiljenosti imenuje — svojo nevesto!
V takem nadležnem položaji pa se je deklica le s tem tolažila, da jo mora Benda v kratkem zapustiti. Njeno mučno stanje se vsaj potem vendar toliko na bolje izpremeni, da jej ne bode ta sitni in zoperni človek vedno za petami. Na tč pa, kaj bode potem, če se Robert vrne iz Bosne in jo hoče peljati pred oltar, na t,6 pa še Olga v svojej sedanjej žalosti sploh mislila ni. Vedno se jej je dozdevalo, Bog še ni toliko na njo pozabil, da bi jo dal v roke in oblast tako osladnemu človeku!
Lahko si torej mislimo, kako je bila Olga vesela, ko je moral baron Benda proti koncu meseca julija odriuoti v Slavonijo. Deklici se je odvalil s tem velik kamen od srca. Zdaj je zopet mirno dihala, saj se jej ni bilo bati več za dragoceni zaklad svojega devištva. A tem bolj pa je bil Robert pobit in potrt, zamišljen in molčeč. Na lici si mu videl nezadovoljnost s samim seboj. Zakaj on, nezmagljiv in mogočen pleme-nitaš, izgubil je odločilno bitko s slabo žensko, ki ni imela drugega orožja proti njemu kot svojo krepost!
Vsi uspehi njegovega obrekovanja so postali tedaj mahoma dvomljivi. Strah in skrb ga je obhajala, da bi ne prišlo njegovo zlobno početje in huda laž o Olgi na dan. A kaj mu je potem početi, ako se na jeseu še ne vrne iz Bosne domu? Ali ne pride njegovo natolcevanje na svetlo, če se pozneje spozna, da je Olga nedolžna? Kaj pa bode mislil o njem gospod Skenovski? Ali ne bode takoj uvidel, da ga je ogerski ustregljivi baron le prevaril, hoteč si po zvijači prisvojiti njegovo bogato hčer, da si reši zadolženo posestvo?! — Z gospodom Skenovskim se je sicer dogovoril, da plača on dolgove baronovega očeta, a kaj je potem, ako' zve za njegovo tajno nakano ter mu odpovč svoje zaupanje? Brez dvombe izgubi Robert Olgino roko in doto, ob enem pa pride več nego polovica njegovega posestva gospodu Skenovskemu v oblast!
Take misli in slutnje so obhajale nadporočnika Bendo, ko je bil v taboru pri mestici Derventu. Zdaj se je stoprav začel kesati nad svojim
načrtom. HUdoval se je nad prijateljem stotnikom Randičem, ki mu je bil nasvetoval ta naklep, a njega izvršitev z vsemi nasledki vred prepustil njemu samemu!
Izmed vseh se je pa bal baron Benda najbolj našega rojaka Vogrina. Na nobeden način se ni mogel iznebiti neljube slutnje, da utegne priti naš rojak zopet v dotiko s Skenovsko obiteljo. Zakaj tedaj bi prišla njegova laž gotovo na dan.
V	tem strahu pa si ni mogel baron nikakor ne pomagati. Pričakoval je le od svoje sreče, ki mu je bila do sedaj vedno mila, da zd-nj vse dobro izteče. Najbolj je zdaj skrbel za to, da ostane s Skenovskimi pismeno v ozkej zvezi. Malo da ne vsak dan pošiljal je s prva po eno pismo, zdaj gospodu Skenovskemu, zdaj Olgi samej na Dunaj. Pozueje pa je Robertovo dopisovanje bolj redko postajalo. Ali to je bilo celč naravno; kajti Olga ni svojemu ženinu nikdar pisala. Njen oče jej je sicer naročal, naj "tudi v njegovem imenu piše Robertu, ali deklica je le samo trdila, da si dopisuje z njim, a v istini pa mu ni pisala nikdar! Robert se je seveda v pismih pritoževal, da še ni nobenega odgovora prejel od Skenovskih; a tedaj se je Olga vsestransko izgovarjala, Češ da se vsa pisma na potu iz Avstrije v Bosno poizgube. Nap6sled so pa Robertovi listi kar na enkrat celo izostali. Nikdo pa ni vedel zakaj, ali Olga jih ni pogrešala in si jih tudi želela ne!
Tako niso imeli pozneje Skenovski ne duha ne sluha več o Robertu. A tudi od njegovih starišev, ki so živeli ob Blatnem jezeru, niso mogli zvedeti nič gotovega o njem. Tem več pa se je o Olginem ženinu govorilo v društvih. Tu se je mnogo ugibalo o njegovej osodi. Ali Olga se je pri takih prilikah obnašala, kakor da bi jej bil Robert — tuj in neznan človek. Nikdar ni črhnola o njem ne žale besedice, a tožila pa tudi ni, da bi bila sama nesrečna!
Skenovski so ostali to poletje vsi na Dunaji. Velike priprave so se vršile. Krasna in dragocena bala se je nakupovala in napravljala za Olgo, ali deklica sama je ostala, kakor da bi ne imela čuta za svojo srečo. Malomarno in zamišljeno kazala se je pri vsakem delu, v vsakem društvu. Molčala je, kakor da bi bila nema, da lažje zatajuje svoje čute in notranje boje. Pri tem pa je seveda Olga hirala. Prejšnja živa ru-dečica je izginola iz njenih lic. Sedanja bledoba jo je delala očem otožno, ob enem kaž6č, da se je deklica v kratkem uad svoja leta postarala, A tudi one otročje naivnosti in veselosti, ki nam tako dobro dene na mladem, vzlasti ženskem bitji, nisi nahajal več pri njej. Olga je živela od sedaj naprej cel6 tiho v krogu svojih domačih! .. .
V	tem času pa so se vršili v Bosni in Hercegovini viharni dogodki. Spoznalo se je, da se ne d& Bosna zasesti z 6no kompanijo. kakor je
trdil minister Andrassy. Nasprotno naša vojska se je morala kruto boriti z lokavim sovražnikom.
Poveljnik armade, baron Filipovič, želel je takoj vso Bosno nagloma zasesti ter vsak nemir in vstajo mahoma zadušiti. Namerjaval je torej prej ko mogoče polastiti se glavnega mesta Sarajeva.
Tedaj je bilo treba iz Derventa hitro naprej. Na čelu so bili seveda konjiki, in med njimi tudi nadporočnik Benda. Dne prvega avgusta došlo je konjiško krdelo v Doboj in drugi dan v Maglaj. Ondi si je na tanko ogledalo, ali je pot varen za ostalo armado. Niti najmanjšega suma ni našla nikjer naprednja straža. Brez skrbi so opazovali mesta in vasi, kraj in ljudi. V Maglaji so se konjiki dobro počinoli. Zakaj prihodnji dan je bilo treba na dolg pot proti Žepčam. Tam so se baje zbrali ustaši, namerjavaj6č zoperstaviti se našej vojski. Naloga konjiškega krdela je bila tedaj, da se prepriča, koliko resnice je na tem poročilu.
Veselega srca so zasedli drugo jutro naši huzarji svoje konjičke. Jahali so že ob kalnej reki Bosni, ko je jelo solnce zlatiti vrhove bosanskih gori Nadporočnik Benda je že danes bolj veselo vzdigoval svojo glavo nego prejšnje dni. Izgnati si je hotel hude misli in slutnje iz svoje duše, ki so ga s prva delale tako zamišljenega. Navlašč se je tedaj s svojimi tovariši le o vojski pogovarjal in se le za njo navduševal. Obžaloval je celo, da se nikdo načelnej straži ne ustavlja, ter se bal, da dojdejo kar sprehajaje do mesta Sarajeva. Radostno je torej pozdravil poročilo, da se zbirajo ustaši pri Žepčah, in z veliko navdušenostjo je vodil on to jutro naprednjo stražo.
Od Maglaja naprej jahalo je naše krdelce med reko Bosno in visokimi brdi, in sicer v tako ozkej soteski, da nimaš prostora, krenoti s ceste na stran. Preskočivši potok Lisuico, jezdijo zopet naprej po ozkej dolinici, iz ktere se že takoj pri cesti visoki hribi vzdigujejo. Več ur so jahali skozi Lisniško dolino, predno dojdejo do klanca ob vznožji Velje planine.
Ali ko dospo prvi konjiki v klanec, začuj-e se strel iz lesovja ob cesti, in krogle jamejo švigati nad njihovimi glavami. Zdaj je padel konj, zdaj se zvrtoglavil jezdec raz njega. Kakor bi trenol, poskačejo konjiki na tla, hoteč se streljaje ustašev ubraniti. Ali zastonj. Dalje ko se mudijo, tem večje narašča število sovražnikov. Od vseh stranij vsujejo se Turki kakor mravlje iz gozdov in hribov na naše krdelo. Kdor se je hotel še zdaj rešiti, moral je nazaj. V trenotku zbeži vsak, ki je še gibal ude in ga nosil konj. A ko dospejo v največjem skoku nazaj do Lisniškega mostu, bil je ta zagrajen, cesta tu in tam prekopana, pot zastavljen notri do Maglaja. Tu so'bili tedaj Maglajčanje zavratno napadli naše konjike. Iz gozdov in njiv, iz hribov in hiš žvižgale so krogle kakor strele iz pogubnih žrel na naše vojnike. V tej nevarnosti pa je le mogla lastna sreča, osebna drznost in pogum rešiti posameznika.
34
Prvi in najdrznejši konjiki se zaženejo na pregraje, zaseke in barikade, ter napravijo istim pot, kterim še ni bila svinčenka pretrgala niti življenja ali jih ne zapustile lastne moči! . . .
Le malo se jih je rešilo. Nadporočnika Bende ni bilo nikjer, pač pa se je nahajal med otetimi njegov sluga Janoš. Pozno zvečer je še le dospela majhna peščica konjikov v glavni stan pri Doboji ter naznanila ondi svojo nesrečo. Celi eskadron se je bil razpršil. Veliko jih je bilo mrtvih, mnogo pa jih je tudi ostalo ranjenih ob potu in cesti.
Drugi in tretji dan potem so še iskali naši vojaki po gozdih in šumah žive in mrtve svoje tovariše. Ali uspehi so bili žalostni. Ob cesti in v rovih, na polji in v gozdih ležala so mrtva trupla ljudij in živalij. Ta je imel glavo s kroglo prebito, oni prsi z mečem prebodene, drugi odsekano nogo ali roko. Mnogo jih je bilo tako oskrunjenih in okrnenih, da jih ni bilo moči spoznati. Tudi obleko in obutek so bili padlim vzeli krvoločni Turki. A kdor pa je prišel živ v njihove roke, nad tem so se kruto maščevali. Prizanašali niso nikomur. Srečen se je smel torej imenovati, kdor ni prišel živ v pest tej nečloveškej druhali. A najsrečnejši pa so bili seveda 6ni, ki so, če tudi ranjeni, utekli krvoločnemu sovražniku. Iv zadnjim se mora prištevati tudi nadporočnik baron Benda.
Med vojaškimi vrstami postal je bil takoj tedaj, ko so jeli huzarji bežati, velik nered. Vsak je skrbel zd-se, da se reši. Tudi nadporočnik Benda je dirjal v najhujšem skoku nazaj. S prva je bil srečen. Konja se je še vedno dobro držal, če mu je že tudi po hrbtu lila kri ter ga rana hudo skelela. V ramo ga je bila zadela krogla.
A na enkrat se zgrudi konj pod njim, sam pa občuti, kakor da bi ga bilo kaj zbodlo na desnej nogi v bedro. V črevelj prihaja mokro, bila je kri, on tedaj v nogo zadet. Ali tudi ta rana ga še ni ostrašila. Upadati mu je jelo stoprav srce, ko ni mogel več spraviti konja na noge.
Benda je bil zdaj brez pomoči. Žalosten je stal pri svojem živinčetu ter ga vzdigoval, sam v' smrtnej nevarnosti. Njegovi tovariši pa so dirjali med tem kakor blisk mimo njega, a nikdo ga ni mogel vzeti seboj niti mu podati čilega konja. Ves obupan je gledal za tek6čimi; za in pred seboj videl je gotovo smrt .... Na enkrat pa si premisli ter skoči na stran v cestni rov, a iz njega kar na ravnost v potok Lisnico. Tu pa se skrije za grmovjem in jelševimi vejami.
Ali tudi tukaj si ni svest življenja. Vsak trenotek ga lahko opazi kak ustaš ter spozna v njem avstrijskega vojaka, a potem 11111 gorje. Zatorej pomeče vojaško obleko s sabljo vred v potok, le samokres obdrži pri sebi. I11 nat6 gre na pol slečen, brez pokrivala in obutka, skrivši za vejami dalje po Lisnici navzgor, dokler se polagoma, ranjen v nogo in ramo, ne privleče do goste šume, kjer potem skrit in varen pričakuje noči.
Ondi je premišljeval prej tako ošabni ogerski magnat v smrtnem strahu svojo osodo. Spoznal je, da je posamezni človek le kakor kaplja v valovitem morji, ki še Je združena z mnogo drugimi zadobi svojo pravo moč. Strepetal je na vsem životu, če se je Je listje ganolo ali sfrčal nedolžen ptiček iz grmovja. Tresel se je že za svoje življenje, ako je le od daleč zagledal človeka s turbanom na glavi!
Benda se je tu spominjal vesele preteklosti. A ves prestrašen je premišljeval i nesrečno sedanjost in gledal obupan v negotovo bodočnost. Vse krivice, ki jih je storil svojemu tekmecu Vogrinu, in vse hudobne laži, ki jih je izmislil o Olgi, stopile so mu zdaj z večjo silo kakor kedar koli pred oči. In ako je občutil kteri človek kdaj kesanje v srci ter obžaloval svoje pregrehe, storil je to sedaj baron Benda. Z mršavimi lasi, Jdedega lica, z okrvavljenimi rokami, ranjen na nogi in rami, na pol nag in bosonog, sedel je na kamenu sredi potoka, izpirajoč si skeleče rane. Bila je to žalostna podoba, slika nesrečnega človeka!
Benda še ni vedel, kaj je nesreča, niti skusil, kaj je gorje. A takemu človeku je vsaka nezgoda še stokrat težja, kakor ljudem, ki uživajo sploh več grenkosti in težav kakor veselja.
Iz te smrtne nevarnosti mislil se je nadporočnik Benda rešiti po noči. Iti je hotel peš nazaj proti Maglaju, in od tod dalje proti Doboju. dokler ne pride do svojih, naj bi tudi hodil cčlo noč. Ali to mu ni bilo mogoče. Do večera je rana na nogi hudo otekla. Benda se ni mogel več z lahka premikati, kam li da bi še daleč hodil. Moral je tedaj to noč v skritem zatišji kakor hostna zverina prebiti. Pred ustaškim napadom je bil sicer tu varen, ali kdo ga reši od tod, kdo ga privede k svojim ?!
Huda je bila ta noč. Očesa ni mogel naš ranjenec zatisnoti. A še hujši je bil sledeči dan, ko ga je jela graditi lakota. Njegov up, da se reši, pojemal je od ure do ure. Z največjo težkočo je bil splezal na bližnjo groliljo. Od todi je gledal potem na cesto, koder bi naj korakala naša vojska, a danes je še ni bilo na vid. Zadrževala jo je bitka z ustaši pri Kosni pred mestom Maglajem. Iskali pa tudi niso več nad-poročnika Bendo, ker so bili v reki Bosni našli njegovo olileko.
Še eno noč je ranjenec prebil v svojem skrivališči brez hrane in zdravniške pomoči. A še tudi prihodnji dan je moral čakati do večera. Stoprav zdaj se prikaže tam na cesti naprednja straža naše armade.
A kako se jej naj d& Benda iz šume na znanje, ker ne more sam do ceste ? . . . In glej, tu ga reši nabiti samokres! Z njim jame streljati. A straža meneč, da so v gozdu ustaši, približuje se takoj vestno in polagoma naznačeuemu mestu. In tu so na svoje veliko začudjenje in veselje našli ubogega avstrijskega vojaka, in njegovi tovariši so spoznali v njem nadporočnika barona Bendo.
V	teh hudih nočeh' in dnevih bil je Benda jako shujšal. Bana je postala nevarna. Sedanje njegovo stanje sploh je le malo obetalo, da se hitro okreva. Prišel je torej z drugimi vred v bolnišnico, ktero so bili v Doboji nagloma pripravili. Tukaj je ostal nadporočnik, a drugi bolj srečni od njega korakali so naprej z glavno armado proti Sarajevu.
Baron Benda se je že v nekih tednih precej okrepčal. Oteklina na rami in nogi se je izgubljala, a ozdravel pa ni. V tej bolezni pa je on pridno zasledoval uspehe naše armade. O njih je poročal tudi Skeuovskim. I o svojej n,ezgodi pri Maglaji bil je obširno pisal na Dunaj. In baš iz tega pisma posnela je Olga, kako potrt in obupan je bil tedaj njen ženin. Ali ona mu vendar ne odpiše!
V	tem žalostnem položaji pa je gojil baron Benda mnogo želj. Najbolj iskrena je bila ta, da pride iz Doboja v Avstrijo. Pri tem si je seveda domišljeval, da se mu menda celo posreči, priti v kako večjo bolnišnico na Dunaji. Ali temu ni bilo tako. Določilo se je sicer, da pridejo bolniki iz Doboja v slavonski Brod, a povelje se ni moglo izvesti.
Bosanski ustaši so bili namreč v marsičem jako prebrisane glave. Spoznavši, da se ne morejo boriti z glavnim oddelkom, pustili so vojsko naprej. Sami pa so se umaknoli v stranske doline in v gore, čakaj6č tu boljše priložnosti k novemu boju. A naša glavna armada pa je že po več bitkah in praskah menila, da ni nikjer več nobenega ustaša, ter zasede, kakor znano, dne 19. avgusta srce bosansko, mesto Sarajevo.
V	tem času pa, ko se je glavna vojska proti sarajevskemu gradu pomikala, jele so se že zbirati okoli mesta Doboja ustaške čete v obcestnih šumah in brlogih. Tedaj pa je bila cesta nevarna, in prevažanje bolnikov v Brod se je moralo odložiti.
Ustaši so namerjavali mesto Doboj zasesti in polastivši se ceste, pretrgati zvezo naše armade z Avstrijo. Velika nevarnost je pretila tedaj od te strani. Zat6 pa je bila naših poveljnikov prva skrb; da se za-preči izvršitev tega načrta.
To važno nalogo imel je izvesti grof Szap£ry. Ta se je bil z 20. divisijo utaboril pri mestu Gračanici, ne daleč od Doboja proti vzhodu. A kmalu se je spoznalo, da so njegove sile premajhne. Zakaj število upornikov je tembolj od dne do dne naraščalo. Zatorej se napove v Avstriji tretja mobilisacija.
Vsled tega povelja se je med drugimi tudi četvrta divisija, obstoječa iz sedme in osme brigade, pripravila na vojsko. Pri sedmej brigadi pa je bil 8. peš-polk, poimence: baron Abele, in v tem je služil, kakor vemo. tudi naš rojak, reservni častnik Milko Vogrin.
Mnogo mladih močij iz vseh krajev avstrijskega cesarstva poklicalo se je zdaj z nova pod orožje. Med njimi je doletelo to povelje tudi Vogrina. Njegova levica je že bila zdaj skoro cel6 ozdravela, in on ni smel
upati več, da bi se mogel zavoljo nje odtegnoti službi vojaškej. Zatorej se ni obotavljal, temveč on se takoj napoti k svojemu polku, ko mu je došel dotični poziv.
Tudi mene je bila zadela enaka osoda z Vogrinom. Tudi jaz sem moral k 8. peš-polku. Ne morem zamolčati, da ine je bila ta novica hudo pretresla. Slišal sem namreč več, ko je bilo treba, govoriti o strašanskih mukah, ktere so morali prenašiti v Bosni naši vojaki. Cital sem po .časnikih o krvoločnosti bosanskih ustašev, kako režejo nosove živim ujetnikom ter jim trgajo roke in noge. Ni torej čudo, da sem se zbal iti v Bosno. Vzlasti pa mi je bilo hudo pri srci, da sem moral k oger-skemu polku, kjer nisem žive duše poznal. Zatorej mi je srce kar radosti plalo, ko sem vozeč se na Ogersko našel Milka Vogrina na mariborskem kolodvoru, kamor se je bil baš pripeljal iz Koroškega.
Na Dunaji sem že poznaval našega rojaka ter ga zdaj presrčno pozdravil kot vojaškega tovariša, A takoj sem opazil, da je Vogrin celo izpremenjen. Izgubil je bil ono živahnost in veselje, ktero sem občudoval še pred kratkim na njem. Postal je bil bled in suh, da sem ga jedva na prvi pogled spoznal. Videlo se je, da je moral biti hudo bolan, ali pa da ga mučijo notranje dušne bolesti. Govoril je le malo z men6j. Bil je vedno tih in zamišljen.
A kedar sem napeljal govorico na njegovo mater in rojstni kraj, tedaj pa je globoko vzdihnol ter si potegnol z roko po čelu, kakor da bi si hotel iz glave izbrisati Žale spomine. Iz tega pa sem spoznal, da ga nekaj v srci teži. Ali vprašati ga, kaj mu je, tega si nisem upal. Najbolj pa mi je poudarjal, kako težko se je ločil od svoje matere, in kako žaluje ona po njem, edinem svojem sinu. Naznanil mi je tudi, da je bil nekaj časa bolan pri njej doma, ali kaj mu je bilo, tega ni povedal. Trdil je sicer, da še ni cel6 zdrav, ali pridejal je vselej, da noče v svojej bolehnosti iskati uzroka, da bi se odtegnol službi vojaškej.
Tako mi je bil moj prijatelj neka uganjka, in skrb me je bila za-nj. Zatorej sem opazoval vse njegovo početje in dobro tehtal besede njegove. Vsled tega pa sem bil tudi poskrbel, da sem prišel z "njim vred k enej in istej kompaniji. In tako sem spremljal svojega rojaka povsod ter bil njegov drug in tovariš v vojski!	(Konec pride.)
Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev.
Narodno blago. Priobčil J. Majciger.
(Dalje.)
9)	V sredini Savinjske doline je hrib, v obče ga „gora" imenujejo, o kterem se trdi, da je votel in z vodo napolnjen. Iz tega hriba izvira iz strašnih pečin velik studenec, kteremu navadno „izvirek" pravijo. Bilo je v bližnjej vasi dekle, h kterej jo skoro vsak teden po enkrat, včasih tudi po večkrat prišel zal fantič vasovat. Dekle pa v resnici ni vedelo, od kod je. Pravil je sicer, da je iz bližnjih Solcbaških planin premožnih starišev sin. Vendar to ni bil njenej ljubezni noben napotek.
Neki dau pa je dekle na enkrat izginolo. Dolgo so čakali na deklico misleči, da je šla s fantičem k njegovim roditeljem in da se bode kmalu vrnola. Ali čas je bežal, in deklice le ni bilo nazaj. Iskali so jo na vseh straneh, ali bilo je vse zastonj.
Tisti fantič bil je povodnji mož, ki je stanoval v tistej gori in je zahajal k deklici v podobi zalega fantiča vasovat. Neki večer jej je tako lepo prigovarjal, da ga je, nič hudega sluteča, dalje časa spremila. Pot je peljala mimo izvirka. Ko prideta blizu njega, popade povodnji mož deklico, in šla sta sredi hriba stanovat. Stanovanje je bilo iz čistega stekla. Ravnal je z deklico lepo, ali ona je vedno po svojih in po domu hrepenela. A kedar se deklica prav razjoče, začne povodnji mož nad njo godrnjati, in takrat pravijo sliši se v gori votel glas, kakor da bi voda silno črez skalovje bobnela,'
10)	Bil je nekdaj na Murskem polji priden človek, kteremu je pa vsako delo nesrečno izteklo. Že so mu hoteli prodati posestvo. Žalosten
( se odpravi od doma — in hoče oditi Bog vedi kam. Ko pride do nekega mosta, najde pri njem prijaznega mladenča, ki ga vpraša, zakaj je tako žalosten in kam gre. Kmetič mu pove kako in kaj. Nato mu mladeneč, ki pa je bil povodnji mož, posodi devet sto „rajnšev" na sedem let; za tem pa skoči zopet v vodo. Ko pa kmet, ki si je z onim denarjem čudno opomogel, črez sedem let ravno tisti dan zopet k tistemu mostu pride in trikrat zažvižga, kakor mu je bil prej povodnji mož rekel, prikaže se star dedec iz vode in mu reče, da je v njegovega dobrotnika pred tremi leti v Dravi udarilo — in dolg mu je tedaj odpuščen.
11)	Tam, kjer črna Mura zapušča Štajersko in se zavija na ogerske ravnine, živel je pred mnogimi leti ribič, ki je imel prav zalo in brhko hčer. Ta pa mu nenadoma začne glavo povešati in bolehati. Nekega večera ima oče ribič prav dober lov in se vrne pozno zvečer domu. Ravno pride do hrama, ko se še enkrat ozre proti vodi, in tu zagleda
svojo hčer z nekim moženr na bregu reke. Oče se obrne na mah in hiti hčeri na pomoč, kajti tujec jo je bil ravnokar pograbil ter jo vlekel proti vodi. Hoče se mu iztrgati, — pa vse zastonj — tujec poskoči daleč v vodo in potegne deklico za seboj, ki z neznanskim kričem v valovih izgine. Nesrečni oče skoči za roparjem, — pa zahman — voda požre tudi njega. Drugi dan so ga našli sosedje v trstji utopljenega — ' hčere pa nikdar nikdo več videl ni.
12)	Nekde teče ne ravno širok, ali bister potok, ki se izliva v velik ribnik, kterega od vseh stranij gosto bičevje obdaje. Tam je nekdaj stanoval povodnji, tudi divji mož imenovan, v globini v svojem gradu. Po noči je prihajal na vrh vode in tam lepo prepeval. Tako je vodil ljudi s prave poti v bičevje in od tod jih zavlekel v svoj grad. Bal se je le samega žvižganja. Ko so naposled okolico izpremenili v travnike, videli so ga pastirji velikokrat o mraku vrh vode. Ko so pa opazili, da se žvižganja boji, začeli so vsakokrat silno žvižgati in tedaj so ga pregnali popolnoma.
13)	Nekega dne je nabirala mlada deklica gobe okoli velikega ribnika, kterega je obdajal velik gozd. Ko pride do njega, zgrabi jo divji mož in jo vleče do sredine ribnika v svoje stanovanje. Priskrbel jej je vsega, česar si je želela, Črez nekoliko časa mu porodi fantiča. A kmalu se jej jame tožiti po domu. Začne torej divjega moža prositi, naj jo pusti domu, da obišče svoje stariše. Pustil je ni posebno rad; da bi pa prišla zopet nazaj, priveže jej uit okoli noge, naročivši jej, naj se brž povrne, kedar pocuka za nit. Kmalu pride dekle do starišev, ki so je bili silno veseli. Ko se je pa možu že predolgo zdelo, pocukne za nit, a dekleta ni bilo nazaj. Divji mož vzame otroka in gre za nitijo, ktero najde privezano za štor. Ko pride na dom svoje žene, razseka otroka, vrže polovico skozi okno, drugo polovico pa vzame seboj v ribnik nazaj.
14)	V temnem logu bil je velik ribnik, v kterem je stanoval povodnji mož. Ljudje so ga večkrat videli sprehajajočega se po obrežji ribnikovem. Ko je prišla nekdaj deklica iz bližnje vasi v ta log drv nabirat, plane povodnji mož iz vodovja, pograbi deklico in jo zanese v sredino ribnika, kjer je imel svoje stanovanje. Tukaj je bilo deklici vsega dosti. Ako si je kaj poželela, bilo je že v omari, ktera je bila polna najdragocenejših rečij. Živela je tukaj že precej dolgo časa ter mu porodila tri lepe fantiče. A vendar se jej je začelo po starem domu tožiti. Zat6 je hotela iti gledat k svojim starišem, bratom in sorodnikom, kteri so jej po njenih mislih srečno živeli. Prosila je tedaj svojega neznanega moža, naj jo pusti na nekoliko časa domu. Dolgo so bile vse prošnje zastonj, a naposled mu je vendar omečila srce. Ker se je pa vedno bal, da bi mu odšla in se nikdar več ne povrnola, privezal jej je za nogo nit in naročil, da se mora takoj povrnoti, brž ko
potegne za nit. Z veseljem zapusti žena povodnji grad. Ali komaj ko je prišla iz ribnika, privezala je nit za štor in odbežala domu. Ko so jo domači zagledali, razveselili so se je zelo in jo pregovorili, da ostane doma. Dolgo jo je že pričakoval povodnji mož, pa vse zastonj. Potegnol je za nit, da se vrne. Ko pa je ni bilo, šel je za nitijo in jo našel na štor privezano. Ves togoten raztrga sedaj štor in se povrne v svoj stekleni grad nazaj. Tam je pograbil svoje otroke in jih med strašno nevihto nesel na ženin dom. Tu pa vrže enega otroka skozi okno, drugega raz-seka ter vrže polovico skozi okno rekčč: „Tu imaš polovico, polovico pa si obdržim jaz."
15)	Nekdaj je povodnji mož praljo seboj v vodo potegnol in je ni več pustil nazaj. Od začetka se jej je pri njem dobro zdelo, ali vendar se ga kmalu naveliča in ga prosi, naj jo pusti na suho. Povodnji mož usliši prošnjo, pripne deklico za verigo in jo pusti na suho zemljo. Tako je storil vsekdar, kedar ga je prosila, da bi jo na suho pustil. Ko je že dolgo pri njem stanovala in porodila četvero otrok, postajala je zmirom bolj in bolj žalostna. Nekega dne jo vpraša, zakaj se tako žalosti. Ona mu odgovori, da bi še vsaj enkrat rada svoje stariše vfdela. Ker jo je pa povodnji mož rad imel, dovoli jej to prošnjo, samo da mora o pravem času priti nazaj. Ce tega ne stori, bode se njej in njenim otrokom slabo godilo. Ker se je pa njej dopadalo doma, pozabi celo na zapoved povodnjega moža. Izgovorjeni čas mine, ali nje še le ni nazaj. Nato se razsrdi povodnji mož ter umori njo in njene otroke in jih poje.
16)	Neka mati je imela dva sina in hčerko. Sina gresta nekega dne na polje orat, in velita materi, naj njima po sestri obed pošlje na polje. Tako se tudi zgodi. Sestra nese obed mimo velike vode. Na obrežji te vode se je pa vrtelo veliko kolo z veliko hitrostjo. Tu postoji deklica in si ogleduje to veliko kolo. Na enkrat se pa kolo ustavi, in velik kosmat mož se prikaže njej. Ta jo prime okoli pasu in jo zavleče v svoj povodnji grad. Brata sta se še zmirom zanašala, da prinese sestra obed, akoravno je že bilo poldne davno minolo. Ker pa le nikdo obeda ne prinese, podasta se domu in vprašata mater, zakaj ni sestra prinesla obeda. Mati se prestraši in pošlje hitro svojega starejšega sina za njo; zakaj tam se je že večkrat kaj hudega prigodilo. Ko do tistega kolesa na obrežji reke pride, udari po njem. Kolo se hipoma ustavi, a njemu se prikaže povodnji mož. Brat ga poprosi za sestro. Povodnji mož ga vzame seboj v stekleni grad ter mu predstavi kolač bronca in pol bokala žvepla rekčč: „Ako to poješ in spiješ, dobiš sestro nazaj, če pa ne, te vržem tako, da se v proso razletiš. Brat ne more ne jesti ne piti. Povodnji mož ga res tako vrže, da se v proso zdrobi. Sestri pa veli, naj to proso pobere in hrani, ako hoče imeti spomin od svojega starejšega brata. Ker ni tedaj tega domu, pošlje mati mlajšega sina za njima.
Tudi ta pride do tistega kolesa, ki se mahoma ustavi, ko udari po njem. Nato se prikaže divji mož in ga vzame seboj pod vodo. Ondi mu predstavi dva kolača bronca in bokal žvepla ter mu zažuga, da ga v prah zdrobi, ako vsega ne poje in ne popije. Ker ne more tega storiti, izvrši povodnji mož, kar mu je bil zažugal. Njegova sestra, jetnica povodnjega moža, pomete prah in ga hrani kot spomin svojega mlajšega brata. Mater popade silna žalost, ko ni nobenega njenih otrok več nazaj. Tedaj je pa zmirom Boga prosila, naj bi jej še podaril enega sina. To se zgodi. Ko je njen tretji sin dorastel, vpraša mater, zakaj je tako žalostna. Njemu se je sanjalo, da je imel dva brata in eno sestro, ki pa je vse povodnji mož polovil. Izmisli si torej zvijačo ter veli materi, da se mu je sanjalo o denarjih, ki so skriti pod oglom hiše. Tja pelje mater, privzdigne ogel in reče materi, naj segne pod ogel po denarje. Ko mati roko po denarjih stegne, spusti hišni ogel na materino roko in tako jo primora, da mu je vse od konca do kraja povedala. Zdaj gre najmlajši brat starejše svoje brate in sestro iskat. Ko do tistega kolesa pride, udari tako silno po njem, da se v male kosce razleti. Povodnji mož pride ves prestrašen izpod vode ter ga vpraša, kaj bi rad. Ko zve, da bi rad imel brate in sestro nazaj, pelje ga povodnji mož v stekleni grad. Tam mu predstavi tri kolače bronca in dva bokala žvepla, kar pa mahoma poje in popije. Zdaj se gresta metat, ali povodnji mož je bil slabejši, in mlajši brat ga tako stisne v kot, da mu da na enkrat brate in sestro nazaj. Ker ga pa še ni hotel izpustiti, obljubi mu še. da ne stori odslej nikdar več kaj takega. Zategadel ni zdaj več slišati o povodnjem moži, da bi bil koga kje zgrabil ali da bi kje razsajal.	(Dalje pride.)
Bosenske zanovetke.
Spisal Bajko Perušek.
XVIII.
Koran je sveto pismo mohamedancev. V 114 surah ali poglavjih je ves nauk velikega pegambera razdeljen. Ta odkritja božja, ktera je Bog po angelji Gjibrailu poslal svojemu ljubljencu, ne tičejo se samo religioznega nauka, temveč obsegajo tudi državljanske naredbe. Temeljni nauki Mohamedove dogmatike so: Edinstvo Boga, odkritje in „gjuna-kijamet" ali sodni dan. Kar se tiče morale, ne more si človek lepših naukov misliti. Vse opačine se ostro karajo, pregrešnim obečajo se večne kazni, vse kreposti pako se priporočajo in obeča večno veselje v raji. Škoda je le, da veljajo vsi ti lepi nauki samo za muslomane. Turčin
misli, da je greli ubiti uš, ker je božje bitje, ali človeka do smrti mučiti, bil jim je sevap.
Stvar je sama ob sebi razumljiva; kajti nauk Mohamedov nosi očitna znamenja, da je delo nepopolnega človeškega uma, ker se ni zadovoljil, utemeljiti čisto moralo, ampak je vmešal v svoj nauk mnoge za oni čas in one dežele umestne naredbe ceremonijalne, redarstvene (po-licajne), kaznene itd. Ali te morajo tečajem časa ostareti, in tedaj za-prečijo ves napredek, ako se smatrajo, da so nepogrešiva istina.
Mohamed sam je na raznih mestih o istej stvari razno sodil, a da bi mu kdo ne dokazal protislovja, izgovarjal se je, da more Bog svoje mnenje menjati. Le velika nevednost ljudstva in okrotna sila, s ktero je širil svoj nauk, oslepila je njegove pristaše, da niso uvideli teh protislovij. Pobožni učenjaki mohamedanski skušajo ta protislovja vsakojakim prisiljenim tolmačenjem izravnati, seveda istim uspehom, kakor tudi drugi duhu vremena ne odgovarjajoči verski systemi. Ta nedoslednost pouzro-čila je z ene stranke množino razkolnih sledovanj, z druge pak mnoštvo tolmačenj (jašma), koja se isto tako visoko čislajo, kakor koran sam. Isto čast uživajo tudi „suna" ali ustna predaja in „kias", razsodbe znamenitih theologov. Te knjige sočinjavajo skupaj „šeri" t. j. božji zakon. Od vladarja izdane naredbe so „kanuni". Naposled je tudi „adet" ali običaj povsodi visoko čislan.
Kazven drugih faktorjev bil je gotovo znamenit uzrok, da si je ta vera toliko pristašev pridobila, nevednost ljudstva, koje mu je slepo verovalo, in pa človeške strasti, ktere je znal uporabiti, obečajoč vernim in hrabrim telesna veselja v raji. Od velike važnosti je tudi nauk o ne-uklonivej osodi, vsled koje je vsak Turčin s svojo osodo zadovoljen, in njegova tolažba v nesreči je: „Maš ala, kakor Bog hoče".
Štirideset let pred sodnim dnem, „gjuna-kiametom", dalo se bode s trobljo znamenje, da se bliža konec sveta, in na svršetku teh štiridesetih let se bode sodilo.
Na mnogih mestih korana opisujejo se slasti in radosti v dženetu (raji). Pravoverniki bodo tu bivali v krasnih zelenih livadah, skozi koje ronione srebernopeneči potoki. V hladu širokovejatih dreves bodo počivali ter uživali najslajše sadje in krasno viuo, od kojega jih ne bode glava bolela. Tu bode i halve i baklave, kajmaka i meda, pečenja in pilava. — Umrl je neki Turčin in ko je došel do rajskih vrat, udari bir (1.) reka tatli (sladkega) mleka, a bir reka kislega mleka. Ko vidijo to kristjani z enega griča goli, bosi in gladili, zavičejo: „Aman lepi aga! Moli za nas sv. Petra, da se tudi mi po želji nasrčemo mleka." Haj, i krasne, mlade, neoskrunjene devojke bodo jim služile. Kar sline se Turčinu cede, kedar o blaženosti v raji govori. Vsi se bodo pomladili,
a ker bodo goli, imeli bodo oči vrh glave, da se ne sramujejo eden drugega. Telo pa se bode čistilo znojenjem.
Strašno pako bode trpljenje nevernikov in nepravičnikov v džehenemu (peklu). Prikovani bodo v večnem ognji, vrela voda bode se na nje izlivala, čreva se jim bodo sukala, a kosti na nakovalu prebijale z železnimi toljagami. Oni, koji so v življenji manjše pogreške učinili, kaznujejo se v vicah, a na sodni dan pretvorili se bodo v bolhe, a Mohamed v ovna. V njegovo runo bodo se zavlekli, in tako jih bode on nesel v nebo. Samo preko „silaj-cuprije", mosta, ki je tako ozek kot las in tako oster kot meč in koji visi nad peklom, bodo pravedniki prišli v raj. Ta cuprija je 70 kouaka (prenočišča) dolga; drugi mislijo, da je še daljša, kar 80.000 let, (tako da ni sam svetec Mohamed še v raji biti ne more, ali tega jim ne moreš dokazati!)
Ker je Mohamed svoje strogo religiozne nauke zajemal iz židovstva in deloma tudi iz krščanstva, ni se čuditi, da priznava kot „pegambere" ali proroke iz starega zakona: Abrahama, Izaka, Mojzesa, iz novega pa „Isu pegambera" (Jezusa), o kterem trdi, da je prihod Mohamedov prerokoval. Ker ni sv. pisma starega zakona sam dobro poznaval, še manj pa ono novega zakona, so pripovedanja o teh svetcih silno pokvarjena. Tako na pr., kako je Abraham sina daroval, in kako se je Kristus rodil, kar sem v Novicah 1. 1880. br. 49. in 50. opisal. Kar se tiče stvarij iz novega zakona, so mnogi nazori bosenskih mohamedancev uspomene na nauke patarenskih Bogomilov, kojej veri je pripadal velik del Bošnjakov pred turško iuvasijo. Uspomena na prejšnje krščanstvo mohamedancev je tudi, da na isti dan hrišcani slave sv. Ilijo, a Turci svojega „Alijo". Predpoldnem je Ilija, a popoldne Alija. Drugi zajedniški svetec je sv. Juri, na koji dan počenja pomlad.
Največ stvarij seveda pripovedujejo o svojem svetci Mohamedu. On sam ni čudežev delal. Stoprav po njegovej smrti nastale so različne bajke, kako je na pr. mesecu zapovedal, naj se razdeli na dva dela, kako je vodnjake napolnil itd. Tudi ostanke velikih svetcev spoštujejo Turki. Tako na pr. hranijo se v Travniku v velikej džamiji pod steklom tri žolte dlake iz brade velikega Mohameda.
Kakor vsakemu neizobraženemu človeku vera ni povzdignenje duha do Boga, temveč prosto vršenje vanjskih obredov, ni se čuditi, da Turki v obče mislijo, da so zadovoljili verskej dolžnosti, ako se klanjajo, avdes uzimajo, poste itd., kar je čisto vanjskih stvarij; kajti filosofsko izobraženih je malo, ki bi mogli potem ostalemu narodu ucepiti plemenitejše verske nazore o teh symloliškili činih.
Da se je pri strahovitej ueveduosti ljudstva praznoverje ukoreninilo. je naravna stvar. Vampiri in volkodlaki jih vznemirjajo, veštice in čarovniki, Vile in vedogonje jih preganjajo ali jim pa škodo delajo. Kedar je
kdo komu kaj „učinil", brzo ido k hodži, a če ta ne pomaga, pa k fratru po „zapis". Ti zapisi so v „amajlije" zavijeni; eden se pri sebi nosi, drugi nad vrata obesi, tretji v vodi popije. Boje se hudega pogleda, in kedar iščejo po zapisu leka, mora oni, koji daje zapis, imeti od iste barve oči. Ako je krava obolela, hajde po zapis. Frater napiše kako molitvico ali pa kaj drugega. Tako na pr. je eden napisal: „Ljuba kravica, ako hočeš ozdraviti, ozdravi, ako nočeš, jaz ti ne morem pomagati." Turčin je odšel, krava ozdravi, in on je bil uverjen, da mu je zapis pomagal. Deci mora krv siše. Kedar jih iznenada kaj zaboli, ali pa kaka druga nesreča stigne, mislijo, da so nagazili ali „nagtajsali" v vražje kolo. Ako zajec preko pota skoči, znači to nesrečo.
Kdor bi hotel popisati vse praznoverje bosenskih mohamedancev, mogel bi napisati debelo knjigo. Mi čemo samo še navesti, kako si tolmačijo potres. Na velikanskem morji je ladija, na ladiji vol, ki drži zemeljsko kroglo med rogovoma. Kedar mu pa muha v uho zleze ter ga zašegeče, tedaj pa zmaje z glavo in tudi zemljo podrma. Evo naj-jednostavnejše theorije !!	(Dalje pride.)
Slovenci in Hrvatje v borbi radi investiture.
Spisal J. Stelclasa.	*
(Konec.)
Kako pa je bila Kranjska razdeljena takrat in ktera je bila tukaj-meja proti Hrvatskej ? — Severni del okoli gornje Save in Ljubljančice je spadal neposredno pod Koroško; oni del južno do rečice Mirne k dolnjej karantanskej marki; a zemljo med Mirno in Krko takozvano „iztočno zemljo", pa južni del, Slovensko marko ter ostali del Gorenjske dobi 1. 1077., kakor je že bilo omenjeno, Sieghard patrijarh oglejski pod naslovom : Kranjska in marka (Carniola et Marchia). Nasledniku Sieghardo-vemu, nezvestemu Henriku, bila je ta zemlja odvzeta, pa 1. 1093. pa-trijarhu Udalriku zopet podeljena. Tukaj se Kranjska ni protezala do Kolpe, nego predeli okoli te reke spadali so pod hrvatsko kraljevino za dobe njene neodvisnosti.
Učeni zgodovinar Badoslav Lopašič nam o tej meji tako-le piše: Nedvojbeno je, da so kraji okoli Žumberka, Metlike, Črnomlja za dobe utemeljenja zagrebške škofije (1081) po sv. Ladislavu pripadali hrvatskej kroni, ker drugače bi ne bili zjedinjeni v crkvenem oziru z novo crkvijo, nego bi bili podložni oglejskim patrijarhom; kajti ti niso bili takrat samo duhovni pastirji v južnej Kranjskej, temveč vsled daru nemškega cesarja
Henrika IV. od 1. 1077. tudi vladarji Kranjske in Slovenske marke (Carniola et Marchia). Ker je pa osnovanje naših škofij in sploh crkvenih kotarov bilo gotovo vselej urejeno po obsegu državnem, ni se moglo drugače dogoditi tudi pri utemeljenji zagrebške škofije, ki je obsegala prostor tedanje banovine slavonske med Muro, Dravo, Savo, Kolpo in Uno, zjedinjene s krono ogersko.
Metliška županija (comitatus), pod kterim imenom se umeva današnji kotar metliški in črnomeljski in kasneje vedno posebej v razliko od Slovenske marke in Kranjske, sočinjavala je v archidiakonatu goriškem posebni crkveni kotar (dekanat) s župami sv. Križa v Vinici na Kolpi, sv. Martina v Podzemlji, sv. Petra v Črnomlji, sv. Marije v Metliki, sv. kralja Štefana v Semiči, sv. Jurja v Vivodini, sv. Nikolaja v Žumberku, sv. Jerneja v Sihensteinu (današnje mesto Sv. Jernej) in sv. Križa v Gračanih (bržkone sv. Križa pri Kostanjevici). Za župo sv. Štefana v Semiči kaže naročito Ivan archidiakon goriški v svojem zborniku crkve zagrebške, da jo je sezidal kralj Bela (menda III.), vladajoči med 1. 1173—1196.
Po položaji teh žup moremo razpoznati tudi tedanje politične meje posavske Hrvatske (Slavonije) proti nemškej državi. Te župe so zavzemale ves zgoraj označeni, po Hrvatih naseljeni prostor izpod južnega obronka kranjskih planin pri Metliki in Črnomlji, potem uskoške gore ter njihove oplaze in obronke, pa zagorje proti severu z okolico šentjernejsko pri nekdanjih samostanih Kostanjevice (Landstrass) in Pletarjev do Me-hovega, konečno tudi predele sv. Križa v Gradčanu. To poslednje mesto se mora po vsej priliki iskati v Gradci in v Starem gradu sedanje občine šentkriške v političnem kotaru krškem.
Temu zemljišču hrvatskemu črez Kolpo in v uskoških gorah zapreti nevarnost še le 1. 1173., ko so dobili od rimsko-nemškega cesarstva Kranjsko in Istrijo ter Slovensko marko v fevd starodavni bavarski grofi od Andechsa. Vendar ta doba povesti ne spada več v našo razpravo, temveč mi imamo tukaj le še omeniti najuglednejše plemiče te dobe na kranjskem zemljišči razven že omenjenih. V tej dobi nahajamo že Auersperge. L. 1060. je živel prvi nam poznati Adolf Auersperg; tudi Gallenbergi in Osterbergi se zdaj pojavljajo. Od crkvenih velmož so pa ugledni brizinški in briksenski škofi, ki so dobili velika posestva posebno na Gorenjskem, dočim je oglejski patrijarh zavladal na jugu. Takšno je tedaj bilo politično stanje pokrajin, sosednih hrvatskej državi, ko se je kralj Zvonimir z njimi zaplel v vojsko.
Po Megiseru, ki je zajemal svoje vesti o tej vojski bržkone iz ogerskih virov, čeravno sam izvore nemške iz one dobe navaja, v kterih pa nima niti spomena o Hrvatih (Rački: Scriptores rerum Croaticarum p. 188—189), navalili so poslednji večkrat v sosedne koroške zemlje.
Dvakrat prodre Zvonimir z večjo vojsko proti severu ter prežene Ko-rotanee za mejo in popleni mnogo njihove zemlje. V Korotanskej je nastalo vsled tega silno gibanje med ljudstvom; a da se vojvoda Luitold obrani pred svojimi sovražniki, bil je konečno prisiljen, zbrati večjo vojsko iz vseh sosednih mark. Poklical je vse že poprej omenjene velmože, ki so podpirali Henrika IV., in med ostalimi tudi markgrofa Otokara III. iz gornje karantanske marke. Vsi ti vladarji so se zbrali v Beljaku, kjer jim je Luitold kot glavni zapovednik vojske razložil povod, zakaj se mora vzdignoti na dalmatinskega kralja Zvonimira. Le-ta je po njegovih besedah dolgo časa njegove podanike vznemirjeval, po njihovej zemlji plenil ter mnogo nedolžne krvi prelil. Zavoljo tega se je tako prevzel, da ne misli poprej z borbo prenehati, dokler ne postane gospodar vseh koro-tanskih zemelj. Zatorej se hoče on kot vrhovni gospodar zavzeti za svoje ljudi, a od knezov pa pričakuje podpore in vernosti, da se domovina reši propasti.
Vsi prisotni so z veseljem pozdravili ta govor ter prosili vojvodo, da precej napade z vso silo sovražnika. Vojska se je zbrala v kratkem, in sicer izvrstna vojska od 20.000 vojakov. Kralju Zvonimiru ni bilo to nepoznato, ali on se je preveč na dosedanjo svojo srečo zanašal, ob enem meneč, da je nepremagljiv. Poslal je tudi svojega poslanca k Luitoldu z nalogom, naj se vojvodi zagrozi, da miruje. Ali vojvoda se na te grožnje ne ozira, nego se s svojo vojsko podd proti Ogleju. Zapovedništvo nad to vojsko pa je izročil Luitold markgrofu Otokaru štajerskemu ter Vil-helmu in Konradu Havenburškemu, ki so bili vsi izvrstni in izkušeni vojnici, ter jim naloži, naj pazijo na vse, da se jim ne dogodi kakšna nesreča. Korotanci so pričakovali tedaj sovražnika čisto mirno v svojem taboru ter se niso hoteli premikati. Zvonimir zapove zatorej svojim voj-nikom, da napadejo sovražnika. Z vso silo se vržejo čete hrvatske na Otokarjevo predstražo, seveda misleč, da jim bodo ti s plenom vred prepustili ves tabor, kar se je poprej večkrat zgodilo. Ali Zvonimir se prevari. Korotanci se ne umaknejo iz tabora. Ko je pa vojvoda Luitold, ki je bil med tem z večjim delom svoje vojske že odšel iz tabora, opazil, da je med Hrvati vsled te neoprezne in brezuspešne provale nered v bojnih vrstah nastal, razdeli brž svojo vojsko na dvoje, pusti Hrvate dalje proti svojemu taboru in tako jih napade od dveh stranij ter silno potolče. Neopreznost in morda prevelika pohlepnost za plenom upro-pastila je vojsko Zvonimirovo. V tej bitki je ostalo mnogo odličnih Ogrov, črez dvajset velmož hrvatskih z muogobrojnim plemstvom in veliko drugih vojnikov. Pa tudi mnogo Slovencev je v t-eh borbah za-glavilo. In ta bitka se je dogodila — dostavlja Megiser — pri Ogleji na onem mestu, kjer se je bila nekdaj strašna bitka z Atilo. Tako Megiser.
Rački v svojej razpravi „ Borba južnih Slavenah za državnu neodvisnost u XI. vieku" pa misli, da je hrvatska vojska prevalila v Koroško iz posavske Hrvatske, in sicer črez Sotlo v dolnjo karantansko marko. Tudi to je verjetno; ako le pomislimo, da je poslal Zvoniiniru polnočne čete ogerski kralj, njegov sosed, a da bi te čete ne morale tako daleč potovati, bile bi se kar tukaj v bližini ogerske države zjedinile s hrvatskimi. Ce pa z druge strani pomislimo, da je prava Hrvatska z glavnim mestom Biogradom (blizu Zadra) bila takrat Dalmacija in da ste sosedni deželi Istrija ter Kranjska bili tudi v neprijateljskem taboru, mogli bi verovati Megiseru, da se je bitka dogodila zarčs nekje v Pri--morji. Poprej smo omenili, da je bil Luitold zbral skupščino velikašev v Beljaku, kjer so se bržkone zopet sešli s zjedinjenimi četami, a od tukaj jim je bil proti jugu najbližji pot v neprijateljsko zemljo Istrijo. Po vsej priliki pa je Zvonimir zbral svojo vojsko tudi večjidel v svojej Dalmaciji, in zjedinivši se s četami iz posavske Hrvatske in z ogerskimi pomočnimi, prodrl je skozi Istrijo, pa se strnol tako nekje na primorske) obali z Luitoldom. Megiser omenja Oglej, in mogoče je, da se je rčs tukaj dogodila bitka.
To je bila pa tudi zadnja praska med Hrvati in Korotanci ter spada v 1. 1082., kajti 1. 1083. hvali se Zvonimir v nekej listini, da vlada v njegovej državi mir in tišina povsodi. L. 107G. je bil obljubil Zvonimir pri kronanji papežu Gregorju YII. vernost iu vsled te obljube je ostal zvest privrženec papežev. Ko se je imel hrvatski kralj prvikrat 1. 1079. boriti z Vecelinom, markgrofom istrijanskim, oslobodil ga je papež te vojske, kajti on se ni bil do takrat še dosta pripravil za boj. Ali od 1. 1080. so se politični odnošaji tako izpremenili, da je Zvonimir moral biti za vojsko vedno pripravljen, in v to dobo od 1. 1080. spadajo manjši navali v sosedne korotanske zemlje, dokler se niso 1. 1082. s strašnim pobojem zvršile. Dimitz v svojej povesti Kranjske I. zvez. str. 151. stavlja te borbe v 1. 1074. Ali to ni mogoče, kajti Zvonimir je postal kralj hrvatski še le 1. 107G. ter je še le takrat obljubil papežu vernost v zahvalo za poslano krono; pa tudi uzrok tega navala ni bil, kakor misli Dimitz, samo prepir radi državnih mej, nego ona nam dobro poznata zveza med papežem Gregorjem VII. in Zvonimirom na čnej ter s korotanskim vojvodo Luitoldom in Henrikom IV., nemškim cesarjem, na drugej strani. To so tedaj bile posledice investiturue borbe za Slovence in Hrvate.
Kralj Zvonimir je bil vsled te izgubljene bitke v velikej stiski. Zmagovalne čete Luitoldove so preganjale vojsko Zvonimirovo nazaj v Hrvatsko ter zapretile celč Dalmaciji samej. Narod hrvatski, ki ni bil nobedenkrat posebno voljen, vojskovati se izven mej svoje domače države, bil je zdaj silno razsrjen ter tožil, zakaj se hodi kralj vtikat v prepire zavoljo tujih gospodarjev. Ni bilo dosta, da je bil neprijatelj v
Zvonimirovej zemlji, nego njegov lastni narod se pobuni proti njemu. S težkim trudom in z obečanjem, da se ne bode nikdar več upletal v izvanjske borbe, pomiri Zvonimir svoj narod ter zapodi sovražnika, ki je po njegovej zemlji plenil in ropal, nazaj črez meje, in tako se je po-vrnol zopet red in mir v hrvatsko državo.
Zvonimirova osnova, da pomore svojemu zavezniku papežu Gregorju VIL, bila je s tem pobitjem hrvatske vojske pokopana. Kralj se je moral še cel6 za srečnega šteti, da se mu ni kaj hujšega dogodilo in da se je mogel na prestolu vzdržati. Sreča je bila zd-nj, da so se tudi sosedje njegovi v tej borbi tako utrudili, da niso več mogli misliti na vojsko.
Med tem pa se je politiški položaj v Evropi močno izpremenil. Zvezda papeža Gregorja VII. je začela temneti, udareo za udarcem je rušil ideje in osnove njegove. Zvonimir se je moral srečnega ceniti, da je mogel mirovati, ter se je radi tega 1. 1083., kakor je bilo že omenjeno, v nekej listini pohvalil, da mu vlada mir in red v celej državi. Tudi drugi zavezniki papeževi niso bili srečni ter so si vsi želeli miru. In zbor, držan v Rimu 20. nov. 1. 1083., je izprosil od Gregorja VII., da ne izobči vnovič Henrika IV. Le-td je namreč malo kasneje, o božiči, v tretjič prišel z vojsko pred Rim, in tukaj se je začel dogovarjati z rimsko stranko, ki je zaželela tudi miru. A ko je 21. marca 1. 1084. stopil v lateransko palačo, ni preostalo Gregorju VII. nič drugega, nego pobegnoti v trdnjavo angeljsko. Pa tudi tukaj mu ni bilo obstanka. Robert Guiskard ga reši ter odpelje v Salerno, kjer je sledečega leta dne 26. maja umrl.
Po smrti Gregorja VII. preneha za nekoliko časa ljuta borba, ki je besnila poslednja leta med rimskim papežem in nemškim cesarjem ter njunimi privrženci. Zvonimir pa ni mislil več na borbo, a zdaj ga tudi ni imel kdo vzpodbujati na njo, in sosedni Korotanci so se pomirili s svojimi sosedi, ki jih niso več napadali. Mir se povrne v hrvatsko kraljevino ter traja do smrti Zvonimirove (1. 1088.) tudi v sosednih pokrajinah slovenskih.
Mravlje.
Spisal J. Koprivnik.
(Dalje.)
D. Življenje mravelj.
Mravlje, kterih že poznamo nad dvanajst sto, živijo skoro vse v večjih ali manjših družbah v umetno stavljenih stanovih, tako imenovanih mravljiščih. V poznem poletji nahajamo v vsakem mravljišči troje živalic: krilate samice, krilate samce, pa brezkrile delavce. 1 Delavci, kterih je največ v mravljišči, opravljajo sami vsa opravila. Svoje do-movje si uredijo mravlje v kakem štoru, v starem drevesu, pod kakim kamenom, ali si pa postavijo visoka mravljišča iz rahle prsti, drobnih kamenčkov ali iz raznih bilk, stebelc, igel itd. Mravljišče je znotraj vsestransko prepreženo z ožjimi in širjimi prehodi. Ti se razprostirajo tii pa tam v večje votline, ki so stanice babicam jajčica ležečim in požrešnim ličinkam, ali pa ležišča bubam in hranilnice za jajčica. Pri naselbinah z visokimi kupi sega mravljišče ravno tako globoko v zemljo, kakor visok je kup. Od mravljišča si naredijo mravlje na vse strani gladke steze. Kjer si hočejo nadelati pot, ondi pogrizejo najprej travo, potem zagrnejo jame in poteptajo tla.
„Vso vglajeno cesto zagledam, Ki živa od mravljic je vsa; Naj toraj kaj mal'ga povedani, Kdo se po tej cesti pelja."
Tako popisuje Slomšek njihove pote!
V takih stanovih živijo mravlje v lepej zastopnosti mirno med seb6j. One ne poznajo v stanu niti prepira, niti razprtije.
„Tak' mravljica mravlji pomaga, Prelepo zastopijo se,"
hvali Slomšek njihovo zastopnost in bratovsko ljubezen.
Čisto drugače pa se obnašajo proti tujim mravljam. V stan ne spuste nikdar tujca, in če si zajde tuja mravlja v uglajeno stezo, ki pelje do mravljišča, napadejo jo takoj lastnice in iztirajo ven. Ako se pa obotavlja, popadejo jo in zavlečejo od steze, včasih jo ceM raztrgajo. Tako ravnajo mravlje z drznim in nesramnim tujcem na svojej domačej zemlji! Srečate se li tuji mravlji na prostem, pa greste z neko bojazljivostjo vsaksebi. Le one drobne črne miavlje, ki žive v majhnih družbah pod zemljo, napadajo po roparsko tudi na tujej zemlji druge mravlje, če si upajo posiliti jih.
1 Le pri nekterih tujih mravljah so v mravljišči razven teh še nekoliko večji, debeloglavi delavci, tako imenovani vojaki.
Mravlje naših krajev se zberejo proti zimi na dnu svoje naselbine. Druga se druge tišči. S prva se še nekoliko gibljejo. Pa kmalu začn6 dremati in kimati, in ne dolgo, spi ti celo krdelo, kakor da bi bilo mrtvo. • Ni ga v stanu, ki bi slišal, kako brije zvunaj okoli mravljišča mrzel veter. Tako prespe mravlje vso zimo. Ko pa začne toplo pomladansko solnce obsevati mravljišče, vzbude se zaspaneti drug za drugim in pridejo na površje. Njihova prva skrb je sedaj popraviti stan, kajti zima jim ga je mnogo poškodovala. Tu se je udri obok, mora se vnovič postaviti. Tam se je zasul pot, treba ga je otrebiti. Zopet na drugej strani so se podrle duri, te še morajo danes stati, in tako je treba povsod kaj popravljati.
„Vse živo jih krog gomezi,
Vse vdreno stanovanje podpira,
Popravljat si hišo hiti."	Slomšek.
Jedva so pa spravile mravlje to delo v kraj, čaka jih že sto drugih opravil. Bnbam, ličinkam in jajčicam tam doli na dnu je tudi treba toplega pomladanskega solnca, a sama ne more zalega na površje. Zato prihitč delavci in znosijo otroke na solnce. A zvečer jih morajo zopet v stan pospraviti, da jih po noči ne zebe. Z mladino imajo mravlje sploh mnogo opravka. Ličinke se morajo skrbno pitati in večkrat na dan osna-žiti in v drugo postelj prenesti, da se lepše razraščajo. Jajčica in bube potrebujejo toplote; zato jih nosijo delavci na površje, da se na solnci grejejo, a isto tako tudi ličinke. A kasneje jih morajo zopet pospraviti v stan. Ko zapuščajo bube zaprejko, morajo jim delavci pomagati, kajti njihove čeljusti so še prešibke in prerahle, da bi zamogle preglodati močno srajčico. Zato jim jo delavci slečejo. Zdaj še pa pride odgoja. Mlade mravlje se morajo seznaniti s posli, ktere prinaša v mravljišči vsakdanje življenje. One se morajo navaditi mnogih spretnosti), da si zamorejo pozneje služiti- vsakdanji kruh. Uk pa jim gre kaj dobro v -glavo. Obnašanje njihovo je vseskozi lepo in spodobno. Le malokdaj se nahaja med njimi tudi malopridnež. A če je kteri, vedo si ga od-gojitelji kmalu ukrotiti s svojimi močnimi kleščami. Mravljam ne prepoveduje namreč nobeden paragraf, nasekati takega malopridneža, če si zasluži. Pri njih še vedno velj4 in je v čislih pregovor: Šiba novo mašo poje!
Če pomislimo, da imajo mravlje razven omenjenih še mnogo drugih opravil, kakor na pr. stražiti vhode, zapirati jih po večerih in o slabem vremenu, vekšati in širiti naselbine itd., moramo pristaviti, da ne smejo rok križem držati. A v izpolnovanje svojih dolžnostij so mravlje zelo vestne in nam najlepši zgled! Po dolgem in težkem delu pa si mora seveda tudi mravlja odpočiti. Spehana in ugnaua živalica odide v kak miren kotič, stopi prav široko, povesi nekoliko svojo trudno glavico in —
zadremlje. Če je pa v stanu vse lepo v redu in je vreme ugodno, vidimo tudi včasih mravlje igrati in kratkočasiti se ter uganjati razne-burke. Zanimivo je gledati jih, kako se cukajo in ščipljejo, kako se objemljejo ter postavljajo na zadnje noge, enako mladim psom. Za kratek čas nosijo se tudi okoli po mravljišči. Če bi znale, bi jo še znabiti zakrožile!
V poznem poletji, navadno meseca velikega srpana, pridružijo se delavcem še ženske in moške mravlje, oboje s krilci. Za delo niso te mravlje nobeno. Še jesti nočejo same, ampak delavci jih morajo pitati. Ivot pravi plahutarji, ne ostanejo dolgo v tesnih prostorih naselbine. Moški začno prvi postajati nemirni in divjati okoli po mravljišči. Nekoliko pozneje vidimo jih plezati po travnih steblih in bilkah tam okoli mravljišča. Zastonj si prizadevajo delavci, obdržati jih doma. Za njimi privr6 na površje babice. Še nekaj dnij, in plahutarji se vzdignejo, če je vreme ugodno, v brezštevilnih trumah v zrak, kjer se ženijo letaje sem ter tja. Vrte pa se taki mravljinji roji radi okoli vzvišenih stvarij, kakor okoli golih - vrhuncev, zvonikov, visokih dreves in v ravninah celo okoli kakega člo- " veka, kar pa ni za onega, kterega iznenadijo, nikakor ne prijetno; kajti razburjene živali grizejo in ščipljejo, kolikor morejo. Mnogokrat se združi več posameznih rojev v neizmerno veliko krdelo. Taka krdela otemne solnce, kjer se vrte, in ko začno padati na tla, pokrijejo zemljo več ko na prst debelo.
Roj traja navadno le nekaj ur. Na zemljo popadajdči. upehani moški kmalu poginejo; babice pa, kterim hitro potem, ko padejo na tla, krila odlete, ustanovijo nove naselbine, ali jih pa znosijo delavci, če so padle namreč blizu mravljišča na zemljo, v svoj stan, kjer začno črez nekaj dnij jajčica leči. Če še pa niso babicam krilca odpadla, ko so jih našli delavci, polomijo in pogrizejo jim je, prej kojih stirajo v mravljišče, meneč, da bi jim sicer znale še enkrat uteči. Dolgega življenja pa tudi babice nimajo. Ko so nalegle dosta jajčic, poginejo kakor moški; le malo ktera prezimi. Kako pa babice utemeljijo nove naselbine, to še ni do-gnano. Najbrže si izrede, kakor je to pri drugih kožokrilcih (osah, sršenih, čmerljih), samice najprvo nekaj delavcev, kterim izroče vsa opravila v novej domovini, a one same pa skrbe od sedaj le za pomnoženje državljanov.
Nova mravljišča pa še nastanejo tako, da se odcepi del državljanov od stare naselbine in si uredi ne daleč od starega mravljišča novo domovino. Od večjih mravljišč se odcepijo na leto 2—3 take naselbine. Kako pa se to zgodi? Nekaj delavcev gre iskat primernega kraja za novo domovino. Ko ga najdejo, skopljejo na tem mestu po 2 do 4 luknje v zemljo, da se prepričajo, ali je mogoče tukaj staviti, ali ni neki zemlja skalovita. Ako so pozvedovalci našli kraj ugoden, sklenejo takoj pod milim nebom, naseliti se na tem mestu. Sedaj se podajo na stari dom
35*
nazaj in vsak vzame delavca v čeljusti in ga nese tja, kjer ima nastati nova naselbina. Ti si ogledajo kraj in če jim dopade, odločijo se tudi za novo domovino, in ne dolgo, že gredo s prvimi na stari dom po več tovarišev. Novopreseljenci store ravno to, in tako se vrši preselitev nekaj dnij. Konečno pa še odpeljejo novonaseljenci iz starega v novo mravljišče nekaj moških mravelj in babic. Če pa ni ob času preseljevanja v mravljišči samcev in samic, kakor spomladi in o zgodnem poletji, pa vzamejo namesto njih nekaj take zalege, iz ktere se pozneje razvijejo. Včasih se preseli tudi celo mravljišče. To pa storijo tedaj, če jim vdere voda v stau, ali ako je tam presenčno, ali pa če jih kdo večkrat draži in jim razdira stavbe. Taka preseljevanja sem pri rujavej mravlji (formica rufa) večkrat sam opazoval.
E. Gostje v mravljišči.
Dasiravno so mravlje v obče prepirljive in drugim mravljam neprijazne, nahajamo vendar tudi take, ki se sprijaznijo in združijo. Tako živi na pr. v mravljišči pri rujavej mravlji s svojimi otroki, ženami, moži in delavci neka majhna, žoltorujava, leskajoča se mravlja (Knotenameise, Stenamma Westwoodi). Zato da jo je pod streho vzela večja, pomaga jej manjša delati, in obe se dobro počutite.
Pogošče nego tuje mravlje nahajamo kot goste v mravljišči žuželke drugih redov. Imenujejo jih pa mravljinje prijatelje ali tovariše: „myr-mekophili". Najnavadnejše med njimi so zeliščne uši. To so tiste drobne, navadno črne ali zelene, iiščm podobne živalice, ki jih vidimo včasih po cčle kupe na bezgu, na stročnatem bobu itd. mastiti se. Tem živalicam so mravlje zel6 prijazne. Zakaj pa se hoče mravlja uši prikupiti? Nikakor ne iz prave ljubezni do nje, ampak iz gole sebičnosti. Zeliščne uši imajo namreč vzadi na hrbtu dve cevi, po kterih izločujejo neko sladčico. To sladcico ližejo mravlje neznano rade, in baš zaradi te medice se jim one tudi prikupujejo. Kjer se torej naselijo zeliščne uši, tja prilezejo navadno tudi mravlje, da srkajo njihovo medico. Nekterim mravljam se pa neprilično in dolgočasno zdi, iskati vedno uši tam po drevji in grmovji (včasih tudi po koreninah), in zategadel si jih znosijo nekaj domii v stan, kjer so jim vsekdar pri roki. V tem oziru se posebno odlikuje ona žolta, kake 3 mm dolga mravlja, ki životari najrajši po pašnikih pod majhnimi, s travo in materno dušico obrastenimi prstenimi kupčeki. Ta mravlja (formica flava) pride pa le malokdaj na površje svojega stanu. Dolgo časa se ni tedaj vedelo, s čim se hrani temnotapka. Ko so pa jeli opazovalci njene stanove preiskavati, našli so, da si redi po koreninah okoli mravljišča neko posebno uš (aphis ra-dicum), ktero „molze". Mravlja žoltica koplje in vrta na vse strani po zemlji ter išče po koreninah take uši; kajti aphis radicum živi izključ-
ljivo po koreninah. Kakor hitro ktero najde, pograbi jo ter jo odnese v mravljišče. Za to „domačo živino" pa mravlje kaj lepo skrbijo. Oe so se posušile korenine, kjer se je živina ,,-pasla", znosijo jo na druge, soč-nate, kajti one vedo dobro, da „krava pri gobci molze".
Osten-Sacken je opazoval pri Washingtonu in v Verginiji v Ameriki mravlje, ki so stavile po rastlinah iz vlažne zemlje in ličja okoli zeliščnih ušij hleve ter nosile marljivo pod to zavetje ušne ličinke. Imenuje pa mravlje, ki krmijo svojo živino v hlevih, „stallfutternde Ameisen".
Poleg zeliščnih ušij so najnavadnejši gostje v mravljišči kebri. Samo pri naših domačih mravljah našteli so nad 300 kebrov „myrmekophilov". Najzanimivejša med temi sta veliki in mali kijonoša, claviger longi-cornis in claviger testaceus ali foveolatus. Oba sta rudeče-rujava. Prvi meri 2 mm, drugi samo 1 mm. Ta kebriča sta slepa, imata vzrasteni gorni krilci in na nogah samo po eden krempeljc. Te stvarice so tako neokretne in kilave, da bi sploh ne mogle živeti, če bi jih ne preskrbovale mravlje z vsem, česar jim je treba v življenje. One jim dado stanovanje, branijo jih sovražnih napadov, pitajo in gojijo jim mladež (zalego); cel6 starce morajo krmiti, kajti nobeden kijonoša ne žre sam. Storijo li pa sebične mravlje vse to zastonj? Nikakor ne! Kdo bi pa tudi zamogel od samopašne mravlje to pričakovati? Kebriči imajo zgoraj na prsnem oklopu in vzadi na pokrovkah dve udrtini. V vsakej jamici se nahaja šopek ščetin. Te ščetine izločujejo neko sladčico, po kterej mravlje ravno tako hrepene, kakor po medici zeliščnih ušij. S to sladčico morajo tedaj kijonoši odškodovati mravlje za njihov trud, kar jim pa seveda nikakor ni težko. Veliki kijonoša živi pri mravlji krvavici (f. sanguinea), mali pa pri mravlji žoltici (f. flava).
Drugi kebri myrmekophili spadajo večinoma v pleme kratkokrilcev (stapbiliuov) in kosokrilcev (histeridov). Pri rujavej mravlji (f. rufa) nahajamo prav pogosto kosokrilca: heterius quadratus (2 Va mm dolg in ravno toliko širok), in pri mravlji krvavici (f. sanguinea) kratkokrilca: lomechusa strumosa in dinarda dentata. Kazmere med temi gosti in mravljami še niso popolnoma znane. Nekteri so najbrže deloma odvisni od mravelj, a drugi ne. Zadržujejo se pa le v mravljišči, ker jim je všečno stanovanje in jih mravlje ne preganjajo. — V stanu pri mravljah živi najdalje zlata minica (cetonia aurata), podobna ogercu in žre trohne-vino na dnu mravljišča. Mravlje jej niso sovražne. Tudi prašičkom (oniscus) so nektere mravlje prijazne. Oe odgrnemo zemljo v vznožji mravljišča pri rujavej mravlji, gotovo jih zapazimo nekaj. Zgodaj spomladi najdemo jih cela gnezda sredi med spavajtičimi še mravljami. Kaj pa je mravljišče tem živalicam? V prvej vrsti zavetje. Ker se pa žive o vsakovrstnih živalskih tvarinah, dobijo v mravljišči tudi pogosto kak grižljej!	____(Konec pride.)
Stanko Vraz, pesnik in pisatelj slovenski.
Spisal Andrej Fekonja.
„Postal za mater je pisavnik".
St. Vr.
„Jaz sem poprej zmeraj mislil, da St. Vraz ni nikdar nič slovenskega pisal; — morete si tedaj misliti, kako sem bil presenetjen, ko mi na enkrat pride toliko izobilje njegovih slovenskih spisov pod roke." — Tako je sodil o Stanku Vrazu pok. Ferdo Kočevar, dokler ni dobil njegove rokopisne zapuščine o slovenskem narodnem slovstvu ter je „četirikrat nesel vsakokrat poln robec njegovih spisov v svoj stan, da jih vse pregleda in prebere" („Slov. Gospodar" 1868). In tako je mislil gotovo marsikteri Slovenec in še meni kdo morebiti i danes tako o tem „Slovencov vskoku". Toda stvar se ima nekoliko drugače. — Ne bode sicer tu govora o Vrazu kot nabiralci slovenskega narodnega blaga književnega, ktero je, mimogrede omenjeno, menda res nekje v „Matičinem" ulnjaku izginolo (čitati moreš nekaj o njem v „Zori" 1876); nego ogledati si hočemo našega Stanka nekoliko kot izvirno - slovenskega pesnika in pisatelja, kakor ga zasledujemo v nekterih njegovih po dobrej sreči nam ohranjenih pismih do svojih prijateljev („Dela Stanka Vraza" v Zagrebu V. 1877), ktera pak gotovo še marsikomu izmed njegovih rojakov niso znana.
Poglejmo torej, kaj je Vraz pred blizu polovico veka slovenski p e val in kako je on tedaj pisal slovenski!
I.
Jakob F ras s po krstnem in rodbinskem imenu, ali kakor se je pozneje v književnosti sam imenoval, Stanko Vraz, je po istih svojih besedah „imel srečo roditi se in odrasti v jednem kraju Slovenstva, kder se more biti največ peva (Dela V. 206). 1 Zadojen s slovenskim mlekom
1 Rojen je dne 30. jun. 1. 1810. v kraji Cerovei, spadajočem k občini Žerovin-skej v fari Svetinjskej med Ormožem in Ljutomerom od nagornjaka Jožefa Frassa in iz njegove žene Katarine roj. Kotnikove; umrl v Zagrebu, bivši tajnik „Matice ilirske" in urednik letnika „Kola", 24. maj. 1851. — Kratek životopis Stanka Vraza glej v „Zori" 1877 (tudi 1876).
D. Trstenjak izvaja rodbinsko, med štaj. Slovenci jako razširjeno ime F r a s s od sodnikov F ras i, Fraissi imenovanih, ktere so Nemci med Slovenci postavljali za izpraševanje in izvrševanje krivice (Nar. koled., sporoč. in letop. Mat. slov. 1869, 31). Naš pisatelj se je rajši imenoval Vraz po tolmačenji Fr. Markovica — tako, kakor je delal: namreč, akoprav drugače jako nežne naravi, v r azil (laedere) je mnogo on nemčečo silo v svojej domovini ožjej in širjej („Vienac" 1880, 36); ime Stanko pak je preobrazil iz svojega firmskega imena: Konstantin = slov. Stanislav — Stanko!
in vzgojen po slovenskih Vilah začel je tudi, prispevši jeseni 2. okt. 1. 1833. v N. Gradec na višje nauke, najpreje delati baš za slovensko slovstvo, k čemur se je pripravljal že od mladih nog, še pred preporodom južnih Slovanov. Živelo je tedaj v Gradci med povse tujim, slovanstvu nikakor prijaznim življem nekoliko mladih Slovencev, kteri so pod svojo skromno zastavo narodno prijateljski drugujčči poskusili se tudi na književnem polji slovenskem, in od kterih so takrat glavni bili Murko, Caf, Miklošič. V kolo teh navdušenih mla-denčev vzprejet, odločil se je tudi Vraz za načelo: „Vse za domovino", kakor piše takoj 3. okt. 1. 1833. svojemu prijatelju J o s. Muršecu, tedaj kaplanu pri sv. Miklavži blizu Ljutomera in pozneje na Ptuji, s kterim je on marljivo in pogosto dopisoval vse do svoje smrti. „Vse za domovinit," 1 piše mu, „i naj bude prirečje naše. Našu inteligelnu moč (žile močnega razuma) nam Slovencom le Domovina dala je, za tega voljo njo le zahvaležni sini, za njeni odrasek trošrno."
In kako se je Vraz radoval vsake slovenske prikazni, tudi najmanjše ter na videz neznatne, spoznavamo iz njegovih besed zopet Muršecu 29. „ivanšča" 1833 (pis. bohor.): „Vašo pismo sem petnajstega mesca zdajnega z' mnogim veseljom poprijel za voljo slovanskega nadpiska, z' večini pa vesčljom znotrobo pisma očima preštel (skoro bi rekel) požrel. — Vaše novine, ako so ravno voske, kratke in redke, me tudi so jako razveselile, da spoznam še eno dušo k' moji jednako nastrunjeno, jednako priglašeno." — A v istem pismu že Vraz tudi bridko toži o mlačnosti in nestalnosti nekterih Slovencev, rek6č: „Kaj se me tiče, sem še tudi na teli zdrav, ali serce moje so "mi moji Gradčki nezvesti prijatli preči ranili, ino cel6 moji naj blizneši. 'Z pervega me je njena nezvernost bolela, ali zdaj mi je že ne več žal, da sem že bolje spoznal njene nizke duše (profanum vulgus!), ki le prijatelstvo po dobičku sodijo. — Pa zadosti od tek suheh objektov." Dne 30. okt. i. 1. pak mu piše: „Družba naša Slovena imade jednako nezgodo s vojnoin Doma Pedrona, da svaki dan otstopu sborniki, i reču, da neimadu baš sad korista, a ja cu njemu vijeren ostati, et si fractus illabatur orbis." — In kar je rekel, ni opo-rekel; ostal je zvest svojej odločbi. „On je (bil) pravi Slovenec, ni pa kak prirožlek, ki je na pol miš na pol pa ptič" (Dčla V. 155). Tudi je pozneje, ko je bil že navdušen "Ilir", pozdravljal lepo „vsakega Slovenca ki je dobre volje (ali bolje dobre misli, ovači bi tudi mogli pijance
1 Da se v resnici zna, kako je Vraz pisal slovenski, treba je pustiti vse uprav v izvirnej obliki, neizpremenjeno (kakor je tudi v „Džlih" tiskano); samo namesto stare bohoričice stavljam na dotičnih krajih novo gajico. — Sicer pak je tudi treba pomisliti, da so to le prosti listi, ktere je Vraz večkrat v naglici pisal ter jih morebiti včasi še prečitati ni utegnol. Tako se nektere nepravilnosti v pisavi in jeziku same tolmačijo (ako je sicer vse prav zvesto pretiskano ?).
pozdraviti), naj bo v snknji ali v čohi." A tudi deloval je na to in druge k temu nagovarjal, „naj se božja reč — Slovenstvo razširi od Sevra do Juga, od Izhoda do Zahoda, koder koli pozabljeni Slovenci prebivajo" (I. c. 169).
II.
Takoj prvi dan po svojem prihodu z Miklošičem v Gradec govori Vraz o slovenskej narodnosti in književnosti v omenjenem pismu (3. okt. 1833) na Muršeca: „Prosim starajte se za naših novin volo vu spodnih krajih, poterdite Slovenopolite vu Lotmergi i v Središčeh, i nagnite na to, ako je mogoče g. Simoniča i njegvoga far-meštra, — oni se mi zdejo goreči Slovenec, — da se našoj še rnladoj sloveznosti leži pomore". In hitro se loti tudi sam posla! Ppstal za mater je pisav ni k.
Začenja pak Vraz svoje slovstveno delovanje z nabiranjem slovenskega narodnega blaga. Vsled čitauja drugih narodnih pesnij slovanskih, kakor sam pripoveduje, nabira že 1. 1833. po svojem roj-stvenem kraji „iz ustih mladjih ljudih narodne pesni zajedno s napevi, a iz ustih starijih povestice, poslovice, jedra prirečja i ostale stvari, koje se na narodni život pretežu." A pozneje 1. 1834. in 1837. po ostalej Šta-jerskej, po Kranjskej in Koroškej, in 1. 1838. po zapadnej Ogerskej peš potujoč, pomnoževal je svojo zbirko z novim cvetjem, od česar je 1. 1839-v Zagrebu izdal razdelek I. pod naslovom: „N a r o d n e pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske" — prvo slovensko knjigo v novem pravopisu. Pri tem vzpodbuja tudi rodoljubne znance, naj za-nj nabirajo, osobito Muršeca, kteri mu v tem in v vsakem drugem domoljubnem poslu zmirom prijateljski roko podaje. Tako mu zaraditega piše dne 5. dec. 1833: „Ne pozabte še skerbno i zvesto slovenskih pripovesti, i druga, kaj še nam narodnosti ostalo, pobirati, ar bi tega znali še letos lnošiti (?)." A pozneje 23. apr. 1837 pisal je istemu (Muršecu): „Če kaj s g. Simičom od svete Barbare skup pridete, povedte mu, kaj ga jaz lepo prosim, al mi nebi on z nekoliko narodnih pesmi s tistih krajov zebravši poslal, posebno pa en dvo-jospev, ki se pre tak nekak popevlje, kak so mi g. Dominkoš pravili, kaj so jo v Zaveršji slišali:
Rybiči. O deklice ljubljene, — al nas Vi ljubite?
Deklici. Hm — hm, ja — ja, — z serdca pravega, itd."1
Ove proste pesni narodne so se bile Vrazovemu srcu toliko priljubile, da so mu bile „neprestane pratilice (spremljevalke) i učiteljice"
1 Kako je Vraz slovenske narodne pesni dalje nabiral, o tem obširnejše drugikrat. Tu se zdaj to omenja samo kot začetek Vrazovega delovanja na slov. književnem polji.
(Dela II. 103 a) njegovim osebnim, lastnim poesijam, ktere je že istodobno tudi začel sestavljati. Kakor je 011 nekdaj v onem kraji, „kder mu je zibka stala", domače „Vile slušao do hore zapadne" (Djulabije III. 49), tako je tudi, veli sam, „moja vila odgojila se u bašti (vrtu) narodnje poezije" (Dela V. 206). In z istim glasom, s kterim je tedaj njemu „uz zibku sestrica pčvala" (Djul. III. 47), oglasil se je sedaj tudi on „pojuc ustma, koje Vila u kolevci poljubila" (Djul. razi.). Pa kako bi tudi drugače bilo? — Saj so ga tako naučile „Slovenke, Bogom po-sestrime mile," kterim še pozneje, ko je bil že proslavljen pesnik „ilirski", z radostjo in navdušeno kliče: „0j Slovenke krasne, vi morske deklice! Od kolčvke moje krotke grličice!" (Djul. II. 72).
III.
Na začetku tega stoletja — tako piše Vraz sam — razvedrilo se je nebo nad rodnimi brati v gornjih straneh naše domovine, posebno med Muro in Dravo, in vzrastlo je cvetje slovensko na polji duševnem. Tu se je zbrala v eden tabor brez dogovora vsa mladež navdušena za krasno, dobro in krepostno. In ta mladež je smatrala ostale, češ da svobodno-misleče Slovence, ponašajoče se z nekakšnim svetoobčanstvom (kosmo-politismom) kot nekakšne nemške slobodnjake, karajoč jih za materialiste, kteri dobro naroda svojej posebnej koristi podlagajo. Vredno je, da omenjamo tu prve glave onih „vitežkih slovenskih vznešenjakov" (en-thusiastov). V Kranjskej je bil na čelu Val. Vodnik, po izrazu Vrazovem „prvi pesnik korotanske grane onega veka" (umr. 1819 v Ljubljani), poleg njega Juri Japelj (ravnatelj semenišča v Ljubljani, umr. v Celovci 1807), BI. Kumerdej (okrožni komisar v Ljubljani, umr. 1805) in dr. V Koroškej O s v. Gutsmann (jezuit, kons. svetov, lavant. škof., že 1777, 1789) in njegov učenec („nadkriljuj6č učitelja i srcem i umom") Urb. Jarnik (umr. kot župnik v Blatogradu 1844). A v Štajerskej Jan. Primic (roj. v Kranjskej, prof. slov. na lyceji v Gradci 1812, 1813), Jan. Šmigoc (v službi grofa Attemsa na Ptuji, pisatelj slov. slovnice 1812), Narat (gymnas. učitelj verozak. v Mariboru, pisat. slov. slovarja, utopil se v Dravi), „pobratim in drug njegov" Mih. Ju k lin (župnik pri Svetinjah, pozneje dekan v Ljutomeru, umr. 1848), Kosi (pozneje župnik v Leskovcih), Fr. Cvetko (župnik v Lembahu 1822—43, po tem 'okrožni dekan na Ptuji, za tem v Ljutomeru, umr. v Mariboru 1859), Al. Perger (preiskovalec slov. starin, umr. kot oskrbnik grajščinski bi. Radgone 1840), Kol. Kvas (prof. slov. v Gradci od 1823), A n t. Krem pel j (župnik pri sv. Lovrenci v Slov. Gor. od 1827, in pri Mal. Nedelji 1836—44, kder je napisal „Dogodivščine Štajerske zemlje") in Stef. Modrinjak (kaplan pri sv. Tomaži, za tem župnik
pri sv. Miklavži v Ljutom. Gor., umr. 1827) „ondaj prvi pesnik slovenski grane panonske, kakor sta bila na grani korotanskej Vodnik in Jarnik !"
To so „representanti ideje slavjanstva na Malem Štajeru" v onej prvej dobi, ktere Vraz sam imenuje (I)ela II. „Gusle i tambura" str. 134, 5), a h kterim sfe morejo vredno pristaviti še Le o p. Volk mer „veseli pevec Slovenskih goric" (kpl. pri sv. Urbanu bi. Ptuja,.umr. 1814). Pet. Dajnko (kpl. v Radgoni, pozneje dek. pri Vel. Nedelji), A nt. Šerf, (tedaj kpl. pri Vel. Nedelji 1832): vsi možje za prvi razvitek slovenske knjige v onej dobi jako zaslužni. Nekteri od teh „vitežkih slovenskih vznešen-jakov" so še za Vraza živeli „s telom i duhom i perom" (Krempelj in Jaklin sta mu bila učitelja v početnih naukih). A „v kakem duhu so dihali, pod .kakšno zastavo vojevali tedanji naši domorodci", razvidimo jasno iz pesni Modrinjakove prijatelju Cvetku („Ex vinculo amicitiae cecinit Modrinjak m. p. pro 1813"), ktere prva polovica se tak6-le glasi:
Zadnji človek je na sveti,	V nadrah niatemih se shrani,
Ki svoj rod za nič drži:	V njenoj reji se zredi;
Zapstonj so mu rožni cveti;	Mačoho oslepilo brani,
Njemu nikaj ne diši.	Mater pa za nič drži.
Erjav kakti Judaš bodi!
Naj te pes za plotom je!
Med Slovence naj ne hodi,
Ki je prav Slovenec ne!
Vsi ti in drugi branitelji slovanskega duha od prejšnje dobe vsa-jevali so ali s svetom ali z zgledom v mlado srce Stankovo isti plemeniti duh — ono vzlasti Jaklin, to brez dvojbe še Modrinjak, — ter so tako Vraza že tedaj vzpodbujali k istemu delovanju. A sedaj pri-šedši v Gradec, nahaja se Vraz sam v krogu enako mislečih mladih Slovencev, z drugimi oddaljenimi pak občuje pismeno. Bilo je namreč v dobi Vrazovega dijakovanja razven gori imenovane trojice, Miklošiča, Cafa in Murka, v Gradci, na Malem Štajeru in po ostalej slovenskej deželi raztrošeno še nekaj „Slovenopolitov", znancev in prijateljev Stankovih, ponajveč duhovnikov, kakor že omenjeni glavni Muršec, za tem Košar, Šamperl, Klajžar, Knuplež, Matjašič, Vrabelj, pozneje Trstenjak, dalje Kocmut, Simonič, Horvat, Peserl, po tem Dominkoš, St. Ko če v ar, Prelog.. v Štajerskej. V Koroškej poleg starca J a r n i k a navdušeni M. M a j a r; v Kranskej Prešeren, čop, Kastelec, Smole, Rudež, Mažgon, Zupanec. .., od kterih je „ta v prozi oni v verzih" poskušal se na duševnem polji slovenskem. Z nekterimi od teh „ bratov" Vraz sam dopisuje, druge pa v svojih pismih večkrat omenja pozdravljaj6č jih z „vso tvrdo Slovenščino" v Gradci kot „verne=tin dobre Slovence".
V takih duševnih zvezah* začel je Vraz že takoj po svojem prihodu v Gradec tudi sam slovenske pesni zlagati, ali pak prevajati jih iz tujih literatur, s kterimi se je že preje na gymnasiji v Mariboru bil začel spoznavati in k čemur ga je največ napotoval njegov tovariš in najbližji rojak Fr. Miklošič Radomerščan. To priznava hvaležno Vraz sam v svojej Fr. Miklošiču posvečenej, njun rojstveni kraj slavečej pesni: „Babji klanjac" 1. 1839:
T vojn ljubav, skrb i brigu	Znaš li, brate, kad kroz more
Nikad neču zaboravit,	Odjedrismo k Neve kraju,
Več ti ime uviek stavit	K Visli, Labi i Dunaju,
U života moga knjigu.	Blago kupec, moj Mentore?
Nu proslavit tko razsudnu	Mila bjahu šetališta,
Tvoju pamet može zadostV	Po bostanih Hesperidah,
Što pod moju ludu mladost	Milo iz vriel' Pieridah
Upravi mi nogu bludnu, —	Pit, nepainteč brige ništa.
I u jednu svrhu skupi ■	Al nada svim naših, zibka'
Žice plahe moe pameti,	Mio bjaše kraj — Mure, Drave,
Kazivajuč, gdje se svieti	Gdje slavulja puna slave
Od istine prag i stupi.	Hladkom njiše grana šibka.
Znaš li, s tobom kruge vedre	Tu ti snivat moja vila
Od Marona i Omiera,	Sa sestrami ljubi sada
Od Bjrama, Alighiera	Oko raja streptje rada,
Kad prolazih do Savedre?	Koga ah sma ostavila!
In na Miklošiča misli Vraz gotovo tudi v pesni: „lzpovest"
(N. Gradac d. 15. velj. 1834):
A ti brate, što ti u prikletje Od Mudrice uvede mi um! Da te Slava vek u vence spletje, Razigrava grčkih maslin' cvetje, I tih palmah hindostanskih šum!
Izvirni pesniški* prvenci Vrazovi iz leta 1833. do 1835. — pozneje jih je predelal na „ilirski" — so vsi lyrskega značaja, in kakor se more iz njegovih pisem, Muršeeu pisanih, gotovo izpoznati, zvest in naravni izraz njegovih resnično preživljenih čuvstev. Hrepenenje po zapuščenem rojstvenem kraji in selskih tovariših ter zabavah svoje prve mladosti, želja pomagati svojej teptanej domovini, slasti in boli prve ljubezni: to se odseva v njegovih prvih pesmicah, a tudi v onodobnih pismih njegovih, s kterimi razkriva prijatelju svoje srce. A te prve slovenske, pozneje poilirjene pesni Vrazove so one v njegovih Delih II. b. v zvezku „Gusle i tambura" imenovanem, pod razdelkom „prvo listje" (ako ne vse, to vsaj nektere): „Prvi razstanak" (N. Gradac 3. stud. 1833), „1 z po ve s t" (N. Gradac-15. velj. 1834), „Borba" ("N. Gradac 23. trav. 1834), „Nepokornost" (Žerovinci 13. ruj, 1834), „Cšlovi" (Ilovci
20. raj. 1834), „Tuga" (N. Gradac 12. list. 1834), „0 pčnoči" (N. Gradac 13. svib. 1835) iu „Preprošenoj"(IIovci 20. raj. 1835).
Iz pristavkov vidimo, - da je Vrazova vila spevala ove pesni med šolskim letom in o počitnicah 1. 1833., 1834. in 1835., „a ono iz dobe jedne, gdč se ona tek probudila, počimajuč sboriti (govoriti) onako kako je čula govoriti ljude rod nog svog kraja" — torej slovenski, — izpoveda pesnik sam. A dalje še govori, da ovi razdelek pesnij, „Prvo lištje" nazvan, „sadržava prve radostne i žalostne uzklike vile moje, kad je kao dete ludo i nejako (slaboumno in šibko) ostavila (zapustila) prvi put kuču i kolevku (zibelko) svojo. Tu ona stupkajuci često se još i bojazljivo hvata (prijemlje) za skut (krilo) i rukav dadiljah (pestunj) svojih, kao što to biva gotovo u svakog dčteta godinah njezinih, pa i sasvim tim još kadkada padne trbuške. Bijahu joj tu dadilje vile stare klasičke i nove germanske i romanske — najpače iz luga romantičkog."
Tako piše Vraz sam o svojih pesniških prvencih slovenskih, ktere je pozneje 1. 1845. svetu izročil „u odeči (obleki) ugodnijoj — u narečju književnom" (t. j. „ilirskem"), kterim pak vendar še „ovde onde nac češ tragovah (našel bodeš sledov), što ce te spomenuti na zavičaj njezin (rodišče njeno, vilino)." (Gusle i tambura, predgovor.)
Naj navedem tudi nekaj iz Vrazovih pisem, ktera se z njegovimi prvimi pesnimi soglašajo. Tako piše Muršecu dne 30. okt. 1833 (poskušajoč že „ilirski"): „Tužim, da nisu vakancije, da ne mogu Vas i gospodina Igumana (parochum) obodit, kod koji sam bezskrben i sloboden bio; a na Gracu me mucu nužde i svakojake skrbi, da ne znadem, kod meni glava stoji. .. . Pište mi skoro odgovor i novine, koje snate, i s ve me veselicu. — I šta ste dobili ruina vina, da ga jesenos pičemo." — A „na den svet. Tita škofa" 1834 piše mu: „Včera mi je scer Kanclar pravil, ka ste zdaj v' mesto zakaplanjeni — para tej ga neboma več v' Kajžari po šegi Grekov i Rimljancov ležaje' na laket naslonjena pila!! — Kanclar je menil, če ste prej ne zgorie mogli pisati, kaj še hote zdaj menje časa meli, da ste v' takem mesti gostlivem, ki bodo Vas povsod tak radi meli, da nanjč nehote po meni se spotiti mogli, — pa nanj bo, kak hče, ja še Vas le s' tim pismom nadleči derznem spomniv še se Vašega nekdašnega družstva, kero še mi skos svoje učinke, prijasne obraze najnih zabavstev na pamet nosi. — Vi ste zdaj v' mesti: kdo bode nam zdaj slovenske reči i povesti tak zvesto i radoljubno mej ljudstvom pobiral? Kdo moje ljublene sestre deco dostojno v učil ? Kdo druge Slovenčeke Miklašovske fare ? — ... Srečno stante, i pasko mejte, kaj se Vam kde Vaše presvetnostne oči ne zapletejo, kajti v' Ptuji je mnogo Jelen, Lajid i Aspazij; ta bolezen je tak začarliva, ker vse druge čutke premaga i topi, i mir serca prežene. — To vse ja bolje veni kak kdo drugi experientia docet —".	(Dalje pride.)
Utemeljitev in cvet krakovske akademije.
(Po Rogalskem spisal K. Glaser.)
V	sedanjih časih, ko vsak slovanski narod napenja vse moči, da hi se izobrazil po tistem potu, ki je njemu najbolj primeren, zanima gotovo vsakega slovanskega rodoljuba, podučevati se o učiliščih in znanstvenih zavodih, ki so dajali našim prednikom hrano duševno. Med take zavode moramo tudi krakovsko akademijo znanostij prištevati; saj je ona odlično uplivala na razvitek poljskega slovstva.
Slovstvena zgodovina tega po Rusih najmnogobrojnejšega slovanskega naroda razdeluje se v šest dob; namreč I. doba od sprejetja krščanske vere do utemeljenja krakovske akademije leta 13G4. = doba Pijastovska; II. od leta 1364. do 1521., ko sta nastopila Reja iz Naglovic in Jan Kochanovski = Jagiellonska doba; III. do leta 1622., ko so jezuitje v Krakovu otvorili šolo = Zigmuntovska ali zlata doba; IV. do leta 1750. = scholastično - maccaronično - lyrična; V. do leta 1822., ko so se prve Mickievičeve pesni natisnole = Stanislavovska in VI. do sedanjega časa = doba Mickijevičeva.
Iz tega je razvidno, da je duševno gibanje v Krakovu dvakrat poljskemu slovstvu utisnolo svoj pečat.
V	Jagiellonskej dobi še Nemci v omiki in znanostih niso prekosili Poljakov. Po nemških universah še takrat nihče ni dobro razumel latinski, nihče ni znal temeljito učiti rhetorike, dočim so tedaj latinski klassiki poljskim kronikarjem bili dobro znani. Nemci so se pozneje kakor Poljaki učili od Italijanov starožitnega slovstva. Na mathematične nauke so Nemci v Krakov prihajali v onej dolgej dobi, ko je Krakov bil središče omike za severno Evropo.
Akademija, utemeljena po Kazimiru Velikem, hirala je v začetku. Mnogo Poljakov se je učilo na praškem vseučilišči, kjer je poljska kraljica Jadviga. za Litvane ustanovila kollegij. Ta pobožna in spoštovana kraljica, želeč znameniti čin svojega deda Kazimira povekšati, izprosila si je pri papeži Bonifaciji, pri kterem je imela veliko ugleda, da je leta 1397. potrdil akademijo, dovolil podučevanje bogoslovcev ter postavil licencijate, baccalaureje in doktorje bogoslovstva s pariškimi v enako vrsto. Vladislav Jagello, izvršuj6č voljo ljubljene Jadvige, obnovil je in obudil akademijo Kazimira Velikega. Po Petru Wysz-u, krakovskem biskupu, in Janu T(jczyni, kastellanu, ktera je bila kraljica v svojej oporoki za to odločila, dal je hišo v ulici sv. Ane kupiti. Denar v to svrho je že tudi bila Jadviga odkazala. Poklical je leta 1400. mnogo magistrov in doktorjev poljskih, ki so se bavili v Pragi, ter je med velikimi svečanostmi preselil akademijo iz podmestne vasi Bawal v mesto Krakov.
Leta 1400. v dan sv. Marije Magdalene podali so se senatorji in gospodje trumoma h kralju. Med osmo in deveto uro dalo se je v kol-legiji Kazimira Velikega znamenje. Dekani vseh fakultet, professorji in ondašnji rektor Stanislav iz Skarbimierza. oblečen v dolgo škrlatno togo, spremljan po pedelih in dolgej vrsti doktorjev, magistrov in dijakov, podali so se na krakovski grad, kjer so jih pri durih dvorni uradniki prijazno sprejeli in sprevedli do grajske crkve. Po dokončanem božjem opravilu imel je senat sejo. Rektor se je z jedernatimi besedami zahvalil kralju, da tako skrbi za akademijo. Nato je Nikolaj s Kurova, biskup vladislavski. kraljev kancler, v kraljevem imenu v obširnej besedi razlagal, da je kralj akademiji jako naklonjen; 011 jo hoče na čelo postaviti vsem naučnim zavodom; rektor in professorji se naj vsi preselč v hišo, za ktero je že Jadviga nakazala denar, in ki bode vseh davkov prosta; professorji si naj tam vse tako uredijo, kakor jim najbolj kaže. Ko se je rektor še enkrat zahvalil, da hoče Kazimirov biser lepo shraniti v mestu, reče vladar: „Dal Bog, da bi bila akademija biser ne samo mestu, ampak vsemu sarmatskemu svetu, da celo vsemu krščanstvu." Vladislav se je v utemeljnem pismu tako izrazil: „Hočemo imeti studium v vseh' naukih: v theologiji, in iure canonico, iu physice, v pravih in drugih prostih naukih (artes liberales); raditega tedaj ustanavljamo kol-legij na večne čase."
Preselivši se v novo stanovanje, odločila je akademija, drugi dan po sv. Jakobu začeti predavanje in na t6 slovesnost kralja s senatom vred povabiti. Ta dan, ki se je tudi po vseh erkvali naznanil, podal se je kralj z velikim in ponosnim spremstvom iz grada v ulico sv. Ane. Spredaj je jahal kraljevski dvor v bliščečej opravi; za njim je korakal rektor v togi žametnej, z zlatom obšitej, potem professorji bogoslovja tudi v krasnih togah; za njimi dekan modroslovcev v škrlatnej togi, obdan z gosto trumo kraljevskih helebardistov; potem senat, škofje, vojvodje in kastellani; pred njimi je korakal kroniu maršal; njim se je pridružila dolga vrsta duhovnikov, dvornih in mestnih uradnikov. Po vseh oknih, na mostovžih, celo na strehah pozdravljalo je mnogobrojno ljudstvo z radostnim ploskanjem akademijo s kraljem. Ne samo iz častnega števila pred kraljem stopajččih poljskih in litvanskih gospodov, ampak iz lastnega čuta spoznal je narod, da uvajajo sedaj v mesto ustanovo, iz ktere bode izvirala kakor iz živega vrelca dobrodejna svetloba po vsej Polskej v zvezi s krščanstvom. Akademija bode vzgajala prosvet-Ijene može, ki bodo osrečevali svoj narod, može, ki bodo znali vihteti uma svetle meče in bridke sablje, ki bodo svojej domovini osvetlili lice pred svetom. Tega jasnega spremstva niso mogli vzprejeti niti kollegij vladislavski, niti ulica sv. Ane, niti ogromni rvnek (četverooglat veliki trg, kjer stojč Snkiennice, ena crkev iu rotovž). Samo kralja, senat in
professorje sprevedli so v novi kollegij, kjer je Peter Wysz, biskup'krakovski, ,,Veni Creator Spiritus" zapel. Razven teh so bili še navzoči Nikolaj s Kurova, biskup vladislavski, Albert Jastrz^biec Poznanski, Jan s T(jczyna, kastellan krakovski, prvi senator na Poljskem, Jan s Tarnova, Jakob s Koniecpola, Jan Ligijza in mnogo drugih. Nikolaj s Kurova, kronin kancler, biskup vladislavski, prečital je glasno obširen, v latinskem jeziku napisan privilegij akademije, kjer se med drugim tudi to pove: „Naj bo tedaj tukaj biser svetlih vednostij, da bi pošiljal v svet može znamenite po jasnem sodu, venčane po krasnih krepostih in poduČene v raznih naukih; naj bode vir znanostij, iz kterega bodo mogli črpati vsi, ki si hočejo ugasiti žejo po izvoljenih vednostih. Vsi sploh in vsak posebej, duhovnik, šolnik, posvetnjak, čijih svojci ali sorodniki radi naukov v Krakovu bivajo, so pri prihodu in odhodu v vsakem oziru za se in kar imajo seboj, prosti vsake carine. Jelo in pijača in sploh vsa hrana, zrno, marcovo pivo, vino, drve, vse, vse je prosto davkov za te, ki stanujejo v našem kraljestvu in so s krakovsko akademijo v kakej dotiki. Glede pravnih zadev odločujemo, da imajo vse šolske osebe in vsi dijaki svojega lastnega rektorja, ki naj v državljanskih zadevah sodi; njega pa morajo vse šolske osebe častiti in slušati; krakovski dijak se ne sme niti v Krakovu niti kje drugod pozvati pred navadno sodnijo. Od razsodbe rektorjeve pa ni priziva na višjo sodnijo. Če bi se pa učenec ali šolska oseba zasačila (kar Bog odvrni) pri zločinu, uboji ali kterej koli kriminalne] stvari, tedaj pa se mora biskupovej sodbi izročiti, če je duhovnik, a našej, če je posvetnjak. Če bi kdo naših naslednikov hotel te privilegije preklicati ali omejiti, ta pa vedi, da ga zadene ostra jeza knežja in osodepolna revščina in nepričakovane nesreče."
Ko se je ta privilegij prečital, izročil ga je podkancler rektorju, ki ga je kleče sprejel. Potem je stopil na kathedro Peter Wysz, krakovski biskup, in ta je imel prvo predavanje o kanoničnem pravu. Po dokončanem tem govoru vpisali so se kralj in vsi senatorji v akademično matico; in kralj je še ustmeno zagotovil rektorja in professorje, da hoče skrbeti za razširjenje akademije. Za grb je dal akademiji orla na tarči, ktero drži sv. Stanislav, rektorju pa dvoje žezel s krono. Potem se je rektor še enkrat, a v poljskem jeziku zahvalil. Konečno je kralj akademikom priredil na gradu sijajno veselico. Tako se je otvarjala akademija krakovska!
Ta nova glavna šola na severu je bila takrat podlaga zapadno-evropskej omiki. Zakaj tam se niso izobraževali samo Poljaki, ampak iz yseh sosednih slovanskih dežel, iz Šlezije, Moravije in Češke, cel6 iz Ogerskega in Nemškega prihitela je ukaželjna mladež do Krakova, poslušat slavnih professorjev. Tamošnja akademija je bila v XV. veku najimenitnejša v severnih deželah. Italijan Ottaviano di Gucio Calvani, baveč se v Krakovu, pripoveduje, da se je pogreba Kallimachovega udeležilo
15.000 dijakov. Že v omenjenem stoletji imela je akademija vse fakultete in ista prava in pravila kakor pariška Sarbonna. Takoj v prvih letih zaslovela je med inostranci, ker je imela izborne učenjake, večinoma Poljake, ki so se bili izobrazili v Pragi ali vsaj tam dokončali svoje na-obraževanje. Pa tudi živa trgovina, lepa okolica, lega nad splavno reko, dvor Jagiellonov, kamor je zahajalo mnogo tujcev, osobito Italijanov, ki so bili takrat najbolj izobraženi, vse to je širilo slavo Krakova. Prekosili so takrat Poljake samo Italijani. Poleg filosofije in mathematike začelo se je tudi latinsko slovstvo obdelovati. Najbolj pa je prišla akademija na glas po vsej Evropi v astrologiji in mathematiki. Tukaj se je izgojil največji novovečni astronom Nikolaj Kopernik.
Jan Haller, meščan in konsul krakovski, in Hieronim Vielor, knjigo-tržec, nagovarjala sta professorje, da so izdajali knjige, za ktere se je takrat učeni svet najbolj zanimal. Papež Feliks V. je dal laskavo spričevalo akademiji, da proslavljajo njeni članovi ne samo Poljsko, nego vse krščanstvo. Njene professorje so porabili zato, da so sklepali pogodbe s križarji, da so bili poslanci na Konstanzskem in Basilejskem zboru. Podeljevali so jim škofovska in nadškofovska dostojanstva; odgojevali so sinove kraljevskih in knežjih rodovin. Celo pruski križaci (Kreuzherrn-ritter) pošiljali- so svojo mladež semkaj. Mnogobrojne naprave za revne dijake so pouzročile, da je tukaj na tisoče dijakov studovalo. Slava krakovske akademije je trajala do reformacije, potem pa je šola propadala.
Pozneje se je učilo po inethodi zapadno-evropskej. Ni se več mislilo na prve namene in papeževo bulo. Akademija je bolj služila hierarchiji kakor vednostim. Kakor tuja rastlina, ne odgovarjajoča zahtevam domovine, brigala se je bolj za papeža, kakor za domovino. Papež Martin V., ki je imenoval konservatorje akademiji, ni izvolil nobenega posvetnega gospoda, nego same duhovnike, in še te brez posebnega ugleda.
Tako je tedaj propadala akademija in ni se več povzdignola do poprejšnje slave!
Veprija vas.
Archaiologiška črtica.
Tam, kjer je stalo staro mesto Virunum, tik Gospe svete stoji danes Veprtja vas. Ime ne more druga označevati, nego vas vepra , staroslov. ve p rt, lotiški: vepris, merjasec.
V kakšnej zvezi pa je ime te vasi s Snidovim poročilom? Snidas pripovžda (s. v. Brgovnov), da je v okolici mesta Viru na razsajal divji merjasec in veliko škode napravljal prebivalcem liki erymanthskemu vepru. Nihče se ni dolgo upal nad to ljuto zver, dokler se ni našel mož,
kteri jo je ubil, in kakor drug Herakles na ramah v mesto prinesel. Prebivalci Noričani so mu od začudjenja naproti kričali v svojem jeziku : Vir unus! to je en mož sam; — „01 de Niogizoi S7tem')rjaav •. e<g v.vrtq! rfj idlct cfovfj-TovrtGT: Br^ovvovs." Suidas piše dalje, da je dobilo po tem moži, merjasčevem zmagovalci, mesto Virunum svoje ime = uOev 7) itohg Brfiovviov tvJki.dr", —
Iz pisave: ^Brgovvovg" spoznamo, da so Grki za Suida glasnik ry že kot i izgovarjali, kakor današnji Novogrki. Razlaga imena samega pa je, da rabim terminus nemških filologov, „Volksetymologie".
Ali nekaj resnice utegne vendar imeti ta tradicija. Jaz mislim, da so Rimljani, ko so podjarmili Norik, domače imeVeprtja vas ali selo, znalo je že tudi biti mestice, polatinili v Verriniim, kar je adjektivna oblika od latinske besede: verres, merjasec. A polatinjeni Noričani so po svojem jargonu govorili Virunum, na Peutingerjevej tabli stoji cel6 oblika: Varuno (casus local.).
Da so Rimljani imena podvrženih nerimskih mest in krajev polatin-jevali, pričujejo prikladi. Tako so postaje: pri Hrušici, pri Jablanici prestavili v „ad Piru m, ad Malum", in postajo pri S t ran ica h zvunaj Konjic v „ad Lat od as", barbarsko skovana beseda iz latus, stran.
Tradicija o uboji vepra po nekem hrabrem moži se je tudi še pri polatinjenih Virunčanih ohranila, in eden njihovih pismoučenih je pozneje poskusil ime mesta iz latinskega jezika razlagati.
Ta razlaga se je morala v starih pismih najti, iz kterih jo je Suidas v svoj glossar sprejel. Utegnoli so Virunčani tudi v svojem templu kako podobo ali sliko imeti, ktera je predstavljala uboj vepra po hrabrem moži, in ta podoba ali slika je imela religiozno podlago.
V mythih arjanskih narodov bog solnca navadno premaguje merjasca, symbol zimske mokrote.
Še pri Valvasorji lahko vidiš sliko, kako krepek mož, za kterim leži na sohi bikova glava (symbol solnca), prebada s sulico merjasca. Ta podoba je bila najdena, kakor Lazius poroča, v Noriku.
Vsekako pa je znamenito, da se poročilo Suidovo ujema z današnjim poznamenovanjem sela, na kterem je stalo mesto Virunum. To pozna-menovanje bi se ne bilo moglo ohraniti, ako bi ne bil ondi od rimskih časov sem zniirom eden in isti narod stanoval.
Davorin Trstenjak.
Jarnikova zapuščina.
Priobčuje J. Scheinigg.
VII.
13. Kakor prvo pismo, tako je bilo menda tudi sledeče namenjeno V. Vodniku. Od tega lista se nam je pa le ohranil izpisek. Ta posnetek in pismo, priobčeno v 9. snopiči „Kresovem", našel je č. g. prof. Jos. Mam v zapuščini znanega slovstvenika Metelka, v čegar roke sta menda prišla iz Vodnikove ostaline. G. prof. Marn nam je dobrovoljno poslal oboje na razpolaganje. Kratica P. je menda Poldukar Jožef, pozneje prof. pastirstva v Ljubljani. Pismo je bržkone iz L 1811. Evo izpisek: Auszug aus Jarnik's (Domstadtpfarrs-Kaplan's zu Klagenfurt) Schreiben.
„— Obwohl ich hier ausserordentlich mit Geschaften werde tiberhauft seyn, so werde ich doch nicht aufhoren, Slovenzam sveft oftati, ino jim is moje majhne krame fhe v'zhafi kako blago poflati. — Ich werde trachten, mich sobald als moglich bey irgend einer Erledigung in Com-petenz zu setzen, um danil desto besser und leichter fiir den schonen, gelehrten slowenischen Verein leben zu konnen. Hier in Klagenfurt ist eben der Ort nicht, wo man Musse habeu konnte, fiir ein slowenisches Lexicon etwas zu sammeln (ich habe ihn zu derley Beytragen aufge-fordert P.); denn auf der ganzen Lyceal-Bibliothek ist k ein slawisch. Werk zu finden. (!!!) — Dann wird in der Stadt u. besonders in unserer Pfarre von gemeinen Leuten wohl auch windisch gesprochen, aber ausserst verdorben, nur auf dem flachen Lande ist der reinere Kern zu finden."
Im Anschlusse befindet sich ein Brief des Hr. H a r n i s c h (der beym sel. Japel lange Zeit war) in Betreff des literarisch. Nachlasses von dem Hr. Japel.
„Dann folgen Beytriige (2 Bogen stark) voni Hr. Schneider (einem neu acquirirten Proselyten) gewesenen Kaplan zu St. Stepliau im Gail-thale, jetzt aber zu Saifnitz (v' Shabnizi) im Kanalthale beym Luschari-berg. Weil ich seinen riihmlicheii Eifer fiir die Slawitat kaunte, und er fiir die Philologie ganz geboren zu sein scheint, so forderte ich (Jarnik) ihii in Ihrem Nahmen auf, Beytrage zu liefern, die dann durch meine Hande zu Ihnen gelangen wiirden. Mit Freude that er es, sammelte besondere Gailthaler Worter, Phrasen etc., auch setzte er Manches von seiner Geburtsorts-Mundart hinzu. Er wird, wie er mich im letzten Briefe versicherte, in seinen Arbeiten fortfahren, wo er auf dem Luschari-berge Musse habeu wird. Er verfertigt auch manche Gedichte, die seine schonen Talente an Tag legen".
„In Karnten gibt es auch unter den gemeinen Slowenen, besonders aber im Kosenthale, meisterhafte Volkssanger, deren es unter den deutschen
Karatnem nicht gibt. Unter allen zeichnet sich ein gewisser Andre&sh zu St. Jakob im Rosenthale aus, der ein gemeiner Tischzeugweber ist; seine Gedichte sind iiberall beliebt, und haben einen Schwung, den man bey dem gemeinen Menschenverstande nicht anzutreffen glaubte." (Ich werde ihm schreiben, er mochte trachten, eine Sammlung von Gedichten zu veranstalten; Hr. Modrijak ist auch Poeta, er schickte dem Z w e t k o einige hiibsche Popevke; in Unterkrain gibt es auch hie und da gute Sanger, suchen Sie sich mit Schullehrern in Oorrespondenz zu setzen, und eine Lieder-Sammlung zusammen zu bringen; der Hr. Kratschmann, Organist in St. Marein, den ich schonstens grussen lasse, konnte Ihneu hierin behiilflich seyn. Auch Hr. Ant6nzhizh, den ich von St. Marein aus gut kenne, ist ein in jeder Hinsicht fahiger Kopf, suchen Sie ihn auch in unser Interesse zu ziehen; er ist dermahlen in Javorje; — er war in seinen friiheren Jahren etwas zu wenig klug und bescheiden, und das hat ihm sehr viele Feinde zugezogen; so viel weiss ich, dass er, wenn er noch den alten wissenschaftl. Eifer hat, ein sehr brauchbares Mitglied unserer Societat ware. — Schreiben Sie mir hieriiber Ihre Meinung.) —
„Wenn Sie den SIawin bekommen haben, so bitte ich Sie recht sehr, selben mir sobald als moglich einzusenden. Hr. S oh ne i der wttnschte auch einen zu haben." (Kop** hat mir die schon langst be-stellten Slawiue noch nicht herein geschickt).
(Er hatte mir diesen Winter ein Lied: Zhudna visha v nebefe priti eingesendet, woruber ich ihm einige Bemerkungen schrieb und jetzt schreibt er mir):
„Mir war es sehr lieb, dass Sie einige Bemerkungen iiber die Zhudna visha v Nebefe priti, machten; denn es ist nothwendig, dass in der Orthographie Einheit eintrete. Das i no st. inu habe ich in Kopitar nicht gefunden; allein es gefallt mir, und ich werde es fur die Zukunft brauchen; auch ist das noj sehr gebrauchlich. Nebefe st. nebefa, In ganz Karaten hat man fiir die Neutra plur. den nahmlichen Ausgang, wie fiir die Feminina. Der Becensent voli Kop. Gramm. rflgt ja diesen plur. Ausgang der Neutr. und sagt (wo ich nicht irre), „dass die Polen und Kussen ihre Neutra und Feminina in plur. gleich bilden," auf diese Art waren wir Karntner ihnen gleich. (Die Untersteyrer aber bilden sie, wie die Krainer in a). Bey uns macht z. B. teleta, der Krain. plur. nur den Dual aus, im plura.1 sagen wir telete (Untersteyr. dve teleti, dve leti, plur. teazi P.) und der Dual muss ja vom Plur. genau unterschieden werden. Diese Biegung vervrechselt den Plur. mit dem Dual. Die Slawonier haben zwar auch imena, teleta; allein bey ibnen ist diess nur noch ein Ueberbleibsel des DuaPs, der sich in den Plur. verwandelte; denn bey ihnen ist auch im Instrum. s' vojvodama und vojvodami immer
36*
nur im Sinue des Plur. angenonimen. (Quid hac de re putas ?) Ich wiinschte, die neuern Sprachlehrer und krainischen Bibel-Revisoren mochten dieses doch beriicksichtigen, besonders da der karntnerische Dialekt einen so grossen Theil der Slawen auf seiner Seite hat, und dass wir, die wir den Dual noch in voller Kraft haben, den iibrigen Slawen nicht uns selbst widersprechend scheinen." (Auch mein Wunsch geht dahin, dass die Hrn. Bibel-Revisoren, die meistens nur Oberkrainer sind, und mithin nolentes volentes etwas zu einseitig verfahren miissen aus Unkunde der iibrigen Mundarten, die Mitarbeiter Dalmatin's sich zum Muster nehmen mochten. Das audiatur et altera pars solite man in Neuerungen, vor-ziiglich in Sprachverbesserungen, nicht vernachlassigen, wenn. man in seinen Urtheilen iiber Andere nicht zu hart und unbillig erscheinen will. Setzen Sie sich doch, lieber Freund, mit verschiedenen verstandigen Phi-lologen unsers Dialectes in Briefwechsel, und trachten Sie, dass auch Karntner, Untersteyrer, Inner- und Unterkrainer im philologischen Senate in Laybach Sitz und Stimme erhalten. Die ausserordentlichen Vor-theile fiir die gute Sache unserer Sprache liegen am Tage. Was ware es denn, wenn in diesen Fallen in Krain das bischofl. Consistorium durch ein aufmunterndes und begeisterndes Circular-Schreiben an die Geist-lichkeit einschreiten mochte? Auf meinen Wanderungen in Krain habe ich so manchen braven, im Verborgenen lebenden Geistlichen gefunden, der Liebe zu den Wissenschaften besass: man muss nur die Leute auf eine zweckmassige Art aus ihrem Schlummer aufzuwecken nicht unter-lassen, und die gute Sache gewinnt gewiss dabey. Freund! Die Theologeji der Linzer-Diozese sollten Allen zu Vorbildern dienen!) „Die Neutra spricht man besonders in Ober-Karaten durchaus in o; allein bey den Adverbiis hort man bey den meisten einen stummen Laut, der sich mehr dem u nahert. Es kommt auch sehr oft ein Missverstand heraus, wenn ich z. B. sage: fi dolgo belo fuknjo nofil; hier weiss ich nicht, ob es heissen soli: liast du einen 1 a n g e n weissen Ročk — oder: hast du 1 a n g e einen weissen Ročk getragen ? Der Slawonier hat es schon leichter, er sagt belu fuknju, folglich ist das dolgo in seiner Bedeutung schon kennbar. Aber bey uns, wo die neutra u. fem. den Accus. sing. in o bilden, verursacht das Adverb., wenn es mit dem Adject. oder Substantiv. zusammenstosst, immer eine Zweydeutigkeit. Daher bin ich dafiir, alle Neutra in o zu bilden, den Adverbiis aber im Ausgauge einen andern Buchstaben zu geben; diess zu seiner Zeit —." (Was halten Sie davon; ich glaube, Jarnik's Meinung ist so ganz ohne Grund nicht, besonders unterscheidet man im Lesen das Adverb. in o von dem Subst. neutr. u. Adject. accus. fem. sehr schwer, oder gar nicht, welches im Reden nicht der Fall ist P.).
„In Karnten ist iskod u. od kod, beydes gebrauchlich."
„Doltaj vulgo dolta i. e. dol hinab, ta hiniiber, hin; tadol unten, auch wohl nur dol, doli od. dole allein."
„Noch muss ich hinzusetzen, dass sich in Mittelkarnten die noch bey den siidlichen Slawen, Slawoniern etc. gebrauchlichen Formen vor-finden, als: fada, tada, sgora, vfela etc. Das Umstalten dieser Worter in fedaj, tedaj etc. scheint nur nach der Zeit geschehen zu seyn, und in dieser alten Form waren wir unsern Nachbarn verstandlicher. Ich glaube, wenn unsere slowenischen Sprachverbesserer mehr auf den Umfang unseres Dialektes gesehen hatten, in welchem sich doch so viele Gleich-heit zu unsern tibrigen Briidern noch versteckt und unaufgesucht findet, so waren wir der grossen Massa langst schon naher gertickt." (Avis au lecteur!)
„Was das to tega u. t o tiga betrifft, so gefallt mir die Declination toti, totiga, totimu etc. am besten schon wegen der Regelmassigkeit. In Karaten hort man aber mehrere Formen: totega, totaha, toteha u. ot& (wie im Altslawischen). Das totega und toteha iiberzeugt Sie von der Aehnlichkeit mit der bohmischen Sprache, die nicht das i, sondern e gebraueht; das totaha mit der russischen z. B. ftarago; und endlich das tota von der zusammengezogenen Kyrillischen Form. So wie nun die Siidslawen sagen ftari, ftaroga, und dann ftaroj, so sagen auch die Karntner ftarega und dann wegen des beybehaltenen e in fem. ftarej, folglich ist auch Consequenz da. So werden Sie auch im Dat. sing. nie horen totimu, sondern totemu, totomu, oder weil das alte o etwas gelitten hat, totamu. (Auch in Untersteyer sagt man entweder totemu od. totomu, lepega, lepoga, niemahls aber lepiga, totimu, welches unsere ersten Scribenten aus Unkunde des Altslawischen ungliicklicher Weise eingefuhrt haben; so viel weiss ich, dass das dissonante i, nirgends rein in ore populi zu horen ist. Bey der Bibel-Revision, wenn man ihren Gebrauch nicht bloss auf Krain beschranken will, solite man billig darauf und auf mehrere andere hie u. da angedeutete Gegenstande Rucksicht nehmen P.). So wie wir das o in s' o z h e t o m ins a verwandelten, so ist es auch bey vielen Karntner-Winden geschehen, dass sie das o des mannl. Dativs der Adject. in a verwandelten u. sprechen gerdamu. shejnamu etc. Dieses a ist aber immer das verwandte zum o; das a im Dat. wird in Ober-Karnten, das o u. e aber in Unter-Karnteu gehort. Das ega ist in Ober- und Unterkarnten, das aha, eha u. die zusammen-gezogene Form i des genit. in Mittel-Kiirnten gebrauchlich."
„Auch muss ich Ihnen von den H a-Wi n d en etwas sagen. Diese nenne ich darum so, weil sie in ihrer Sprache keiu g zulassen, sondern gleih den Bohmeu das g wie h aussprechen: hor fiir gor, h rad fiir grad etc. und diese erstrecken sich durch Mittel-Karnten, unter welchen
es auch sehr Viele gibt, die das k so gelind aussprechen, dass man es kamn ho rt, und welches sehr widrig anzuhoren ist."
„Das da st. de, dass, habe ich danim beybehalten, weil es auch die Siidslawen und die Eussen, sowie wir Karntner haben, ergo major pars praevalet."
„Ob kumaj oder komaj besser sey, weiss ich nicht zu entscheiden, nur so viel kanu ich sagen, dass ich durchgehends kumaj gelesen und bald kuma, bald kumej habe sprechen horen."
„Patrinus, Gevatter, heisst in Karnten meistens nur koter, und beydes boter und koter scheint vom deutsch. Gevatter entnommen zu seyn."
„Man sagt auch bramba, aber nach der AnaJogie ist bran v a besser. Vrozhina fur vrezhina erinnere ich mich nicht viel gehort zu haben."
„Wir sagen wohl auch fe fpomnim st, fp ovna m. Das Zeit-wort pojati ist eigentl. das frequent. von poditi jagen, treiben, verfolgen."
(Ich iibersendete dem Jami k auch den Aufsatz Hacquet's iiber die Gailthaler aus I)obrowsky's Slavin zur Berichtigung, woriiber er Folgendes einstweilen sagt:)
»Die Schilderung des Gailthalers und der Gailthalerin ist in vieler Hinsicht sehr mangelhaft, auch falseh, unrichtig und einseitig; es heisst nahmlich unter den Gailthalern selbst leben, um sie recht zu keunen, nicht aber eine Reise machen, wo man in einem Ausfluge alles kennen lernen will. Schon der Nahme ist verfalscht; sie nennen sich Si lan i, nicht aber Silanzi; der Unterkarner nennt den Gailthaler Silz. Den Pelz nennt Hacquet kofmata, und heisst nur koshuh. Vermuthlich wird II. H a c q u e t ohne Kenntniss der Sprache dieses Thal betreten haben, und ein lustiger Vogel mag ihm hier kofmata st. koshuh angesagt haben, oder zeigte er mit dem Finger auf das rauhe Pelz-geprame und fragte, wie es heisse, und man sagte ihm kofmata. — Er lasst die Hochzeitsjungfrauen vor den Junglingen zu Pferde sitzen, da sie doch hinter ihnen, die beyden Fiisse auf der rechten Seite des Pferdes hinabhangend sitzen, mit der linken Hand den Leib des Junglings umfassend, mit der rechten aber bey dem Schweifriemen des Pferdes sich haltend im grossten Karrier fortreiten." (Die vollstandige Beschrei-b 11 ng der Gailthaler wil! er mir ein anderes Mahi schicken).
Orobnosti.
t «J. 8. Tnrgeujev. Dne 4. sept. t, 1. preininol je v Bougivalu pri Parizu vsemu omikanemu svetu znani, največji sedanji ruski pisatelj Ivan S. Turgenjev v 65. letu svoje starosti. Ni ga večjega naroda v Evropi, kteremu bi ne bila po prevodih znana najboljša njegova dela. Tudi mi Slovenci se ponašamo s precejšnjim številom njegovih prevedenih spisov. V slovenščino so preloženi: Dim, Nov, Pomladanski valovi, Lovčevi zapiski I., Asja, Klara Milič, Prva ljubezen. Pesen zmagonosne ljubezni, nekaj Pesnij v prozi; „Punin in Babwin" ter še več drugih pa se nahaja v rokopisu, in bodo menda tudi v kratkem zagledali beli svet.
Neizmerno plodovito je bilo Turgenjevljevo delovanje. Od 1. 1842., ko je izšlo prvo njegovo pesniško delo Paraša, pa do njegove smrti ni preteklo skoro leto, ko bi ne bil daroviti pisatelj podal svojemu velikemu narodu novega proizvoda. V prvih letih se je bavil z lyriko in objavljal od leta 1841—47. v raznih ruskih mesečnikih svoje pesniške prvence. Pozneje pa je jel delovati na dramatiškem polji, vzlasti je spisaval vesele igrokaze. A vrhunec svoje pisateljske slave je dosegel v epiki, t. j. v novelah, povestih in romanu. Osobito v romanu je postal Turgenjev pravi mojster, in smelo ga imenujemo prvega sedanjega romanopisca vseh narodov. Ali on ni pisal romanov in povestij, ktere bi mi občudovali, zaradi skrivnih in prečudnih zapletek, temveč on nam slika v njih in predočuje osebe, baš kakor živijo in delujejo v velikem ruskem narodu. In v tem je Turgenjev nedosegljiv. Značaj in vsa slika njegovih junakov je tako naravno in točno izvedena, da se nam zdi, kakor da vidimo pred seboj junaka živega in delujočega v krogu svojih somišljenikov. Neizbrisljiv ti ostane tak typ v spominu, in v njih spoznavaš tudi pravo rusko narodno življenje. Snovi svojim proizvodom pa je jemal Turgenjev skoro brez izjeme le iz narodnega življenja, ter nam brezobzirno kazal temne in svetle strani svojega velikega roda. V njegovih spisih se nam zrcali znotranji razvitek ruskega družbinskega življenja; v njih se nam predočujejo razne dobe socijalnega gibanja, ki prešinja veliko rusko državo. In ravno to zagotavlja Turgenjevljevim spisom dolgo bodočnost in jih dela neumrjoče!
Slovenske pesmi za sopran, alt, tenor in bass vglasbil dr. Benjamin Ipavec II. zvezek. Lastnina izdajatelja. Cena 60 nove. in se dobiva pri skladatelji v Gradci,-— V drugem zvezku svojih „Slovenskih pesnij" podaje nam g. dr. B. Ipavec zbirko peterih pesnij za mešani zbor: I. Kadar mlado leto (S. Jenko); II. Ne zveni mi! (S. Gregorčič); III. Kožici (A. Okiški); IV. Leži polje ravno (S. Jenko); V. Na Savskem bregu (Andrejčekov Jože). — Pesni so v obče primerne in nam ugajajo. Ali posebne, znamenite vrednosti jim vendar ne moremo prisojati. G. skladatelj nam je sicer za moški zbor mnogo prav odličnih komposicij stvaril, in njegove zasluge na tem polji se vsestransko pripoznavajo, ali kakor se nam dozdevlje, stvarja g. skladatelj v mešanem zboru še preveč v onem duhu, ki je lasten skladbam za moški zbor. Kakor nam bode on sani priznaval, ne sme vendar v takih skladbah stopiti ona moč in krepkota na dan, ki je pri moških zborih popolnoma umestna, temveč odgovarjajoč značaju glasovne sestave, mora biti vse bolj mehko in nežno.
To imamo omeniti o pesnih I., II. in V. Našim baš navedenim zahtevani kakor tudi tekstu odgovarjajo bolj in so tedaj tudi boljše pesni II. Ne zveni mi! in IV. Leži polje ravno. Ali pa se ne čuti v prvej omenjenih ;dveh pesnij nekaj, kar bi nas spominjalo na Gumbertovo pesen: „Unter den Linden"? V obče moramo ta zvezek našemu občinstvu prav gorko priporočati, g. skladatelju pa želimo iz srca tudi na tem polji isti uspeh, ki ga je srečno dosegel pri moških zborih!	M.
Miklošič in Hrvati. Poslanica hrvatskemu akademičkemu društvu „Zvonimir" v Beču. Napisal Matija Murko, t. č. predsednik akad. društva „Slovenija" na Dunaji.
Ponatisneno iz »Slovenskega Naroda". V Ljubljani. »Narodna tiskarna". Založil Božidar Raič, 1883. Str. 35 v mal. 8°. Velja franco 12 nove. pri založniku, g. župniku B. Raiči pri Sv. Barbari v Halozah via Ptuj. — Ta spis, ki je v prvej vrsti namenjen hrvatskej mladeži, prinašal je »Slovenski Narod" (od 7. do 18. avg. v štev. 179 do 188). Ponatisi so se predavali med ljudstvom pri Miklošičevej svečanosti v Ljutomeru. G. pisatelj cituje lastne izreke g. prof. vit. Miklošiča iz njegovih velikih slovniških del, da dokaže, kako nepristransko in objektivno razsojuje veliki učenjak znanstvena vprašanja. Znanstvene theorije Miklošičeve so le plod njegovih globokih jezikoslovnih študij, in kdor se za zadnje bolj zanima nego za stransko politiko, temu takih dokazov tudi treba ni. Upamo, da je g. pisatelj pri svojih mladih krvatskih kollegili dosegel velik uspeh, in da si oni utisnejo njegove besede v srce. Saj je pa ta spis .tudi mirno iu premišljeno pisan, kar celo »Vienac" br. 33. str. 539. priznava pišoč: »Članak sam pisan je ozbiljuo i triezno."
Fr. Ks. vite/, Miklošič. Spisal Anton Trstenjak. (Ponatis iz letopisa »Matice slovenske" za 1. 1883.) V Ljubljani. »Narodna tiskarna". Založil Božidar Raič. 1883. Str. 54 v 8°. — Za Miklošičevo svečanost v Ljutomeru preskrbel je č. g. župnik B. Raič posebne ponatise tega životopisa, in knjižica se je med narodom dne 2. sept. pridno prodajala. S tem se je vsaj toliko doseglo, da poznava tudi lahko naše prosto, vzlasti ljutomersko ljudstvo velikega' svojega rojaka in učenega slavljenca! O obsegu in vrednosti spisa samega pa izpregovorimo obširnejše tedaj, ko naznanimo Matičin Letopis za 1. 1882. v celem svojem obsežku,
Zgodouna štajerskih Slovencev. G. J. Lapajne, ravnatelj meščanske šole v Krškem, odločil se je izdati politično in kulturno zgodovino štajerskih Slovencev. Da pa ne bode imel naš marljivi pisatelj pri tem podjetji izgube, prosi vse častite, vzlasti pa štajerske domoljube, naj, mu naročnikov nabirajo za to prepo-trebno knjigo. Cena jej bode 1 gld., in se jame takoj tiskati, ko se javi g. pisatelju dovoljno število naročnikov)
Univerzalna biblioteka. Svezak IV. Farizej k a. Napisala Fernan Caballero, preveo iz španjolskoga Fran S. Afrič Riečanin. Ciena 12 nvč. Zagreb. Naklada »Hrvatske knjižare" G. Grunhuta. 1883. Str. 62 v 16°. — Zvezak V. i VI. Otello. Mletački crnac, Tragedija u 5 čina Villiama Shakespeare-a, pohrvatio Josip Karlovič. Ciena 24 nvč. Zagreb. Naklada „Hrvatske Knjižare" G. Grunhuta, 1883. Str. 159 v 16°.
Obilnjaki se sekajo. Tako so mi rekli dijaku moj pokojni oče, ko seje o lepih jesenskih večerih, kakor pravimo „vročine bliskalo". Na moje radovedno vprašanje, kdo so obilnjaki, povedali so mi le toliko, da „ima vsak kraj svojega obilnjaka, ti pa se bojujejo z meči, in kteri obvlada, v tisti kraj pade obilnost." To je prekrasna poetiška misel naših slovenskih očakov, ktere vsaj jaz nisem nikjer drugod še zasledil. Vprašanje, prezanimivo vprašanje pa je, kako so si naši praočetje svoje obilnjake mislili ? Ali so jim bili ti junaški dobrotniki velikani ali pa pritlikovci, kojih nebrpjna množina je toli urno sukala svoje meče, da je kar bliskalo, ali so jim bili pojedini bliski le pojedini presilni mahi groznih in vendar dobrotnih velikanov! Kdo ve?! Morda se po poti javnosti še koja drobtinica o obilnjakih reši pozabljivosti v porabo učenim preiskovalcem, dokler taki in jednaki spomini popolnoma ne izginejo. Naj objavi, kdor še morda kaj o obilnjakih med našim ljudstvom dozve. — Ivankovci v Ljutomerskih goricah.
Dr. F. S.
Popravek. Na str. 471. v 8. vrsti od zgoraj naj se bere 0 015 mm (milimetrov) nam. 0015 m. — Na str. 420. v predzadnjej vrsti beri: Ili nam. Hi.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci.
Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.