Sped. in abb. post. II. gruppo GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV Lit. 20.— UREDNIŠTVO in UPRAVA via Mazzini, 10 - Videm-Udine VIDEM, 1.-15. AVGUSTA 1952. Leto lil. — štev. 46 Naročnina: letna 400.— lir, 6 mesečna 200.— lir. Vloga učiteljstva Neka znana osebnost iz Nadiške dotine je sintetizirala položaj v tej dolini takole: vNa eni strani so tu duhovniki, ki skušajo obdržati rabo slovenskega jezika pri pridigah in v civilnem življenju posameznikov, na drugi strani pa so učitelji, ki hočejo razširiti in poglobiti rabo italijanskega jezika.« Dejansko vsebuje ta ocena veliko resnico, ni pa v njej zapopadena vsa resnica. Niso namreč duhovniki sami, ki se borijo za razširjenje in obrambo slovenskega jezika. Njim se pridružujejo še druge skupine ljudi in vse ljudstvo, ki želi ohraniti rabo svojega materinskega jezika, ne da bi bili pri tem prikrajšani pri svojih pravicah v primeri z drugim prebivalstvom, s katerim živijo v soseščini. Predvsem pa se moramo pri tem vprašati, kje je vzrok za dve tako različni stališči pri tistem delu prebivalstva, ki stoji na čelu vseh ostalih. Duhovniki najdejo opravičilo za svoje stališče v dejstvu, da je pouk krščanskega nauka mnogo bolj uspešen, kadar ga Poučujejo v jeziku, ki ga govori ljudstvo, ker je tak način bližji duši in razumu Preprostega ljudstva. Učitelj pa se po drugi strani zaveda, da lahko obdrži svoje službeno mesto in da lahko uveljavi svojo izobrazbo, ki jo je s tolikim trudom pridobil, samo pod pogojem, da lahko nadaljuje s poučevanjem italijanščine. Vso njegova izobrazba bi mu nič ne koristila, Če bi ne bil v veljavi tak način Ijudsko-šolskega pouka. Pri tem ne smemo pozabiti, da je učitelj na osnovnih šolah morda edina oseba, katere kultura je tesno povezana z jezikom, v katerem si je to kulturo pridobil. To pa ne samo zaradi dejstva, da se njegova kultura v največji meri nanaša na nek narod, ampak predvsem zato, ker ima točen namen, da ta jezik tudi poučuje. Na ta način je učitelj na osnovnih šolah v Nadižki dolini prisiljen braniti to svojo možnost, da si ohrani vsakdanji kruh na podlagi pridobljene izobrazbe. To Pa lahko stori samo v primeru, da ostane še naprej zajamčena možnost pouka prebivalstva te doline izključno v italijanskem jeziku. Iz istega vzroka so ti ljudje prisiljeni, da zavzamejo in zagovarjajo imperialistično stališče, če bi se namreč italijanske državne meje zopet premaknile in bi še enkrat, kot je pobožna želja šovinistov, zajele ozemlja, ki so nekoč tvorila Julijsko krajino in morda celo ljubljansko provinco in Dalmacijo, bi se znašli ti učitelji v Priviligiranem položaju. Oni bi namreč bili skoraj edini, ki bi zaradi poznanja njihovega materinskega jezika, ki je slovenski in zaradi izobrazbe, ki so jo dobili v Italijanščini, lahko organizirali pouk italijanščine na osnovnih šolah v teh krajih. Tak pouk je zelo težak, zlasti za tistega, hi ne pozna materinskega jezika otrok, ki Uh poučuje. To je bilo znano tudi jaši-*mu, ki je moral obljubiti posebne prednosti, kot dvojno štetje službenih let na račun pokojnine, tistim učiteljem, ki bi Poučevali v Dalmaciji, v takem primeru hi bilo na mah rešeno tudi vprašanje zaposlitve vseh osnovnih učiteljev naše de-šeie, medtem ko je sedaj med njimi muoio brezposelnih. Iz vsega navedenega je razvidno, da so prisiljeni učitelji iz naših krajev zastopati lo stališče iz ekonomskih vidikov in iz Istega razloga razumemo, kako logična le bila poteza, da so odprli učiteljišče v Petru Slovenov. Na ta način so vzgojili stotine in stotine ljudi, ki so prisilni zagovarjati in podpirati položaj, ki ie nastal kot posledica vojne. V resnici se ie učiteljišče v Sv. Petru Slovenov tako tobro obneslo, da se je Italija tudi po BOJIJO SE VZGLEDA Vsem je že prav dobro znano, da študira nekaj desetin dečkov iz Beneške Slovenije na slovenskih šolah v Gorici in Trstu, ker nimamo slovenskih šol v videmski pokrajini. Znana stvar je tudi, da se vrši na starše teh otrok pritisk zato, da bi poklicali domov te svoje otroke in jih poslali na šole z italijanskim učnim jezikom. Pri vsem tem pa nikakor ne moremo razumeti takega trdovratnega nasprotovanja, saj imamo poleg nekaj desetin otrok, ki obiskujejo slovenske šole, več stotin drugih, ki študirajo na italijanskih srednjih šolah, medtem ko se na osnovnih šolah v Beneški Sloveniji vrši pouk samo v italijanščini in so se tudi otroški vrtci pridružili tem v njihovi nacionalistični bcrbi. Da velika večina naših otrok obiskuje italijanske šole, moramo pripisati dejstvu, da imamo samo italijanske šole v videmski pokrajini in da se z vsemi razpoložljivimi sredstvi skuša spraviti mladino v te šole, kadar želi nadaljevati svoje študije. Foleg tega pa imajo sedaj beneški Slovenci prvič vsaj delno možnost, da lahko pošljejo svoje otroke v šolo, kjer je materinščina učni jezik in ima ta stvar skoraj.... revolucionaren značaj. Znana stvar pa je, da so kmetje po svoji naravi tradicionalisti. Tako so torej obiskovalci slovenskih šol v veliki manjšini in predstavljajo komaj majhen del tiste naše mladine, ki študira. Čeprav pri tem ne računamo učencev osnovnih šol, ne predstavljajo ti dijaki niti 10 odst. celotnega števila beneških srednješolcev. Kaj naj bi torej predstavljali ti dijaki za prihodnjost naših dolin? Po številčnem razmerju bi jih bilo treba smatrati kot neznatno manjšino v človeški družbi. Logično bi torej bilo, da ta mladina ne more predstavljati kakšno nevarnost za obstoječe stanje in na prvi pogled bi se zdel nesmiseln trdovratni odpor oblasti, ki hočejo na vsak način odvrniti mladino, da bi študirala v svojem materinskem jeziku. Toda njihov strah bomo razumeli drugače, če pomislimo, da je dovolj če eden sam odkrije pravo pot, da ga potem posnemajo in mu sledijo tudi vsi drugi. En sam človek je odkril radio, en sam je odkril avtomobil, en sam je iznašel fotografijo. In vendar so te iznajdbe danes znane vsem, vsi jih odobravajo in vse človeštvo se koristi z njimi. Tako gre tudi v našem primeru za odkritje resnice in prave poti na podlagi realnega etniškega principa. Ko bo končno prišlo do tega odkritja, je logično, da mu bodo vsi sledili in se bodo podvizali iti po novi poti. Za preprečitev tega je torej treba absolutno zabraniti, da bi kdor koli prehodil to pot in, ko bi prišel na kraj, dokazal, da je ta pot prava. Toda kljub vsem oviram smo prepričani, da bo teh nekaj dečkov, ki bodo kmalu prišli do svojega cilja, logičen in živ dokaz pravilnosti njihove poti, ki smo jo tudi mi vedno zagovarjali. Lahko bodo nasprotniki *e naprej ovirali vse to, todaj na koncu je gotovo, da bo zmagal princip svobode in pravice. Vedno je bilo tako in tudi v tem primeru ne more biti drugače. t'uvy* OROŽNIK: Ste aretirani! Ali ne veste, da je civilistom prepovedano nositi orožje? BANDITI: Mi smo vendar trikoloristi! OROŽNIK : Ce je tako, pa oprostite ! niiiiiiiiiiiirciiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiMiiriiiiiiiniiiiuiiiiiiiiiriiiiiiiiiiiiiiiiMilii.MiniiiiiniiiiiniiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiitiimiiiiii Nevarnost za naše kmetijstvo Znana stvar je, da ima pridelovanje krompirja zelo velik gospodarski pomen za prebivalstvo Beneške Slovenije. V desetih občinah gorskega predela naše pokrajine posadijo s krompirjem 1.000 do 1.200 ha njiv, na katerih pridelajo 50 do 55 tisoč stotov krompirja letno. Te številke same na sebi ne povedo nič posebnega in zato jih moramo primerjati z ostalimi kmetijskimi panogami. S krompirjem posajena površina znaša 40 odst. vseh njiv v Beneški Sloveniji in 8 odst. celotne njene površine. Dohodek od pridelovanja krompirja znaša okrog 20 odst. celokupnega dohodka deželnih pridelkov. Sedaj pa grozi nevarnost, da bodo vsi ti krompirjevi nasadi pri nas napadeni in uničeni od koloradskega hrošča. Ta se je že lansko leto pojavil pri nas, ampak je tedaj okužil le posamezne manjše predele. Danes pa se je ta škodljivec IMIMIMIMIMIMIMIMIMIMIMIMIMIMIM MIMIMIMMIMIMIMIMIMIMlMIMIMIMlMIMIMIMIMIMIMIMIMMII IIIIIIIIlllllllllllllUmilimillllllll! iiMiiiMiiiiiiiiiimiiiiiiMiiiiiiiiiiiimiiiiimimimimMiimimiiiiiti Vzhodni in zapadni beneški Slovenci Ponavadi delimo Beneško Slovenijo v Zapadno in Vzhodno in tako delimo tudi njeno prebivalstvo v terske in nadižke Slovence. (Rezija tukaj ne pride v poštev ker ima svoje popolnoma ločene karakteristike). Ta razdelitev pa ne izvira samo iz zemljepisne osnove, ki bi povzročila in potrdila njeno veljavo, ampak izhaja tudi iz popolnoma etničnih ali če hočemo iz psiholoških osnov. Morda je psihološki moment v tem oziru bolj na mestu kakor pa etnični, ker bi v drugačnem primeru lahko kdo mislil, da tu ne gre za eden in isti del slovenskega naroda, ampak, da imamo tu pripadnike dveh narodov, Slovence in Hrvate. V resnici so obstoječe razlike v teh krajih nastale zaradi drugačnega zemljepisnega položaja obeh predelov, zaradi različnih dob, ko so se prebivalci naselili v teh krajih in zaradi večje ali manjše možnosti, ki so jo imeli na eni strani za povezavo z glavnino slovenskega naroda in po drugi strani s prebivalstvom nižje ležeče furlanske ravnine. Ce n. pr. pogledamo morfološko-somato-loški značaj tukajšnjega prebivalstva, bomo ugotovili, da je ta značaj enak pri prebivalcih Nadižke, kakor pri onih iz Terske doline. Pač pa je različna njihova psihologija. Vzemimo za primer izseljeništvo, ki je zelo važen faktor v teh krajih, če ga pogledamo pobliže, bomo ugotovili, da ima na tem področju v Furlaniji prvenstvo prebivalstvo iz Buie. Tu živijo Furlani, ki MiMiI’M'MiI'MIHIMiMIHiI'M'MIIIIIIIIIIIM IIIWUIIMIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIII naslednji vojni podvizala in brž odprla še druga učiteljišča po raznih predelih ozemlja, ki so ga takrat priključili italijanski kraljevini. Tako je n. pr. postalo učiteljišče v Tolminu kmalu zelo znano in je grozilo, da prevzame onemu v Sv. Petru Slovenov prvenstvo glede lahkote, s katero se je prišlo na njem do učiteljske diplome. izdelujejo opeko in stalno odhajajo v inozemstvo za delom v svojem poklicu in sicer v vse dežele bivše Avstro-Ogrske monarhije. Toda če izvzamemo ta otoček s svojimi posebnimi značilnostmi, moramo ugotoviti, da imajo poleg njih prebivalci Terske doline prvenstvo v izseljevanju v primeri z vsemi drugimi predeli furlanske dežele. Slovenci iz Nadižke doline pa imajo prvenstvo v nasprotnem smislu, da namreč pošiljajo najmanj ljudi za delom in zaslužkom v inozemstvo. To je pripisati morda dejstvu, da imajo v Nadižki dolini ljudje več možnosti preskrbeti si zaslužek doma. Tako se zemlja v Nadižki dolini lahko bolje izkoristi zaradi sadjarstva, ki je tam razširjeno in po tej dclini je speljana tudi podboneška cesta, ki je zelo važna za trgovino med morjem in Avstrijo in je tukajšnje prebivalstvo imelo od nje v preteklih časih znatne koristi. Poleg tega pa se je v teh krajih razen poljedelstva in trgovine lahko razvila tudi tretja proizvodna struja: obrt in in-dusv tja. V prejšnjih časih je bila razvita predvsem domača obrt, zlasti izdelovanje grabelj in drugega lesenega orodja, ki se je še danes ohranila v Trčmunu. V zadnjem času pa se je razvila že pravcata industrija marmorja, cementarna v št. Lenartu in razne opekarne. V Terski dolini pa razen pašnikov in omejene proizvodnje žita ni bilo mogoče razširiti in izboljšati poljedelstva. Tako so mnogi smatrali, da je izseljevanje najboljši pripomoček proti prevelikemu naraščanju prebivalstva. Ta pojav pa ni ostal sam zase, ampak so iz njega izvirali še drugi. Občevanje z ljudmi drugih narodnosti je povzročilo, da so prebivalci Terske doline opustili del svojih navad pod njihovim vplivom. Čeprav zaradi tega marsikatere slovenske značilnosti niso več tako izrazite, ali pa so se celo izgubile, tega ne moremo trditi o slovenski narodni zavesti. Pri občevanju z drugimi narodi in z italijanskimi sosedi so sami doumeli bistvo narodnosti in razliko med eno in drugo narodnostjo. Glede prebivalcev Nadižke doline je na njihov razvoj vplivalo tudi dejstvo, da se je med njimi razširil nenaraven socialni organizem intelektualcev, ali pseudo-intelektualcev, ki so bili vzgojeni na učiteljišču v Sv. Petru Slovenov. Toda na splošno je tukajšnje prebivalstvo ravno zaradi minimalnega izseljevanja ohranilo v večji meri svoj prvotni slovenski značaj, prav zaradi manjših stikov z Italijani iz drugih dežel in z narodi iz drugih držav. Končno naj omenimo še razliko v narečju med vzhodno in zapadno Beneško Slovenijo. Vendar pa se ta razlika v glavnem omejuje na način izgovarjave in na različno naglaševanje besed. Zato lahko mirne duše govorimo o vzhodnih in zapadnih beneških Slovencih, kot prebivalcih ene dežele, ki pa imajo mnogo različnih problemov. Tako imamo v etnični in fizični enotnosti psihološko, gospodarsko in socialno različnost. In naši otroci? V zadnjih mesecih so se začeli v Italiji in tudi po drugih državah precej brigati, da bi pripravili potrebne zaščitne zakone za sirote in zapuščene otroke. Zdi se, da hočejo po vseh vojnih grozotah ljudje postati dobri in bi radi vsaj z enim dobrim dejanjem izposlovali odpuščanje za svojo krivdo. Kdaj pa se bq pojavil kakšen poslanec ali senator, da bo napravil dobro dejanje in predložil rimskemu parlamentu osnutek primernega zakona, ki naj bi upošteval težaven položaj, v katerem se nahaja toliko zapuščenih otrok: otrok iz Beneške Slovenije! razširil povsod in grozi z uničenjem celotnega pridelka. Vzrok temu je treba iskati v dejstvu, da niso bile podvzete vse potrebne mere proti temu škodljivcu, ko bi bilo treba pc>skrbeti za njegovo iztrebljenje odločno in brez nesmiselnega varčevanja. Kaj sedaj? Izgleda, da je nemogoče rešiti pridelek na okuženih njivah. Vsekakor bi bilo treba temeljito in s vsemi sredstvi nastopiti letos proti škodljivcu, da bi ga popolnoma uničili in bi se prihodnje leto več ne pokazal. m muh i 11 n | | | IIIIIHII! I l l'lil 111 lil i l I I H 11 I I III I I li PRI NAS IN PO SVETU NEURJA V ITALIJI — Pretekli teden je biio v severni in srednji Italiji več silovitih neurij, ki so uničila precejšnji pridelek oljk in sadja, kar predstvalja edini vir donodkov tamkajšnjih majhnih posestnikov. Toča je poškodovala vejevje do take mere, da bo prizadet pridelek tudi v prihodnjih letih. Promet je bil zaradi viharja v večih krajih onemogočen za par dni. Temperatura je v vsej srednji in severni Italiji znatno padla. USPEHI JUGOSLAVIJE V NOGOMETU NA OLIMPIJADI — Z zmago nad Sovjetsko zvezo in Dansko je jugoslovanska enajstorica na olimpijadi prišla z Madžarsko, Nemčijo in švedsko v polfinale v nogometu. Nogometni uspehi Jugoslavije v Finlandiji so vzbudili veliko navdušenje v vsem športnem svetu. POLITIČNA KRIZA V EGIPTU — Po Nagibovem državnem udaru v Egiptu se je kralj Faruk odpovedal prestolu v korist svojemu sinu Fuadu. Novo vlado predseduje Ali Maher paša, general Nagih pa je bil postavljen uradno za vrhovnega poveljnika egiptovske vojske. Razna poročila pravijo, da je bilo aretiranih več generalov in policijskih funkcjonarjev. Kralj Faruk je šel v izgnanstvo. EVITA PERON UMRLA — Po dolgi bolezni je dne 26. julija umrla v Buenos Ayresu Evita Peron, žena predsednika argentinske republike. ITALIJANSKI VISEČI DOLG — Po raznih poročilih se je zvedelo, da je 31. maja 1952 znašal viseči dolg italijanskega državnega zaklada 2.173 milijard 132 milijonov 969 tisoč 692 lir. V začetku finančnega leta 1951—52 je znašal viseči dolg 2.058 milijard 17 milijonov 463 tisoč 415 lir; dolg se je toreji v 11 mesecih povečal za več kot 115 milijard lir. TRGOVINSKI RAZGOVORI V BOVCU — V Bovcu so se sestali zastopniki trgovske zbornice (Camera del Commercio) Gorice in Vidma s predstavniki trgovinske delegacije Slovenije. Razpravljali so o reorganizaciji trgovine v okviru videmskega sporazuma, ker se je izkazalo, da so dosedanji predpisi in določila precej zastareli in ne odgovarjajo več sedanjemu stanju. Predvideno je, da se bodo v kratkem zopet sestali za nadaljevanje teh razgovorov. IZ NAŠIH VASI REZIJA ŠKODA ZARADI NEURJA — Pretekli teden je bila pri nas huda nevihta in je napravila mnogo škode na naših že itak siromašnih njivicah. Neurje je na večih krajih povzročilo tudi plazove, posebno na cesti, ki vodi iz Rezjute v Rezijo. Tu se je namreč utrgal velik plaz kamenja in peska in zasul vso cesto, da je bil prehod onemogočen za dva dni. Ker se pri nas trgajo večkrat plazovi in povzročajo velika škodo ter ovirajo promet, bi morale oblasti podvzeti potrebne ukrepe. V prvi vrsti bi bilo potrebno v takih krajih dobro pogozditi, da bi drevje zadrževalo vlago in kamenje. Kjer se da, bi se pa morali zgraditi močni obcestni nasipi in tako bi se preprečilo lahko dosti škode in nesreč, ki groze ob vsakem večjem nalivu. GRADNJA NOVEGA MOSTA — Ministrstvo za javna dela je določilo, da se bo v jeseni tega leta pričel graditi nov most čez hudournik imenovan Petnajsti potok. Ta most. je bil porušen v času zadnje svetovne vojne in po dolgih sedmih letih je bila vendar priznana ta vojna škoda in bo zato država nakazala potrebno vsoto denarja za obnovo mosta. Nov most bodo zgradili tudi v Belem potoku, kajti tudi ta je bil porušen med vojno. NEME Provedi torat za publike d j eia tu Benetkah e dodeliu našemu komunu dua milijona lir za nesti do konca d jelo, ki so ga začeli pred dvemi ljeti za narditi naš ofi-cih komunal. Takoviš ve šperamo, ki pred setemberjam čemč mjeti končno na(-reto to hišo. čERNEJA — Pretekli tjedan so pejali na hitroma tu špitau našega vaščana Danzul Antona, star 68 ljet, zavuj nesreče, ki ne mu se parpetila ta na djele. Stari Anton e djelu tu ronku oku vinjik tu Robu. Med djelom te mu se spodarsnilo pod nogami an takoviš e se ubogi mož zvalu dou po robu an se zlomu no nogo an več ran naredu. Mjedihi so povjedali, ki o bo muoru se zdraviti najmanj dua mjesca. AHTEN MALINA — Dne 18. luja, ob treh zjutraj ne jela honj domača fornaš za čou-čino, ki na je d’ i roprjetat dite Plazzogne iz Vidma. Tu tej uri, ki fornaš ne jela honj, to nje bo majednega blizu, koj ju-dje, ki no stoje tu hišah blizu fornaža, so sedovezali kar so plameni svjetili. Šobit so bli usi judje ovezani, ma te bo maso pozno zak’ no morita uasniti. Darvà, ki so ble eku fornaža an daske so že hor-jele an judje z mječi, ki so jim paršli pod roke njeso morii neč pomati, zak' honj e bi žej jeu velike proporejoni. Takoviš so subit klicali videmske pompjerje, ki so paršli tu Malino no uro potem an so ložli njih pompe tu djele an uasnili tuo, ki te šnje ostalo od fornaža. Dani, ki e naredu honj so zlo veliki, no djejo, ki Plazzogna e tarpù no škodo za približno dua milijona lir. SMART NAŠE VAŠCANKE — Ne umarla naša vaščanka Krast Amalija, stara 72 ljet. Par funeralju te bo dosti judi, zak' ranca ne ba ljepo poznana usjem naše okuolice. SUBID — Impresa Bertolissi iz Fojde ne tele dni končala djelo za narditi našo ejerku, ki ne ga bla začela žej pred tremi ljeti. Takoviš naši judje no majó odnje tà spek njih ejerku, ki so jo bli zažgali tu ueri nositelji »rimske kulture bimille-harje«. Tej, ki to je usjem znano, našo ejerku so jo bli fašisti zažgali za vsom našo vasjo Ijeta 1944. FOJDA PEDROŽA — Pretekli tjedan so muorli se podati pred videmski tribunal trije naši vaščani zavuj tegà, ki pretekli marč so jim obrjetli dan »mitra« an no pištolu an se zatekali blizu konfina. Takoviš njih imputacjon agravana še s tjem, ki so mislili jeti tu te drugi krej konfina. Impu-tadi so bli Kont Italo, Zanier Venusto an mladoletni Vinazza Geminiano, star komaj 15 ljet. Kont Italo e bi priznan od tribunal j a za krivega an so mu takoviš dali devet ljet paražona, medtjem, ki te druzje dua so bli puščeni liberi, zak’ nanje to nje blo prič, ki no bodita tuo zakrivili. PODRATA ■— Končno e konsej provin-cjal deliberču, ki naša vas na bodi odejep-ijena od Ahtna an priključena fojdskemu komunu. Takoviš, po sedam ljet, ki za tuole doseči smo se toukli, smo nazadnje otenili priti še mi tu krilo fojdskega komuna, tikeremu ve geografsko spadamo. So tjeli pa sedam ljet, zak’ no uzomita no dečizjon an tuole to nam jasno kaže kaj na je douga rimska burokracija. Lani smo bli skuaži zgubili šperanče, ma daržoč tardo an toukčč urata od naših poglavarjeu smo končno paršli do tele parve vitorje za zbujšanje našega živenja. Ce še za druge reči ve bomo usi unidi tardo daržali an do konca se toukli, čemč še reči oteniti. Anjelé ve muoramo se zbuditi za narditi domando, ki no nam tase kataj-ta. Naša vas na je na visocém, 680 nad morjam an ve muoramo plačuvati dnake tase tej tu plane. Tuole to nje jušto, zak’ to je dan lec, ki te vasi, ki no so visoké več koj 600 metre no maič dirit biti libere od plačuvanja predijalja. TAJPANA LAŽNIVI PROPAGANDISTI — To je več koj dan mjesac, ki po našim komune no krožijo govorice, ki Platišče, Poso id an Brezje no če biti priključene Jugoslaviji. Tuole to nje rjes an dan te parvih, ki on hodi oku te lažnice pravič, to je naš komunski sekretar, tikerega smo žej tekaj siti, ki če no ne nam pošjejo druzega, naši judje no boju muorli samo se lošti an ieti do prefeta, zak’ on odni tega človje-ka tas naše zemje. Te govorice so ble oku usjane za vida-ti kuo no judie pensajo an za usiati kon-fužjon med njemi. Segretarih, ki on mà interes konfužjon narditi te bi dan tjeh, ki e pravu tele lažnice. PLATIŠČE — Smart našega vaščana u Belgiji — Dua tjedna od tega ne paršla novica o hudi smarti našega vaščana Mo-deriano Italo. Ubogi nesrečnik je biu povožen od nekega automobila ob ejesti u cajtu kar se je vraču od djela. Zapušča svoje starše an brata. Ranci Moderjan je biu šu tu Belgijo pred petimi ljeti an tam je skuozi djelu tu minjeri brez de mu bi se kaj nardilo, usoda je tjela, de ga je smart zadela pru izven djela. Tela žalostna novica je hudo stresla usé naše ljudi, sa ranci Moderja-no je biu nimar dobar an usi so ga mjel radi. Družini izrekamo naše sožalje. PROSNID — Nje dugo od tega, de je umarla u čedadskim špitalu naša vaščanka Cenčič Amalija u 69 ljet starosti. Ranca Amalija je bla iz Robedišč an kar je bla mlada je poročila moža iz Prosnida, katerega je zgubila že pred 35. ljeti. Mož je namreč umrù kot sudat u prvi svje-touni uojski. Ranca Amalija je u svojim življenju pošteno živjela an je zredila an dobro uzgojila štjeri otroké. Na pogrebu je blo dost ljudi. VIŠKORŠA — Pred kratkim e umar tu naši vasi Blasutto žuan - Mikan, star 72 ljet, Ranci Žuan Mikan e bi nahlo zadet od smarti, ker, tej ki e povjedu mjedih, e bi zadet od paralize. Zvečer e ulehnu tu pastejo an se lamentou, ki na mu glava boli, ob 11 uri e žej umar. KUO NO ČAKAJO? — To je pet ljet, ki no obečuvajo, ki no nam če parpejati tu tim Dolenjim koncu vodu, ma fin do-nàs no njeso še prožeta nardili. Nejčemo se tekaj na dougo zgubljati, zak’ to je na rječ, ki smo že večkrat pisali. Koj čemo povjedati, ki te ura, ki no se ložita tu la-vu, ki mi smo štufi čakoč an piti prome-se. Voda, ki ve točimo tu Susce na nje pitna; tu njej ve obrenčemo usé umazanije: hnuoj, listje, miši an kače krepane. Tuole to je rat povjedano za pretendati, ki no nam nardita te akuedot. BRDO Proveditorat za djela tu Benetkah e pretekli tjedan dau vjedati našemu komunu, ki governo e štanejou dua milijona no pou lir za narditi dan muost ta na ejesti, ki od Tera na peje tu Beli potok an za inglerjati ejesto Centa-Ter. Djelo, če tele no njeso koj promese, to bi muor-lo začete prej koj jesen. NE ČE INJORANCO — Tej, ki to e usjem znano to e dosti naših otrok, ki no študjajo tu škuole slovejske od Gorice. Tele škuole so governative an so pod rau-no dipendenejo od proveditorada od škuol. Profesorji, ki no tu njej učijo so usi nominani od ministra od škuol tu Rime Teà o nejče kapiti naš ospuot, ki on djela propagando, ki težje otroci no študjajo tu neke škuole privane an on sili starše, zak’ no njih otroké ne pošijejta jih več. Mi ve nejčema na douzim pisati oré mez tuole, koj čemč povjedati našim judam, ki no ne poslušajta te propagande. Škuole tu Gorici sc governative an z diplomam, ki no boju otroci se ejtu uerbali no če morjeti učiti tu ejeli Italiji. To propagando no djelajo koj zavoj tega, ki taki judje no bi tjeli naše vasi vidati, ki no bodita simpri nazat za z njemi djela-ti tuo, ki to jim zdi. Zatuo ištrucjon na jim je ta na poti an za neč druzega. TER — Pretekli mjesac smo mjeli tu naši vasi no veliko segro. Naš vaščan pater Amadio Markjol e mču njega to parvo majšo dne 6. luja. Pater Amadio kar e mču 12 ljet so ga poslali študjat tu Turin an tačjš e se učiu 14 ljet. Kar e mču to parvo majšo e paršou še njega bra-tar, pre Giacinto, ki on je mišjonar tu Ameriki žej pet ljet. Anjelé no če dua brata stati še dan par tjednu tu naši vasi, potém pre Giacinto on če se uarniti tu Ameriko, pater Amadio pa on če jeti tu Afriko za mišjonarja. Buoh jim déj srenčo an zdravja. ZAVRH — Pretekle dvje nedeje ne ba naša vas vizitana od več judi iz Vidma an Trsta. Paršli so gledat naše ljepe jame. škoda, ki njesmo tu naši vasi ljeuše erganizani, zak’ par nas to nje alberge, drugač no bi tjeli hoditi usako ljeto dosti judi an takoviš naša vas na bi tjela mjeti več komereja. GORJANI FLAJPAN — Smo žej večkrat pisali ta na naš žornal kako to ja z našo vasjo, zavuj tega, ki autoritat na nejče se pru neč preokupati, ma ve se ne bomo stufali fin do, ki no ne boju odperli oči an se zauzeii za nam narditi ejesto, ki na nam déj muoč za morjeti voziti naše rou-bo tu Cento, zak' smo štufi nositi simpii ta na harbtu. Tu dosti druzih krajah no djelajo ejeste, ki no ne boju sarvijale pru neč judem, kle par nas pa governo on nejče se pohoniti za nam štanejati no mar soute. Al’ ve njesmo še mi judje tej te druži? Kuo no čakajo, ki ve se uzomi-mo an pojmo kako protešto djelat za mjeti kej. Mi Flajpanjeni smo kopani še tuo narditi an če to bo bizunjo čemč jeti še do De Gasperia za prositi naše di-rite. ŠT. LENART U zvezi s procesom, ki| ga je irmi »Corriere della Sera« an »Messaggero Veneto« zavoj tegà, ki so žalili našega famo-štra častitega gospuoda Kračina, je ta dau tisku za publikat tole dikjaracjon, ki mi smo prepisali, zak’ boju vjedli usi naši judje, ki prebirajo Matajur, kuo laška štampa laže. Tista dikjaracjon pravi: De gospuod Kračina je nazaj umaknu tisto denunejo pruot tistim žornalom za dobruoto nardit nadškofu iz Vidma, ker ga je večkrat prosu ustmeno an pismeno, de naj nazaj umakne za pokazat ljudem, de je trjeba odpustit za venčo dobruoto v j ere; de je nazaj umaknu tisto denunejo, zak’ so ga prosil »Corriere della Sera« an »Messaggero Veneto« ; an tuo kar so kriuci se prepričal politične an duhouni-ške poštenosti gospuoda Kračine an kar so tista dva žornala se na svoje ramena zauzela usé stroške od procesa. KROSTOVJE — Pred kratkim je par-šu iz Rajbla, kjer je djelu u tiste minje-re, naš vaščan Skaunik Umbert. Skauni-ku je boljela močno glava, zak’ tu minjeri u cajtu kar je djelu je drug djeluc pomotoma obarnù pruot njemu pištolu za jame djelat an takuo ga je zadeu an močan pih u glavu. Skaunik je poUé povjedu mjedihu, kuo je bluo a tel ga nje téu priznat, zak’ je jau, de tuo morebit, de je paršlč samo. Takuo ubogi Skaunik muo-ra sadà na svojim duomu an na svoje Stroške se zdravit za udarec, ki ga je ta na djele ušafu, ker slkuracjon mu nejče priznat za udarec, ki ga je ta na djele ušafu. Ubogi djeluc, ki ima družino za uzdržat je usak dan slabši z zdravjam an naš domači mjedih je povjedu, de mu se je vlšno kajšna žila utargala u glav. NAŠI DJELUCI GREDO U AVSTRA- LIJO — Pretekli tjedan se je na kamune zapisalo 13 djelucu našega kamuna za jeti na djelo u Avstralijo, kjer jih buodo zaposlil’ u minjere željeza. Djelu.ci so usi mladi puobje an na viziti, ki so jo nardi! u Vidme so jih usé za dobré nardi!. Njih kontrat jih obvezuje, de muorajo u Avstraliji bit tri lieta, zaslužek bo 80 taužent lir na mjesac. Stroške za se pejat do Avstralije jih bo uzdaržala sama minjera, ki jih bo zaposlila. Od svojega duoma buodo odšli že drug tjedan. Mladim puo-bam želimo puno sreče an zdravja an jim parporočamo, de naj ne pozabijo svo1 duom. GRMEK DOLENJE BRDO — Preteklo sobotu se je ožemi naš vaščan Mirinič Jožef - Ur-šeu. Ožemi je Virgilijo Jelino - Naudarni-kovo iz Plataca, Novoporočencama želimo puno sreče an vesejà. LJESA — Iz žornalah smo zvjedli, eje so u vič krajah dal sude za postrojit ejer-kve, a zastonj smo gledal’ ime Iješke fare. Ka so nas pozabil’? Al’ ne vjedo, de naš zvonik je za postrojit an če se ne bo hitro začelo djelat’ je u nevarnosti, de se bo porušiu? DREKA PETARNEL — Spot naj jim je odgovornim možem našega kamuna, de samuo naša vas u dreškim kamune njema par-pejene pitne vodé. U starim korite ne teče vodà že od 20 mjescu an naš ljudje muorajo deleč hodit po njč. Lansko ljeto kar so po vaseh dreškega kamuna vodo pejal smo tud mi Petarneljčani nardil prošnjo za de nam jo parpejejo, sa nje kot 900 metru deleč od naše vasi takšan dobar studenac, ki naši vasi bi ne smjela nikdar voda manjkati. Od dne, ki smo tisto prošnjo nardil nam nje še paršla nobedna novica, de bi nas arzveselila za kar se tiče vodé. Duo vje u kakšnim piču cficiha od Genio Civile u Vidmu leži naša prošnja. Višno so se tisti gospuodi po-, zabli na njo an zatuo bi bluo pru, de bi naš kamunski možje se zganili od luoma za vidat kuo je s tisto rečjo. Sa so bli kličeni na tisto mjesto za naše interese branit, ne pa za jih jest. Kuo bi bluo do-brč de bi tiste karte, ki nam j in pošilja ežatorija an ki nam vabijo plačevat take velike dajatve na ratingo naše buoge zemlje, kar zaspale kot spijo naše prošnje za vodo parpejat. če bi bluo takuo, potlé bi lahko sami mogli parpejat u našo vas vodo brez prosit obednega pomoči, zak’ sudi, ki jih ežatoriji usako ljeto dajemo so zadost za nardit tuo kar naša vas potrebuje. SREDNJE Pisal smo že ankrat, pišemo tud’ sadà an bojimo se, de bomo muorli še pisat za zbudit an stuort pregledat ministrstvo za puošto, de u našim kamune nje poštnega oficiha an zatuo ga je trjeba gor postavit. Dol po Furlaniji so postavli posjerode poštne oficihe, tud’ po majhanih vasicah, ne vjerjemo, de naš kamun, ki imà skoraj dva taužent ljudi, ne bi imu pravico mjet svoj puoštni oficih. Za tuole mjet je trjeba, de naš kamunski možje ne spijo. .Se muorajo kaj več interesirat, zak’ tisti, ki so u Rime ne vjedč an ne muorejo vje-dat telega stanja, če nje nobednega, ki jih opozori. Opozorit muorajo pa domačini, tisti domačini, ki majó kamunsko bruzdó u rokàh. Ca tega ne znaio nardit je buojš, de grejo darmi, zak’ ne neč vaja bit kamunski mož samo po imenu. Taki kamunski možje so usi. Se nje trjeba pru neč bat kar gre za udobit potrjebe svojega ljudstva an tisti, ki so bli kličeni za kamunsko bruzdo dar žat, muorejo se lepuo zapomnit, de dok buodo u Srednjem stal, nobedan jim ne parnese neč. AL JIH NJE SRAM? — Usjem je znano, de po naših vaseh okuol ponašajo en žornal, ki na parvi strani stuor vidat, de je žornal Nadiške doline, u resnic pa nje druzega kot sin tistega fašističnega lista, ki izhaja tu Vidme. Tist listič je pred kratkim pisu pruot našemu duhouniku, ospuodu Blazutiču, zak’ je u priliki prve maše našega vaščana gospucda Krizetiča klicu misjor.arja Vidmarja iz Gorice, de bi nam napravu slovensko pridgu. Poslušajta kaj piše tist žornal: pravi, de gospuod Vidmar je pridgu u adnim jeziku, ki par r.às ga nobedan zastop. Sadà naj sami ljudje sodijo, če jezik s tikerim je guoriu nam gospuod Vidmar mi ga njesmo zastopil. PODBONESEC Ljetos je tuča nardila tu našim kamune zlo škode. Dosti kmetu je injelo po-punoma uničene njih pardjelke an takuo te jih zagnalo še več u buoštvo, sa par nas so rjedke kmetuške družine, de par-djelajo za ejelo ljeto živeža. Takuo teli ubogi ljudje potle, ki so ejelo ljeto dje-lal’ za se malo pulente pardjelat, sadà ne vjedó kaj naj bi napravli. Poškodovani kmeti so se troštal, de jim bo governo ki pomagu, sa nimar pravijo, de naš ljudje stoje narbuj par sarcu rimskim trebušnjakom. Pa nje bluo takuo. Medtjem, ki po druzih krajah Furlanije governo je razdeliu poškodovanim kmetom nekaj pomoči, za naš kamun še spomnu se nje. Za naše ljudi vaja nimar tista pjesem: za italijansko nacionalistično propagando mi smo »italianissimi«, za nam prit na pomuoč pa nas ne štejejo več niti za Italijane, zak’ Italijanom kjek pomagajo, nas pa samo terjajo. LAZE — Končno so se spomnili tud na našo vas. Pred kratkim je minister od djela dau viedat, de je governo dodeliu 200 taužent lir za postrojit naše župnišče. Troštamo se, de tisti sudi ne boju dugo cajta se vozil od Rima do Laz, zak’ naše župnišče je nujno potrjebno postro-jila. če se bo čakalo drugo zimo ne vje-mó, če bo ostalo še po koncu kadar zapade sneh. LANDAR — Troštamo se, de naš famo-šter se na bo jeziu, če sadà pišemo na »Matajur« adnó ljepo novico od naše v a-? si, novica za katjero naši ljudje, posebno siromaki, se boju zlo razveselil. Povjedat muoramo, de rimski governo je dodeliu naši fari pou milijona lir, za jih razdelit družinam, ki so u buoštvu. Sudi so bli dani našemu famoštru an njemu je bla dana tudi naloga za jih razdelit. Ljudje l&r.darske fare se zlo zahvaljujejo za tist Ion, siromaki pa čakajo de naj se hitro razdelijo sudi, zak’ so zlo potrjebni. BRIŠČE — U kratkim cajtu se to za-čeu strojit naš britof. Za tisto djelo je blo dodeljenih 150 taužent lir. MARSIN — Pretekli tjedan so se u nar ši vasi godile dve nesreči dvema otrokoma. Juretič Remo je biu zlo hudo oklafl od ps a u nogo. Triljetni Maršeu Angel se je pa s glažom r.os urjezu. Oba dva puob-ča sta muorla iti h mjedihu: se zdravit. SV. PETER SLOVENOV GORENJI BARNAS — U četartak 17. luja je brau svojo parvo mašo gospuod Petričič Lovrenc iz naše vasi na Sv. Vi-šarjah u Kanalski dolini. U naši vasi pa je péu slovesno mašo u nedejo 20. luja. Gospuod Lovrenc Petričič se je rodiu dne 23. marca 1927 u naši vasi. U ljudsko šuolo je hodu u Tarpač par Sovodnjah. Ljeta 1938 je s pomočjo gospuoda Kračine, ki je biu tisti cajt naš duhovnik, biu sprejet u srednjo šuolo u Vidmu. Kar je konču srednje šuole je stopu u videmsko semenišče, kjer je biu edini slovenski se-minarist naše dažele. Zavoj političnega preganjanja je muoru zapustit videmsko semenišče an zatuo je šu na Koroško U Avstrijo, kjer je konču študije na krškem semenišču an je biu konsakran za duhou-nika 13. luja. Castitamo našemu mlademu duhovniku an želimo puno sreče. Troštar mo se tudi, de mu bo preča dano mjesto za duhounika u kakšni duhouniji Beneške Slovenije. lllllllliiitiiiiilllllllllllltlllllllltllllllllllllllllliiiiiiiiiiiiiiiiiiilll POŠTA TOMAZETIč J. — Belgija — Ce SO starši vaše žene samo obljubljali, da vam izroče posestvo, ker ste jim pošiljali iz Belgije svoje prihranke, niste pa glede tega sklenili z njimi nikake pogodbe, lahko zahtevate od njih samo vrnite? vašega denarja, ne pa izročitev posestva- ŠPEKONJA I. — Nadiška dolina če niste sklenili z vašim sosedom nikak® potodbe, na podlagi katere bi lahko ver zil po vašem dvorišču, mu lahko to ved' no prepoveste. Ne moretei pa prepovedo' ti, če se poslužuje vašega zemljišča nad trideset let, ne da bi mu vi zabra' nievali. Lahko mu zagradite pot ali s® pa zmenita, da vam bo plačal primeri10 odškodnino za nadaljno uporabo poti. Kako Ivan Klodič opisuje beneške Slovence dl&SL &OACL ìicl 6U.oAo.do MARKO REDELONOHI ......... m'.................. »Borite se še dalje in širite plamen upora po vsej Beneški Sloveniji, da bo svobodna, to je vaša naloga" so bile njegove zadnje besede Bilo je ob zori dne 5. maja 1944, ko so Nemci s pomočjo jutranje megle in izdajstva iznenada napadli malo partizansko enoto, ki je taborila na malem griču kraj gozda nad Breginjem. Ceta je štela skupno s terenskimi aktivisti 9 mož z rekonvalescentom narodnim herojem Rede-longhijem-Markom vred. Ta je bil v ve- MARKO REDELONGHI liki borbi za Robediščami ranjen v nogo in je hodil ob bergljah. Naša naloga je bila pomagati mu, da ozdravi in obenem zbirati nove borca za NOV. Jutranja straža nas obvesti, da se sliši od Breginja šum, podoben gibanju vojaške enote. Mirko hitro pošlje dve izvidnici: močnejšo v smeri Breginja, in dvočlansko v nasprotno smer z nalogo, naj zaščitijo taborišče. Patroli sta skoraj neslišno hušknili kot senci v jutranji mrak. Pri Marku sva ostala dva borca in aktivist Slavko. Marko je z vehko srčnostjo izvedel kot komandant II. bataljona Beneškega odreda številne akcije ob Pontebski železnici, v Soški in Nadiški dolini z nenadnimi napadi na sovražne postojanke in pr ometne zveze ter na vojaške transporte sovražnika na tem važnem prometnem vozlišču. Ta bataljon je postal strah in trepet sovražnika, ki mu je vzdel naziv »SS bandit bataljon«. Kjer se je pojavil beneški heroj, doma iz Zapotoka pri Podbonescu v Nadiški dolini, s svojo edi-nico, je bil sovražnik tepen in je utrpel občutne izgube. Tako je bilo tudi sredi meseca marca 1944, ko je peljal malo partizansko edini-co v napad na sovražno letališče Belvedere, ki leži v neposredni bližini furlanske prestolnice Videm (Udine). Načrt so izdelali na štabu bataljona, v koči ovčarja Breginjca nedaleč od tam, kjer izpod zelenega Stola privre na dan Nadiža. Mrak je legel na zemljo, ko je enota prekoračila to gorsko reko, skoraj neslišno je stopala skozi beneško vasico Brezje onkraj Začeti hočem z gorami in govoril bom predvsem o Beneški Sloveniji (Slaviš Friulana). Imenuje se Slovenija, ker njeni prebivalci govorijo staro slovenščino, pomešano z nekaterimi furlanskimi bese-» dami, ima pa vzdevek beneška, ker je že od leta 545 dalje tvorila del Furlanije, odnosno Benečije. V Beneški Sloveniji je stala utrdba pri Landarju, ki je imela svoje utrjene stolpe pri Bijači, pa sta tudi obe znameniti dolini Sv. Petra Slove-rov in Št. Lenarta, katere so spadale zaporedoma pod oblast Ogleja, Benetk, Francije in Avstrije, ter so imele skoraj celo tisočletje svojo samoupravo z lastnim parlamentom, s soseskami (vicinie), sodišči ali bankami. Prebivalci so bili prosti vseh davkov a edino obvezo, da so čuvali svoje meje in dajali vladam, katerim so bili podložni (in ki so jih vedno imenovale svoje najzvestejše podložnike) določen kontingent vojakov. Ne bom raziskoval, kakšni so bili vzroki tako dolge samovlade, kako so lahko zadostovali v Vsem in skozi tako dolgo dobo samim sebi, sredi tolikih interesnih sporov ter Nadiže. Dolga in naporna je bila r.ot. Berci pa niso občutili utrujenosti, prevevala jih je le ena misel: »Akcija nam bo uspela, ker nas vodi naš komandant Marko.« Tako so se neslišno približali letališču. Mesto Videm je spalo. Le v bližnjem vojaškem baru pri letališču so se nemški oficirji ob zvokih godbe zabavali z italijanskimi dekleti. Ne dolgo! Naši bombaši, ki so se neslišno priplazili do bara, so napravili konec njihovemu veselju — niti eden oficir ni ostal pri življenju. Prav tako je bila uničena tudi postojanka na letališču. V istem času pa je druga skupina zažgala skladišče bencina in muni-cije ter 9 letal, med njimi tri bombnike. Izgub nismo imeli nobenih, ie eden je bil lažje ranjen v levo lice. Za ta smeli podvig je štab IX. korpusa NOV in POJ izrekel II. beneškemu bataljonu priznanje in pohvalo. O teh junaških dejanjih hrabrega borca Beneške Slovenije, ki smo ga spoštovali vsi borci in vsi domoljubi Slovenci iz Beneške Slovenije, je tudi sam premišljeval, ko smo čakali, da se vrnejo izvidnice. Tišino so motile s svojim žgolenjem Je ptice; od časa do časa je zaskovikala sova. Nikdar nisem verjel v vraže, toda ta mučna tišina, se mi je kot mora vlegla na srce. Nisem mogel premagati zle slutnje. Postal sem molčeč in zamišljen. »Kaj pa ti,« pravi Marko in se nasmeje, »se morda bojiš sove,« in pri tem pokaže vrsto belih zob. »Ne, odvrnem, zdi se mi, da bi bilo dobro, da bi se pomaknili globlje v gozd, kjer bi bilo bolj varno zate, ki še nisi tako trden v nogah.« Spet se posmeje in pravi: »Saj smo oboroženi z brzostrelko, z dvema puškama in jaz imam tole,« pokaže nabito pištolo, »s to pode-rem še marsikakega Nemca.« »V skrajni sili pa prihranim poslednjo kroglo zase, živ jim ne pridem v pest.« In končno pokaže še na bergljo, ob kateri je hodil »tudi s to lahko premlatim kakšnega « V tem se vrne s krajšega izvidniškega pohoda tudi aktivist Slavko in pravi, da se v tej vražji megli nič ne vidi, da pa ni slišal ničesar sumljivega. V tem se je zdanilo in megla se je pričela redčiti. Iznenada zasije bledo rdeča luč in raketa pade v bližino našega šotora, od katerega smo se bili zaradi varnosti umaknili nekaj sto metrov vstran, istočasno zaregla-jo krog nas Šarci in brzostrelke. Bili smo obkoljeni. V srditi borbi je padel kot prvi borec Jušto, ki je s puško pobil sovražnika. V tej situaciji skočimo k Marku, da mu pomoremo k umiku — skozi vrzel proti Ponte Vittoriu, kjer še ni bil strnjen cbroč. Krog nas se je vršila borba v obliki stisnjene podkve. »Ne,« odločno odvrne, »s tem lahko pogubita sebe in mene. Borite se še dalje in širite plamen upora po vsej Beneški Sloveniji, da bo križanja narodov in vlad, ne bom se vprašal zakaj pri pr eiskavi o kmečki posesti te dežele ni niti z besedico omenjen okraj Sv. Petra Slovenov; govoriti hočem samo o položaju posesti v Beneški Sloveniji na splošno, kakor o ostali Furlaniji, po programu kongresa za socialne študije, ki se je vršil v Padovi. Beneška Slovenija šteje okrog 36.646 prebivalcev, kateri so posejani po gričevju, dolinah in gorah Julijskega predgorja vse tja do meje; zemljiška posest je vse do danes zelo razdrobljena tako, da nimamo niti enega veleposestnika. Vsaka, pa tudi najbolj ubožna družina, ima svojo hišico in košček zemlje, ki obsega mnogokrat komaj nekaj arov. Dovolj je, če povem, da je n. pr. posest v okraju Sv. Petra Slovenov, ki tvori glavni del tiste Beneške Slovenije, o kateri nameravamo govoriti, tako razdeljena in razdrobljena, da često nosi en oral zemlje po 70 in tudi 80 parcelnih številk. Vsekakor, da bomo bolje predočili dejansko stanje, navajamo statistične podatke od 1. septembra 1895, po katerih je svobodna, to je vaša naloga.« V ogorčeni borbi med dežjem krogel je omahnil junaški borec, ki je kot znak grožnje še vedno tiščal kadečo se pištolo, ko je izstrelil zadnji naboj. Tudi nas je prevzela ista misel: sovražnik nas ne sme dobiti živih v pest. Proboj se nama je posrečil. Njegovo oporoko smo si vzeli k srcu in postali vsi aktivisti v Beneški Sloveniji. Hude borbe so trajale še leto dni. Na dan 30. aprila so se beneški slovenski partizani skupna s primorskimi borili že pri Čedadu in Tarčentu in se pomikali proti Vidmu. Prvi maj so slavili sredi zadnje bitke za svobodo. Ljudstvo iz Beneške Slovenije in Primorske, tlačeno skozi stoletja pod tujim jarmom je s svojo borbo dokazalo, da je enakovredno drugim. — J. P. — V vsaki izmed štirih rezijanskih vasi praznujejo svoj poseben cerkven praznik in sicer: sv, Jurija, sv. Florjana, sv. Vida in sv. Karla. Nekoč so na praznik sv. Jurija nosili lesen kip tega svetnika na visokem podstavku, okrašenega s cvetjem in trakovi, po vseh vaseh : od Bele so ga po maši prenesli v Njivo, nato v Osojane in v Stol-bico, kjer so morali prebivalci vsem ponuditi vina. Nato so spravili kip v cerkev in zvečer ob luči prižganih suhih vej so se vsi skupaj vrnili s kipom v Belo: in tam nadaljevali s pojedino in popivanjem do Bal ti vjedala Marica Bal tl vjédala Marica Bal ti vjédala Ijepa hči, Tóu moj sdrcu je na špica Močno zate me boli. Bal ti vjédala Marica Kaj mi u lave šopota, Samo zate ma čičica To mi sarce klopotd. Bal ti vjédala Marica Kaj dobruóte ja ti čem, U stani, ustanì ma čičica Ja te čakam, pojdi u6n. Bal ti vjédala Marica Kaj se njivan od tebé, Ti bom povjedu tu no ùho Kar ti prideš ta h mené. — Viži škurjan — v okraju Sv. Peter Slovenov na površini 161.551,160 ha, kar 71.281 parcelnih številk, vštevši hiše in vrtove. Navedene podatke sem dobil pri agenciji v Čedadu dne 1. avgusta 1896. Te parcele so last 8.452 posestnikov, ki so takole razdeljeni po posameznih občinah in vaseh: Parcelno Občine in vasi številke Občina Sv. Peter Slov. 4847 Vas Pont jak 4835 Občina št. Lenart 4835 Vas Kravar 5431 Občina Ronac 3310 Vas Mersin 2560 Občina Grmek 3362 Vas Kostne 6723 Občina Dreka 11577 Občina Srednje 5706 Vas Trbilj 2249 Občina Sovodnjt 2658 Vas Brezje 4544 Vas Cepletišče 1649 Občina Tarčet 4579 Vas Bodrin 375 Vas črni vrh 21640 Vas Erbeč 1712 Skupaj 171291 Slovenci so ubogi toda zmerni in delavni. Vsaka družina ima svoje majhno polje, ki ga obdeluje ročno in pri tem ne Studi niti s trudom niti z znojem. V gorah so si prebivalci ustvarili svoje polje sredi skalovja, kjer so zemljo očistili, Za revijo »Le cento città d’Italia«, je napisal Ivan Klodič zanimiv opis prebivalstva Beneške Slovenije. V poglavju, kjer je v tej reviji opisan Čedad, najdemo tudi zanimiv opis okraja Sv. Petra Slovenov in njegovih prebivalcev. Ker je av* tor zelo cenjen in je naš rojak, smatramo za umestno, da navedemo nekaj odlomkov tega njegovega spisa. Potem ko je napravil zemljepisni oris tega predela z vsemi svojimi podrobnostmi, takole piše Ivan Klodič o njegovih prebivalcih: »Vsi so slovenskega porekla in govore nek jezik — narečje, ki ni izgubil svoje temeljne ljubkosti in izrazitosti....« Okraj Sv. Petra Slovenov nam nudi podobo slikovite in raznovrstne pokrajine. Kostanjevi in drugi gozdovi zasen-čujejo nižja zapadna pobočja gora in gričev, katerih višji predeli in vrhovi sc po- polnoči. Ob tej uri so zapeli versko pesem v čast sv. Juriju in se potem razšli na svoje domove. Nekaj podobnega se je delalo tudi za praznik sv. Vida (15. junij) in med drugim so spletali tudi bršljano-ve vence (tarpytyka). Ti običaji so sedaj popolnoma izginili. O priliki rojstev, porok in pogrebov so bili tudi v navadi posebni obredi. Sedaj ni ostalo več ničesar, razen navade, da spečejo bel kruh (»pogač«). Ob glavnih cerkvenih praznikih je / navadi tudi semenj in ljudski sprehod (»misa«). Ob takih prilikah se mnogo Rezijanov, ki živijo v inozemstvu vrne domov na obisk k svojcem. Najbolj znan je praznik Marijinega Vnebovzetja (15. avgusta), ki ga imenujejo tudi »Šmarna misa«; z manjšo slovesnostjo se praznuje rojstvo (8. sept.), ki ga imenujejo »Mala misa«; ta se praznuje zlasti v Stolbici. ogradili, izravnali. Kjer ne pridelajo dovolj žita, pridelujejo dovolj kostanja in sadja, hruške, jabolka, češplje in ponekod celo grozdje. Za sadjem so njihov najvažnejši pridelek drva, ki jih prodajajo v Videm, Čedad in okolico, ter seno, s katerim krmijo svoje majhne krave, ki jim dajejo precej mleka in masla. Gospodinje prodajo del masla in kupijo za izkupiček sol, petrolej in obleko, gospodar prodaja drva in sadje ter opravi večje nakupe in kriti s cvetočimi travniki, medtem ko se na pobočjih, ki so obrnjeni proti jugu, prideluje žito, vino in sadje. Bistri izviri čiste vode poživljajo in namakajo zemljo. Hribi in doline so posejani z vasicami in hišami. Tu ni ne gospodarjev, r.e kolonov. čeprav ubožna, ima vsaka družina nekaj posestva in živi od pridelkov svojega polja in od dnine pri bolj premožnih. Odkriti in patriarhalni so običaji: mnogo preprostosti, mnogo zaupanja. Zelo velika je privrženost in ljubezen do zemlje, za katero se zelo potegujejo. Gosta sprejmejo z največjo prisrčnostjo: hiša, klet, kašča lahko rečemo, da so brez vrat, ali pa se vrata ne zapirajo, ampak samo priprejo. Petje, glasba in ples imajo zelo velik upliv na to prebivalstvo, ki ima zelo dovzetno domišljijo ter je obenem močne, toda elastične in občutljive konstitucije; njihov jezik je bogat, harmoničen, izredno plastičen in pripraven za izražanje in izklesanje največjih strasti kot najlepših občutkov.« Švicarski pisatelj obiskal Beneško Slovenijo Zvedeli smo, da je L. Schmid, ugledni švicarski pisatelj, nedavno obiskal Beneško Slovenijo in je o njej in njenih prebivalcih napisal zanimiv članek v nekem švicarskem listu pod naslovom »De-mokratische Paradoxen an der Ostgren-ze Italie ns« - Demokratična protislovja pa vzhodnih mejah Italije. Ob priliki obiska v Beneško Slovenijo, se je pisatelj prepričal na lastne oči v kakšnih razmerah živi naše ljudstvo. PABERKI Poslanec Veghezzi je že leta 1868 predlagal v rimskem parlamentu, naj bi ustanovili stolice za slovanske jezike in v raznih svojih spisih je prikazal velikansko korist, ki bi jo imeli od tega študija. preskrbi tudi prašiča, če mu ostane dovolj denarja od davkov. Da bomo razumeli, kako zelo obremenjujejo davki ubogo posest v Beneški Sloveniji in kako je zaželjena in potrebna davčna olajšava, ki jo je obljubil minister Luzzatti za majhno posest, naj tu spodaj navedem razpredelnico, ki sem jo lahko dobil iz poročila, poslanega od posameznih občin na videmsko prefekturo dne i. septembra 1895: OKRAJ SV. PETRA SLOVENOV Občina Fcročiio posameznih Podatki davčnih uradov iz Sv. Petra in St. Lenarta županstev prefekturi brez občinske posesti Prebivalstvo Površina v ha Davki Posesntiki Sv. Peter Slovenov 3625 2269.1580 32848.99 1654 Tarčet 2107 2971.0000 12987.21 1073 Sovodnje 2202 2139.9500 10780.70 943 Ronac 1800 1711.3450 8036.03 844 št. Lenart 2800 2308.6860 15471.50 1421 Grmek 178u 1569.1150 10256.77 879 Srednje 1893 1903.0500 8738.64 969 Dreka 1970 1282.8120 7999.27 666 Skupaj 13177 16155.1160 107119.11 8452 Ti podatki sami zase so že dovolj zgovorni. Teda pustimo davke in povrnimo se k stvari. Zgoraj navedeni pridelki se pridobivajo po dolinah in pobočjih do višine, do katere uspeva kostanj in sadno drevje. Na hribovju pri Fojdi, Praprotnem in Nemah pa racionelno in a najboljšim uspehom gojijo trte, ki dajejo izborna in izbrana vina. Bolj visoko v Teru, Prosni-du, Podrati, na Brezjah, v Mersinu, Dreki pa živijo skoraj izključno od živinoreje. Tu pa ni sirarn in urejenih planšarij, ampak se sporazumno združi nekaj družin in vsaka pošlje po dve ali tri osebe iz svoje hiše za potreba pri paši in za mlekarno v poletnem času. DON EUGENIO BLANCHINI: Kmečka posest v Beneški Sloveniji Iz monografije «Kmeòka posest v italijanski Furlaniji in njene gospodarske in socialne potrebe» - Videni, Tiskarna Patronate 1898 niiiiiiiiiiiiitiii imiii im ii n 1111111 m 1111 m um i iiMiiiii milil iiitlililill ititi'1 m 11111111111111111111111 il il 11 lil 11 lil im li l: O ljudskih praznikih v Reziji RAVENCA V REZIJANSKI DOLINI Stran I * MATAJUR« Štev. 46 ZA NAŠE DELO Djefo na njiuah Ta nizki fižou je trjeba poruvat preča ko je stročje (kozule) zadost zdrjelo an tuo poznamo po tjem, de porjavi stročje an se posuši, če tistega djela ne napravimo u ta pravim cajtu se strok odpré an fižou se zgubi. Kar je fižou popunoma suh (sušimo ga par soncu) ga omlatirno. Visoki fižou se potarga na njivi al’ pa se ga zruje s prjetlami vred an se ga potarga par hiši. Stročje visokega fižola je trjeba zlo dobro posušit, de se ga potlé buj lahko lušči z rokami. na, ki djela po puojah an ki muora par veliki horkuoti težkuo ulačit. Kar je živina zadeta od sončarice postane nemjer-na, razdražena, zobé stiska an z njemi škriplja, spade na tla an dostikrat hitro pogine. Živini pa tud ji pride paraliza od preveč hude horkuote, če je preveč soparno, če je dugo cajta žejna al če je preveč trudna. Če ušafa živina sončarico an ne pogine preča muorate z njo takuole nar- dit : najprej muorate bouno živine dat u sjenco al' na hladn. prastor an jo polivat s hladno an ne preveč marzio vodo TJ usta ji ulijemo malo vina a! žganja. Kar se konj al krava malo buojš počutijo jim dejta za pit hladne vode, prasetam pa malo kislega mljeka če ušafa sončarico. Nar-bujš pa je, de varjemo živino pred sončarico. de kadar ie zlo horKuo j«; ne puščamo par soncu, zak’ ta boljezen lahko parnese živini hitro smart. iiiiiiniii n n 111 it il i iiMiiiiiiniiin 11 iiiiiiii 11111 iriiiiiiiiiiiin 111 iim 1111111111 mi mm n 11 n umnim • t ! • V Uničujmo fižolarja (Sadà je narbujši cajt) Lansko ljeto je fižolar nardiu dosti škode po naših krajah an po nekatjerih vaseh je uniču ves pardjelek. De bomo se rešil tistega škodliuca ga je trjeba uničevat že sadà kadar je u stročju. Ker fižolar živi an se razmnožuje ejelo ljeto u fižolu, u skrambah, a mjeseca avošta zleti na njive, kjer zleže jajca u frišnem fižolu je trjeba gledat, de dobró očedimo prastore, kjer je biu lansko ljeto spravljen fižou. Če imamo še kaj fižola od lanskega ljeta ga muoramo spravit u zlo gost žakej an dobró zavezat, de fižolar ne bo mogu ven. Skrambe kjer smo fižou sušil je trjeba tud dobro očedit, de ne ostane kajšan fižou, ki ima notar fižolarja, zak’ iz enega fižolarja pride lahko potle na stuotine tistih škodliucou. Narbujš je, de se očistijo usi prostori kjer je biu fižou s zolfovimi pr eparati, ki jih lahko kupite u usaki agrarji. Djelo u sadounjaku Mjesca avošta zdrejejo ta zguodne jabu-k.a an hruške. Obrat jih je trjeba par dni prej ko so popunoma zdreli, de se ta-kuo buj dougo cajta skranijo. Par objera-nju je trjeba gledat, de se ne rani drevja, kjer raste sad, zak’ to bi lahko škodovalo pardjelku druzega ljeta. Kar je sadje obrano je trjeba porjezat suhe veje če so na drevju, zak’ tiste se sadà ljeuš vidijo kot pa potlé kadar je drevje brez listja. Mlademu sadnemu drevju je trjeba na-glihat varhé an jih parvezat h količu. Drevje, ki ima dost sadja je trjeba pod-prjet. Z gnojnico ne stuojmo več gnojft, de ne silimo drevja na jeseni, de bi ra-stu. Parpravimo že sadà potrjebne lestve (lesnice), obirače an koSé za objerat sadje. Pregledat je trjeba precjepleno drevje an parvezat poganke. Avošta je narbujši cajt za okuliranje useh suort sadnega drevja. Sončarica par živini Če je živina dugo cajta na hudem soncu lahko ušafa sončarico takuo kakor človek. Največkrat ušafa tisto boljezen živi- Zivu je tu adnim mjeste gospuod Jožef. Biu je že star an je imù puno soudu, ki jih je zaslužu tu njegà življenje. Druzega nje mislu, ku dobró jest an pit. Biu je pa takuo fin, de obedan oštjer ga nje méu zadovolit an kadar je jedu dvakrat tu ad ni oštariji se nje več todele vamù. Oštjerjam se je tuole zlo huduo zdjelo an radi so tjel usi, de bi ga ne zgubil, zak’ Jožef je lepuo plačavu. Pa ka so muorli nardit, ko se nje ankul kontentù. En dan o pùdan, gospuod Jožef gre tu adnó oštarijo. Oštjer se zbliža an mu pra-ša ki želi, Jožef, ki ta dan ni imù dobré voje mu odgovori: »Ka vam bom kuazu, parnesitemi kar čjetč, sa usednó ne bo dobró takuo, ki jest želejem.« Natuo oštjer mu parnese dobró kuhnjo. Jožef jo pokusi an par žlic, potlé jo kar pusti na miz. Oštjer, ki je tuole vidu se nazaj par-bliža an po v j e gospuodu, de če ne mara kuhnje, mu pa parnese takuo fino mesuo, ki ga je speku ta dan, ki ga bo jedu brez druzega. Jožef še odguoriu mu nje, je kar stisnu ramana an dau zastopit, de naj ga parnese. Preča je parSló mesuo na mi- Kopunjenje je zlo važno za gospodarstvo, zatuo bi se muorale tud’ naše gospodinje interesirat za se tuo naučit. Mesuo cd kopunou je zlo okusno an mastno an njema žil kakor petelinovo mesuo, potlé pa se tud’ buj zdebeleje kopun an u časih, če je dobré rase lahko pride kar štjer do pet kil. Ta pravi cajt za kopunit je takrat kar petelinček zač né hodit za kokoši. Petelinček muoia bit težak najmanj pu kila an ne več kot en kil, star naj bo tri do štjer mjesce. Par tisti starosti je u časih težkuo vjedat al’ je petelin al kokoška, zak’ nje-majo še razvita krešte an zatuo je trjeba dobró gledat, de zberemo zarjes petelinčka. Prej ko se kopuni je trjeba petelina zaprjet za 24 do 36 ur an mu ne dajat neč za jest an neč za pit. Takrat se spraznijo čreva takuo, de je u trebuhu več prasto-ra an buj lahko otipamo jajčka. Za kopunit muoramo pnrpravit ostar nuož, katjerega pred operacijo dižifetamo an s tistim prerježemo lakotnico. še prej ko prerježemo je trjeba na tistim mjestu oskubit pjerje; potlé partisnemo parst palec čamparne roke u lakotnico a tuo takuo, de se koža čez rebra dobró napné pruot repu. če je koža lepuo napeta se dobró vidijo rebra an takuo prerježemo med predzadnjem an zadnjem rebrom od čamparnega pruot desnemu kraiu na dol do tam, kjer so rebra skup zraščene. Prerježemo kožo an mišico (muskul) za dva do tri centimetre na dougim. Potlé vidimo nctar u trebuhu eno kožico, ki pokriva čreva, tisto je trjeba pretargat an potlé, če so čreva prazna se hitro vidijo dva jajčka, ki jih je trjeba odrjezat od glau-ne žile, ki je pod jajčkom. Trjeba je dje-lat pravidno an počasi, zak’ je nagobar-no, de se pretarga petelinčku žilo an takuo lahko zgubi uso kri. Kar smo proč uzel oba jajčka je trjeba rano zašit z navadno iglo an nitjo, ki se u par dneh zaraste. Kopunu potlé odrježemo rep, de ga poznamo med kokoši. Nekatjeri odrježejo kopunu tud’ krešto, a tuo neč ne nuca, zak s tjem se kopu n neč buj ne debeli. Kar je bla nareta kopunu operacija ga zapremo u kokošnjak za en dan. Trjeba jih je sadà dobró fuotrat, zak’ so zlo švoh. Narbujš je, de skuhamo malo kruha zo, Jožef ga pukusi an kar proč ga odloži. Tud tega nje maru jest. Par drugi miz je sedéu drugi mož, ki je biu zlo slabo oblječen. Vidlo se je de je paršu iz brjega. Jedu je malo kruha an sjera an piu an četart vina. Možač kar je vidu, de Jožefu ne gre mesuo je prašu oštjerja, če ga da njemu. Oštjer mu ga rad da za ga ne metat čje, Jožefu pa parnese dnó dobró evarejo, ki tud tiste nje teu jest. Možač, ki je biu iz Črnega vrha je oštjerja prašu naj mu da tud evarejo an, tel mu jo rad da. Jožef pa se je le kumru, de nobedan oštjer na znà več dor bró kuhat. Možač, katjeremu je bluo ime Tona, je par tentega lepuo zaviu tu adnó karto mesuo an evarejo an tu gajufo dàu. Potlé se parbliža gospuodu Jožefu an ga je prašu: »Ka kumrate gospuod, ka vam ne gre kar so vam parnesli za jest?« Oospuod Jožef ga pogleda an mu odguo-ri: »če bi še ankrat méu u mojim živlV nju dobró za jest, dàu bi pù moje bogatije. Usé san poskusu, uzeu san tud’ dl-klo, de mi bo dobró kuhala na muojim duomu, pa obedan na zna več kuhat ku ankrat. Oštjerji na gledajo druzega ku na mljeku, za pit pa se jim da dosti vode. Drugi dan se lahko kopuna spusti von na prosto an ga še nimar fuotravno z lahko hrano dok ne bo lepuo ozdravu. Trjeba je skarbjet, de kopun parve dni nje na dežju al vjetru, zak’ bi lahko poginu. Prav takuo kakor peteline se lahko kopuni tudi mlade dindjate. Za kopunit so narbuj parpraune žene, zak’ majó buj male rc-ké kot možje. Zatuo bi blo pru, de bi se tuole naučile žene an čečč no useh naših vaseh, zak’ tuo bi blo zlo koristno an bi pomagalo za uzdignit naše gospodarstvo. Kutk je vrjedna Pru je, de naši ljudje, ki dostikrat ne poznajo kulk vajàjo njih prihranki, vjedó kulk je vrjedna izvon Italije lira, ki je bla s karvavami žulji zaslužena an .ra-port menjave (kambja), če gredó von iz Italije. U ta raport menjave bomo uklju-čili tud’ targ Amerike, kjer se je u zadnjih cajtah lira za malo uzdignila. Sadà vajà u Ameriki 100 italijanskih lir 158 čentezimou dolarja. U Švici, u Zurigu pa vajà 100 italijanskih lir 67 švicarskih cen-tezimou (tle so prej plačuval liro nekaj manj). U Franciji pa se vrjednost italijanske lire za malo znižala; 100 italijanskih lir plačujejo u Parizu donàs 57 francoskih frankov, medtjem ko so prejšnji tjedan plačuval tri franke več za usakih 100 lir. To znižanje vrjednosti italijanske lire u Franciji je paršlo zavoj finančne politike nove francoske ulade a n morabit, de bo vrjednost lire u Franciji še buj padla na-spruot francoskemu franku. Tar ini pregled Kakor zgleda bo notranji italijanski targ precej oživu, zak’ popraševanje po žitu, pšenici, senu, mlječnih pardjelkili, olju an vinu se je povečalo. Use kaže, de so soude služit an na mislejo gosta konten-tat.« »Pa jest vjem za adnó ženo, ki šelč zna dobró kuhat an či čjete vam jo storim spoznàt« je odguariu Tona. »če vi poznate tolu ženo kar do mene jo pošjajte, jest jo bom že lepuo plačavu an tudi vam bom dau kar buoste téu,« odguari gospuod Jožef. Tona povje gospuodu, de tista žena na more prit u mjesto an de bi korlo, de bi gospuod šu do nje gor, kjer onà stoji an tam mu bo dobró kuhala. Gospuod Jožef se mal premišljuje, potlé pa se odloči, de bo šu do nje tuk Cé naj stoji. Ustaneta kupe gor an hitro se pobereta iz oštarije. Tona an Jožef stopneta na korjero, ki peje pruot štupce, kjer sta dol iztopnila. Tle popijeta an glaž vina, potlé pa se pobereta po stazi, ki peje u črni vrh. Gospuod Jožef je zlo težku6 hodu. Kar so bli na pu poti je prašu Tonu, če je dost poti še ostajalo za prit do vasi an tel mu od-guori, de je trjeba še adnó uro hodit za prit tuk stoji ženica, ki zna dobró kuhat. Gospuod se je dau korajže an u štanto je napri šu, zlo je tarpéu, zak’ ni biu vajen hodit. Kadar sta paršla gor na goro, tuk vas se je že vidla mu se je dušica uarnila. Tle se nekaj odpočijeta, potlé se pobereta an parbližata vasi. Šobit potlé ko sta pred hišami, Jožef reče Tonu kaj je tuo, de Kako spoznamo če je krava breja če je estaia krava breja, se u parvi polovici cajta brejosti ne da takuo hitro spoznat, še če se potlé, kar je bla par juncu tud’ več ne goni, sadà lahko samo mi-slemo, de je ostala breja, sigurni pa nje-smo. Po petim mjescu brejosti pa se telé lahko otipa, če damo roko na desni kraj trebuha. Narbuj lahko se tele čuje če se da roko na lakotnico an se da piti žejni kravi kandlo marzie vode. S tjem de krava pije, se začno gibati čreva an maternica an z njo vred tud sad, ki je u njej. Narbuj sigurno an brez usake nagobarno-sti se lahko zvjé, če je krava breja al ne, če se nohte na kratko porježemo an umijemo, namažemo roko z oljem an se jo počasi da u mastnik. če se potlé partisnt z roko u mastniku dol, se lahko vjé al je sad u maternici al ne. Narbujši cajt za darvà sjekat Pametni gospodar sjeìé drevesa za darvà poljete, zak’ ima takuo več koristi. Ljes se do zime lepuo posuši an take darvà več grejejo, zak’ se je voda iz njih posušila. Fctlé lahko ponucamo tud’ listje za steljo živini. Muoramo v e-dit tudi, de poljete so dnevi buj dougi an se buj izplača hodit u gozdove, posebno, če so deleč od duoma, kot pa pozimi, ki zavoj kratkega dneva se le malo djela nardi. lira izvon iialiie targoucam, ki so bli za dugo cajta rezervirani, zmanjkale rezerve. Zlo debar je biu targ z žitom, zak’ governo je poveču kup ušenice za 550 lir par kuintalu. Donàs sé kup ušenice suka med 6700 an 6000 lir po kuintalu za mehko žito an 8100 za tarda žita. Sjerak je u veliki na-gobarnosti, de ga partisne suš an zatuo ga sadà vsi kupujejo an zadnje dva tje-dna se je kup poveču za par stuo lir par kuintalu. Veliko poprašujejo senuo an zatuo se je tud’ podražilo. Kup žvine je nimar glih, samo kup praset je padu. Ponavad se je kup masla u telim cajtu znižu, ljetos pa se darži an ga plačujejo nimar okuol taužent lir po kile kot pozim. MENJAVA DENARJA Zlata šterlina 7675 Napoleon 5950 Dolar 648 šterlina karta 1650 Francoski frank (100 f.) 166 švicarski frank 150 Belgijski frank 12,30 Avstrijski šiling 22,50 Zlato po gramu 796 Srebro po gramu 16 takuo lepuo diši, kaj kuhajo dobregà. Tona mu se posmeja an odguori: »Sa san vam pravu, de tu naši vasi se zlo dobró kuha.« Dišala pa je pulenta, ki so jo gospodinje u vasi kuhale, glih tista pulenta', ki Jožef je nje téu jest u mjeste. Kadar stopneta u hišo von s katjere je šu dim po vratah, vidita, de na ognju se je pulenta kuhala. Obračala jo je stara ženica, Tona stor sednit za mizo gosta. Zenica se parbliža an parnese jim žganja za popit, ki jim pobere use puot. Za malo cajta potlé je žena vekidala na dasko pulente, jo zrjezala an denila na mizu. Gospuodu Jožefu je takuo gledu an sline po-žerju. Potlé stara mati parnese dvje klobasici an mal skutnega mečenja. Gcspuod Jožef je biu takuo lačan, de je hitro za-čeu jest. Takuo mu se je dopadlo, de nje imu cajta še guorit. Kadar sta tuole pojedla, je poskriuš Tona dau materi tisto mesuo an tisto evarejo, ki je zavito iz mjesta parnesu. Potlé reče gostu, »sa borna še kjek jedla.« »Kar naj parnese žena, tuole ja ki se kliče jest, ne pa tiste dol, ki kuhajo u oštariji« Ta stara parnese na drugim tontam mesuo an evarejo. Gospuod Jožef r I 1111111 11 I I I III II lili GOSPODARSTVO