35 V svetu, bombardiranem z vizualnimi podobami, kjer nam na vsakem koraku vladajo informacije, skrite v fotografi- jah, ki kričijo na nas z vsakega vogala in panoja, kjer je fotoaparatov več kot ljudi, kjer vsak naš gib postane posne- tek na nekem trdem disku in kjer ljudje vsak dan delijo skoraj 2 milijardi foto- grafij, je slikovni zapis svetlobe postal eno najbolj splošno uporabljanih sred- stev sporočanja. Predstavlja univerzal- ni jezik, ki ga razumemo vsi zemljani. To je pravzaprav fantastična in unika- tna lastnost fotografij, ki se lahko upo- rabi kot katalizator napredka ali zlora- bi kot zaviralec razvoja. Kljub množičnosti in dostopnosti ra- znih zapisovalcev svetlobe (če ne dru- gače, ima fotoaparat že vsak mobilni telefon, mobilni telefon pa ima danes mlado in staro) pa rek »fotografija po- ve več kot tisoč besed« izgublja svoj po- men. Ob poplavi priložnostnih fotografov se večina le slabo zaveda dejstva, da v rokah držijo napravo, ki ima moč spreminja- ti svet. Kljub vsemu zgoraj zapisanemu ostajajo temni kotički, neosvetljene teme, ki kličejo po pozornosti in potrebujejo glas, da si izborijo svoj prostor pred sve- tovnim občinstvom. In prav slednje je največja moč dobre fo- tografije. Daje glas tistim, ki so utišani, potisnjeni v ozadje in v človeški družbi spregledani. V zgodovini smo bili že več- krat priča situacijam, v katerih je bila prav fotografija gibalo močnih socialnih sprememb. V zadnjem času pa se ob neiz- O pomenu naravoslovne fotografije pri ohranjanju narave Besedilo in foto: Janez Tarman ogibni temi ohranjanja okolja fotografija ponovno pojavlja kot iskra, ki lahko zane- ti spremembe. OhRaNITVENa FOTOGRaFIJa V Sloveniji pravzaprav še ne poznamo pravega izraza za to, čemur v tujini pra- vijo »conservation photography«. Grobo bi to lahko prevedli kot ohranitvena foto- grafija. Ohranitvena biologija je po drugi strani izraz, ki smo ga v slovenskem jeziku udo- mačili že pred časom. Prvo z drugim ima več povezav, kot bi si morda mislili. Ohra- nitvena biologija je znanost, katere cilji so preučevanje in ohranjanje biodiverzitete ter ohranjanje vrst. Znanost je za naše do- jemanje sveta, v katerem sobivamo, ključ- nega pomena, saj nam pomaga razumeti naš vpliv na okolje in vpliv okolja na nas, s tem pa oblikuje naš odnos do le-tega. Vendar pa se izven ozkih krogov razisko- valcev in peščice zanesenjakov njen jezik kljub močni sporočilnosti ne trudi biti poljuden. Razlaga in raziskuje objektivna dejstva, ki jih je kot taka težje predstaviti široki množici na način, ki bi se je dota- knil na nivoju čustev. To pa je nujno, če želimo stvari spreobrniti na bolje, saj je konec koncev tok množice tisti, ki ga je treba usmerjati. O čem torej pravzaprav govorimo? Zasta- vljeno nekoliko širše … O gradnji mostov. Obstaja brezno. Na eni strani gore znan- stvenih objav, zanimivih novih spoznanj, Uporaba fotopasti omogoča prikaz plašnih in nočnih živali, ki jih drugače le redko kdo zazna. Fotografije govorijo zgodbe. Naši odpadki so šakalovo kosilo. 36 ki vse prevečkrat govorijo o zaskrbljujo- čih dejstvih. Nešteto ur na terenu, pora- bljenih za zbiranje in pridobivanje ključ- nih podatkov, ki pa so v končni fazi le to. Podatki, dejstva in številke. Večinoma le bežno ugledajo luč sveta in v svojem krat- kem blišču težko dosežejo širšo javnost ter tako hitro utonejo v pozabo. Izgubijo svoj pomen med tisoč podobnimi podat- ki in svarili o uničenju okolja, izumiranju ene vrste za drugo in podobnimi novica- mi, za katere smo kot družba že popolno- ma otopeli. Na drugi strani tone in tone lepih foto- grafij krasnih živali, a s praznimi pogledi. Fotografirane so v ujetništvu ali oborah, iz terenskih vozil na safarijih in podobno, brez zgodbe, same sebi namen; trofeje, do katerih se brezskrbni fotografi prebijejo brez izbiranja sredstev za potešitev svojih egov, ki se konec koncev izgubljajo med milijoni enakih na spletu. Dobronamerni napori za izboljšave, ki velikokrat izzvenijo v nič zaradi poman- kanja sodelovanja. Svet se v današnjem času bliskovito spreminja, zatorej je tre- ba tudi na področju ohranjanja narave sprejeti nove oblike komuniciranja in po- dajanja podatkov. Treba je zgraditi most med presunljivimi podatki, ki jih s terena prinašajo raziskovalci, in fotografijami, ki pripovedujejo njihove zgodbe na način, ki doseže čustva javnosti. zGODBE Iz DIVJINE V kratki zgodovini moderne industriali- zirane družbe nam je napredek prinesel ogromno dobrega, v procesu pa večino ljudi na žalost oddaljil od narave. Narave, ki nam pod črto omogoča, da sploh obsta- jamo, in katere neodtujljiv del smo. A vez med tem, kar živimo danes, in tistim, kar nam tak obstoj omogoča, se je pretrgala. Večina ljudi ne pozna te sreče, da noč pre- živi na prostem, pod nebom, kjer se še ve- dno vidi nešteto zvezd, v gozdovih, ki še niso slišali hrupa motorne žage. Nimajo sreče, da bi jih v prvih hladnih jesenskih jutrih prebujal jelenji ruk ali da bi se po več dneh sledenja v snegu znašli iz oči v oči z risom ali volkom. Redko kdo se zaveda, da je le lučaj proč od ene najbolj obiskanih plaž v naši bližini mogoče opazovati socialne stike v tropu šakalov, medtem ko se hranijo na divjem odlagališču, polnem strupenih odpadkov. Tudi take zgodbe obstajajo. A tisto, kar je »daleč od oči, je daleč od srca«. In za tisto, kar nam ni blizu, ponavadi ne izkažemo zadostne skrbi. Ker smo vizualno orien- tirani, se učimo iz tega, kar vidimo. Kar se naučimo, nam je blizu in drago, zato to ščitimo. Fotografije nosijo zgodbe iz divjine v sr- ca ljudi, ki ne verjamejo, da ta še obsta- Divjina še obstaja. Intimen in neobičajen pogled na običajno pogosto žival. 37 ja. Težje je zavreči misel o tem, da nekdo trpi, propada in se surovo bori za obstoj, če imaš pred nosom fotografijo, s katere ti zre v oči. Znanost, v tem primeru biolo- gija, pa nas na tej poti usmerja in podpira z dejstvi, ki govorijo, kako te posebne in nujno potrebne sisteme ohranjati pri ži- vljenju, kje so krhki in rabijo širšo podpo- ro ter kje so močni in je naša prisotnost nezaželena, ne le ker je tako prav, temveč ker na tak način vzdržujemo temelj za kvalitetnejši obstoj nas samih. INTEGRITETa, SPOšTOVaNJE, DELJENJE Tako kot mora znanost sprejeti moder- nejše načine komuniciranja, je za nara- voslovno fotografijo nujno, da sprejme stroga etična načela. Fotografije, iztrgane iz tega konteksta, posnete naključno, brez ozadja in zgodbe, so le pike na zaslonu ali v najboljšem primeru barva na papirju. V dobi, ko glavni nosilec podob ni več pa- pir, ampak je celoten proces prenesen v digitalni svet, je potreba po upoštevanju strogih etičnih načel še toliko večja. Isto- vetnost fotografij je najvišjega pomena. Ko govorimo o osnovnih načelih, ki vodijo dejavnost, je gotovo vredno poudariti in- tegriteto dela, saj je, če želimo promovi- rati napredek na področju ohranjanja na- rave, izjemno pomembno, da je naše delo nevprašljivo, istovetno, natančno in po- šteno. Pri tem ni sklepanja kompromisov. Prav tako pa je pomembno, da k vsaki te- mi pristopimo s spoštovanjem. Dobrobit živali, okolja ali ljudi, ki jih fotografiramo, mora biti na prvem mestu. Seveda pa je v končnem najpomembnejše, da fotografije dosežejo svoj namen. Da vrnejo tisto, kar so vzele. Tudi mi puščamo stopinje v najbolj ne- okrnjenih kotičkih narave, na nekate- rih mestih morda celo prve, jemljemo in shranjujemo prizore ter neponovljive tre- nutke; sebično bi bilo, da jih ne bi delili z vsemi. Zavezani smo k temu, da na koncu vračamo v svojo okolico. Fotografije so na- menjene deljenju. Raziskovalcem, ki nam s svojim trudom velikokrat omogočijo, da je sploh mogoče ustvariti fotografijo, naj- lažje pomagamo s tem, da z njimi delimo, kar smo posneli, da ob njihovih zgodbah pokažemo, o čem govorijo. Marsikdaj še tako droben detajl namigne na odgovor ali novo metodo, ki lahko pripomore k iz- boljšanju sveta, v katerem živimo. Vsaka zgodba nima srečnega konca. Fotografije lahko vzbudijo močna čustva. Sodelovanje z raziskovalci in osvetlitev njihove zgodbe sta velikokrat pomemben del za pripoved zgodbe narave.