SLOVENSKI mm CELOVEC SREDA 6. MAREC 1991 Letnik XLV. Štev. 10. (2593 Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Cena:8šil. din. 20 P. b. b. Stavnostna podelitev Rizzijeve nagrade Prefekti teden sta ZSO in SPZ v Evropski hiši v Ceiovcu siavnostno podeiiii 1. Rizzijevo nagrado za vzorne iniciative v prid med-kuiturnemu sodeiovanju univ. prof. dr. Petru Gstet-tnerju,. prof. dr. Robertu Saxerju in pesniku prof. Heimutu Scharfu. R/zz(/ev/ nagrajene; v krogu časfn/h gostov /n predsednikov ZSO /n SPZ. Dan žena z Jerco Mrze!! fgralka ljubljanske Drame Jerca Mrzel (slika zgoraj) bo s svojim programom obogatila letošnjo proslavo dneva žena, ki bo v petek, 8. marca ob 13.30 tiri v Mladinskem domu v Ceiovcu. V pevsko in gledališko dovršenem programu Mrzelova z veliko občutljivostjo in tankočutnostjo izpoveduje človekove stiske. S svojim petjem bo dan žena olepšal še moški pevski zbor Valentin Polanšek" Občinske voKtve: pritožnost za razvijanje novega sožitja Preko 400.000 volilk in volilcev bo prihodnjo nedeljo odločalo o novem sestavu občinskih svetov ter o županih/županjah v 125 občinah na Koroškem. V dvojezičnih občinah po vsej južni Koroški ter v glavnem mestu Celovec pa bodo rezultati volitev tudi pokazali, ali so volilke in volilci, ncglede na narodnostno pripadnost, izkoristili priložnost za razvijanje nove kulture sožitja. Za tak v prihodnost usmerjen program sožitja so se izja- vili posebno slovenski kandidati na različnih listah, saj koroški Slovenci pri teh volitvah kandidirajo na tako imenovanih samostojnih slovenskih listah (Enotne liste, Volilne skupnosti, Gospodarske liste), na listah SPO, ZAL in OVP ter tudi na inter-kulturnih in imenskih listah. Ne manjka pa tudi podpora iz nemško govorečega demokratičnega tabora, saj so liste ZAL v Celovcu in Velikovcu ter Zelena alternativna/ enotna lista v Vrbi pozitiven primer resnih zavezništev med slovensko in nemško govorečimi Korošci tudi na občinski ravni, V Celovcu pa prvič kandidira tudi lista z izključno slovenskimi kandidati. Slovenski vestnik je v preteklih tednih obširneje poročal o kandidatnih listah v posameznih dvojezičnih občinah in s predstavitvijo kandidatov prikazal bogat pluralizem, ki se izraža v njihovih programih, v katerih se vsi zavzemajo za izboljšanje položaja slovenske manjšine na Koroškem ter za višjo ravan sožitja v občinah. ZSO za občinske volitve ni objavila posebnega razglasa, na njenem sestanku s slovenskimi kandidati na različnih listah pa je predsednik organizacije Feliks Wieser poudaril, da so za ZSO kandidatke oz. kandidati na strankarskih, interkulturnih in imenskih listah enakovredni kandidatom na izključno slovenskih nacionalnih listah. Dva volilna iističa! Ob občinskih voiitvah 10. marca tetos boste od voiiine komisije prvič prejeti dva voiiina iističa! Rumeni iistič je namenjen izkijučno voiitvi župana oz. županje (imena kandidatov so že napisana!), drugi, beii iistič, pa je za voiitev strank, pri čemer pa imate pri tem še dodatno možnost, da poteg križa na desnem poiju vpišete še do tri imena kandidatk oz. kandidatov, za katere bi si posebno žeieii, da Vas zastopajo v občinskem odboru. Udeiežite se voiitev, odiočitve ne prepustite drugim! Haider pri Tudjmanu... Koroški dežeini giavar Haider se je včeraj sestai s predsednikom Repubiike Hrvaške Franjem Tudj-manom ter z drugimi višjimi poiitičnimi predstavniki te repubiike. Vsebina oz konkretni rezuitati pogovorov ob redakcijskem zakijuku še niso biii znani. Ukiniii ,,Voiksstimme" Avstrija je revnejša za kritičen časopis. Pretekio nedeijo je izšia zadnja šte-viika dnevnika „Voiks-stimme", ki ga je izdajata komunistična stranka Avstrije. Vzrok za ukinitev je bii visok primankijaj (baje nad 70 miiijonov šiiingov ietno!). KPA namerava namesto dnevnika zdaj izdajati ievi tednik. Srečanje g!eda!iščnikov Seminarji gledaliških in lutkovnih skupin v Sloveniji postajajo že prava stalnica odrske dejavnosti koroških Slovencev. Poleg poživitve tovrstne dejavnosti na posameznih društvenih odrih pa se te priprave odražajo tudi na srečanjih mladinskih gledaliških skupin, ki jih zdaj vsako leto prireja KKZ. Letošnje srečanje je potekalo v Modestovem domu v Celovcu. Eden izmed viškov je bil nastop šmihelskih lutkarjev, ki so pokazali prvo povsem koroško predstavo marionet (na sliki). Več o srečanju na 9. strani. 16. marec: pojave so možne v Celovcu Skupnost staršev za javno dvojezično šolo v Celovcu je skupaj s Strokovnim združenjem pedagoških delavcev in ZAL Celovec na posebni tiskovni konferenci opozorila, da je letos vpisovanje v prve razrede ljudskih šol že meseca marca, ter da je prvič na vseh šolah mogoče prijavite otroke k dvojezičnemu pouku. V ta namen je strokovno združenje razposlalo vsem šolam (tudi v Celovcu) letake in plakate, ki opozarjajo na prednosti dvojezične vzgoje. Kukoviča: „Moti pa nas, da morajo to v bistvu storiti le Slovenci sami. Zvezno ministrstvo oziroma deželna vlada to možnost omenjata samo mimogrede, medtem ko npr. na široko naznanjata možnost, da se starši lahko odločijo za petdnevni šolski teden." Tatj ana Messner-Zeichen je v zvezi s prijavami v Celovcu opozorila, da je to možnost izborila šele skupnost staršev s svojo pritožbo pri ustavnem sodišču. Letos je torej otroke mogoče prijaviti na vseh ljudskih šolah tudi v glavnem mestu, toda šolske oblasti nameravajo šele po izvedenem „povpraševanju o potrebi" določiti, na kateri šoli bo dejansko prišlo do ustanovitve dvojezičnega razreda. Poleg ZAL-Ceiovec je prizadevanja podprl tudi Klub slovenskih občinskih odbornikov, ki ugotavlja: „V prepričanju, da je dvojezični pouk obogatitev šolske ponudbe tudi v Celovcu, KSOO podpira starše in otroke in od mestnega šolskega sveta pričakuje široko informiranje celovških družin. Klub slovenskih občinskth odbormkov: Z glasovi za samostojne tiste nadatjujmo uspešno pot! V nedeljo boste nepo-sredo soočeni z novim volilnem redom za občinske volitve in volitve župana. Prvič imate priložnost, da z rumeno glasovnico volite župana in z drugo, belo glasovnico, volite frakcijo. Za mesta županov s svojimi glavnimi kandidati kandidirajo tudi naše samostojne liste. Samostojne liste, ki nastopajo tudi pri letošnjih občinskih volitvah - večinoma kot Enotne liste ali pod imenom Volilna skupnost oz. Gospodarska lista ali Socialno - gospodarska skupnost - v 25 občinah dvojezičnega ozemlja, tudi tokrat zagotavljajo enakopravno zastopstvo v občinskih odborih. S samostojnim nastopom pa se od volitev do volitev vedno uspešneje odzivamo demokratični možnosti, da kot narodna skupnost pokažemo svojo politično voljo ne glede na ideološko mišljenje. Naši občinski odborniki se dosledno zavzemajo tudi za dvojezičnost in s tem za multikulturnost v naših obči- nah. Občinski odborniki samostojnih list se od nekdaj zavzemajo za dosledno dvojezičnost v občini, za dvojezične napise, za dvojezično izobraževanje. Velik delež pa prispevajo k mirnemu sožitju obeh narodov. Naše liste pa tudi v vrstah drugih strank iščejo somišljenike in pogovorne partnerje za koristno sodelovanje in sklepanje pri občinskih sejah. Redkokdaj pa v teh strankah najdejo odbornike, ki bi bili tudi pri odločitvah občinskega sveta pripravljeni pokazati svojo doslednost in skrb za slovensko narodno skupnost. Na takšni osnovi pa je velikokrat vprašljiva verodostojnost drugih strank ob vprašanjih dvojezičnosti in narodne skupnosti. Seveda pa s tem nihče noče odrekati narodne zavednosti tistim, ki delajo v drugih strankah. Na žalost pa se morajo le-ti podvreči strankarski disciplini. Prav zaradi takšnih pogojev so naše samostojne liste edina alternativa za naše volilke in volilce. Naši občinski odborniki Bernard Sadot/n/k, fajn/k pa se ne zavzemajo samo za narodnostna vprašanja, ampak odgovorno in brez pritiska central in nadrejenih struktur rešujejo vse probleme celotnega komunalnega področja. Zato pri nedeljskih občinskih volitvah in volitvah županov s ponosom podprimo naše kandidate in kandidatke, ki so sposobni in verodostojni zagovorniki enakopravnosti in dvojezičnosti v občinah. Svoj glas pa dajmo tudi našim kandidatom za župana/nje, ki s svojim nastopom potrjujejo, da so sposobni/e tudi za najbolj odgovorno mesto v občini. Vaš glas in Vaše zaupanje samostojnim listam! Jože Part!, glavni kandidat EL-Bistrica, 53 let, kmet. 1) Kandidiram samo zato, ker se bom dosledno zavzemal za gospodarsko, jezikovno in enakopravnost vsa kega posameznika, ne glede na strankarsko pripadnost. Doslej namreč ne vidim, da bi se za to zavzemal katerikoli od mojih protikandidatov. 2) Osemnajst let že delujem v komunalni politiki, za EL pa kandidiram zato, ker se edinole na tej listi lahko zavzemam za zgoraj omenjene cilje. 3) Moja želja je, da se napake, ki so se dogajale v občini Pliberk (t.j. podpiranje centra), pri nas ne bi ponovile. Vse predele občine je treba obravnavati enakopravno, kar pa seveda ne izključuje, da bo treba centralne objekte in ustanove (vrtec, ljudsko šolo, mrtvašnico, občinsko stavbo) izgraditi tam, kjer to še ni zadovoljivo rešeno. Moj nadaljnji cilj je ohranitev zdravega okolja tudi na področju Pece, saj gre tudi za zagotovitev pitne vode za bodoče generacije. Naše vasi pa bo treba tudi nujno povezati s sodobnimi cestami in peš potmi. Jože Part/ 4) Med prizadevanji za osamosvojitev se je eno izmed gesel glasilo tudi: „Bistrica bo vzorna dvojezična občina". Ena mojih glavnih skrbi bo, da se ta obljuba ne bo pozabila. Čeprav se je že marsikaj zgodilo, bo treba še veliko storiti. V občini so še vedno poslopja, za katera se ne ve, kaj je v njih (naj omenim le požarno brambo na Bistrici), treba bo postaviti dvojezične krajevne napise in uvesti dvojezično komunikacijo med občino in občani. 5) Seveda obstajajo možnosti, da kot kandidat za župana dobim potrebno večino. Cilj EL pa je, da osvoji dve mesti v občinskem pred-stojništvu. Delovna skupnost „Avs-trijske narodnosti v SPO": Skupno in ne samotno Sožitje obeh delov koroškega prebivalstva je privedlo do novih obzorij. Spremenilo se je mišjlenje ljudi, večje preobrate pa je prinesel novi čas, ki je tudi v koroški stvarnosti zapustil sledi. Komaj kje se med ljudmi še najdejo sovraštvo, predsodki, prastrahovi, obojestransko obračunavanje in druge pošastne stvari. Lahko se veselimo, pa čeprav se čutimo pripadne večini ali manjšini. Pripravljenost za medkulturno zbliževanje raste, prav tako kot zanimanje za drugi deželni jezik ter kulturo Slovencev. Čas je, da se drug drugemu približamo, da se kot člani manjšine več ne ograjujemo, temveč z zaupanjem sežemo v ponujeno roko. Kljubovalno strcmu-štvo po ..neodvisnosti" in ..samostojnosti" naj bi se umaknilo volji po skupnosti. Socialni demokrati so se zvesti svojim nazorom in odprti duhu časa v številnih občinah opredelili za resnično integracijo slovensko govorečih Koroščev in hočejo upoštevati in zastopati tudi težnje narodne skupnosti. Prihodnjih nalog ne bo P/še.' Tomaž Ogr/s, gos/om/k DS mogoče rešiti drugače kot skupno. Resnost dobrih namer se vidi v tem, da na listah SPO kandidirajo pripadniki slovenske narodne skupnosti in tudi ljudje, ki niso pripadniki manjšine, a se z veliko vnemo prizadevajo za pravičnost in odpravljanje asimilacijskega pritiska. Kot volilec/volilka lahko okrepite take težnje. Novi volilni red odpira možnost prednostnega glasovanja. Tako lahko posebej podpremo ljudi, ki si zaslužijo naše zaupanje. V času, ki nas je naredil za priče žetve, katera je bila v sovraštvu posejana, naj hi podprli prizadevanja za sožitje v miru in svobodi. Z glasovnico začnimo graditi zaupanje, ki bo pravilno postavilo kretnice za novi čas! Helmut B!ažej, kandidat SPO-Bistrica, 36 iet, mizar in stikar. 1) Glavni vzrok za moj angažma je ta, da želim sodelovati pri ureditvi naše ponovno samostojne občine. Osebno sem pripravljen prispevati k razvoju kulture, varstvu okolja in lepi podobi naših krajev. 2) V socialistično stranko sem včlanjen že od mladosti, pri njej pa kandidiram tudi zato, ker se bo v naši občini zavzemala za enakopravnost slovenščine. Sicer pa mi tudi nudi možnost sodelovanja z ljudmi, ki prihajajo iz raznih slojev. 3) Takoj bo treba popraviti ljudsko šolo in vrtec. Hkrati pa bomo morali poskrbeti tudi za razvoj naših vasi, saj je Franz MHinar, glavni kandidat OVP-Bistri-ca, 48 iet, podjetnik. 1) Kot govornik nadstrankarske akcijske skupnosti za osamosvojitev Bistrice sem bil zelo aktiven. S tem sem dosegel osebni cilj in najprej sploh nisem hotel kandidirati. Šele ko mi je krajevna OVP za sedaj in naprej ponudila pomoč pri opravljanju političnega dela, sem na kandidaturo pristal. 2) Najprej sem hotel kandidirati na osebni listi, ki strankarsko ni vezana, toda naposled so me pregovorili, da se lista zdaj pač imenuje „Franz Mlinar - OVP". OVP pa hkrati smatram za stranko, v kateri storilnost še kaj šteje. 3) Pri prostorskem in regio- /-/e/muf S/aže/ prav te dosedanja občina Pliberk zanemarjala, tako da manjkajo peš poti, kolesarske steze .avtobusnepovezave,... Pravtako pa se zavzemamo tudi za to, da bi občina postala ljudem bližja. V ta namen smo za uvedbo govo- Franz M/nar nalnem načrtovanju moramo skupaj s prebivalstvom preprečiti, da bi center izumrl, hkrati pa moramo obnoviti tudi naše vasi. Pravtako moramo rešiti tudi vprašanje vzpenjač na Peci, katerim rilnih ur župana ali referentov po vaseh. Veliko pozornosti bomo morali posvetiti ustanavljanju manjših podjetij, hkrati pa tudi razširitvi turistične ponudbe oz. razvoju infrastrukture npr. ob Breškem jezeru. 4) Poskrbeli bomo za ustrezno podporo slovenski kulturi, hkrati pa se zavzemamo tudi za to, da bo občinski svet sklenil, da je vrtec tudi uradno dvojezičen. Isto velja za priznanje slovenščine kot uradnega jezika: za nas je dvojezičnost samoumevna, zato naj se tudi v uradih lahko vsakdo posluži svoje materinščine. 5) Moj cilj je, da dosežemo osem do deset mandatov, kar bi pomenilo, da sem kot osmi kandidat izvoljen v občinski svet. Za župana pa bo izvoljen naš Janko Pajank. grozi celo ukinitev. Pomembno pa bo tudi, da ohranimo obstoječa in ustvarimo dodatna delovna mesta, hkrati pa razvijemo tudi turizem. 4) Kot pooblaščenec za našo občino sem vprašanje dvojezičnosti vrtca, ljudske šole in občinskih objav že uredil. S tem sem že več storil kot drugi v zadnjih 18 letih. To pa je zame le začetek, doseči pa hočem, da bo slovenščina javno priznana in spoštovana, ter da jo bodo lahko vsi uporabljali. V naši občini sta doma dva jezika, to je naša značilnost in naše bogastvo. 5) Prepričan sem, da bom na volitvah za župana uspel, saj bi prebivalcem tudi rad prihranil ponovno pot na volišče. Kandidati o svojih strankah, programih in pričakovanjih Le ie neka/ Ja: /e Jo oAč;n.sA;7: vo/Jev aa Loroi/cea:. 70. ararca OoJo faJ: občanke :a oOčaa: aa Jvo/ez:čaea: ozear//a vof:7: !vo/e preJ.sfataJAe v oJč:a.sLJ: oJAor:/:. Za pr:paJa:Le ^foven.sAc aaroJao^rae .s/capao^J /e pr: oJ/očJv:, za Acarerega AraaJ:'Jara, vo/Jno grapacjo oz. ^rraaAro aa/ g/a.s:Je/'o, zago-fovo OLrveaega poareaa, Aa//:a: /e-ra .s' s ro/o o,s'eJao.s;/o :a ^vo-/:a: prograraoa: a M J:'. Bolj ali manj nacionalno usmerjene slovenske liste kandidirajo v skoraj vseh občinah dvojezičnega ozem- lja in v mestu Celovec, precejšnje pa je tudi število slovenskih kandidatov na listah socialistične stranke, pri Zeleni alternativi in tudi na kandidatnih listah ljudske stranke. Tudi KPA se poteguje za slovenske glasove, pravtako pa obstajajo tudi imenske liste s slovenskimi kandidati, ki na občinski ravni upoštevajo tudi težneje slovenske narodnostne skupnosti. Slovenski vestnik kot nadstrankarski list koroških Slo- vencev je ob občinskih volitvah na Koroškem kontakti-ral z raznimi kandidatkami in kandidati za občinske odbore iz vrst koroških Slovencev oz. slovensko in nemško govorečih sodeželanov in jim s petimi vprašanji dal možnost, da utemeljijo svojo kandidaturo na tej ali oni listi ter da predstavijo prednosti in težišča tega ali onega programa. Franc Jožef Smrtnik, glavni kandidat EL-Železna Kapla, 26 let, kmet. 1) Za mesto v občinskem svetu se potegujem zato, ker vidim možnost, da Slovenci na ta način lahko sooblikujemo politiko, izvajamo kontrolo, nasploh pa hočem tudi v občinskem odboru nastopati proti politiki strankarskih knjižic. 2) Za EL kandidiram, ker ta ni stranka, temveč platforma, ki upošteva težnje in potrebe vseh občanov. Zato se prizadevamo tudi za vključevanje nemško govorečih soobčanov, kar nam ob teh volitvah sicer še ni uspelo, ostaja pa naš cilj. 3) Predvsem se zavzemamo za ohranitev naših obrobnih krajev. V ospredju je skrb za preživetje kmetov in delav- cev, sicer se bodo morali odseliti. Vzporedno z ohranitvijo podobe krajev pa bi se povečala tudi privlačnost za turiste. Zato bomo morali kmetom nuditi več neposredne podpore, izboljšati ceste, popraviti stara poslopja,... Zavzemamo se tudi za obvoznico jedra Železne Kaple, kjer bi potem lahko uredili redne tržne dneve, na katerih bi domači kmetje prodajali svoje pridelke. Pozornost pa posvečamo tudi varstvu okolja in med drugim zahtevamo podporo pri uvajanju alternativnih energetskih virov ter postavitev zbiralnikov za razne vrste odpadkov tudi po naših grabnih. 4) Naš cilj je še vedno dosledna dvojezičnost, naša zahteva pa dvojezični napisi na občinski stavbi, ljudski šoli, na krajevnih tablah,... Izrekamo se proti ponemče- Franc Jožef Smrtnik vanju hišnih in ledinskih imen in menimo, da bi prav naša dvojezičnost lahko služila tudi kot reklama za turiste. 5) Kot glavni kandidat opozicijske skupine kandidiram seveda tudi za župana. Izid? Vse je mogoče. Cilj EL pa je pridobiti en mandat oziroma 50 glasov, da bi bila zastopana tudi v predstojništvu. Engelbert Ojster, kandidat SPO-Železna Kapla, 40 let, ravnatelj, član narodnostnega sosveta za Slovence na Dunaju. 1) Kandidiram, ker sem pripravljen delovati za javnost. Že več let sem vključen v stranko, ki me je tudi prosila, da zanjo kot zastopnik slovenske narodne skupnosti zdaj kandidiram tudi v občini, sicer pa jo zastopam tudi v sosvetu na Dunaju. 2) Kot kandidat SPO sem prišel v občinski svet že pred dvema letoma, zdaj pa sem na listi na petem mestu. Za to stranko pa kandidiram, ker je bolj odprta tudi za vprašanja slovenske narodne skupnosti. 3) Že v času, ko je tovarna Obir še obratovala, smo se prizadevali za dodatna delovna mesta. To pa moramo zdaj še okrepiti; prvi sklepi pa so že sprejeti: pri Lesniku je na voljo zemljišče za postavitev raznih podjetij. Prav tako smo že začeli z uresničevanjem turističnega koncepta, 5. aprila bomo odprli „Jame v Obirju", sicer pa se zavzemamo za povečanje zdravilišča (poslopja in ponudbe), sanacijo kopališča, povečati pa želimo tudi r Enge/berf Ojster možnosti za sprehode (ureditev izletniških stez). Veliko pozornosti posvečamo tudi ohranitvi urejenega in čistega okolja, v ta namen bomo blizu športnega igrišča zgradili lastno čistilno napravo. 4) Že sedaj je sožitje dobro. S svojim deloma pa želim prispevati, da bi se še izboljšalo. To velja npr. za področje kulture, kjer naj bi se oba naroda še bolj zbližala. 5) Za mojo frakcijo si želim, da bi z večjim številom glasov postala še močnejša v občinskem svetu. Možnosti za to imamo, saj je SPO res dobro delovala. Za volitve župana pa mislim, da bo naš kandidat zelo dobro odrezal. Pet vprašanj kanthdatkam in kandidatom ob občinskih volitvah 1991 1) Zakaj sfe se odločili za kandidaturo? 2) Na kateri listi kandidirate in zakaj ste se odločili za to in ne za drngo listo? 3) Povejte nam glavne tri točke iz vašega programa. 4) Kaj želite storiti za slovensko narodnostno skupnost v vaši občini? 5) Se boste potegovali tudi za funkcijo župana? Koliko mandatov oz. glasov pričakujete za Vašo listo oz. stranko? Joži Hribar, kandidat Neodvisne ljudske iniciative Železna Kapla, 38 let, brezposeln. 1) Na Železno Kaplo moramo g}edati kot na celoto, šele potem nase. Tega druge frakcije v preteklosti niso uresničevale, sam pa sem deloval v tem smislu. 2) Ustaljena gledanja danes ne štejejo več. V zadnjih letih se je to jasno pokazalo, saj je npr. z zaprtjem Obirja in ukinitvijo Fikeja občina oz. vsa dolina utrpela veliko škodo. Prava alternativa so lahko le strankarsko neodvisne iniciative, kakršna je tudi naša. 3) Za nas velja geslo: „Za kar se ne boriš, ne dobiš!" To velja še posebej za socialno situacijo večine naših prebivalcev. Ti niso po lastni krivdi potisnjeni ob rob, zato jim je treba pomagati s posebnimi podporami in npr. pilotnimi projekti, s katerimi bi lahko tudi v naši občini ustvarili nova delovna mesta. Železna Kapla naj postane privlačna za turiste. Zato se zavzemamo za izboljšanje infrastrukture, tako da si turisti naših lepot ne bodo prišli le ogledat, temveč se bodo Joz: /-/r/bar odločili tudi za dopust v naši občini. Pomagati pa bomo morali tudi našim kmetom. Pri tem mislim predvsem na uvedbo stalnega kmečkega trga, sicer pa jim moramo ponuditi izobraževalne ekskurzije. 4) Mislim, da bomo morali bolj skrbeti za njihovo socialno kot za narodno stanje. Pri Slovencih bomo morali spodbuditi zavest, da na vseh področjih lahko kaj dosežejo, če so sami tudi dovolj močni in pogumni. 5) Če ocenim vzdušje med prebivalstvom, mislim, da bomo dosegli en mandat. Nimamo kaj izgubiti, torej lahko samo pridobimo... 2. del Stefan R/ege/n/k Stefan Riegelnik, kandidat Slovenske gospodarske skupnosti Šentjakob v Rožu, 41 let, knjigovodja pri zsz. 1) Zelo se zanimam za gospodarstvo, varstvo okolja in seveda tudi za narodnostna vprašanja. Na vseh teh področjih se hočem zavzemati za enakopraven razvoj. 2) Za SGS kandidiram predvsem zato, ker je slovenska lista, ki se hkrati zavzema tudi za splošni napredek in korist vseh občanov. 3) Za zelo pomembno smatramo kontrolno funkcijo, ki jo kot manjša frakcija lahko izvajamo. Žato se nameravam tudi sam močno zavzemati za pravično obravnavanje vsakega posameznega občana. Zelo pereče je tudi vprašanje kanalizacije. SGS se že od vsega začetka odločno izreka proti takemu projektu, saj manjkajo pravi načrti, hkrati pa so ljudje premalo obveščeni. Pravilnost naših stališč so potrdili tudi zadnji protesti v Želučah in drugih krajih. Izrekamo se tudi proti načrtovani gradnji avtoceste skozi Rož, kajti Šentjakob bi bil v tem primeru obremenjen kar z dvema. Kot SGS pa se zavzemamo tudi za premišljeno podpiranje gospodarstva, saj je občina doslej prav na tem področju storila vse premalo. Pravtako manjkajo tudi načrti za razvoj turizma. 4) Na vsak način se bomo borili za dvojezičnost v občini. Občina tega namreč ne upošteva v zadovoljivi meri. Naš cilj je, da dosežemo dvojezične napise na javnih stavbah, upoštevanje kvalifikacije v obeh jezikih tudi pri nameščanju uradnikov,... Naposled pa naj bo slovenščina splošno priznana in spoštovana, Šentjakob pa tudi turistom predstavljen kot dvojezična občina. 5) Kot frakcija smo prepričani, da bomo rezultat zadnjih volitev potrdili, upamo pa na tako povečanje glasov, da bomo zastopani v občinskem predstojništvu. Pri volitvah župana, za katerega za nas kandidira Franc Janežič, pa upamo na čim boljši rezultat. Ludv/k Drom/ Ludvik Dru:ni, kandidat Voiitne skupnosti-Zitjska Bistrica, 34 let, odvetnik. 1) Zame je pomembno, da ima naša lista dober program ter da je edina volilna skupnost, ki si prizadeva za uresničitev načela interkulturnosti oziroma za dvojezičnost. Kandidati o svojih strankah Hanzi Ogris mi., kandidat SPČ-Bilčovs, 30 tet, gostitničar. 1) Politično sem se začel udejstvovati že v mladinski organizaciji, nasploh pa me občinska politika zelo zanima. Čutim potrebo, da sodelujem v različnih skupinah in s tem sooblikujem nadaljnji napredni razvoj naše občine. 2) Bodočnost bo od nas vseh zahtevala rešitev mnogih problemov in potreb, in to na gospodarskem, kulturnem, socialnem področju in v vprašanjih enakopravnega sožitja vseh naših občanov. Prepričan sem, da se s spo-močjo večje stranke, torej ob podpori večjega števila ljudi. Hanz/ Ogr/s m/. omenjena vprašanja lažje rešujejo. 3) Veliko pozornosti bomo morali posvetiti problemu varovanja okolja in s tem tudi bodoči gradnji kanalizacije. Nadaljnji razvoj gospodarstva in kulture ter skrb za našo mladino so nadaljnje točke našega programa. Za pomembno točko pa smatram tudi vprašanje razumevanja med narodnima skup-nostima. Za uresničitev tega pa ni odgovoren samo en del našega prebivalstva, temveč bi si moral zanj prizadevati in prispevati svoj delež vsak občan neglede na strankarsko pripadnost. 4) Osebno želim prispevati, da bomo doslej pozitivni razvoj k dvojezičnosti še pospešili in razvili. 5) Naš cilj je, da bi SPO tudi po 20 letih še naprej ostala vodilna skupina. Na vsak način pa upamo, da bodo občani našo glavno kandidatko Štefi Ouantschnig izvolili za županjo. 2) Za Volilno skupnost kandidiram, ker je edina frakcija, ki s svojim programom pokriva tudi moje osebne motive, in ker tudi Slovencem na Zilji omogoča, da javno izražajo svoje prepričanje. 3) Našo občino želimo ohraniti kot samostojno. Zato bomo morali poskrbeti za tako infrastrukturo, da bo v čim večji meri zadovoljila potrebe prebivalcev. Pri tem mislim na možnost delovnih mest, na trgovine, pošto, zadruge,... Našo vas in občino po njeni gradbeni strukturi pojmujemo kot zaključeno, neraz-seljeno celoto. Kot tako jo moramo tudi ohraniti, saj bo le tako ostala za vsakogar zanimiva. Poskrbeti pa bomo morali tudi za nove impulze na vseh področjih; na kulturnem za povezovanje med slovensko in nemško govorečim prebivalstvom, v vprašanjih ekologije za alternative (npr. občinsko daljinsko ogrevanje), nasploh pa bo morala občina skrbeti tudi za to, da bo v raznih vprašanjih dosegla čim tesnejše sodelovanje med strokovnjaki in prebivalstvom. 4) Ustvariti želimo take pogoje, da bo slovenščina obravnavana enakovredno in da bomo ohranili tudi našo kulturno dediščino. 5) Naš cilj je, da dosežemo en mandat, tako da bi naše konstruktivne predloge v korist naši občini lahko tudi uveljavljali. Prihodnja številka Slovenskega vestnika z rezultati občinskih volitev in volitev županov na dvojezičnem ozemlju bo izšla že v torek, 12. marca 1991! Uredništvo Štefan ScheMander, kandidat EL-Bilčovs, 33 let, profesor. 1) V EL, ki je nastala predvsem zaradi dvojezičnosti naše občine, delujem že dvanajst let. V Bilčovsu smo sicer imeli župana, ki je kolikor toliko deloval, toda predvsem mi manjkajo dvojezični krajevni napisi. 2) Sodelujem lahko le v EL, ker ne izvaja strankarske discipline, ker je stranka, ki jo lahko zapustiš, če ni več na tvoji mentalni ravni. Je pa tudi edina, ki ne slepi prebivalstva. Hkrati pa lahko sproži pogovore v občinskem odboru (v vseh strankah so namreč ljudje, s katerimi se je mogoče konstruktivno pogovarjati), in šele če ti niso uspešni, naj se prenesejo v javnost. 3) V Bilčovsu se je precej Robert Sitter, glavni kandidat EL Hodiše, 29 let, absolvent slovenske gimnazije, študent veterinarstva: 1) Za neko politično stranko kandidiram prvič v mojem življenju. Za to sem se odločil, ker menim, da je naloga vsakega občana, da po svojih močeh in zmogljivostih sooblikuje življenje in razvoj občine. 2) Hodiška EL se je v preteklosti najbolj zavzemala za težnje slovensko govorečih občank in občanov. Toda glavni vzrok za odločitev za kandidaturo pri EL je široko zasnovana lista s sodobnim odprtim programom, ki je v korist vsem občankam in občanom, vseeno ali govorijo nemško ali slovensko. 3) Ena od glavnih točk našega programa je pridobitev zdravnika splošne prakse, saj je za občino, kot so Hodi- stvari že uredilo, kljub temu pa je treba še marsikaj dopolniti in izboljšati. Kot članu kulturnega društva se mi zdi pomembno, da bi kulturna društva prejemala večje podpore. Predvsem me moti nesorazmerje v primerjavi s financiranjem športa. Sicer pa smatram za prvenstveno nalogo EL to, da kot prva poskrbi za informiranje prebivalstva, kot je to storila npr. v vprašanju avtoceste ali načrtovane čistilne naprave v Želučah. 4) Bilčovs je v ugodni situaciji, ker se na občini posluje tudi v slovenščini. To je treba ohraniti. Dvojezični formularji, dvojezična komunikacija med občino in prebivalstvom, vse to naj bi bilo samoumevno. Dvojezični krajevni napisi pa so eden prvih ciljev, saj se Bilčovsu ni treba sramovati pred nikomer. Zato me čudi, da SPO-frakciji svojih članov niti z Robert S/ffer še, nevzdržno, da ni zagotovljena zdravstvena oskrba stalnega prebivalstva ter do 30.000 gostov v turistični sezoni. Nadaljnja pomembna točka je poživitev zimskega časa, za kar obstaja vrsta možnosti, ker je potrebna infrastruktura na razpolago, Sfetan Scbe/Aander besedico ni „uspelo" nagovoriti tudi v slovenščini. 5) Naš cilj je, da obdržimo dva mandata in pridobimo na številu glasov. Če se spomnim dosežkov EL, ki je drugim vedno trkala na vest, sem optimističen, da nam bo to tudi uspelo. predlagam pa tudi, da bi se Hodiše odprle alpe-jadran-skemu prostoru in se pobratile z eno občino iz tega prostora. 4) Naš cilj je prispevati k temu, da bomo v naši občini ustvarili novo kulturo sožitja, ne da bi moral kdorkoli, pa naj govori slovensko ali nemško, trpeti pod nacionalnim pritiskom. Skratka, doseči želimo stopnjo sožitja, na kateri se vsa odprta vprašanja rešujejo v duhu medsebojnega razumevanja in strpnosti. Dvojezičnost v uradih, v šoli, v vrtcu itd. potem niso več zahteve, ampak samoumevne stvari, katerih ni treba posebej terjati. 5) Osebno in kot skupina se nočemo vključiti v politično-taktične igre. Smo realisti in s tem tudi za realne rezultate volitev. Favorit za župana je seveda znan. Kot EL pa hočemo postati močnejši in vplivnejši. Na Hrvaškem grozi državljanska vojna Krizna žarišča na Hrvaškem, ki jih povzročajo mednacionalna trenja med Hrvati in tamkaj živečimi Srbi, se razraščajo kot rakaste metastaze. Po še nerazrešeni Kninski krajini, kjer so Srbi že razglasili avtonomijo in kjer dejansko obvladajo položaj, je pretekli konec tedna počilo v Slavoniji, pokrajini severno od Save med Zagrebom in Beogradom. Tudi v tej pokrajini živi nekaj stoti-soč Srbov. Preurejanje Jugoslavije, razdruževanje in odcepljanje, različne opcije skupne trdne ali rahle povezave so najbolj spolitizirale prav Srbe, ki poleg v republiki Srbiji živijo še na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in še drugje. Po spremembah na Hrvaškem in prihodu na oblast Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) z vodjem dr. Franjem Tudjmanom se nekako 700.000 hrvaških Srbov čuti ogrožene. Razplamtelo je staro mednacionalno sovraštvo pod parolami „Srbe na vrbe", „Hrvate na plate", oživeli so spomini na najbolj mračne dni, na usta-ško klanje v Jasenovcu, na četniške maščevalne pohode... Srbi Hrvate imenujejo samo še ustaši, Šešljeva četni-ška stranka pa daje dovolj povračilnih argumentov tudi Hrvatom. Podobno kot v Kninu se je konec preteklega tedna zgodilo v slavonskem mestu Pakrac. Tudi tam so Srbi iz sestava rezervne milice z odvzetim orožjem hoteli prevzeti oblast. Tokrat pa je reagiralo hrvaško notranje ministrstvo in s svojimi spe-cialci in posebnimi enotami preprečilo prevrat. Prišlo je do streljanja, prevratniki so sc umaknili v gozd, od koder so napadali policijsko postajo in druge pomembne občinske objekte. K sreči smrtnih žrtev ni bilo, pač pa nekaj ranjenih. Predsednik predsedstva Jugoslavije dr. Borisav Jovič je dovolil posredovanje vojske, ki je vzpostavila tampon med obema skupinama in tako, po njegovih izjavah, preprečila prelivanje krvi. Položaj v Pakracu se je trenutno sicer umiril, vprašanje pa je, za koliko časa in kdaj bo prišlo do novih incidentov na katerem drugem področju, ki se zaradi tovrstnih napetosti kar ponujajo. Jože Rovšek Vpis v Mohorjevo ljudsko šo!o Mohorjeva sporoča vsem zainteresiranim staršem, da je vpisovanje že možno, in sicer v četrtek, 7. marca 1991 od 9. do 10. ure, v torek, 12. marca 1991 od 10. do 11. ure in v četrtek, 14. marca 1991 od 9. do 10. ure. Zadnji rok za vpisovanje je petek, 15. marca 1991 od 14. do 16. ure. Vpis pa jc možen v vse razrede. Pravzaprav so ese/7s/ /n pesn/A //e/ntn/ ScAarf /er dr. Pe/er Gs/e//ner /n dr. Rnher/ Saver. n/ra s ce/n r-šAe an/verze. otorad do/go čaAa// oa /a mo pr/znan/e za sso/t' de/o vpr/r/s/nven-sA/ naroda/ sAnpnosd na AorošAr-fn /n sAupnemn sož///u ode/) narodov v Ježe//. V /oreA. 26. /cbrnar/a so v PvrnpsA/ d/š/, zares pomen///vem Ara/u, na popre/šn/o prr/mdn JanAa Messner/a pre/e// prvo R/zz//e vo nagrado za pr/-zadevan/e „za novo An/-/uro sož///a fned )))an/š/no /n vee/no". Nagrado s/a /7m pode//// Zveza s/oven-sA/d nr//an/zae// na /soro-šAem /n S/ovensAa prosvetna zveza /z prepr/ea-n/a, da /e „n)an/š/nsAo vprašan/e /nd/ vprašan/e vee/ne /n da za /vorno sož/-//e ods/a/a d/a/eA//Aa odgo vornos/Z oded. Pode///ev nagrade ^e d//a pon)emden dogodeA /n pr/so/nos/ v/dn/d osed-no s/Z /z po////enega. A udarnega, cerAvenega /n znanstvenega ž/v//en/a deže/e je poAaza/a. AaAo v/soAo cen/eno de/o so oprav/// /n še opra)//ajo s/av//ene/. Med drug/m so se je ude/e-ž//Z e/an predseds7va S7ove-n//e, p/sa/e// dr. Ma//až AJmee/, A/ je dne/ /ud/ podva/n/ govor, nnn/s/er za Mo vence po svetu dr. Janez Du/ar, reA/or ce/ov-šAe un/verze dr. Berger, A/ je predra/ m/s// fu/n/s/ra dr. /iusAa. šAo///sA/ Aan-e/er M/d/ /sr/š/of v zas/op-s/vu šAo/a. reA/or /Znj-sAega doma Jože Zsope/-u/g, vod/a d/ro/a za narodne sA upnos/Z pr/ deže/n/ v/ad/ dr. Pase/ \po)u/A. podpredsedn/A /s/šZ. /nž. Prane /sa/tn/g, ds . sv. dr. Va/ent/n /nzAo. generad)/ Aonzu/ SZ/šd J/ar/an A/a/een, š/ev/du p/sa/e/// /er pesn/A/. )ned rr/nn/ JanAo Messner, Maja Z/ader/ap /n An/on Pueds. Man/Aa/ pa je ve//A de/ /Zs//d s/ovensA/d po////Aov /n aA//v/s/ov, s Aa/erdn/je s vp/ čas tesno sode/os a/ dr. Saser. Dob/fn/A/ prve R/zz//eve nagrade (z /eve prod desn^; prof. Re/muf Sc/iarf, prof. dr. Robert Saxer /n on/v. prof. dr. Peter Gstet-fner. ,,V m/jih se združuje komštvo s svetovljanstvom..." Nagrada je imenovana po Vincencu Rizziju, pred 175 teti v Spittaiu rojenemu duhovniku in pubticistu, ki se je vse svoje živijenje prizadeva! za enakopravnost obeh narodov v dežeii. Po miš-tjenju nastrojen velenemško je tudi za Slovence zahteva! izobraževanje v slovenščini in je že takrat pri „ta pravih Korošcih" nalete! na sovraštvo in nerazumevanje. Dr. Marjan Sturm, tajnik ZSO, je uvodoma v obeh deželnih jezikih prebral utemeljitev nagrade v za Schar-fa, Saxerja in Gstettnerja. Rektor celovške univerze je prebral počastitveni nago- vor ministra za umetnost in znanost dr. Buška, ki se podelitve žal ni mogel udeležiti. Poprej pa je rektor dr. Berger poudaril, da celovška univerza ne bo prenehala z angažmajem za interkultur-nost in za pravice koroških Slovencev. Minister Busek je nagrado imenoval posebno priznanje za nemško govoreče Korošce in slovenske sodeželane, ki se solidarno ukvarjajo z jezikovnimi in družbenimi problemi dežele. Za Scharfa, ki ga je preganjal nacizem, je dejal, da njegovih del ne preveva le duh globoke solidarnosti, ampak je nagrajenec glasnik liričnega boga- Predsedn/A ZSO d/p/, /nž. Gs/effnet/o. Fe//As 1/V/eser /zroča R/zz/jevo nagrado un/v. prof. dr. Petro stva Koroške. Kot Scharf sc je tudi dr. Saxer zavzemal za enakopravnost v deželi in odlikuje ga globoko razumevanje položaja koroških Slovencev. O dr. Gstettnerju pa je dr. Busek zapisal,-da gre po Rizzijeve poti. Vsi trije nagrajenci pa so velikega pomena za medsebojno razumevanje med narodi. Lavdacija dr. Matjaža Kmecla je bila plemenita beseda srca, v njej je razgrnil etične in civilizacijske razsežnosti koroškega rizzijev-stva, ki ga s svojim delom poosebljajo vsi trije nagrajenci. „V njih prebiva in ustarja duh edino mogoče prihodnosti - ne samo za koroške, temveč skupne, nas kot sosedov. Evrope in sveta. V njih se združuje koroštvo s svetovljanstvom na najplemenitejši in obenem najplodnejši način". Rizzi ni samo kot prvi Slovencem povedal, kdo je pravzaprav Prešeren, ampak je doživel začetek tistega „najbolj nepotrebnega, kar je kdajkoli doletelo naša dva naroda, Slovence in Avstrijce, še posebej na Koroškem: sovraštvo". Po Kmeclu in podelitvi nagrade, kar sta opravila predsednik ZSO dipl. inž. Feliks Wiescr in poslujoči predsednik SPZ dr. Gustav Brumnik, sta spregovorila dr. Gstettner in dr. Saxer. Oba sta v svoja govora vpletla tudi slovensko besedo, in ta je segla daleč preko meje vljud- nostnih in zahvalnih fraz. Dr. Gstettner je omenil solidarnost z idejo interkul-turnosti in to, da je na Koroškem prizadevanje za inter-kulturnost še vedno nekaj sumljivega. Omenil je, da je del slovenske koroške politike šel deželni politiki na limance, se z njo spajdašil. Razvesleljivo pa je, da mladina bolj in bolj sprejema interkulturnost, ki zanjo ni več strašilo, temveč oblika mirnega sožitja. Dr. Saxer je dejal, da je prav nemškonacionalni pritisk gnal nagrajence v angažma za koroške Slovence. Koroško je orisal kot pokrajino in predvsem njen slovenski del je bil zanj nekaj čudno novega, v katerem se je počutil svobodno. V tej pokrajini pa živijo tudi varuhi nemškega nacionalizma, ki ima oblast. Do nedavnega je celo odprto in grobo nastopal proti Slovencem in najvišji predstavnik te politike je bil deželni glavar Wagner, ki ga je Saxer imenoval duhovnega in političnega očeta Haiderja. Danes je ta politika zamegljena. Po njegovem je bodoča naloga Rizzijeve nagrade prav v tem, da opozarja na tiste osebe, ki razkrinkavajo še vedno živi fašizem v Avstriji. Janja Kassl s kitaro in Sonja Starc s citrami sta izvedli glasbeno spremljavo podelitve. /raA Stavnostni govor Matjaža Kmecta Danes smo se zbrali, da stavimo osmi dan. Nanj je Bog ob genezi preprosto pozabil; ni pomislil, kako pomanjkljivo bitje je s človekom ustvaril, kako ga s strastmi, ki mu jih je naložil, ni samo blagoslovil, temveč tudi kaznoval; zato mu je sicer vsak sedmi dan določil za počitek, ni pa mu zapovedal osmega, ko bi moral slehernik zmeraj spet tehtati in premišljevati svoja dejanja. Opravilo se zdi za srečo tega sveta vsaj toliko nujno kakor počivanje. Kar je pozabil stvarnik nebes in zemlje, popravljajo za njim možje (in seveda žene) daljnih pogledov-brez dokončne zmage, ker je človek končno bitje, toda z veliko plemenitostjo in voljo. Ponavadi jih tudi ni veliko, ker je poslanstvo te vrste naporno in se jim je treba neprestano bojevati proti nasilnosti in udobju vsakršnih predsodkov ati razvad, to človeštvo bi se brez njih s slehernim dnem posebej utapljalo v lastni nevrednosti, tako da Stvarniku navsezadnje ne bi preostalo drugega, kot da obupa nad svojo lastno idejo o človeku po božji podobi. Ob tej slovesni priložnosti si tri može tega kova izrecno kličemo v svet svojih vrednot in hvaležnosti. Za zavetnika jim je izbran davni Vincenc Rizzi, sijajni Korošec in svetovljan, ki je vse življenje oznanjal svobodo duha, nujnost pravičnosti in potrebo po medsebojnem razumevanju. Prav v njegovem času se je začenjalo nekaj najbolj nepotrebnega, kar je kdajkoli doletelo naša dva naroda, Slovence in nemške Avstrijce - še posebej na Koroškem: sovraštvo. Grdo, trdo, nerazumno, nečloveško, provincialno. Bil je to podeželsko in obskurno odmerjen refleks velike tekme narodov v Evropi. Sovraštvo zaradi drugačnosti - ker ni bilo vse po eni meri in nedeljivo, ker se je svet zaradi tega zdel premalo pregleden in zato nevaren. Kot da ni vesoljna civilizacija, da, celo narava, dosegla vsega, kar je, po poti drugačnosti in spreminjanja, medsebojnega križanja in oplajanja, kot da tudi prihodnost ni samo v informacijski in tehnološki uniformiranosti planeta, temveč še bolj v nastajanju, oblikovanju in plemenitem tekmovanju kar najštevilnejših izkušenj, idej in oblik omike - te morajo preganjati sleherno poenoteno enostavnost iz nujne rigidnosti in lenobe. Če njihova moč kdaj presahne, smo neizbežno obsojeni na civilizacijsko in na koncu celo tehnološko degeneracijo. Pri tem ni res, da tisto, kar je majhno ali marginalno, med različnimi sodobnimi mega- sistemi ne šteje nič. In tudi ni res, daje vse, kar si mislimo o sebi, tudi res, da je s tem veliko in pomembno. Perspektiva, ki je panoramično zamejena z domačim dvoriščem, težko kaj pametnega ve o širnem svetu ali zanj kaj koristnega stori, kakor je po drugi strani svet vendarle samo nepregledno mnoštvo dvorišč in če izgubi katerokoli od njih, zgubi del sebe. Ko so pred leti svetovni velestrategi simulirali različne taktične variante za vojno med obema blokoma, so med drugim tudi predvideli vzdolž železne zaveze atomsko čiščenje „terena", zaporo s serijo atomskih bomb; ena je bila namenjena Celovški kotlini kot važnemu prehodu in križišču. V optiki takšne ..taktične variante" je pravzaprav vsa koroška zgodovina in sedanjost (o slovenski in drugih ne govorim), vse prebivalstvo, ne glede na to, kakšen jezik govori, kaj si politično misli, kako in v kaj veruje, pošteno in nepošteno, zaljubljeno ali resignira-no, nič; dokončno je odpravljeno - niti toliko ni vredno z vojvodskim prestolom in knežjim kamnom vred, kolikor zdrobljena klinopisna tablica v kakšni pozabljeni asirski groblji. In vendar so generali, ki so sestavljali te načrte, legitimni dediči nerazumnih sovraštev, ki jih je sicer sijajna nova Evropa od 18. stoletja sem nakotila in razmnožila med nami. Logika moči in izenačevanja je najprej s provincialnega preskočila na nacionalno in od tod na nadnacionalno, blokovsko, od tod na vse svet, ki vsake toliko - ta trenutek spet enkrat zelo resno in intenzivno - obstane pred njenim končnim izidom: biblija ga preprosto in vendar brezobzirno pove z mislijo o tem, kako bo z ognjem pokončan, kdor z ognjem po-končuje. V Rizzijevih časih pa se je moral človek za takšno spoznanje in vedenje še bolj kot danes povzpeti nad dnevne predsodke in aktualne strasti, moral je videti dlje. Če je bil kristjan, je moral razumeti Kristusa globlje, moral je čutiti svet mimo jožefinskih in janzenističnih obrazcev, mimo mladonacionalnih in pannacionalnih parol; ni se smel vdati koleričnim in vabljivim dnevnim navduševa-njem, moral je tvegati, kajti svet že od nekdaj ne mara izjem in neprijetnežev, ki ..vsiljujejo" neudobnost vizij. Seveda ni danes dosti drugače: zelo malo ljudi ima v svoj čas življenja vštet tudi osmi dan. Nadlege vesti raje odpravljamo s tretjeredni-škimi obredji in sprenevedanji, zraven pa s hripavim ali nazalnim telefoniranjem ali nepodpisano korespondenco poskušamo zdisciplinirati vse, ki kar naprej izgovarjajo premolčana .vprašanje. Riz-zijevemu plemenu ni bilo lahko ne takrat in mu ni danes, tudi v prihodnje mu ne bo. Toda brez njih bi bil naš svet brezupen. Ko gospa Silvija Stocker Ducoin v romanu Moji mali kavalirji izjavlja: „Meni je potrebna simpatija in toplina", je to njen življenjski čredo, ne zahteva po osebnem ugodju. ..Simpatijo in toplino" hoče za svoje šolske in zvečina tudi socialno marginalne učence, za te in one človeške razvaline, ki to niso postale po lastni volji, za ljudstvo „čušev", ki nikomur nič nočejo, za vse obrobneže in zavržence tega sveta. Enak je življenski princip duhovnega očeta gospe Silvije -tihega, ljubega in ljubeznivega pesnika Helmuta Scharfa, ki za skoraj melanholično in po koroško lirično introvertnostjo svojih stihov živi rizzijevsko humanistično daljnovidnost in panoramsko širino. Ko študentka Marija v svojem triindvajsetem letu stori samomor in je njena smrt videti kot defetistični protest zoper marginalizacijo njene kulturne identitete, zapiše sijajni in intelektualno prodorni bojevnik Peter Gstettner odločitev: „Za nas pa to ne more biti poslednji odgovor!" in nato natančno popiše, analizira in razloži socialni, kulturni in moralni kontekst dekletove tragične smrti. Njegov jezik ni jezik poezije, temveč brezobzirno natančne analize, na koncu koncev pa se vseeno pokaže, da je tista poezija duha, za katero je Rizzi oznanjal, da ji nobeno cenzurno nasilje ne pride do živega - naj se ji v nabiralniku nabere še toliko grozilnih pisem anonimne večine. In tu je, ne poslednji med njimi - Robert Saxer. Ko je konec sedemdesetih let pripravil nekaj briljantnih analiz časopisnega tiska in njegove manj vidne pa zato toliko bolj učinkovite indoktrinacije, je požel silovit in hrupen odpor. Običajno se ob takšnih priložnostih govori o sramoti, o fašizmu, o sovjetskih zgledih in podobnih dežurno strašljivih rečeh. Toda ni sramota tisto, kar Saxer s svojim delom prinaša domovini, temveč čast - še nikoli ni bilo namreč tako, da bi bilo odkrivanje resnice nepošteno in nečastno. Saxer je vitez v imenu ljudi, ki bi bili radi srečni in razumljeni. To sem se namenil povedati za današnji osmi dan. Slabo bi bilo, če bi hotel kdo to lavdacijo, ki je v resnici beseda srca, razumeti politično, kajti ves čas imam pred očmi etične in civilizacijske razsežnosti koroškega rizzijevstva in v njihovih poldnevnikih živijo s svojim delom kot njihovo poosebljenje, trije današnji hvaljenci in slavljenci. V njih prebiva in ustvarja duh edino mogoče prihodnosti - ne samo koroške, temveč skupne, nas kot sosedov, Evrope in sveta. V njih se združuje koroštvo s svetovljanstvom na najplemenitejši in obenem najplodnejši način. Stavnostni govor M. Sturma Spoštovani! Slovenska prosvetna zveza in Zveza slovenskih organizacij sta se odločili, da periodično podeljujeta nagrade, imenovane po Vin-zenzu Rizziju, tistim nemško-govorečim sodeželanom, ki se, prav tako kot Rizzi pred več kot 140 leti, prizadevajo za novo kulturo sožitja med manjšino in večino. Rizzijevo nagrado podeljujemo iz prepričanja, da je manjšinsko vprašanje tudi vprašanje večine in da obstaja dialektika odgovornosti obeh za tvorno sožitje. Rizzi sam je zapisal: "Kakor posameznika oblikujejo le drugi ljudje, tako se oblikuje tudi ljudstvo po spodbudi kakega drugega ljudstva. To pa ne ovira samostojnega oblikovanja, ne posameznika, ne ljudstva." Prepričani smo, da so današnji Rizzijevi nagrajenci prof. Scharf, prof. Sax$r in prof. Gstettner s svojim prizadevnim delom v prid novi kulturi sožitja med večino in manjšino, v duhu tega velikega Korošca lahko v ponos naši deželi. Liebe Preistrager! Meine sehr geehrten Da-men und Herren! Der Slovvenische Kultur-verband und der Zentralver-band slowenischer Organi-sationen haben sich ent-schlossen, den Rizzipreis fur zukunftsweisende Initiativen auf dem Gebiet der interkul-turellen Verstandigung zu verleihen. Folgende Motive haben uns dabei geleitet: zum einem die auBerordent-liche Personlichkeit Vinzenz Rizzi's, der vor 175 Jahren in der Burg von Spittal a. d.Drau geboren wurde. Er war als Priester liberaler VVeltanschauung und seiner Zeit entsprechen GroBdeut-scher. Von echtem Gerechtig-keitsdenken beseelt, trat er fur die Gleichberechtigung der Volker, unabhangig von ihrer zahlenmaBigen GroBe, ein. dr. Ma/jan Sturm Vinzenz Rizzi ist ein groBer Karntner, der selbstver-standlich auch der slovveni-schen Sprache machtig war. Er solite uns - Minderheit und Mehrheit - ein Vorbild sein. Wir verleihen den Vinzenz Rizzi-Preis als unsere dank-bare Anerkennung fur be-sonders unerschrockenes und aufklarerisches Handeln zur Unterstutzung der sprachlichen und gesell-schaftlichen Anliegen der Karntner Slowenen. Nicht anders als annoda-zumal Vinzenz Rizzi geraten solche Menschen - und ins-besonders unsere heutigen Preistrager - ins Kreuzfeuer Evviggestriger. Minderheitenfragen sind auch Fragen der Mehrheit. Beide, Minderheit und Mehrheit, tragen die Verantvvor-tung fur ein konstruktives Zu-sammenleben. Dieser Rizzi-sche Gedanke scheint uns in einer Zeit, in der auch in un-seren Nachbarlandern ein neuer Nationalismus er-wacht, von besonderer Be-deutung. Die heutigen Preistrager vvaren sich der Verantvvor-tung als Angehorige der Mehrheit fur die Belange der Minderheit ganz besonders bevvuBt. Sie standen und stehen auf der Seite der Schwacheren. Aber nicht nur das: Scharf, Saxer und Gstettner arbeiteten aus dem BevvuBtsein, daB eine friedliche Entvvicklung der Nationen nur in einer ineinan-dergreifenden und nicht ab-grenzenden Geisteshaltung mogtich ist. Neben einem radikalen Humanismus beseelte auch dieser Gedanke Scharfs lite-rarisches Schaffen. * Jan/a Kass/ ob k/far/ (s//ka) /n Sonja Starc ob c/trah sta pr/p ra -v/7/ g/asbeno spremljavo podet/fve. Stavnostni govor E. Buška Meine sehr geehrten Damen und Herren! Es ist mir heute eine groBe Ehre und Freude, anlaBlich der Verleihung des Vinzenz-Rizzi-Preises an Herm Pro-fessor Helmut Scharf, Herm Professor Dr. Robert Saxer und Herm Professor Dr. Peter Gstettner diese GruB-adresse an Sie zu richten. Es ist dieser Preis eine be-sondere Anerkennung, fur deutschsprachige Karntner und Ihre slovvenichen Mit-burger, die sich mit den sprachtichen und gesell-schaftspolitischen Anliegen des sudlichsten Bundeslan-des auf so sotidarische Wei-se befaBt haben. Vinzenz Rizzi trat fortan fur die Gleichberechtigung der Nationalitaten ein. Was dem einen Volk zustunde, stunde auch dem anderen zu. Er, der sich als GroBdeutscher fuhl-te, kannte eine Herablassung gegenuber anderen Natio-nen nicht. Helmut Scharf soli das Diplom als Erster erhalten; als Dichter hat er sich mutig fur die Gleichberechtigung der Karntner Slovvenen einge-setzt. Starken Anfeindungen zum T rotz publizierte er zahl-reiche Aufsatze fur ein ge-rechtes Zusammenleben in Kamten. Helmut Scharf vvurde am 28. November 1915 in Villach geboren. Nachdem er 1938 von den Nationalsozialisten aus seiner Tatigkeit als Leh-rer entlassen vvorden vvar, er-fuhr er vvahrend des Zvveiten Weltkrieges die Greuel der NS-ldeologie hautnah. Die Kenntnis solchen Rassen-wahns blieb ihm eine groBe Mahnung. Das literarische Werk Helmut Scharfs, dieses beruhmten Kamter Lyrikers, Erzahlers, Essayisten und Kritikers, ist nicht nur von einem zutiefst solidarischen Geist gekennzeichnet, in ihm vvird auch der lyrische Reich-tum Kamtens offenbar. dr. Fdiard Busek Robert Saxer ist der zvvei-te Preistrager. Ebenso wie Helmut Scharf ist auch ihm die Gerechtigkeit fur beide Karntner Volksgruppen oberste Maxime. Robert Saxer vvurde am 5. Juni 1939 in Klagenfurt geboren. Seinem Studium der Germanistik und Geschichte in Wien folgten Jahre der Lehrtatigkeit an Gymnasien in der Karntner Landes-hauptstadt. Seit Mitte der siebziger Jahre begann sich Robert Saxer der Universitat zuzuvvenden: Mit dem Auf-bau der Universitatssprach-kurse „Deutsch fur Auslan-der" setzte er vvesentliche Akzente zur Verbindung der Volker. Tiefes Verstandnis fur die oft schvvierige Situa-tion der slovvenischen Volks-gruppe in Kamten zeichnet das VVirken Robert Saxers aus. SchlieBlich wird die Ehre des Vinzenz-Rizzi-Diploms auch Peter Gstettner zuteil. Seine Tatigkeit steht vvurdig neben jener Helmut Scharfs und Robert Saxers. Obwohl Niederosterreicher empfin-det er ebenso wie seine Karntner Kollegen. Peter Gstettner scheut nicht davor zuruck, den Na-tionalismus temporar erfolg-reicher Politiker zu demas-kieren. ErdecktdieGefahren auf, vvo sie bislang verborgen vvaren. Indem er sich gegen das „Zwang-Haft Deutsche" vvendet und sich fur die Gleichberechtigung der Karntner Volksgruppen ein-setzt, beschreitet er einen Weg, den vor ihm auch Vinzenz Rizzi beschritten hat. Rektor ce/ovške univerze dr. A/berf Berger v razgovoru s s/o-vensk/m pesnikom prof. Jankom Messnegem Rede des Preistrages Dr. Gstettner Sehr geehrte Festgaste, liebe Freundinnen, liebe Freunde! Eine Preisverleihung ist immer ein freudiges Ereignis. Durch Ihr zahlreiches Er-scheinen und durch die of-fentlich ausgesprochene Laudatio von hochster Stet-le, fuhlen vvir uns aber beson-ders geehrt. Ich mochte die Freunde uber die Auszeich-nung mit allen teilen, die mit uns gemeinsam das hohe Ziel der interkulturelten Verstandigung angestrebt haben. Vieie haben uns in den vergangenen Jahren dabei vorbehaltlos unterstutzt -Menschen aus beiden Volksgruppen und aus allen Bun-deslandern. Anerkennung fur ihr mutiges solidarisches Verhalten gebuhrt allen, die auch in schvvierigen Zeiten der Spaltungs- und Tren-nungspolitik unbeirrt zu uns gestanden sind. Spoštovani gostje, drage prijateljice, dragi prijatelji! Podelitev nagrade me zelo veseli; pravtako sem vesel, da ste prišli v takem številu. Že to, da se tu, najbolje dokazuje, koliko Vam pomeni sožitje med obema narodoma na Koroškem. S tem izpričujete tisto solidarnost, ki sem je bil v zadnjih letih tako pogosto deležen. Za to bi se Vam rad danes še posebej zahvalil. Vi ste nam bistveno pomagali, da nas koroška politika v prizadevanju za pravice manjšin in za skupno dvojezično šolo ni mogla razcepiti. Solidaritat mit Verfechtern interkultureller Ideen erfor-dert persontichen Mut. Das scheint mir in jedem Fali be-denklich zu sein; ebenso be-denklich ist es, daB hierzu-lande ein offentliches Eintre-ten fur die Gleichberechtigung der slovvenischen Sprache und Kultur als un-konventionelles, wenn nicht gar als un-karntnerisches Verhalten gilt. Wir atle wis-sen, vvie und vvodurch dieses eigenartige, verquere geisti-ge Klima entstanden ist. Wir vvissen aber auch, daB sich ein Teil der slovvenischen Volksgruppenfunktionare in diesem geistigen Klima woh! eingerichtet hat und heute die Minderheitenpolitik des Karntner Dreiparteienpakts mittragt. Deshatb blieb von unserer Kritik auch jene slovvenische Anpassungsbereitschaft nicht verschont, die sich mit einer 180-Grad-Kehrtwen-dung der Solidaritatsbevve-gung entledigte und sich jener herrschenden Politik an-bot, die fur die „braven Slovvenen" die nationalen Leim-rute auslegte - erfolgreich, vvie sich bald herausstellte. Ich mochte mich aber heute nicht mit jenen tange be-schaftigen, die unsere Initia- tiven systematisch miBge-deutet, verunglimpft und feindselig verfolgt haben. Unser Bemuhen um eine friedliche Kultur des Zusam-menlebens und der interkul-turellen Verstandigung hat vvie ein steter Tropfen viel-leicht doch den harten Karntner Stein etvvas gehohlt. Das verschafft ein gevvisses Ge-fuhl der Genugtuung, die nicht nur mit diesem Preis verbunden ist, sondern mit den altmahlich sichtbar wer-denden Fruchten unserer publizistischen und vvissen-schaftlichen Arbeit: Beson-ders bei der Jugend hat die Idee der interkulturellen Verstandigung FuB gefaBt; fur die Jugend ist die multikultu-relle Gesellschaft keine Schreckensvision, sondern eine Chance zur Zvveispra-chigkeit und eine Herausfor-derung fur Formen des fried-lichen Miteinanders. DaB dies „zukunftsweisend euro-paisch" und ganz in unserem Sinne ist, liegt auf der Hand. Und vvenn man kurzlich in einer Tageszeitung die Schlagzeile lesen konnte, sogar die FPO forderte jetzt „Klagenfurt soli neue Alpe-Adria-Hauptstadt sein", so darf man daruber getrost schmunzeln und sich erin-nern, vvas fur ein emporter Aufschrei durch die Riege der vereinigten KHD-Politi-ker und der sogenannten heimattreuen Karntner Wis-senschaftler ging, als vvir vor Jahren Klagenfurt und als Landeshauptstadt der Karntner Slovvenen rekla-mierten und uns hier nicht nur eine offentliche zvvei-sprachige Volksschule sondern uberhaupt mehr inter-kulturelles Leben vvunsch-ten. Ahnlich schrilte Auf-schreie erlebten vvir auch, als die Expertengruppe der Osterreichischen Rektoren-konferenz ihren Volksgrup-penbericht vorlegte oder als die padagogische Fachvvis-senschaft einhellig die Schu-lertrennung im sog. Karntner Padagogenmodet) ablehnte. VVenn mich nicht alles tauscht, vvird aber auch dieses politische Abvvehr-kampfgeschrei mangels vvirklicher Resonanz in der Bevolkerung immer schvva-cher. Vielleicht konnten vvir auch hier der Vernunft eine kteine Gasse bahnen. Das ist fur uns fraglos die Genugtuung erster Art. Der heutige Rizzi-Preis ist die Genugtuung zvveiter Art. Diese ver-bindet sich mit der Hoffnung, daB es nun endlich der Ver-gangenheit angehoren mo-ge, daB diejenigen an den Pranger gestellt vverden, die in der Volksgruppenpotitik MiBstande und Fehlentvvick-lungen aufzeigen, die gegen Intoleranz schreiben und die gegen Trennung und Isola-tion ihr Wort erheben. So ein altgemeiner Gesinnungs-vvandel braucht naturlich Zeit. Viel Ballast an tradi-tionsbelasteter Deutsch-karntner tdeologie und Urangsttichkeit muB noch abgevvorfen vverden. SchlieBlich hat schon Vinzenz Rizzi (vor fast 150 Jahren) einen Vorgeschmack davon bekommen, vvas auch uns in vielfaltiger Art und Weise in diesem Land vvider-fahren ist. Vinzenz Rizzi, der Vorkampfer fur die Gleichberechtigung der slovvenichen Amts- und Umgangssprache in Kamten, bekam zu horen, wer die slovvenische Sprache in Kamten aufvverte, ube „Verrat an der deutschen Sa-che" (in: ..Deutsche Monats-schrift" 1850, Heft 5); Rizzi P!adoyer fur Toleranz und Zvveisprachigkeit vvurde als eine „ultraslawischen" bzw. „sudslawische" Position dif-famiert, die nicht in jene ..Deutsche Monatsschrift" gehore, die Vinzenz Rizzi in Kamten herausgab. Vinzenz Rizzi se je že pred stopetdesetimi leti boril za enakopravnost slovenskega jezika na Koroškem. V nekem anonimnem pismu bralcev gaje nekdo sramotil, češ daje izda! nemštvo, namesto da bi se uprl slovanski nezmernosti. Vendar se Rizzi ni vdal političnemu pritisku, ampak se je dosledno zavzemal za dvojezičnost. V smislu njegovega boja naj bi delovali naprej: proti nacionalizmu na obeh straneh Karavank in proti nemškokoroški mentaliteti v obmejnem področju. Ti cilji so danes pravtako pomembni kot so bili v Rizzijevem času. Wir vverden heute mit dem Preis jenes Mannes geehrt, der konsequent interkulturel-les Denken und Handetn schon zu seiner Zeit verfoch-ten hat, als die aufgeputsch-ten Nationalismen noch nicht ihre verheerende VVirkung getan hatten. Heute hatte es Vinzenz Rizzi vvahrscheinlich noch ein Stuck schvvieriger, die nationalen Fundamenta-listen und volkischen „Rat-tenfangern" diesseits und jenseits der Karavvanken davon zu uberzeugen, daB nur das interkulturelle Modeli der absoluten Gleichvvertigkeit von Sprachen sovvie ihre gleichberechtigte Reprasen-tation in der Offentlichkeit Basis fur eine friedliche Verstandigung sein kann. Sich dafur zu engagieren, vvird die Herausforderung im neuen Europa sein, vvenn es ein ge-eintes Europa vverden soli. Sich dafur zu engagieren, heiBt aber auch, unbeugsam sein gegenuber dem politi schen Assimilations- und Anpassungsdruck. Soli dieses Engagement gelingen, so vvird es von dem Ethos des groBen Karntners Vinzenz Rizzi getragen sein mussen, der einmat geschri-ben hat: ,,/ch tv;// nur das Besfe fur a//e. IA/abrhe/f, so guf /eh s/e we/B, vverde /eh schre/ben, unbekummerf, ob /cb rechfs oder //'nks Be/fa// oder 7ade/ f/nde. /cb kenne ke/ne Ruck-s/edfen a/s d/e fur kVabrbe/f und rechf..." (7n.' "Car/nfb/a' 1848///.) „...damit sich die iVienschen woh!er und freier fuhien!" Dragi prijatetji! Že četrt stotetja hodim, ne da bi si kaj misiil, čez Rizzijev most - stanujem namreč le 200 metrov stran. Na vsem lepem pa prejmem Rizzijevo nagrado in sem uvrščen v določeno tradicijo svoje dežele. Po začetnem začudenju me zdaj navdaja veliko veselje, da je moje delo v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih let ne le v korist Slovencem, temveč proti določenemu načinu poročanja, tudi pozneje deležno pozornosti in ga torej nisem opravil zaman. Zato se najprej osebno zahvaljujem tistim, ki nagrado podeljujejo. To pa ni vse. Ostalo bom povedal v svoji materinščini, ob tem pa se zavedam, da je bila zame uporaba materinščine že vedno povezana z manj problemi, kot za moje slovenske prijatelje in sodeželane. PROF. DR. ROBERT SAXER Der personliche Dank ist nicht alles. Ehrungen richten sich in der Regel an einzelne Personen, die im Augenblick der Ehrung der sichtbaren Vordergrund einer in die Tie-fe reichenden Landschaft darstellen, in der sich noch viel mehr Menschen befin-den, unter ihnen auch sot-che, die mindestens erbenso ehrensvvurdig sind. Daher mochte ich einige Teile die-ser Landschaft sichtbar ma-chen. Ich beginne trotzdem bei den Geehrten, da sie auch in diese Landschaft gehoren. Helmurt Scharf, ich und Peter Gstettner, die wir in dieser Reihenfotge und unabhangig voneinander mit dem Enga-gement fur die Karntner Slo-wenen begonnen haben, ja durch den deutschnationa-ten Druck im Land formtich in dieses hinein getrieben wor-den sind, stellen in unserer altersmaBigen Staffelung be-reits den Aufbau einer Tradi-tion dar, die gegen die Inhu-manitat in unserem Land ge-richtet ist und die durch die Verleihung dieses Preises sichtbar gemacht wird. Was mich betrifft, war Helmut Scharf in der ersten Zeit, als ich noch unsicher war und Angste hatte, einer der Oreintierungspunkte, an de-nen ich mich ausrichten konnte. Und als ich Anfang der 80erjahre aus beruflichen Grunden vvieder in den Hin-tergrund trat, war es fur mich beruhigend und auch eine personliche Befriedigung, daB von unserer Universitat, und da vor allem von Peter Gstettner und Dietmar Lar-cher, neue Impulse ausgin-gen. Ich habe freilich nie ver-standen, wie man zwei so freundliche, friedliche und liebensvvurdige Menschen wie Helmut Scharf und Peter Gstettner auf so rucksichts-lose und teilvveise hinterhatti-ge Art angreifen konnte, wie es den beiden widerfahren ist. Nur vveit sie, der eine von der Literatur, der andere von der VVissenschaft her, gegen den Ungeist im Land auftra-ten und uber Losungen des nationalen Problems nach-dachten. Jedenfalls ist es schon, daB sie es ertragen haben und noch ertragen. Und es ist schon fur mich, daB ich hier gevvissemaBen zvvischen den beiden stehen kannn. Neben uns drei gibt es aber in dieser Landschaft noch viele andere, die ebenso wie wir und zum Teil mit viel groBerem personli-chem und beruflichem Risiko es auf sich genommen haben, sich fur Karnter Slovve-nen, fur die Durchsetzung demokratischer Prinzipien und gegen den deutschen Assimilationsdruck einzuset-zen. Besonders im Rahmen der Oktoberarena/Oktobrski tabor - der bekannten Ge-genveranstaltungen zu dem offiziellen 10. Oktober-Feiern - hatte ich mehrere Jahre die Gelegenheit, mit solchen Menschen zusammenarbei-ten, mit deutschsprachigen genauso wie mit slovveni-schen. Ich denke gerne zu-ruck an die intensiven Dis-kussionen und Planungsge-sprache, z.B. mit Helmut Stockhammer, Gerhard SteingreB, Josef Mandl, Peter VVieser, Franc Kattnig, Marjan Sturm, Borut Som-meregger, Filip VVarasch, Matevž Grilc und anderen. Fur mich steht die Begrun-dung des Rizzi-Preises durchaus in der geistigen Tradition dieser kulturpoliti-schen Initiative der spaten 70er und fruhen 80er Jahre. In der Landschaft, von der ich gesprochen habe, befin-den sich vor allem unsere slowenischen Freunde und Landsleute. Als ich mich anfang der 70er Jahre von der bekannten Phrase der Karntner Politiker - „die Radikalen auf der einen und auf der anderen Seite" - befreit hatte, ging ich in diese Landschaft hinein und kam aus dem Staunen nicht mehr heraus. Nicht nur, daB die Phrase in keiner VVeise stimmt - ich trat fast nur auf gesprachsberei-te, offene, kritische, standig reftektierende Menschen, mit denen man auch dann reden konnte, wenn die Mei-nungen differierten. Ich denke da zum Beispiel gerne an Janko Messner: Wir waren wirklich nicht immer einer Meinung, aber unserer Freundschaft hat das keinen Abbruch getan, und wir haben auch im Streitgesprach immer aufeinander gehort. Jedenfalls kann ich heute sa-gen: Die Bereicherung, die ich durch die Kontakte mit meinen slowenischen Landsleuten jedenfalls erfah-ren habe, ist bei vveitem gro-Ber, als die Probleme vvaren, die ich mit einhandelte. Und ich traume davon, daB meine slovvenischen Landsleute genau wie ich problemlos ihre Muttersprache vervven-den konnen, wenn sie vor ihre Hausture treten. Der slovvenische Bereich war aber damals fur mich auch ein Ort der Freiheit. Meine beiden Medienanaly-sen uber den „Fall VVarasch" und uber die Zeitungskam-pagne von Heinz Stritzl und Otto Scrinzi gegen die Universitat hatte ich niemals in Karnten veroffentlichen konnen, wenn mir nicht von slo-vvenischer Seite die Moglich-keit dazu geboten vvorden vvare. Ich erinnere mich noch mit groBem Vergnugen an die entsprechenden Gespra-che mit Franc Kattnig, der die beiden Bucher als verant-vvortlicher Redakteur verof-fentlichte. In beiden Fallen, als ich im sagte: „Du ich mochte zu dieser Sache et-was schreiben", sagte er trocken: „Ja, schreib. VVann werst denn fertig sein?" Als Germanist publizierte ich setbst einiges, aber so etwas habe ich sonst nirgends er-lebt, schon gar nicht im Zu-sammenhang mit politischen brisanten Themen. In der genannten Landschaft leben auch meine deutschsprachigen Landsleute. Manche von ihnen haben sich fur die Karntner Slo-wenen engagiert - und sie haben es massiv zu spuren bekommen - in ihren Fami-len, an ihrem Arbeitsplatz und anderswo. Die meisten muBten verstandlichervveise mit ihren Aktivitaten aufho-ren, weil man einem solchen Druck von verschiedenen Seiten auf die Dauer nicht standhalten kann. Ich hatte diesbezugtich Gluck. Seit 1976 arbeitete ich im Schutzraum der Universitat, und meine Frau, die, wenn auch im Hintergrund, sehr viel mitgedacht, mitgearbei-tet und mitentwickelt hat, ist eine VVienerin und also ein-schlagig unbelastet. Sie hin-wiederum muBte sich -ebenso wie Peter Gstettner und viele andere Nichtkarnt-ner - standig den ublichen Vorwurf anhoren, sie konne nicht mitreden, weil sie nicht von hier sei und die Verhalt-nisse nicht kenne. Ein Vor-wurf, der meines VVissens dem nach den Begriffen der Karntner Deutschnationalen ebenfalls landfremden Lan-deshauptmann noch nicht gemacht vvorden ist. Der GroBteil meiner deutschsprachigen Karntner Landsleute lebt jedoch seit 1920 permanent unter dem Eindruck einer starken deutschnationalen Propaganda, die tiefsitzende Angste ausgelost und die Freude am Zusammenleben mit den slovvenischen Karntnern vveitgehend abgetotet hat. Ebenso das BevvuBtsein, wie vvichtig, vorteilhaft und in-teressant die Beherrschung der zvveiten Landessprache vvare. Die Verleihung des Rizzi-Preises an Menschen, die dieses BevvuBtsein vvieder zum Leben ervvecken vvollen, konnte vvesentliche Impulse fur einen kulturellen, vvirtschaftlichen und auch politischen Fortschritt in unserem Land geben. Naturlich konnen vvir eine solche Utopie nicht entvver-fen, ohne uns mit jener vveite-ren Gruppe zu beschaftigen, die die genannte Landschaft nicht nur bevolkern, sondern auch beherrschen und bis in ihre Tiefen gepragt haben: Eben jene Sachvvalter des Deutschnationalismus, die teils offen auftreten, teils sich bedeckt halten. Die man jedenfalls nicht mit der Mehr-heit der Karntner - ob deutschsprachig oder slo-vvenisch - gleichsetzen solite. VVenn ich dabei die jetzige Zeit mit den 70er Jahren ver-gleiche, kann ich sagen -auch wenn es seltsam klingt -, daB es damals schlimmer und gefahrlicher war, daB man aber leichter gegen die-sen VViderstand teisten konnte. Die Schlage gegen die Slovvenen vvurden mit schamloser Offenheit ge-fuhrt: angefangen vom Lan-desfeldzug von 1970 mit der SchtuBstrichparole, uber den Ortstafelsturm bis zur Spra-chenzahlung. Dazu kamen Repressalien und Drohun-gen gegen jene, die sich fur die slovvenische Sache ein-setzten, bis hin zum Versuch, einen ftihrenden politischen Funktionar der Slovvenen die Anstiftung zu einem Terror-anschtag in die Schuhe zu schieben. Oberster Repra-sentant dieser Politik vvar Landeshauptmann VVagner, der geistige und politische VVegbereiter von Jorg Haider auf der Basis der Dreipar-teieneinigung. Als man merkte, daB diese Gevvaltpolitik nicht zum Ziel fuhrte, ja teilvveise das Ge-genteil dessen bevvirkte, vvas man eigentlich vvollte, schvvenkte man Anfang der 80er Jahre um und besann sich der Moglichkeiten, die den Machtigen auch im de-mokratischen Staat zur Ver-folgung ihrer Ziele zu Gebote stehen. Das hat den VViderstand gegen politische Intentionen, die im Grunde die gleichen geblieben sind, erschvvert. Ich mochte daher den Unter-schied zvvischen damals und heute an zvvei Textbeispielen erlautern. Der eine Text ist sattsam bekannt, es ist die SchluBstrichformel aus dem Jahr 1970. teh zitiere den „Ruf der Heimat": ,,/Vso ba/ d/e Gesch/c/ife /n Kam/en noch ke/nen Scb/ud-s/r/cb gezogen. S/e z/eh/ /br? un/er zvve/ Vo/ker ers/, wenn e/nes von be/den n/cd/ mehr ex/s//ed." Anders eine Aussage, die Jorg Haider zum 10. Oktober 1990 tat, in der von keinem SchluBstrich und von keiner Vernichtungsstrategie die Rede ist. Ich zitiere den Landeshauptmann: „W/r haben zvve/ma/ /n unserer Gesch/ch/e sehr f/ns/e-re Ze/ten er/eben mussen; E/nma/, a/s vv/r durch d/e na-po/eon/schen 0beda//e a/s Land au/ge/e/// vvurden, und zum zwe//en Ma/, a/s durch d/e Aggress/on des suds/a-vv/schen /Va//ona//smus am Ende des 7. We//kr/eges /n se/ner E/nhe/Z vv/eder ge/ahr-de/ vvar." Bemerkensvvert an dieser Aussage ist, daB der Landeshauptmann die aus seiner und seiner Gesinnungsge-nossen bestehende dritte Bedrohung der Einheit Karn-tens durch die Partisanen im 2. VVeltkrieg verschvveigt, um nicht auf die Vernichtungsstrategie der Nationalsoziali-sten aufmerksam machen zu mussen. In diesem Bereich sehe ich eine vvesentliche zukunftige Funktion fur den Rizzi-Preis: auf jene Menschen aufmerksam zu machen, die dem in Osterreich immer noch le-bendigen Faschismus, der sich, vvie vvir vvissen, so lange bedeckt halt, bis er ausbre-chen kann, rechtzeitig die demokratische Larve vom Gesicht zeihen, deren er sich zu bedienen pflegt. Letztlich geht es jedoch darum, in unserem Land politische und gesellschaftliche Verhaltnis-se zu schaffen, in denen sich die Menschen vvohler fuhlen konnen - und freier - und zvvar atle Menschen. VVenn der Rizzi-Preis in Zukunft dazu beitragen kann, dann hat sich seine Begrundung ge-lohnt. f?/zz/-Pre/s/rager Dr. Rober/ Saxer /m Gesprach m/Z dem M/Z-g//ed des Pras/d/ums der Pepub//k S/owen/en dr. MaZ/až Kmec/. tzjava Slovenske prosvetne zveze Obujanje spomina na neprijetne razprave okrog življenjske pretekiosti dr. Franceta Czigana izpred desetih tet lahko )e škoduje imenu in glasbenemu stovesu imenovanega. Koroški Siovenci si v sedanjem obdobju ne bi smeti privoščiti neprijetnih razprav, kakršne poznajo v Stoveniji zaradi odkritja spomenika pesniku Francetu Balantiču v Grahovem pri Cerknici, ki je (žat) pade) kot domobranec. Izjavi predsednika Krščanske kutturne zveze dr. Janka Zerezerja in predsednika siovenske vlade Peterleta, ki boteče posegata in obujata to razpravo, sta biti za ta čas vsaj neumestni. O Francetu Cziganu, kot čtoveku v usodnih tetih od 1941-45, naj spregovorijo zgodovinarji. Ena kot druga stran ga brez teme-tjite preverbe ne moreta niti razvrednotiti niti reha-bititirati! Doižnost kulturnih organizacij v tem trenutku bi bita te v smistu ovrednotenja njegovega kutturniškega (t. j. gtashe-nega) deta. Prehajanje na ostata področja zna biti spotzko in nekutturniško. CELOVEC. - V Mo horjevi založbi je izšta monografija koroške umetnice Barbare Mo-sencder-Kochl. Vsa njena dela so tiskana samo na eni strani in v barvah. Uvod k izdaji je napisat dr. Andrej Kajžnik. Monografija stane 198 šilingov. Pevc/ Ga//usovega zbora so ob sprem/ja v/ /zved//„Dsfo//čen)e karantanskega kneza ,Usto!ičenje karantanskega kneza" Nedeljska Koroška poje, pevska revija Krščanske kulturne zveze, je bila posvečena spominu 400-letnice smrti skladatelja Jacobusa Gallusa in 20-letnici smrti prof. Franceta Czigana. Koncert so v prvem delu oblikovali zbori in skupine, ki gojijo Gallusovo glasbeno dediščino ali pa so povezane z osebo prof. Czigana, kot sta to Mešani pevski zbor Jakob Petelin-Gallus" in pa Mladinski zbor slovenske gimnazije - oba je ustanovil dr. Czi-gan. Poleg njiju so nastopili še Vokalna skupina A VE iz Ljubljane, Mešani pevski zbor „Standrež" pri Gorici in Vokalna skupina „Vaganti" iz Prage. V drugem delu pa je zbor „Gallus" izvedel kantato „Ustoličenje karantanskega kneza, ki jo je na besedilo Zdravka Novaka uglasbil prof. Czigan. Solisti so bili Mario Podrečnik, Janez Kampuš, Janko Zerzer in Stefan Schellander, izvedbo pa je spremljal kvartet trobil Slovenske filharmonije. Kantato se že pred 19 leti uspešno izvedli v Trstu, Celovcu in Gorici, v Ljubljani pa so njeno izvedbo onemogočili tedanji oblastniki. Pred desetimi leti pa je, po besedah predsednika KKZ dr. Janka Zerzerja in predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta, spodletela nakana, da bi oblatili politično preteklost in pomen dr. Czigana za slovensko glasbo. V svojih nagovorih sta zaželela, naj bi se taki časi več ne ponovili. Peterle je izrazil zadovoljstvo, da bo kantata v štirinajstih dneh končno izvedena tudi v Ljubljani, kar pomeni rehabilitacijo prof. Czigana, Prekmurca, ki se je tako globoko zakoreninil na Koroškem. Krščanska kulturna zveza in Zveza kulturnih organizacij Slovenije sta med koncertom, ki so se ga udeležili vidni predstavniki slovenskega političnega, kulturnega in gospodarskega življenja, odlikovali z Gallusovo listino dva zaslužni prevodja : Franca Čertova iz Sel in Mihija Sadjaka iz Šmihela. Navc/uš/7a je tud/ skup/na „ Vagant/" /z Češke. Vnet/ /ufkag/ Mohorjeve /judske šo/e v Ce/ovcu. Srečanje gledaMsč Lani septembra se je sedem skupin iz Koroške udeležilo seminarja gledaliških in lutkovnih skupin v Fiesi. Večino predstav smo si na koroških odrih v minulih mesecih lahko že ogledali. Zato naj bo v zvezi s srečanjem gledaliških skupin, ki gaje organizirala KKZ, za nekatere dovolj, da omenimo njihovo sodelovanje. To so bile mladinske odrske skupine PD Lipa iz Velikovca, SPD Gorjanci iz Kotmare vasi, SPD Radišc in KPD Planina iz Sel. Posvetimo se predvsem razvoju našega lutkarstva: kot prvi primer lahko služi lutkovna skupina Mohorjeve ljudske šole, ki je dokazala, da se s tem lahko ukvarjajo tudi najmlajši. Seveda njihovega nastopa ne moremo ocenjevati po strogih kriterijih. Pomembno pa je, da so bili z vso vnemo pri stvari ter da so kot začetniki pokazali občutek za mizansceno, pravilno vodenje lutk in tudi gibanje v včasih kar utesnjenem prostoru za glavno kuliso. Z drugačnimi merili je treba gledati nastop šmihel-skih lutkarjev, pa čeprav so s komadom „Sanje o govorečem cvetu" uprizorili pravcato premiero, predstavo z marionetami. Zamisli (glasba, kulise,...) so bile izvirne, na žalost pa je bila - vsaj tokrat - izgovorjava nekoliko nerazločna. Tudi ta ali oni gib ni bil dovršen, torej, lahko bi ga še izpilili. Prepričan pa sem. da se tudi sami zavedajo teh pomanjkljivosti in da jih bodo poskušali odpraviti. Morda tudi z nekoliko večjim številom vaj... -ma Dovršene pesmi "Vagantov" V soboto je v farni cerkvi v Šentprimožu nastopila vokalna skupina Vaganti iz Prage. Skupina poje okrog pet let in je dosegla izreden pevski nivo. Najprej je nastopila pri maši, kjer so pevci izvajali Palestrinovo „Missa aeterna Christi munera" in nekaj velikonočnih liturgičnih pesmi. Po maši pa so zapeli več Gallusovih skladb, med katere so uvrstili recitacije besedil na temo „Labirint sveta in raj srca" iz cikla predavanj „Renesansa človekovega duha ali luč za človeka" Jana Komenskega. V svojih nastopih Vaganti vedno združujejo glasbo, recitacije, gib in sliko in tako izražajo posamezne zgodbe ali splet čustev in misli. Izdali so že dve plošči, leta 1989 so gostovali v Friencah in leta 1990 opravili turnejo po Angliji. Mladi študentje, ki so izvajali zelo težek spored, so ga podali dovršeno kot ga zmorejo le glasbeno in pevsko izobraženi pevci. Into-nančna čistost in glasovna zli-tost sta odlikovali mlade vokaliste (11 pevk in pevcev). Publika jih je sprejela z velikim navdušenjem. Malo pa smo bili razočarani, saj smo pričakovali tudi nekaj čeških pesmi. Akustika farne cerkve v Šentprimožu pa se je spet izkazala za zelo primerno za take nastope. Veseli smo, da smo lahko šlišali tako kvalitetno mlado skupino, želimo ji še veliko uspehov tudi v bodoče (dani) Ob 70-tetnici Primoža Ramovša Slovenski skladatelj Primož Ramovš se je rodil 20. marca 1921 v Ljubjani, kjer si je pridobil strokovno znanje na glasbeni akademiji. Njegov dosedanji opus šteje okrog 350 skladb, pretežno instrumentalnih. Ob simfoničnih delih je posebno obširno Ramovševo delo za solo instrumente, še posebej za klavir. Njegov glasbeni jezik je bil sprva neoklasicisti-čen, v šestdesetih letih se je približeval dodekafoniji, v zadnji desetletjih pa se je usmeril k novim kompozicijskih tehnikam. Tri Ramovševa dela bodo izvedena na klavirskem recitalu 11. marca 1991 ob 19.10 v ORF-teatru v Celovcu. Toc-cato za klavir bo izvedel Igor Dekleva, sonato za klavir in delo z naslovom DD: 70 pa bosta štiriročno zaigrala Alenka in Igor Dekleva. DD: 70, delo, ki je bilo napisano prav za izvedbo ob Ramovševem življenskem jubileju, bo v Celovcu doživelo svojo krstno izvedbo. Prav tako krstno izvedeno bo v prvem delu koncerta delo Pentahon izvajalca Igorja Dekleve. Mednarodno poznani interpret se bo torej publiki predstavil tudi kot glasbeni ustvarjalec. Datum Kraj PRiREDiTVE Prireditelj Sreda, vgostitni SEVERNA OBVOZNICA CELOVCA - BODOČA ZAL-Cetovec 6.3. Votksketter TRANTiTNA POT? predavajo: Rudi Anschober 19.30 v Ceiovcu (ZAL), mag. Gerhard Fugger (pravnik), Angeiika 19.30 Hod) (ZAL-Ceiovec) Četrtek, v domu SLIKANJE NA STEKLO vodi: Erika Malie Soadiitas 7.3. v Tinjah (v nem. jeziku) od 14.00 do 18.00 ure Četrtek, v domu LiTERATi iZ PRAGE, predava: dr. Heigrad Sodaiitas 7.3. v Tinjah Kraigher (v nem. jeziku) 19.30 Četrtek, vgostitni M!R PO VOJNi VZALiVU, predava: Peter Piiz ZAL-Cetovec 7.3. Landhausketter (državni posianec ZAL) 19,30 vCetovcu Četrtek, v Novem gradu NEŽNOST