Edinost in dialog Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 287–292 Vinko Škafar Pogovor s Tomom Vukšićem, novim sarajevskim nadškofom metropolitom An Interview with Tom Vukšić, the new Metropolitan Archbishop of Sarajevo Ob godu sv. Antona Padovanskega je v Beogradu, v cerkvi sv. Antona, ki jo je načrtoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik, slovesno mašo vodil msgr. Tomo Vukšić, novi sarajevski nadškof metropolit. 1 Ob tej pri- ložnosti je Velimir Martinović, urednik beograjskega katoliškega mesečnika Blagovest (2022, 7/8: 10–12), opravil pogovor z nadškofom metropolitom Vukšićem, v katerem spregovori tudi o dialogu med Katoliško in Srbsko pravoslavno cerkvijo, ki ga v celoti objavljamo. Najprej, gospod nadškof metropolit, iskrene čestitke ob prevzetju vodstva Vrhbosanske (Sarajevske) nadškofije. Katere izzive vidite v svoji novi službi nadškofa metropolita? Kakor v vsaki situaciji, ko je človek na začetku neke službe, je med možni- mi izzivi na prvem mestu potreba, da se čim bolj spozna položaj kot tak, da se spoznajo najbližji sodelavci, da se spozna sedanje stanje v različnih razsežnostih in na različnih ravneh, da se spozna položaj v redovniških skupnostih, tako moških kot ženskih, da se skupaj s sodelavci in skupaj z Božjim ljudstvom načrtujeta pastoralni načrt in pastoralno delovanje. 1 Tomo Vukšić je bil od leta 2011 vojaški škof ordinarij za vojake katoličane v vojski Bosne in Hercegovine. Leta 2020 je postal sarajevski (vrhbosanski) nadškof koadjutor, 29. 1. 2022 pa sara- jevski (vrhbosanski) nadškof metropolit. Poročilo Report (1.25) UDK UDC: 271.222(497.11):27-72 DOI: 10.34291/Edinost/77/01/Skafar2 © 2022 Škafar CC BY 4.0 288 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 287–292 VINKO ŠKAFAR V nadškofiji imamo veliko srečo, ker smo prišli do konca z delovnim delom sinode. Tako nam bodo to spoznanje z ene in druge strani, če Bog da, in sklepi, ki bodo izšli iz sinodalnih zasedanj, neka vrsta usmerjanja potreb vernikov, ki so vedno glavna smernica pastoralnega delovanja. Ali ste kot nadškof metropolit zdaj prvič v Beogradu? Kakšni so vaši vtisi o Beogradu in o skupnostih katoliških vernikov v Beogradu? Že kot duhovnik in škof sem prihajal v Beograd. Kot škof sem nekajkrat maševal in pridigal tukaj v cerkvi sv. Antona, prav tako v stolnici in v drugih župnijah v Srbiji. Zdaj sem prvič v Beogradu, odkar sem prevzel vodstvo Vrhbosanske nadškofije. Včeraj zvečer se mi je zdelo, da je bilo več vernikov kot ob nekaterih prejšnjih prihodih in obhajanjih svetih maš. Sprememba ni bila drastična, a sem je bil vesel. Zelo lepo in aktivno so so- delovali skozi ves liturgični dogodek, kar je razveseljivo. Vesel sem bil, da je bila navzoča tudi delegacija pravoslavnih duhovnikov. To je zares zelo lepo, in ta lepa srečanja je treba negovati, ne samo tukaj v Beogradu, ampak tudi drugod, kjer živijo katoličani in pravoslavni. Ste nadškof ozemeljsko zelo velike nadškofije. Kakšen je položaj vernikov kato- ličanov na tem področju, koliko jih je danes in kako vi vidite prihodnost katoli- čanov, posebno glede sobivanja in miru na tem področju, saj je zadnja vojna žal veliko prebivalcev razselila po svetu? Če se ne motim, ste pred kratkim v Rimu dejali, da jih je ostalo manj kot 15 %. Da, zadnje štetje prebivalstva kaže, da je od celotnega prebivalstva okrog 15 % katoličanov. Vrhbosanska nadškofija je razprostranjena na veli- kem ozemlju z velikim številom župnij in s številnimi duhovniki. Do zadnje vojne je bilo tam tudi veliko število katoličanov – čez 560.000 vernikov, zdaj pa jih je komaj 150.000. Drastična sprememba je posledica nesrečnih voj- nih dogodkov pa tudi povojnega izseljevanja. Žal mnogi še vedno odhajajo in ni še jasno, na kakšen način bo država in družba reševala te probleme. Žal se to vprašanje ne nanaša samo na Bosno in Hercegovino, temveč na vse okoliške dežele, ker je ta proces splošen v tem delu sveta. Po drugi strani je težava tudi negativni naravni prirastek. Vprašanje denatalitete torej zelo ogroža to družbo in močno vpliva tudi na demografsko podo- bo katoličanov. Vse več je starega in vse manj mladega prebivalstva. Toda 289 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 287–292 POGOVOR S TOMOM VUKŠIĆEM, NOVIM SARAJEVSKIM NADŠKOFOM METROPOLITOM ne glede na to je poslanstvo Cerkve pričevati veselo oznanilo, pridigati in ljudstvu oznanjati, zakaj smo poslani. Ali obstajajo v Bosni in Hercegovini iniciative Pro-life, ki spodbujajo življenje? Ni mi znano, da bi iniciative tega tipa obstajale v Bosni in Hercegovini, kar pa ne pomeni, da jih ni. Toda to so tako imenovane zasebne inicia- tive, to niso strukturne iniciative, ki bi bile del državnih projektov, ki bi jih podpirala država. To so zagotovo hvalevredne iniciative, ki jih je treba spodbujati; Cerkev jih vsekakor spodbuja, saj so v službi življenja. Kaj lahko ponudi Cerkev za prihodnost Bosne in Hercegovine, da mladi ne bi odhajali iz svoje dežele? Cerkev ponuja vsem enako, tako starim kot mladim. Mladi seveda s seboj nosijo tudi obet prihodnosti, če bo Bog dal, da nastane na poteh, predvi- denih po nas. V tem smislu samo govorimo o posebni skrbi za mlade, sicer pa pastoralno delo zajema vse ljudi, ne glede na leta, saj smo do vseh enako spoštljivi. Stalno ponavljam, da Cerkev ni zavod za zaposlovanje in tudi ne sindikalna organizacija. Cerkve Jezus ni ustanovil za to, marveč kot skupnost odrešenja, da oznanja evangelij, da oznanja evangeljska vedenj- ska načela obnašanja in odrešenja, ki se nanašajo na vse. Mi smo poslani, da bi vse evangelizirali kot Kristus, oznanjali načela, po katerih moramo uravnavati svoje lastno življenje. To dela Cerkev in to je njeno poslanstvo. Več kot trideset let ste tudi profesor; vaša ožja specializacija je kanonsko (cer- kveno) pravo, ekumenizem in patrologija. Kakšni so odnosi med katoličani in pravoslavnimi v Bosni in Hercegovini? Kaj je po vašem potrebno za edinost, ne samo v Bosni in Hercegovini, ampak v celotni Cerkvi? Odnosi med katoličani in pravoslavnimi v Bosni in Hercegovini so taki kot tukaj v Republiki Srbiji, taki so prav tako na drugih straneh sveta. Prepleteni so z osebnimi poznanstvi in prijateljstvi. Bogu hvala, da to obstaja, toda po drugi strani je to tisto, kar imenujemo teološka nedorečenost. S svoje teološke perspektive menim, in to ni samo moje mišljenje, da je za eku- menizem bistveno formalno priznavanje zakramenta krsta. Vse drugo je navadna »državljanska« vljudnost. Brez vzajemnega priznavanja, for- malnega in službenega v imenu obeh Cerkva, veljavnosti zakramenta krsta, 290 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 287–292 VINKO ŠKAFAR ekumenizem komaj obstaja. Če pravoslavni bratje zame niso na veljaven način krščeni ali obratno, če jaz za pravoslavne brate nisem na veljaven način krščen, ekumenizma ni oziroma je govorjenje o ekumenuzmu in edinosti popolnoma prazna zgodba. Torej ne more biti edinosti, sploh ne moremo govoriti o edinosti niti imeti želje po edinosti, če nismo kršče- ni. Lahko sicer govorimo o prihodnji edinosti. Tudi jaz se za to zelo tru- dim, s prepričanjem, da so moji pravoslavni bratje ne le »okopani v vodi« v krstnem obredu, temveč da so teološko krščeni. Jaz verujem, da so oni tako krščeni kot mi. Želel bi, da se na tak način pogovarjamo in dogovar- jamo, da si to začetno stopnico medsebojno priznamo kot veljavno, kot na pravi način izvršeno, zakramentalno, in da na tem gradimo edinost. Menim, da so naše generacije povabljene, da naredijo ta korak. Ali opažate, da organizacija molitvene osmine za edinost kristjanov vpliva na to edinost? Ne samo da vpliva molitev kot taka, ampak je tudi sam zgled zbiranja k molitvi skupno pričevanje pred javnostjo, da nam je edinost pomemb- na. Poleg tega, da je molitev izraz naše pobožnosti in je izrečena pred Božjim obličjem z željo, da bi prišlo do edinosti, ima skupna molitev tudi pastoralno in družbeno dimenzijo, sporočilo prijateljstva, srečanja, kar je pokazatelj, da je mogoče biti skupaj in skupaj moliti. Druga stvar je, ali molimo skupaj ali molimo drug ob drugem. Ali izgovarjamo očenaš isto- časno, vsak v svojem jeziku? Ali ga izgovarjamo hkrati ali drug za drugim? Ali se križamo, ko se na primer začenja molitev ali liturgija (evharistično bogoslužje) v pravoslavni cerkvi ali ko se začenja molitev ali evharistično bogoslužje v katoliški cerkvi, v prepričanju, da se začenja zakramentalna skrivnost, ali pa smo samo nemi pričevalci? Dejavno sodelovanje v svetih dejanjih je katoliška želja in drža katoliške teologije, seveda v načinu, ki je mogoč, spoštujoč tudi različne obstoječe omejitve. Pravi ekumenizem in prava molitev ne pomenita samo telesno drugega ob drugem, marveč stvarno v duhovnem pomenu istočasno častiti Boga. V tistem trenutku, ko nam bo postalo jasno, da je oseba ob nas zares krščena, da je to kristjan, ne bomo imeli težave skupaj z njim častiti Boga. 291 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 287–292 POGOVOR S TOMOM VUKŠIĆEM, NOVIM SARAJEVSKIM NADŠKOFOM METROPOLITOM Na katere kvalitete je – po vašem – treba biti pozoren v procesu iskanja edinosti med kristjani? Na prav vse, kar sem povedal, potrebna pa je tudi odprtost. Odprtost je nujna, saj ni mogoče srečevati ljudi – zdaj bom morda uporabil grobo prispodobo – in »voziti z ročno zavoro«. Zavore je treba sprostiti, kar pa ne pomeni neumno voziti navzdol brez vsake kontrole; za to obstajajo pravila obnašanja tudi v teologiji in v pastorali, toda s teološko predpostavko in z držo zaupanja drug do drugega. Če še bolj razjasnimo teološke opredeli- tve in če malo bolj odpremo vrata in okna drug do drugega, menim, da bi v prihodnosti zadeve lahko napredovale malo bolj optimistično in lepše. Ali so vojne rane tudi danes vzrok preskromnega občestva in po kateri poti preseči težko preteklost? Ne vem, kako preseči zgodovino; to je nemogoče, ona je del nas. Preteklost je v časovnem smislu minila, toda v čustvenem smislu je še vedno z nami. Vprašanje je, kaj je zgodovina: ali samo to, kar je minilo, ali je zgodovina tudi to, kar je sedanje – to je že filozofsko vprašanje. Preteklost je komaj minila, vendar še vedno obstaja na način spominjanja, na način čustve- ne navzočnosti, na način bolečine, ki jo je povzročila, na način veselja, ki ga je povzročila. Prihodnost, četudi se še ni zgodila, je pogosto navzoča na način skrbi, na način načrtovanj, na način želja. Zgodovina in pripo- vedovanje o zgodovini sta v filozofskem pomenu večplastno vprašanje. Toda kako popraviti tisto, kar nas čustveno obremenjuje, kar je na ravni spomina utež? Kristjani imamo kategorijo odpuščanja, ki je kategorija du- hovne narave, teološke narave, ki osvobaja pred spominjanjem zadane krivice. Ko krščanstvo oznanja odpuščanje, oznanja predvsem svobodo pred spominjanjem zla. V svojih govorih in pisanjih to imenujem spomi- njanje zla (»zlopamčenje«). Odpuščanje je najprej osvoboditev sebe, svoje vesti, duše in spomina od sovraštva in skušnjave, da se drugemu naredi nekaj slabega. Kristjani v tem načrtu, na tej prvi ravni odpuščanja, ne samo lahko, ampak tudi moramo dati zgled drugim. 292 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 287–292 VINKO ŠKAFAR Vaše sporočilo bralcem beograjskega katoliškega mesečnika Blagovest? Pred to Blagovestjo obstaja debela knjiga Jezusove blagovesti, Jezusovega veselega oznanila, ki se imenuje Evangelij. Ob Jezusovi blagovesti berite tudi beograjsko Blagovest. prevod Vinko Škafar