KATOLIŠKI MISIJONI LAS MISIONES CATOLICAS 1963 XXXVII hat fpo 10.000 /pasov (ali l 00 dolarjev, 40 funtov, 2.000 šilingov, 50.000 lir itd.) t,<$^atoQ.Lshim misijonom SO DAROVALE SLEDEČE SKUPINE ALI POSAMEZNIKI: MARIJINA DRUŽBA NA VIA RISORTA V TRSTU je v svojem misijonskem odseku sklenila, da od vsakoletne misijonske nabirke med svojimi članicami določi yornjo vsoto 50.000 lir kot jubilejni dar „Katoliškim misijoncm". Iskreno se zahvaljujemo tej Marijini družbi za velikodušno odločitev, ki kaže, kako druž-benice cenijo važnost „Katoliških misijonov" pri vzbujanju novih misijonarjev in organiziranju denarne in molitvene pomoči tem našim zastopnikom na Kristusovi osvajalni fronti. Brez „Katoliških misijonov“ bi marsikaterega slovenskega misijonarja ne bilo in brez „Katoliških misijonov“ bi zlasti v zamejstvu tolikega sodelovanja z njimi tudi ne bilo. S podporo „Katoliškim misijonom“ zagotavljamo podporo našim misijonarjem! Vikarijski misijonski krožek v Slovenski vasi v Lanusu, ki se je tudi odločil zbrati 10.000 pesov kot jubilejni dar ‘‘Katoliškim misijonom", se je lotil te akcije z vso požrtvovalnostjo in iznajdljivo ljubeznijo. Ker so gospodarske razmere v deželi vsak c!an slabše, bi bilo težko mali skupini rojakov Slovenske vasi, poleg drugega njih misijonskega sodelovanja, kar tako prispevati to razmeroma visoko vsoto; zato se jo krožek odloči!, dc: bo s pomočjo misijonskih prireditev tudi med rojaki izven Slovenske vasi iskal dragoceno sodelovanje. Tako bo na primer sredi junija v Slovenskem domu v Carapachaju priredil skioptično predavanja ‘‘15 let misijonski zdravnik" in igro "Pesem o božji ljubezni", ki jo bodo predvajale dekleta iz Slovenske vasi. Rojaki iz Carapachaja in okolice bodo s svojo udeležbo in vstopnino na ta način doprinesli svoj delež v ta lepi jubilejni dar "Katoliškim misijonom". Kot ostali slovenski zamejski tisk se tudi “Katoliški misijoni" borijo za gmotni obstoj radi nizkega števila naročnikov in so vsaj od časa do časa potrebni posebne denarne injekcije za okrepitev in nadaljnje življenje. Slovenski misijonski prijatelji že 40 let vzdržujete "Katoliške misijone", v zamejstvu že kar 15 let —, prosimo Vas, zagotovite jim obstoj še vnaprej, zaenkrat vsaj do njih zlatega jubileja — petdesetletnice! 2e vnaprej: BOG PLAČAJ! Pokojni sveti oče Janez XXIII. izroča misijonarkam misijonski križ JANEZ XXIII O MISIJONIH IN DSV Pismo kardinalu Gerlieru, lyonskemu nadškofu, ob mednarodnem misijonskem kongresu v Lyonu (9.—13. maja 1962). Prisrčno Ti čestitam, da je bil Lyon, sedež Tvoje Prevzvišenosti, izbran za *'rai. v katerem naj bo prvo mednarodno misijonsko zborovanje. Ko smo pred nekako štiridesetimi leti obiskali to znamenito mesto v zadevi Misijonske družbe 2a širjenje vere, smo v njem občudovali gorečo vnemo za povečanje Kristu-s°vega kraljestva in za razvoj misijonov po svetu; videli smo tudi navdušeno delovanje za te cilje. Brez dvoma izhaja to iz dejstva, da lyonske prebivalce, °d nekdaj globoko vdane katoliški veri, vodi pri odličnem delu za Cerkev Prirojena plemenitost in velikodušje. K tej hvalevredni vnemi jih spodbuja zgled ,n spomin njihovih prednikov. Zakaj spomeniki krščanske pobožnosti in slavni sPomini iz davnine, s katerimi se mesto po pravici ponaša, so gotovo vz,rok to nagnjenje in razpoloženje in za njuno krepitev; resnično — vaše mesto I® še vedno slavno zaradi nepremagljivega junaštva in mučeništva, kot so izpričali Vettius, Apagathus, Attalus, Blandina in drugi sveti mučenci. Tudi sv- Pothinus, tako ljubezniv, pa vendar tako odločen; sv. Irenej, občudovanja vreden po svojem nauku in življenju; sv. Eucherius, znamenit po svojem dušno-pastirskem delu in čuječnosti — vsi ti so dali mestu ugled in silno spodbudo kreposti, podedovane iz starih časov, kar se ne da ne otemniti ne uničiti. Medtem ko se radujemo nad srečno izbiro tako primernega kraja za kongres, upamo, ne da bi se bali razočaranja, da bodo pod vplivom tega plemenitega in velikodušnega duha obilni plodovi pognali na tem kongresu, na katerem se bodo zbrali iz vseh škofij katoliškega sveta delegati-strokov-njoki za misijone. Ti, ljubljeni sin, katerega marljivost, moč prepričevanja in izvedenost tako visoko cenimo, boš kongresu predsedoval skupaj z Gregorijem Petrom Agagia-nianom, kardinalom svete katoliške Cerkve in prefektom kongregacije za širjenje vere, ki ga imamo zelo radi in katerega goreča ljubezen do evangelija/ modrost v reševanju težav, zmogljivost in trajna pripravljenost za požrtvovalno delo so nam znane. Prvi namen zborovanja pa je tale: zbrati in izmenjati misli, kako najt' v naših spremenjenih časih nova pota in sredstva za misijonski apostolat, da bo papeška Družba za širjenje vere z vsemi ostalimi organizacijami te vrste mogla vzcveteti v prenovljenem življenju. V tem pogledu ne sme manjkati nobenega napora, kar je toliko bolj potrebno, ker so bile ustanovljene v mnogih deželah številne škofije, zaupane domači duhovščini. Za kritje potreb teh škofij pa v veliki meri in na razne načine skrbi papeška Družba za širjenje vere s sredstvi, ki jih zbere. V tej uri, ko ljudstva na raznih delih sveta vznemirjajo in tlačijo stiske, je pred vsem drugim važno eno: misijoni, po katerih mora evangelij dospeti med pogane, morajo razširiti in ojačiti svoje delovanje, ne da bi se zapletli v odvisnost od političnih okoliščin izključno zemskega reda; zavedati se morajo namreč, da delajo samo v imenu svete Cerkve, matere vseh teh, ki so bil' odrešeni s Kristusovo krvjo,- da opravljajo njeno delo. Iz tega sledi dosledno, da papeške pomožne misijonske družbe, ki naj bi bile v primerni obliki organizirane v vsaki škofiji in deželi, ne smejo razpolagati z izročenim jim denarjem v kateri koli posebni namen — v skladu z načrti vodstev, ki so neodvisna drugo od drugega—, temveč, da morajo, sledeč nadnaravni usmerjenosti, pošiljati vsa denarna sredstva tja, kjer biva glava in vir oblasti. Sicer pa j® mnogo načinov, kako pomagati misijonom in najti najprimernejšo obliko za izraz naše bratske ljubezni: molitev, skrite žrtve, obstoječe iz pobožnih vaj ali miloščine, in končno — dejavna navzočnost kot misijonski pomočnik, ki $e trudi za zmago evangelija. V takem katoliškem ravnanju in vnemi za pomoč misijonskemu delovanja se je odlično izkazala Marija Pavlina Jaricot, ki zasluži, da se je letos, za stoletnico smrti, še bolj živo spomnimo. Z vso pravico se pripravljajo proslave navdihnjenih dejanj te znamenite mladenke, tega blestečega lyonskega cveta, te brezprimerne slave francoskega naroda. Obdarovana s posrečenim značajem in gibko pametjo, je usmerila svoje napore in skrb v raznolika dela, porojena iz krščanske ljubezni; med temi je posvetila posebno brigo, napojeno s solzami, izboljšanju bednega položaja delavcev. (Za to je morala imeti v Sebi prav preroško razumevanje moderne dobe). Vendar pa se je razodela bistrost njenega razuma in plemenitost njene volje predvsem v ustanovitvi Družbe za širjenje vere. Kajti ona si je zamislila to družbo, jo poklicala v življenje in napravila 'z nje izvrstno urejeno ustanovo. Naravno je bilo, da je postal Lyon sedež glavnega odbora. Pozneje se mu je pridružil odbor v Parizu; prispevki so namreč začeli prihajati iz raznih delov Evrope in postalo je potrebno zagotoviti najboljšo uporabo in porazdelitev teh darov. Izredni bistrovidnosti in navdih-njenju Marije Pavline Jaricot je torej pripisati, da je ta Družba, ki jo je ustanovila, že od početka bila deležna mnenja, da ji je namenjeno povzdigniti se med najbolj pomembne in koristne katoliške ustanove. To upanje ni bilo fazočarano. “Motu proprio“ Našega prednika svetlega spomina Pija XI., ki se 2ačenja z besedami Romanorum Pontificum, je 3. maja 1922 proglasil to Družbo za papeško,- njeno vodstvo je bilo preloženo v Rim k stolici sv. Petra, katere Poglavitna naloga je razširiti krščansko vero po vsem svetu. Kakšno zahvalo dolgujemo torej Mariji Pavlini Jaricot, da se je po njeni spodbudi in vnemi začelo misijonsko sodelovanje kristjanov od vsepovsod, iz česar izvirajo neprecenljive dobrine. Ker se o tem prevažnem vprašanju razpravlja in se Nam Ponuja priložnost, ponavljamo želje svojega prednika, kot bi bile naše: Vabimo in javno pozivamo vse vernike in pričakujemo od njih, — ljubečih sinov in hčera, da si želje svojega očeta vzamejo k srcu, kot bi bile zapovedi —, da se vključijo v Družbo za širjenje vere. Pod njenim slavnim praporom bodo bojevali dobri boj v povračilo za vzvišeni dar vere, ki jim je bil naklonjen; la boj terja svet napor za širjenje iste vere in s tem se bodo Bogu zahvalili na način, ki Mu je najbolj všeč. Prav je torej počastiti to lyonsko mladenko na način, ki bo koristen in nje vreden: s hvale vrednimi resolucijami, zlasti na slavnostih in zborovanjih loga kongresa. Ona pa bo gotovo razsvetlila pamet ljudi in okrepila njihovo Prizadevanje, tako da bodo sredstva v podporo njenih misijonskih trudov z vsakim dnevom bolj učinkovita. To bo nedvomno jasen in pomemben dokaz nadvse goreče ljubezni do Boga in človeštva. Resnično: božja čast in sreča Hudi, s katero se nič drugega ne more primerjati, nujno zahtevata, da evan-9elij razsvetli svet in da se meje Cerkve razmaknejo. To je tisto, kar je vaš veliki Irenej izrazil v blestečih besedah: “Kjer je Cerkev, tam je Duh božji, in kjer je Duh božji, tam je Cerkev in z njo vsaktera milost; Duh pa je resnica." (Adv. Haeres. III. 24, 1.) Na koncu pisma želimo iz vsega srca, da bi Mednarodni misijonski kongres v Lyonu dosegel v celoti uspeh, ki ga pričakujemo. Da bi ta uspeh, za katerega prosimo božje pomoči, in upanje nanj razpolagalo s trdnim temeljem, ljubeče podeljujemo apostolski blagoslov Tebi, ljubi naš sin, kardinalu pre-f®ktu kongregacije za širjenje vere in vsem, ki se kongresa udeleže, posebno Ustim, ki ga tako skrbno pripravljajo. Izdano v Rimu pri sv. Petru 20. marca 1962, v četrtem letu Naše papeške službe. Janez XXIII., papež. CIRIL - METOD varujta slovanski rod! SVETA BRATA CIRIL (KONSTANTIN) IN METOD — NASA VZORNIKA IN ZAVETNIKA Ves svet slavi letos misijonski dogodek, ki že 1100 let temeljito sooblikuje evropsko versko in kulturno zgodovino. Moravski knez Rastislav “je slišal (kot pripoveduje ‘rimska legenda'),* kaj je filozof ( zz Konstantin) storil v deželi Hazarov” — glas o velikem misijonskem uspehu sv. bratov nekaj let prej se je torej na široko raznesel —, in prosil bizantinskega cesarja, naj ju pošlje Moravanom, da jim bosta v domačem jeziku razložila krščansko vero. L. 863 sta Konstantin in Metod prišla na Moravsko in že prinesla s seboj slovanski prevod nedeljskih evangelijev, napisan z glagolico, pisavo, ki jo je v ta namen sestavil Konstantin. Tako sta svoje apostolsko delo med Slovani začela moža, po označitvi našega raziskovalca Grivca “dve samonikli osebnosti, kakor jih v svetovni in cerkveni zgodovini malo srečamo." "Preprosti Moravani pač niso mogli pravilno oceniti veličine novih apostolov in niso slutili, da se je s prihodom svetih bratov pričela nova doba krščanskega prosvetnega delovanja, ki bo preobrazila polovico Evrope . . Težko so mogli oceniti, da sveta brata po vesoljnem krščanskem obzorju presegata vse može svoje dobe. A čudili so se, da dva tako velika moža tako čisto govorita slovanski jezik in da z vso globino in širino Kristusove ljubezni ljubita prezirane Slovane. Da, to sta prava apostola Kristusovega nauka ljubezni do vseh ljudi in vseh narodov, ne samo z besedo, marveč tudi s svetim zgledom. To je res domača vera, ki jim ne bo nakladala tujega jarma, marveč jim bo dajala svobodo otrok božjih.” (Cvetje... str. 16.) Res so Nemci z divjaškim izgonom Metodovih učencev zatrli bujne klice zgodnje slovanske kulture v Srednji Evropi; preprečili oploditev zahodne kulture z grško, kar bi morda preprečilo cerkveni razkol; in silno škodovali krščanskemu edinstvu; res je madžarski naval kmalu nato zrušil velikomoravsko državo in opustošil slovansko cerkveno pokrajino sv. Metoda — vendar vse * "Rimska legenda" o Konstantinu-Cirilu in prenosu kosti sv. Klementa ima vrednost resnega zgodovinskega vira. Prav tako in ie bolj je v zadnjih desetletjih — veliko po zaslugi prelata dr. Grivca — dokazana verodostojnost obeh staroslovenskih žitij Konstantina in Metodija. Citate črpamo iz njiju, v izdaji in prevodu F. Grivca, Cvetje iz domačih in tujih logov, 8, I. 1936. to ni moglo uničiti dela slovanskih apostolov. Njuni učenci so se z njunimi književnimi proizvodi zatekli nekaj na Češko, predvsem pa v Bolgarijo in odtod k vsem južnim Slovanom in k Rusom. Pokristjanjenje cele vzhodne Evrope in temelji njene srednjeveške kulture zajemajo iz duha sv. bratov in stoje na njunem delu. To je bilo mogoče le, ker je njun duh zajemal iz božjega in ker je njuno delo nadaljevalo delo prvega Apostola — prvega in edinega, saj je vsako apostolsko delo uspešno edino, če človek dopusti, da v njem in po njem dela Jezus. Da pa more apostol-misijonar postati poslušno orodje edinemu Apostolu, mora v sodelovanju z božjim Duhom svoje življenje spreminjati v Kristusovega, naravne kreposti požlahtniti v nadnaravne. V tem sta sveta solunska brata svetal zgled vsakemu kristjanu, zlasti pa misijonarju. Omejimo se le na nekaj potez na njunem likul Lastno posvečenje. O Konstantinu pripoveduje življenjepis, da je že kot deček prišel na take misli: "Je li tako to življenje, da na mestu radosti žalost prebiva? Od tega dne bom krenil na drugo pot, ki je boljša od te, in svojih dni ne bom v vrtincu tega življenja zapravil.” Z vso odločnostjo in vztrajnostjo se je začel poglabljati v modrost, "samo to edino si je prizadeval in delal, kako bi za zemske reči nebeške premenil, izletel iz tega telesa in živel z Bogom." (Zitje K., 4. pogl.). Iz dvorskega okolja je pobegnil v samostan in le iz pokorščine in za božjo čast je sprejemal naloge, v katerih je zablestela njegova učenost. Po odgovornem poslanstvu med Saraceni se je vrnil v samoto in zbranost ter vse razdal revežem; enako je storil po misijonskem potu med Hazare. Tudi Metod je, potem ko je kakih 10 let opravljal naloženo mu kneževanje v slovanski pokrajini — pač ga je Previdnost poslala v službo, katere izkušnje so mu pozneje kot slovanskemu nadškofu tako koristile —, "voljo zemske teme zamenil z nebeškimi mislimi" ter odšel med menihe na maloazijski Olimp (Zitje M., 3). Ni pa se dal voditi na poti popolnosti svoji všečnosti, marveč se je odzival klicu Cerkve in dušnih potreb drugih ljudi. V tem je dobil sijajno potrjenje v predsmrtnih besedah brata Cirila: “Ti pa močno ljubiš goro (= samostan); a nikar radi gore ne zapuščaj učenja svojega, saj s tem se še laže zveličaš." (Zitje M., 7). Zvestoba Cerkvi namreč ni nekaj, kar bi oviralo duhovni napredek, saj je zvestoba Kristusu, ki je Glava Cerkve. In Cerkev ju je klicala na misijonska pota in Cerkev je potrdila njuno sposobnost in pokorščino cerkvenemu načelstvu. Tako je papež Hadrijan II. pisal knezom Rastislavu, Svetopolku in Koclju: "Ona (t. j. sv. brata) pa, ko sta zvedela, da vaše dežele spadajo ^ apostolskemu prestolu, nista ničesar storila proti cerkvenemu zakonu... Mi Pa smo... sklenili Metodija, sina našega... poslati v vaše dežele, moža Popolnega znanja in pravovernega, da bi vas učil, kakor ste prosili." (Zitje ^•/ 8.) Na poznejše obtožbe je Janez Vlil., potem ko je Metoda pozval v Rim, ugotovil: "Naš brat Metod je svet in pravoveren in apostolsko delo dela, 'n v njegovih rokah so od Boga in apostolskega prestola vse slovanske de- žele; katerega prekolne, bodi preklet, katerega pa posveti, bodi svet." (Zitje M., 12.) Vnetost za božjo slavo in duše. Ko je bizantinski cesar Konstantina poslal med Saracene, je filozof vzkliknil: “Z radostjo grem za vero krščansko. Kaj mi je namreč slajše na tem svetu kakor za sveto Trojico živeti in umreti?” (Zitje K., 6). Izvršil je svoje poslanstvo z veliko modrostjo in pogumom. Ko mu nasprotniki niso mogli blizu z razlogi, so mu dali celo strupa piti. Podobno je Konstantin odgovoril, ko so ga poslali na misijonsko pot k Hazarom: "Ako veliš, gospodar, za tako reč grem z radostjo, peš in bos in brez vsega, česar ni velel Gospod svojim učencem nositi.” (Zitje K., 8.) Metod pa je rekel: "Pripravljen sem za krščansko vero umreti.” In ni se upiral, temveč šel je in služil kakor sluga mlajšemu bratu in se mu podvrgel.” (Zitje M. 4.) Na poti tja je Konstantin našel svetinje sv. Klementa. Med Hazari pa sta prepričala glavarja in 200 ljudi se je dalo krstiti — pot za druge misijonarje je bila odprta. Tudi na poziv k apostolskemu delu med zahodnimi Slovani je Konstantin odgovoril s svojim Zgodi se! takole: “Daši sem truden telesno in bolan, rad grem tja, ako imajo knjige v svojem jeziku." (Zitje K., 14.) Zitje Metoda pa poroča o tem: “Tedaj se nista upala odreči niti Bogu niti cesarju po besedi svetega apostola Petra, kakor je rekel: Boga se bojte, kralja spoštujte (1 Petr. 2, 17). Ampak veliko besedo zaslišavši, sta se molitve lotila tudi z drugimi, ki so bili istega duha kakor ona. In tu je razodel Bog filozofu slovensko pisavo. In takoj je uredil pismenke in besede sestavil ter se z Metodijem napotil v Moravo. Začel pa je zopet ponižno pokoren služiti filozofu in učiti z njim." (Zitje M., 5.) Kako sta v svojem življenju, posvečenem božji slavi in reševanju duš, vse drugo imela za nič, naj prikaže še en primer iz Konstantinove mladosti — tako podoben skoro 1000 let kasneje primeru iz Baragove dijaške dobe: Konstantinov zaščitnik na dvoru je bistrega in krepostnega varovanca vzljubil-Ponudil mu je za ženo svojo duhovno hčer, lepo in bogato, in mu razodel, da mu cesar pripravlja knežjo in vojvodsko čast. Konstantin pa je odvrnil: "Dar pač velik za tiste, ki ga žele. meni pa ni nič nad učenje, s katerim hočem znanje zbrati ter pradedske časti in bogastva (t. j. časti in duhovnega bogastva prvih staršev pred grehom) iskati.” (Zitje K., 4.) Sveta brata sta tudi velika vzornika v delu: nanj sta se temeljito pripravljala, ga z vso energijo, združeno z dobroto, izvajala in vedno imela pred očmi pravi namen. Konstantin se je že kot deček zatekel k sv. Gregoriju Bogoslovcu "z ljubeznijo in vero" in ga prosil, naj bi mu bil “učitelj in prosvetitelj" (Zitje K., 3.) Ko je spoznal nekega učenega tujca, "mu je padel k nogam in ga vdano prosil", "se mu klanjal in ga s solzami prosil": “Vzemi ves moj delež od hiše mojega očeta, ki mi pripada, a nauči me." Ko so mu po uspe- lem apostolskem delu ponujali darove, jih ni sprejel, pač pa si je izprosil ujetnike, tako med Hazari (Zitje K., 11) kot moJ Slovani od Rastislava in Koclja (Zitje K., 15), in jih izpustil. Sveta Ciril in Metod pri pisanju novih slovanskih pismenk, ki sta jih iznašla (Iz španskega misijonskega lista). Po zgledu prvega Apostola je vse delo uvajal in spremljal z molitvijo-Izrecno govori Konstantinovo Zitje o tem, ko so ga pošiljali med Slovane if je filozof to poslanstvo vezal s pogojem, da ti dobe knjige v svojem jeziku-Nato "je po starem običaju šel molit z drugimi tovariši. Kmalu pa mu ie razodel Bog, ki posluša molitve svojih služabnikov. In takoj je sestavil črke in začel pisati evangeljske besede..." (Zitje K., 14). Po prihodu na Moravsko je v kratkem "vse cerkveno bogoslužje prevedel in (učence) naučil jutrnjice, ure, mašo, večernice, povečernice in delitev zakramentov." (Zitje K-' 15.) Pozneje je tudi panonski knez Kocelj “vzljubil slovanske knjige, se jil1 naučil in mu dal 50 učencev, da bi se učil." (Zitje K,. 15.) Veliko delo pa je dovršil po Konstantinovi smrti Metod. Po preskušnjah z nemškimi pr®' ganjalci in po obisku bizantinskemu cesarju “je odvrgel ves obup in svoj0 skrb Bogu priporočil. Prej pa je od svojih učencev postavil dva duhovnika zelo spretna brzopisca in hitro vse svetopisemske knjige popolnoma, razen MakO' bejcev, prevedel iz grškega jezika v slovanski. . . tudi. . . pravilo zakona in izbrane knjige svetih očetov. Dokončavši pa je dostojno hvalo in slavo Bogu vzdal, ki mu je dal tako milost in uspeh.” (Zitje M., 15.) Proti slovanskemu črkopisu, proti prevodu svetega pisma v slovenščino in proti slovanskemu bogoslužju je nastal velik odpor, ne le med Nemci, ampo^ tudi med latinsko duhovščino, češ: “Človek, povej nam, kako si ti zdaj naredil Slovenom črke in jih učiš pisave, ki je ni noben drug prej izumil, niti apostoli/ niti rimski papež, niti Gregorij, niti Hieronim, niti Avguštin? Mi pa vemo, dö se samo v treh jezikih spodobi v knjigah častiti Boga, hebrejsko, grško, latinsko." (Zitje K., 16.) V teh je namreč bil sestavljen napis na Jezusovem križu-Konstantin je ta nazor imenoval "trojezično herezijo" in nanjo v javni dispu' taciji v Benetkah — na prvi poti v Rim -— obširno odgovoril: “Ne pada I' dež od Boga na vse enako? Ali sonce ne sije tudi na vse? Ali ne diham0 zrak vsi enako? Ali se ne sramujete samo tri jezike določati, a vsem drugih narodom in plemenom velevate, naj bodo slepi in gluhi? Povejte mi, ol imate Boga za nezmožnega, da tega ne more dati, ali tako zavidnega, d0 tega noče? Mi pa mnogo narodov poznamo, ki so vešči v knjigah in Bogu vzdajejo slavo vsak v svojem jeziku." Potem jih je zavrnil z mnogimi cito iz sv. pisma, tudi s tistim ostrim Jezusovim svarilom: “Gorje vam, pismouk1 in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč r,e greste noter, pa tudi tistim, ki bi hoteli noter iti, ne pustite." (Mt 23, 13). ji zopet: “Gorje vam, pismouki, ker ste vzeli ključ spoznanja; sami niste vstop'1 in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili. (Lk 11, 52.)" (Zitje K., l^j' Zanimivo je, da je I. 880 papež Janez VII. na nemško-latinsko rovarjenj0 in na ovadbo Svetopolka, ki je zašel pod njihov vpliv, potrdil slovansko bog0' služje z večino razlogov, ki jih je Konstantin vporabil proti beneški duhovščin1' iti Občudovanja vredno odločnost in pogum je pokazal Metod v sporih J nemškimi škofi, ki so v zvezi s Svetopolkom rovarili proti njemu kot panonsk0 moravskemu nadškofu, za kar ga je papež Hadrijan II. postavil. Trdili so, uči v njihovi pokrajini. Metod jim je odgovoril: "Tudi jaz bi stran šel, a^° bi vedel, da je vaša; toda svetega Petra je. Pa zares, ako vi iz zavistnega tekmovanja in lakomnosti stare meje prestopate proti cerkvenim zakonom, za-branjujoč božji nauk, varujte se, da vaših možganov ne razlijete, ko hočete železno goro s koščenim temenom prebiti.” Rekli so mu jezno: "Slabo se ti bo godilo.” Odgovoril je: “Resnico govorim pred kralji in se ne sramujem, vi pa delajte z menoj po svoji volji. Pač nisem boljši od teh, ki so radi resnice po mnogih mukah tudi to življenje zgubili.” (Zitje M., 9.)* Posebno lepa črta v delu sv. bratov je njuna složnost. Starejši se je mlajšemu pokoril; oba sta združevala nadnaravna in naravna sredstva v svojih misijonskih naporih. 2e med Hazari je doseglo to zgledno sodelovanje naj-lepši uspeh: Metod se ni upiral, “temveč šel je in služil kakor sluga mlajšemu bratu in se mu podvrgel. In ta jih je z molitvijo, filozof pa z besedami premagal in sta jih osramotila." (Zitje M., 4.) Krasno je Ciril izrazil to sodelo-vanje v poslovilnih besedah bratu: “Glej, brate, tovariša sva bila in eno brazdo orala; in jaz na lehi padam, svoj dan sem skončal. Ti pa močno ljubiš goro; a nikar radi gore ne zapuščaj učenja svojega, saj s tem se še 'aglje zveličaš.” (Zitje M., 7.) * * * Učinek apostolskega delovanja svetih bratov nima v času nobenih meja, tako kot jih nima blagoslovljeni vpliv vseh tistih duš, ki so nadaljevale Odrešenikovo delo in gradile le na Bogu. Pred 1100 leti vsejana semena po-Sanjajo vedno nove kali. Nad to neprestano pomladjo pa še posebej bdi n®prestana priprošnja naših zavetnikov v nebesih. Moč Cirilove predsmrtne molitve varuje našo usodo prej in poslej. Tako je molil sveti menih: “Gospod moj Bog..., ki vedno uslišuješ tiste, ki spolnjujejo tvojo voljo in se tebe boje in spolnjujejo tvoje zapovedi, poslušaj mojo molitev in tebi zvesto čredo °brani, ki si njej na čelo postavil mene nesposobnega in nevrednega služabnika tvojega. Reši jo brezbožne in poganske zlobe tistih, ki bogokletno govore proti tebi, in pogubi trojezično herezijo in pomnoži svojo Cerkev z mnoštvom •n; zberi vse v edinosti in stori, da bo izredno ljudstvo složno v svoji pravi veri ir> pravilni veroizpovedi, in vdihni v njih srca besedo svojega nauka. Tvoj je namreč dar, če si nas nedostojne sprejel za oznanjevanje evangelija tvojega Kristusa, ki se podvizajo k dobrim delom in delajo, kar je tebi všeč, tiste, k' si mi jih dal, kot tvoje tebi izročam, vladaj jih s svojo močno desnico in Pokrij jih z varstvom svojih peroti, da vsi hvalijo in slavijo tvoje ime, Očeta 'n Sina in Svetega Duha. Amen.” (Zitje K., 18). A. G. ’ Že 2. poglavje Metodijevega Žitja opisuje svetnikov značaj in podčrtava njegovo od-°^nosf. Kazal je namreč tele lastnosti: “strah božji, spolnjevanje zapovedi, s telesno čistostjo ^trajne molitve in svetost, besedo silno in krotko, silno proti nasprotnikom, a krotko do s 'h* ki sprejemajo ukaze, odločno strogost, ponižnost, usmiljenost, ljubezen, potrpljenje in PotrPežljivost, vse vsem bivaje, da bi vse pridobil." TEOLOGIJA MISIJONSKEGA SODELOVANJA (Nadaljevanje) II. ODREŠENJE SVETA Ljubezen do bližnjega Za ciljem božje slave je cilj misijonskega dela, odrešenje in posvečenje še nekrščenih ljudi. Sodelovanje pri tem delu je dolžnost, ki jo nalaga osnovna krščanska zapoved ljubezni do bližnjega. V našem stoletju so papeži o tem podali več izjav izredne jasnosti, moči in nujnosti. Benedikt XV. je opozarjal: “Predvsem je potrebno, da se katoličani zavedo svete dolžnosti, po kateri morajo kristjani pomagati misijonom med neverniki. Bog je namreč vsakomur naročil, naj ima na skrbi svojega bližnjega (Ekl 17, 12), in ta zapoved priganja toliko bolj, kolikor večja je potreba, v kateri je bližnji. In katera vrsta ljudi bolj potrebuje naše bratske pomoči kot pogani?" (“Maximum illud"). Največja ljubezen Pij XI. je v zvezi z Novim testamentom izvajal: “Kristusovo naročilo je, da bodi posebno in osebno znamenje njegovih učencev medsebojna ljubezen (Jan 13, 23). Kako bomo bližnjemu izkazali silnejšo in odličnejšo ljubezen kot s prizadevanjem, da ga iztrgamo noči strahu, in s tem, da mu pomagamo prodreti v pravo Kristusovo vero?” Izredno silo je papež položil v nadaljevanje: “Misijonska ljubezen prekaša vsako drugo delovanje in vse druge dokaze ljubezni tako, kot prekaša duša telo, nebo z,emljo in večnost čcft. Ako se /ji kristjan posveča, kolikor more, pokaže, kako ceni svojo vero in pokaže hvaležnost božji Dobroti, saj pomaga, da so njegovi bratje, razdedinjeni in bedni, deležni najbolj dragocenega daru, kar jih je od Dobrote prejel, in vseh dobrin, ki so z njim zvezane" (“Rerum Ecclesiae”). Dolžnost zahvale . .31 „Dolžnost zahvale — je pozneje izjavil isti papež — veže vse kristjane: zahvala za najvišjo, čudovito dobroto vere, ki vse ljudi razsvetljuje, vse tolaži, vse obljublja in vse vzdržuje; brez katere smo slepi, kajti šele po njej vstopimo v domačnost božjega življenja samega. Dar vere, na katerega se opirajo vse naše nade, je resnično dar, ki naj bi vsakemu verniku položil na jezik vzklik: “Kaj bom dal Bogu za toliko dobrot?” (Psalm 116, 12). In glej, v povračilo za ta dar in za vse, kar je z njim združenega, je na razpolago primerno sredstvo — beseda se more zdeti predrzna, če pomislimo na neskončno veličino in vrednost tega daru, pa je vendar prava beseda —, da z njim izkažemo hvaležnost Gospodu." (Nagovor članom U.M.C., 13. nov. 1936.) Pij XII. pa nas |e poučil: “Gotovo je, da svoje ljubezni ne morete bolje uporabiti kor s tem, da razjširjate božje kraljestvo in prinašate zveličanje nevernim dušam, zakaj Gospod sam je vsakomur zaupal zveličanje svojega bližnjega.” (“Evangelii praecones".) Skrajna duhovna potreba nekristjanov Kateri ljudje bolj potrebujejo naše bratske pomoči? Kdo je v večji stiski kot tisti, katerih večno življenje je v nevarnosti in nimajo na razpolago niti normalnih sredstev za zveličanje, ki jih nam Cerkev deli v izobilju? Načelen ugovor Tu je omeniti načelen ugovor proti misijonskemu delu in sodelovanju, tahko mu damo tole obliko: Ali imajo ljudje na razpolago vse, kar jim je potrebno za zveličanje — v tem primeru ni razvidna potreba, kaj šele nujnost misijonsfva; ali pa nimajo vsega, kar jim je potrebno za zveličanje — v tem Primeru pa smo slabo razumeli vesoljstvenost božje odrešeniške volje. Priznati nioramo, da tu stojimo pred skrivnostjo predestinacije; povezanost različnih razodetih podatkov presega naše razumevanje. Celo ko bi danes prinesli vero vsem našim sodobnikom — kaj naj rečemo o neštetih že umrlih ljudeh, ki brez svoje krivde niso poznali Jezusa Kristusa? Bistvene sestavine problema Ne da bi razpravljali o predestinaciji ali o zveličanju nekristjanov, zadošča, da navedemo bistvene pojme: Kristus se je učovečil, je trpel in umrl za vse človeštvo in za vsakega posameznika; po Njem je osebam in raznolikim družbam prišla vsa milost. Pred Kristusovim prihodom je judovski narod 'mel posredovanje postave, pogani pa posredovanje vesti in verovanja. Po Kristusovem prihodu je Cerkev odprta vsem, vendar večini človeštva pripadnost Cerkvi ni bila formalno in sorazmerno ponudena. Zato so nekristjani na videz v istem položaju, kot so bili pogani stare dobe. Vendar kaže globlji pogled, da jih po Kristusovem prihodu veže z Njim troje vezi: učlovečenje, ki je ustvarilo sorodstvo po mesu med človeštvom in božjim Sinom; odrešenje, ki je vse človeštvo po pravu zveličalo; moč odrešeniške milosti, ki deluje na človeštvo In posameznike in jih usmerja k pravi veri. Naše sodelovanje je za zveličanje potrebno Prav zato, da bi to usmerjanje v resnici dovedlo v pravo vero z vsemi Posledicami, ki iz tega izvirajo, je potrebno sodelovanje kristjanov. Bog hoče Zveličanje vseh ljudi; hoče pa tudi, da vsi ljudje sodelujejo osebno in med-sebojno pri svojem zveličanju — po svojih zmožnostih in možnostih. Lahko je Urneti, da hoče to božja volja predvsem in na prav poseben način od kristjanov. Milosti, potrebne za zveličanje Tu se ponuja novo vprašanje: Ali prinaša misijonstvo nekristjanom živ-lenje ali jim ga le pomnožuje? Vemo, da vsakdo prejme zadosti milosti za zveličanje. A kdaj, kako in koliko? Ko posfane sposoben za rabo razuma? V smrtni uri? V najvažnejših trenutkih življenja? Sodeč po videzu — saj samo Bog pozna notranjost —, so sadovi svetosti le na redko posejani med nekristjani. Ce jih tudi med številnimi kristjani ni opaziti, tedaj vsaj vemo, da je krivda predvsem v njih samih, ko zavestno zavračajo milosti, ki jih prejemajo. Prispodobe Skušajmo si s prispodobo pojasniti naštete težave. Predstavimo si, da je v neki deželi celotno prebivalstvo okuženo z rakom, ne da bi se tega zavedalo; mi pa da smo s posebnim serumom obvarovani te nesreče in imuni pred njo. Kaj je reči o tistih naših ljudeh, ki bi takole modrovali: “Saj ni taka reč! Ti bolniki vendar še žive; razen lega se bolezni niti ne zavedajo. Sicer pa moramo tako vsi umreti, kaj bi se torej vznemirjali?" — in ne bi hoteli poslati ne zdravnikov ne zdravil, da bi bolnike rešili? Sodobno prizadevanje za to, da se odpravi ali vsaj omili lakota v gospodarsko slabo razvitih deželah — pa naj se trpeči svojega položaja zavedajo ali ne —, je gotovo vsega priznanja vredno, in le skrajni sebičneži ali brezvestni špekulanti so zmožni to akcijo obsoditi. Lakota, ki jo povzroča pomanjkanje nadnaravne hrane, je mnogo strašnejša kot telesna lakota, in njene posledice so mnogo bolj usodne. Najmanj, kar se da sklepati, je to, da so nekristjani v nevarnosti, da zgube večno življenje, če jim ne prinesemo vere. Kako je z našo ljubeznijo? Je zvračati krivdo za to na krivičnost neskončno Pravičnega in na trdosrčnost božje Ljubezni? Obtožiti moramo samo svojo krivičnost in trdosrčnost. Bog, ki preiskuje ledvice in srca, bo znal biti pravičen in usmiljen z ljudmi blage volje; to je tudi sam povedal. Kako pa bo z nami: prejeli smo vero z neskončnimi zakladi milosti, a kje je naše usmiljenje, kje naša ljubezen? Ako hranimo vero le zase — pa naj bo to hote ali po nemarnosti —, jo zakopljemo kot tisti služabnik v evangeljski priliki, ki je zakopal svoj talent. Namesto da bi vero napravili plodonosno, jo napravimo jalovo in tako spravimo v nevarnost tudi lastno zveličanje, saj se hudo pregrešimo nad največjo zapovedjo, ki nam veleva ljubiti vse ljudi, celo sovražnike. V civiliziranih državah obsoja zakon tiste ljudi, ki zaradi strahu, sebičnosti ali brezbrižnosti nočejo priskočiti na pomoč človeku v nevarnosti ali žrtvi nezgode; to zahteva že solidarnost med ljudmi. Ali naj pričakujemo kaj drugega kot obsodbo, če vede ne storimo, kar bi mogli, da rešimo bližnjega duhovne smrti? Naša brezbrižnost — kako strupena je ta beseda za krščansko srce! —-se more skrivati za dva izgovora: za nevednost, v kateri bi mogli biti glede potreb bližnjega, ali za nemoč, zaradi katere bi se nam zdelo, da ne moremo v ničemer pomagati. Toda oba izgovora sta prazna: nevednost se je v preteklosti dala razložiti, danes se ne da; nemoč pa je utvara, zakaj že preprost premislek rlam v luči vere odkrije sto načinov, s katerimi moremo nekristjanom pomagati k zveličanju. Ljubezen se daje. . . V resnici je za nedelavnost odgovorna naša pomanjkljiva ljubezen. Zakaj prava ljubezen se hoče razliti (pa ne zavoljo kakšne zapovedi — dasi na tem področju tudi zapovedi ne manjkajo, tako da ni prav nobenega opravičila za naše opustitve —, niti zavoljo kakšnega zdrizastega usmiljenja, ki bi bolj služilo zadovoljstvu nad samim seboj in napuhu), zato ker je to v njeni naravi: bistvo prave ljubezni je, da se daje, in postava življenja — zlasti krščanskega —, da se podeljuje. Zato je sv. Pavel moral zaklicati: "Kristusova ljubezen nas priganja. . . Gorje mi, če ne oznanjam blagovesti!" . . . ini si prizadeva za širjenje Cerkve Ta ljubezen mora težiti k razširjanju Cerkve, k temu, da pride do njene vidne, hierarhične ustanove, ki mora imeti možnosti in sredstva za stalno podeljevanje zakramentov in za oznanjanje zveličanja. Taka zasaditev Cerkve, po kateri se posamezne cerkvene občine zbirajo okoli svojih škofov in so na ta način v edinosti s Kristusovim namestnikom, nudi nekristjanom, tako kot svojim udom, redne pripomočke za zveličanje. Brez; krajevne Cerkve so normalna sredstva za zveličanje le slučajnostna. Korejski in japonski primer Kaj pomeni redna cerkvena ustanova, nam kažeta korejski in japonski zgled. Na Koreji je bilo v začetku močno gibanje k spreobrnitvam; vodili so 9a laiki, ni pa bilo cerkvene hierarhije. Zato so se verniki odločili, da si sami izbero duhovnike. Lahko si je predstavljati, kam bi to vodilo, če ne bi prihod Pravih duhovnikov in škofov uredil položaja. Na Japonskem je bilo drugače. Tu so misijonarji ustanovili goreče občine. Po preganjanju so duhovniki izginili, verniki pa, ki so ušli smrti, so versko živeli naskrivaj in posredovali otrokom vero. Ko so te skupine čez 100 let prišle v stik s Cerkvijo, se je izkazalo, da se je v nekaterih ohranila prava vera in veljaven krst, v drugih je ostal le skupek naukov in postopkov, ki se jim je smisel izgubil; ponekod je šlo le še za praznoverje. Večina teh starih kristjanov je vstopila v Cerkev, nemalo skupin pa je vstop odklonilo in žive kot nerazumljive sekte brez veljavnega krsta in v slepi poslušnosti praznim formulam. Brez misijonov ni Cerkve, brez Cerkve ni zveličanja Ne — brez usaditve krajevnih Cerkva niso zagotovljena redna sredstva za zveličanje. Cilj misijonov je prav ta, da se z zasajanjem krajevnih Cerkva širi Cerkev. Zato brez misijonov ni ne Cerkve ne zveličanja. Zato se dejavna Hubezen hrani v poslušnosti Kristusovemu naročilu: "Učite vse narode!" Nauk papežev Na vse te nauke so v našem stoletju papeži večkrat spominjali. Benedikt in Pij XI. sta izvajala misijonsko dolžnost iz zapovedi ljubezni in iz Kristusovega naročila: "Pojdite in učite vse narode!” Pij XII. pa ji je dal za pod-la9o naravo Cerkve same, ki je Skrivnostno Kristusovo Telo. Ker je Cerkev Skrivnostno Kristusovo Telo, je misijonska in mora biti misijonska v celoti. ZIVOTVORNOST „On mora rasti, jaz pa se manjšati.“ Po tem geslu je živel o. Lebbe in to geslo je izročil Malim bratom svetega Janeza Krstnika, redu, ki ga je ustanovil na Kitajskem. Bratje so živeli strogo življenje v samostanu, od tod pa so hodili po deželi, da „širijo resnico in prenove kitajsko družbo“. Danes nadaljujejo s tem delom na Formozi in v Hong Kongu. Malo je duhovnikov, ki so ustanovili kakšno redovno družbo; še manj jih je, ki bi ustanovili po dve ali tri; težko pa bi našli več kot dva ustanovitelja štirih redov. Eden teh je bil o. Lebbe, Prva redovna skupnost na kitajskem severu Februarja 1928 je ustanovil prvo kitajsko domačo redovno družino. Nastala je v škofiji Ankwo (Hopei na severnem Kitajskem) in je prejela ime „Malih bratov sv. Janeza Krstnika“. O. Lebbe je, kot znano, deloval po načelu, da bo pridobil Kitajce samo tedaj, če bo sam postal Kitajec. Zato si je ne le pridobil kitajsko državljanstvo, ampak je tudi štirideset let govoril in se obnašal kot Kitajec. Od otroških let je posebno častil sv. Benedikta in občudoval ogromno kulturno in civilizatomo delo benediktincev. Zato je hotel novo družbo prepojiti s tern duhom in je izbral sv. Benedikta za njenega zaščitnika. Ti dve načeli — popolna prilagoditev Kitajski in sprejetje Benediktovega duha — sta torej postali temelj nove družbe Odtod tudi vodilo: „Doma redovniki, zunaj apostoli.“ Njegovi menihi so živeli v molitvi, molku, uboštvu, odpovedi. Prvi samostan — iz sive opeke in z ravno streho — je bil podoben kmečki kitajski hiši. Zgradili so ga po večini bratje sami s pomočjo nekaterih dobrotnikov iz Pekinga. Oblačili so se v grobo, sivo domače platno in nosili dolg, črn škapulir. Pripravljanje Gospodove poti Duhovno oblikovanje „malih bratov“ je izhajalo iz besed sv. Janeza Krstnika: „On mora rasti, jaz pa se manjšati “ Pripravljati pota Gospodu. Zaradi tega je bilo v njihovem samostanu („Samostan osmerih blagrov“ so &a imenovali) dovoljeno bivati samo uboštvu, ponižnosti in veselju; predstojnik pa je bil „oče služabnik“. Tudi v hrani so cistercijansko tradicijo priličili kitajskim razmeram: uživali so koruzo s tlačenim fižolom in nasoljeno repo. Spali so na deskah, zglavje jim je bila opeka. Vstajali so ob pol petih, se po celem telesu umili z mrzlo vodo in posvetili nekaj minut kitajski telovadbi na prostem. Delo so prekinjali sedemkrat na dan, da so, zbrani v kapeli, v kitajščini zapeli mali oficij blažene Device. Pravila o. Lebbeja so se v nekaterih točkah razlikovala od cistercijanskih. Dvakrat na dan so pretrgali molk; v teh domovih se je krepila družinska povezanost med redovniki — vse naj bi preživljali vzajemno: veselje, žalost, napore. Pri izhodu iz kapele je oče služabnik vzkliknil: „Glej, bratje, ki skupaj žive,“ in ostali so odgovorili: „To je velika radost!" Tako so se začenjali prijetni in skupni odmori, imenovani Yen Kan Siang (to je: vsakdo glasno pove svojo misel). Pripovedovali so si, kako so prebili dan; kakšne misli so jim vzšle ob molitvi ali delu: kakšne izkušnje so doživeli. Obširno misijonsko področje Po benediktinski zamisli, da mora samostan sam pridelati, kar potrebuje, so se bratje naučili različnih obrti — mizarstva, tkalstva, krojaštva, tiskarstva, čevljarstva, poljedelstva itd. Njihov genialni ustanovitelj jim je Pogoste navajal vodilo sv. Pavla: „Kdor noče delati, naj tudi ne jč.“ Po več letih priprave so mali bratje v skupinah odhajali med ljudi, da pomagajo misijonarjem pri apostolskem delu. Dejavnosti različnih vrst so se kar ponujale: šole, kateheza, dispanzerji, bolnišnice, izdajanje tiska, Pomoč jetnikom. Vsako leto so se bratje za dva meseca vrnili v samostan, da so se duhovno obnovili v molitvi in tišini. Nad samostanskimi vrati jih je sprejela beseda „Čen", ki pomeni iskrenost, resnico. Kot je bilo pri prvih benediktincih v navadi, je nekaj bratov prejelo uiašnikšo posvečenje. Prvotno je bil edini namen reda posvetitev njegovih Članov. V to svrho je o. Lebbe predložil tri načela, posneta iz sv. pisma, Predvsem iz sv. Pavla: popolno odpoved, resnično ljubezen in stalno veselje. Kasneje se je pridružil drug namen: pomoč duhovnikom pri širjenju resnice. Končno so si vzdeli še tretji namen: socialna prenovitev Kitajske. Mali bratje so pridigovali evangelij, vzgajali otroke in navajali prebivalstvo k uiodernim načinom skupnega poljedelstva, k higieni, skratka: k vsemu, kar Mudem pripomore k napredku. Razume se, da so bili mali bratje duša krčanskih občin, da so vodili bogoslužne molitve, da so organizirali nedeljske sestanke, da so ustanavljali Katoliško akcijo Glavna metoda za širjenje resnice pa je bilo njihovo samozatajevanje in neutrudna ljubezen. Mnogo poklicev — Mnogo mučencev Vzbudili so mnoge poklice. Navzlic temu, da disciplina ni nikoli opešala ’u da marsikateri novinci niso vzdržali, si je vendar konec 1. 1930 45 no-Vlncev nadelo redovna oblačila, deset pa se jih je na to pripravljalo. Tako so bili vsi prostori napolnjeni. Med letoma 1927 in 1937 je prišlo nad tisoč prošenj za sprejem; največ so jih sprejeli prav 1. 1937: 140 bratov. Osem od teh so kmalu pobili Japonci. L 1940 — leto Lebbejeve smrti — so komunisti žive sežgali 12 bratov. Denarja niso imeli prav nobenega, tako da je pravo čudo, kako so pokrili potrebe. O. Lebbe je trkal pri znancih v Evropi in na Kitajskem; za gospodarja pa je določil brata, ki je razdeljeval stvari, ne da bi sploh pomislili, da ga kdo hoče prevariti Prav zaradi te preproščine mu je dal to službo; imenoval ga je „Mali brat uboštva“. Vabila na vse strani Sloves malih bratov se je naglo širil. Klicali so jih na vse strani in škofje so jih vabili, naj se naselijo na njihovem področju. Res so postavili temelje v kraju Puših (prov. Šansi) v ozki dolini. Drug samostan je bil ustanovljen v kraju Čavce (v isti provinci), 600 milj na zahod od Ankvo, v predelu, ki je bil eden najbolj zaostalih v gorati kitajski notranjosti. Neki pekinški prijatelj o. Lebbeja jim je podaril 6 milj iz Pekinga zemljišče, kjer so pridelovali najbolj potrebnih stvari. Blizu Pekinga so jim kristjani dali na razpolago cel hrib (poznejša „Gora blagrov“). Pozvali so jih tudi v Mongolijo, da spravijo v tek zavetišče za slepce. Kmalu je vsa severna Kitajska začutila blagodejne vplive njihovega delovanja; iz meniškega reda je nastajalo prenovitveno gibanje. Medvojna junaštva Mali bratje so živeli iz dejavne ljubezni svojega božjega vzornika, kot ga opiše sv. Matej: „Smilili so se mu in je ozdravljal njihove bolezni.“ Med drugo svetovno vojno so iz teh besed nastajala junaška dejanja, ko so bratje služili kot sanltejci. Ranjence so tolažili, jim izkazovali neštete majhne usluge, ki v takem položaju toliko pomenijo, jim prinašali cigarete. Vlivali so v njihove duše duhovne energije, ki so jih s kontemplativnim življenjem nakopičili v sebi. Delo v Hong Kongu in na Fonnozi Tako kot drugi redovi so morali tudi Mali bratje znova začeti, potem ko so komunisti zasedli celo Kitajsko. Trinajst jih je prebežalo v Hong Kong’ Prezveli so vzgojno in misijonsko delo med begunsko množico v svetovno znanem Rennie’s Mili Refugee Camp, Junk Bay (Hong Kong). Na Formozi so ustanovili župnijo v taipejski nadškofiji. Njihova krščanska občina šteje nad 500 odraslih. Redno izdajajo dve reviji: tednik „Krščansko življenje“ in „Sodobne misli“ (4 številke na leto). Le-ta je edina znanstvena revija na Formozi, ki obravnava filozofske in teološke predmete. L. 1957 so dobili dovoljenje, da odpro noviciat v Taičungu. Danes Šteje red na Formozi 5 duhovnikov, 13 bratov, 4 novice in 8 postulantov in aspirantov; dva od teh sta srednješolska profesorja, eden vseučiliški. Trije bratje vodijo Dispanzer Vincencija Lebbeja, ki poskrbi dnevno za ok. 300 revnih bolnikov. Za bambusovo zaveso sta iz tega reda še 2 duhovnika in več kot 50 bratov. Precej od teh je po ječah, nekatere pa so komunisti pobili. (Po članku „Father Lebbe’s principles live on!“, ki ga je napisal preč. £• Aleksander Ts’ao, C.S.J.B. v revijo Worlclmission, št. 3 1. 1962, str. 109-114). Uriulinski zavod „Mater Dei" v Bangkoku, kjer deluje m. Frančiika Novak O.S.U. — Duhov-n'k nese po sveti maii iz dvorane v kapelo NajsvetejJe. — Spodaj: V istem zavodu pri javnem nastopu. ANTISEMITIZEM Prof. Alojzij Geržinič, Buenos Aires. Judje ali Židje je ime, ki se je po babilonski sužnosti (torej po 1. 538 pred. Kr.) začelo pridevati narodu Izraelcev ali Hebrejcev. Njihov jezik — spada v semitsko skupino — je bil prvotno hebrejski, od 6. stol. pr. Kr. aramejski. Hebrejski jezik je ostal liturgični jezik in je v moderni judovski državi (od 1948) eden od treh uradnih jezikov. Danes je Judov nad 12 milijonov: v Evropi 4,5 milijonov, v Združenih državah 5 milijonov, v lastni državi v Palestini pa ok. 2 milijona; ostanek drugod. .'Ppznamo čudovito usodo izvoljenega ljudstva v Stari zavezi, njegove očake; vodnike in preroke. Velik del sv. pisma starega zakona je bil napisan v hebrejščini, ki je torej jezik najznamenitejše knjige v svetovni literaturi, jezik, v katerem se je razodela božja Beseda. Judje so se izkazali z mnogimi talenti, posebno v prostih poklicih (zdravniki, upravniki, juristi, filozofi, finančniki) ; v umetnosti so predvsem izvajalci. Nekaj izrednega je njihova trdoživost in — zlasti v časih stiske — solidarnost. JUDOVSKO VERSTVO Temelj judovskega verstva je biblija, ki jo sestavlja 24 knjig (dobra polovica) krščanske stare zaveze. Postavo (Thora) vsebuje petero Mojzesovih knjig („pentatevh“). Isto vrednost kot pisanim virom pripisujejo ustni tradiciji. To so v prvih dveh stoletjih po Kr. zabeležili „ponavljale!“ (tannaim). Uredil in zbral je te razlage in razširitve biblije patriarh Juda Sveti (ok. 1. 200); ta zbirka se imenuje Mišnah (pouk). Mišnah je bila spet deležna komentarjev in dopolnil, ki so jih prispevali predvsem rabini jeruzalemske in babilonske šole (amoraim). Njihovo delo je bilo zbrano v zbirki Gemara (izročilo). Iz obeh del — Mišnah in Gemara — je prišlo do obeh Talmudov ("talmud = študij), jeruzalemskega in babilonskega. Talmud (zlasti babilonski) so študirali in razlagali po srednjeveških rabinskih šolah v Španiji, Franciji, Nemčiji. Ureja versko in pravno življenje judovskih občin. — Od 12. stol. se je za ozek krog posvečenih začel v Kabbali (— izročilo) zbirati mistični nauk. Na verske življenje ljudstva je dobil vpliv od 17. stol. dalje. Glavna načela judovskega verstva, posneta iz Biblije in Talmuda, so: ljubezen do Boga iz bližnjega, posvečevanje življenja, pričakovanje Mesija'. Verski, obredni, moralni in pravni predpisi v Talmudu pa so bili preštevilni (613), da bi se verniki mogli znajti. Vendar so pismouki šele v stiku z arabsko filozofijo prišli na misel, da izluščijo poglavitna navodila. Najbolj se je uveljavila zbirka temeljnih resnic, ki jo je sestavil veliki filozof iz Cordobe Mojzes Maimonides (1135-1204). Postavil je 13 osnovnih členov; od teh jih 5 govori o Bogu, 4 o razodetju in 4 o človekovem končnem namenu in usodi. Po tem povzetku so temeljne resnice judovskega verstva tele: 1.) Bog je ustvaril vsa bitja in jih vlada. 2.) Bog je eden. 3.) Nima telesa. 4.) Je večen. 5.) Njega edinega moramo častiti. 6.) Vse besede prerokov so resnične. 7.) Mojzes je največji med preroki. 8.) Vsa postava je tista, ki je bila dana Mojzesu. 9.) Te postave ni dovoljeno spreminjati ali jo nadomestiti z drugo. 10 ) Bog pozna vse misli in vsa dejanja ljudi. 11.) Te, ki izpolnjujejo zapovedi, nagradi, prestopnike pa kaznuje. 12.) Poslal bo Mesijo. 13.) Oživil bo mrtve. Osrednja verska ustanova je bil že za Kristusovega časa sinedrij. Načeloval mu je veliki duhovnik, pozneje patriarh. Po razpršitvi Judov je vrhovno avtoriteto imel vodja babilonske šole: pripadal mu je naziv geo-nim (prevzvišeni). Od 11. stoletja je ostal predstavnik judovske enotnosti samo Talmud. Vsaka judovska občina voli svojega verskega voditelja; to je rabin. Po razrušenju jeruzalemskega templa in prenehanju žrtvenih daritev ima duhovnik (kohen) le častne privilegije; ni več razlike med duhovnikom in laikom. Rabin je učenik, pridigar, vzgojitelj; vodi poročne obrede >n razporoke in skupaj s pevcem (oficiantom) opravlja bogoslužje v sinagogi. Obred sestavljajo: branje bibličnih tekstov, recitacija ali petje himen in niolitev. Na dan se opravljajo po 3 oficiji. Zjutraj in zvečer recitirajo yerniki 3 odstavke iz Pentatevha. Je to izpoved vere: „Čuj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod je eden.“ (itd.; Deut. VI, 4). Bolj slovesni so obredi za praznike. Sem spadajo že sobote (sabbat — °d petka večer do sobotnega večera), ki obujajo spomin na stvarjenje in na osvoboditev iz Egipta V soboto ni dovoljeno nobeno delo. Glavni prazniki Pa so najprej trije stari prazniki iz popotovanja: Pesah (Paskva), Šabuoth (Binkošti), Sukkoth (šotori ali tabernakeljski praznik). Pesah traja 8 dni in slavi izhod iz Egipta. Šabuoth (2 dni) se spominja razglasitve deka-loga. Sukkoth (9 dni) je postavljen v spomin bivanja v puščavi. Spokorna Praznika sta Jom - Kippur ali Kippur (dan odpuščanja), ki traja 1 dan s strogim postom, in Roš ha-Šana, ki traja dva dni in se naznanja s trobljenjem na rog. Manjša praznika sta hanukka (8 dni, v spomin obnovitve templa po zmagi Juda Makabejca: na zunaj se proslavlja z razsvetljavo) in Purim (1 dan, v spomin rešitve Judov iz perzijskega robstva [Ester]). Na5 ta dva manjša praznika ni brezdelje obvezno. Pri daljših praznikih je Pekaj dni le na pol brezdelnih. Med obredi, ki spremljajo judovskega vernika skozi življenje, je omeniti obrezovanje (8 dni starih dečkov), praznovanje verske polnoletnosti (13 let stari dečki), versko poroko in mrtvaške obrede. ^PREGANJANJE JUDOV — PRASTAR POJAV Zgodovtfia tega izrednega naroda je zgodovina preganjanja. To traja 0ke Deseniške (n. pr. Župančičevega Bonaventuro). Protestantizem, ki se je v mnogočem zoperstavil srednjeveški miselnosti, ie sprejel ostro antisemitsko stališče. Primerjaj naslednje znano Lutrovo ftiesto: „Požgite njihove hiše, preprečite s kaznijo sekanja udov in z usmrtitvijo pouk rabinov. Uničite vse njihove molilne knjige in Talmud, v katerem so zgolj brezboštvo, laž in bogokletje.“ POSEBNE OBDOLŽITVE Ni čudno, da je stoletja podpihovana mržnja do Judov pognala obilne Plodove. Za vsakim bolj skrivnostnim zločinom so v srednjem veku videli Judovske roke. Tako so nastale obtožbe, da Judje na veliki petek križajo krščanske otroke. Ne da se zanikati, da so posamezniki zagrešili take in Podobne zločine, nikakor pa ne, da bi iz posameznih primerov napravili na-rado. Revija „Cristo al mundo“ je prinesla Dedebanov članek, v katerem je uognano, da so papeži Inocencij IV., Gregorij X, Pavel IV. in Klement T^tV., potem ko so zadevo temeljito preiskali, ostro protestirali proti obtožbi, da Judje za veliko noč uganjajo te umore. Podobno vrednost imajo novejše trditve o posebnih „protokolih“, v ka-torih naj bi Judje imeli natančen načrt, kako z vsemi sredstvi slediti svoj Pumen, da si podvržejo človeštvo. So ljudje in gibanja, ki vse zlo na svetu Pripisujejo judovskim tajnim spletkam; po mnenju katerih so Judje pravi v°ditelji masonstva in komunizma, načrtni razširjevalci nemorale, spodkopo-valci ljudskega nravnega in biološkega zdravja, zastrupljevalci javnega mne-uja po časopisih in popačeni kulturi, uničevalci državnih financ itd. Tudi la legenda (v kateri gre spet za neopravičeno posploševanje posameznih pri-Pierov in za nasedanje antisemitskim falzifikatom) je v zadnjih desetletjih Pripomogla k sovraštvu in preganjanju Judov — tudi med kristjani. Raz-?Jerje le-teh do Judov v dolgi zgodovini je torej na splošno kaj malo krčansko in marsikateri pojav pri Judih je lahko razložiti kot reakcijo na ravnanje „krščanske“ družbe. Nekdanji veliki rabin Zolli, ki je sprejel ka-°liško vero in si je iz spoštovanja do Pija XII pri krstu izbral ime Evgen, J® po temeljitem preučevanju medsebojnih odnosov prišel do grenkega za-aJjučka: „V glavi mnogih Judov sc je sama po sebi oblikovala asociacija' e'L dveh pojmov: preganjanje in krščanstvo.“ (Sledi) naši misijonarji pišejo... JAPONSKA S. ANICA MIKLAVČIČ, kanosijan-ka nas je spet veselo presenetila z dragoceno pošiljko prav lepih predmetov za našo bodočo misijonsko veletom-bolo: slike na svili, svileni robci in druge stvari, ki tako bogate to našo vsakoletno prireditev v pomoč slovenskim misijonarjem in misijonarkam. Poroča tudi, da ji misijonskega dela nikdar ne manjka; med drugim zdaj poučuje 120 deklic v krščanskem nauku, zelo jo vesele tudi obiski bolnikov v bolnišnici, kamor gre pogosto po šoli, kjer se ji velikokrat ponudi prilika za krst odraslih umirajočih, o čemer nam bo v bodoče še kaj več poročala. Žal, manjka misijonskih moči, tako duhovnikov kot misijonark. Od misijonskega krožka v USA, ki ga duhovno vodi č. g. Wolbang, je prejela krasen kelih za njih postojanko. Prosi pa za nemško-slovenski slovar in slovnico, če bi ji ga kdo mogel darovati, kajti rada bi se obnovila v nemščini, ki jo je precej pozabila, pa bi ji tu in tam v misijonu prav prišla. MAKAO Iz te portugalske kolonije na jugu Kitajske nam je koncem marca pisal salezijanski misijonar STANKO PAVLIN SDB: „Že dolgo Vam nisem pisal, a temu ni kriva morda lenoba, ampak moja prevelika zaposlenost. Za veliko noč bo prejelo okrog 70 naših gojencev sveti krst in z njimi tudi šest profesorjev. Molite, da bi bili vsi lepo pripravljeni in da bi postali res dobri kristjani! Ob koncu maja pa po veliki dobroti predstojnikov odpotujem v Evropo, obiskat mamo in sorodnike v domovini, po dolgih letih bivanja v misijonih. Sporočite to vsem znanim, da se vesele z menoj!“ VIETNAM Salezijanski misijonar g. ANDREJ MAJCEN SDB je v začetku februarja pisal lepo pismo č. g. Wolbangu CM, sredi maja pa uredniku našega lista. Iz obeh pisem povzemamo za naše bralce sledeče zanimivosti: „Prav na vigilijo praznika sv. Janeza Boška je prišel od Vašega misijonskega krožka velik paket, v katerem je bil lep kelih, dobro ohranjen misal in drugi za črno mašo, poleg tega pa še roket, cingulum, rožni venci, tople zimske kape in marsikaj drugega. Za vse to se Vam, č. g. Wolbang, in Vašim misijonskim delavcem v zavodu prav lepo zahvaljujem! Mi tu smo izgubili našega inšpektorja, ker je šel na odgovornejše mesto v USA. A novi predstojnik je tudi že prišel. V januarju smo imeli tri velike praznike: ustanovitev ‘strategične vasi’, ‘Tet’ ali vietnamsko novo leto in pa našega svetega ustanovitelja praznik. Kaj je ‘strategična vas’? To je na poseben način utrjena in zavarovana naselbina na deželi, da je rdeči ne morejo iznenada napasti. Dve vrsti zaostrenih kolov postavijo okrog in okrog' vasi, da nihče ne more notri, če mu ne odpro. Okoli in okoli izkopljejo še jarek in nastavijo vse polno zaostrenih bambusovih klinov. Vaščani napravijo z vlado dogovor, da se bodo branili proti komunističnim napadom, vlada pa jim bo dobavljala orožje in strelivo; napeljejo v vas tudi telefon, da v primeru nevarnosti takoj lahko prihiti vojaštvo, če treba, tudi letalstvo na pomoč. Upajo, da bodo s tako utrditvijo vasi ne le samo zadržali, ampak celo onemogočili komuniste, ki žive po gozdovih, i* katerih vdirajo v vasi, zahtevajoč od ljudi riž in drugo; če jim ljudje zlepa ne dajo, vzamejo s silo, požgo vas in Andrej Majcen SDB se pozdravlja s poglavarjem rodu Keho ob ustanovitvi "strategične vasi”. Pokoljejo prebivalce. — Na slovesnost otvoritve neke take ‘strateške vasi’ tu blizu so povabili tudi mene, poleg pred-Sednika province. Ob tej priliki smo prebivalcem razdelil veliko riža, olja in s°li. Ti rodovi tu so še zelo primitivni, bla sliki, ki jo prilagam, vidite pogla-Varja rodu ‘Keho’, ki se mi po franco-sbem običaju zahvaljuje; bil je svoj čas T francoski vojski navaden vojak, kar j® Pa že velika stopnja naprednosti med lemi sinovi gozdov, ki povečini še hlač znajo nositi. Orugi praznik je bil, kot rečeno, let’, novoletno praznovanje. Pripravil ffim malo loterijo za okoliščane, ki so akreno hvaležni za vsako malenkost. ‘ hoda, da do tedaj še ni dospel paket v asega misijonskega krožka... Gospod uPnik me je povabil na novoletni obed, 1 Je ponavadi ‘slastna pasja pečenka’, ettcil me je, da ne smem reči ‘cuckovo meso’, ampak bolj po gosposko ‘pesovo meso’ (po vietnamsko: ne koneo, ampak konkej), češ tako se bolj imenitno sliši in se je z večjim apetitom. Potrudil sem se in se poslužil vseh petih ali šestih vrst tega pasjega mesa, a do apetita nisem in nisem mogel priti.. . Za Don Boskov praznik je prišel pa sam škof k nam. Prvikrat smo imeli tu slovesno pontifikalno mašo. škof je tudi pridigal. Najprej je voščil veselo ‘mačkovo’ leto. Dejal je: Mačka je malo, pa miši lovi. Tako morate biti tudi vi v novem letu skromni v jedi, pa se potruditi, da polovite veliko duš za Gospoda ... — Prijazno so se vsi smehljali gospodu škofu, ki je tako pristno po vietnamsko voščil novo leto... Gospod škof je bil zelo vesel naših ora-torijancev in je izrazil željo, da bi se duhovščina povsod bolj zanimala za mladino in nje pouk v krščanskem nauku. Mene pa je prosil, da bi ustanovil srednjo šolo, za kar nam pa naša rev- ščina tu ne daje posebnega poguma, čeprav je res, da bi bila taka šola nad vse dobrodošla, kajti tu se je treba zelo zoperstavljati brezbožnemu komunizmu in njegovemu prodoru v miselnost ljudi; najboljše sredstvo proti temu so pa šole in velika poučenost vernikov. Pred nekaj dnevi sem prejel krasno knjigo o Slomšku. Zelo sem je vesel in se zanjo dobrotnikom lepo zahvaljujem. Prejel sem tudi Vaše pismo, a Vam šele danes lahko nanj odgovarjam. Pripraviti je bilo treba našo postojanko za duhovne vaje. Bili sta dve skupini: prve duhovne vaje so se opravljale v francoščini, druge pa v vietnamščini. Celo mene so vpregli v govore. Prišel je tiste dni k nam tudi naš novi inšpektor na kanonično vizitacijo. Predstojniki bi radi tu pri nas ustanovili osrednjo teologijo za vse salezijance na Daljnem vzhodu (Japonska, Koreja, Kitajska, Hongkong, Filipini, Siam in Avstralija). Pošiljanje bogoslovcev na študij v Evropo je združeno z velikimi stroški. Tako se govori, da bi tak teološki zavod ustanovili 28 km od tu v Dalatu. Pred 14 dnevi sem bil v tistem kraju, kamor so me povabili na blagoslovitev nove kapele Katoliške univerze in pa na 25-letnico škofovskega posvečenja mons. Thuca, brata predsednika naše republike; ta škof je tudi rektor Katoliške univerze. Ob tej priliki je univerza podelila 70 doktoratov v filozofiji in pedagogiji. Ti mladi doktorji in doktorice, ki nikakor niso vsi katoličani, bodo ponesli katoliška načela po vsem Vietnamu. Povečini bodo postali ravnatelji srednjih šol. Tako bi naša osrednja teologija imela za soseda to katoliško univerzo, poleg tega pa še Ponti-ficio A.teneo, ki je v rokah jezuitov, ki so povečini profesorji kitajske katoliške univerze, med njimi nekateri Kitajci. Tako, vidite, tu v Vietnamu kar mirno naprej delamo. Prihodnje leto bomo salezijanci odprli, če Bog da, kar tri nove zavode: sirotišnico v nekdanjem starodavnem vietnamskem prestolnem mestu Hue, šolo z angleškim učnim jezikom v Saigonu in šolo za rokodelce z vietnamskim učnim jezikom v Kuang-duku. Tudi sestre salezijanke so na god ustanoviteljice Marije Mazzarello odprle veliko hišo v Saigonu. Škof me prosi, da bi tu v Tram-Hanhu odprl šolo za katehiste, poleg srednje šole. Potreb je veliko; načrtov ne manjka, misijonarjev pa zelo! A hvala Bogu, v tej deželi je za misijonske poklice veliko lažje kot marsikje drugje. Te dni imamo tu na počitnicah 50 aspirantov-rokodelcev. Pretekli teden je prišlo v Gorap 150 mladih fantov, ki bi tudi radi postali aspiranti za sobrate laike. Sprejeli smo jih le 40. Ravnatelj našega aspirantata v Thuku jadikuje, ker ne more sprejeti več duhovniških kandidatov, zaradi pomanjkanja prostora in moči, ne vsled pomanjkanja poklicev. Zelo sem hvaležen Bogu, da me je poslal v ta misijon v Vietnam, kjer je tako lepo delo. Seveda je rdeča nevarnost velika, posebno v južnem delu, kjer je že od nekdanjih časov veliko ‘hmer-cev’ (kambodžanov), ki so veliki nasprotniki Vietnamcev in budisti ‘malega voza’, kot pravijo, ter govore o miroljubnem sožitju s komunisti. Upam, da ste prejeli moje dolgo pismo, katerega sem Vam pisal za 40-letnico Kat. misijonov. (Na žalost uredništvo tega pisma še ni prejelo. — Op. ur.). Moj misijonski poklic je dozoreval tista leta od početka Katoliških misijonov 1923 in naprej... ob branju tega misijonskega mesečnika. Koliko dobrega so Katoliški misijoni naredili v teh letih 1 Koliko poklicev vzbudili! Koliko so delali, da je Gospodov klic: Pojdite... dajte mi duš. .. zazvenel v mladih in starih srcih s pomočjo milosti božje. Nekateri smo šli na misijonsko polje, drugi ste v zaledju molili in sodelovali-Jaz sem Katoliškim misijonom iz srca hvaležen, dolgujem jim res neizmerno! Bog naj bi vse stoterno poplačal!“ I* misijona misijonarke m. Frančiške Novak OSU v Bangkoku: Naše najmlajše članice Katoliške Qkcije za otroke, ‘‘Virakamuri", kot se po siamsko imenujejo; z njimi so članice Marijine legije, ki pomagajo pri njih vzgoji. SIAM M. KSAVERIJA PIRC OSU je v začetku maja pisala iz Chiengmaja uredništvu Katoliških misijonov. Najprej se zahvaljuje za pošiljanje listov in knjig’. Potem pa nadaljuje: „Kaj delamo v Chiengmaju? Kar najbolj se trudimo, da bi pridobili Gospodu kaj duš. Počasi, a vztrajno se množi število katoličanov. Za veliko noč sta bili krščeni v Bangkoku dve naši bivši učenki. Obe sta že samostojni in ni treba dovoljenja staršev. Takile krsti so najbolj varni, ker duše slede Kristusu s polnim spoznanjem. — Med našimi učiteljicami se je število katoličank zelo pomnožilo: 17 svetnih učiteljic in 12 redovnic, to je 29 napram 22 budistinjam. Učenk imamo nekaj nad 1100, a katoličank je le kakih 60. Natančnega števila ne vem, kajti novo šolsko leto začnemo ta mesec in statistika bo pokazala, kakšno je število katoličank v novem letu. Zdaj nam tečejo zadnji dnevi počitnic, ki so bile izpolnjene z vsakovrstnim delom. Večina izmed nas je šla tudi v Bangkok za dober teden, da smo se udeležile kongresa za pospeševanje krščanskega nauka na podlagi svetega pisma. Kongres je vodil in veliko predaval p. Hofinger SJ. Moderna kateheza tudi v Aziji lepo napreduje. Dne 30. aprila smo imeli preobleko štirih siamskih uršulink, dve pa sta vstopili v postulat. Tudi tu je napredek. Tozadevne slike Vam pošiljam skupaj s člankom preko Rima.“ V Siamu deluje poleg m. Ksaverije Pirc še druga uršulinka, m. FRANČIŠKA NOVAK OSU, ki pa se trenutno mudi v Parizu na študijskem izpopolnjevanju. Od tam nam je pisala zanimivo pismo, iz katerega povzemamo sledeče: „Že teden dni sem v Parizu. Se čudite? Na počitnicah? Ne, dasi v Thai-landiji (Siamu) zdaj ravno doživljajo počitnice, ker v tem času vlada tamkaj najhujša vročina. Naši m. provincialki se je ponudila prav lepa prilika, ko je kulturni odsek francoskega poslaništva v Bangkoku ponudil brezplačno vožnjo v Evropo z letalom ‘Air France’ tudi misijonarki našega reda, kakor na primer že preje jezuitskim misijonarjem. In m. provincialka je za to izbrala mene. Vzroki? Da se študijsko izpopolnim, zlasti v slikarstvu, pa tudi da si po 15 letih misijonskega življenja v Thailan-diji naberem novih duhovnih in intelektualnih moči. Morala bi odpotovati že v začetku februarja, pa je šlo s papirji bolj počasi. Zdaj pa naj napravim korak nazaj in naj Vam poročam kaj o našem misijonskem delovanju zadnjega časa. Ob koncu avgusta sem šla za teden dni trimestralnih počitnic k morju, da sem tam mogla v miru popravljati stotine šolskih nalog. Ko sem se vrnila v Bangkok, sem bila zadovoljna, da sem to veliko delo opravila, na drugi strani mi je bilo pa žal, da me tisti teden ni bilo doma, kajti povedali so mi, da me je v moji odsotnosti iskal rojak mons. dr. Maksimilijan Jezernik, podravnatelj Zavoda Propaganda Fide v Rimu. A čez pol leta, ko sem prišla jaz v Rim na svojem potovanju v Pariz, sva se dobila in se marsikaj pogovorila tako o njegovem misijonskem potovanju kakor o našem siamskem misijonu. Ob priliki vesoljnega cerkvenega zbora smo se tudi me potrudile, da našim katoliškim in drugim učenkam, pa tudi njih staršem približamo katoliško Cerkev. Organizirale smo tozadevno razstavo v novem šolskem poslopju v dveh sobah: v eni smo predstavile Cerkev kot eno in katoliško, v drugi pa kot sveto in apostolsko. Na hodniku je bil nastavljen velik zemljevid sveta z razlago, ob njem pa lepo razsvetljen in po siamsko okrašen Marijin kip. Sredi prve sobe, kot središče vse edinosti Cerkve, je kraljeval Jezus s križa, nad njim simbol presvete Trojice, pod križem pa oltar, povsem pripravljen za sv. mašo. Od simbola presvete Trojice nad križem so na vse strani izhajali žarki, znak edinosti in univerzalnosti. Na eni steni je bil ponazorjen Oče naš, najlepša in prva molitev edinosti in vesolj-nosti; predstavile smo to molitev v najrazličnejših jezikih in ilustracijah. Na nasprotni steni je bila ponazorjena enotna naša vera: en sam Credo za ves svet, enotna naša ljubezen do Boga in do bližnjega, pa enotnost milosti v nadnaravnem življenju po zakramentih. V levem kotu ob oltarju smo v besedi in sliki ponazorile, kako vse življenje posameznikov in skupnosti, vse bridkosti in preizkušnje, v edinosti s Kristusom v sv. Cerkvi, v združenju z Njegovo žrtvijo, postane silno plodovito. V nasprotnem kotu pa je bilo prikazano tudi to, kako more naše veselje in radovanje samo v združenju z Zveličarjem privesti k večnemu razcvetu pri Očetu. — Na nasprotni steni je bil nameščen velik lesen zemljevid sveta z zastavami dežel in statističnimi tabelami. Zraven: slike in grbi Vatikana, bazilike sv. Petra, sv. očeta; na drugi strani: zemljevid Thai-landije s sedmimi vikarijati in prefekturami, slike vseh naših škofov oziroma apostolskih vikarjev, od katerih sta dva Siamca. Na oknih so bili razstavljeni izdelki naših učenk: slike, risbe in naloge o katoliški Cerkvi. Druga soba je bila prav tako skrbno pripravljena: Cerkev je apostolska in apostoli so od Boga prejeli oblast, da gredo po vsem svetu, uče vse narode in jih krščujejo. In tudi svetost Cerkve je bila grafično lepo razložena, prav tako njena naloga, posvečevati. Dne 31. oktobra smo imele prelepo slovesnost svetega krsta: pot deklic in dva dečka smo krstili. Naslednji dan, na praznik Vseh svetnikov, pa je 27 otrok prejelo prvo sveto obhajilo. Tudi Božič smo lepo obhajali in smo njegovo skrivnost celo podale na televiziji. Ob šestih zvečer, 24. decembra sta Jožef in Marija prinesla Jezusa v spremstvu angelov in pastircev in črede ovčic v siamske, povečini budistične domove. Končati moram za danes. Časa imam rnalo, ker mi slikarski tečaj vsega vza-nie. Od 13. do 30. maja grem v Montpellier na misijonsko razstavo in nato nekaj dni v Anglijo. Na potu nazaj ^ Siam, sredi junija pa se upam sre-eati v Rimu s svojo okrog 80 let staro •Parno, ki bi me pač rada še enkrat videla. Prosim, molite zame, da bi mog-|a čim boljše izkoristiti to lepo priliko študija v Evropi in da bi potem še bolj uspešno delovala za božje kraljestvo v Thailandiji!“ INDIJA V začetku maja je pisala s. KONRA-»INA RESNIK iz družbe Dragocene Krvi; deluje pri Bombayu. Takole piše: »Hvaležno sem prejela Vaše pismo in '7 dolarjev v njem. Naj Bog vsem stotero poplača! — Meni gre po navadi, Vendar je to leto bilo veliko otrok bol-nih na gripi, pa je bilo več dela. Zdaj •niamo počitnice od 1. maja do 12. ju-•nja. Dela je vedno več. Že pripravljajo za svetovni evharistični kongres, ki ,0 v Bombayu prihodnje leto. Treba je Pripraviti veliko cerkvenega perila in •Pašnih plaščev. Ob priliki kongresa bi radi poudarili in razširili indijsko krčansko umetnost. A največji umetniki ožijo, da je zelo težko porabiti v cer--ni umetnosti indijsko domačo umet-Post, ker je vsa hindujsko versko pobarvana. Tudi veliki indijski katoliški slikar ‘Angelo” trdi, da je nemogoče s Pristno indijskimi motivi izraziti čiste krščanske ideje.“ S potovanja nazaj v Indijo, na ladji »Asia“, je pisala lepo karto iz Adena g' TEREZIJA MEDVEŠČEK, ki je po 'j letih misijonskega delovanja obiska-a Evropo in domovino. Pravi, da bo ••a2 šest dni v Bombayu, od tam pa še P j dni z vlakom v Gauhati v Assamu, Jer upa doživeti Veliko noč. Vse prav CP° pozdravlja. •*r - X. ............. ... ‘J| mBm' ^ , ! Slika lu in slika spodaj: Ove slikariji bojdipurske pokrajine iz risarske mape o. Jožeta Cukale S. J., bojdipurskega župnika. O. LOJZE DEMŠAR SJ, župnik v Khariju, piše svojemu prijatelju in dobrotniku č. g. Jožetu Ferkulju v USA ob koncu januarja: „Na tej veliki misijonski fari, kjer imam samo katoličanov 1.900, sem se spet znašel sam, brez pomočnika. Kaplan, ki sem ga imel, je zbolel in je moral v domovino v Belgijo. Nekaj časa so mi pošiljali v pomoč tega ali onega, O. Jože Cukale S. J. počiva na obrežju kanala; spodaj: njegova župna cerkev v Bojdipurju. a zdaj so mi sporočili, da mi stalne moči ne morejo dodeliti in naj se torej lepo sprijaznim z mislijo, da bom ostal brez sodelavca. Zlasti nedelje so težke, ker bi moral imeti mašo kar v šestih vaseh, ki so zelo oddaljene druga od druge. — Zadnjič me je prosil o. Jože Cukale na sosednjem misijonu, da bi mu prišel razrešit neko zemljiško za- devo. Ko sem prišel tja, skoraj niseH' mogel verjeti svojim očem: Cela mnO* žica ljudi se je drenjala pred misijon' sko hišo, v kateri je misijonar o. Joze ‘ordiniral’. Začel je namreč z dispan' zerjem, ki ga sam oskrbuje, in pokazal0 se je, kako je bil potreben, kajti na stotine ljudi prihaja po najrazličnejš0 zdravniško pomoč, misijonar pa ‘sanio' uk’ v zdravništvu. Ko me je zagledali mi je prožil roko v pozdrav in me prO" sil, naj ga malo počakam. In treba je bilo čakati dve uri, preden je vse od' pravil. Popoldne je šel pa še na bolni' ške obiske težje bolnih, ki sami ne nio' rejo v dispanzer. Dvakrat na teden je o. Cukale doktor, drugače pa duhovnik in poljedelec. Da, tudi to slednje, ket mora upravljati zemljo, ki jo je njegov' prednik v pomoč misijonu obdeloval. Za pretekli petek sem imel lep načrt iti v Morapaj, mojo nekdanjo faro, kjel' sem preživel nekaj lepih let misijon' skega življenja. Nadškof je prišel tj®' bila je birma, sestre so delale obljub® in še toliko stvari, ki bi jih rad uredi' v razgovoru z nadškofom in sobrati. i,a zaslišim zjutraj po maši kašljanje pre® cerkvenimi vrati: ‘Oče, moj brat je hn' do bolan, umira, sveto olje bo treh® dati!’ ‘Pa od kod si, božji človek, 0et sem v thansiju. Nad trideset s J® minulo, odkar sem bila tu, kjer v; i\ Preživela prvih 27 mesecev svojega v Indiji in si nabirala prve v." n rezi Oljenja misijonske vtise in izkušnje. Seveda se je marsikaj spremenilo, in vendar... Leta 1930 je mesto štelo kakih 80.000 prebivalcev, danes jih ima 200.000. To ni industrijsko mesto, ampak je važna železniška postaja in velika vojaška postojanka. To je bilo tako že tedaj, razlika pa je bila v tem, da so bili vojaki vsi Angleži, železničarji pa tudi Angleži ali pa Anglo-Indijci. Danes so vsi Indijci in naše šole so natrpane z indijskimi otroci. Angleži so pošiljali svoje otroke v gorske šole zaradi pod-niebja ali pa so jih pustili v Angliji. Takrat smo imele v St. Francis’ Convent High School kakih 150 do 160 otrok, danes jih je nad 800 in bi jih bilo še več, če bi imeli denar za zidavo novih šolskih prostorov. Kot vidite, naš vpliv doseza vse bolj širne plasti ne-krščanskih slojev. To seveda ne pomeni, da moremo govoriti o spreobrnjenjih in krstih. Današnje ozračje večkrat pretiranega nacionalizma — in tudi rdečega vpliva — omejuje naše delovanje in naš vpliv. Delujemo pa le naprej! Cerkveno življenje je tudi zelo napredovalo tekom teh let. L. 1930 smo šteli dve župniji: Sacred Heart Church za vojaštvo, in St. Anthony’s Church za železničarje; zraven pa še naša javna samostanska kapela. Danes je Ihansi škofija s škofijskim sedežem v St. Anthony’s Cathedral, ki jo je sedanji in prvi škof sezidal, ko je bil še mlad Railway Chaplain! V bližini našega samostana je tudi velika kapela sv. Juda Tadeja, čigar češčenje naš škof zelo širi. Posrečilo se mu je, da je vzbudil zanimanje pri ljudeh in danes je Ihansi znana božja pot v čast sv. Judu Tadeju v severni Indiji. Že pet let zida veliko svetišče; delo napreduje le počasi, ker za vi si od darov. In seveda ne gre brez težav. Prilagam sliko nedovršene cerkve. Podzemski širni prostori že zdaj služijo kot spalnice za številne romarje, ki prihajajo zlasti za slovesno devet-dnevnico pred praznikom apostola. Romarji prihajajo iz vseh delov Indije. Škof tudi biva v majhni hiši blizu svetišča. Tekom let smo odprle sirotišnico in šolo za indijske otroke, St. Philomena’s Convent, za katero ste mi pred nekaj leti poslali vsoto denarja. Zdaj smo to prekrstili v Nirmala Convent, kar pomeni samostan Brezmadežne. Šola šteje 180 otrok in je le nižja srednja šola s hindujskim učnim jezikom. Če bi mogli zidati potrebne šolske sobe, bi jo takoj smeli spremeniti v popolno srednjo šolo in število bi čez noč poskočilo na 500. Potem bi Nirmala Convent postala neodvisna postojanka, kar bi znatno razbremenilo St. Francis’ Convent. Pred kakimi trinajstimi leti je škof poveril novo ustanovljeno najdeniščnico sestram Presv. Srca iz Malte; ko ti najdenčki dorastejo in začno hoditi v šolo, preidejo v Nirmala Convent. Fantiči pa pridejo v sirotišnico za fante, ki je priključena javni šoli za fante, St. Ju-de’s High School, s hindujskim učnim jezikom in z nad 1.300 dijaki. Ta šola je kake tri kilometre izven mesta. Ka- pucini so po zgledu srednjeveških me* | nihov spremenili pravo puščavo, ki so jo pred več leti kupili za malenkostno vsoto, v krasno šolo s prostranimi igri- j šči. Njihov veliki cilj je ustanoviti veliko kmetijsko šolo, pa tudi tu se po- j javlja ista ovira: denar. Taka šola bo velikanskega pomena, ko se bo uresničila. Poleg te velike šole najdete še neznatno St. Mary’s School za fante iz najbornejših slojev. Pravim neznatna, pa je morda večjega vpliva kot St. Ju-de’s School. Kapucini so tudi ustanovili kongregacijo za brate domačine, katerih noviciat se nahaja v St. Judepur, nekako 6 kilometrov izven mesta, ki obsega veliko kmetijo, katero bratje pridno obdelujejo. Brate izvežbajo za razne stroke, po osebni nadarjenosti in vzgoji. En brat npr. oskrbuje kot Manager St. Ju-de’s High School. Drug brat vodi tiskamo St. Joseph’s Press, s katero je j združen takozvani Information Centre, kot jih je precej po vsej Indiji zadnja leta. Ljudje vseh kast in veroizpovedi prihajajo tja — ali pismeno iščejo informacij —, da se pouče o katoliški veri in si izposojajo knjige. Povsod je število teh poizvedovalcev veliko. Pa zakaj tako neznatno malo krstov? To je skrivnost milosti; saj veste, kaj nam evangelij pravi o bogatem mladeniču' Poguma je treba — znak, da je treba več molitev in žrtev, in v tem nam morajo pomagati misijonski sodelavci v zaledju. Naj omenim še šolo za fante, Christ The King High School, ki je slična naši šoli in ima tudi angleški učni jezik' Število dijakov je 400. Protestantje imajo namreč tudi enako šolo, SL Mark’s High School, ki je obstojala že v letu 1930, pa ima manjše števil0 otrok. Protestanti nimajo nič verskega , življenja. Cerkev ameriških Wesleyan-cev so že davno spremenili v šolo. Pi’^' testantska cerkev, ki je služila pred voj' Iz misijona m. Zalaznik: Škof blagoslavlja temeljni kamen bodočega svetišča v čast sv. Judu Tadeju. 110 britanskim vojakom, je prevelika za Peščico današnjih vernikov. Širi se go-v°rica, da jo mislijo prodati! Velikega pomena za katoličane in posebno za klerike in redovne osebe v Ihansiju je, da so otvorili katoliško bol-fhšnico, St. Jude’s Hospital, čigar oskrbo je prevzel zdravniški laični misijon-sbi Institut iz Würzburga na Bavar-skeni. In kot zadnji prirastek moram omeniti prihod sester Matere Terezije, bi so znane kot Charity Sisters. Njih delo je socialnega značaja in vsako-vTstno. Božja Previdnost ima gotovo po-Sebne načrte za njih delovanje, ki nam Pa za enkrat še niso znani. v Skušala sem Vam podati sliko krščanskega življenja v Ihansiju, kjer mi Potekajo dnevi med šolskimi klopmi, mi» nimam slik, ker v tej hiši nimamo oto aparata oziroma, jaz imam aparat, °da je tako neraben, ker potrebnih film pack-ov ne izdelujejo več. Čas hitro teče, leta se kopičijo in začenjamo se starati. Zato mi lepo oprostite, če bolj malo pišem. Iz vsega srca se še enkrat zahvaljujem Vam in po Vas vsem radodarnim misijonskim dobrotnikom in prijateljem, katerih požrtvovalnost je omogočila, da sem spet prejela denarno pošiljko. Bog povrni!“ MADAGASKAR G. IVAN ŠTANTA CM ima v Gorici teto gdč. Rožo čučat. Iz pisem njej smo posneli naslednje poročilo po „Kat. glasu“: Po dolgem potovanju (trajalo je tri tedne), sem prišel na Madagaskar dne 26. septembra. Tukaj je sedaj pomlad; vse je v cvetju. Ne manjka sadja: banane, dateljni, limone, pomaranče, rožiči in kava. Domačini so zelo prijazni, veseli in radi imajo misijonarja. Kadar imajo krožnik riža, so ti ljudje zadovoljni. Nimajo modernih pridobitev: elektrike, televizije in podobnega, imajo pa zdravje in slamnate koče polne iskrih rjavih otrok. Kadar pride misijonar v njihove vasi, mu pritečejo naproti, mu dajo roko, ga pozdravijo. Tako delajo ne samo katoličani, temveč tudi protestantje in celo pogani, čudno je to, da se celo pogani imajo za kristjane. Ob nedeljah skoraj vsi tisti, ki pridejo k maši, pristopijo tudi k sv. obhajilu in se po maši udeležijo krščanskega nauka. Ko prideš iz Evrope na Madagaskar, imaš vtis, da si prišel iz poganske, uživanja željne dežele v krščansko ozemlje. Tukaj na Madagaskarju je vera na prvem mestu. Madagaskarska ustava se začenja: „V imenu Boga...“ To ljudstvo je žejno božje besede in zveličanja, le škoda, da je malo misijonarjev. Precej krajev je, kjer ljudje vidijo misijonarja le vsaki dve leti. Tu sem v mestu Ambositri pri patrih jezuitih, kjer se učim malgaškega jezika in drugih reči, ki so potrebne misijonarju. Ta šola bo trajala do meseca maja, ko bom nastopil svojo službo na terenu. Za Božič bom prvič pridigal v malgaškem jeziku; upam, da me bodo ljudje razumeli in da ne bodo zbežali iz cerkve. Sicer pa je tu v Ambositri zelo lepo; smo 1.500 m nad morjem in vlada večna pomlad. Ni pa povsod tako. Naš bodoči vikariat, za katerega sem namenjen, je zelo revna zemlja: rdeča peskasta prst, pokrita s suho travo in polna en meter visokih mravljišč termitov. Povsod se pasejo voli in krave, suhi kakor trava, katero jedo. Zidane hiše so redke, le po večjih vaseh, drugod so pa koče iz blata ali iz kositrnih plošč, pokrite s slamo. Cela naša misijonska pokrajina šteje približno 150.000 prebivalcev. Od teh je le kakih 10.000 katoličanov; vsi drugi so še pogani rodu Bara. Ti ljudje živijo zelo revno, čeprav imajo veliko živine. Živino zakoljejo le, kadar kdo umrje. Pri njih je namreč največji praznik, kadar kdo od družine zapusti ta svet. Rajnega z vso slovesnostjo pokopljejo, na grob postavijo visok kamen in na kamen polože rogove ubitih volov. Meso pa seveda pojedo na veliki pojedini, kamor povabijo vso vas. MISIJONSKI DAROVI SKLAD ZA VSE SLOV. MISIJONARJE Argentina (v pesih): Družina Ivan Mehle, Tablada, 1.000; Leopolda Kavčič, Villa Linch, 100; Anton Pustovrh, San Justo, 300. ZA MISIJONE Argentina (v pesih) : Ciril Lazar, San Martin (Mendoza), 200; č. g. Anton Žagar, Mira-mar, 3.750; N.N. San Justo, 50; Kristina Rijavec, Buenos Aires, 300; Tine Malavašič, Ra-mos Mejia, 300. Rože Antonija, Francija, 20 N.F. V TISKOVNI SKLAD “KAT. MISIJONOV” Argentina (v pesih) : Ciril Lazar, San Martin (Mendoza), 200,- Anton Likozar, San Justo, 50; USA (v dol.): Mrs. Josephine Gliha, 1; John Lebasek, 2. VSEM TISOČKRAT: BOG POVRNI! LEPO PROSIMO: PORAVNAJTE NAROČNINO! DARUJTE V TISKOVNI SKLAD! Sliki desno: Misijonar Ivan Stanta CM (večji) v družbi s sobratom pred njih misijonsko hišo v Betrolca na Madagaskarju. —Spodaj: Plesalci iz rodu Bara, kjer deluje naš misijonar. SLIKA na prvi strani ovitka: Janez XXIII. — SLIKA tu levo: Trije misijonski sodelavci pod Tronadorsko steno v Barilochah. To so Marko, Matjaž in Martin Jerman; vsak od njih drži debelo kroglo „staniol“ papirja v roki; zbrali so ga za misijone. IZ VSEBINE: Janez XXIII. o misijonih in DŠV. — Sv. brata Ciril in Metod, naša vzornika in zavetnika Teologia misijonskega sodelovanja, Odrešenje sveta — Životvornost načej o. Lebbeja — Antisemitizem — Naž* misijonarji pišejo — Darovi za miši" jone. O 5* o c TARIFA REDUCIDA 11 - a s" < ä CONCESION 5612 Registro de la Prop. Int. No. 528.26 Director responsable. Lenček Ladislav C. Domicilio legal: Cochabamba 1467, Bs. Aires “KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenski misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga “Baragovo misijonišče". Urejuje in upravi Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provinc' Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenje»11, NAROČNINA: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 250, podporna 500, dosmrtna 3.000 peS°V’ V ostalih deželah Južne Amerike: 300 (600, 3.500) arg. pesov. V U.S.A. in Kanadi: 3 (6, 4^' dolarjev. V Italiji 1.600 (3.200, 20.000) lir. V Avstriji 60 (120, 800) šilingov. V Franciji 12 (24, 160) NF. V Angliji in Avstraliji 1 Vi (2y2, 16) funtov. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušn® pastirska pisarna, Ramön L. Falcon 4158, Buenos Aires. U.S.A.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph’* College, P. O. Box 351, Princeton, New Jersey. Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 .Sl., Cleveland 10, Ohio. — Mrs. John Tushar, Box 73 1, Gilbert, Mi»in‘ Kanada: Za župnijo Marije Pomagaj: Rev. Stanislav Boljka C.M., 61 1 Manning Ave, Toronto 4. O»1*' Za vse ostale: Rev. John Kopač C.M., 229 Brown’s Line, Toronto 14, Ont. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Francija: Louis Klančar C.M., Rue de Sevres 95, Paris (VI). Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. — Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D. P. Camp. Kärnten.