Gustav Strniša Zidarja Jožek zida hišo. V majhni sainokohiiei vozi kamenje, deva mecl kamene drobee starc opcke. jih obinetava z blatom in ravua z ciolgo trsko. Stena je nižja in ožja, kakor so stene koče kužeta, ki sedi poleg in občuduje Jožkovo umetnost. A Jožek je ponosen: stena je postavljena. Moško jo ogleduje in dela načrt za druge stene. Sanja o hišici, o lepi, novi hišici, v katero se preseli. Za hišico napravi vrt in znanienje, ki naj se je drži, da bo ž njo sreča ia blagoslov, in ki uaj stoji v vrtu, da ga bo vedno lahko krasil s cvetjem. »Da, znamenje, saj res. znamenje, takoj ga na-redini!« Jožek pozabi na hišico, privlačneje ,je znamenje. Saj ima doma lepo podobico: sveti lzidor pase ovoue. kleči na široki jasi, oko ima uprto v nebo in moli: v njegov širokokrajmk na tleb. pa sili bclo, kodrasto jagnje. Drugc ovce sc mimo pasejo okoli. Le ena se je zazrla v rožno svetlobo na nebu. gleda in bleje. A svetloba zarje se širi in razliva claleč v polje tvr obkroža svetnikovo glavo. Jožku zalebdi pred očmi lepa podobica v vsej kre-soti, in takoj hiti dornov ponjo, da napravi zanjo zna-menje. krasno, obokano znamenje bo to. Pocl beliin obokom bo nalepljena j)odobica svetnika Tzidorja. ki se mu bo priporočal tudi Jožek, ko bo hodil ])ast svojo hudo rjavko in dve ljubki ovčici: saj mora kmahi. kmalu postati pastirček. Jožek prileti domov, smuknc v sobo in vzainc iz miznice podobo. spravljeno v vclikeui. natrganem ko-Ii'dar.fu. Stisne jo k sebi in odhiti nazaj. Ves čas ga spreinlja njegov zvesti kužek, ki teče. vesclo bcvskajoč. poleg njega. Medtem se je pa že polastil zidovja soscdov Tone, krepak fantič, pol leta starejši, a najmauj celo leto močnejši od Jožka. Hudoben je in zvijačcn. Rad laže in tudi udari, če si upa zinagati. Izza plota je bil opazil pridnega zidarja, in oglasila sc je v njem grcla nevoščljivost: »Da bi ta imel hišico, ko je toliko manjši od naene? Jaz pa bi bil brez nje? Nc. če je tako, pa naj je uima nobeden!« Pa je urno porušil zid, razinetal kamenje, se siroko zarežal in zlezel nazaj za plot, opazovat vtis. ki ga ]>o napravilo na Jožka to zlobno početje. Jožek privihra s podobico, zagleda razvaline in udari v jok. Zvesti kužek secic poleg njega in tenko cvili. Polagoma se pa Jožek potolaži. kaže kužeku raz-valine in mu toži svoje gorje. Kužek voha kamcnje, zalaja, skoči eez plot in spet nazaj. pa s svojim noviin vedenjem razveseli Jožka. Jožek je potolažen. Na. kamen sede in .jame raz-mišljati, kako naj postavi kapelico. Razmetano kaine-njc očisti s trsko in počasi jame postavljati novo steno, ki naj bi bila za znamenje. V zid skuša napraviti nuilo vdrtino. da bi postavil v to dolbino svojo i>o- . ii vsakt-m pnskusu se stena poruši. Tedaj prileze izza plota Tonc. \ idcč. da Jožku tlolo nc uspeva, mu reče, da mu bo pomagal, in pride bliže. Ko spozna, kaj bi Jožek rad napravil, odhiti domov — njegov oče je mizar — in princse majh.no, ozko deščico, pa jo nalahno položi med kamenje tako. rla s koncem moli iz stene. »Vidiš, takole!« poučuje Jožka. >to je oltarček. ti pustavi nanj podobico!« Jožek postavi na deščico podobico in se razveseli: podobica stoji na deščici, naslonjena na steno. Dečck zaploska z rokama, a Tone se samo smeje: »Lepo podobico imaš; o, kako je lepa!« pravi Toue in ogleduje sretega Izidorja, šteje ovčice in občuduje rožno zarjo. V svojem delu se pa zidarja kmalu utrudita. Tudi se jame mračiti. Kapelico nalahno pokrijeta z vejarai in si zagotovita, da jo jutri dokoučata. Skupno odidcta v veselem prijateljskem pogovoru domov. Komaj je pa Jožek prestopil vežni prag domače hiše, že je bil Tone nazaj. Podobica, lepa podobica mu roji po glavi. Nekaj časa jo ogleduje, potcm jo pa vzame in spravi v žep, kamenje pa sune z nogo, cla se stena razsuje. To noč je sanjal Jožek o svoji kapelici. Velika je in obokana, da raste v neclogled. Sveti Izidor je živ in velik, in žive so njegove kodraste ovce. Skozi rožno-barvno steklo lije solnce zlate žarke, ki se spreminjajo v rcleče cvetove, ki drhte nad svetnikom. Ovce zevajo in mežika.jo, a sveti Izidor samo moli. Tedaj spozna Jožck, da je vsaka beseda, ki jo izpregovori svetnik, rožen cvet, ki dehti v kapelici. Tajno radost zaeuti, saj rnu pravi srce, da je to ona kapelica. ki jo je 011 sczidal, in gotovo moli svetnik tudi zanj. Tedaj ae svetnik predrami in nasmehne. Val sinjine objame Jožka, sladka milina tega pogleda ga omami. Radostno poklekne pred svetnika. Sveti Izidor dvigne roko in ga blagoslovi. Tedaj se Jožek zbudi s sladkim mirora v stcu. Dan je zunaj. Jožek vstane, se obleče in odhiti k svo.ji kapelici. — To noč je sanjal tudi Tone. Pri kapelici stoji in hoče odnesti podobico. Pogleda svetnika, pa se pre-straši. Njegova palica se dvigne, raste in jame udrihati po njem. Toneta ne bole toliko udarci kakor spoznanje, ki mu prihaja s temi udarci: vso svojo hudobijo vidi v duši in vso zakrknjenost. Palica neha tolči. Podoba zaživi, kapelica zraste. Mcd dvema mogočnima stebroma stoji na blestečem podstavku svetnik, živ svetnik. Ovce obirajo grmiček poleg njega. Svetnik zri* vanj. grešnika, prodirno in proseče. Tone pa je neusmiljen. Divje stresi-steber. Čudna moč je v njem: steber se zamaje, svetnik ga še cnkrat pogleda in prične mirno moliti. Tone spct strese steber. ovce plašno zablejajo, kapelica se zruši. Debeli kosi kamenja padajo na ovce in svetnika, ki je kmalu ves v ranah, a vendar še kleči in moli. dokler se vse zidovje čisto ne poruši in nc pokopljo svetnika in ovčice pod seboj. Tedaj Tone v sanjah zahrope, pri srcu ga zaboli. pa se zbudi. Jutro je. Hitro se Tone obleče. H kapelici hoče. da popravi krivico. Iz žepa vzame sliko in jo ogleduje: prav iste žalostne in lepc oči ima svetuik. A tam daleč pod zarjo žavi v bleščavi stebrovje .. . To so pač oni stebri, ki jih je porušil on v sanjah. Z njim pride Jožek h kapelici. Zagleda porušeui zid in brž pogleda po tleli za svojo podobico, misleč. .da je vcter porušil steno. Tonc nič ne reče. Molče prime Jožka za roko in ga gleda. Ivaj ti je?« ga vpraša Jožek. Jožek, odpusti mi! Bil sem hudoben; že tliugič sem ti porušil kapelico in odnesel še tudi podobico! Tu jo iinaš! Nikoli več ne storiin kaj takega! Bodiva prijatelja! Bom dober kot ti. Ne veš. kako mi je hudo!« Jožek pogleda sliko. Veselo strini vauj svetnik, in ovčke mu kimajo. Tiho vzdihne Jožck in da podobico Tonetu: »Tonc, take kapelicc. kakor sein jo videl v sanjah, midva ne bova sezidala. Premajbna sva še. Ta zid bi porušil vsak veter in odnescl podobico, ki bi je bilo škoda. Všeč ti je. Na, imej jo!:< Tone vzame podobico. Oči mu zaiskre. Hvalcžno pogleda Jožka in se zazre v zarjo, ki sije uad gorami. V cselje ga prevzame. Sladki mir odpuščanja začuti. in zazdi se inu, da se dviga v zarji sveti Izidor, lep in hlosteč. Beli oblački so njcgove ovčkc. Iz daljave dviga roko in ju blagoslavlja.