Francesca da Rimini piše Paolu.
so noč je v rožah slavec pel, vso noč, vso dolgo noč so plakale fontane; kjer z lavorjem šepečejo platane, sem čakala te, hrepenenja mroč.
A ko je jutro vstalo trepečoč in zagorele so neba poljane, bila kot solza sem, ki v dušo  kane, če v srcu je ljubavi bolna moč.
Ihtečo so objele me blazine. O, ni te bilo k svoji golobici! V bolesti moje žitje gine, gine.
O pridi, ko zbudi se nočni čar
in zazvene pod zvezde slavca klici —
podariva se srcu na oltar.
Paolo piše Franceschi da Rimini,
j^rancesca, ko pozdravlja kampanile Marijo v sladkih tajnostih noči, v ognjenih sanjah poljejo mi žile, opojna misel v duši se budi.
»Ljubljanski Zvon" 11. XXIX. 1909.                                                                                     41
A?
642
Vojeslav Mole: Tercine o ljubezni.
Kako bi ustnice mi vino pile ljubavi, ki na ustih tvojih spi, kako bi v tvojo dušo sen izlile, ki zlato čašo žitja mi polni!
Francesca, ko zapojejo zvonovi nocoj in noč zasanja nad vrtovi, s teboj spoji me srca plač in smeh.
En sam poljub! Pa mračna naj gomila nad mano večnosti razgrne krila, nikdar ne bo mi žal te, sladki greh . . .
Tercine o ljubezni.
v enoče rože skoz somrak dehtijo, jesen v cipresah tajen spev šumi. V večer oči sanjave ti strmijo
in govor tih iz tvojih ust drhti, da tonejo mi v duše dno besede kot zvezde v noč, ki jih nebo solzi.
Kot lilije so tvoje roke blede, kot lilije, cvetoče v jasno noč iz sanj, ki mesec jih nad vrti prede,
iz sanj, ki vzbuja jih tvoj glas tresoč — O, ljubiš me? Ljubav je divno cvetje, ki seje v dušah ga skrivnostna moč,
da v njenih vrtih vstane mladoletje, ko gre čez zlate lese smrtni sen, da v njenih daljah se predrami petje,
ko nad gozdovi v mrak ihti jesen. O, ljubiš me?  Ljubav je čar opojen, je sen, iz samih zlatih zvezd spleten,