500
Osvoboditeljem
Oton    Slišali smo, da na iskrem belcu jaha, Župančič     da konja in jezdeca jadrna nese perot,
in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha, zahteva skoz vrste njegove svobodno pot. —
Deželo svoje si Nemci in Talijani,
razudijo zemljo kakor pobitega vola;
on stoji na Možaklji, in z njim njegovi zbrani,
ni puške ga strah ne prekletega v Begunjah kola.
Gore odpro mu svoje zelene hrame, on brani pred tujcem njih hoj šumečo rast, zaseka prehode, preplavi premogove jame, za razbojnika krščen čuva narodu last.
O brezupno dolgo deževje v jesenski žalostni čas!
In v mesečini po snegu begotni sledovi!
Lisičji lajež in škripajoči mraz,
da pod srhko osreženo dlako treso se volkovi!
O naši sinovi in bratje in očetje!
»Kaj boš, razcapani ušivec z životom pretrganim, bos!«
kanalja kriči. On izpelje jih v mladoletje,
njegova vera vsem zoprnostim je kos.
Zavzame otoke, Primorje, Trst in Gorico, čvrsto mejnike stare   v tla zagozdi, v Ljubljano prinese na zlati vagi pravico, zasopel še, nespočit na sever odhiti.
Razločene brate v eni meji strne, svobodo zavrženo vnovič ustoliči, pred nami preprogo bodočnosti razgrne: planine sijo, razgibani v soncu rajajo griči,
med radostno delo ubrano se petje oglaša,
iz podrtin domovi rasto med gostimi vrti,
plavži buče, živine tare se paša,
pšenica kozolce šibi, kot mački so grozdi na trti. —
501                                                                                              Osvoboditeljem
Glave so se dvignile, jasno je sleherno lice, s krvniki ogabnimi boj izbojevan, na stežaj odpirajo se zatohle temnice, vesel sprevod se snuje v jutrišnji dan. —
Zdaj pa prelij se mi pesem v rahel, prerahel dih,
čez gomile zaplavaj, da komaj zgane se travica pomladanja,
in s tiho solzo orosi spomin vseh njih,
ki duša pod tiho rušo v svobodo jim sanja.