188
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 9.
Popraševal je za svet modre može, pa tudi bedake.
Ali mož vendar-le ni ozdravil hude bolezni.
Nekateri so mu dejali: Denar daj ženi!
Ali mož je pil na upanje.
Nekateri so mu svetovali: Ne hodi v gostilno!
Ali mož se ga je nabral doma.
Drugi spet so modrovali: Gostilničarju prepovej, da ti ne sme dajati vina.
Lotil se je žganja.
Prepovedal je gostilničarju, ne dajati mu tudi tega.
Dal ga mu je drugi.
Dobil je še drugi svet: Počakaj, da vse zapiješ!
Ali otrokom je tudi kaj potreba.
*           *
*
Sinček se uči katekizma. Oče ga iz-prašuje: »Kaj sklene, kdor ima resnično voljo poboljšati se?«
Toda oče že ne posluša sinčkovega odgovora do konca. — »Norec!« zakliče
^dp>       1. O puščavniku.
^|I| samotni puščavi je živel pobožen, ¦^ star puščavnik. Angelj mu je nosil •r vsak dan jedi. Ko nekega dne dolgo ni bilo angelja z obedom k puščavniku , poprašal je puščavnik naposled prišlega, kje se je tako dolgo zamudil. Angelj mu odgovori, da so bogatina vodili v nebesa. Spremljevale so ga vse nebeške godbe in vsi angelji. Puščavnik ga popraša, zakaj so bogatinu tako svečanost priredili. »Zato«, dejal je angelj, »ker pride komaj vsakih sto let eden bogatin v nebesa.« — »Koliko angeljev bode pa po mene prišlo. ko bodem umrl?« popraša puščavnik angelja. — »Sam jaz bodem po-te pri-
oče  in se udari   po čelu,   »ko   sem bil sedem let star, vedel sem,   kaj   sklene, kdor  ima  resnično voljo   poboljšati se, zdaj pa ne vem!« In mož je nehal piti.
IV. Kdo bi si mislil?
Na plesišču smo. Naše oko obtiči kmalu na mladem gospodiču. Lepe rasti je in elegantnega vedenja. Črnikasta polt se prav ujema s črnimi lasmi, črnimi brči-cami in črnimi zalisci. Očesca nežnega spola se malone vsa osredotočijo na njegovi postavi. Brez zavisti tudi ni. Saj res! Zakaj bi ravno gospica K. morala »požreti« vse njegove poglede? . . .
Dne 17. istega meseca pride v hišo, kjer je stanovala družina K., dimnikarjev vajenec dimnike pometat.
Potrka na duri in pokuka v sobo: »Gospica! oprostite, ali tukaj stanuje hišni gospodar?«
Gospica K. spozna, a le po glasu, lepega plesalca.
»Uj! Ne maram ga! Kdo bi si mislil?«
šel«, odgovori mu angelj. — »Tako!« vzklikne jezno puščavnik. »Tedaj še lebe ni treba.« — Žalosten odide angelj od njega in ni ga nikdar več k puščavniku, kajti ta je bil postal ošaben.
2. Grešnica.
Neki popotnik sreča grd, teman oblak. Popotnik vpraša, kam gre. Oblak mu odgovori, da gre po veliko grešnico. Vendar kmalu je srečal popotnik zopet isti oblak, kateri se je hitro nazaj podil. Popotnik ga vpraša, ali jo je dobil. »Nisem je dobil*, odgovori mu oblak, »postila se je enkrat k adventski Materi božji prečistega spočetja, zato nimam oblasti do nje.«
Nekaj narodnega blaga.
(Razne  bajke  in  kratke  pripovedke.)
(Zapisal v Podzemlju na Belokranjskem —e.)
Nekaj narodnega blaga.
189
3. Turek in sveti križ.
Turek je potoval po gozdu. Tu ga zateče noč. Leže pod grm in se po krščansko prekriža. Ko je zaspal, pripodil se je k njemu strašno teman oblak in jezno rekel: »Tu leži mrtvo telo, alijezakle-neno!« (Ni mu smel ničesar storiti, ker se je se sv. križem prekrižal.)
4. O usodi in božji pomoči.
Berač je prenočil v hiši, kjer se je ravno porodil otrok. Prišle so pa v sobo tri visoke, bele ženske, z dolgimi razče-sanimi lasmi, in so temu otroku doso-dile, da se bode, ko malo odraste, obesil na vrv. Berač ni mogel spati, zato pa je dobro slišal, kar so rojenice otroku sodile. Zjutraj je, ko se je na pot odpravljal, povedal otrokovim starišem, kar je po noči čul, in jim svetoval, naj dečka nauče, da bode rekel vselej, predno bode začel kaj delati: »To bodem storil z božjo pomočjo.« Stariši otrokovi so se zahvalili beraču na dobrem svetu in svojega sinka učili, da je govoril vselej, predno je kaj počel: »To bodem storil z božjo pomočjo.«
Nekega poletnega dne je kosil njegov oče na travniku precej daleč od doma. Mati je poslala zato svojega sinka z za-jutrkom na travnik. Sin vzame košarico s zajutrkom in pa vrv in veselo nese borni zajutrek svojemu očetu. Steza, katera je vodila na travnik, vila se je po gozdu. Deček se ustavi pod starim hrastom, postavi košarico z zajutrkom na tla, priveze vrv za hrast in se obesi. Vendar poprej, nego se je obesil, reče po svoji stari navadi: »To bodem"storil z božjo pomočjo.« Ali on ni ostal viseč na hrastu; ker se je vrv pretrgala, padel je na zemljo in mirno zaspal.
Dolgo je čakal njegov oče na travniku zajutrka. Ker ni dolgo bilo sina s zajutrkom, odšel je domov in poprašal ženo, zakaj mu tako dolgo zajutrka ne pošlje. Ona mu odgovori, daje že davno poslala k njemu malega sinka z zajutrkom. Žalostna odideta v gozd ga iskat. Kmalu ga najdeta spečega pod starim hrastom. On je bil rešen zato, ker se je navadil vse 7. božjo pomočjo delati.
5. Jezus in sveti Peter.
Potovala sta Jezus in sv. Peter po širokem svetu. Pri cesti je sedel star, bolan siromak in ja lepo prosil milo-stinje. — »Pahni ga v jarek!« — za-pove Jezus sv. Petru. Sv. Peter izpolni molče povelje, čudeč se takim besedam. Potujeta dalje. Prideta do klanjca. Tu se je mučil voznik s težkim vozom, klel in pretepal konja, da bi bolje potegnila. »Pomagajva tudi mi dva siromaku !« — dejal je Jezus, uprl se v voz, kateri sta sedaj konja lahko speljala. Na vrhu klanjca se ni mogel sv. Peter več premagati in poprašal je svojega božjega učitelja: »Učitelj, povej mi vendar, zakaj tako činiš? Kaj nisi storil tema dvema krivice? Onega starega revčka pahnil sem na tvojo zapoved v jarek, temu vozniku pa, kateri je tako ostudno klel, pomagala sva, da je speljal.« — »To je tako!« odgovori mu premodri učitelj: *Oni sivi siromak je imel zlata, pobožna usta, srce pa mu je bilo gnilo, on je bil velik grešnik. Ta voznik pa je dobra, poštena in pobožna duša, vendar revček je slab, ni se mogel premagati, da ne bi klel« — »Vse je dobro, vse je modro, kar ti storiš!« izpregovoril je tiho sv. Peter, korakal molče poleg Jezusa, v srcu hvaleč njegovo modrost in previdnost.
6. Spoštuj praznik!
Žena je šla na dan sv. Petra na njivo, da si nažanje malo trave za kravo. Ko je že poln koš nažela, pristopi k njej star mož in ji reče: *Oj ženska, zakaj danes žanješ? Kaj ne veš, da je danes Bogu posvečen dan?« — »Krava mi je bila lačna«, odgovori mu žena, »pa sem šla na njivo, da bi ji malo nažela.« — »Naj ti bode« — reče ji mož — »vendar čuvaj se, da v drugič ne prideš!« Ona mu to obljubi. Nahrani doma kravo in opoludne namolze mnogo mleka. Popo-ludne pa se neče več premagati, pa gre zopet na njivo, da bi trave nažela, češ, da bi imela krava zopet zvečer toliko mleka in pa da bi še nekaj za prihodnji dan nažela. Ko pa žanje, prikaže se ji Kristus in ji tako govori: »Ti (rdovatna žena! zakaj si šla zopet žet? Kaj ne veš,
190
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 9.
da je to velik greh? Mojo zapoved si prelomila, sedaj si pa le izberi, hočeš-li raje hraniti pet sirotic, ali pa samo dve?« — Žena si je mislila: Bolje je hraniti dve. nego pa pet, pa je rekla: »Dve!«   Komaj  je to izgovorila,   izginil
je Kristus, pokazali sta se pa dve mali kačici, kateri stajo spremljevali do doma; ko pa je v svojo hišo stopila, skočili sta ji na prša in jo počeli sisati in jo vedno sisali do njene smrti. To je bila kazen, ker ni spoštovala praznika.
Veronika z Malega Grada.
(Po kamniški pripovedki.
•*«
¦y.-.oglej kapelo na gorici,
}----Tako mi del je stari ded   —
Pod njo se v zemeljski temnici Globoko skriva strašna klet.
Vrh holma na planjavi ravni, Kjer klet grozi na trdnem dnu, Se dvigalo je v dobi davni Zidovje Malega Gradu.
Živela v dvorih je  devica, Nečuvene krasote cvet, Veronika, gradu kraljica, Stražeč si zlatov broj neštet.
Sprejel je deve grad bogate Nekoč v blesteči kras dvoran Pobožne tri duhovne brate, Tri brate, rojene en dan.
Ob jezeru, ki oblivalo Ta hrib je daleč na okrog, Jih oče je pod kočo malo Skrbno gojil — čolnar ubog.
A ko so vzrasli dečki zali, Ostavil je roditelj svet. Vsi službo božjo so izbrali, Učili se več dolgih let.
Domov vrnivšim pa velelo Hvaležno jim srce je vsem, Da tri-nadstropno v čast kapelo Bogu zgrade na holmu tem.
Povelju božjemu pokorni Povsod prosili so darov, V iskrenih prošnjah neumorni Prišli so pod bogati krov.
A ne izide glas proseči Iz ust duhovnim bratom še, Zadene že pogled preteči Jih iz očes Veronike.
»Mar menite li, glupci smeli Da zbiram vam imetek svoj, In da zlato cvete kapeli. Ki holm bi omejila moj?«
»Namah se rajše zvijem v zmaja, Ki polni žrelo mu otrov. Kot da od svojega sijaja Najmanjših dala bi darov!«
In glej! — Iz grla oddonelo Brezbožno komaj je slovo. Ko kazen ji telo v odelo Zagrne črno in temno.
In kači-deklici nadene Luskinast na hrbet oklep, V greben lase nabere njene, A nogi v dolg spoji ji rep.
Ko bratje izbeže iz grada, Za njimi zemlja zazija, In v žrelo temnega prepada Pogrezne kača se do dna.
Ob letu pak so svečeniki
Na mestu tem zidali hram.
Trije blesteli žrtveniki
So nad prekletstvom temnih jam.
Še danes se na holmcu dviga Kapelica v nadstropjih treh. Gradu ošabnega — več ni ga. Le v kleli spira deva greh.
W^-
A.  M.