~x   95   <<~
Oče naš.
Spisal Ivan Kern
I.
^oldne se bliža. Gori s srede modrega, nebeškega stropa sveti in pripeka solnce. Bilka za bilko pada pod srpi v vrstah razstav-ljenih ženjic. Med šaljivimi pogovori hitro teko minute, četudi že boli hrbet in se poti čelo. Kar se začuje iz bližnjega stolpa zvon. Poldne je. Vsi, mladi in stari ljudje, moški in ženske, se prekri-žajo, in krepko se razlegajo proti nebu besede: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime, pridi k nam Tvoje kraljevstvo!«
II.
Tiha mesečna noč je. Vse stvari počivajo in mirujejo v sladkem spanju. Le tam v zadnji hiši se še sveti luč. Mlad mož se bojuje s smrtjo. »To noč«, je rekel zdravnik, »se bo pokazalo, je li še upati ozdravljenja.« V ve-likem strahu in strašnih skrbeli čuje mlada žena poleg postelje. Vedno manj življenja in moči je videti na bolnikovih upadlih licih. V tej stiski pade uboga žena na kolena ter moli, vdana v voljo božjo: »Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji!«
III.
Po napornem delu se zbere osmerica zdravih, čvrstih Ijudi — vsi ena družina — okolo velike orehove mize. Sredi mize stoji na snažnem prtu skleda soka, poleg nje pa leži hleb domačega kruha. Cetudi so lačni, vendar se ne iztegne nobena roka, da bi prijela žlico, zakaj niso še vzdignili oče svojega glasu, kličoč:  »Daj nam danes naš vsakdanji kruh!«
IV.
Hudo je razžalil sin svojega očeta. V zapravljivosti je oskrunil med slabo tovarišijo pošteno ime občespoštovanega kmeta-gospodarja. »Tako ne sme več biti«, se nekoč spomni izprijeni sin. Skesan in potrt se vrne v do-mačo hišo ter pade pred očeta, proseč ga odpuščanja. Se omahujejo razžaljeni oče, tu jim pridejo še o pravem času besede na um, ki so jih že tolikrat izgovarjali v molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom!«
V.
Mnogo potov ima pismonoša na kmetili. Truden od vročine in težke noše sede v senco kostanjevega drevesa kraj velike ceste, odloži torbo in zavitke ter zadremlje. Kar pride po poti z močno gorjačo v roki mlad, krepak rokodelski potnik. »Glej ga«, si misli, »nič ne bo zapazil, če poberem ono-le torbo ter se skrijem v gozdu.« Toda še o pravem času se spomni besed v očenašu: »Ne vpelji nas v izkušnjavo!«
•4-    96    *¦
VI.
Črn oblak se vzdiguje, raste in se širi. Kmalu je prevlečeno vse nebo. Od daleč se sliši votlo grmenje, ki prihaja bliže in bliže. Že se utrinja blisk za bliskom, tupatam tudi močno treskne. Se malo, in vzdigne se močan šum kakor od divje vojske. To je vihar, ki lomi drevesom vrhove in od-kriva hišam strehe. »Oj, rumena ti pšenica, srpi te bodo zaman iskali«, si misli razoglavi, pred hišo stoječi mož. In iz globočine srca privre molitev: »Reši nas hudegal AmenU