REKA BEGUNCEV - VELETOK?
Smrt kosi maprej! Res je, da je Hrvaško zamenjala z Bosno in Hercegovino, a zaradi tega mi nič bolj prizanesljiva. Postala je še bolj nasilna in krvava. Da to drži, zadostujte že bežen pogled v begunske zbirne centre po Sloveniji, v katerih je vedno mamj Hrvatov in vse več Muslimanov. Stiska teh Ijudi je velika, obenem pa se Slovenija ubada z lastnimi težavami, ki so v primerjavi s tistimi iz Bosne neprimerljive, a vendarle ostajajo to, kar so. Kaj storiti? Mnenj je veliko. Eni zagovarjajo neomejeno pomoč, drugi bi zaprli slovenske mejne prehode... Problemi so in vsakdo jita pač rešuje, kot se tnu zdi najbolje.
• Gospa Natalija Šturm je sekre-tarka Občinske organizacije Rdečega križa ter vodjja begunskega zbirnega centra na Šmiartinski 135. O proble-mih. s kateriimi se srečuje, je povedala naslednje:
Tako Slovenija, kakor tudi Ljub-Ijana postajat:a vedno bolj obreme-njeni z ljudmi, ki se umikajo iz napa-dene Bosne in Hercegovine. Občina Moste-Polje je ena izmed tistih, kjer je beguncev še posebno veliko. Tre-nutno je v Sloveniji okoli 46500 be-guncev, v občiini Moste-Polje pa 1850. Obe številki fbosta takrat, ko bo ta tekst objavljem, najverjetneje že za-stareli. Čeprav so že te številke ogromne, je potrebno tudi pripom-niti, da gre tu le za prijavljene be-
gunce. Predvidevam. da je v naši ob-čini še najmanj tretjina (glede na prej omenjeno številko) neprijavljenih. Za razliko od prej lahko sedaj prav vsi begunci iz Bosne dobijo status be-gunca in zanj ni več treba izpolnjevati posebnih pogojev. Tudi to je vzrok za tako velike številke.
# Kje konkretno so nastanjeni be-gund?
V občini imamo en republiški zbirni center, v katerem je trenutno 470 beguncev (prav vsi so Musli-mani). Realne kapacitete tega centra (Šmartinska 135) so seveda precej manjše, tako da se v nekaterih sobah drenja tudi do enajst ljudi. Ostali so razporejeni po občinskih zbirnih cen-trih, katerih je vedno več, velik del pa
je seveda pri družinah, ki so te Ijudi pripravljene sprejeti. Sploh je število ljudi. ki jih še lahko sprejme naša občina, pa tudi Ljubljana, odvisno predvsem od takih družin, saj so zbirni centri prepolni. Odpirajo se si-cer novi (predvsem v bivših kasar-nah), a nekje vendarle so meje. Zani-mivo je, da begunce sprejemajo v glavnem tisti. ki so že sami socialni problem. Ti dobivajo sicer mesečne pakete hrane, ki jim pomagajo iz sti-ske, a je to vseeno premalo. Pred kratkim je bila v množičnih občilih objavljena informacija, da bodo dru-žine z begunci dobivale tudi denarno pomoS. Kljub temu, da je bilo to že naslednji dan demantirano, nekateri še vedno sprašujejo, kdaj bodo dobili denar.
• Kdo pa potem krije stroške?
Ustanovitelj zbirnih centrov je Re-publiška uprava za zaščito in reševa-nje, ki spada pod Obrambno ministr-stvo, zato le-te tudi financira ona. Ves denar za te centre (bivanje, prehrana) gre torej iz republiškega proračuna,
(nadaljevanje na 2. strani)
(nadaljevanje s 1. strani)
za ostalo humanitarno pomoč pa mora poskrbeti Rdeči križ. Različne vrste pomoči pa seveda prihajajo še iz mnogih koncev in krajev.
V zbirnih centrih trenutno najboij pri-msnjkuje potrošnih artiklov, kot so: zobne kreme, detergenti, plenice za enkratno uporabo, toaletni papir, hrana za do-jenčke... Vsi, ki bi radi pomagali, lahko tovrstne stvari prinesejo v zbirni center na Šmartinski 135. Obleke ne manjka, še več, celo toliko je je, da RK letos sploh ne bo organiziral zbiralne akcije oblačil. Veliko bolj so potrebni zgoraj našteti artikli.
Tisti pa, ki bi radi begunce sprejeli na dom, naj se obmejo direktno na zbirni center na ljubljanski železniški postaji (tel. LU-144, int. 129)._____________________
#  Ali bi bilo po vašem mnenju treba zapreti slovenske mejne pre-hode?
Nikakor ne. Sem humanist in me-nim. da to sploh ne pride v poštev. Res je, da so številke beguncev in s tem tudi denarja, ki ga mora zanje dajati Slovenija, velike, a zaprtje mej po mojem mnenju ne sme priti v po-štev. Menim, da bi morale tudi sosed-nje države, tako kot je to sedaj, sicer v omejenih količinah, storila Italija, začeti sprejemati begunce. S tem bi bila tudi Slovenija razbremenjena, problem pa vsaj omiljen. Poleg tega pa tudi mislim, da večina Slovencev ne misli tako. saj smo vsi, ki delamo z begunci, prijetno presenečeni nad solidarnostjo Ijudi.
•  Ali pričakujete, da se bo naval beguncev v Slovenijo še povečal?
Trenutno se stvari sicer nekoliko umirjajo, vendarle pa to še ne po-meni, da se bo reka beguncev usta-vila. Največji navali so neposredno po
BEGUNČEK   PRI   ZDRAVNICI
- Kakšna bo njegova usoda in pri-hodnost v teh negotovih časita? (Slika: Zdenko Matoz)
napadih, ko ljudje sploh lahko pridejo iz zaklonišč. Vse je torej odvisno od razvoja dogodkov na kriznih žariščih.
Za begunce pa ne skrbi le Rdeči križ, temveč tudi organizadja Karitas, ki deluje pod okriljem cerkve. S problemom begun-cev se pri njih ukvarja mnogo zaposlenih, še več pa prostovoijnih Ijudi.
# Po dejavnosti organizacije Kari-tas pa sem povprašal Aienko Baun-gartner iz škofijskega Karitasa:
Karitas se trenutno v veliki meri ukvarja z enako problematiko, kot Rdeči križ, seveda pa na nekoliko drugačen način. Z razliko od Rdečega križa  mi  nimamo zbiraih centrov.
temveč poskušamo beguncem poma-gati bolj individualno. Tako kot pri RK, lahko tudi pri nas dobijo pakete s hrano, ki pa jih sestavljamo sami, po lastni presoji in se tako strogo ne dr-žimo predpisanih mednarodnih stan-dardov. Paketi vsebujejo predvsem hrano in druge potrebščine, ki jo ku-pimo iz prostovoljnih prispevkov. Vsebino paketov prilagajamo glede na potrebe vsake družine posebej.
Tudi pri Karitasu najbolj potrebujejo potrošni material in hrano, oblek pa je dovolj. Če hočete s čim pomagati, lnhko pridete na škofijski Karitas (Poljanska 2, ob Teološki fakulteti), prav taku se tahko obmete na župnišče (konkretno v Mo-stah), ali pa pomoč nakažete na žiro ra-čun, ki je namenjen posebej za to (številko lahko izveste na tel: 120-119).
Hrano, predvsem otroško, zbiramo tudi po trgovinah in moram reči, da nam kar radi pomagajo.
Karitas pa poleg materialne pomoči nudi beguncem tudi moralno, ki je velikokrat še bolj potrebna kot prva. Ti ljudje niso le lačni, atnpak pred-vsem prestrašeni in razosebljeni. Pri nas se z vsakim, ki pride po pomoč, osebno pogovorimo in ta osebni stik skušamo tudi zadržati. Velik problem so tudi otroci, saj jih je v primerjavi s ^rvaškimi begunci toicrat veliko več. Gre seveda za dve različni kulturi. Pomagati skušamo tudi ženskam v zbirnih centrih, ki se iz obupa odlo-čajo za abortus. Na različne načine jih poskušamo prepričati, da svojega otroka kljub situaciji obdržijo. Ta ak-cija je vseslovenska.
Tako na RK kot na Karitasu so zelo zadovoljni z medsebojnim sodelova-njem in vzajemno pomočjo.
IZTOK STRŽINAR