U D K 82.01/.09 France Bernik Z R C SAZU, Ljubljana N O V E J Š I P O G L E D I N A S R E D N J E E V R O P S K E K N J I Ž E V N O S T I OKROG 1900 Avtor kritično analizira mednarodno znanstveno posvetovanje v Budimpešti 1. 1983 na temo: O evropski književnosti na prelomu stoletja s posebnim ozirom na hrvaško in madžarsko književnost. Osredinja se na bistveno vprašanje posvetovanja, kako literarna veda danes slogovno opredeljuje srednjeevropske književnosti okrog 1. 1900. The article critically analyzes the international symposium which took place in Budapest in 1983 and whose topic was European literature at the turn of the 20th century with a special consideration of the Croatian and Hungarian literature. It concentrates on the main question of the symposium: how contemporary literary science defines, in terms of artistic styles, the Middle-European literatures around 1900. Pred časom je bilo v Budimpešti mednarodno znanstveno posvetovanje na temo Uber die europäische Literatur der Jahrhundertwende mit besonderer Berücksichtigung der kroatischen und der ungarischen Literatur. Referati vidnih slavistov, hungarologov, germanistov in komparativistov s tega posve- tovanja so lani izšli v posebnem zborniku Neohclicona,1 ki ga izdaja mad- žarska Akademija znanosti, in s tem postali dostopni vsem preučevalcem književnosti. Nas Slovence zanimajo novejši pogledi na srednjeevropske lite- rature ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja posebej zato, ker gre za narode in njihove književnosti, s katerimi smo več stoletij živeli v skupni državi. Ne glede na močno podobne zunanje, tj. družbenozgodovinske in socialne pogoje, ki so eden pomembnih dejavnikov pri oblikovanju duhovnega življenja naro- dov, pa utegne biti budimpeštansko posvetovanje za nas poučno tudi z vidika same literarne vede in njene današnje metodološke naravnanosti. Seveda se najprej zastavlja vprašanje, katere književnosti imenujemo sred- njeevropske oziroma kako je te književnosti opredelilo znanstveno posveto- vanje? Da ne bi prišlo do nesporazumov je na to vprašanje odgovoril že prvi referent posvetovanja Istvan Söter, ki je v sestavku Fin de siècle in den Donauländern pojem Srednja Evropa poistovetil z nekdanjo Avstro-Ogrsko v mejah, v katerih je ta mnogonarodna država obstajala okrog leta 1900 pa do konca prve svetovne vojne, ko jc razpadla. Glede na tako pojmovanje srednje- evropskega prostora in glede na strokovno usmerjenost referentov je medna- rodno posvetovanje obravnavalo predvsem hrvaško in madžarsko književnost, deloma avstrijsko, sklicevalo se je tudi na poljsko in češko književnost, medtem ko je slovensko literaturo v razpravljanje vključil en referent, pa še ta bolj mimogrede in brez prave potrebe. Söter in nekateri madžarski referenti so prav tako zagovarjali stališče, da je Srednja Evropa kulturološki pojem, ne politični, skrutka pojem, ki označuje kulturne težnje v donuvskih deželah pred letom 1918, celo skupen način življenja, pa še znotraj teh tendenc so po 1 Ncohelicon XI, 1, 1984. Acta comparationis litterarum linivcrsarum. Litterae Danubianae. Akadémiai Kiadö Budapest — John Benjamins В. V. Amsterdam. Dirigé par Miklös Szabolsci & Györgi M. Vujda. njihovem obstajali razločki ali odtenki razločkov, ki so značilni za kulture, zlasti za književnosti posameznih narodov. Te razlike naj bi izhajale iz okoli- ščine, da so bile kulture neavstrijskih narodov do srede 19. stoletja v podreje- nem položaju do Dunaja, ki je bil vse dotlej usmerjevalec duhovnega življenja in posrednik zahodnoevropskega kulturnega razvoja v avstrijski monarhiji. Od srede 19. stoletja naprej pa so po mnenju madžarskega referenta donavske kulture postale Dunaju enakovreden partner. Oblikovati so začele svojo iden- titeto, kar se kaže na vseh področjih kulturnega snovanja, celo v arhitekturi in glasbi, kjer je bil avstrijski vpliv najmočnejši. Edina umetnost, če jo tako imenujemo, ki naj bi z madžarskega zornega kota ostala v celoti navezana na Dunaj do razpada monarhije in še dlje, naj bi bila umetna obrt secesijskega sloga. Za madžarsko pojmovanje srednjeevropske kulture je značilno tudi iz- ključevanje te kulture iz splošno evropske oziroma zahodne kulture, saj so referati poudarjali bistveno drugačno kulturno usmeritev v Nemčiji, Franciji in Angliji na začetku našega stoletja. Nasprotno pa je ostal pojem Srednja Evropa nezamejen, neopredeljen, odprt proti vzhodu. Na posvetovanju se je pojavil celo termin Vzhodnosrednja Evropa2 in vtis imamo, brez asociacije na esej Milana Kundere o tragediji Srednje Evrope, da pri tem ne gre samo za geografsko oznako. Termin Ostmitteleuropa povezuje namreč kulturnozgodo- vinsko oznako z implikacijo o današnji politični pripadnosti Madžarske in sosednih držav taboru tako imenovanega realnega socializma. Če je prvi referent poskušal tematizirati pojem srednjeevropskih književ- nosti, je referat Viktorja Žinegača Die Jahrhundertwende (um 1900) als lite- rarhistorischer Begriff napovedal metodološko usmerjenost razpravljanja о literarni umetnosti tega časa. Glede na to. da je v književnosti ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prevladoval slogovni pluralizem, ni čudno, če se je udeležencem znanstvenega posvetovanja kot najbolj ustrezna metoda za raziskavo te umetnosti ponudila slogovna interpretacija. Iz Zmcgačevega poj- movanja slogovnega pluralizma v tem času pa je razvidno, da temelji pred- vsem na nemškem in avstrijskem gradivu, kar seveda ni ostalo brez vpliva na zaključke, ki jih je referent napravil. Ugotovitev, da se v nemško-avstrij- skem prostoru na prelomu 19. stoletja pojavljajo različne smeri od naturalizma do simbolizma hkrati, ne v časovnem zaporedju, je že dolgo znana in pri- znana. Trditev pa, da so tudi v Franciji nastopili novi literarni tokovi isto- časno, je npr. drugačna od dognanj naše komparativistike. Naša primerjalna veda tudi drugače kot Zmegač ocenjuje pomen francoskega simbolizma in drugih novih slogov za evropsko kulturo. Dušan Pirjevcc izrecno poudarja v skladu s splošno veljavnimi spoznanji evropske primerjalhe vede, da stu se dekadenca, čeprav ni literarni slog, temveč posebna drža do življenja, in sim- bolizem rodila v Franciji in da sta odtod prodirala v druge književnosti3. Zmegač ostaja nasprotno pri mnenju, da je bila francoska književnost v tem času samo »posebno značilna«, besonders bezeichnend,4 in ji ne priznava spodbujevalne vloge, kaj šele prvenstva v evropskem kontekstu lega obdobja. Prav tako v Franciji, v matični domovini modernih umetniških smeri ob koncu 1 Csaba Gy. Kiss, Bemerkungen zum Problem des sogenannten Generationenro- mans in Ostmitteleuropa (pruv tam, 161—170). 3 Dušan Pirjevec, Ivan (Jankar in evropska literatura. Cankarjeva založba v Ljub- ljani 1964, 13—14, 31—32 itd. 4 Neohelicon XI. 1, 1984, 23. 19. stoletja po splošnih ocenah ne vlada sinhronija literarnih slogov, kot trdi Zmegač. Novi tokovi so se tukaj v zadnjih desetletjih preteklega stoletja pojavili v kratkih, vendar opaznih intervalih, rojevali so se v znamenju dia- hronije,5 medtem ko so se zunaj francoskih meja širili skupaj, kot istočasne, čeprav raznorodne umetniške težnje. Upravičena pa je Zmegačeva zahteva po celovitem poimenovanju srednjeevropskih književnosti v obdobju slogov- nega pluralizma, saj konvencionalni, že v prejšnjem stoletju iznajdeni termin »moderna« ne ustreza več stanju stvari. Od referentov ga je dosledno uporab- ljal le A. Flaker. In če še danes za »moderno« ne najdemo nadomestila, če se nam ne posreči izumiti novega zbirnega pojma za književnost pred devet- desetimi, sto leti in več, se nam vsiljuje zaključek, da ima sodobna znanstvena misel razvit, morda kar pretiran smisel za diferenciacijo umetniških pojavov, nemočna pa ostaja pri odkrivanju stičnih točk med literarnimi slogi, pri povze- manju njihovih skupnih elementov in podobnosti, na katerih šele lahko temelji sintetična literarnozgodovinska oznaka. Razpravljanje o slogovnem pluralizmu znotraj »moderne« ni moglo obiti simbolizma kot najbolj vidnega literarnega sloga tega časa. Vendar je v tej zvezi značilno, da se je vprašanje simbolizma postavljalo za madžarsko, ne pa tudi za hrvaško književnost ob koncu stoletja. In oba referenta o madžarskem simbolizmu, morda je tudi to omembe vredno, sta se strinjala v svojih končnih spoznanjih, čeprav sta izhajala iz različnih izhodišč in različnih pogledov na to literarno smer. Tako je Ernô Kulcsâr Szabô v predavanju Umwertung und Sinnbildlichkeit. Veränderungen in der Paradigmatik der ungarischen Lyrik zu Beginn des Jahrhunderts izvajal madžarski simbolizem na estetskoumetni- ški ravni iz francoskih zgledov, iz Baudelaira in Rimbauda, idejno miselno pa naj bi nanj vplivali Nietzschejevi filozofski nazori. Nasprotno je Mihâly Szegedy-Maszâk v referatu Symbolism and Poetry in the Austro-Hungarian Monarchy reduciral zunanje pobude pri nastanku madžarske simbolistične književnosti na najmanjšo mero. neposreden vpliv na madžarsko literaturo pa je skoraj zanikal. French Symbolism in the strict sense of the word had very little direct influence." Evropski kontekst jc upošteval zgolj toliko, ko- likor je po njegovem hudo subjektivno sprejemanje tujih simbolističnih del približalo domače ustvarjalce k lastni nacionalni tradiciji in k njenemu pre- vrednotenju, iz katerega naj bi besedna umetnost ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja predvsem dobivala pobude. Logično je po vsem tem, če je Maszâk tudi anticipacijo francoskega simbolizma odkril v nemški romantiki. Podob- nosti v sklepnih zaključkih dveh različno zastavljenih obravnav madžarskega simbolizma pa se kažejo v naslednjem: Szabô je ugotovil za E. Adyja in nje- gove sodobnike, predvsem za M. Babitsa, deloma za A. Totha in D. Koszto- lânyija, da simbolizem pri njih redko obvladuje celo strukturo umetniškega dela, da sploh redko presega raven sintakse. Lirski subjekt je v delih teh ustvarjalcev še daleč od čistega esteticizma in ne more zatajiti prizadevanja po organski enotnosti, po totaliteti pesniškega sveta, niti ne more zanikati značaja doživljajsko izpovedne umetnosti. Sklepna misel M. S. Maszaka, so- rodna tezi prvega referenta o simbolizmu, pa naglaša spoznanje, da je bil simbolizem na Madžarskem samo krajša faza v zgodnjem razvoju njegovih * Pirjevec, Ivan Cunkar in evropska literatura 1964, 168. • Neohelicon XI, l. 1984, 144. ustvarjalcev, saj je pri nekaterih kmalu prešel v ekspresionizem, pri drugih pa se je vrnil k alegoričnem načinu besednega izražanja. Povedati velja, da opisana dognanja za slovensko književnost ne predstavljajo senzacije. Tudi v našem simbolizmu odkrivamo podobne tendence, kar utemeljuje sklep, da imajo srednjeevropske književnosti tega časa iz že omenjenih razlogov mar- sikaj skupnega. Slovenska literarna veda je npr. večkrat opredelila specifičen značaj Cankarjevega simbolizma in poudarila, da v njem prevladujejo močne racionalne, neredko kar nesimbolistične izrazne prvine in ga razkrajajo. Za Cankarjevo zgodnjo prozo je ugotovila, da se je ta slog v njej težko prebijal v ospredje. »Povsod tam, kjer se je simbolizem poskušal uresničiti v posamez- nih delih pripovedi, so prispodobe navadno še močno pregledne, jasne, eno- pomenske. Y teh primerih gre za alegorične prvine Cankarjevega sloga, ki jih je pisatelj redkokdaj, denimo v Križeoem potu, presegel in razvil v sim- bolno posrednost in pomensko odprtost«.7 Pa tudi pozneje, v obsežnejših pri- povedih, v Cankarjevih romanih se slogovna dominante ne sklada s poetiko zahodnoevropskega simbolizma, ki je postavljal težišče na iracionalno, poj- movno neizrazljivo vsebino besede. У slov. literarni zgodovini že nekaj časa velja spoznanje, da je za Cankarja značilna »težnja po racionalizaciji sim- bolne govorice, približevanje alegoričnemu, ponazoritvenemu besednemu iz- razu«, da simboli pri njem »niso samozadostni, sami sebi namen in cilj«, da v njegovih delih »ni mističnih simbolov, larpurlartističnih metasimbolov niti abstraktnih simbolnih podob«.8 Prav tako postaja v naši literarni vedi utrjeno spoznanje, kar je Maszâk v svojem referatu pojmoval kot novost: » . . .during the war Ady developed a style showing traits which I would call Expressioni- stic«.9 Pri simbolistu Cankarju namreč že nekaj časa priznavamo, da se v nje- govih zadnjih črticah, v Podobah iz sanj, pojavljajo prvine oziroma nastavki ekspresionističnega literarnega sloga. Večja pozornost kot simbolizmu, če ne kar največja pozornost sploh, je bila na budimpeštanskem posvetovanju namenjena secesiji kot posebnemu literarnemu slogu, temi torej, ki se zdi preučevalcem slovenske književnosti, in verjetno ne samo njim, bolj ali manj nelegitimna ali vsaj sporna. Celo ve- čina ruzpravljalcev na posvetovanju je pojem, prevzet iz likovne umetnosti, vključevala v dokaj ohlapne, tudi protislovne miselne žveze, ne da bi ga poskušala natančneje opredeliti. Tako so vsi, ki so pojem uporabljali — od Hrvatov Flaker, Frangeš, Oraic, Vidan, od Madžarov Bodnâr, Maszâk, Szabo, Sôtér, Vajda — z njim opisovali način besednega izražanja: dekorativen, kolo- rističen, ornamentalen ali vitičasti besedni izraz, rankenartiger Stil10. Nekateri so tak način izražanja v lingvostilističnem smislu označevali kot atributivni oziroma adjektivni, drugi so ga že na meji vsebinske estetike dojemali kot igrivega, kot patetičnega. Neenotni so si bili referenti tudi pri pojmovanju izvoru in zlasti pri nacionalni značilnosti takega načina izražanja. Al i gre za avstrijsko, madžarsko, hrvaško ali za srednjeevropsko oziroma splošno evrop- sko secesijo? Odprta je ostala poglavitna dilema: Ali s pojmom secesiju ozna- 7 France Bernik, Uvod v problematiko Cankarjevega romana. Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, 256. " France Bernik, Roman Ivana Cankarja v luči impresionistične in simbolistične poetike. Slavistična revija 25, kongresna številku, Ljubljana 1977, 157. ' Neohelicon XI , 1. 1984, 145. 10 Prav tam, 16. čujemo literarni slog ali neko življenjsko razpoloženje, neko občutje časa, Lebensgefühl, ali vse skupaj? Kljub omenjenim nejasnostim je treba priznati, da sta se dva razpravljalca na posvetovanju prizadevala, da bi na nov način tematizirala pojem secesija, ga opredelila kot literarni slog in prilagodila znanstveno praktični uporabi. Ante Stamač je v referatu Die Frage der Se- zession in der Moderne na primerili iz hrvaške književnosti, posebno na delih A. G. Matoša in I. Vojnoviča, utemeljil štiri posebnosti secesije kot stilne for- macije na prehodu iz preteklega v sedanje stoletje. Najprej gre po njegovem za motiv odhoda, slovesa, odcepitve, za motiv težnje ubežati drugam, potem za semantično prekvalifikacijo že znane metaforike in podob, dalje za uvelja- vitev akcentuacijsko-silabičnega verznega sistema in sonetne oblike v pesništ- vu in naposled za zunanjo ornamentaliko oziroma grafično oblikovanje bese- dila (številna ločila, vinjete, inicialke, umiki, odstavki). Drugače je poskušal secesijo kot literarni slog utemeljiti Lâszlo Önodi v referatu Die Sezession beim jungen Hofmannsthal und Rilke bzm. Babits und Kosztolânyi, čeprav je imel pomisleke tako glede termina samega, ki ima domovinsko pravico v likovni umetnosti, kakor tudi spričo domneve, da pojem že vnaprej potrjuje vplivnost oziroma premoč avstrijske književnosti, kjer je bila secesija pač najbolj ust- varjalna in izvirna. Po Ôdoniju secesija ni toliko opozicija tega sloga proti drugim literarnim slogom ob koncu 19. stoletja, kot je nazor o življenju, po- doba sveta. Za to podobo sveta je značilna odcepitev oziroma umik umetnosti iz življenja (v samega sebe, v sanje, spomine, estetska stanja), in to z vsemi stilnoizraznimi posebnostmi, ki so v skladu z opisanim življenjskim nazorom. To je teza, ki jo je Ôdoni razvijal, ko se je skliceval na nekatera mladostna dela H. von Hofmannsthala in R. M. Rilkeja ter M. Babitsa in D. Kosztolâ- nyija. Kljub vsemu je ostalo zanj in za nas nerešeno vprašanje, nerešeno tudi v hipotetičnem smislu, kako razmejiti secesijo od drugih slogov tega časa, zlasti od impresionizma, za katerega so na mikrostrukturalni ravni značilne močno podobne oblikovalne težnje. Mozaično podobo literarne umetnosti na stičišču 19. in 20. stoletja so do- polnila razmišljanja o avantgardi in njenem mestu v slogovnem pluralizmu prehodnega časa. Tu je bila v središču spet hrvaška književnost. Aleksander Flaker je v svojem referatu Zwischen Moderne und Avantgarde izhajal iz ugotovitve, da je literatura ob koncu stoletja zapostavila družbenoanalitično in spoznavno vlogo ter dala prednost estetski funkciji besede. V tem času ima svoje začetke uvantgarda in v začetni avantgardi je Flaker izpostavil dve tendenci: vdor umetnosti v vsakdanje življenje (npr. uporabna umetnost) in trivializacija umetnosti (feljton, karikatura, plakat, kabaret itd.), tj. dehierar- hizacija umetnosti, ki je sicer hierarhizirani sistem vrednot. To drugo težnjo oz. neke prvine te težnje je Flaker odkril pri A. G. Matošu in jih ponazoril s podobnimi primeri iz ruske književnosti. Podobno je Dubravka Oraič za- pažanja ob Matošu strnila v sintetično podobo zgodnje avantgarde na Hrva- škem in jo postavila v širši evropski kontekst. V referatu A. G. Maloš und die Friihaoanlgarde je izhajalu iz protislovja, ki vlada med Matoševo ekspli- citno poetiko esteticizma in njegovimi implicitnimi avantgardnimi tendencami v umetnosti, npr. v poem i Alptraum (1907). Te tendence so po njenem zavirale harmoničen razvoj hrvaške secesije, kljub temu da se niso mogle sprostiti. Strinjati se kaže z njeno ugotovitvijo, da sta simbolizem in secesija na Hrva- škem in drugod približala literarno umetnost avantgardi, ker sta v načelu in p r a k s i z a n i k a l a r e a l i s t i č n o m i m e t i č n o s t . V p r a š l j i v a p a o s t a j a d r u g a n j e n a t r d i t e v al i k a r teza , p o k a t e r i n a j b i b i l p r a v i n a s p r o t n i k a v a n t g a r d e es te t i - c i z e m . Č e n a m r e č e s t e t i c i z e m p o m e n i v j e z i k u s e m i o t i k e p r e n o s t e ž i š č a o d o z n a č e n e g a k z n a k u in č e j e to , k a k o r u g o t a v l j a F l a k e r , d o m n e v n o z n a č i l n o t u d i za a v a n t g a r d o , 1 1 p o t e m se a v a n t g a r d a in e s t e t i c i z e m v b i s t v e n e m p o k r i - v a t a , t o r e j j u n e m o r e m o r a z u m e t i k o t g i b a n j e in p r o t i g i b a n j e . T a k o b i k a z a l o n a j p r e j t e m a t i z i r a t i e s t e t i c i z e m , r a z m e j i t i g a o d se ces i j e , z last i p a o d s k r a j n i h o b l i k a n t i m i m e t i č n e u m e t n o s t i , in še le p o t e m zar i sat i m e s t o a v a n t g a r d e v l i - t e ra tur i p r e h o d n e g a časa . In ne samo v omenjenih referatih, tudi pri drugih udeležencih znanstvene- ga posvetovanja, ki jim slogovna interpretacija ni bil cilj razpravljanja, naj- demo odprta vprašanja, značilna za preučevanje literarne umetnosti ob izteku 19. in na začetku našega stoletja. Kako velike so terminološke zadrege v zvezi z raziskovanjem slogovnega pluralizma in seveda tudi z razlikovanjem slogov- nih smeri v tem času, kažejo domala vsi prispevki simpozija. György Bodnâr je npr. v svojem sintetičnem, primerjalno zastavljenem referatu Die geistige Orientierung der ungarischen literarischen Erneuerung am Anfang des Jahr- hunderts še uporabil slogovni kategoriji impresionizma in simbolizma, med- tem ko se je Ivo Frangeš kot večina hrvaških referentov distanciral od sta- rejših slogovnih oznak. V predavanju Die ttote Stadt« in der kroatischen Literatur an der Jahrhundertroende je analiziral motiv »mrtvega mesta« pri Vj. Novaku, I. Vojnoviču in A. G. Matošu, motiv, ki ima svoj zgled v simbolistič- nem romanu Georga Rodenbacha Bruges-la-morte (1892), dodati pa kaže, da bi mu vzporednice našli tudi pri ruskih simbolistih, pri V. J. Brjusovu, A. A. Blo- ku, Fj. Sologubu, D. S. Mereškovskem in drugih.12 Slogovno realizacijo tega mo- tiva v hrvaški književnosti je Frangeš nekajkrat označil s terminom sccesija. Nasprotno pa se je Zdenko Škreb v sestavku Schnitzlers Therese sploh odpove- dal vsakršnim slogovnim opisom v naslovu omenjene »kronike ženskega življe- nja«. Tudi referat Gâborja Bonyhaia Anfänge einer nicht-dioinatorischen Ver- stehenstheorie bei Leo Popper und dem jungen György Lukacs je posegel čez slogovne dileme in se osredotočil na filozofsko hermencvtično problematiko mladega Lukacsa v zvezi z R. M. Rilkejem. Poglaviten vtis, ki ga dobimo pri kritičnem vrednotenji! budimpeštanskega posvetovanja o srednjeevropskih književnostih okrog leta 1900, je kratko re- čeno, čeprav ne poenostavljeno, tale: Od starejših, preizkušenih literarno slo- govnih terminov iz časa »moderne«, iz obdobja slogovnega pluralizma, je svojo vrednost in uporabnost ohranil simbolizem, s tem da si literarna veda dosledno prizadevu odkriti samosvoje pojavne oblike tega sloga v nacionalnih književnostih. Vedno manj se pojavlja termin impresionizem, in še to naj- večkrat v at ri bu t i v n i obliki, kot da bi hoteli opozoriti, da gre za posebno tehniko besednega oblikovanja, ne za literarni slog, kar je navsezadnje res, 11 Wenn wir den Begriff »Ästhetizismus« in dieser Bedeutung in die Sprache der Seiniotik übersetzen, kommen wir zu dem Schluss, dass es sich um eine primäre Verlagerung des Schwerpunktes vom Bezeichneten auf das Bezeichnende handelt, und das ist, wie wir wissen, eine Voraussetzung, die sich auch die Avantgarde aneignet. (Prav tam, 33.) 12 Sigrid Nolda. Symbolistischer Urbanismus. Zum Thema der Grossstadt in rus- sichen Symbolismus. Franfurter Abhandlungen zur Sluvistik. Giesscn. Bund 25, 18 do 24. saj impresionizem nikoli ni bil slog v pravem pomenu. Nasprotno pa stopa kot novo po jmovani slog na prizorišče v hrvaški in madžarski literarni vedi, secesija, pojem, ki prihaja tako kot impresionizem iz l ikovne umetnosti in ki se v marsičem pokriva z njim oziroma se širi na njegov račun. Pri secesiji seveda ne gre le za novejši ali pomensko nabojnejši termin, a m p a k je očitna težnja, da se poudari z njim srednjeevropska in splošno evropska pogojenost književnosti v tem času. V senci avstrijske secesije zasledimo pogosto še termin esteticizem, največkrat kot sinonim larpurlartizmu, ki prav tako ne pomeni literarnega sloga v smislu celovitega kompleksa tematike, idejnosti in oblike, temveč služi za oznako teže določljivih literarnih po javov ali, kot smo videli, za izkonstruirano nasprotje zgodnji avantgardi . Oč i tno je torej, da se današnje poimenovanje slogovnih smeri v književnosti okrog leta 1900 oklepa samoza- dostnega nominal izma in oklepa se ga toliko bolj , kolikor bol j se izgublja iz zavesti zgodovinski kontekst te literature oziroma empirični stik z njo in nje- nimi pojavnimi oblikami. ZUSAMMENFASSUNG Neuere Ansichten über die mitteleuropäischen Literaturen der Jahrhundertwende Der Verfasser erörtert kritisch die grundlegenden Feststellungen der internatio- nalen wissenschaftlichen Tagung in Budapest und der Referate aus dieser Tagung, die zum Thema Über die europäische Literatur der Jahrhundertwende mit beson- derer Berücksichtigung der kroatischen und der ungarischen Literatur veröffentlicht wurden. Trotz der breit abgezeichneten Problematik haben sich die Tagungsteilneh- mer bei der Behandlung dieses Zeitabschnittes, in dem der Stilpluralismus vor- herrschte, auf drei Hauptfragen konzentriert. Bei der Interpretation des Symbolismus versuchten sie, insbesondere seine spezifischen Formen in mitteleuropäischen Litera- turen zu bestimmen. Noch grösseres Interesse als für den Symbolismus zeigten die Tagungsteilnehmer für die Sezession als besonderen literarischen Stil der Jahrhun- dertwende. Trotz aller ernsthaften Bemühungen für die Thematisierung dieses Begriffs, der aus der bildenden Kunst in die Literaturwissenschaft übernommen wurde, blieb (lie Fruge einer gegenseitigen Abgrenzung von Sezession und Symbolismus und die Frage des eventuellen Uberdeckens der beiden Begriffen ungeklärt. Das mosaikhafte Bild der literarischen Kunst der Jahrhundertwende wurde noch durch das Nachden- ken über die Avantgarde ind ihrer Stellung im Stilpluralismus jener Zeit ergänzt. Hier wäre es angezeigt, das Verhältnis von Sezession und Ästhetizismus neu zu über- denken und anschliessend die Bedeutung der Avantgarde bzw. ihrer Ansätze in der Literatur der sogenannten Moderne zu bestimmen.