Pavliha    Pavle Flere
Pavlihov dToboj*z BrdaFsičem
Pavliha pa ni odšel še tisti večer. Med graščakavimi vojaki je bil eden po imenu Brdavsič, ki se je kaj rad hrustil in bahal. Z njim je prišel Pavliha večkrat navskriž, za zadnji večer pa sklene, da mu eno zagode.
Za Brdavsiča je Pavliha vedel, da rad potegne žganjico, vedcl pa je tudi, kam spravlja svojo čutaro. Do te se je tedaj splazil, jo oprijel in nastavU ter lokal in lokal. dokler mu ni ostala prazrui v roki. Prav ti-sti hip, ko hoče vrniti čutaro na svoje mesto, pride Brdavsič in vi-di, kaj je napravil Pavliha.
»Zmikavt,« zarohni nanj, »kaj si napravil z mojo žganjico?«
»Izpil sem jo,« odvrne Pavliha; »zakaj mislim, da kar je med voja-ki moje, je tudi tvoje. Tako pa je bila tvoja slivovka tudi moja žga-njica.«
»Za to se jutri sprimeva,« de Br-davsič. »Sesekljam te na drobne kose.«
»Sesekljava se,« ga zavrne Pav-liha. Nakar se domenita, da se dru-go jutro spopadeta za gradom. Br-davs določi za bojno orožje koni-časte meče, Pavliha pa si izgovori namesto meča palico.
»Naj bo po tvojem,« pristane Br-davsič. Domenita se še zastran ob-leke in da se bosta borila peš in do smrti, če bo tako prav zmago-valcu.
Na vse zgodaj se protivnika po-javita na borišču. Brdavsič oblečen kakor se spodobi vojščaku, s šle-mom na glavi in v železnem oklepu ter z dolgim bodalom v rokah, Pav-liha pa si je posadil na glavo nor-čevsko kapo s kraguljci ter držal v rokah dolgo prekljo, ki ji je na konec navezal sirkovo omelce. Vsi, ki ga vidijo, se mu smejejo, le Br-davsič ga oholo gleda ter prezirlji-vo čaka, kako se mu postavi tak tekmec.
»Ho, ho!« se mu zasmeje Pavli-ha. »Kaj se držiš tako mrko. kakor da te črviči v črevih po žgatijici, ki sem ti jo včeraj izpil.«
»Zadnjo si izpil,« mu preseče Br-davsič, »zakaj danes ti razkoljem bučo in vsi bomo videli, da imaš v nji otrobe namesto možgan.«
Tako sta se prijazno obdelavala z jezikom, dokler ni Brdavsiču presedlo, da navali z mečem nad Pavliho. Ta ga prestreza s svojim metliščem, beži pred njim tiaprej, nazaj, na desno in levo. kaže svo-jetnu nasprotniku jezik ter se mu pači na vse nemile načine. Brdav-siču že pohaja sapa, a vseeno še se-ka in udriha po zraku, kakor bi zbesnel. Ko ga začuti Pavlilia blizu sebe, se okrene in ga upili z metlo pod nosom in prek oči. Brdavsič iz-Subi tla pod nogami in telebne na zemljo kakor je dolg in širok. Pav-liha se zakadi zdaj nanj, ga neus-miljeno obdeluje z omelcem ter kliee:
21
»Kako si dejal, da se bova bori-la? Do smrti — a — če bo tako prav zmagovalcu. Prosi zdaj za mi-lost, če ne ti dam požreti ta sirek, vamp vampasti, ki misliš, da moraš pogoltniti vse sam.«
Brdavsič dvigne roke' ter prosi tako milosti, vsi pa, ki stoje okoli, se smejejo in hvalijo Pavliho, ki je tako ukrotil hrustavega bahača.
0 slikah, ki jih morejo videti samo plemenitniki, ne pa tudi navadni zemljani
Pavliha, ki je poznal zdaj tudi grajske navade in običaje, se napoti naravnost do deželnega kneza. Na stopnicah knežje palače sta stala dva častnika v svetlih oklepih. Ko hoče Pavliha mimo, ga ustavita: »Kam hočeš, sestradani romar?«
»Zares sem hudo lačen,« odvrne Pavliha, »a nisem prišel prosit in beračit. Slikar sem, in če je njegovi visokosti presvetlemu knezu prav, bi mu mogel kaj naslikati.« In po-tegne iz žepa sliko, jo razprostre in reče: »Takole slikam; to je moje delo.«
»Počakaj!« pravi častnik. »Daj sliko, da jo nesem knezu in mu jo pokažem. Sam naj odloči, ali poj-deš skozi ta vrata ali ne.«
Ko se vrne, reče Pavlihi, naj gre za njim, ter ga pelje naravnost pred deželnega kneza.
»Ti si slikar?« ga vpraša knez.
»Slikar sem, vaša milost,« pove Pavliha.
»Kaj pa, da si tako suh in sestra-dan, če si slikar?«
»Zato, premilostivi gospod, ker se ženem za povesmom slave, na-mesto da bi se ustavil tamkaj, kjer bi moj nos ovohal dehtečo pečen-ko.«
Knezu je Pavliha koi všeč in pre-cej ukaže, naj se pripravi zanj so-ba, njega samega pa povabi za mi-
zo, na kateri se je kadila mesenina in so stali polni trebušasti vrči.
Knez in Pavliha se lotita jedače in pijače, se pomenkujeta in knez pravi Pavlihi:
»Naslikal me boš. Zaikaj spodobi se, da ostane moj obraz za moje po tomce.«
»Kakor tikažete, milostivi go-spod in knez,« reče Pavliha. »Mislim pa, da bi bilo lepše in spodobnejše, ako ne naslikam samo vas, temveč z vami tudi premilostno gospo kne-ginjo in okrog vaju vse dvorne go-spe, vse plemiče in vse častnike, ki žive z vama na vašem dvoru.«
»Prav praviš,« se zamisli knez in še vpraša: »Koliko pa nai ti plačam za tolikšno delo?«
»Sto tolar.jev vnaprej, mislim, va-ša milost, da ne bo preveč.«
Ko se tako dotnenita, pelje knez Pavliho v veliko dvorano z golimi stenami; Pavliha jo prekinprek pre-vesi z zavesami, da bi mu muhe in sonce ne kvarile dela — ie dejal — ter se zapre v dvorano. Semkaj so mu prinašali jesti in piti in sem-kaj so hodili knez in kneginja, dvome gospe, plemiči in častniki in vsakega si je Pavliha dobro ogle-dal, potem pa se ie spet zaprl.
Ko preteče mesec dni, pride knez in vpraša: »No, kje so slike?« —• »Daleč so,« odvrne Pavliha. »Ali jih smem videti?« vprašu.ie knez. »Še ne,« mu odgovarja Pavliha.
Teden dni potem pride knez vno-vič in vpraša: »No, kai ie s slika-mi?« — »H koncu gredo,« de Pav-liha. Knez pa se ujezi in reče: »Ta-koj mi jih pokaži!« — »Že, milosti-vi gospod,« pravi Pavliha, »pro-sim le, da preden odgrnem zavese, pokličete vso plemenito gospodo, naj pridejo in naj vidijo z vami.«
Na knezovo povelje pridejo kne-ginja in dvorne gospe, plemiči in častniki.   Pavliha jih sprejme pred
22
dobro zagrnjeno steno ter jih ogo-vori takole:
»Milostivi knez in milostna de-želna gospa! Lepe gaspe in bojeviti gospodje! Za tem zagrinjalom so vaši ljubki in srčni obrazi taki, ka-
Zdajci skoči na sredo dvorane dvorni norec, ki je tudi stal in gle-dal, ter zakliče: »Čeprav me zmer-jate s prostakom, bom rekel in trdil, da sem gledal golo belo steno in nič ko steno.«
kršne sem naslikal po svojih naj-boljših močeh. Prepričan1 sem, da sleherni spozna sebe, kakor hitro se ugleda. Povem pa vam, da se bo videl samo oni, ki ie res plemeni-tega rodu; v kogar žilah se pretaka kri navadnega zemljana, bo videl le goli zid.« Nato potegne izpred ste-ne zaveso, rekoč: »Plemenithiki se vidijo, prostakom to ni dano.«
Vsi navzoči napenjajo oči in vsakteri trdi, da je spoznal na sliki sebe in tega in onega; v resnici so gledali le prazen zid in jim je bilo kaj neDrijetno pri srcu.
Nakar pripomni Pavliha: »Ka-dar začno govoriti norci, pametni molče in gredo.«
Brž jo hoče popihati iz knežje pa-lače, a ustavi ga sam knez ter mu reče: »Norčavec noroglavi, ki se potepaš po svetu, da hvališ dobre in zasmehuješ bedaste, danes si po-potegnil vso mojo plemenito go-spodo. Zato ti rečem: Brž izgini iz moje dežele, zakaj težko, da bi ti vsi odpustili tako, kakor ti odpu-ščam sam.«
Pavliha se prikloni, ne reče no-bene, a dobre volje se hitro odpravi dalje.                       (Dalje prihodnjič.)
23