PEPSI ALI IGRALEC KOT                      da je snov za teh pet novel v celoti zajel iz
LITERARNI JUNAK                                 življenja igralcev.  Svet igralcev pa je,
čeprav tudi ta poklic vse bolj opredeljuje-Tone Partljič, po svoji prvotni življenjski     mo kot pač poklic med poklici in mu odločitvi učitelj, potem pa dvajset let     odrekamo nekdanjo spotakljivost pa tudi dramaturg Drame SNG v Mariboru in     njegov nekdanji sijaj in čar, še vedno zdaj že nekaj mesecev umetniški vodja     nekoliko eksotičen in skrivnosten, igra-MGL, je - če smem tako reči - gledališki     lec pa za večino drugih ljudi še zmeraj po človek po svoji naravi. Pa ne samo zato,     malem amoralno in prenapeto, vendar ker pač v gledališču »združuje delo« ali     hkrati tudi privlačno in vznemirljivo bit-zato, ker piše predvsem za oder, temveč     je. Partljič pa ga v svojih novelah opazuje tudi po svojem dojemanju življenja ter     in opisuje z druge plati. Njegovi junaki ljudi in celo po svojem vedenju. Partljič     (upokojeni igralec »drugih« vlog in neso-skoraj vedno zabava ljudi okrog sebe in v     jeni dobitnik »Talijinega prstana, razoča-vsem, kar se zgodi, skuša najti in izposta-     rani samomorilec Lucijan Petkovšek, naviti dimenzijo smešnega ali komičnega,     dobudni Rastko Miškič-Pepsi, ki se za-Kakorkoli že, namen tega zapisa nikakor     posli v provincialnem gledališču, da bi ni analiza Partljičevega značaja; želel     odslužil štipendijo, in ki ga, zapletenega sem samo poudariti, da je avtor petih     v vozel donjuanskih pretenzij med ljub-novel, zbranih v knjigi PEPSI ALI PRO-     ljenjem zakolje prenapeta sentimentalna VINCIALNI DON JUAN, ki jo je 1.     mladoletnica, Marija, ki ji ljubosumni 1986 izdala in založila Založba Borec,     mož ne dovoli igrati in jo nazadnje z gledališčnik ne le po poklicu, temveč ta-     avtomobilom zapelje v skupno smrt, ra-ko rekoč po svoji duši in naravnanosti v     zočarana kronična pijanka in nato nič življenje, v katerem vedno opazi in najde     manj razočarana abstinentka Veronika trenutek igre in nastopanja pred drugimi     in nekdanji partizanski kulturnik in po-in pred seboj tudi pri ljudeh, ki jih opisu-     tem povprečni igralec Ural, ki ga pomo-je. In tako ni niti najmanj presenetljivo,     toma ustrelijo graničarji, za katere je
700
701
Pepsi ali igralec kot literarni junak
pred tem še zadnjič nastopil) so v bistvu vsi neuspešni, preobremenjeni sami s seboj in zavoljo tega tudi osebnostno zavrti in prav zato tudi zanimivi kot modeli za te, po malem satirične in humorne pa tudi žalostne portrete. Zgodbe o uspešnih igralcih, ki veliko zaslužijo, in ki jih vsi slavijo in vsi prosijo za avtograme, so zanimive kvečjemu za bralce modnih žurnalov in ilustriranih tednikov, literarno pa so neplodne in nezanimive, predvsem pa neučinkovite. Lahko pa bi celo rekli, da zares uspešnega igralca, takega, ki bi tudi sam verjel, da je dovolj uspel, in ki bi bil zadovoljen sam s seboj in svojim uspehom, najbrž ni. To razdiralno nezadovoljstvo, ki je po eni strani posledica zamujenih ali neizkoriščenih priložnosti (vlog), ki jih niso dobili ali pa so jim jih drugi pokvarili, in naravnost obupna želja po uspehu, uveljavitvi in popularnosti (sla po aplavzu), sta tudi temeljni osebnostni potezi Partljičevih junakov.
Kakor se njihova želja po uspehu in popularnosti kaže na različne načine, kot hlepenje po javnem priznanju, kot želja po erotičnih uspehih, kot želja po velikih vlogah ali kot potreba po vsaj neoporečnem nastopu in učinku na občinstvo, tako se tudi njihovo nezadovoljstvo in razočaranje manifestira na več načinov: kot zavist do kolegov, ki so bili ali so na videz uspešnejši, kot samozadovoljna maščevalnost, ki zmore izzvati kvečjemu posmeh, kot spletkarstvo, kot iskanje nadomestila v alkoholu, spolnosti, laskanju okolja itd. Vsi ti ljudje pa se kljub vsemu svojemu pehanju vendarle zavedajo svoje temeljne neuspešnosti in dejstva, da kot vsi igralci, slabi ali dobri, ne morejo ničesar pokazati in reči: »To sem pa jaz naredil«. Ta tragična absurdnost igralskega poklica, dejstvo, da tudi najboljši med najboljšimi nima po končani karieri ničesar pokazati, ker so njegove stvaritve sproti izpuhtele v negotovi kaos občutkov in spominov občinstva, je ena glavnih tem v Partljičevih novelah, čeprav ni neposredno tematizirana ali posebej izpostavljena. V ospredju so bolj drastične
lastnosti njegovih junakov in njihova manj daljnosežna prizadevanja, ki so v največji meri posledice tega temeljnega razočaranja in nezadovoljstva. Mislim v prvi vrsti na njihova erotična prizadevanja. Tudi na tem področju Partljičevi junaki ne dosežejo resnične zadovoljitve in izpolnitve. Predvsem zato ne, ker jemljejo to področje svojega življenja in uveljavljanja kot nadomestno in ne kot samo sebi zadostno. Tako se torej kot osebnosti ne realizirajo, vsaj ne v tolikšni meri, da bi bili zadovoljni s seboj, niti na ravni svoje družbene (poklicne, umetniške) eksistence niti na ravni svoje zasebne, individualne ali celo biološke eksistence. To popolno nezadovoljstvo s seboj in hkrati nenehno prizadevanje, da bi bili tudi v življenju drugačni in drugi (ne takšni in tisti, kot so), nujno pripelje takšnega junaka v paradoksalno in tragično razmerje do samega sebe, v sram, v nespoštovanje, prezir in celo v sovraštvo do samega sebe. Od tod pa je samo še korak do samomora. Čeprav se sam pokonča samo eden od Partljičevih junakov v knjigi PEPSI ALI PROVINCIALNI DON JUAN, tri pa ubijejo drugi ljudje, pa so vendarle vsi ves čas nekako blizu smrti in samouničenju. Nemara bi celo lahko govorili o neke vrste sli ali želji po smrti kot dokončnem izhodu iz nevzdržnega paradoksa eksistence, za kakršno so se odločili. Po tej »analitični« plati so Partljičeve novele o igralcih resnično precej zanimive, čeprav morda nekoliko enostranske.
Ker gre v vseh njihovih naravnanostih za prej nagonske vzgibe in le v manjši meri za razumske ali nazorske opredelitve, delujejo vsi njegovi junaki na bralca kot izrazito gonska bitja, ki, tudi če so sposobni razumsko problematizirati svoje početje, svoje travme in težnje, ne uspejo razumno uravnati svojega življenja. Tako so tudi v resnici nenehoma manipuliranj od drugih ljudi (to tudi zelo boleče čutijo) in od svojih neobvladljivih gonov in so potemtakem popolnoma ne-svobodni, z lastno naravo ali družabno-
702
družbeno situacijo determinirani ljudje, v bistvu pa ravno zato tudi popolnoma podrejeni volji oblikovalca teh pogojev, volji avtorja. Tako lahko ponovno ugotovimo, da (tudi) v tej svoji knjigi Partljič obnavlja naturalistično literarno prakso in tehniko, vendar jo s tem, ko jo kombinira s humorjem, satirično naravnanostjo in ironijo, že tudi problematizira in ji daje drugačen pomen in značaj. Ta novi naturalizem ni več tako brezprizivno za-resen in usoden, kot je bil izvirni naturalizem 19. stoletja. Uporabljen je pravzaprav celo kot predmet smešenja in ironije; prisotnost humorja, ironije in avtorjevega posrednega ali neposrednega komentarja namreč opozarja na to, da je ta naturalizem namenoma izbran kot tehnika konstituiranja sveta in junaka, ker pač takšna tehnika omogoča manipulacijo z junakom, ki je podobna in enakovredna manipulaciji z junakom šale ali situacij-ske komedije. Naturalistična »logika« zgodbe tako v bistvu učinkuje kot mehanizem, ki je v celoti odvisen od avtorjeve volje, enako kot velja to za notranji mehanizem komedije, šale, farse itd. Zato je tudi normalno, da Partljiču takšna »tehnika« pisanja omogoča njegov »olimpski« pregled in vpogled v vse osebe in njihove odnose in mu dovoljuje neposredno vpletanje v zgodbo (komentar, ironija itd.). Tako lahko na videz avtonomno snov (»življenje samo«), oblikuje v skladu z zaželenimi učinki in
Nada Gaborovič
hkrati s svojim jezikom, ki ustreza naturalistični tehniki, dosega pri bralcu nekoliko boleče občutje spoznanja o tragični neobvladljivosti človekove usode, hkrati pa vse to ironizira in problematizira.
Vse to pa kaže, da za na videz prvobitnim in nekolikanj rustikalnim slogom, ki daje vtis o pisatelju, ki oblikuje izrazito intuitivno, neracionalno in iz nekakšne romantične prvobitne ustvarjalne nuje in se ne meni za tehniko in ne razmišlja o stilu, v resnici stoji dokaj jasen koncept s povsem izdelano poetiko. Tako pravzaprav niti ni pomembno, v kolikšni meri Partljičeve zgodbe potrjujejo našo izkušnjo in vedenje o igralcih, temveč je pomembnejše to, da so novele po svojem ustroju dovolj konsistentne in prepričljive. Zdi se, kot da gre za težnjo po nekakšnem posebnem žanru, ki naj bi nastal na podlagi kontaminacije »naturalistične« tehnike z ironijo in humorjem in z vgraditvijo komične matrice v ustroj zgodbe. In nemara tudi to priča o vplivu avtorjeve »gledališke« naravnanosti na njegovo delo. Kaj vse naj bi pojem »gledališko« dejansko označeval, tokrat nalašč ne bom pojasnjeval, ker je najbrž prav, da ga ne zbanaliziram in ne zredu-ciram s kakršnokoli približno psihologi-stično ali poceni sociološko razlago. In še bolj prav bo, če mu omogočim, da ohrani čar nečesa ne povsem znanega.
Tone Peršak