List 1.
Dobrovoljna novoletnica.
Ifia sveti Silvester o zadnji že uri,
Se nisini prav dobro zatisnil oči:
Kar — „rompompom!" strašno se stresejo duri,
In čudna prikazen pred mano stoji.
Obide me groza in strah me spreleta;
Pa migne ini, naj se nikar ne bojim;
„Jez — pravi — sim duša  rajncega leta
In ključe zdaj novega tebi zročim.
Zabavljal veliko čez dneve si moje
Le tiho se ve, — togotil se molče;
Naravnost odkrij zdaj vse želje mi svoje,
Kar koli tišalo je kdaj ti srce;
Nasledniku hočem te priporočiti,
Da bode po volji ti vse bolj ravnal,
Kar koli porečeš, ima se zgoditi,
Da več ne boš režal in skoz godrnjal."
Poslušam ga, — mislim si,   striček  oj   zviti,
Si čuden možiček, preveč si sladak;
Obetaš po druzih še le zdaj storiti,
Kar sam nisi storil, ko bil si veljak.
Vošil in želja res v svoji da pratiki
Začrkanih 700 košev imam;
Zaupam besedi nikdar pa ne sladki,
Odkar svet hinavski na drobno poznam.
Kako le nek hoče mi dobro želeti
Zastaran, oholi, neusmiljeni plent,
Ter srečno mi dobo vso novo začeti,
Ki ves je zaljubljen v svoj star regiment? —
Tako si le mislim, ne zinem nobene,
Ker vem, da lizunom nič upati ni;
Čeravno vse moje želje so poštene,
Pa v jajcu Še zlodi clo dlako dobi.
Se ve, da je misel me zlo sprehajala,
Da bil bi ga gorko pa krepko oštel. —
„„Da zemlja to leto je boljše rodila,
Ne gre hvala tebi, to Božji je dar; —
Pomanjkanje, reve, krivic brez števila,
Si mislim na dalje, to tvoja so stvar!
Naj bile bi letne še lOOOkrat bolje,
Saj tudi si 1000 zob novih rodil!
Se ve, da nekterim si stregel po volji,
Al večidel ljudem si        ige molil;
Obesel na vrata mi               bisage,
Se vrabci, k' jih vid:                 beže.
Si strgal mi hlače, i             Iva klobuka,
Si suknjo mi, srajco               ;e predrl,
Da pavec kot kušar                ce kuka,
In s kaste — si davi -           3 mi požrl,
Ni kislega zelja, ne                  repe;
Kar ti nisi snedel, i                bo tvoj ;
Izpraznil grdoba si kl<            i žepe,
In zdaj se sladkaš — in norčuješ z menoj!" — Tako bi bil rad mu naštel litanije: — Pa kaj ? saj resnica se reči ne sme! Pol'-tiči učijo, da solnčice sije, Ce tudi o Črni polnoči dež gre. Kadar sim še koli resnico govoril, Vselej še skor v kremplje opekel se sim; Zato pa že davno obljubo sem storil Pri kozlovi bradi! da raje molčim. —
Tako sva se gledala z duhom debelo,
On nič mi ne reče, jez tudi nič ne;
Pa kaj da si mislim,   se mu je že zdelo,
Zatoraj skesan ves prijazno začne:
„Ti vidiš, jez moram se v večnost ločiti,
Grešil sem veliko, to živo spoznam,
Oh, naj bi pač mogel vse prenarediti,
Sramujem se, oh, in prepozno kesam! —
Pa kaj že sramota? — ta briga me malo,
Saj lahko sleparček se kje še dobi
Za groš, da po svetu bi trobil mi hvalo;
Al uni svet, uni svet! ta me skrbi!! —
v-                                      7
Ce hočeš, me ti še zamoreš oteti, Da tam Radamant me s polenom ne bo ; Al delo težavno bi mogel prevzeti, Oj prosim te, prosim daj, stori mi to! Za leto prihodnje vso prat'ko popravi, Ker stara se prenarediti ne da; Ter čase in dneve po volji prestavi; Zapisal kar boš, po vsem svetu velja! In da boš verjel, da resnica je gola, Ti moč dam prečudno, le skušaj magar, Storiti zdaj znaš tud kar črna ne šola, Pa hitro — dokler sim še jez gospodar."
Aha! — te prignala tedaj je le sila,
Si mislim, da tiček poboljšan si ves! —
Al moč, — privilegij bi dobra le bila,
Ce tudi na repu prinese ju pes. —
Poskušam moč svoje prečudne oblasti,
Kar rad imam rečem : „klobasa naj bo \u
In z mize začela klobasa je rasti,
Oj moje veselje je vrhano b'lo! —
Se skušam in rečem: „Naj bo kup denarjev!"
In kar sem govoril, se v hipu zgodi.
Se vsulo je bankovcov kakor komarjev,
Le škoda, da tolsti preveč so že b'li!
In kaj še? — Sem bil še kot deček poreden,
In drugim sem rad že klofute dajal; —
Dolžan ni ostal mi se ve da nobeden,
Nekteri nazaj mi je trikrat več dal.
Ker vendar pa treba je včasi kloftati,
Zdaj ukažem: „mašina nevidna naj bo,
Ki znala bo včasi koga naklepati,
2
Da sam ne  bo vedel od kod je prišlo." In j — hoj buškarona! — mašina je bila, Ter udriha! — pa nihče ne vidi od kod ? . Oj pač bi bla včasi ta dobro služila Na levi posebno, pa tud se drugod. Zdaj za me je ura se ve da bla prava, Da srečo bi utrdil za vselej si bil; — Pa moja je taka že muhasta glava, Da raji kot srečo sim burke lovil. Še hotel sem gosle na meh narediti, Pa duh me preganja: „dovolj je za zdaj ! Moj čas že poteka, le hiti! le hiti! Prestvari mi pratko, da rešen bom prej!" Le čakajte, zdaj vam jo bom pa naredil! Si mislim, se vsedem, pa smejam se v pest, Vsem pratkarjem letos bom rajtengo zmedil, Razdelil bom leto zdaj v mescuv te šest. Oj to pač ti bodo vsi pratkarji vpili, Ki prat'ke imajo že tiskane vse! To bodo rjuli, kot poljski kdaj judi, Ko s teslom so strigli jim dolge brade! Tako-le bo pratika nova nar jena : Da mesec najprvi ni januar več, December pušobni, ta reva ledena, In februar mrzli odpade naj preč, September, — pa tudi avgust je ze dober, Oba naj imata po 60 dni 1 Ostane naj tudi pošteni oktober, Ki sladko nam grojzdje pa vince rodi! Se ve da nekten spet bodo pa vpili: ,7Glej osla! kaj mesec po 60 dni!! Pol leta prezgodaj smo tak se rodili, Trinajsti dan mesca že v žepu nič ni!" Pa jez se ne zmenim za dve al tri srake, Tud ne za tri vrabce, in tud ne za pet; Če vrabec tud' misli: da za-nj in za take Je vstvaril Bog črve, ljudi in ves svet. Jez raji le splošne in silne potrebe, Ter občni korist le v čislih imam; Ne delam nikoli razločka osebe, Ker se prekrstiti nikakor ne dam. Zatoraj sem pisal: Jesen naj bogata, In ljuba pomlad naj vse leto cvete, Nemarna, ledena pa zima osata Iz časa in pratike spravi naj se! Se ve, da spet drugi se bodo jezili, Ker zime in toraj tud pusta ne bo, Pa naj bi se taki vsaj s tem tolažili, Da pust je ves svet in da vse je pusto.
„Prav dobro bo to!" — mi duh kima in pravi,
Al moja s tem ni vpokojena še vest,
Da rana se stara vam čisto zazdravi,
Le piši, kar bom ti diktiral še jest.u
Naznani zdaj svetu le v mojem imenu,
Kako da me zguba dni mojih boli.
Res dragi so bili prav v dvojnem pomenu,
Pa, — šli so, — zgubljeni so — vekomaj vsi!
Nasledniku mojemu toraj sporoči:
Naj rajši le svoje posluša srce,
Da s tako praznoto kot jez se ne loči;
Za to naj tud zbori deželni skrbe !
Zapiši nasledniku mojemu dalje,
Naj blagor narodov pri srcu mu bo !
Naj kupi si rajši še veče očale,
Da gledal bo vse, in ne enih samo!
Da več mu pa bote kot meni verjeli,
Z domačo besedo naj vse vam pove:
Pravica, bogatsvo cvete naj v deželi,
Vse moje napake se naj prenove!
Jez mogel sicer sem vam davkov dodati,
Ker sila, potreba velika je b'la,
Naj on pa zato vas tako obogati,
Da nikdar ne bo več noben'ga dolga.
Zaklade pred Turki še skrite v temine
Naj vrže iz zemlje globoke na dan,
Da bote imeli spet cvenk in cekine,
In ažjo na veke naj bo pokopan.
Potem pa hranite zaklade v deželi,
Ne dajte na ptuje srebra in zlata,
Gorje vam, če bote le judom verjeli,
Iz enega vraga vam bodeta dva!'
Tud piši ravnalo za vse gospodarje:
Da varčno in pametno sploh naj žive!
Že prav, da pri krajcarjih malih se varje,
Pa veči naj luknje se tud zamaše!
Zapiši nadalje, goveje da kuge
Naj v vašo deželo nikoli ne bo !
Pa lakota huda, nesreče vse druge
Naj deleč v deveto deželo gredo !
In vojska krvava naj večno pogine,
Naj delajo rajši junaki doma;
To v prid bo pohištva in vse domovine,
Ce prav razumete, dobička sta dva.
Tud bolj kakor lani Boga se držite,,
Njegove postave, sicer bo gorje!
Ce vragi pa brali vam bodo levite ,
Potem po pravici hudo naj vam gre !
Gorje in gorje oj nesrečni deželi,
Kjer vira modrosti ni, svetfga Duha!
Gorje vam, če bote dost' tacih imeli,
Ki iščejo sebe in križ brez Boga!
Pogine naj toraj vsa gadja zalega
Sebičnih liziinov, krivičnih ljudi!
Da s tem korenina vsakterega zlega
Usahne, pogine, se večno zgubi!
Povesijo naj se goljufi vsi zreli,
Tatje, potepuhi in tigamožje,
Lažnjivi časniki pa naj bi zgoreli,
Ze tri dni napreden se z birse rode ;
Ne dajajte toraj za vraga denarja,
Ki zlasti Slovenca kot gada črti.
Ker ljubi Slovenec svoj dom in cesarja,
To, to prav hudobi pod nos se kadi!
Zato pa mu roka tud Božja bo mila,
Mu blagodarila pohištvo, polje! —
Tud piši: naj trta bo več mu rodila,
Zato ker on nosi pošteno srce!
Za slape in šleve pa česna, čmerike,
Za pujse želoda prestrašno naj bo!
Soli bolj po ceni pa kupe velike,
Pa piče in klaje za drugo blago!
Veliko naj kruha bo, sira in boba,
Vse z eno besedo po sreči povsod!
Pri priči začne se vam rajska naj doba:
In — z mirno vestjo se bom ločil od tod!"
Tako mi je hotel še več naročiti,
Al ura je bila prebrž polnoči. —
„Oh zdaj se pa moram za večno ločiti!
Oj z Bogom!" — izdihne    - več bilo ga ni!
Le pojdi, si mislim, če         z&stran mene,
Saj sreče bo                                 ržim! — —
Al joj!                          ve      tjume, peklene!
NiČ sreče ni            ,eč, ko se zbudim.
Pt          a se listom siqer gole resnice
Pošiljajo, ne pa laži, to se ve; Pa vendar, sem rekel, naj dam to v „Novice", Gredo naj pod štempelj enkrat tudi sanje!
3
Res smešna je logika zgodbe te cele, Pa vendar tud dobrega kaj je le vmes; Bog daj, da bi vse vsaj pametne želje Spolnile v življenji se tudi zares!
M.V-1.