Političen boj v Medjimurju. V četrtek, dne 7. t. m., bil se je v mestu Čakovcu ljut političen boj. Vsled imenovanja dr. Vlašiča, ki je do sedaj čakovski okraj zastopal v državnem zboru ogerskem, naučnim ministrom v BanfTyjevem kabinetu, treba je bilo zopetne volitve, in ta se je bila odredila na dan 7. febr. t. 1. Razume se pač samo ob sebi, da duhovščlna z ozirom na Vlašičev referat v državnem zboru, tičoč se civilnega zakona, ne more biti za rečenega kandidata vnela, kakor je bila to takrat, ko je Vlašič pred leti nastopil prvokrat kot kandidat. Posledica tega je tudi bila, da sta si nastopili v Medjimurju dve stranki nasproti. Vlašičanci so se seveda straslno potegovali za svojega Ijubljenega »dičnoga in plemenitoga ablegata dr. Wlassits Gyulu, koji ima moč kakti minister cerkve in škole zidati in postavljati«. Nasprolna ali katoliška stranka pa je postavila svojim kandidatom župnika dr. Majora. Obe stranki sta napeli vse moči, da utrdita veljavo svojim kandidatom in pridobila povoljno število glasov za nja. Z večjim uspehom je pač delovala Vlašičeva stranka, kajti nje kandidat je bil tudi izvoljen in sicer s 60 glasovi večine. Oddalo se je 2500 glasov, od teh jih je dobil Vlašič 1280, dr. Major pa 1220. Volitev je trajala od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer. Ako vzamemo v poštev okolščine, v kakeršnih si je katoliška stranka priborila 1220 glasov, moramo pač priznati, da ima zabeležiti ta stranka lep moraličen uspeh pri svojem z bodečim trnjem. posutim prizadevanju. Naj navedem samč nekoliko vzgledov, iz katerih bode čitateljem jasno, kako strastno je delovala VlaSi- čeva stranka in koliko ugodnosti jej je bilo pri tem na razpolago. Za mir in red so skrbeli na dan volitve orožniki in vojaki — infanterija in kavalerija — toda, kakor jft bilo videti, gledali so ti le na to, da se Viašieevi stranki ni kaka krivica zgodila, za Majorove pristaše so se v tem oziru kaj malo brigali. Nekega župnika (iz Vr.), ki sicer nima v tem okolišu svoje volilne pravice in je prišel samo gledat, kako se bode stvar razvila, prijeli so orožniki in ga gnali skozi množico ljudstva v zapor. Zdaj pa zdaj je priletela na njegova pleča tudi kaka trda pest robate in razburjene druhali Vlašičevih pristažev. Orožniki pa so mirno tik duhovnika stopali in se jim niti potrebno ni zdelo,, ^abraniti tako neeloveško započetje. Tega duhovnika so baje zasačili, da je agitiral za dr. Majora. Učitelju Z. v M. se je poslal ne posebno nežen migljaj, da mu pošljejo sina, ki šludira na učiteljišču v Čakovcu, domov in da se sam naj ne zanaša, da bi dobil kedaj penzijo, ako ne pride volit in ako ne odda' glasu za Vlašiča. Na tak način so pridobili prav mnogo glasov od starišev, ki imajo svoje sinove na čakovski preparandiji. Gakovske gostilnice so bile pridobljene vse za Vlašičevo stranko, tako, da so morali pristaši dr. Majorove stranke ostati s svojimi vozovi in konji zunaj na ulicah. Predstojništvo frančiškanskega samostana jim je sicer ponudilo dokaj proslorov, a kaj je to hasnilo, ker se vojaška vrsta ni hotela pretrgati, ko so namerjali kmelje spraviti svojo vprežno živino pod streho. Tako so morali ostati v snežnem vremenu, kakeršno jo bilo uprav v četrtek, zunaj na ulieah, nekateri celo do pozne 9. ure zvečer. Da je predrznost pristašev Vlašičeve stranke presezala vse meje, razvidno bodi iz tega, da je na dan volitve privrela tolpa VlaSičancev s svojimi zastavaini v eerkev, kjer niti med službo božjo ni mirovala, marveč s klici. »Eljen Vlašič, Eljen Vlašič!« dala izraz svojemu mišljenju. Razume.se pač samo po sebi, da se bodo nasproti takerau razžaljiveniu vedenju in verskemu motenju storili potrebni koraki.