53 Obrtnija. Slovenci in mednarodni promet. Med vsemi zamorskimi deželami, ki imajo drugačne pridelke nego naša domovina, oziroma Avstrija, Nemčija in Italija, stoji v prvi vrsti Egipet. Na jugu Sredozemskega morja je jedini Egipet, blagoslovljen po perijodičnih poplavih rodovitnega nilskega blata, zares bogata dežela, ki lahko sproti plača zaradi visokega izvoza svojih pridelkov, Mala Azija, Grško, Sirija, Sveta dežela in Alžir so prav siromašne dežele, kjer je izvoz in uvoz večinoma v povojih, kjer torej vsi odnošaji z Evropo bolj ali manj hirajo. V oddaljenejših deželah, kakor na pr. Indija, bi nam Slovencen, ki moramo z začetka le svoje zemeljske pridelke postaviti na trg, ne kazalo, in to že zaradi veliko više prevoznine nego je v Egipet. Zakaj imajo Nemci in Lahi svojo trgovino ? Gotovo le zaradi tega, ker imajo direktne odnošaje z zamorjem, kjer prodajajo in kupujejo. Si parva licet componere magnis, je tudi vprašanje o samostojni slovenski trgovini na isti podlagi. Direktni odnošaji so le med dvema deželama dobro mogoči, ki imata različne zemeljske pridelke. Slovensko, ki nima svoje industrije, ki more le svoje zemeljske pridelke postaviti v kupčijo, nima ne v osrednji Evropi, ne v Italiji, ki i»ate skoro iste pridelke, nič iskati. Oči in misli proč od teh dežel, tu ni samostojnosti, tja pojde, kakor doslej, živina, slovensko vino i t. d., — samo vprašanje je, koliko in kako dolgo še ?1 Popolnoma različne pridelke kot Slovensko ima Egipet, in to je najboljša naravna podlaga vsaki trgovini. In nadalje: Egipet je slovenskemu obrežju najbližji in ob jednem tudi bogata dežela v zamorju. Avstrijski „Lloydw ima največ zveze z Egiptom, tja pošilja tudi svoje najboljše m naj\ečje narnike. Znak je to, da si skuša tudi avstrijska industrija bližino (parnik preplovi iz Trsta v Aleksandrijo v 3a/a dnevih) Egipta izkoriščati. Kedar se bo govorilo o samostojnosti slovenske trgovine, se bodo obračale oči izvedencev vedno v prvi vrsti v Egipet, kakor tirja to naš naravni položaj. Bog daj, da ne bo prepozno! Slovenske industrije ni. Naše bogatstvo, ali boljše rečeno, naše siromaštvo so zemeljski pridelki, če govorim o mogočnosti slovenske trgovine, se oziram v v prvi vrsti na te pridelke. Snujejo se »kmečke zadruge", poljedelsko ministerstvo jih podpira. Koliko se je že govorilo o teh zadrugah! Jasnih pojmov baje nima nikdo. Zadruge osnovati, to bo lahko, — ali kje iskati življenske moči tem zadrugam, kam bodo prodajale svoje pridelke? Na Nemško in Italijansko ? — Te dežele imajo skoro iste pridelke, — ne pojde! Kar je šlo živine itd. izven Slovenskega, v tem zadruga ne prenaredi nič, Iskati prodaji nova pota! Kje? Pri vojaštvu? Nova smola in revščina. Kmečka zadruga v Grabštajnu na slovenskem Koroškem se je ponudila za oddajo svojih pridelkov. Vojaško povelj-ništvo v Celovcu je ponudbo odklonilo. Da bi zares na pr. na Goriškem kmečke zadruge popolnoma oskrbovale vojaštvo v deželi, bi zadostovalo v to 5 občin, a še to bi bilo odveč. Kaj pa bodo delale ostale občine ?! Kam tedaj z zadružnim blagom? Poderimo kitajski zid, ki oslabuje naše gospodarsko mišljenje, prekoračimo v trgovini črno- žolte kole — kakor so to že davno storili naši danes gospodarsko samostojni sosedi! „Zjedinjena Slovenija" je skoro že pozabljena, kranjske spletkarije uničujejo naše najboljše moči, one so grobokop vsaki rodoljubni centralizaciji; cela politika se suče o dveh oseh, tukaj „škrica tam „fara, — ste velevažni gesli, ki zadostujete celemu narodu kot dejanski program narodnih in gospodarskih teženj. — Jaz nisem baš pesimist, a vendar sodim, da smo zdaj nespos obni za vsako skupno narodno delo. Prazne besede imajo moč resnice, neka vrsta „ gospodarskega šopenhauerijanizma" je posledica raznih sebčnih osebno megalomanskih, krivo razumljenih ali pa pretiranih struj. In vendar, naj se nikdo ne moti, neodvisna slovenska trgovina je „zjedinjena gospodarska Slovenija" — nič manj in nič več, kajti posamezni njeni deli bi bili preslabi in premajhni. In par consequent je „zjedi-njena gospodarska Slovenija" najbistveniji in prvi pogoj „zjedinjene politične Slovenije", Če se ne skušamo gospodarski utrditi, ni nam življenja kot narodni individuvalnosti, mi moremo le životariti Nadalje neodvisna slovenska trgovina ni mogoča, da se ne iztrebi narodna neznačajnost, da se ne skuša povzdigniti slovenska ljuiska omika, osobita strokovna. Da bi bili vsi Slovenci tako del avni, kot je čestita četa goriških rodoljubov, da bi imeli v vsaki kronovini nekaj „dr Tumov. — bi imel slovenski narod gojiti najboljše nade v bodočnost. Ni-li sramota za slovenski narod, da nam je že do cela zamrla želja, da dobimo kedaj svoje slovensko vseučilišče, da dobimo popolnoma slovenske srednje in strokovne šole, da se otresemo radikalno germanizacije in furlanizacije ?! V katerem programu še vidimo više šole kot prvo in glavno točko naših terjatev? Naša politika se bavi z razupitimi Taaffee-jevimi »Brodbrosel* in pozabi glavnih stvarij. Ne varajmo se, pridobitev našega vseučilišča in srednjih šol bi bila najeminentnejša kulturna pridobitev in bi gotovo več vredila nego 50 let najspretnejše politične agitacije, časi so ugodni. Slovensko vseučilišče in srednje šole (Kranjsko in Goriško), bi kot kulturno vprašanje ne našlo tolike oporbe pri Nemcih in Lahih kot naši sedanji napori za jezikovne naredbe, ki kot politično vprašanje, reducira vse upe v prasvetno meglo. Enfin, vprašanje o samostojni slovenski trgovini, — je identično z vprašanjem o višji slovenski omiki naših proizvajajočih slojev. Dr. Karol Pesnik. 62 Obrtnija. Slovenci in mednarodni promet. (Konec.) Glavna težkoča bi bil začetek. Zadruga bi vsekakor potrebovala kakih 15 000—25.000 gld. (nakup zemljišča v Trstu in Aleksandriji, ograja eventuvalno velika lesena baraka, prodajalni prostor, pisarnica, plače zaupnih mož). Trgovina z lesom v Aleksandriji je toli ogromna, da bi celo kakih 25 do 30 samostojnih slovenskih zadrug ceno lesa le neznatno znižalo. Če hoče zadruga les hitro razprodati, trebalo bi le navadno ceno nekoliko znižati. Kmet zadrugar bi pa dobival na vsak način namesto, recimo 40 gld. (ziaj), vsekakor vedno najmanj 80 gld. Druga težkoča je nevednost in siromašnost našega kmečkega stanu. Kmet, ki danes les proda, hoče imeti jutri že svoj denar, in dostikrat prodaja les le v največji potrebi. Zadruga bi potrebovala tedaj še več kapitala, morda nekak poseben zalog, iz kterega se kmetu neka svota takoj izplača, ostalo vendar še le po 4—6 mesecih, kedar je les v Egiptu prodan 4. Sadje. Egipet in sploh Jutrovo nima sadja. Jablane, hruške, orehi, črešnje itd, siser bujno rastejo, rast se vendar hitro vstavi, drevje ostaja pritlikavo. Naše sadno drevje cvete tu januvarja in februvarja, — cvet vendar odpade popolnoma, sadu tedaj ne prinaša. Proti severu je Grško in Mala Azija, kjer raste neka vrsta jabolk in hrušk, ki niso priljubljene, trde so, skoro lesene, okus in sok ni prijeten. Trgovina s sadjem v Egipet seveda ne more imeti ona važnosti, katero sem pripisal trgovini z lesom. Egipet je sicer jako bogata dežela, — ima pa le 10 milijonov stanovnikov. Pri vsem tem bi bilo torej lahko razpečati vse slovensko sadje v Egipet, — in še premalo bi ga bilo. Od kod pride sadje v Egipet? Iz Amerike (severne), Marseille, Trsta, Ham- 63 burga itd. Slovenski Štajerci imajo prav lepo in okusno sadje. Prodajajo ga na Nemško. Veliko tega sadja pride po kupcih v Hamburg in od tod po nemških parobrodih v Egipet. Odisejeva pot! — Zadruga za razprodajo sadja bi se osnovala slično kot zadruga za les (morda se dasti sadna in lesna zadruga istih krajev zjediniti). Našo trge-vino s sadjem tlači cela vrsta kupcev, prekupcev in špekulantov. Kmet malo dobi, — skoro jedna in ista stvar kot pri lesu. Na vsak način bi se dala samostojna zadruga za razprodajo sadja s prav malim kapitalom osnovati (1000-2000 gld.) in kmet bi po največkrat za 3voje sadje še enkrat toliko dobil, kot zdaj, celo pri najhujši konkurenci vsekakor več kot zdaj dobi. Pripomniti moram vendar, da cene sadju niso tako stalno kot pri lesu. Dostikrat pride po več parobrodov, ki imajo le sadje naloženo; cene seveda padejo, vendar le toliko, da bi zadruga še vedno velik dobiček odnesla. Če naše sadje pretrpi po pet kupcev, ki vsak svoj dobiček v žep vtakne, če pretrpi dolgo pot v Nemčijo (s carinaro vred) in od tod iz Hamburga v Egipet, če redi tukaj veletrgovca in malega prodajalca, bi bil direktni izvoz naših zadrug vsekakor lulraviten za naše sadjerejce. Posebno gredo tu. 1 *i_ ' ' (osobito plemenite vrste). orehi, lešniki, črešnje; slive in vse druge vrste, posebno tako zvanega južnega sadja raste v veliki obilici v deželi. Čr eš nj e. Posebno priljubljene so tu zgodnje črešnje, ki prihajajo jedino iz Trsta. Cena jim je gorostasno visoka, če pride avstrijski parobrod v nedeljo v Egipet, so do ponedeljka navadno že vse razprodane, vse se piplje po njih. Druge dneve v tednu jih po navadi tudi za zlato ni dobiti. Parobrod prepluje iz Trsta v 3y2 dnevih, črešnje je tedaj prav lahko spraviti sveže v Egipet. Zadruga za razprodajo črešenj, ki bi eo ipso le 1—2 meseca delovala, bi se vsekakor dobro obnesla. Pozne črešnje najdejo konkurenco. 5. Grozdje, vino. Vinska trta raste v deželi. Grozdje zori od junija do avgusta. Ni dobro. Pozno grozdje pride z Grškega in Male Azije, dobro in ceno. Izvoz slovenskega grozdja v Egipet bi se ne izplačal. Vino se tu ne stiska. Dobra severna vina se dobro plačujejo, posebna ona v steklenicah, ki bi mogla iti pod firmo „Bordeauxa, „Tokay" itd. Trgovina z vinom ima vedno dva obraza. Vino na pr., ki se prodaja jako drago za tokajec, ni nikdar Ogerskega videlo, pride s Francoskega. Trgovina z vinom je tu toli zamotana, da bi se ne upal svetovati našim vinorejcem, naj izvažajo. Nevarnost, da ne najdejo dobička vsekakor ni majhna. 6. Živina. Pride iz Sirije in Male Azije v Egipet. Tudi Mezopotanija nam ga uvaža. Živina je tu dosti ce- nejša nego pri nas, — in sicer toliko, da je lahko mogoče, da se bo enkrat celo v Evropo izvaževala. 7| Razno. Jako dobro se prodajajo tu sledeči izdelki: vrvi, konopci, izdelana obleka in obuvala itd., ki prihajajo jedino iz Evrope. Razni drugi izdelki evropske obrtnosti nimajo za nas zemljedelce nikakega pomena.