Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
L
Leto XII. - Štev. 12 (581)
Gorica - četrtek 24. marca 1960 - Trst
Posamezna številka L 30
OB DNEVU KRŠČANSKIH MATER
Krščanstvo, socializem in žena-mati
Ob praznovanju dneva »naprednih žena« smo brali v govorih raznih naprednih govornikov tudi trditve, da bo socializem osvobodil ženo od njenih družinskih vezi, v katere jo je zvezala tradicija (to je krščanstvo), in jo bo tudi v tem oziru napravil enako z možem. Socialisti torej očitajo krščanstvu, da je ženo-mater zasužnjilo družini; zaradi tega da je treba ženo-mater rešiti te sužnosti in jo osvoboditi.
ALI JE RES KRŠČANSTVO ZASUŽNJILO ŽENO - MATER?
Zdrava pamet in s tem tudi zdrava filozofija nas uči, da ima vsaka stvar svoj namen: sonce, da sveti podnevi, luna ponoči; dež, da zaliva zemljo; krompir, da je v hrano ljudem in živalim itd. Tudi pri živalih opažamo isto: vsaka ima svoj namen: konj, da človeku služi za ježo in tovor; vol, da mu vleče brano in plug; svinje v hlevu pa so za zakol in za meso. To je namen živali in nihče ne bo trdil, da se zato živalim godi krivica. Ce kmet z voli orje, ne bo noben prijatelj živali trdil, da je to mučenje živali in da je treba kmeta kaznovati.
Toda v stvarstvu opažamo še en red: pri vseh živih bitjih je tako urejeno, da same skrbe za obstoj svoje vrste, rastline s pomočjo semen, živali pa s pomočjo posebnih ustvarjalnih sil, ki jih je Stvarnik položil del v organizem samcev, del pa v organizem samic. Pri tem pa je isti modri Stvarnik uredil tako, da je samica tista, ki neposredno daje življenje mladičem in zanje skrbi v nežni mladosti. Da more to nalogo vršiti, je Stvarnik samico obdaril ne samo s potrebnimi organi, temveč je tudi njeno psiho tako oblikoval, da prav nič ne trpi, ko mora doma v ložu ostati in mladiče dojiti ter jih greti, dočim skače samec po gozdu ali se lovi po polju. Ko pameten človek opazuje kokljo, kako vozi svojo čredo neugnanih piščancev po dvorišču, dočim se petelin repenči po gnoju, ne bo nikoli sklepal, da je koklja sužnja svoje družine, dočim je petelin svoboden državljan. Kdor bi tako trdil, bi mu rekli, da je norec. Saj le koklja rada s svojo družinico piščancev in je srečna med njimi, kakor je petelin srečen na gnoju. Eden in drugi je pač pri tem, za kar je ustvarjen, in je zato srečen.
Isto je pri človeku. Tudi tukaj je modri Stvarnik tako uredil, da morajo ljudje sami skrbeti za obstoj svoje vrste. Ustvar jalne sile je razdelil med moškega in žensko, vendar tako, da je žena-mati tista, ki neposredno daje otroku življenje. Bog Stvarnik je za to nalogo ženo usposobil telesno in duševno. Ni ji dal samo potrebnih organov, temveč jo je tudi psihološko Pripravil, da je voljna otroku ne samo Posredovati življenje, nego ga pozneje tudi hraniti in zanj skrbeti, dokler ni sam tega zmožen. Žena-mati rodi otroka z ljubeznijo, se žrtvuje zanj z ljubeznijo, mu stoji ob strani z ljubeznijo. Povejte, ali je taka mati sužnja? Ljubezen jo veže na otroka in družino, ali je zato sužnji) dru-iine? Le norec bo kaj takega trdil.
Kaj uči krščanstvo o ženi-materi? To **či in to od nje zahteva, kar zahteva Stvarnik: naj bo v družini in naj živi za družino, češ da Je to njen naravni poklic, njena življenjska naloga, za katero je bila *e po naravi posebej usposobljena duševno bi telesno. Krščanstvo ji s sv. zakramenti ®amo pomaga, da more bolj uspešno to nalogo vršiti. Ali je zato krščanstvo ženo usužnjilo družini? Le norec bo kaj takega trdil.
Kaj OBETA SOCIALIZEM ŽENI-MATERI
Nasproti takemu gledanju na ženo-mater jc Marx in za njim socializem posta-VU drugačno gledanje: ženo-mater morajo čim bolj rešiti njenih družinskih vezi dolžnosti, češ da mora tudi ona postati Produktiven član socialistične družbe, tudi žena-mati mora na delo v tovarno, v
urad, v šolo, kajti nikakor ni prav, da tiči le pri družini, pri otrocih in možu. Ven mora v svet, na zabave, v politične in sindikalne organizacije, stopiti mora tudi o-na v sredo družabnega dogajanja. Zato, pravijo socialisti, bomo ženi-materi odvzeli težo družinskega bremena. Ustanovili bomo otroške jasli za dojenčke, otroške vrtce za predšolske otroke, zabavišča in šolske kuhinje za šolsko mladež, zavode za srednješolsko mladino in za mlade delavske vajence. Poskrbeli bomo za skupne kuhinje, skupne pralnice in podobno. Žena-mati bo tako rešena družinskih vezi in skrbi, rešena bo dosedanjega suženjstva, postala bo enakovredna moškemu; postala bo srečna!
Tega programa niso še povsod izvedli v enaki meri, toda bližajo se mu. Najbolj radikalni so Kitajci. Mao Tse-tung je baje že skoro vse to izpeljal. V komunah da
so že povsod skupne kuhinje, skupne spalnice, otroške jasli, vrtci, šolske kuhinje. Otroci in starši da se vidijo le ob določenih dnevih in urah, če se sploh še poznajo. Možje in žene da pridejo skupaj tudi le, kadar jim višji to dovolijo, sicer pa morajo vsi živeti skupno življenje in skupno delati. Živeti morajo pač socializem. — V Jugoslaviji niso še tako daleč. Če pa bodo ostali zvesti Marxu, bodo upe-ljali isto kot danes Mao na Kitajskem.
KDO DELA ZA DOBRO ŽENE-MATERE?
In sedaj odgovorimo si na zgornje vprašanje: Kdo hoče resnično srečo žene-ma-tere, ali krščanstvo, ki čuva naravni red, ali socializem, ki hoče naravo postaviti na glavo?
Za človeka z zdravo pametjo je odgovor na dlani: Čuvati moramo naravni red, zakaj le ako bomo ravnali v soglasju z naravo, bo človek srečen. Čuvati moramo zato dostojanstvo in poklic žene-matere ter človeško družbo tako urediti, da bo mogla mati čim več časa in čim več moči posvetiti družini, možu in otrokom, le tako bo resnično srečna ona in družina.
X Y
Težave za novo vlado
Štiri tedni so že minili in v Rimu še vedno nimamo vlade. V nedeljo je bilo že skoro gotovo, da bo on. Segni sestavil novo vlado. Toda v ponedeljek se je položaj nenadoma preobrnil.
Po dolgotrajnih razgovorih so delegati KD bili že na tem, da skupaj z delegati socialnih demokratov in republikancev dosežejo sporazum o programu nove vlade. Tedaj pa se je brez vsakih dvomov pokazalo, da bi taka sredinsko levičarska vlada mogla obstati le s pomočjo Nennijevih socialistov, to se pravi, če bi se ti vzdržali glasovanja v parlamentu. Socialisti so pa v Italiji stranka, ki je še vedno najtesneje povezana s komunisti. Segni kot prepričan katoličan in kot izrazit demokrat ni mogel sprejeti predsedstva take vlade, ki bi praktično stala pokon-cu le s pomočjo socialistov. Tudi
Po obisku Kreiskega v FLRJ
V	nedeljo se je zaključil obisk avstrijskega zunanjega ministra Kreiskega v Jugoslaviji. Po razgovorih z jugoslovanskimi zastopniki v Beogradu, katere je vodil Koča Popovič, je. avstrijsko odposlanstvo z Kreiskym na čelu šlo še na Brione, kjer ga je sprejel maršal Tito. Tu so tudi v soboto izdali zaključno skupno poročilo o obravnavanih problemih, med katerimi je bilo tudi vprašanje slovenske manjšine na Koroškem. Poročilo kot tako ne pove ničesar izrednega, iz njega je le razvidno, da se o pravicah koroških Slovencev niso mogli v ničemer zediniti in kaj šele sporazumeti.
Sporazum so dosegli le v nekaterih nebistvenih stvareh, kot so spopolnitev malega prometa, varstvo rastlin ter konzularno in arbitražno pravo med obema državama.
KREISKEGA
TISKOVNA KONFERENCA
Obisk avstrijskega ministra v Beogradu so z zanimanjem in radovednostjo spremljali ne samo vsi zamejski Slovenci, ampak tudi ostala mednarodna javnost, ker je bila to zadnja postaja Kreiskega turneje po evropskih prestolnicah, med katerim je skušal iskati podporo za Južni Tirol. Zato je v tem oziru zelo važna tiskovna konferenca, ki jo je imel Kreisky pretekli petek v Beogradu ob zaključku jugoslovansko-avstrijskih razgovorov.
Domači in tuji časnikarji so ga kar obsipavali z vprašanji o položaju Slovencev na Koroškem ter ga večkrat spravljali v resno zadrego. Znano je, da se on kot avstrijski zunanji minister zelo vneto, skoro pretirano poteguje za pravice južnotirolskih Nemcev, slovenski manjšini v svoji državi pa ne privošči niti drobtinice tega, kar zahteva za svoje rojake v Italiji. Zato so vsi z napetim pričakovanjem sledili poteku tiskovne konference, radovedni pač, kakšno stališče bo zavzel do narodnih manjšin postavljen takore-koč med dva ognja. Toda Kreisky se je še enkrat izkazal, da je vedno isti nepoboljšljiv nacionalist, ki ne vidi bruna v svojem očesu. Bil je tako predrzen, da si je celo v Beogradu upal uporabljati dvojno mero do manjšin in je tako razgalil svojo notranjo revščino in politično kratkovidnost.
DVOJNA MORALA KREISKEGA
Pri tem ga ni motila niti oči-vidna zadrega, v katero so ga časnikarji stalno spravljali. V svoji slepoti se tega morda niti ni zavedal .
Na vprašanja časnikarjev, zakaj Avstrija odreka pravice slovenski manjšini na Koroškem, ko jih istočasno zahteva za južnotirolske Nemce, ki so pod Italijo, se je »branil«, češ da Koroškega problema ni moč primerjati z vprašanjem Južnega Tirola. Vprašanje Tirola, da je določeno s sporazumom De Gasperi-Gruber med Italijo in Avstrijo, medtem ko da je vprašanje slovenske manjšine na Koroškem notranje avstrijsko vprašanje: »Avstrijska vlada hoče ta problem rešiti v okviru svoje notranje zakonodaje, ker ne obstoja nobena mednarodna obveznost od naše strani (sic !). — Za Južni Tirol pa zahtevamo enako avtonomijo kot jo imajo Francozi v Dolini Aosta.« Nato je še dodal, da predstavljajo Nemci v Južnem Tirolu kompaktno narodno skupino, koroški Slovenci pa da so raztreseni. Dalje da so se koroški Slovenci s plebiscitom leta 1918 svobodno odločili za Avstrijo, medtem ko njihovim bratom Tirolcem ni bila pravica svobodne izbire nikdar dana.
Tako je govoril avstrijski minister Kreisky, ki se smatra še za socialista. Toda s tem, da nedosledno odreka koroškim Slovencem pravice, ki jim pri tičejo po božjih in mednarodnih zakonih, si sam žaga vejo, na kateri hoče sedeti, ko se poteguje za Južne Tirolce. To je nemoralna politika dvojne mere, politika ignoriranja mednarodnih obveznosti ter ozkosrčne omike.
KOROŠKI SLOVENCI —
MEDNARODNO VPRAŠANJE
Po beograjskih razgovorih je postalo bolj kot kdaj prej jasno, da problem slovenske manjšine na Koroškem postaja iz dneva v dan bolj aktualen mednarodni problem in to prav zaradi avstrijske trmoglavosti, upiranja izvedbi določil avstrijske državne pogodbe iz leta 1956, ki se tičejo slovenske in hrvaške narodne manjšine v Avstriji. Torej pravice, ki gredo koroškim Slovencem, so zajamčene v mednarodni pogodbi, kateri se ima Kreisky zahvaliti, da lahko
kot avstrijski minister vedri po Evropi. Kako se more potem tale mož toliko spozabiti, da zanika sleherno mednarodno obveznost do koroških Slovencev? Ali je tudi avstrijska mirovna pogodba iz leta 1956 le kos papirja, ki nič ne pomeni? Dobro. Če je tako, potem tudi Avstrija nič ne pomeni, ker nima več nobene osnove za svoj obstoj. Štiri velesile potemtakem že jutri lahko zopet zasedejo avstrijsko ozemlje in Kreisky se gre lahko napit vode v Donavo ob pogrebnem valčku za nevtralno Avstrijo.
Tudi trditev Kreiskega da ne predstavljajo Slovenci na Koroškem kompaktne skupine, je ne-osnovana in so jo zastopniki koroških Slovencev pretekli teden na Dunaju popolnoma ovrgli.
Kar se pa plebiscita iz leta 1918 tiče, na katerega se Kreisky toliko sklicuje, bi se dalo marsikaj povedati. Naj povemo le, da po drugi svetovni vojni ni Avstrija dobila Koroške na podlagi plebiscita, ampak na podlagi mirovne pogodbe enako kot Italija Južni Tirol. Poleg tega so Južni Tirolci v času Hitlerja vsi optirali za Reich, po končani vojni pa so se prostovoljno vrnili zopet pod Italijo.
KAJ SEDAJ?
Vprašanje slovenske manjšine na Koroškem je tudi po beograjskih razgovorih ostalo nerešeno in tam, kjer je bilo in koroški Slovenci so še enkrat ostali razočarani. Avstrijska vlada je pokazala zelo malo pripravljenosti spoštovati člen 7. Državne pogodbe i/ 1. 1956, ki ji nalaga točno dolo čene obveznosti do Slovencev na Koroškem. Ne vemo, do kakšne mere bo jugoslovanska vlada vztrajala pri pravični ureditvi vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Na vsak način, če bo vprašanje še dolgo časa ostalo nerešeno, bo to zelo slabo vplivalo na koroške in ostale zamejske Slovence sploh. Če misli Avstrija zadevo Tirola spraviti pred kak mednarodni forum, zakaj naj bi Jugoslavija boječe in sramežljivo držala roke križem? Vsaka stvar ima svoje meje!
In tako se na Koroškem zgodba hlapca Jerneja nadaljuje... Nekje smo čitali, da bo Kreisky šel v zgodovino kot eden največjih avstrijskih ministrov, toda v naši
v KD sami so bili povečini zoper tako vlado. Zaradi tega je v ponedeljek zvečer on. Segni odložil mandat za sestavo nove vlade.
Predsednik Gronchi je nato poveril mandat dosedanjemu zakladnemu ministru Tambroniju. Ta misli sestaviti vlado iz samih demokristjanov. Ta vlada bi morala biti upravna vlada, ki bi predložila parlamentu v odobritev proračun za prihodnje finančno leto, nato pa bi verjetno razpisali nove volitve. —
Napredek v Ženevi
Na konferenci za prekinitev a-tomskih poizkusov v Ženevi, ki že več kot leto dni zaseda v Ženevi je minuli teden prišlo do nekega napredka. Sovjetska zveza je namreč nepričakovano sprejela ameriški predlog, po katerem naj bi prepovedali vse tiste atomske poizkuse, ki jih s sedanjimi tehničnimi instrumenti lahko kontrolirajo. Kot pogoj zahteva, da se tri atomske velesile dejansko vzdržijo tudi ostalih poizkusov, ki jih ni moč zaznamovati.
To je vsekakor lep napredek v primeri z zadržanjem v preteklih mesecih. Rusija je s tem praktično sprejela načelo o mednarodnem nadzorstvu nad njenim ozemljem.
Ta nenadni preobrat v sovjetskem zadržanju je presenetil zahodne kroge. Zato upajo, da bo odslej delo lažje.
Na konferenci za razorožitev, na kateri je zastopanih pet vzhodnih in pet zahodnih držav, poteka delo v redu. Sovjetski zastopnik Zorin je razložil sovjetski načrt za popolno razorožitev po zamisli Hru-ščeva, angleški zastopnik Ormsby-Gore pa zahodnega.
AVSTRIJA IN ČLOVEŠKE PRAVICE!!!
Zadnje čase so avstrijski državniki postali tako vneti zagovorniki narodnih manjšin, da izrabijo vsako priliko, da vpletejo vmes Južni Tirol. Zgleda kakor, da drugih važnejših problemov sploh ne vidijo.
Tako je na primer pretekli teden avstrijski delegat na zasedanju Konference o človeških pravicah skušal spraviti na dnevni red vprašanje o zaščiti narodnih manjšin z očividnim namigom na Južni Tirol. Toda proti temu manevru avstrijske vlade so se uprli vsi ostali zastopniki, med njimi tudi sovjetski, in tako je pobuda avstrijskega zastopnika popolnoma pogorela.
Nimamo nič proti temu, da bi vprašanje narodnih manjšin pri šlo pred mednarodni forum za človeške pravice, oziroma si to celo želimo; toda nikakor ni moči odobravati, da kdo take mednarodne organizacije skuša izrabljati samo v svoje namene. Najprej je treba pometati pred svojim pragom !
Hruščev v Parizu
Hruščev se bo mudil v Franciji do 3. aprila. Zaradi Hruščevega obiska so morali v Franciji prenesti «Dan begunca« od 27. marca na 19. junij, čeprav se leto begunca vrši pod okriljem Združenih narodov. To je res prava ironija načel!
zgodovini bo pomenil Kreisky le ime žalostnega spomina... Dro... Korotan!
A.T.
NAS	TEDEN V
DR. LOJZE ŠKERL:
27.3. nedelja, 4. postna: sv. Janez Dama-ščan, c. ne.
28.3. ponedeljek: sv. Janez Kapi stran, spoz.
29.3. torek: sv. Gril, diakon
30.3. sreda: sv. Janez Klimah, opat
31.3. četrtek: sv. Modest, škof
1.4. petek, prvi: sv. Hugon, škof
2.4. sobota, prva: sv. Frančišek (Branko) Pavelski, spozn.
SV. MODEST KRŠKI <f o. 765). Gospa Sveta na Koroškem je znana med Slovenci. Manj znano bo morda, da je tu začel mi-sijonariti sv. Modest. Prišel je sem iz Sol-nograda po posredovanju kneza Hotimira. Po rodu je bil Modest Irec.
Na Koroškem je bilo krščanstvo razširjeno že poprej pod Rimljani. Oznanjevalci božje besede so prihajali iz Ogleja. Toda
preseljevanje bojaželjnih narodov je prepodilo te misijonarje in skoraj uničilo v deželi krščansko vero.
Modest je imel dosti dela. Popravljaj je razdrte cerkve in zidal nove. Pobožen in goreč je v svojem apostolskem delovanju lepo poživil versko življenje. — Pokopan je v cerkvi Gospe Svete pred oltarjem sv. Križa.
Kot nekdaj, tako tudi sedaj, tudi y prihodnosti nastopa Cerkev vedno z novo močjo. Ko se zruši komunistični režim — kar je gotovo, saj nobena človeška tvorba ni za vse čase — bo Cerkev v tistih pokrajinah z mladeniško silo vzpostavljala in širila božjo besedo; marsikatera podrta ali požgana hiša božja bo spet vstala, marsikakšna komunistična stavba bo postala krščanski zavod — naj komunisti to sedaj slišijo radi ali ne.
4. postna nedelja
Sv. maša govori o božji postavi obojne zaveze (glej berilo!) in slika Jezusovo božje-človeško moč, dobroto in ponižnost (glej evangelij!). Glavni mašni nauki so tile:
1. Krščanska postava je božja (in ne človeška); to je postava milosti, pravice, ljubezni, svetosti in miru. Sv. Pavel v berilu omenja dvojno zavezo in dvojno postavo : postavo stare in nove zaveze. Sv. apostol z veseljem ugotavlja, da smo mi kristjani otroci nove zaveze, ne več duhovni sužnji, temveč osvobojeni po odrešenju in milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je s svojim križem, trpljenjem in mučeni-ško smrtjo na križu odrešil, osvobodil stare grešne in duhovne suž-nosti ter nas napravil svobodne. Ne živimo torej več pod postavo grešne in duhovne sužnosti, marveč pod postavo krščanske svobode, Krščanska postava pa ni človeška postava, ustvarjena, dana in ukazana po grešnih ljudeh; ampak je to božja postava, katero je uzakonil in razglasil naš veliki Bog in Učenik Jezus Kristus. Kristusova ali krščanska postava je potemtakem božja in ne človeška postava. To je najvišja, najboljša in najpopolnejša postava tega sveta. To je postava milosti, pravice, ljubezni, svetosti in miru. Ta postava je edina trdna podlaga mirnega, pravičnega in srečnega človeškega življenja. V njej namreč ne gospoduje greh, krivica in hudobija, temveč milost, pravica in ljubezen, dobrota, svetost in mir. Kjer vse to manjka, tam ni kršč. postave (vsaj ne prave in
popolne) in tam ne more biti sreče in miru. Edina rešitev človeštva je v popolnem krščanskem življenju.
2. Naš skupni Kralj in naš Bog je Jezus Kristus. Ljubimo ga, častimo ga in Njemu zvesto služimo! Treba je, da povsod po širnem svetu, po vseh državah in pri ljudstvih zavlada Jezus Kristus, kralj dobrote, ljubezni in pravice. To je edini Kralj, ki more potešiti in osrečiti ljudi. Zaradi tega je blazno, neumno in zgrešeno iti proti temu Kralju in Bogu in ne sprejeti Njegove oblasti. Ponižajmo se raje pred to najvišjo Osebo in priznajmo Njeno oblast! Ljubimo Jezusa, častimo ga in njemu zvesto služimo! Živimo po N jegovih naukih in po Njegovi sveti postavi!
3. Posnemajmo Jezusovo dobroto, ponižnost in popolnost, da bomo vekomaj srečni! Ljubimo našega bližnjega! Edina človeška rešitev je v popolnem krščanskem življenju: v popolni dobroti, v ponižnosti, v kršč. čednostih in v vsestranski popolnosti. To je edina pot do večne sreče in nebeške blaženosti. Zatorej posnemajmo Zveličarja, da bomo popolni! Posnemajmo zlasti Njegovo ljubezen do nebeškega Očeta, Njegovo veliko dobroto do ljudi, Njegovo ponižnost in vsestransko popolnost! Zveličar je na zemlji ljudem izkazal nešteto dobrot, postal največji človeški dobrotnik, a ni iskal človeške slave in časti. Ljubil je i-skreno ljudi in ni mučil nikdar nikogar. Bodimo še mi trajno dobri, ponižni in popolni v življenju! Ljubimo iskreno ljudi in ne bodimo hudobni, da ne končamo v peklu!
življenja v^em
Dvojčica cerkve sv. Justa v francoski Afriki
Furlanski industrijalec Antonio Bonazza je v Parni v Zapadni francoski Afriki začel z gradnjo cerkve za tamkajšnjo misijonsko postajo. Hoče pa jo zgraditi po načrtu tržaške bazilike sv. Justa. Cerkev bo stala tik ceste, ki jo turisti zelo uporabljajo, a bolj kot tem bo služila katoličanom francoske Afrike.
Fatimske skrivnosti ne bodo razodeli
Tretji del »fatimske skrivnosti« ne bo objavljen, zatrjujejo pristojne oblasti na Portugalskem. Msgr. Borges, rektor semenišča v Fatimi, razlaga, da se bo to zgodilo zaradi »modre zadržanosti« Cerkve.
Kot znano, je to tretjo skrivnost napisala Lucija, eden izmed treh čudežnih fa-timskih otrok, v posebnem pismu, ki se zapečateno hrani na škofiji v Leiriji, kamor spada tudi Fatima. Lucija je naročila, da tega pisma ne smejo odpreti pred letom 1960. Ni pa s tem rekla, naj njegovo vsebino leta 1960 razglasijo vsemu svetu. Zato bo verjetno res tako, da bodo pismo odprli, toda njegova vsebina bo ostala znana le malokomu. Tako piše Kirchen-blatt iz Munakovega.
Škof Kačmarek je odstopil
Iz preganjanja Cerkve na Poljskem je poleg kardinala Višinskega najbolj znan škof Kačmarek, ki je bil pod prejšnjim režimom obsojen na veliko število let ječe, pozneje pa pod Gomulko pomiloščen sku-
Praznovanje velikega tedna
Na cvetno ali oljčno nedeljo gre navadno veliko ljudi k maši. Nekaterim se maša cvetne nedelje zdi daljša kot ponavadi, ker ne vedo, da se pri maši bere ali poje pasijon, to je opis Jezusovega trpljenja, kakor ga je zabeležil sveti Matej. Pred to mašo se izvrši blagoslovitev oljk in razvije procesija, ki spominja na slovesni Jezusov vhod v Jeruzalem nekaj dni pred njegovo smrtjo. Pri tej procesiji zapojejo tudi kako pesem v čast Kristusu Kralju, ker mora biti procesija na oljčno nedeljo slovesno priznanje Kristusa kot Kralja.
Iz cerkve prinesejo ta dan verniki olj-kovo vejico in jo postavijo v hiši na častno mesto, kjer naj bi bila oznanjevalka božjega blagoslova, kakor je lepo povedal Simon Gregorčič: »O, naj te oljke, kjer bi bile, bi blagoslov in mir delile!«
S tem voščilom začenja Cerkev veliki teden ali sveti teden, kakor se sedaj imenuje. Končala ga bo z veselim oznanilom: »Veselite se! Kristus je vstal!«
Ta teden je v liturgiji ali v bogoslužju Cerkve nedvomno najzanimivejši in po svojih obredih najbogatejši čas v cerkve-
nem letu. Cerkev nas s svojimi obredi spominja na Kristusovo odrešilno smrt iti na njegovo zmagoslavno vstajenje. Hoče, da bi svete obrede poznali, se jih udeležili in čim lepše tudi doživeli. Z njimi nam kliče, naj tudi mi grehu umrjemo in vstanemo v milosti. Zato ni bogoslužje samo češčenje božje, temveč tudi učilnica krščanskega življenja in verske vzgoje. Saj Cerkev ne uči samo s prižnice, ampak tudi izpred oltarja s svetimi obredi.
Potrebno je torej, da se na spominske dneve velikega tedna pripravimo in naredimo sklep, da bomo storili, kar je v naši moči, da bodo ti dnevi nam in drugim v duhovno korist. K svetim obredom v cerkev in k priljubljenim pobožnostim ne bo težko iti, ker so vsi v večernih lirah, po končanih družinskih opravkih. Prav zaradi tega so jih pred nekaj leti nekoliko spremenili in obnovljeni sveti teden je vernikom prinesel zares mnogo koristi in veselja, seveda tam, kjer so vernike poučili o pomenu sv. obredov in kjer so verniki tem obredom tudi sledili, po možnosti s potrebno knjižico v roki.
M0NAK0V0 - PRESTOLNICA BAVARSKE
Vedno bolj se usmerjajo misli katoličanov v Monakovo — Miinchen, kjer se bo vršil XXXVIII. svetovni evharistični kongres in kamor je namenjeno letos tudi naše primorsko romanje.
Monakovo, prestolnica Bavarske, ni staro mesto kot je n. pr. Rim, Atene itd. Prvič se omenja komaj 1. 1158 -v nekem sodnijskem aktu, ko je nastal spor med bavarskim vojvodo Henrikom in brižin-skim škofom Otonom. Takrat je bilo Monakovo le majhen samostan, zato je še danes v grbu mesta tudi menih. (Tudi ime Miinchen prihaja od Monch = menih). Nato je ob tem samostanu zaradi mostu čez reko Isar bila postavljena mitnica za pobiranje mostnine, pozneje tržišče in trdnjava, dokler ni mestece postalo sedež knezov in kmalu prestolnica vse Bavarske. V sredini mesta so sezidali cerkev sv. Petra, ki je postala veliko versko središče za vso deželo.
Razni redovi so se naselili v mestu, kjer so zgradili svoje samostane. Za časa bivanja papežev v Franciji (1304-1372) je Monakovo postalo središče raznih krivovercev, ki so se tam shajali. Leta 1501 je po državljanski vojni med severno in južno Bavarsko postalo prestolnica obeh dežel. Za časa Lutra pa je Monakovo bila trdnjava proti krivovercem in središče obrambe katoliške vere na Nemškem, zlasti ker so se tam naselili jezuitje, ki imajo veliko zaslugo, da je Bavarska
ostala katoliška. Monakovo je bilo v tistih časih najbolj katoliško mesto onstran Alp ter se je odlikovalo po izredni pobožnosti do presv. Evharistije in do Matere božje.
Viharji zadnjih stoletij so tudi v tem mestu pustili svoje odtise, med temi je bil najmočnejši Hitlerjev nacizem. Danes ima mesto milijon prebivalcev ter tudi vse svetle in temne strani velemesta.
Monakovo je med prvimi kulturnimi središči sedanje Nemčije. Ima svoje vseučilišče, slikarsko akademijo, glasbene šole, mnogo bogatih muzejev, med katerimi je svetovnoznani prirodopisni muzej. V Monakovem je križišče mednarodnih železniških prog Pariz-Dunaj in Berlin-Rim; Beograd-Ljubljana-Jesenice-Monakovo.
V cerkvenem oziru je sedež nadškofije, ki jo sedaj vodi kardinal Wendel, med nacizmom ji je pa načeloval junaški kardinal Faulhaber. V mestu je mnogo cerkva, ki so priče globoke vere Bavarcev v njih poltisočletnih bojih za ohranitev katoliške vere.
V to mesto pojdemo tudi Goričani in Tržačani za sklep evharističnega kongresa, potem ko bomo opravili romarske pobožnosti v čast M. B. v Altotingu. Upamo, da se bomo tam srečali tudi z rojaki raztresenimi po širnem svetu. Skupaj z njimi hočemo pokazati, da je tudi našemu narodu, — v družini drugih narodov sveta — središče vsega življenja presv. Evharistije.
Iz oporoke kard. Stepinca
paj s kard. Višinskim. Vendar je odločni škof iz. Kielca bil še vedno trn v peti komunistični partiji, ki ga je zadnje čase zopet srdito napadala. Ker se je zdelo, da bi njegov odstop utegnil prinesti omi-ljenje spora med Cerkvijo in državo, je 65-letni škof Kačmarek odstopil in se umaknil v neki samostan.
Jugoslovanski škof obsojen
V Skoplju je bil obsojen na 18 mesecev zapora tamkajšnji katoliški škof msgr. Smiljan Cekada. Skupaj z njim sta bila sojena še dva duhovnika, Ivan Pavlinac iz Sarajeva in Rudolf Pukljak iz Zagreba. Vsi trije so bili obdolženi, da so protipo-stavno trgovali s tujo valuto. Škofa so na predlog javnega tožilca obsodili le na pogojno kazen, oba duhovnika pa sta prejela eden dve leti, drugi 18 mesecev kazna. Poleg tega je sodišče zaplenilo denar, škofu Cekadi tri milijone din, Pukljaku pa pet milijonov. Škof je na sodišču pojasnil, da je denar dobil, da bi zgradil novo stolno cerkev v Skoplju, »kajti skop-Ijanska škofija je najrevnejša na celem svetu,« je dejal.
Poleg Škofa in obeh duhovnikov sta bila sojena še dva laika, češ da sta pri tihotapljenju tuje valute pomagala.
Novi Agadir bo pomagala graditi tudi jugoslovanska mladina
Mladina Jugoslavije je pripravljena sodelovati pri gradnji novega Agadirja. To vest je sporočil Centralni komite ljudske mladine Jugoslavije mladini Maroka in mladini Istiklala.
»Ne zapuščam nobenega premoženja. Kar sem prejel kot zagrebški nadškof in nisem porabil za lastne potrebe, sem po predpisih cčrkvenega prava daroval revežem in za dobrodelne ustanove.
Se enkrat izjavljam, da nimam nobenega privatnega imetja. Kar bi našli pri meni, je last zagrebške nadškofije in naj se po moji smrti izroči nadškofijskemu uradu.
Čutim se dolžnega, da še enkrat prosim odpuščanja vse, ki sem jih užalil ali sem jim povzročil kako trpljenje. Sam odpuščam vsem, kakor nas je učil naš Gospod Jezus Kristus.
Dobremu Bogu sem neizmerno hvaležen za dar vere, v kateri nisem nikdar omahoval — kakor tudi za neštevilnc diuge milosti, ki jih je bilo polno v mojem življenju. Hvala Materi božji za njeno več kot materinsko varstvo v vsem mojem Življenju. Hvala svetnikom in svetnicam ter božjim angelom, ki so me varovali in mi pomagali v življenju.
Svetemu očetu, Kristusovemu namestniku, sem skušal biti vedno zvest do smrti. Toda če sem kdaj v svoji težki službi in zaradi človeške slabosti zakrivil kakšno pomanjkljivost, naj mi oprosti.
Hrvaškemu ljudstvu, med katerim sem bil rojen, sem skušal biti vedno koristen, kolikor sem mogel. Sedaj, pred smrtjo, ko človek gleda na vse stvari drugače kakor navadno, priporočam še enkrat, naj ostane trdno v sveti katoliški veri in zvesto Stolu svetega Petra.
Moje škofovsko geslo je bilo: V te, Gospod zaupam! In sedaj zaupam v neizmerno usmiljenje božje, da bom okušal
drugi del mojega škofovskega gesla: Ne bom osramočen na veke.«
Oporoka je bila napisana 9. oktobra preteklega teta.
Usoda lepotnih kraljic
Prevelika slava'je za mlade ljudi skoraj vedno usodna. Otipljiv dokaz imamo pri lepotnih kraljicah. Nedavno je končala v zaporu v Angliji mišs Evrope za leto 1958. Zasačili so jo pri tatvini.
Sonia Hamilton, miss Anglije leta 1957; June Gilbert, miss Škotske istega leta; Vera Marks, miss Nemčije; Bettv Biurstrom, miss Švedske; parižarika Scarlett, miss sveta; Dawn Hope Noell, miss New Yor-ka; Rita Critesen, miss Romunije; Annies Sourret, miss Francije; so ostale le številke, ki so nekdaj nastopile pri komediji, ki pa se je zanje spremenila v tragedijo. Nekatere so napravile samomor, druge so končale v skrajni revščini, tretje so zašle v skrajno nemoralno življenje. Ob uspehu na lepotnih tekmah so zgubile glavo. Mislile so, da bo vedno tako, da bodo zagrnjene s cvetjem, dragocenimi oblekami in darovi. Ko je prišlo streznjenje, niso mogle preboleti, da so potisnjene v vsakdanjost. In ker v njihovih srcih največkrat ni bilo vere, ki bi jim pomagala preboleti razočaranje, je sledil popoln polom.
Gorje materam, ki spravljajo svoje hčere v nesrečo, ko jih vodijo na lepotne tekme...
(Tako knjižico je pripravil dr. M. Turnšek.) še več koristi in še več veselja pa mora prinesti letošnji sveti teden. Zato bomo v neki številki prinesli članek z razlago o pomenu raznih obredov velikega tedna.
PREJEM VELIKONOČNIH SV. ZAKRAMENTOV
Predvsem je potrebno, da izpolnimo svojo velikonočno dolžnost, ki zahteva, da gremo k sv. spovedi in prejmemo sveto obhajilo. Nekateri so to že storili. Drugi še čakajo, ker je čas do 12. junija. Toda kako more kristjan pravilno praznovati veliko noč, če ne vstane iz greha, ne prizna svoje krivde, ne prosi odpuščanja in se ne okrepča s Kruhom življenja pri svetem obhajilu? Kako boš mogel drugim želeti vesele praznike, če je pa v tvoji duši smrt, ki jo je prinesel greh? Postrgajmo torej stari kvas, kakor nam pravi sveti Pavel, in ne obhajajmo praznika s kvasom hudobije in malopridnosti, ampak z opresniki čistosti in resnice.
Priložnosti za to ne bo manjkalo, zlasti ne v velikem tednu in na veliki četrtek, ki je spominski dan postavitve zakramenta svetega Rešnjega Telesa. Sedaj je to možno celo na veliki petek in na veliko soboto ponoči ali, kjer je mogoče, zvečer pri maši. Kakšni so predpisi glede posta, ki se ga je treba držati pred obhajilom, tudi dobro veste. Nekaterim še vedno ne gre v glavo, da je možno prejeti sveto obhajilo popoldne ali zvečer, da se pred obhajilom tri ure prej more jesti in eno uro prej kaj piti. Alkoholne pijače so seveda izvzete. Nekateri se hočejo držati starih predpisov in s tem onemogočijo sebi in celo svojim otrokom prejem svetega obhajila. In zakaj? Zakaj se pa ne držite drugih starih navad? Da bi hodili v cerkev, verovali v Boga, se svojih grehov izpovedali, živeli krščansko življenje kakor vaši predniki, se poročali v cerkvi, krščansko vzgajali otroke in tako dalje?
Ne pozabite na bolnike! Tudi ti in predvsem ti potrebujejo svetega obhajila. Dandanes preveč ljudi umrje brez svetih zakramentov, in to po krivdi domačih. Ali res niso vredni starši, starejši ljudje in bolniki, da jim izkažete to delo usmiljenja in ljubezni? Izgovarjate se, da ne morejo v cerkev. Pokličite duhovnika na dom. A tudi tu je izgovor: bolnik se bo ustrašil, saj ne bo umrl, kaj bodo rekli drugi itd. Ali je res sveto obhajilo za mrtve? Ali ne potrebujejo Kruha in pomoči prav bolni? Ali smo mi duhovniki oznanjevalci smrti in ne življenja? Duhovnika boli, ko vse to sliši. Ce se res bojite javnega mnenja, opozorite duhovnika, in ta bo že vedel, kako treba narediti, da ne bo nihče opazil. Bolnik ali stari človek, ki ne more v cerkev, bosta prejela velikonočno tolažbo in zagotovilo večnega življenja. Če že sami nočete v cerkev in so vam božje stvari neljube, ne zapirajte vrata Kristusu Odrešeniku, ki hoče k vašim dragim, ki so prav v Kristusu našli potrebno moč za vaše življenje in vašo rast. Kako so potem veseli taki ljudje!
Pred nekaj leti sem po veliki noči blagoslavljal hiše v neki župniji. Stopil sem v stanovanje in takoj opazil, da me niso sprejeli z veseljem. Kljub temu so pustili, da stanovanje blagoslovim. Ko sem šel iz sobe v sobo, sem opazil na postelji staro ženico. Ustavil sem se, jo pozdravil in jo vprašal, če je opravila velikonočno dolžnost. Odgovorila je, da ne; da bi rada, a da ji domači tega ne dovolijo. V cerkev pa ne more. Predno sem šel iz stanovanja, sem domačim rekel, da se drugi dan vrnem in prinesem materi obhajilo. Niso bili zadovoljni, a niso ugovarjali. Drugi dan zjutraj sem se vrnit. Najsvetejše sem moral položiti kar na mizo, brez prta, brez cvetlic in brez sveč. Ali je mati res vse to zaslužila? Ne pozabite na bolnike, ki so po bolnišnicah!
Se eno pripombo bi rad dostavil. Nekateri se izgovarjajo, da ne morejo v cerkev, zlasti ne na veliko soboto ponoči ah zvečer, ke rimajo preveč dela s pripravo na praznike. In sveti obredi niso priprava na praznike? Če ima človek dobro voljo in se pusti voditi od razumnosti, bo vse tako uredil, da bo našet čas za nedeljsko mašo, za kratko vsakdanjo molitev, z« spoved, za obisk cerkve v svetem tedna in še za vse drugo. Včasih nam manjka pogum, vera, veselje in volja, In se izg& var jamo, da nimamo časa. Že star rc pravi: Kdor ima res dosti deta, ta najde vedno še kaj časa, da še kaj drugega rta redi. Cas pa vedno primanjkuje ilstetrtU> ki nima dobre volje in ne namena, da
......... t	u/lf/l/ltl
Česa ge. Gronchijevi ob obisku v Trstu ne bodo povedali...
V soboto 26. in v nedeljo 27. marca bo na uradnem obisku v Trstu gospa Carla Gronchijeva, soproga državnega poglavarja Italije. Prišla bo kot predsednica italijanskega odbora za obhajanje mednarodnega begunskega leta.
Iz uradnega sporeda za njeno bivanje v Trstu je razvidno, da bodo zastopniki °Wasti njeno pozornost obračali skoraj izključno na Istrane, ki so se naselili na našem področju, in na tisto, kar je bilo storjenega zanje. Najbrž pa visoke gospe nihče ne bo opozoril na dejstvo, da so pri nas še drugi begunci, še manj pa na rav-nanje, ki so ga deležni od krajevnih oblasti. zlasti od tržaške policije. Toda po določilih mednarodnih dogovorov so resnični politični begunci prav ti, ker nimajo nobenega državljanstva in ker niso vključeni v redno življenje dežele, ki jim je čala zavetje, kakor je to s tistimi, ki so Prišli iz Istre.
V smislu sporazuma, ki so ga Italija in druge države podpisale 28. julija 1951 in ki ga je naša republika uveljavila z zakonom dne 24. julija 1954, veljajo za be-?nnce pod varstvom Visokega komisarja Združenih narodov vsi, ki jih je kot take Priznala organizacija IRO, ki imajo stalno bivališče v Italiji nad tri leta dolgo, ki žive izven taborišč in ki ne dobivajo Pomoči od mednarodne podporne organi-Zj»cije USEP ali italijanske AAI.
Po omenjenem sporazumu se je Italija 'odi obvezala, da bo tistim političnim beguncem, ki ne emigrirajo v druge dežele, omogočila sistemizacijo v državi in jim dala tudi državljanstvo. V smislu zadnje okrožnice Urada visokega komisarja za begunce v Italiji imajo vsi ti pravico:
Komunistični režim zopet prodal Koroško...?
V	veliki napetosti smo koncem preteklega tedna čakali poročila radijskih Postaj iz Jugoslavije in Avstrije o poteku in na zaključku pogajanj avstrijskega zunanjega ministra dr. Bruno treiskega v Beogradu, česar smo se bali, to se je zgodilo. Ltlovško radio-poročilo je kratko spodilo, da je Jugoslavija priznala, da ^ nerešeno koroško vprašanje »notra-*ia zadeva Avstrije«, katero naj ona tehta reši, upoštevajoč želje tamošnje »lovenske manjšine.
Naslednjega dne so prinesli avstrij-*ki dnevniki isto poročilo s širšimi komentarji. Dnevnik ljudske stranke "Polkszeitung« piše v sobotni izdaji d°besedno: »Jugoslavija je v razgovorih Pripoznala, da je ureditev želj (ne pramenih zahtev! - pr. pis.) slovenske Manjšine v Avstriji povsem notranja tedeva Avslrije. Ne obstoji namreč Ptav nobena mednarodna podlaga za dvostranske razgovore o tem predmete.« Socialistični dnevnik »Dle neue pa prinaša nadalje še drugo potezno vest, da je jugoslovanska komu-testična vlada priznala, da med juž-tetrt Tirolom in Koroško ni nikake teliuerjave, ker da so v Tirolu Nemci *te*eljeni kompaktno, dočim bivajo Slonel na Koroškem le v manjših gru-'teb ali naseljih, pomešani z nemškimi Oselji.
^Lot smo zvedeli, je to mešetarsko držanje komunistov v Beogradu sil-^ Zadelo in globoko razočaralo koro-Slovence. Saj so verjeli neštetim . ^Hovilom jugoslovanske propagande , Pisanju titovskega glasila na Koroma »Slovenskemu vestniku«. S prikujem, da je pereče koroško vpra-tehje ie je notranja avstrijska zadeva, ** Je Beograd sam zapravil pravico, da Se Še mogel kdaj potegniti za pra-V'ee slovenske manjšine na Koroškem j*ted Dunajem ali pa pred kakim viš-*•> mednarodnim forumom. Prav po-*ete>o pa je s tem priznanjem popol-tehha prepustil koroške Slovence av-‘tr|]sklm šovinistom, ki so Že dovolj Jteno pokazali, da ne bodo prej miro-^ ' dokler ne bodo popolnoma iztre-1 slovensko besedo na Koroškem, so poročila avstrijskega radia in dopisov točna — dosedanja jugoslo-. bska poročila so namreč zelo nejasna d avstrijskih trditev ne zanikajo — eir> obtožujemo Jugoslovansko ko-
*!te»lstlčno vlado, da je ponovno pro-svojo manjšino, katero bi morala
dala
naravnem pravu in kot sopodpisnica lo r°Vn*b pogodb braniti. Obtožujemo ^temovnega zločina nad lastnim ria-0,h in pozivamo svetovne ustanove, hib**0 |,ostavljene v zaščito brczprav-U ’ tJa one prevzamejo zaščito od ma-ne države zavrženo slovensko ljud-° ha Koroškem!
1. do dovoljenja za bivanje za neomejen čas;
2. do dovoljenja za delo in do delavske knjižice;
3. do vseh potrebnih dovoljenj za opravljanje obrtniške in trgovske dejavnosti za preživljanje;
4. do vpisa v anagraf in do socialnega zavarovanja.
KRIZI Z DRŽAVLJANSTVOM
Ena prvih pravic, ki jo imajo begunci, izpolnjujoči te pogoje, je dalje pravica do mednarodnega potnega lista. Prosto gibanje je odlika, s katero se svobodni svet vedno postavlja pred komunističnim in totalitarnim. Poleg tega je prenekajeremu beguncu v Trstu nujno potreben za opravljanje dejavnosti, s katero preživlja sebe in družino.
Kako vse te mednarodne obveznosti izpolnjujejo oblasti v Trstu, zlasti tržaška policija, posebno kadar gre za begunce, ki so prišli iz Slovenije, marsikateri kot posredna žrtev medvojne italijanske zasedbe?
Oblasti v Trstu večino teh beguncev v vseh dokumentih svojevoljno in navzlic vsem protestom vpisujejo kot redne jugoslovanske državljane, dasi jim je bilo državljanstvo vzeto z jugoslovanskim zakonom iz oktobra 1946 in dasi sami o tem ne marajo nič slišati. To samovoljno ravnanje jim otežuje pravni položaj, tukaj, kakor pri prizadevanjih za emigracijo. V vseh drugih državah, ki so podpisale o-menjene dogovore, imajo take begunce samo po sebi za apolide.
Dovoljenja za bivanje na neomejen čas ne dobe v Trstu niti begunci, ki žive tukaj po deset ali tudi petnajst let, ki imajo stalno rezidenco in vse drugo.
ODREKAJO PRAVICO DO DELAVSKE KNJIŽICE
O delavski knjižici in s tem o pravici do dela ter socialnega in drugega zavarovanja ni govora. Kadar gre za begunce-uslužbence državnih in poldržavnih ustanov, dobe po dolgih težavah delavsko knjižico za samo dotično zaposlitev, hrani jo pa Urad za delo, ki jo po koncu tiste zaposlitve obdrži. Kako se to sklada s prej navedenim določilom štev. 3 omenjene o-krožnice, ne vemo. Isto velja glede dovoljenj za opravljanje obrtne ali trgovske dejavnosti.
Italijanskega državljanstva ni v Trstu vsa leta dobil noben slovenski begunec, čeprav je med njimi vrsta takih, ki so bodisi s službovanjem v šoli, na' radiu ali drugače napravili ogromno za seznanjanje Slovencev z italijansko kulturo, italijanskim ljudstvom in dosežki. Med njimi so ljudje, ki so prevedli na desetine italijanskih knjižnih in dramskih del v slovenščino ter napisali nešteto prikazov o italijanski kulturi in njenih očitovanjih doma in v svetu. Ti bi nedvomno spadali med tiste, o katerih pravi zakon, da lahko dobe državljanstvo, če so se izkazali zaslužne za Italijo. Vprašajte katerega izmed njih, kolikokrat mu je bila prošnja za državljanstvo zavrnjena brez sleherne utemeljitve!
KRIŽEV POT S POTNIMI LISTI
Posebno poglavje v ravnanju tržaške policije so begunski potni listi, če gre človek, ki ima po vseh mednarodnih, slovesno potrjenih in podpisanih določilih pravico do tega potnega lista, s prošnjo na urad za tujce, mu maresciallo Marradi najprej pove, da ni begunec, ker ima v Trstu stalno bivališče. Če vztraja, ga ta uradnik pošilja na jugoslovanski konzulat, ko ve, da prizadeti ni registriran kot državljan pri njem in da s konzulatom ne mara imeti nobenega posla, če vztraja
dalje, zahteva maresciallo Marradi, naj mu prinese potrdilo o izbrisu iz jugoslovanskega državljanstva, dasi mu je znano, kako je tako potrdilo nemogoče dobiti celo potem, ko je kdo dosegel tuje državljanstvo. Nazadnje zahteva ta uslužbenec izkazilo o apolidstvu, ki ga je mogoče dobiti le po dolgem in dragem postopku na sodišču, katerega si more malokdo privoščiti.
Če se človeku po neskončnih trkanjih na višja vrata ali po zvezah le posreči priti do potnega lista, se mu nazadnje utegne zgoditi, da ga bo dobil za eno samo državo, da bo povratni vizum — nesmisel, ki ga pozna samo še Italija — veljal samo za enkrat in samo za čez določen mejni prehod. Znani so primeri, ko je to zavlačevanje beguncu onemogočilo ugodno službo in sistemizacijo v drugi državi, ali pa mu povzročilo znatno poslovno škodo. Vsi ti razlogi pri maresciallu Marradiju ne štejejo. Zdaj ne vemo, ali mož ravna tako po lastni volji, ali gre za sistem, narekovan od zgoraj.
Kdor nazadnje dobi potni list, bo ugotovil dalje, da ga stane dvakrat toliko kakor državljana (blizu 4300 lir na leto, brez knjižice), kar mu utegne dati možnost tudi za samo štiri potovanja. Stroški za tuje vizume pri tem seveda niso všteti.
Marsikdo od tistih, ki morajo delati ta križev pot in jih je zaradi tega ravjianja kot ljudi sram, ima občutek, da so posebne »prijaznosti« deležni prav oni slovenski begunci, ki so znani po svojem katoliškem in protikomunističnem prepričanju in ki v tem smislu tudi javno delujejo, misleč da s tem koristijo skupnemu boju proti komunističnemu totalitarizmu
Ob vsem tem — in vse trditve lahko potrdimo z dokazi — se je treba vprašati: ali je tako ravnanje mogoče označiti kot skrbstvo in pomoč za begunce, bodisi v smislu mednarodnih določil, bodisi po zapovedih navadne človečnosti? Ali je res mogoče in dovoljeno ta določila in načela v dejanju uveljavljati, kakor se komu zljubi?
Ob obisku naj višje dame v državi, ki je predsednica tako važne človečanske u-stanove, kakor je odbor za mednarodno begunsko leto, se nam je zdelo umestno opozoriti, na ta. dejstva, čeprav skoraj ne verjamemo, da jih bodo tisti, ki so to dolžni, povedali na pravem in pristojnem mestu. Če bo treba, se bomo k razpravi o tej malo vzpodbudni zadevi še povrnili, če zaradi drugega ne, da bi se zganil vsaj zastopnik Visokega komisarja za begunce v Trstu.
Do leta 1948 je imela Jugoslavija mesto prvega sovjetskega satelita, po letu 1948 se Titova vlada ni ozirata več k »veliki materi Sovjetski zvezi«, pač pa je govorila le o »nevarnih sovjetskih hegemonističnih tendencah«. Po letu 1955 je Tito pozabil na »trideset divizij«, ki jih je že ponujal Zahodu, ter junija 1956 izjavil, da bo »Jugoslavija tako v vojni kot v miru stala ramo ob rami s Sovjetsko zvezo.« Leta 1958 pa smo doživeli zopet napad na »jugoslovanski revizionizem«, ki ga tudi letošnji obisk Svetozarja Vukmanm>iča v Moskvi ni mogel omiliti.
CORRIERE DELLA SERA: slovenščina uradni jezik do Treviza
Ko se ugledni milanski dnevnik v nekaj zadnjih številkah bavi z vprašanjem ustanovitve posebne avtonomne dežele Furla-nija-Julijska Benečija, piše z majhno zaskrbljenostjo o tem jezikovno mešanem področju. Če je za Trst in Gorico dvojezičnost razumljiva, se kaj takega ne more trditi o videmski pokrajini (Ben. Slovenija, op. ur.). To potrjujejo nekatere vidne videmske osebnosti. Poleg tega smatra, da se bo v deželni skupščini govorilo tudi slovensko. Ker bo dežela obsegala tudi pordenonsko provinco, bo slovenščina kot uradni jezik dežele segala vse do province Treviso, torej po celi Benečiji.
Tržaški dopisnik tega lista pa piše s tem v zvezi, da so si v Trstu za ustano-vitem dežele edini predvsem Slovenci vseh strank.
TISKOVNI PREGLED
NAŠA REČ: Štiri Titove zunanje politike v petnajstih letih
Glasilo srbskih demokratov v Veliki Britaniji, »Naša Reč«, prinaša vseskozi zanimiv članek, v katerem podaja dejanski pregled Titove zunanje politike v petnajstih letih obstoja FLRJ. Tu ga bomo kratko povzeli.
Že Sovjetska Rusija je v svoji zunanji politiki zvest posnemalec carskega režima: od Petra Velikega preko Nikolaja I. do Nikite Hruščeva se skušajo Rusi približati toplim morjem, čeravno imajo danes sicer največje uspehe v raziskovanju kozmičnega prostora. Združene države Amerike so sicer menjale v teku dveh stoletij svojo politiko do drugih celin. Nikdar, pa se še ni zgodilo, da bi ena in ista skupina ljudi na čelu države, z isto ideologijo, ki je stalno na vladi, vodila v samih petnajstih letih kar štiri zunanje politike! To je Titov primer!
ŽENSKI KOTIČEK
Ženska enakopravnost
Ženski svet je sedaj podoben tistim novim državam, ki so vstale po vojni. Naša svoboda je še tako nova, da je ne znamo prav uporabljati. Silijo nas, naj bi v svetu zavzele prostor, ki nam pritiče, a obenem naj bi ne zapustile domačega ognjišča. Hvalijo nas zaradi naše moralne moči, a v isti sapi nas objokujejo, ker te moči nimamo. Če smo matere številnih otrok, nas obtožujejo, da preobljudujemo svet; če pa otrok nimamo, nas obsojajo, da smo pozabile na naš glavni namen.
Razmere nas silijo v zaposlitve izven doma, a čestokrat moramo poslušati opomine in grajo, češ da smo me krive, če moški zaradi nas manj delajo. Zato ni čuda, če ženske večkrat zavidamo naše babice in prababice, ki sicer niso imele nobenih modernih hišnih strojev in ne volilne pravice, vedele pa so, kakšno je njihovo mesto v svetu. Vedele so, da so ženske, in to je bil zanje častni naslov.
Danes pa nosimo na svojih ramenih težko breme enakopravnosti. Ta pa je za nas le prazna in lažna beseda. Me smo enake moškim le v odgovornosti. Nismo ne vzvišenejše ne manjvredne od njih; smo z eno besedo ženske.
Morda je bila že naša prva vzgoja zgrešena. Od otroškega vrtca pa do univerze ima dekle isto vzgojo kot njeni bratje. V tem je enakopravnost. Če pa se dekle, diplomirana doktorica, hoče preriti naprej do odgovornih mest v medicini, v vodstvu velikih industrijskih podjetij in podobno, ji bodo ponudili morda mesto tajnice, na stežaj pa bodo odprli vrata moškim z isto izobrazbo, kot jo ima ona. Res je, da marsikatera ženska doseže v svetu zavidljive uspehe, a največkrat mora to svojo emancipacijo plačati s Ceno svoje ženskosti, ki jo navadno izgubi.
Vendar ostane še vedno najpogostejša pot ženske zakon in družina. Večina deklet se poroči mladih. Lahkomiselno sklenejo zakonsko zvezo, na katero niso prav nič pripravljene. Nihče ni tem dekletom dal za doto dragocenega spoznanja, da je zakon visoka šola potrpežljivosti, odpu-
ščanja, brezmejne velikodušnosti in skoro nadčloveške moči in volje, da bo svoje zahteve in tudi pravice žrtvovala za dobrobit družine. Najsrečnejšim ženskam je ta čut že prirojen, zopet druge si ga nikdar ne pridobijo. V zakonu se pokažejo prva nesoglasja, žena zavzame stališče žrtve in zakon doživi brodolom.
Družinska sreča je v glavnem odvisna od ženske. Zakonska zveza ne temelji na enakopravnosti, kakor je navadno mišljeno. Že star pregovor pravi, da žena podpira tri vogle v hiši, že po tem spoznamo, da o enakopravnosti ni govora. Kako naj popravimo zgrešeni pojem premnogih, da temelji zakon na enakopravnosti? Začnimo najprej v naši družini, pri naših de-ketih. Naučimo jih, da ni glavno to, da dosežejo enakopravnost, da se v življenju uveljavijo, ampak da je njihova čast in ponos v tem, da so ženske: ženske, ki so pripravljene na žrtve, na odpovedi, ki bodo sprejele otroke iz božjih rok kot največji dar, kot največjo nagrado za njihovo ženskost in ki bodo znale v tem duhu vzgojiti tudi svoje otroke. To je pravo in edino poslanstvo žene v družini.
Radio Trst A
Teden od 27. marca do 2. aprila 1960
Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj ... kronika 7 dni v Trstu. — 15.40 Zbor Bojan iz Dombcrga. —
17.00 NEPRIČAKOVANO, burka v treh dejanjih; igrajo člani Radijskega odra. — 18.35 Slovenski oktet. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve. — 21.25 Jugoslovanske ritmične popevke. — 22.10 Roussel: Godalni kvartet v D Duru, op. 45.
Ponedeljek: 14.30 Teden v svetu. — 18.00 Oddaja za najmlajše: VELIKAN SAMUH IN DEČEK DANE; igrajo člani RO. -
19.00 Sola in vzgoja: »Zakrknjenost med mladino«. — 20.30 Riccardo Zandonai: VITEZI IZ EKEBUJA, opera v štirih dej.
Torek: 18.00 Radijska univerza: Osnove sodobnega kmetijstva: »Gnojila«. — 18.10 Glazunov: Koncert št. 1 v f molu za klavir in orkester. — 19.00 Postno predavanje - Lojze Šuštar: »Cerkev na poti do večne liturgije v nebeškem svetišču«. —
21.00 Ilustrirano predavanje: TUJE JADRO NA OBZORJU. — 22.00 Umetnost in življenje. — 22.15 Jugoslovanski skladatelji: »Ivo Petrič«.
Sreda: 18.00 Bližnja in daljna smučišča: »Predalpsko smučišče«. — 18.25 Slovenski folklorni ansambli. — 19.00 Zdravstvena oddaja. -- 21.00 Avtor tromesečja: UBEŽNICA, drama v treh dej.; igrajo člani RO.
četrtek: 18.00 Radijska univerza: »Državni posli in diplomocija«. — 18.10 Koncert violinista Maria Siminija in pianista Ennija Silvestrija. — 18.35 Slovenske vokalne zasedbe. — 19.00 Sprehodi po tržaških muzejih: »Državni arhiv«. — 21.00 Obletnica tedna - Maks šah: »100-letnica plebiscitov v Toscani, Emiliji in Ducatih«.
Petek: 18.00 Radijska univerza: Kemija razkriva zlorabe živil. — 18.10 Beethoven:
4.	simfonija v B Duru, opus 60. — 19.00 Postno predavanje - Jože Prešeren: »Cerkev - podoba dobrote in močnega božjega varstva«. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika -Glavko Turk: »Načrt porurske podzemske železnice«. — 22.20 Koncert pianistke Gite Mallyjeve.
Sobota: 13.30 Dobrodošle! Plošče prvič v oddaji. — 15.00 Koncert operne glasbe.
—	16.00 Dante Alighieri: Božanska komedija - VICE - 20. spev. — 17.00 Avsenikov kvintet. — 18.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 19.00 Sestanek s poslušalkami. — 20.40 Moški zbor Fantje na vasi. — 21.00 DUHOVI IN PRIKAZNI, po povesti Aleksandra Dumasa; igrajo člani RO.
B. PISTIVŠEK, Munchen
I Id posl * zgodovini
Pustni čas s karnevalskimi pohodi in norčijami je za nami in stopili smo v obdobje posta, ki nas s svojo resnostjo poziva k treznosti in duhovni poglobitvi. V današnjih časih, ko je duhovna plitkost dosegla skoraj svojo kulminacijsko točko in se tudi v postnem času posebno v velemestih nadaljujejo nedostojne zabave, niso zabrisane le meje med pustno zabavo in resnostjo postnega časa, temveč je nadel tudi pustnim zabavam popolnoma drugačen značaj, kot ga je imel karneval spočetka.
če se namreč poglobimo v zgodovino pustnih in postnih običajev, bomo takoj z velikim začudenjem odkrili, da je v davnih dneh pust imel vse drugačen pomen kot danes, ko s svojimi izgredi in nedo-stojnostjo naravnost izziva krščansko mišljenje treznega človeka. Da bomo bolje razumeli smisel in pomen pustnih kot
postnih običajev, moramo poseči nazaj, v srednji vek, v takratne družbene razmere, ki so odločilno vplivale na postanek, oziroma vznik pustnih navad.
Pustni običaji
Življenje v srednjem veku je bilo zelo težko, monotono in duha ubijajoče, še posebno za široke ljudske množice. Nazadnjaški fevdalizem je razdelil, podobno kot danes komunizem, ljudi v razne razrede: nesvobodne, polsvobodnc, svobodne, male plemiče in mogočne državne velikaše. Med vsakim izmed teli razredov so obstojale granitne stanovske pregrade, ki so onemogočale vsakršen normalni občečloveški kontakt. Kot vsaka protmaravna pregrada, tudi te si ' ske razlike niso mogle vedno in povsod u inkovito preprečiti stikov med nesvobodnimi in svobodnimi, mod revnimi h, bogatimi.
Velike naravne nesreče, ki so pogostokrat pretresle degenerirano človeško družbo do samih temeljev, so dokazale, da je človeku n?;’epše takrat, kadar se more
in sme opreti na brata-sočloveka. Ta plemeniti nagib, ki ga je Bog položil v sleherno človeško srce, je bil v srednjem veku tako močan, da so iskali sodobniki vsaj za določeno dobo nekakšen modus vivendi, v okviru katerega je bila dana možnost pomeŠanja razredov brez kakršnihkoli neugodnih posledic.
Idejni predhodnik današnjih pustnih zabav je bil grof Adolf iz Marke v razsežni grofiji Kleve (2200 km2 v današnjem Porenju ali Westfaliji). Ta je z grofom de Meurs in 35 vitezi iz kievske grofije ustanovil 12.11.1381 tako zvano »Družbo norcev« (Geckengesellschaft), kateri je v svoji nemški doslednosti dal tudi obvezni pravilnik, ki so ga vsi člani tudi dosledno izpolnjevali. Ta pravilnik je bil tako natančen, da je poleg prvega obveznega sestanka (prva nedelja po sv. Mihaelu), določenega mesta, predpisoval Še razne funkcije in uniforme ter je grozil z občutno denarno kaznijo tistemu, ki je neopravičeno izostal od sestanka.
Simbol te kuriozne družbe je bila poleg
fantastičnih uniform košarica, ki je predstavljala Ijubezčn in edinost med člani družbe, brez ozira na razredno pripadnost. Cilj sestankov te družbe pa je bil, da pozabi »grof na svojo visokorod-nost in svobodnjak na svoj proletarski stan«.
Iz Nemčije se je ta običaj hitro razširil najprej v Franciji in že leta 1454 omenja burgundski vojvoda Filip Dobri v neki listini podobno družbo pod imenom »L’in-fanterie Dyonnoise« (Mati norcev v Dijo-nu). Ta družba je imela celo svojo zastavo z napisom »Stultorum infinitus est numerus« (Norcev je brez števila) ter se omenja v ostalem tudi v drugih južno-francoskih mestih pod imenom »La Mfere filie«, »La Mere folle« in »Mater siulto rum«. Ena izmed himn te družbe celo o-peva, kaj mora biti član družbe:
»Fou folatrant, Foti lunatique, Fou chi-merique, Fou fanatique, Fou jovial, Fou gracieux, Fou courtisan, Fou amoreux, Fou seu la terre, Fou sur Toride, Fou en Vair, Fou par tdiit le inonde, Fou čoiichč, Fou
450 Lloydovih uslužbencev pri sv. očetu
V	nedeljo 20. marca zjutraj je bilo navzočih v baziliki sv. Petra pri papeževi avdienci tudi 450 uslužbencev tržaškega Lloyda. Spremljal jih je v Rim tržaški škof Santin, ki je pred papeževim prihodom v baziliko maševal pri oltarju sv. Pija X. Omenil je pri evangeliju, kako so tržaški pomorščaki, ki so prepluli že vsa morja, prišli tudi v Rim, v pristan vseh pristanov, kjer so pred dva tisoč leti pristali prvi ribiči iz Galileje. Lloydjančani so imeli nato izredno čast, da so smeli zasesti najbližje prostore ob prestolu sv. očeta. Ko je sv. oče Janez XXIII. prispel v baziliko, so ga tisočglave množice navdušeno pozdravile.
V	svojem govoru je sv. oče s posebno dobrohotnostjo naslovil na tržaškega ško-' fa in uslužbence Lloyda tople besede pri-
V	MARIJINEM DOMU V ROJANU
bo v nedeljo 27. marca proslava
MATERINSKEGA DNE
Na sporedu so otroške igrice, prizori, deklamacije, petje in govor.
—	Med odmori bogat srečolov. — Vabljene vse mamice!
znanja in vzpodbude. »Tržaški Lloyd,« je dejal sv. oče, »ta starodavna mornariška ustanova, odpira vedno nova obzorja upanja' in bratstva. Njegove težke ladje režejo morja, združujejo med seboj kontinente in ljudstva ter prinašajo tako ekonomsko in trgovsko pomoč v blagoslov ljudstva. Vaša skupina, ki jo je sem privedel nam tako dragi častitljivi brat Anton Santin, nam odpira srce v novem upanju k vedno boljšemu sožitju med narodi.«
Potem ko je sv. oče podelil vsem priču-
jočim svoj očetovski blagoslov, je sledila poklonitev daril. Prvi so bili spet uslužbenci tržaškega Lloyda, ki so sv. očetu darovali zlato kolajno z Lloydojskim grbom ter v belo usnje vezano knjigo zgodovine tržaškega Lloyda.
Sklad zimske pomoči
V	tržaški občini so razne ustanove in zasebniki nabrali do 15. marca za zimsko pomoč 13,504.349 lir.
Novi oddelek v bolnišnici pri Sv. Ivanu
Ravnateljstvo javnih del vladnega generalnega komisariata je odobrilo vsoto 125 milijonov 940 tisoč lir za važna javna dela na Tržaškem. Delo največje važnosti je gradnja novega oddelka v psihiatrični bolnišnici pri Sv. Ivanu, in sicer za pljučno bolne v tej bolnici. Dela bodo stala 85 milijonov 600 tisoč lir. Med raznimi drugimi deli so odobrili tudi popravilo cerkve v Zgoniku in Samotorci za skupno vsoto
2,960.000	lir
Rojan
Otroci se skrbno pripravljajo na proslavo materinskega dne. Cim lepše bi radi počastili svoje mamice in se jim tako zahvalili za njihov trud in skrbi. Na proslavi bodo sodelovali otroci iz vseh razredov naše osnovne šole. Za petje pa bodo poskrbela dekleta.
*
Vojaško suknjo sta oblekla dva naša pevca, ki sta dolgo vrsto let sodelovala pri cerkvenem petju: Lojze Sanabor in Pino Poberaj. Prvi je odšel na jug Italije, drugi v Piemont. Obema želimo, da bi meseci vojaške službe čim prej minili.
Praznik sv. Hilarija v Gorici
Letošnji praznik sv. Hilarija in Tacijana je v našem goriškem mestu potekel kar se da slovesno. Vendar ne s kakim izrednim semnjem, kot nekdaj v starih časih, temveč v stolni cerkvi, kjer so zaključili jubilejno leto ustanovitve stolne župnije. Za to priložnost je nadškof Ambrosi daroval pontifikalno mašo, ob navzočnosti vseh glavnih oblasti mesta in dežele. Za slavnostnega govornika pa je bil povabljen tržaški škof msgr. Anton Santin. V cerkvi, natrpani z verniki, je msgr. Santin najprej na kratko povzel zgodovino stolne župnije, nato pa je razvil nauk o pomenu župnije za vernike in njih duhovno življenje. Škofova jasna in udarna beseda je navzočim odkrila življenjsko važnost župnije v cerkvenem organizmu in tudi nujno potrebo, da so verniki čim tesneje povezani s svojo župno cerkvijo.
Stolna župnija stopa sedaj v drugo po-iovico svojega tisočletja. Želimo ji, da bi učakala zopet slavne čase kot nekdaj.
Obvezno cepljenje otrok
Goriško županstvo opozarja starše na obvezno cepljenje otrok, ki se bo vršilo na sedežu občinskega higijenskega urada v ulici Mazzini 7 od 28. marca do 9. aprila od 9. do 10. ure. Obvezno cepljenje je predpisano za vse otroke rojene v drugi polovici leta 1958 in tudi za vse tiste otroke, ki so se rodili pred časom, a niso bili doslej še cepljeni. Ob vpisu otrok v
otroške vrtce in v šolo morajo starši predložiti šolskim oblastem tudi potrdilo o cepljenju. Poleg tega je predvidena tudi kazen za kršitelje tega odloka.
Zlata poroka v Štmavru
Na praznik sv. Jožefa sta v naši farni cerkvi obhajala zlato poroko Jožef in Nan-ca Valentinčič. To je bil izreden praznik za našo vas. Možje so slavljencema naredili pred hišo slavolok, moški zbor pa je pri sv. maši lepo pel pod vodstvom prof Devetaka. Zlatoporočencema želimo vsi še mnogo let srečnega življenja.
Novi delovni centri
V	goriški pokrajini je ministrstvo za delo odobrilo naslednja delovišča: v Gradiški ureditev cest in javnih vrtov za dobo 51 delovnih dni za 20 delavcev; v Tržiču gradnjo cest za dobo 51 delovnih dni za 50 delavcev; v Romansu ureditev ceste in kanalizacije za 76 delovnih dni za 10 delavcev; v Doberdobu pogozdovanje za dobo 51 dni za 10 delavcev.
V	načrtu so velika dela v goriški pokrajini
Goriška pokrajina ima letos v načrtu velika javna dela, za katera bo potrošila 661 milijonov lir. Največji strošek bo znašal podvoz v ulici Aquileia, in sicer 253 milijonov. Sedanji podvoz ne more več ustrezati potrebam naraščajočega prometa na cesti Gorica-Videm, zato bodo prir
bližno 100 metrov proč od sedanjega, v smeri proti Soči, zgradili nov podvoz pod železnico.
Nadalje bodo potrošili 180 milijonov lir za gradnjo šolskih poslopij, za kanalizacije 80 milijonov, od teh 38 milijonov za pokritje Korna pri otroškem igrišču.
Pevmska mladina v Gorici
Preteklo nedeljo smo zopet imeli priložnost videti in slišati SKPD iz Pevme na deskah Marijinega doma v Gorici. Pripravili so koncert z zelo pestro vsebino. Nastopil je oktet s 5 pesmimi, nato je prof. Devetak na klavir zaigral štiri komade iz priznanih svetovnih skladateljev. Sledil je nastop mladinskega zbora s štiri pesmimi, temu pa trije kosi za klavir in violino. Pri klavirju je sedaj zopet bil prof. Devetak, violino je pa igral pevmski rojak Rudi Komavli. Nastop je zaključil mešani zbor s tremi pesmimi.
Ni moj namen, da bi tukaj strokovno ocenjeval zbore, ki jih je vodil Franc Valentinčič, ter igranje prof. Devetaka in g. Komavlija. Nisem zato poklican. Povem le, da smo bili zadovoljni s prijetnim večerom, ki nam ga je mladina iz Pevme nudila. Vsi vemo, koliko truda stane priprava takega večera od strani mladih ljudi, ki so vsi zaposleni v raznih poklicih in jim je petje zabava ter veselje, kar je tako redko najti med današnjo mladino. Povem še to, da je večina mladine takšna, da niti k nastopom svojih vrstnikov ne pride, ker noče zamuditi športne tekme ali nastopa na televiziji ali filma. Zato tem bolj občudujemo one mlade ljudi, ki v nekaterih naših okoliških vaseh in tudi v mestu živijo še vedno za našo lepo pesem in jim noben trud ni pretežak. Naj se zavedajo, da nas naši sosedje Italijani za našo pesem zavidajo in nas zavidajo tudi za idealizem te naše mladine. O tem priča prisotnost raznih udeležencev iz vrst goriških Italijanov, ki so v nedeljo prišli prav zato, da zopet slišijo lepo pesem. Ob tem še ena pripomba.
V	Gorici je zbor, ki je med'ital. rojaki še edini ostal in ki predstavlja goriško mesto na razpih prireditvah. Toda kdo je, ki tam poje? Večina izmed nastopajočih pevcev so Slovenci po rodu in po jeziku. Gotovo je lepo, če se išče sodelovanje v okviru širših mestnih organizacij, toda ni lepo, če bi zaradi tega morala propasti naša društva in naši zbori. Najprej je treba podpirati vogle pri domači hiši, nato šele gre družina pomagat k sosedom. Ce se domača hiša zruši, bo sosedova morda gosposka palača družini le malo v pomoč in čast, oziroma nič. Vsled tega nas nedeljski nastop mladine iz Pevme opozarja na dvoje dejstev:
1. Še je nekaj mladine med nami, ki živi tudi za ideale umetnosti in se zanje tudi žrtvuje. To mladino je treba podpirati in skrbeti, da ne zaide na stranpota, kajti svet je danes poln zank in vsakovrstnih omam. Le trdno versko in moralno neoporečno življenje jo bo obdržalo pri njenem idealizmu. Vsako popuščanje v tem oziru bo v mladih ljudeh samo rušilo idealizem.
2. Kot priča omenjeni ital. zbor v Gorici, je nevarnost, da nam tujci z lepimi besedami in obljubami odtržejo dober del naše mladine zlasti v mestu. Kar se naše krvi ne bo zgubilo v raznih ital. šolah, se bo zgubila pozneje v raznih ital. društvih ter organizacijah. Narobe bo kakor z znanim pavom: oskubili bodo nas, da se bodo sami krasili z našim perjem.
Vsled tega je toliko bolj čudno, da se možje, ki pravijo, da jim je mar naša slovenska kultura, prav nič ne zmenijo, da bi svoje fante in dekleta pošiljali v naše slov. organizacije in zbore ter da bi tudi s svojo udeležbo pri raznih naših prireditvah izpričali, da čutijo s to mladino in da so z njo istih idealov.
(r + r)
*ssis, Fou debout, Fou fa, Fou la, Fou par tout.«
Prevedeni v prosto slovenščino povedo verzi naslednje dolžnosti:
»Nevaren norec, mesečen norec, norec fantast in norec fanatik, norec prijazen, norec vesel, norec ienskar in norec ljubezniv, norec na zemlji, norec na vodi, norec v zraku, norec na vsem svetu, norec ležeč, norec sedeč, norec stoječ, norec tu in tam, norec povsod.«
Ta dijonska družba norcev je posedala po vzorcu takratnih velikašev pravi dvor s kraljico norcev, paži, lakaji, zastavonošo, častniki, falkonirji in vitezi ter seveda tudi svojo vojsko norcev, odtod njeno ime »L’infanterie Dyonnoise«. Leta 1626 je celo princ Henrik Burbonski slovesno vstopil v to družbo; zaradi izgredov je bila družba 21.6.1630 ukinjena, toda za vlade kralja Ludvika XIV. ponovno ustanovljena.
Skoraj istočasno kot v Dijonu omenja ■v severni Franciji v Rouenu škofov tajnik
Pavel de Capranie družbo »Cornardorum« (nosilci rogov), ki se omenja tudi pod imenom »Caudinardi« (nosilci repov). Ta veseljaška družba, katere početki segajo celo v 13. stoletje, se je sestajala vsako leto 11. junija. Sestankom je načeloval tako zvani »Abbas Cornardorum«, t. j. opat nosilcev rogov. Vsak novi opat tega društva je bil po izvolitvi slovesno ustoličen v — cerkvi, in sicer s škofovsko mitro in s palijein. Po ustoličenju ga je družba, kakor tudi drugo ostalo občinstvo, spremljalo v slovesnem sprevodu po mestu. Ker si člani društva niso nikoli dovoljevali nedostojnih zabav, zato jim cerkvene o-blasti niso delale nikakih ovir.
Zanimivo je, da so si ti družbeniki v času svojih pohodov dovolili marsikatero upravičeno in sočno pripombo na račun vladajočih krogov, kar je seveda izzvalo jezo slednjih. Tako je n. pr. škof v Evreu-xu leta 1450 podobno družbo ukinil, ker je v pustnem času smešila njegovo po svetnjaštvo. Zaradi podobnih žgočih satir.
Del igralnika novih orgel v Doberdobu
Doberdob
V	tej številki KG priobčujemo delno fotografijo naših novih orgel, častitemu g. Kretiču gre največ priznanja za pobudo in prve glavne korake za začetek dela — pred štirimi leti. Orgle imajo dva manua-la, pedale, 11 registrov, prosto kombinacijo, približno 700 piščali itd. Fotografija prikazuje le gotovi del igralnika med postavljanjem orgel. Sedaj je že vse na mestu in ljudje z veseljem in ponosom poslušajo lepe glasove tega velikega »instrumenta«. Kot je znano, je orgle postavila priznana tvrdka »Waliček« iz Gorice. Vse stroške pa v glavnem krije država z vojno škodo (Genio Civile), deloma pa dober-dobska župnija. Blagoslovitev in uradna »otvoritev - kolavdacija« s koncertom cerkvenih pesmi bo v mesecu maju, za kar se že pridno pripravljajo domači zbor in drugi povabljeni zbori. Da vabimo že sedaj tudi vse prijatelje lepe cerkvene glasbe in petja, pa tudi vse čitatelje tega članka, to se seveda razume, saj takšnih svečanosti ni vsako leto! — Vsem pa, ki so in še bodo pripomogli do tega velikega dogodka, med temi posebno merodajnim o-
sebnostim goriške nadškofije in pri Geni® Civile, se že sedaj prav iskreno in javno zahvaljujemo.
ŽABNICE
V nedeljo 6. t. m. je po farni sv. maš1 naš g. župnik blagoslovil nov mašni plaši katerega je papež Janez XXIII. darova-Višarskemu svetišču ob priliki šeststolei nice božje poti.
V petek 11. marca smo slovesno začel z devetdnevnico v čast sv. Jožefu, h teri so ljudje kar zvesto hodili. Sv. Jožd je namreč drugi največji farni praznit Na praznik sam pa je bilo velikonočn* sv. obhajilo mož in fantov. Pri glavni ma$ je lepo in ubrano pel domači cerkven1 pevski zbor. Zadnje čase je v zboru VS* živo in zdi se, da se nameravajo pev£! povezati s SKPD iz Gorice.
Te dni imamo tudi na obisku našo n>! sijonsko zdravnico dr. Elo Ehrlich. Tud na Sv. Višarjah je bilo med prazniki vs[ živo, ker žična vzpenjača izvrstno delu/
V	soboto in nedeljo je bila gori sv. maša Sorazmerno je ob nedeljah na Sv. Višarja® okrog 400-600 ljudi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJ
UD!
Duhovniki v ječi
V Solkanu je v ječi č. g. Stanko Ipavic, župni upravitelj in dekan v Bovcu. Obsodili so ga na mesec dni zapora, ker ni hotel izročiti zaščitniku cerkvenih matičnih knjig zadnjih let. Od 1. 1924 so namreč pri nas na Primorskem občine vodile svoje matične knjige in Cerkev svoje. Ker ni hotel dati iz rok knjig, ki so cerkvena lastnina, je moral v ječo.
Zaprt je tudi č. g. Mirko Žakelj, župni upravitelj v Zavratcu v idrijski dekaniji. Obsojen je bil zaradi opozorila v cerkvi glede nedostojne mode.
Lepa je taka svoboda, kajne!
Smrt
Prejeli smo vest, da" je v Logu pod Mangartom umrla gospa Marija Valas, mati našega sotrudnika Katoliškega glasa in Pastirčka, gospoda Franca Valasa, šolnika v mestu Lecce v južni Italiji. Izrekamo ,mu najglobje sožalje.
Jugoslovanska ekspedicija na Himalajo
V tem tednu je začela svojo dolgo pot alpinistična ekspedicija na Himalajo. Odpotovala je z ladjo »Velebit« z Reke v Indijo. Ekspedicijo vodi alpinist Stane Keršt-nik, sestavljajo pa jo še Ciril Debeljak, Marjan Keršič, Aleš Kunaver, Ante Mahkota in zdravnik dr. Andrej Robič. Kot poročevalec pa je z njimi odpotoval tudi Zoran Jerin. Ekspedicija namerava doseči enega najvišjih vrhov.
DAROVI
Za Slov. Sirotišče: Gospa Rezida Gali*1 si, Sovodnje 2.000; g. Ferfolja, Goric1
1.000	lir.
Za Marljanišče: F. M., Barkovlje 1.000 $
Za Mladinski dom: N. N. iz Trsta ob p** liki godu preč. g. Joža Prešerna 1.000 1>(
Za Marijanišče: V spomin pok. Zorko daruje G. M. iz Rojana 2.000; 't Repentabor 1.000; N. N. Boljunec 2.1 dve dobrotnici iz Doline po 500 lir; N. ^ iz Trsta mesečno prispeva po 1.000 l>r delavec iz Doline 1.000; P. U. iz TrstJ 500 lir. - Več družin iz Boljunca darovi za Marijanišče 30 litrov vina, zbrala i spa Ana Žerjal.
Naj Vsemogočni vsem tisočero povrne■
Pozor!!! Potujete v Rim???
Prenočišče, hrana, ogled Rima itd. Vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na:
Hotel - Penzion BLED
ROMA - Via Statllla 19, tel.: 777-102
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak: Vinko A. LEVSTIK
 Pišite po prospekte in cene. '
(Izrezite in shranite)
-
ki so bičale razsipnost in nesposobnost vladajočih krogov, je leta 1552 francoski parlament prepovedal vse podobne družbe v slehernem francoskem mestu.
Kar se tiče imena karneval ter karnevalskih običajev, se zdi, da so ti mnogo starejših od že zgoraj omenjenih veseljaških družb. Začetke karnevala smemo iskati v »prazniku norcev«, ki so ga obhajali v adventu, »oslovskem prazniku«, praznovanem v času po razglašenju Gospodovem in v »prazniku rož« o binkoštih. Da sp vpadajo te ljudske veselice z velikimi prazniki krščanstva (Božič, Novo leto in Binkošti) ima globok simboličen pomen in ni zgolj prazna slučajnost, kajti z njimi je ljudstvo izrazilo svoj posmeh umirajočemu poganstvu. Rimski cesarji, ki so se smatrali za bogove in so se dali kot taki tudi častiti, so bili skozi 300 let največji sovražniki krščanstva. Javna zasmehovanja rimskih cesarjev kot lažibogov se pojavijo že za časa Konstantina Velikega (324-337).	(Se	nadaljuje)
OBVESTILA
VELIKONOČNI GOVORI za tržaške vernike bodo 5., 6. in 7. aprila (v torek, sredo in četrtek) ob 19. uri v kapucinski cerkvi na Montuzzi. Govoril bo preč. msgr. Natal Silvani.
Slov. Vincencijeva konferenca
ŠOLSKO SKRBNIŠTVO V TRSTU sporoča: »Vladni generalni komisariat za Tržaško ozemlje - Ravnateljstvo za javno šolstvo - je razpisalo natečaj za sestavo učbenikov za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom.« — Razpis je na ogled na šolskem skrbništvu, na šolskem nadzor-ništvu, didaktičnih ravnateljstvih' vseh srednjih šol in na Sindikatu slovenskih šolnikov.
KUHARICA DOBI TAKOJ SLUŽBO v slov. Hotol-Penzionu »BLED« - Via Statilia 19 -ROMA. — Ponudbe z referencami poslati na gornji naslov.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpa trgovski L 20, osmrtnice L 30, več davek na registrskem uradu.
Odgovami urednik: msgr. dr. Fr. Moč”1 Tiska tiskarna Budin v Gorici
Z A 11V A L A
vsem, ki so prisostvovali pri pogre
vsem, ki so molili, darovali cvetje, P01*1' gali v bolezni in ob smrti, posebno Ivanu Kretiču in cerkvenim pevcem vsem, ki so nam izrekli sožalje ob s111 našega dragega očeta
Ivana Marušiča
ki je lepo v Gospodu preminil dne 13. nl‘ ca in bil naslednji dan pokopan v D° dobu.
Žalujoča žena, sinovi, hčere, sorod