ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 • 231-252 231 
Stane G r a n d a 
SLOVENIENS BLATT - ČASOPIS IZ LETA 1848 
V znamenitem uvodnem članku v Novicah 22. marca 1848, ki je izšel s svečano rdečo okrasno 
obrobo, je med pridobitvami revolucije zapisano: "Na dalje so milostljivi cesar Ferdinand ravno ta 
dan tudi dovolili, de prihodnjič se bojo smele vsake bukve, Novice ali časopisi in vsaka druga reč v 
natis dati, brez de bi jo mogli kakor dosihmal, tiskarni sodnici (cenzuri) pokazati in od nje posebno 
dovoljenje natisa dobiti. Zdaj bomo tedej prosto pisali, kar bomo hotli, de bo le resnično in pravično. 
Oj, to je neizrečena dobrota, da nam niso usta več zavezane!"1 Tudi ustava z dne 25. aprila je v 19. 
členu zagotavljala: "Svobodnost govorjenja in natisa (Presse) je po popolnoma overženi tiskarni sodii 
ali cenzuri po ustavnim pismu zagotovljena..."2 
Državljani so sprva na to nedvomno veliko pridobitev revolucije reagirali s tiskanjem različnih 
lepakov. Tem so se hitro pridružili številni novi časopisi. Slovenci so se do sredine leta posluževali 
predvsem različnih drobnih natisov, obstoječe časopise pa zasipavali s svojimi članki. V tem pogledu 
je zelo ilustrativen primer osrednjega graškega časopisa Gratzer Zeitung. Enega izmed vrhov 
tovrstnega priložnostnega tiska pomeni polemika ob frankfurtskih volitvah med dunajsko Slovenijo in 
lastnikom leskovške graščine grofom Antonom Aleksandrom Auerspergom - pesnikom Anastazijem 
Griinom. 
Uredništva časopisov so bila sprva zelo širokosrčna in so praktično vse sprejemala, kmalu pa so 
dopise in celo plačane priloge začela selekcionirati v skladu s politično opredelitvijo časopisa. Prav 
svoboda tiska in spremembe v dotedanji uredniški politiki časopisov so pogojevale odločitve o 
začetku izdajanja novih časopisov. 
V okviru današnjega slovenskega ozemlja so najhitreje reagirali v Celju, ki je bilo eno naših 
najživahnejših mest v revoluciji 1848/49. 1. aprila so začeli izdajati Cillier Wochenblatt. 31. maja so 
Novice objavile, da bo po 1. juliju samo na Kranjskem izhajalo kar 7 časopisov.3 Med njimi navajajo 
kot četrtega "Sloveniens Blatt, nemški, v Novim mestu pri gospe Marii Tandlerjevi izhajajoči list." Z 
Dolenjsko oziroma Belo krajino je posredno povezan tudi zadnji med naštetimi "7) Vedež za mladost 
i.t.d. v slovenskim jeziku pri gospe Egerjevi v Ljubljani izhajajoč." Ta časopisje snoval in ga potem 
tudi izdajal metliški rojak Ivan Navratil, ki je služboval v Ljubljani na deželnem sodišču.4 
Novemu mestu je dajalo večji pomen kot ga je dejansko zaslužilo dejstvo, da je bilo sedež 
okrožja. Verjetno je to tudi vplivalo, da se je neposredno po propadu Ilirskih provinc naselil v njem 
tiskar Heinrich Tandler.5 Po njegovi smrti 1836. leta je obrt vodila vdova Marija, ki se ji je 1848. 
pridružil še sin Konstantin. Ker samo od tiskarstva ni bilo mogoče živeti, sta imela tudi knjigarno in 
papirnico. Oboje je bilo tudi zaradi gimnazijcev verjetno celo bolj donosno. Ker so v knjigarni knjige 
tudi posojali, sta lastnika tiskarne, zlasti pa Konstantin, navezala dobre družabne stike z 
Novomeščani. Poznala sta tudi krog, ki je uprizoril Linhartovega Matička. Svoboda tiska, obstoj 
tiskarne ter kroga pristašev revolucije na čelu z advokatom dr. Jožefom Rosino, so vplivali na 
odločitev o izdajanju Časopisa. Lastnica tiskarne Marija Tandler je v upanju na zaslužek postala 
založnica prvega dolenjskega časnika. 
10. maja ali neposredno po tem so v Novem mestu natisnili poizkusno številko časopisa Slovenia. 
18. maja je v prilogi Laibacher Zeitung Intelligenz Blatt izšel oglas, ki je s 1. julijem najavil začetek 
izhajanja časopisa Slovenia. Poleg osnovnih podatkov o časopisu je obvestilo vsebovalo tudi podatek, 
daje poizkusni list v Ljubljani na razpolago v knjigarni Georga Lercherja. Enak oglas je bil objavljen 
še 20. in 30. maja. Novice so 17. maja, Laibacher Zeitung pa naslednji dan, objavile obvestilo, da bo s 
' Slava, slava naJimu presvitlimu cesarju Ferdinandu Pervimu! Novice 22.3. 1848. 
2 Slovenski prevod ustave so Novice kot samostojno prilogo objavile 3. maja. 
' Časopis na Kranjskem. Novice, 31.5. 1848. 
4 SBLII, str. 193-196, glej tudi Jože Dular, Brata Navratila. Metlika 1980. 
' Miloš Jakopec, Časnikarstvo na Dolenjskem 1848-1941. Novo mesto 1994, str. 32-34 in 44-62. Glej tudi Ludvik 
Tončič, Tiskarstvo na Dolenjskem. Novo mesto 1989, str. 35-41. 
232 S. GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
1. julijem začel v Ljubljani izhajati slovenski časopis Slovenija. To dejstvo, ki kaže kako šibke stike 
je imel novomeški krog z ljubljanskimi "Slovenci", je povzročilo, da so v Novem mestu že 16. maja 
naslov časopisa spremenili v "Sloveniens Blatt".6 Očitno so jim informacijo o ljubljanskih načrtih 
posredovali tiskarji. V Novem mestu so zato natisnili novo poizkusno številko časopisa, ki se je od 
prejšnje razlikovala le po naslovu, saj je celo datum, 10. maj, ostal isti. 
Odločitev o izdajanju časopisa jasno govori o navdušenju novomeškega kroga nad spremembami, 
ki jih je prinesla revolucija. Zelo drzna bi bila trditev, da je za njo stal krog, ki je vplival na potek in 
rezultat volitev v frankfurtski parlament. Te so nedvomno sprožile diferenciacijo, ki pa v dneh, ko so 
se v Novem mestu odločili za časopis, še ni v polnem teku. Ta čas namreč sodi v fazo, ko so bili 
pristaši revolucije navdušeni nad vsemi spremembami, ko je advokat dr. Franc Zupančič kandidiral za 
namestnika poslanca v frankfurtski parlament in ko je okrožni zdravnik Julius von Vest, eden izmed 
dobrih znancev poslanca Antona Laschana, čutil potrebo, da napiše članek za prvo številko 
novomeškega časopisa. Dr. Jožef Rosina, ki je bil uspešen advokat in temu primerno zaposlen, je za 
urednika izbral drugega aktuarja novomeškega okrajnega urada, Franca Polaka, Gorenjca, ki je že pri 
Matičku pokazal svoj organizacijski talent, bister mož, ki je slovel tudi po svoji izobrazbi, hkrati pa za 
svoje življenje in razvade neskončno potreboval denar. Nekaj dolgov je imel tudi zaradi mame, ki je 
spomladi umrla v Kranju. 
Finančno ozadje podjetja ni jasno. Kakšnega velikega zaslužka niso mogli predvideti. Polletno 
naročnino so določili na 1 gld 15 kr. Enaka je bila cena Slovenskega cerkvenega časopisa in 
Laibacher Kirchen Zeitung. 5 kr je bil cenejši od Celjskih slovenskih novin in kar 30 kr od Cillier 
Zeitung. O nakladi ni podatkov. Konkurenca je bila huda. Revolucija je res povečala zanimanje za 
tisk, ponudba je narasla, le večina ljudi ni imela nič več denarja v žepu, mnogi celo manj. Oglasi v 
Laibacher Zeitung kažejo željo, da bi bil časopis razširjen po Kranjski. Omenjeni časopis so izbrali za 
oglaševanje zaradi istega jezika. O Bleiweisovih stališčih do njega ne vemo ničesar. Nimamo vzroka, 
da bi mu pripisovali, da se gaje bal. 
Sloveniens Blatt je bil predviden kot tednik, ki naj bi izhajal vsak torek. Format časopisa je bil 30 
x 21 cm, prelom v dva stolpca, nekaj malega je izjem, na 18 cic.7 Ekspedit je opravljala tiskarna v 
Novem mestu, ki je za nekatere naročnike organizirala tudi raznašanje na domove. 
Namen časopisa je bilo spremljanje aktualnih vprašanj. Obravnavali naj bi tudi predloge zakonov. 
Urednik je želel povezati ljudi različnih nazorov. "Ime časopisa označuje njegov odnos do krajev in 
prebivalcev, izbor jezika je izraz želja za mirno sožitje ljudstev." Takšna načela v tistem času niso nič 
posebnega, zato velja nekoliko podrobneje pogledati, kaj se dejansko skriva za njimi. 
Krog, ki se je odločil za izdajanje časopisa in mu izbral ime Slovenija, so nedvomno sestavljali 
tudi ljudje, ki so želeli povezavo vseh Slovencev znotraj monarhije. V tem so videli eno izmed osnov 
preureditve monarhije, saj naj bi dežele kot fevdalne ustanove skupaj s plemstvom propadle. Izbira 
naslova kaže v določeni meri tudi slovansko čustvovanje, ne toliko y smislu panslavizma kot v 
prepričanju, da je Avstrija v določenem smislu tudi slovanska država, da ima določene naloge, cilje 
ter poslanstvo med Slovani. V njej so mnogi videli edino silo, ki naj bi bila sposobna zaustaviti 
konzervativno Rusijo. Nenazadnje kaže izbira imena časopisa tudi njegovo protifrankfurtsko 
nastrojenost. Izbira nemškega jezika je realni odraz razmer v takratni slovenski kulturni družbi. 
Seveda so vsi ali vsaj velika večina ljudi obvladali slovenščino, težko pa so se v njej, zlasti pismeno, 
izražali. To je še toliko bolj veljalo za zahtevnejšo problematiko. Nenazadnje je eden izmed namenov 
daljših citatov, ki se jih pogosto poslužujemo, tak je uporabljen tudi na začetku tega poglavja, prav 
opozarjanje na težave pri izražanju in terminologiji. Izbira nemškega jezika za novomeški časopis 
nam prav plastično utemeljuje nastanek pikre trditve, da je obČevalni jezik med kulturnimi Slovani 
nemški. 
Seveda so bile tako na izbiro naslova kot jezika hitre reakcije. Nekdo je v Illyrisches Blatt zapisal, 
da že razume, da je Slovenija lahko naslov slovenskega časopisa, da pa takega nosi tisti, ki izhaja v 
nemščini, pa je enako kot če bi imel slovanski časopis naziv Teutonia ali Germania. Časopisu je bil 
pripisan tudi namen slaviziranja "nemškega elementa na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem".8 Iz 
Novega mesta je takoj sledil odgovor, ki sta ga podpisala založnica in urednik. V njem sta uvodoma 
sporočila spremembo naslova v Sloveniens Blatt. Ker pripombe na razkorak med naslovom in 
jezikom časopisa nista najbolje razumela, sta zatrjevala, da je naslov Slovenia latinski za razliko od 
6 Erklärung. Illyrisches Blatt, 27.5. 1848. 
Miloš Jakopec, Časnikarstvo v Novem mestu. Rast 1, 1990, str. 112. 
1 "Slovenia", Illyrisches Blatt, 20.5. 1848. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 2 3 3 
Slovenija, ki je slovanski (!). Časopis Slovenia naj bi bil torej po naslovu enak tistim, ki se imenujejo 
"Carniolia", "Moravia" ...' 
Na izbiro jezika je v Novicah 7. junija reagiral neki Kersnik.10 Skoraj gotovo je to Janez Kersnik, 
okrajni komisar in sodnik z Mirne, ki je znan tudi kot avtor članka "Kmetje varite se šuntarjev", v 
katerem je negativno poročal o obnašanju Jurija Gajerja na tamkajšnjih frankfurtskih volitvah.11 Pravi, 
da je žalosten, ker bo časopis Slovenija, v oklepaju je verjetno urednik še pripisal Sloveniens Blatt, 
izhajal v nemškem jeziku, "ker bo dete, "Slovenija" imenovano, pa ne bo slovensko govorilo." 
Kersnik, ki je verjetno bil resnični pristaš slovenske pomladi in je prebujenje svojega naroda 
pozdravljal, je bil v mnogočem dokaj konzervativen. Zato ni popolnoma jasno, ali se v njegovem 
članku ne skriva tudi določena kritika novomeškega kroga: "...nisim sicer žalosten zato, ker bo 
Novomestnjanam nova zarja zasijala, in rodila novo dete Slovenijo, zakaj po dobro vredvanih 
časopisih se ljudstva izobražvajo (likajo) in ravno to svojim rojakom vsak rodoljub serčno privoščiti 
mora;..." O tem, da Polaka ali dr. Rosine ni dobro osebno poznal, skoraj gotovo ne more biti dvoma. 
Zato je tudi patetični vzklik: "Kje je vaša vnema za domorodnost, ljubi moji sosedje?" lahko tudi 
dvoumno zastavljen. Kersniku je namreč bila veliko bolj všeč raven Novic kot pa tista, ki jo je na 
papirju, zdaj pa mogoče tudi v osebah Polaka in dr. Rosine obljubljal novomeški časopis Sloveniens 
Blatt. Uredništvo Novic ali bolje kar Bleiweis sam, je na kritiko z Mirne reagiralo z razmneroma 
obsežno opombo pod črto. V njej priznava potrebo po nemških časopisih, "ki se potegujejo za 
domorodne reči zoper toliko trumo sovražnikov...". Hkrati pove, da imajo zahteve za uveljavitev 
slovenskega jezika hude nasprotnike, da mnogi v tem vidijo separatizem, načrte za zatiranje Nemcev. 
Opombo zaključuje misel, da imajo Slovenci pravico zahtevati, da je njihov jezik upoštevan in 
uporabljan, da imajo "pravico terjati, de se nam materai jezik ne zatiruje, kakor se je - Bogu naj bode 
potoženo! do zdej zatiral... tega naj se derži tudi vsak časopis na Slovenskim, naj bode v nemškim ali 
slovenskim jeziku pisan." Sloveniens Blatt je tako dobil "navodilo za obnašanje" tudi od uredništva 
Novic, hkrati pa nam je posredno opisano takratno vzdušje na Kranjskem, ko so podpisovali peticijo 
za Zedinjeno Slovenijo in ko so v Novem mestu snovali časopis. 
Kot poizkusni številki sta bili označeni prvi dve izdaji novomeškega časopisa, ki se, kot smo že 
omenili, razlikujeta le po naslovu. Uvodni članek Slovenije prebujenje12 je napisal dr. Jožef Rosina. 
Tiskan je enokolonsko, z večjimi črkami kot sicer in bolj razpeto, svečano. Novomeškega advokata, 
eno osrednjih osebnosti novomeškega kroga pristašev revolucije, so marčni dogodki zelo navdušili. 
Zrušili naj bi zid med cesarjem in ljudstvom, ki je dobilo pravico do oborožitve, svobodo tiska in 
ustavo. Vsega tega je deležna tudi Slovenija. Zato se naj prebudi in vriska. Pozdravi naj svoje sinove 
po okrožjih Kranjske, Koroške, Štajerske in Istre, ki so se zavedli svoje narodnosti in se zavzemajo za 
napredek naroda, za uvedbo slovenskega jezika v šole in na sodiščih. Članek zaključuje s pozivom k 
zaupanju v Slovence, cesarja, k bratovski povezanosti narodov pod žezlom ustavnega cesarja. 
Pisanja pobudnika ustanovitve časopisa ne moremo prišteti k načelnim člankom. V bistvu je to 
nekakšen čustven izliv in kot tak ima nekatere pomanjkljivosti. Slovenija mu je že nekakšno dejstvo, 
kar je daleč od resnice, vendar v skladu z majskimi občutki velikega dela pristašev Slovenije, o čemer 
nam zgovorno pričajo dogodki ob zbiranju podpisov k peticiji Dunajske Slovenije. 
Ne preseneča le naštevanje pridobitev revolucije ampak tudi njegovo naštevanje slovenskih dežel. 
Da je pozabil Prekmurce, Beneške Slovence ali Rezijane, ni nekaj izjemnega, toda pozabiti na Trst in 
Goriško, to pa je že rezultat pretiranega predajanja čustvom. Izrecno ni nikjer omenjena 
protifrankfurtska naravnanost takratne slovenske politike, čeprav pozivi vladarju in enotni Avstriji 
niso nič drugega. Žal ne moremo podrobneje pojasniti poziva Sloveniji naj zaupa svojim otrokom. Ali 
so to mišljeni mladi, ki so prevzemali niti slovenske politike v svoje roke? 
Urednik Franc Polak se je izkazal s člankom Misli o sodobnih avstrijskih razmerah.13 Opozoril je, 
da se kljub navdušenju nad spremembami porajajo tudi različni problemi. Osrednji se mu zdi razmerje 
med Slovani in Nemci v bodočem avstrijskem parlamentu. Po mnenju nekaterih naj bi slovanska 
večina ogrožala nemško manjšino. Kot se spominjamo, je bilo obratno razmerje eden izmed motivov 
za zavračanje frankfurtskih volitev. Polak ugotavlja, da so med Poljaki, Čehi in Slovenci velike 
razlike tako v jezikovnem pogledu kot gospodarskih interesih. Spomladansko, porevolucijsko bratenje 
Slovanov na Dunaju želi prepričati državno upravo, da obstajajo, da bi radi rešili svoje ostanke pred 
' Glej op. 6. 
10 Dopis iz Mime. Novice, 7.6. 1848. 
" Novice, 17.5. 1848. 
12 Sloveniens Erwachen. 
" Gedanken über die gegenwärtige Zustände Oesteneichs. 
234 S. GRAND A: SLO VEN lENS BLATT 
nemškim pritiskom, hkrati pa je tudi izraz navdušenja nad toliko zaželjeno enakopravnostjo narodov. 
Ugotavlja, da so Nemci najštevilčnejši v Avstriji, z najbolj razvito literaturo in jezikom, ki je trenutno 
edini, v katerem komunicirajo izobraženi Slovani. 
V drugem delu članka razpravlja o večpomembnosti besede ljudstvo (Volk). Loči ga v 
jezikovnem in državnopravnem smislu. V zadnjem primeru so nemški Alzačani s Francozi eno 
ljudstvo in nemški Švicarji z Ženevčani tudi eno. Nihče od njih se ne želi povezati z Nemčijo. Tako 
tudi avstrijska ljudstva tvorijo eno ljudstvo. Avtor bi bil pri razlagi teh dejstev veliko bolj spreten, če 
bi ločil izraze ljudstvo, narod, državljani. Probleme s tovrstno terminologijo je imel večinski del 
takratne avstrijske publicistike. Polak tudi Madžare poziva, naj opustijo svoje načrte in se vrnejo v 
družbo avstrijskih ljudstev, saj so zaradi svoje nerazvitosti in kot manjšina v ogrskem delu države 
dejansko ogroženi. Le Avstrija jim v družbi z Nemci zagotavlja obstoj. 
Na koncu obračunava še z republikanskimi idejami. Ne načelno, saj jih za Francijo smatra kot 
edino primerne, ampak v domačin razmerah, saj je za pretvorbo neke države v republiko potreben 
določen kulturni in politični razvoj "ob neposredni spremembi pa veliko vrenje".14 Tega pa si v 
Avstriji na še kadečih se razvalinah prejšnjega sistema ne morejo privoščiti. 
Ob tem Polakovem članku moramo le obžalovati,'da nivoja, ki ga je prikazal pri pisanju tega 
sestavka, ni uspel ohraniti v nadaljnjih člankih. 
Naslednji prispevek je namenjen ceneni soli.15 Napisal ga je novomeški okrožni zdravnik dr. 
Julius von Vest. Izhaja iz dejstva, da je sol nujni dodatek hrani živali in ljudi, da je Dolenjska kupi 
letno 15.000 centov (1 cent je 100 funtov po 0,56 kg torej 56 kg), da pa bi je samo za živino 
potrebovali 16.000 centov. Mnoge družine si soli ne morejo privoščiti in je tudi živini ne morejo 
polagati. Tudi zato je dolenjska živinoreja slaba. Predlaga, da bi država, ki je lastnik solnega 
monopola, ceno soli zmanjšala. Z nižjo ceno bi dosegli ob višji porabi enak ali celo višji dohodek. 
Izboljšala pa bi se tudi prehrana prebivalstva in živine. Znižanje cen dopuščajo tudi njene ogromne 
zaloge v naravi. Avtor opozarja, daje vprašanje te začimbe velik problem, da gaje sprožil že preteklo 
leto v Kmetijski družbi, da so enako prošnjo vladarju poslali tudi kranjski deželni stanovi na seji 6. 
aprila 1848. 
Problem, ki se ga loteva okrožni zdravnik von Vest, je eden tistih, ki jih naše zgodovinopisje ne 
zna in ne zna vključiti v podobo preteklosti. Eno izmed pomembnih sporočil zgodbe o Martinu 
Krpanu ne more prodreti v našo zavest, čeprav si neslane hrane ne moremo predstavljati. Pomanjkanje 
soli je bil eden izmed znakov revščine, kije kraljevala po naših vaseh. 
Zadnji članek je pripis Polakovemu članku.16 Ni podpisan, vendar je verjetno on njegov avtor. 
Govori o nemško-čeških nasprotjih, o političnih nazorih, ki jih ločujejo. Avtor vidi nevarnost 
predvsem v tem, da omenjena nasprotja povzročajo nemško-slovansko polarizacijo, ki bi lahko 
slednje v iskanju pomoči spravila pod rusko knuto. Polak veliko vlogo pripisuje stališčem Francije. 
Pod črto je edina lokalna vest: seznam izvoljenih poslancev in njihovih namestnikov v 
frankfurtski parlament. Vest je ne samo brez komentarja, ampak celo brez pojasnila, da n.pr. na Mirni 
ne poslanec ne namestnik izvolitve nista sprejela. 
Na zadnji strani je celostranski oglas za časopis, ki je skoraj popolnoma enak tistemu v Laibacher 
Zeitung. Pod črto sta navedena tiskarna in založnik ter odgovorni urednik. V prvem primeru nastopa 
Marija Tandler, v drugem pa Franc Polak. 
Ob tem prikazu poskusne, hkrati pa reklamne številke ali natančneje obeh se nam zastavi 
vprašanje, komu je bil časopis namenjen. Uvodoma moramo ugotoviti, da je bila na časopisnem trgu 
poleg domačih tudi huda konkurenca graških in dunajskih časopisov, ki so po aktualnosti in kvaliteti 
presegali domače. Načelni članki so sicer zanimivi, vendar ne za širok krog bralcev, še zlasti ne za 
preproste ljudi, ki so v našem prostoru vendarle prevladovali. Sem lahko prištevamo tudi nižje 
uradnike. Sloveniens Blatt tudi ni mogel veliko računati na elitne naročnike s Kranjske niti na tiste, ki 
bi morali časopis naročiti zaradi svojega položaja. Ugleda v družbi še ni imel. Še najbolj zanesljivo 
skupino naročnikov oziroma kupcev moramo iskati v krogu, ki je iz svoje deželne in lokalne zavesti 
želel podpirati vse tisto, kar je peljalo h kulturnemu napredku. Teh ljudi ni bilo tako malo, našli bi jih 
med duhovniki, graščaki in višjimi uradniki ter učitelji. Laični del tega kroga se je v tem času še 
polariziral, cerkveni pa je skoraj moral naročiti tudi nemški in slovenski cerkveni časopis in Vedeža, 
ki ga je začel za mladino izdajati metliški rojak Ivan Navratil. Tako se krog morebitnih naročnikov 
Zdi se, da pod izrazom Gährung razume nasilno, revolucionarno preobrazbo družbe. 
" Wohlfeiles Salz! Ein Nothruf Unterkrains. 
Nachschrift zu den Gedanken über die gegenwärtigen Zustände Oesterreichs. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 235 
naglo oži, še zlasti, če upoštevamo, daje tako plemstvo kot duhovščino v veliki meri obvladoval strah 
kaj bo v prihodnje z njihovimi prihodki. 
Kot smo ob omembi rezultata frankfurtskih volitev posredno že opozorili, preseneča ureditev 
časopisa. Urednik je očitno podcenjeval vrednost lokalnih vesti. To si danes težko predstavljamo, pri 
časopisih do leta 1848 pa je to dokaj pogost pojav. Vzrokov za to je verjetno več. Na prvem mestu bi 
omenili prepričanje, da lokalne novice niso pomembne, da hitro zastarijo, da ne sodijo v časopis. 
Sloveniens Blatt ne v poskusnih številkah pa tudi kasneje ni registriral vrste lokalnih dogodkov, 
niti tega, daje n.pr. 20. novembra 1848 umrl novomeški prost Andrej Albrecht, ki ni bil samo najvišji 
cerkveni dostojanstvenik v novomeški kresiji ampak tudi nabožni pisatelj. Pričakovali bi, da bo 
spregovoril vsaj o uvajanju slovenskega jezika na gimnaziji, pa nič takega." Nenazadnje je tak odnos 
do lokalne problematike tudi izraz miselnosti, po kateri seje pametno ukvarjati z "velikimi problemi", 
dejanske pa zanemarjati. Zato lahko sklenemo, da je časopis, ki je pozabil že v prvi poskusni številki 
na nemirno kmečko okolico, na dogodke okoli pravolitev v frankfurtski parlament, tudi izraz 
zaostalosti okolja, v katerem je izhajal. Vse to pa ne zmanjšuje vrednosti novomeškega podviga, saj je 
prva številka izšla skladno z napovedjo 4. julija in naprej še vsak torek do 29. decembra, ko je kot 
zadnja izšla 26. številka. 
Tiskarje bil ves čas dokaj površen. Tiskarske napake so dokaj pogoste. Značilna je tista iz zadnje 
številke. V glavi časopisa piše torek, 29. december. Torek je bil 26. decembra. Nejasnost pojasnjuje 
opozorilo 19. decembra, da bo zaradi božičnih praznikov naslednja številka izšla 29. decembra. Tisti 
dan pa je bil petek in ne torek. 
Že ob prikazu poskusnih številk je bilo opozorjeno, da je bil časopis zasnovan izrazito 
problemsko, da so ga bolj zanimala splošna vprašanja kot pa lokalni dogodki in težave. Njegova 
vsebina je obravnavana z naslednjih stališč: odnos do revolucije, stališča do preureditve monarhije, 
odnos do velikonemške ideje in frankfurtskega parlamenta, položaj kmeta, gospodarska in socialna 
vprašanja na Dolenjskem, šolstvo, nacionalna garda, drobne zanimivosti, lokalne novice, posebne 
priloge. Tako ločevanje problematike seveda ne odraža uredniške politike ampak je le metoda, da 
spoznamo časopis, njegove sodelavce, hkrati pa nazore ljudi, ki so vanj pisali. * 
Že menjava oblastnika je za človekov spomin velik dogodek, še večji pa sprememba družbenega 
sistema. Ljudje prve polovice 19. stoletja so nedvomno bili pod močnim vtiskom francoske 
revolucije, Napoleonovih vojn, julijske revolucije in splošnega evropskega dogajanja v letu 1848. 
Urednika Sloveniens Blatt je revolucija kot družbeni pojav zelo pritegovala. Marčni in njenim 
pričakovanim posledicam je zato namenil obilo pozornosti. Članek Revolucija v letu 184818 je izšel 
med 4. julijem in 3. oktobrom kar v i l nadaljevanjih. 
Uvodoma avtor ugotavlja, da se tekoči politični dogodki vrstijo s tako naglico, da jim mnogi 
težko sledijo in jih še težje razumejo. Zanj to ne velja, saj se mu ne zdijo nekaj novega, domneva, da 
bo lahko predvidel tudi njihov nadaljnji potek. V revoluciji vidi skupno težnjo ljudstev za svobodo 
človeštva. To bodo dosegla z zavestnim neupoštevanjem parcialnih stanovskih in nacionalnih 
interesov. 
Pogled v preteklost začenja z nastankom fevdalizma, ki naj bi ga Germani razširili po Evropi. 
Plemstvo in duhovščina sta dobila zemljiška gospostva, ostali pa človeka nevredno življenje. Iz 
krščanstva in prosvetljenstva je pri Francozih nastala filozofija, ki je zahtevala povratek k naravnemu 
pravu, ki naj velja tako za posameznike kot narode. Za uresničitev teh zahtev je potrebna velika sila, 
ki se je sprostila v francoski revoluciji. Zanj je to začetek evropskega procesa, ki še traja in se bo 
spremenil v svetovnega. Polak ne obžaluje velikih žrtev, ki jih je zahtevala francoska revolucija, 
primerja jih z žgalnimi daritvami za očiščenje grehov preteklosti. Tako kot do revolucije ima velike 
simpatije tudi do Napoleona, čeprav je bila samodržec. Pripisuje mu zasluge za nacionalno prebujo, 
občutek nacionalne skupnosti pri Nemcih in Italijanih, hvaležen mu je tudi za Ilirske province. Zanj 
so pomembne ne le, ker so ponovno združile brate, ki se skoraj niso več poznali, ampak tudi zaradi 
slavne in zmagovite preteklosti Ilirije. Kompleks, da Slovenci nimamo slavne in daleč nazaj segajoče 
zgodovine, je mučil tudi Polaka. 
V nadaljevanju analizira evropske razmere, pri čemer je posebno vpadljivo njegovo poudarjanje 
finančne moči Anglije in njene svobodne ustave. Prepričan je, tudi zaradi francoskega primera, da 
neurejeno gospodarstvo vpliva na izbruh revolucije, zato je Mettermeli tovrstne finančne podatke 
skrbno skrival. Po avtorjevem mnenju prav ravnanje omenjenega politika najbolj zgovorno kaže, da 
revolucionarnih idej ni mogoče zaustaviti. Ne skriva svojega navdušenja nad željo Italijanov za 
' 225 let novomeške gimnazije. Novo mesto 1971, str. 77. 
' Die Revolution im Jahre 1848. 
236 S.GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
združitev in za republikanske ideje, kritičen pa je do Nemcev, ki so zaverovani v teritorij nekdanjega 
Nemškega cesarstva. Iz istih vzrokov je kritičen tudi do Madžarov, čeprav je tudi tam največji grešnik 
germanizacija. Posebej škodljivo je nemško naseljevanje slovanskega ozemlja, katerega posledic tudi 
ruski cesar ni razumel. Za Polaka so vsi absolutisti enaki in vsa tlačena ljudstva se borijo za svobodo 
in enakost stanov, pravico do oborožitve, ki jim zagotavlja svobodo znotraj države in v mednarodnih 
odnosih ter svobodo govora in tiska. Prav slednja pravica mu je najpomembnejša, saj je osnova za 
parlamentarizem. Dušenje svoboščin prikazuje avtor očitno iz lastnih doživljajev, njegovo pisanje 
obremenjuje avstrijsko birokracijo in razmere v Novem mestu še posebej. Zdi se, da se je v jeseni, ko 
je okrožni glavar Laufenstein kot poslanec odšel iz dolenjske prestolnice, politična klima v Novem 
mestu naglo spreminjala, da so konzervativne sile začele prevladovati. 
Nadaljevanje njegovega članka, ki je izšlo 19. septembra, je prežeto s pesimizmom, ki izvira iz 
pešanja revolucionarnih procesov v Evropi. Posebej to opaža pri Italijanih, Poljakih, nemških 
Avstrijcih, zdi se mu, da zmanjkuje energije, ki je potrebna za resnične spremembe. Njegovo 
razmišljanje se izteka v prepričanje, da prave revolucije še ni, da ljudje enakosti, svobode in bratstva 
ne dojemajo, da preveč razmišljajo o jezikovnih vprašanjih, da jih preveč zaposlujejo nacionalni boji, 
da so preveč obremenjeni s preteklostjo, ki se kaže zlasti v poudarjanju dežel, ostankov srednjega 
veka, ki hromijo narode in državo. Po Polakovem mnenju se v prihodnosti krvavemu boju med starim 
in novim ne bo mogoče izogniti. Nazori z Loire bodo bodo morali dobiti domovinsko pravico tudi ob 
Donavi, luč z Atlantika bo morala predreti temo pod Karpati. 
Osnovno vprašanje, ki se pojavlja ob branju gornjih 11 nadaljevanj, je usmerjeno v Polakovo 
znanje. Koliko so nazori, ki jih izpričuje, rezultat osebnih razmišljanj in koliko so nastali pod tujim 
vplivom? Tekst, ki bi ga navdihnil, nam ni znan. Nedvomno pa je, da je bil avtor vsaj liberalno 
nastrojen, glavne sile preteklosti je videl v plemstvu in cerkvi, njegov ideal je meščanska družba, 
parlamentarna država, o obliki države se ne izjasnjuje. Nasilje je zanj sestavni del revolucije, zdi se 
mu neizbežno. Ne dvomi, da bo kot evropski in svetovni proces zmagala. Čeprav Slovencev posebej 
ne omenja, pa je posredno lahko razumeti, da naj bi v družbi svobodnih narodov tudi oni dobili svoje 
mesto in pravice. Polak je očitno precenjeval revolucionarne ideje, več posluha je imel za besede kot 
dejanja. 
Revolucije kot take se je lotil še v članku Konec revolucije z narodnogospodarskega stališča, ki ga 
je objavil v treh nadaljevanjih decembra." Žal vsebina ni v skladu z obetavnim naslovom. Zanimivi 
sta le dve ideji. Prva zahteva gospodarski liberalizem. Država naj skrbi za izobraževanje državljanov, 
gospodarstvu pa naj odstrani vse omejitve, pomembno je, da denar kroži. Druga Polakova misel je 
namenjena proletariatu. Ta beseda pri njem ne označuje delavskega razreda kot takega, ampak 
politično organizirane delavce, ki želijo z nasiljem spremeniti družbo v komunistično. To kot liberalni 
demokrat odločno odklanja, ob misli nanjo se zgrozi. Zanimivo pa je, da motenja posesti, samovoljnih 
posegov kmetov na zemljišča nekdanjih zemljiških gospodov ne enači s komunističnimi nazori. 
Številni dolenjski primeri, o katerih je bil gotovo dobro obveščen, so zanj spremljajoči pojavi 
revolucije, ne pa izraz določenih političnih nazorov. Zavzema se za racionalizacijo uprave in poklicno 
armado. Do avstrijske vojske je bil namreč izredno sumnjičav in oster. Tako je že 8. avgusta 
zabeležil,20 naj bi nek vojak javno razglašal, verjetno po Novem mestu, da bo v državi armada po 
vrnitvi iz Italije uvedla red. Opozarja, da ima vojska v parlamentarni državi drugačno vlogo kot v 
absolutistični. Ni posrednik med vladarjem in ljudstvom. Armada mora poslušati ministra za obrambo 
in braniti ljudsko svobodo. 
Naše zgodovinopisje je desetletja, zlasti po propadu nekdanje dvojne monarhije, posvečalo veliko 
pozornost ljudem, ki so bili do nje nadvse kritični. Tudi zato je bil n.pr. prof. Anton Fiister, 
Radovljičan, sicer pa dunajski univerzitetni profesor in akademski pridigar, nedvomno ena velikih 
osebnosti revolucije na Dunaju, omenjen skoraj v vsaki knjigi, ki govori o teh dogodkih, na kmečke 
voditelje, kot je bil n.pr. Jurij Gajer, pa so pozabljali. Resnici na ljubo je treba ugotoviti, da ljudi, ki bi 
želeli propad Avstrije, skoraj do njenega konca ni bilo veliko. Še manj so imeli taki posamezniki 
pristašev v javnosti. Vse to pa ne pomeni, da niso obstajale želje, zamisli in konkretni načrti za njeno 
preureditev, izboljšnje. Iz vseh teh idej pa je bila izvzeta oseba vladarja. O njem, razen lepo, praktično 
niso pisali, njegova slaba dejanja ali odločitve so pripisovali krogu politikov, dvorjanov in birokratov, 
ki gaje obdajal. Urednik Sloveniens Blatt Franc Polak je občudoval republiko, saj jo je smatral za eno 
od značilnosti razvitejše meščanske družbe. Glede lastne domovine si časopis ni nikoli zastavil 
vprašanja ali monarhija ali republika. Pomemben je bil demokratičen razvoj, oblika državne ureditve 
" Das Ende der Revolution vom nationalöconomischen Standpunkte. 12., 19., in 29. 
a Geleitschreiben. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 2 237 
je bila dejansko ali pa iz taktičnih razlogov postransko vprašanje. Vprašanje nove ureditve monarhije 
tako v socialnem kot upravnem pogledu je pritegovalo mnogo ljudi, zato je tudi število sodelavcev 
novomeškega časopisa v tem pogledu večje in njihova mnenja so različnejša. Seveda so nekateri pisci 
tovrstna vprašanja obravnavali izrazito lokalno, drugi pa širše. 
V prvi številki zasledimo naslov, ki obeta analizo doseženega iz želje po nadaljevanju 
sprememb.21 Avtor H., ki ga pobliže ne poznamo, pomembno je, daje začetnica v latinici, ne v gotici, 
to je eden od možnih znakov, da je Slovenec ali Slovan, je hvaležen vladarju za-̂ vse, kar je dotlej 
podelil. Njegova glavna želja je ureditev lokalne občinske samouprave, kar naj bi imelo tudi 
daljnosežne gospodarske posledice. Članek je izraz prepričanja, da uspešen politični in gospodarski 
razvoj izhaja iz svobodne in samoupravne občine. Zanimiv je neki Z., ki ga navdušuje odprava 
prirojenih predpravic. Je občudovalec Amerike.22 Prodornejši je neki B., ki mu dogodki 15. maja, ko 
je cesar bežal z Dunaja, pomenijo padec aristokracije.23 Obžaluje, ker po deželah bistva dogodka ne 
razumejo. V njihovih mestih bistva sprememb niso dojeli, ni društev in družb, ni želja za napredek, ni 
osebnih pobud, preveč pričakujejo od drugih. Boji se, da se bodo ljudje zbudili, ko bo prepozno. 
Podobne strahove, vendar zaradi prepirov, ki izhajajo iz različnih interesov, ima neki R..., ki se je 
sicer razglasil za glas vpijočega v puščavi.24 
Poleg tovrstnih pripomb in želja pa je Sloveniens Blatt objavil tudi obširnejše članke o monarhiji. 
Osrednji je nedvomno Preureditev Avstrije, ki je izšel v treh septembrskih in enem oktobrskem 
nadaljevanju.25 Avtor seje podpisal -K-. Verjetno je to Polak, čeprav bi zaradi javnosti pisanja pristali 
tudi na kakšno drugo možnost. 
Članek začenja z očitkom Nemcem, da si v skladu s svojo nacionalno ekonomijo želijo podrediti 
vse narode, ki živijo ob Nemčiji. To je ogrozilo obstoj Avstrije, ki pa je ravno zaradi svojih 
slovanskih narodov obstala. Ob analizi zadnjih desetletij pisec ugotavlja, da je od Jožefa II. dalje 
potekala v nenemških deželah germanizacija. Njeno ozadje naj bi bili principi kozmopolitizma, ki jih 
razume v smislu uveljavljanja enotnega jezika, ki je premoščal jezikovne razlike med narodi in jih 
priklenil na vladarsko hišo. Avtor te principe odklanja, ugotavlja pa, da se ljubezen narodov do 
dinastije ne bo ohladila, če bodo dobili naravne pravice. Od enakopravnosti narodov, ki se kaže zlasti 
v rabi njihovih jezikov, ki morajo imeti enake pravice povsod, tudi pri razglašanju zakonov, pričakuje 
nov občutek njihove pripadnosti monarhiji. Neupoštevanje tega lahko državo ugonobi. Avtor zahteva 
tudi politično enakopravnost vseh državljanov, zlasti nasprotuje premoženjskemu cenzusu. Njegova 
uvedba bi okrepila proletariat, ki je naklonjen nasilni pridobitvi svojih pravic. Enakopravnost, ne 
enakost je ideal piščeve meščanske družbe. Tudi vladar si mora prizadevati tako za enakopravnost 
narodov kot državljanov. Posebne obveznosti ima država tudi do kmetov, ki so po zemljiški odvezi 
postali resnični državljani. Potrebno jih je ustrezno izobraziti. 
Glede nadaljnjega gospodarskega razvoja priporoča avtor državi, naj ne posnema tujih vzorov, naj 
sledi potrebam svojih narodov. Centralizem zavrača, ker ga zaradi slabih komunikacij Avstrija ne 
zmore, koristi le Dunaju in Spodnji Avstriji. Krepi tudi proletariat. Ekonomski kot nacionalni razlogi 
zahtevajo federativno ureditev države. Posamezni narodi naj se oblikujejo v politične enote s pravico 
upravljanja lastnih zadev. Imeli naj bi svoje parlamente, svojo zakonodajo, center naj v vseh pogledih 
upravlja le skupne zadeve. Avtor ugotavlja na primeru Hrvaške, daje možna uprava v lastnem jeziku. 
Zdi se, daje našo narodno zavedno inteligenco prav uporaba hrvaškega jezika v javnem življenju bolj 
pritegovala na Zagreb kot pa ilirske ideje. Federativna ureditev monarhije na podlagi nacionalnih enot 
naj bi državo okrepila, narodi bodo zadovoljni. Pisec dejansko ljubi monarhijo, želi si, da bi si s 
pomočjo preobrazbe podaljšala življenje. Verjame v sožitje različnih narodov, vzor mu je Švica, 
potrebna je le demokracija. Avtor je proti romantizmu, ljudje naj pokažejo več poslovnega duha, čas 
naj postane denar, poskrbijo naj za razvoj prometa. Poleg Švice je nanj zelo vplival tudi primer ZDA, 
zlasti v ekonomskem smislu. 
Pisec se je zavedal težav z uresničitvijo svojih nazorov. V javnosti je bilo vse bolj čutiti staro 
"ljubezen" do dežel, preostankov srednjega veka. Še posebno jasno je to ugotovljeno v nepodpisanem 
članku Provinca in narodnost 12. septembra.26 Opozarja, da je cesarstvo že na podlagi pragmatične 
sankcije ("organskih zakonov") nedeljivo, da ga preureditev ne ogroža. Cesarjevo obljubo o svobodi 
21 Viel des Guten haben wir erlangt. Was fehlt uns noch? 4.7. 
22 Zur Geschichte der Neuzeit. 28.11. 
n Wien gegenüber dem Provinzialismus. 15.8. 
24 Die Stimme eines Rufenden aus der Wüste. 1.8. 
25 Österreichs Neugestaltung. 12., 19., 26. 9. in 3. 10. 
26 Provinz und Nationalität. 12. 9. 
238 S.GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
narodov je treba uresničiti. Slovenci živijo v štirih gubernijih, nikjer niso sami, čeprav živijo 
sklenjeno. Če že ni mogoča ureditev po narodih, naj ta princip upoštevajo vsaj pri oblikovanju 
okrožij. 
Istega vprašanja se je v Sloveniens Blatt dotaknil še nekdo v ravno tako nepodpisanem članku 24. 
oktobra.2' Poleg že znanih argumentov je naveden tudi ta, da tudi razširjeni deželni stanovi niso v 
skladu z meščansko državo in suverenostjo ljudstva. Za demokratičen razvoj države je treba 
upoštevati jezike narodov, kajti le tako lahko njihovi pripadniki izvršujejo svoje ustavne pravice. Ne 
dežele, ne guberniji, zaokrožene nacionalne enote ali vsaj kresije, večje kot dotedanje, na nacionalni 
podlagi, so piščev ideal. 
Pisanje o deželah ni le v skladu z delom na pripravi nove ustave ampak tudi zasledovanje točk 
slovenskega nacionalnega programa. Povezava vseh Slovencev v eno upravno enoto s slovenskim 
uradnim jezikom je postajal vse bolj ideal namesto v bližnji prihodnosti dosegljiv cilj. Zdi se, da so 
realisti, in ti so v slovenski politiki 1848/49 prevladovali, idejo o Zedinjeni Sloveniji zelo hitro 
spremenili v dolgoročno politično zahtevo, da pa v nobenem primeru niso bili pripravljeni popustiti 
glede vključitve v nemško državo in slovenskega jezika. Prvo jim je omogočalo, da so vedno 
nastopali kot dobri avstrijski patrioti, in drugo, da so Slovencem vendar odpirali perspektivo. 
V prvih tednih revolucije je bila prav jezikovna zahteva še najmanj sporna, polagoma pa so se tudi 
okoli nje začeli prepiri. Številni birokrati so namreč ugotovili, da zahteve po slovenskem uradovanju, 
sodnih postopkih v jeziku večinskega prebivalstva niso enostavne zadeve, predvsem pa da tisto, kar so 
oni smatrali za znanje slovenščine, ni tisto, kar bi moralo biti. Številne, celo nekatere navdušene 
Slovence ali pa odkrite dvojezične Kranjce, Štajerce, ... je zajel preplah. Tega ugotavljamo lahko 
praktično v vseh naših časopisih. Novomeški časopis je 29. avgusta ponatisnil članek iz Celjskih 
slovenskih novin 16. avgusta Kdo se najbolj boji slovenskega jezika?.28 Sestavek je zanimiv, ker 
izvrstno slika takratno razpoloženje birokracije. Ugotavlja "zakaj slovenski jezik se jim zdi neznana 
zverina, ki bi jih lehko požerla... neki uradniki in pisarji od slovenskega jezika govorijo, da ga nobena 
moč nobena umnost pod nebam ne zamore spiliti ino vgladiti , da se ne da navčiti; ... .Ni 
nehvaležnost, če mi hočemo zanaprej materinega jezika se poslužiti, - ampak velka dolžnost... kdor 
rad slovenski kruh je, naj tudi skoz slovenski jezik per Slovencam si tajistiga služi... . Nočejo se taki 
z slovenskim jezikam soznaniti, nočejo pa tudi službe zapustiti ... Slovenski narod jim ne more 
perzanesti ... je ja že umnih Slovencov zadovolj." Taki nazori niso strašili le mnogih Neslovencev 
ampak tudi domačine. Nek nepodpisani je tudi v Sloveniens Blatt sprožil diskusijo in zahteval, da 
morajo uradniki, ki poslujejo s Slovenci, v skladu z ustavo obvladati njihov jezik ali pa se ga v 
določenem roku naučiti.29 Na to je čez 14 dni reagiral nek Domolubic, ki je že z izbiro psevdonima 
pokazal vso problematičnost tovrstnih diskusij.30 Trdil je, da bodo slovenske jezikovne zahteve 
spravile tujce iz naših dežel. Ostra nacionalna ločitev naj bi tudi Slovencem zaprla pot v višje službe v 
osrednjih dunajskih uradih, doma bi morali čakati, da nek rojak umre, da ga nadomestijo, združitev s 
Hrvaško bi bila nesreča, hrvaška konkurenca bi prizadela Kranjce, štajersko vino bi uničilo njihovo 
vinogradništvo, ... Uredništvo je samozvanega dopisovalca ostro zavrnilo v 8 točkah, za kar je 
potrebovalo skoraj toliko prostora kot za sporni članek. Našteli so vse njegove šibke točke, kar niti ni 
bilo težko. Glede povezav s Hrvati so poudarili, da ni vse le v poljedelstvu. 
Vprašanje jezikovne prakse uradnikov lahko povežemo tudi z vprašanjem glede uradništva 
nasploh. Birokracija je bila namreč en najbolj "konstitutivnih" elementov države. Polak je to 
problematiko izvrstno poznal in ji od 14. novembra do 5. decembra namenil članek v štirih 
nadaljevanjih.31 Birokrate opozarja, naj voza zgodovine ne vlečejo nazaj, južni Slovani so zaščitili 
Avstrijo, pa bodo tudi svoje ustavne pravice. V bodoče predlaga, naj bi bil poglavitni kriterij za 
nastavitev uradnikov njihova sposobnost in poštenost, smisel za pravno državo. Obsoja razširjeno 
prakso, da se sodelavci predpostavljenim ovajajo. Zahteva tudi primerne plače. Čeprav se Polak tu 
povsem razgalja v svojih človeških stiskah in dogodivščinah, mu kaže verjeti tako glede opisa razmer 
kot želja po njihovi spremembi. Avstrijska država bi se morala na vseh nivojih reformirati v smislu 
pričakovanj meščanske revolucije. Sama sprememba uradnega jezika dejansko ne bi bila dovolj. 
Urednik se je jezikovnega vprašanja lotil še v članku v zadnji številki.32 Posredno nam v njem 
odgovarja tudi glede ilirizma, saj smo pogosto v zadregi, kakšne so dimenzije njegove nedvoumne 
27 Aufhebung der Provinzen. 
Wer fürchtet sich am meisten vor der slovenischen Sprache. 
29 Auch ein guter Rath. 19.9. 
31 Die Wahl und Behandlung der Beamten 
" Die Entwicklung der slowenischen Sprache 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994-2 239 
ljubezni do Hrvatov. Polak pravi, da je položaj slovenskega jezika v družbi preveč zanemarjen, treba 
ga je uvesti v šole in urade, da se bo pospešeno razvil. Je pristaš avtonomnega razvoja slovenskega 
jezika, priporoča večjo naslonitev na notranjske dialekte in tamkajšnje jezikovno bogastvo. 
Približevanje slovanskih jezikov naj bo naravno in čas bo pokazal, kaj bo, ali bodo ljudje dali 
prednost trši slovenski ali mehkejši ilirski obliki. Ne podpira žrtvovanja dvojine ali slovenskih besed. 
Zanimiva pa je njegova ugotovitev, da začenja na Kranjskem prevladovati gorenjski dialekt. 
Sloveniens Blatt je spremljal tudi aktualne politične razmere v državi, tako mednacionalne odnose 
kot tudi stališča strank do aktualnih vprašanj. Prve je gledal predvsem s stališča odnosov med Nemci 
in Slovani, Slovani in Madžari. Za iskrene in nekoliko naivne pristaše revolucije, sem so sodili tudi 
nekateri sodelavci novomeškega časopisa, je šel razplet dogodkov v neugodno smer. Bele kokarde, 
svetovljanstvo - je trajalo kratek čas, nacionalno vprašanje je začelo stopati v ospredje. Različni 
državni koncepti so rodili spore med narodi. To je dalo dobre možnosti za delovanje tako 
konzervativnim kot radikalnim strujam. Ob začetku delovanja parlamenta je obstajal strah, da ga bo to 
ohromilo. Zato je neki -Z- v dveh člankih 1. in 8. avgusta opozarjal, da v parlamentu ni prostora za 
fantazije, v bistvenih stvareh bo potrebno soglasje med Nemci in Slovani.33 Ti bodo ostali zvesti 
Habsburžanom, samostojni, svobodni, in ustavni Avstriji, frankfurtski parlament glede teh načel nima 
kaj izjavljati. Izpoved pristaša revolucije, ki je razmeroma hitro spregledal razlike med njenimi 
strujami, nam posredno kaže dileme velike skupine ljudi tako v monarhiji kot tudi v Novem mestu. 
Mednje je skoraj gotovo sodil tudi advokat dr. Franc Zupančič, ki bi lahko bil avtor gornjega članka. 
Njegovo nekritično navdušenje za revolucijo se je hitro ohladilo, kar je bilo razvidno že iz odpovedi 
izvolitve za namestnika poslanca za frankfurtski parlament. Misli v gornjem dopisu so še jasneje 
izražene v članku Slovanstvo v letu 1848, ki gaje objavil v zadnji številki časopisa neki -S-.-*4 Ni 
izključeno, da gre za istega avtorja. Avtor po obsodbi Metternichovega sistema ugotavlja, da so 
Slovani izrabili pridobitve revolucije in, čeprav v ozkih krogih, razvili svoje politično življenje. Pri 
tem so bili deležni različnih sumničenj o povezavi z Rusi in očitkov nesposobnosti. Kljub temu pa so 
jih dunajski oktobrski dogodki našli pripravljene. S svojim ravnanjem so ohranili Avstrijo in Evropo 
obvarovali pred vojno. Slovani niso pripravljeni žrtvovati svoje svobode v tujo korist, priključitev k 
Nemčiji bi jim prinesla pogubo. Tako kot zavračajo 2. in 3. člen osnutka frankfurstke ustave, 
zavračajo tudi dopolnilne volitve v nemški parlament. Slovani so Avstrijo ohranili, zato jo bodo 
sooblikovali in si ustvarili pogoje za svoj gospodarski in kulturni razvoj. Svoj vpliv v državi hočejo 
ohraniti. Kot vidimo, je Sloveniens Blatt do konca vztrajal na pridobitvah revolucije. Slovani in z 
njimi Slovenci naj bi ohranili svojo politično subjektiviteto. V tem je bistvo nesporazumov v širokem 
krogu pristašev revolucije. 
Kje je torej mesto novomeškega časopisa znotraj takratnega političnega življenja? Že iz doslej 
povedanega je marsikaj jasno. Sloveniens Blatt je ostajal zvest revoluciji, ki ga je rodila, ohranil pa je 
razsodnost v ocenjevanju razmerij znotraj tabora, h kateremu se je upravičeno prišteval. Njegova 
stališča zelo zgovorno ilustrira članek o avstrijskih strankah, ki je oktobra, že pod vplivom nemirov na 
Dunaju, izšel v treh nadaljevanjih.35 Vladarja podpirajo, otresti pa se mora vpliva svojega 
konzervativnega kroga. Odločno naj obračuna s fevdalizmom, postane naj meščanski cesar. Uvidi naj, 
da ga podpirajo Slovani in naj se jim pridruži. Nemirov na Dunaju so krivi republikanski hujskači, ki 
so povzročili konflikt z vojsko. Bistvo konflikta je v podpiranju nemške centralne oblasti in v 
nasprotovanju zmagovitim južnim Slovanom. V bistvu so se združili Nemci in Madžari proti 
Slovanom, ki so glavni zagovorniki Avstrijskega cesarstva. Cilj dunajskih oktobrskih nemirov ni bila 
demokracija ampak diktatura, strahovlada po komunističnih načelih v korist Nemčije in bogatih 
Madžarov. Sloveniens Blatt je duhovito ugotovil,36 da hočejo nemški in madžarski revolucionarji 
srednjeevropske narode vtakniti v srednjeveške države. Članek zagovarja nacionalno svobodo vseh 
narodov v monarhiji, je proti svobodi enih, ki prinaša nesvobodo drugim. Kriterij demokratičnosti 
stranke je odnos do nacionalne enakopravnosti. Slovanske stranke so demokratičnejše tudi zato, ker se 
je njihovo domače plemstvo potujčilo. Isto velja tudi za Romune. Največji sovražnik Slovanov pa so 
Judje. Njihovi politiki - juristi mešajo pojme, pravno dlakocepijo ter fanatizirajo mase. Hočejo biti 
vodje demokratov in se ponujajo za žrtve enakosti. 
Sloveniens Blatt je zagovarjal parlamentarizem. Od članov parlamenta je zahteval naj se ukvarjajo 
z zakonodajo, ne pa da segajo po izvršni oblasti. Pri svojem delu naj bodo bolj realni, manj naj 
15 Deutschthum und Slavismus in Österreich. 
34 Das Slaventhum im Jahre 1848. 29.12. 
" Wie stehen die Partheien in Oesterreich? 17., 24. in 31. 10. Avtorje neki H. 
K Einfluß der südslavischen Krieges auf den oesterreichischen Gesamtstaat. 10. in 17.10. Nepodpisano. 
2 4 0 S. GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
pesnikujejo, skrbijo naj za svojo osnovno nalogo: novo ustavo." Glede te je časopis objavil zelo 
konkretne pripombe.38 Namesto pozitivnega javnega prava ima njen osnutek v uvodu zadeve s 
področja zasebnega in kazenskega prava. Treba je zagotoviti varstvo osebe, svobodo govora in tiska, 
uveljavljati načela naravnega prava. Z dobrimi in pravilno izbranimi temeljnimi načeli je mogoče 
napisati najbolj ljudsko ustavo v zgodovini človeštva: Avtor članka je prepričan, da svobode ni 
mogoče več zadušiti. 
Posebno vprašanje je bil ban Jelačič. Časopis mu je bil naklonjen, z njegovim sodelovanjem pri 
intervenciji pa je bil, kljub negativnim stališčem do oktobrske vstaje, v določeni zadregi. Pisec 
gornjega članka je zahteval, naj ga sodijo po dejanjih, ne po vtisu. Podrobneje pa so se tega problema 
lotili v nepodpisanem članku Opolnomočje maršalu Windischgrätzu, ki je izšel v dveh nadaljevanjih 
31. oktobra in 7. novembra". Njegovo nasilno pomiritev Dunaja opravičuje z argumentom, da je 
manjše zlo preprečilo večje, dokončne ocene o njem pa ne izreče, saj bo ta odvisna tudi od izpolnitve 
političnih nalog, ki jih je dobil. Izvleči se mora iz vojaškega mišljenja, konzervativnih nazorov, 
delovati mora v smislu ustave. Ne sila, zaupanje državljanov je pomembno. Maršal ne sme nasedati 
nasprotni propagandi, zlasti ne nemške levice. Ko bodo znana vsa dejstva, ga bo mogoče oceniti, 
enako tudi njegovo obnašanje v Pragi, o čemer pisec premalo ve. Glede Jelačiča opozarja, da je 
tipičen sin juga, prišel je nepovabljen, ljudje so se lahko prepričali, da so on in njegovi Hrvatje 
drugačni od negativnih predstav, ki so jih imeli dotlej. Ker so prepričani, da je ban pristaš revolucije, 
je časopis čutil dolžnost odgovoriti na vprašanje, zakaj ni Jelačič vodil akcije pomiritve na Dunaju. To 
bi po mnenju pisca negativno odmevalo, saj bi mnogi njegovemu poveljevanju pripisali začetek 
slavizacije monarhije. Časopis so zelo motili predsodki proti Slovanom, posebno še južnim, saj so mu 
nasedli celo nekateri domačini. Jelačič je prišel pred Dunaj zaradi svobode in demokracije, zaradi 
zaščite Slovanov. Ne verjame v njegovo reakcionarnost, to bi mu prineslo prekletstvo Slovanov. 
Hrvatje so sestavljali najliberalnejše peticije, on pa je njihov ban. Po mnenju nepodpisnaega avtorja so 
Slovani že večkrat dokazali svojo demokratičnost in nenasilnost. "Mogoče je hotel združiti tisto kar 
skupaj sodi, pa se to brez sile ne more zgoditi."40 
V nekem drugem anonimnem članku 12. decembra41 lahko še preberemo, da je upati, da bo po 
spremembi vlade in na prestolu več posluha za Avstrijo, da bodo vladajoči znali prisluhniti 
razpoloženju ljudstva. 
Kot vidimo, je bila časopisu osnovna skrb revolucija, njena demokratičnost, meščanska družba. 
Tej je podrejal vse. Zato tudi vidi napake na nemški in madžarski strani, pa tudi pri Slovanih, ki 
včasih preveč izrazito postavljajo svoje zahteve. Urednik je živel v veri, da bo meščanska 
demokratična družba sposobna vse te probleme rešiti. Vedel je, da se v dvor, v obliko države ni 
vredno zaletavati, zavedal se je hib dvora, nevarnosti, ki preti iz vladarjeve okolice revoluciji in 
demokraciji. Državne ukrepe podpira, vendar le pogojno. Slej ko prej se mora zanje izkazati, da 
izhajajo iz želje po nadaljnjem razvoju in demokraciji. Sem sodijo tudi nacionalne pravice Slovanov. 
Kdor zasleduje drugačne cilje, pa naj bo tudi Jelačič, naj ga zadene prekletstvo. Žal je slednja misel 
tipična literarna, celo slovanska fraza, toda kaj več ni mogel zapisati. Misel, da je domokracijo 
mogoče doseči po poti diktature, je demokratom pri Sloveniens Blatt nesprejemljiva. 
Slovenska in slovanska politika predvsem zaradi odnosa do velikonemške ideje in frankfurtskega 
parlamenta kot tudi oktobrske dunajske vstaje v velikem delu liberalnega in "naprednega" 
zgodovinopisja ni deležna pozitivne ocene. Politično prepričanje mnogih zgodovinarjev je močnejše 
od zgodovinskih dejstev, mnogi so takoj pripravljeni spregledati, da bi po nazorih takratnih 
demokratov svoboda enega naroda slonela na nesvobodi večine slovanskih narodov. Poskus s kultom 
Antona Fiistra je dokaz, da se tudi pri nas nekaterim strokovnim argumentom niti v vrstah 
zgodovinarjev nismo znali upreti. Omenili smo že, da je slovenska politika v letu 1848 vztrajala 
predvsem pri dveh točkah nacionalnega programa: slovenskih jezikovnih pravicah in protifrankfurtski 
naravnanosti. 
Že poskusna številka, ki je nastala neposredno po volitvah v frankfurtski parlament, je z obliko in 
mestom objave volilnih rezultatov pokazala, da Sloveniens Blatt v tem pogledu ne namerava sklepati 
kompromisov. Druga številka je z objavo 8 nagradnih vprašanj42 izpričala ironičen odnos do 
" Das Programm des Ministeriums. 5.12. Avtorje podpisan s tremi zvezdicami. 
Eine Betrachtung über den Entwurf der Grundrechte. Nepodpisano, 10. in 17.10. 
Die Vollmacht an F.M. Windischgrätz. 
"Glejop. 36. 
Welche Hoffnungen knüpfen sich an die jüngsten Ereignisse? -X.-
Preisaufgaben. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 241 
političnega vprašanja, ki je zelo verjetno tudi v Novem mestu razklal tabor pristašev revolucije. 
Omenimo naj le naslednja: "Kako bo Nemčija utemeljila zahteve do kraljestva Jeruzalem in grofije 
Jerihon, ki sta bila pod Barbarosso del Nemškega cesarstva? Koliko je pangermanizem manj nevaren 
od panslavizma? Kakšna je razlika med "Bund" in "Stricke"? Na ta nagradna vprašanja je reagiral v 
niyrisches Blatt neki F.43 Piscu članka v Sloveniens Blatt je oponesel, da ni navedel nagrad za 
nagradna vprašanja, da pa bo vseeno odgovoril. Odgovori F. niso znak kakšne duhovitosti, zdi se, da 
je mož niti ni bil sposoben. Veliko bolj je zanimiv kot tak. Pisec, ki se skriva za oznako F., je skoraj 
gotovo Gottlieb Freimuth iz Novega mesta, ki je zelo rad dopisoval v Illyrisches Blatt in Laibacher 
Zeitung, novomeškega časopisa pa se je izogibal. Ker človek s tem imenom leta 1848 ni bil znan v 
Novem mestu, je jasno, da se za njim nekdo skriva. V svojih dopisih izraža nemška stališča, ne 
skrajna, vendar vedno protislovenska. Je kolerične narave in zloben. Julija meseca je v tržaški 
časopis Journal des österreichischen Lloyd napisal članek , v katerem je prizadel čast ljubljanskega 
Slovenskega društva. To je 2. avgusta vložilo zoper njega tožbo, ki se je vlekla mesece, ni pa razkrila 
identitete pisca.44 
Tudi uredništvo Sloveniens Blatt ni vedelo, da se za gospodom "F" skriva nek novomeški pisun. 
V zavrnitvi pisanja45 v Illyrisches Blatt so kritizirali njegovo sklicevanje na nemško zvestobo in 
pravičnost. Kot nasprotna primera je uredništvo navedlo, kako so Nemci med napoleonskimi vojnami 
zapustili cesarja, ter njihove nepravične zahteve do slovenskega ozemlja. Zahteve po Trstu in 
slovenskem ozemlju ga spominjajo na krajo tuje mošnje denarja. Če denar nekdo potrebuje, ga zato še 
ne sme krasti. V Frankfurtu pangermanizem javno razglašajo, panslavizem, ki je njegova posledica, 
pa napadajo. "F" očita pomanjkljivo izobrazbo. S to vljudno, vendar odločno zavrnitvijo je Sloveniens 
Blatt končal polemiko. Koncem naslednjega meseca je v članku Čudež nad čudeži46 poročal 
novomeški časopis o dogodku, ko so v Ljubljani aprila proti volji deželnega zbora in velikega dela 
javnosti obesili na ljubljanski grad nemško zastavo, pa jo je nočni vihar odnesel. Spominja ga na 
dogodke ob Kristusovem križanju, ko se je pretrgalo zagrinjalo v templju in ko se je vojak, ki je 
stražil Križanega, spreobrnil. Tudi tisti, ki naj bi obesil zastavo (daroval jo je nek Tržačan), je namreč 
pristopil k ljubljanskemu Slovenskemu društvu in postal njegov zaslužni član. Naslednji mesec je 
časopis objavil celo staro prerokbo z Gorenjske, ki obeta nasilnim in pohlepnim Germanom krvavi 
konec na Sorskem polju.47 
Resnejši pristop k vprašanju odnosa med idejo Velike Nemčije in avstrijsko državo je časopis 
pokazal oktobra, ko seje vprašanje ponovno začelo zaostrovati. 
Neki -St.- ugotavlja,48 da je večina državljanov za nadaljnji obstoj Avstrijskega cesarstva, da 
sklepi nemškega parlamenta zanj ne veljajo, politični nesmisel je, da avstrijski poslanci še sedijo v 
frankfurtskem parlamentu, ki nima nikakršnih kompetenc glede Avstrije. Poslanci naj se vrnejo iz 
Frankfurta, ukinejo naj jim diete. Kranjska naj najprej naredi ta korak, saj velik del njenih prebivalcev 
ni volil in ne bo priznal njegovih sklepov. Nemčija naj gre svojo pot, Avstrijo pa pusti pri miru. 
Gornjemu članku, enemu boljših v prvem dolenjskem časopisu, žal ne moremo ugotoviti avtorja. 
Podobno nedvoumen je tudi članek v zadnji številki istega meseca.49 Njegovo bistvo je v tem, da 
Slovani zavračajo Frankfurt, s silo pa ni mogoče doseči sožitja. Pisec zavrača grožnje tamkajšnjega 
poslanca Giskre in levice po razdelitvi avstrijskega prestola, očita jim, da uvajajo v politika načela, ki 
niso v skladu z naravnim pravom. Slovani, ki naj bi se čutili kot en narod, tega ne bodo dovolili. 
Čeprav jih je v državi le 20 milijonov, so polni energije in moči. Poziva Nemce k sožitju, vojna bo 
njim v škodo. Nasploh je opaziti občasno v časopisu prepričanje, da brez vojne ne bo šlo. Zgoraj smo 
že omenili staro prerokbo, podobnih misli je še nekaj.50 
Ob napadih na frankfurtski parlament in zahtevah po vrnitvi poslancev, v mislih so seveda imeli 
predvsem novomeškega poslanca Laschana, so se oglasili njegovi somišljeniki. Podobno, kot so ga 
zagovarjali v Laibacher Zeitung, kjer je to storil poganski graščak, je v Sloveniens Blatt to opravil 
okrožni zdravnik von Vest.51 Tudi on se je pohvalil, da razpolaga s stenografskim zapisnikom 
" Curiose Preisfragen. Illyrisches Blatt, 25.7. 1848. 
44 Ueber Gottlieb Freimuth, Laibacher Zeitung, 2.12. 1848. 
45 Entgegnung. Sloveniens Blatt, 1.8. 1848. 
46 Wunder über Wunder. 29.8. Nepodpisano. 
47 Eine alte Prophezeiung. 12.9. Nepodpisano. 
44 Ein politisches Unding. 10.10. 
49 Die deutsche Centralgewalt, 31.10., avtor označen z zvezdico. 
" Die Frankfurter Linke, 7. in 14. 11., avtor podpisan s tremi zvezdicami. 
" Mittheilung aus der Pauluskische, 14.11. 
242 S. GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
zasedanja, na katerem so govorili o osnutku spornega 2. in 3. člena ustave, ki sta vzbudila tak revolt. 
Opisal je že znano dogajanje in zaključil, da ni še ničesar sklenjenega, da bodo imeli vlada, parlament 
in ljudstvo v Avstriji še dovolj časa, da se izjasnijo, Nemčija sklepov svojega parlamenta ne bo 
uvajala s silo. Obvestilo dr. von Vesta je namenjeno tistim, ki so bili upravičeni voliti. Ker je Laschan 
na 101. seji frankfurtskega parlamenta 20. oktobra svojo pravico do diskusije prepustil njegovemu 
predsedniku von Gagernu, je neki J.- v zadnji številki novomeškega časopisa ugotavljal,52 da je bila 
takrat Dolenjska odlično reprezentirana v Frankfurtu, ne samo zato, ker je govoril on namesto 
dolenjskega poslanca, ampak tudi zato, ker se je zavzel za nedeljivo Avstrijo. Poslancem, zbranim v 
cerkvi Sv. Pavla, ki so von Gagerna zavrnili, očita, da ne razumejo potreb časa, ki vsem narodom daje 
pravico do razvoja. Pisec tudi toži nad dejstvom, da kmetje, ki v bistvu na volitvah odločajo, nimajo 
zaupanja v izobražence. Zato narodi v parlamentu nimajo dobrih zastopnikov. Pri tem članku ni 
jasno, ali ni v njem tudi določeno pripravljanje ljudi za nadomestne volitve v frankfurtski parlament, 
ki jih je hotela izsiliti avstrijska oblast. Novomeški časopis je ponatisnil tudi članek iz Gratzer 
Zeitung," ki je poročal o odnosu prebivalstva na Koroškem in Kranjskem do spornih členov osnutka 
ustave. Dopisnik je bil verjetno z Dolenjske, zatrjeval je, da osebno pozna Laschana, kije sposoben in 
pameten, avstrijskega karakterja, sploh pa naj bi bilo novomeškemu volilnemu okraju v čast, da ga je 
tako odlično zastopal v. Gagem. Zakaj se je uredništvo odločilo za ta ponatis, ni najbolj jasno. 
Pojasnilo pod črto, da so ta članek ponatisnili zato, ker o novomeškem poslancu v Frankfurtu dolgo 
niso nič vedeli, ni prepričljiv. Bolj kot načelo, da je treba slišati tudi nasprotno plat, se zdi verjetno, 
da je bilo uredniku še vedno zelo žal, ker se je enotni tabor pristašev revolucije zaradi nacionalnega 
vprašanja razbil. 
Poleg nasprotovanja prizadevanjem za veliko Nemčijo iz nacionalnih razlogov pa je časopis rad 
poudarjal tudi siceršnjo protiavstrijsko naravnanost v delovanju frankfurtskega parlamenta. Motilo ga 
je, da bi toliko Slovanov ostalo prepuščenih negotovi prihodnosti. Avstrija mora med njimi izvršiti 
svoje poslanstvo. Potreben je mir, da se bo konstituirala v demokratično državo. -S.-, ki smo ga že 
srečali in skušali celo identificirati, je ugotavljal,54 da je premalo skupnih zgodovinskih vezi z Nemci 
v nemških deželah, preteklost je bila konfliktna. Avstrija mora ostati, frankfurtski parlament naj se 
preneha vmešavati v njene notranje zadeve, njegovi sklepi nimajo veljave, saj veliko avstrijskih 
Slovanov tja ni hotelo poslati poslancev. Ljudje naj ne podpisujejo pisma notranjskega poslanca 
Schrota. S frankfurtskim parlamentom je treba vse odnose prekiniti, sicer grozi Evropi državljanska 
vojna.55 
Odnos novomeškega časopisa do velikonemške ideje in frankfurtskega parlamenta lahko strnemo 
v naslednje ugotovitve: Sloveniens Blatt ne goji sovraštva do Nemcev, ne nasprotuje želji Nemcev po 
združitvi, celo simpatizira z njo. Moti ga le takrat, ko želi razbiti Avstrijo, podjarmiti del Slovanov, 
ostale pa prepustiti negotovosti. Čeprav tega izrecno nikjer ne citira, pa nam vendar stalno odzvanja v 
glavi znamenita misel Polackega, da bi bilo treba Avstrijo ustvariti, če je ne bi bilo. Vzrok takim 
nazorom ni predvsem avstrijski patriotizem ampak bolj želja, da bodo le tako dosegli njeni slovanski 
državljani kulturni in demokratični razvoj. Avstrija mora biti, pa čeprav kot slovanska država. Tudi 
sodelavci novomeškega časopisa so trepetali pred nevarnostjo barbarskega vzhoda. 
Večkrat smo že ugotovili, da časopis ni želel biti lokalen, da so ga privlačevala velika in načelna 
vprašanja. Čeprav je izhajal sredi enega najbolj nemirnih predelov slovenskega ozemlja v letu 1848, 
tega zgolj iz časopisa ni mogoče razbrati. 
O kmečkem vprašanju je izšel v bistvu samo en članek, čeprav v štirih nadaljevanjih. Zasnovan je 
dvodelno: prvi je bil objavljen 1. in 8. avgusta, drugi pa 15. in 22. Naslov je tipičen: Urbarialno 
vprašanje s stališča pauperizma.56 
Uvodoma ugotavlja, daje pavperizem največji sodobni problem, nevaren za državo, možen vzrok 
socialnih preobratov in krvavih revolucij. Ni ga mogoče reševati z raznimi dobrodelnimi društvi in 
ustanovami ter idejami Louisa Bianca. Izhod vidi v organizaciji dela s pomočjo ministrstva za 
kmetijstvo, obrt in trgovino ter za javna dela ter v trgovski zbornici. Delo mora biti načrtno in 
postopno. Kot prvo nalogo vidi reševanje kmečkega vprašanj, ker je Avstrija agrarna država. 
Obžaluje, da je bilo po Jožefu II. tako malo narejenega, kmetijske družjre ocenjuje kot nezadostne. 
Ugotavlja soglasje glede odprave fevdalnih odnosov, čeprav je način še sporen. Odkup obveznosti s 
* Heinrich v. Gagern, 29.12. 
13 Verschiedene Nachrichten, 28.11. 
14 Österreich und Deutschland, 5. in 12.12. 
" Die Frankfurter Volksversammlung und Oesteireich. 21.11. Pisec označen z X. 
Die Urbarialfrage vom Standpunkte des Pauperismus. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 243 
strani kmetov, kot gaje predvidevala dotedanja zakonodaja, zadnji je bil zakon iz 31.1. 1847, pomeni 
le nastanek novega civilnopravnega razmerja, ki ustvarja upnike in dolžnike, problema pa ne rešuje. 
Boljši, se mu zdi predlog, da bi kot posrednik nastopile kreditne ustanove, preko katerih bi država in 
kmet izplačala zemljiškega gospoda. Ker pa bi to povečalo obubožanje in povzročilo množenje 
proletariata, ki vse ogroža, naj bi odškodnino plačala država. Sredstva naj bi dobila iz davka na 
dohodek, saj naj bi bil v skladu z njegovo velikostjo tudi interes za socialni mir. 
V drugem delu članka avtor podrobneje razpravlja o fevdalnih odnosih. Loči starejšo fazo z 
nevoljništvom in mlajšo s podložništvom. Ta mu je bolj všeč, ker je bližja patriarhalnemu razmerju 
kot samodrštvu. Avtor zelo dobro ugotavlja, daje plemstvo vrsto obveznosti izgubilo v korist države, 
dolžnosti kmetov pa so ostale enake ali celo večje. Lep primer je izmerjena tlaka. Preje sojo zemljiški 
gospodje zahtevali po potrebi, poslej so zahtevali pravice, ki jim pripadajo. Ponavlja, da kmet ne more 
plačati, če ne želimo, da obuboža. Zemljiški gospod naj dobi odškodnino za obveznosti, ki izhajajo iz 
nadlastništva: desetina, urbarialni činž, činžno žito, gornino, male dajatve, tlaka. Slednjo je treba 
ponovno oceniti. Med obveznostmi, ki jih je treba odpraviti brez odškodnine posebej navaja lavdemij 
- dajatve ob spremembi gospodarja, ker tega osiromašijo ravno v trenutku, ko mu je kapital najbolj 
potreben. Po odpravi fevdalnega razmerja bo kmet prišel do prvotnih pravic, vzpodbujen bo za delo 
na svoji zemlji, k pridnosti in varčnosti, ki sta temelj meščanske družbe. 
Avtorja M. ne moremo identificirati. V marsičem, n.pr. po ljubezni do meščanske družbe, strahu 
pred proletariatom in znanju ekonomije spominja na Polaka. Vsekakor je njegov Članek eden boljših v 
časopisu. 
Koncem septembra je Sloveniens Blatt objavil članek, da je ukinjena tudi lovska pravica na tujem 
ozemlju in da ima poslej vsak lastnik pravico lova na svoji zemlji. Odškodnine ne bo.57 Časopis, ki 
lovcem očitno ni bil naklonjen, je s člankom vzbudil največji odmev v vsem času svojega izhajanja. 
Novice so reagirale 1. in 8. novembra.58 Piscu so očitale ne le, da se moti, ampak da lahko iz njegovih 
napačnih besed pride do hudih zmešnjav: "Korl Kodeli", ki polemizira, ugotavlja, da pisec v 
Sloveniens Blatt ni prav bral. Po njegovem mnenju iz zakona o odpravi podložništva 7. septembra ni 
mogoče potegniti takih sklepov. Lovske pravice ne izvirajo iz podložniškega razmerja, saj se lov 
izvaja tudi na posesti, ki je vpisana v deželno desko in nima s podložniki nobene zveze. Zemljiški 
gospodje naj bi lovske pravice odkupili od Marije Terezije. Enako naj bi veljalo za ribolov. 
Laibacher Zeitung ali natančneje njen Politisches Blatt als Extra Beilage zur Laibacher Zeitung je 
v približno istem času tudi objavil v dveh nadaljevanjih članek istega avtorja.5' Iz primerjave s 
člankom v Novicah ugotovimo, da je Bleiweis Codellijev članek le povzel in tudi nekoliko omilil. 
Avtor je namreč dopuščal možnost, da bo članek v Sloveniens Blatt povzročil prelivanje krvi in 
nasilna dejanja, nemire in anarhijo. Pisec naj ne bi imel nikakršne pravne osnove za svoje sklepe, 
zakona ni razumel. Codelli dokazuje, da pravica lova na tuji zemlji še vedno obstaja, njeno motenje je 
protizakonito. V tem smislu naj bi vse svetne in cerkvene gosposke poučile tiste, ki so v zmoti. Piscu 
Članka v Sloveniens Blatt pripisuje ne le neresnost ampak kar izdajo domovine, saj bi lahko v zvezi z 
lovom in ribolovom zanetil velike spore. 
Kaj je Carla Codellija napeljalo k takemu pisanju in sklepom, ni treba veliko ugibati. Jeseni 1848 
je bilo za zemljiškega gospoda zelo težko: odprava fevdalnih obveznosti, spori okoli gozdnih in 
pašnih servitutov, sedaj še lov in ribolov, kaj jim sploh še ostane? Polaščal se jih je obup, občutek 
nemoči in brezizhodnosti. Ne glede na to, da je Codelli bolje razumel zakon kot pisec novomeškega 
časopisa, pa njegov obširni članek z Otočca 8. decembra60 dokazuje, da so bili kmetje pripravljeni 
razumeti le tisto, kar jim je bilo všeč. Članek v Sloveniens Blatt dejansko odslikava, kako so ljudje 
razumeli zakon o odpravi podložnosti. 
Posebnih načelnih člankov o gospodarskih in socialnih vprašanjih, če izvzamemo kmeta, 
novomeški časopis ni pisal. Res pa je, da se jih pogosto dotika. Celotna vsebina Sloveniens Blatt kaže 
veliko zanimanje za gospodarstvo, v njem pogosto išče vzroke za različne družbene probleme. Žal pa 
ostaja vse na načelni, teoretični ravni. Priteguje ga predvsem finančna ali natančneje politika kroženja 
denarja. V tem pogledu so nazori izredno liberalni, odsvetuje vsako omejevanje s strani države. Glede 
obrti oziroma produkcije pa zagovarja časopis določeno državno zaščito, ker domači izdelki naj ne bi 
prenesli neomejene tuje konkurence. 
" Das Jagdrecht. 26.9. Avtor označen z zvezdico. 
" Lovske in ribiške pravice. Novice 1. in 8. 11. 
" Das Jagd - und Fischereirecht. 9. in 16.11. 1848. Laibacher Zeitung - Politisches Blatt 9. in 16.11. 1848. 
60 Ein freimilthiges Wort im Namen der schwer bedrängten Bewohner des flachenLandes. Laibacher Zeitung • 
Politisches Blatt 21. in 28.12. 1848. 
244 S.GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
Sloveniens Blatt je zagovornik meščanske družbe, sovražnik plemstva in njegovih prirojenih 
pravic kot tudi proletariato. Meščanska družba v njegovih predstavah ni omejena le na mesta ampak 
zajema vse državljane, ki živijo od dela svojih rok. Vsi ti so državljani, vsi ti so gospodje. Tako je 
treba poslej titulirati tudi kmete in študente. Proletariat mu, kot smo že omenili, ne pomeni delavcev 
kot takih ampak le tiste, ki so politično organizirani in si prizadevajo za nasilni prevzem oblasti. 
Urednik Franc Polak, ki je o teh vprašanjih največ pisal, je očitno sodobna socialna vprašanja 
pozorno spremljal, poznal je nekatere ideje, ki so postale kasneje značilne za marksizem. Na 
vprašanje, kako se je z njimi seznanjal ne moremo odgovoriti. Zelo ga je pritegovala zgodovina 
francoske revolucije, bil je pristaš vrste njenih idej, tudi nekaterih metod, natančneje pa svojih 
socialnih nazorov ni izrazil. Zanimanje za gospodarska in socialna vprašanja je časopis nedvoumno 
pokazal, mogoče več kot ostali na Slovenskem. Žal pa pri obravnavi ni opaziti ne sistematičnosti, ne 
opredeljevanja za katero od prevladujočih teorij. 
Sloveniens Blatt je spremljal tudi uveljavljanje pričakovanih sprememb, ki naj bi jih prinesla 
marčna revolucija. V nekoliko patetičnem Pismu Gorjancev Triglavu61 opisuje razmere na 
Dolenjskem. Avtor, ki se skriva za -K-, se prišteva med pristaše modro-bele-rdeče zastave (hrvaška 
oziroma ilirska), panslavistov, čeprav je zato v očeh Nemca mračnjak v krempljih vladne kamarile, ki 
prosi za bič. Nasprotnikom očita, da so si prilastili pravico, da izboljšajo svet. Pod Gorjanci je malo 
pristašev nemštva, navdušenci za slovenstvo so preplašeni, vendar se njihova zavest krepi. K temu naj 
bi veliko pripomogle hrvaške zmage. Piščev ilirizem izvira torej predvsem iz manjvrednostnega 
kompleksa. Poglavitne ovire za spremembe vidi v birokraciji, ki misli, da ima monopol nad narodom. 
Svoboda je še na pol poti, bolj nominalna kot realna. Potreben bo še napor, kelih pelina je treba spiti. 
Napredek bi bil hitrejši, če bi bilo več iskrenejših borcev zanjo. Blebetanje o vojnih zmagah v Italiji ni 
znak svobode. Mnogi je dejansko ne razumejo, to je zanj gordijski vozel napredka. Nemci so jo 
proklamirali le zase, zato ne razume, kaj delajo v Frankfurtu trije kranjski poslanci. Narod je bil ob 
njihovi izvolitvi še neizkušen, tega bi se morali zavedati in se temu ustrezno odločiti. To je tudi eden 
najzgodnejših pozivov za odhod kranjskih poslancev iz Pavlove cerkve v našem tisku. Odgovor je 
takoj sledil.62 Podpisan je z malim ćirilskim ž. Kdo se za njim skriva je verjetno bolj načelno kot 
praktično vprašanje. Skoraj gotovo je identičen s -K-, za katerim se verjetno skriva urednik Polak. 
Odgovor Triglava je optimističen. Prežet je z zaupanjem v svobodo. Kritizira poslance v Frankfurtu, 
poslanci v dunajskem državnem zboru so balzam za rane, ki jih povzorča nemški parlament. Rešitev 
nacionalnega vprašanja naj bi bila na vidiku. Zadnje misli so izraz neverjetnega, naivnega navdušenja 
nad parlamentarno demokracijo. Triglav je poln zaupanja v mladino. Hrabri Dolenjce, naj se ne dajo 
motiti zaradi dejavnosti starega režima , saj naj bi ta bila le znanilec njegovega konca. Oba članka, ki 
tvorita celoto, samo dokazujeta, kako velike upe so gojili Slovenci in demokrati v parlament. 
Naivnost je dejstvo, ki ga ne gre spregledat, hkrati pa tudi izraz upanja, da se tu odvija odločilna 
zmagovita bitka. V tem pričakovanju ni naivnosti ampak spoznanje, da revolucija peša, da poteka 
odločilni boj za dosego zastavljenih ciljev. Demokratični Dunaj tedaj slovanskim narodom ni več 
obetal prihodnosti. 
Nadaljevanje takih razmišljanj lahko najdemo tudi v članku -S.-, za katerega domnevamo, da 
skriva advokata Zupančiča.63 Sprašuje se, zakaj v Novem mestu ni društev. Vprašanje bi raztegnili 
lahko na skoraj vse slovensko ozemlje. Dejstvo je, da meščani in kmetje niso bili sposobni najti 
skupnega jezika, čeprav je bilo v njihovih odnosih več združevalnih kot motečih elementov. Stara 
stanovska ločitev je pustila pri neosveščenem prebivalstvu večine naših mest, ki pravzaprav ni vedelo, 
kaj naj počne s pridobitvami revolucije, pregloboke posledice. Društva z vplivnimi in uglednimi 
posamezniki bi tu lahko veliko storila. Bližajoča zima daje odlične možnosti. Članek ni samo odraz 
dejanskega stanja v naših mestih, ki so po koncu poljskih del postala tisto, kar naj bi bila skozi vse 
leto ampak tudi poziv, da naj politično aktivnost v Novem mestu začne usmerjati društvo. Posredno je 
to tudi kritika časopisa Sloveniens Blatt, ki ni uspel predramiti prebivalstva in združevati enako 
mislečih. 
Rezultat takšnih razmišljanj je izvrsten članek Razmišljanje o Dolenjski.64 Napisal gaje neki -B.-. 
Kdo se za njim skriva, ni jasno, vsekakor pa je novomeške, dolenjske in slovenske razmere dobro 
" Schreiben des Gorianz an den Triglav. Sloveniens Blatt 29.8. Avtor -K-. 
a Antwort des Triglav an den Gorianz. 5.9. 
и Warum werden in Neustadtl keine Vereine gebildet. 10.10. Da je pisar advokat dr. Zupančič, je res le 
domneva, ki se nam zdi v tem primeru šibka. Ne gre spregledati tudi Polakovega kolega Josepha Supanzhizha iz 
novomeškega okrajnega urada, kjer je bil zaposlen kot pisar. 
6 4 Betrachtungen über Unterkrain. 7.11 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 245 
poznal. Uvodoma ugotavlja, da je bilo po revoluciji na Dolenjskem malo narejenega med kmeti, 
mnogi so še vedno tam kot 15. marca. Drugače naj ne bi moglo biti. ker so tiste, ki so skrbeli za jezik 
in ljudstvo v začetku revolucijskega obdobja, nasprotniki označili za podpihovalce nemirov in malo je 
manjkalo, da jih nemškutarji niso pretepli. Nekateri uradniki so ustavo razumeli po svoje, o pravicah 
narodov niso hoteli slišati, brez teh pa demokracija ni mogoča. Poskus prebuditi podeželsko 
prebivalstvo na Dolenjskem, ga politično izobraziti, je oblast preprečila. Poslej takih poskusov ni bilo. 
Zato naj bi podeželsko prebivalstvo tudi neustrezno reagiralo. Premalo je izobraženo, da bi ločilo 
slabo od dobrega. Avtor obžaluje, da na Dolenjskem ni ustavnih društev, slovenstvo označujejo kot 
protidržavno mišljenje. 
Neznani pisec Razmišljanja o Dolenjski je zgrožen nad njenimi socialnimi razmerami. Za 
izboljšanje ni pripravljenosti. Slovensko društvo v Ljubljani, ki bi edino nekaj lahko naredilo, nima 
podružnic po deželi. Ljudstvu povsod postavljajo ovire, še njegovega jezika naj ne bi bilo mogoče 
vpeljati v šole in urade, mnogi si želijo Metternichove dobe. Avtor zaključuje z mislijo, da se morajo 
enako misleči združiti, da lahko le preko društva vplivajo na ljudi, sicer bo vse zaman. 
4. decembra je bilo v Novem mestu ustanoveljeno Slovensko bralno društvo. Takrat je bilo že 
dokončno jasno, da poskusi urednika, da bi ostal na dotedanjem delovnem mestu, niso uspeli. Od 
konca oktobra si je prizadeval, da bi umaknili odlok o prestavitvi v Ribnico. 7. decembra je bil že na 
novem delovnem mestu. Časopis Sloveniens Blatt se je bližal koncu svojega izhajanja. Društvo, ki je 
preko predsednika dr. Jožeta Rosine in začasnega blagajnika Konstantina Tandlerja, tiskarja 
novomeškega časopisa, njegov moralni naslednik, ima že popolnoma porevolucijske cilje: 
izobraževanje jezika, nič političnih tendenc.63 Spominja na začetke ljubljanskega Slovenskega 
društva. Seveda pa so med časi nastajanja takih društev drugod med Slovenci in novomeškim velike 
razlike. Takrat so razplet revolucije šele pričakovali, sedaj so se za njene rezultate bali. V Novem 
mestu so stare sile vsaj navidezno šle zmagi nasproti. Z lažmi, intrigami in anonimnimi pismi so 
onemogočile najbolj navdušene pristaše revolucije. Franc Polak je moral v Ribnico, njegov sodelavec 
Maks Jabornig v Kranjsko goro. Resnici na ljubo je treba povedati, da je formalni povod za 
prestavitev dal sam urednik Sloveniens Blatt, ki ni uspel premagovati svojega nagnjenja do alkohola, 
zaradi cesarje imel težave že na Premu, kjer je služboval pred prihodom v Novo mesto. Dejstvo pa je, 
da so tudi tisti pristaši revolucije, ki niso pili, doživeli enako usodo. Nekdanji Polakov kolega Ignac 
Guzelj, ki je iz Novega mesta odšel koncem 1847. ali v začetku 1848. leta, je bil zaradi prevelikega 
izkazovanja svojega navdušenja nad revolucijo prestavljen iz Radovljice,66 zaradi njega je bila 
uvedena še posebna policijska preiskava, kar se uradnikom Sloveniens Blatt ni zgodilo. Zoper njega je 
potekal le službeni discplinski postopek. 
19. decembra je tiskarna v časopisu kot založnik tudi formalno najavila prenehanje izhajanja 
časopisa s koncem leta. Kot vzrok je navedla spremembo kraja bivališča urednika. Seveda je bil to le 
povod, vzroke smo že zgoraj omenili. Novomeški slovenski krog pristašev revolucije je bil preozek, 
da bi zmogel nadajevati brez dotedanjega urednika, svoje je povzročil tudi strah pred reakcijo. 
Prenehanje časopisa je imelo posledice tudi za jezikovno podobo Novega mesta. Iz zaključnih misli 
članka Razvoj slovenskega jezika,67 ki smo ga že omenili, ki so hkrati tudi poslovilne besede 
urednika, zvemo, da bi izhajal, če bi obstal "in meiner vielgeliebten Muttersprache". Čeprav 
zgodovinska stroka v ožjem pomenu besede ne dovoljuje razmišljanja, kaj bi bilo, če bi bilo, pa nam 
preprost razum le dovoljuje sklepanje, da bi slovenski časopis v Novem mestu veliko pomenil. 
Dejstvo je namreč, da je kapiteljski prost v pismu škofu Wolfu nekaj let pred tem označil zamisel o 
nemških pridigah v Novem mestu kot neumestno, ker naj bi bilo premalo ljudi veščih tega jezika, 
dejstvo je tudi, da je sredi šestdesetih let Levstik označil dolenjsko metropolo kot nemško govorečo. 
Ta preobrazba jezikovne kulture je bila torej najbolj intenzivna prav v naslednjih letih. 
Zadnja številka Sloveniens Blatt, ki je zaradi božičnih praznikov izšla v petek 29. decembra, 
torek, ki je naveden v glavi časopisa, je bil 26. v tistem mesecu, prinaša članek, ki je po naslovu enak 
uvodnemu v poskusnih številkah, le avtor in vsebina sta različna.68 Prvega je podpisal dr. Jože Rozina, 
drugega P(olak?). Čeprav je vse bolj postajalo jasno, da Slovenije kot političnega teritorija še ne bo, 
ima članek naslov Prebujenje Slovenije. Ugotavlja, da jo je rodilo leto, ki se izteka, leto, v katerem so 
si Slovenci prizadevali za svoj obstoj z bojem za ohranitev cele monarhije. Zanj je to boj za kulturo v 
и Einladung zum Beitritte in den slovenischen Leseverein zu Neustadt]. 29.12. 
K J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 670. 
n Die Entwicklung der Slovenischen Sprache, 29.12. 
" Sloveniens Erwachen. 
246 S. GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
Evropi, zlasti na njenem vzhodu in jugu. Z zakonitimi sredstvi si je časopis prizadeval za svobodo, od 
nikogar ni želel biti odvisen. Z veseljem je spremljal napredek svojega ljudstva. 
Avtor ne dvomi, da seme, ki gaje časopis zasejal, ne bo rodilo sadu. V besedni igri, kjer Slovenija 
iz naslova članka pomeni tudi prvotni naslov časopisa, ga primerja s cvetlico, ki jo mraz umori, 
naslednje leto pa še lepše cveti. Njegov konec zato ni tragedija ampak seme za novo življenje. 
Slovence poziva naj ostanejo povezani z ostalimi slovanskimi brati, le z njimi se bodo trajno dvignili. 
Časopis Sloveniens Blatt je izredno poudarjal socialne razmere med ljudmi. Družbeni razvoj je bil 
zanj predpogoj političnega in nacionalnega. Za razliko od štajerskih narodnih delavcev ter skromnih 
nastavkov na Dolenjskem ob podpisovanju peticije Dunajske Slovenije, krog pristašev Slovenije ni 
uspel vzpostaviti pravega sodelovanja s kmečkim okoljem. Kratkoročnih rezultatov ne bi bilo, pač pa 
bi bile kmečke mase bolj razgibane. Enega izmed vzrokov, da na Dolenjskem ni bilo taborskega 
gibanja, vidim prav v tem. Dr. Jože Kapler, zbiralec podpisov za Zedinjeno Slovenijo in podpisnik 
vabila za tabor v Vižmarjih, nam je več kot zgovoren dokaz, da se ne motimo. Ker tudi škocjanski 
župnik Zalokar med duhovščino ni imel na Dolenjskem in v Beli krajini veliko posnemovalcev, so 
bila naslednja desetletja dokaj pasivna v političnem življenju. Nacionalno gibanje je še naprej ostalo 
predmet ozkih krogov. To dokazuje tudi gradnja Narodnega doma v Novem mestu, ki je izrazito 
mestna zadeva.69 
Analiza podpisov peticijskih pol na Dolenjskem kaže zelo nizko raven pismenosti. Nedvomno 
je zaostajala za ostalimi predeli slovenskega ozemlja. Domnevamo, da le ni bilo v celem novomeškem 
okrožju enako. 16. januarja 1842. leta je že omenjeni župnik Zalokar ugotavljal ne le, da ljudje ne 
znajo pisati, ampak so tudi mentalno zanemarjeni. Tako mnogi ženini in neveste niso poznali imen 
svojih staršev, materinega dekliškega priimka, niso vedeli, koliko so stari, niso znali povedati hišne 
številke. Da gre tu v prvi vrsti za zanemarjenost, nekakšno otopelost, pove tudi to, da botri, ki so 
prinesli otroka h krstu, včasih niso znali povedati ustreznih podatkov o starših krščenca: imena 
staršev, dekliškega priimka matere, hišne številke.™ Očitno torej ne gre za nek'osamljen primer, tudi 
ne zgolj za mladino, ampak je problem širši. 
Tudi časopisje tiste dobe govori o slabih prosvetnih razmerah. Tako je na primer zaslediti vest o 
nameravanem zaprtju šole v Dolenjskih Toplicah. Zalokarjeve pripombe na različnih mestih dajejo 
slutiti, da so bile še posebno žalostne razmere v hribovitih predelih. Opisanih razmer tudi ne gre 
razširjati na vso Dolenjsko. Ribniško področje je bilo gotovo drugačno, tam je boljša šolska mreža, pa 
tudi nepismene krošnjarje si težko predstavljamo. O vseh teh vprašanjih nižjega šolstva v Sloveniens 
Blatt ni sledu. 
Leta 1848 so se profesorji novomeške gimnazije odločili, da bo slovenščina učni jezik.71 
Vprašanje kar samo po sebi kliče, da ga obravnava tudi časopis, ki se bori za nacionalne pravice 
Slovencev. Seveda je šlo to vprašanje, kot smo že omenili, mimo Sloveniens Blatt. Tudi v tem 
pogledu je ostal na načelni ravni. Julija je bil z nadaljevanjem objavljen članek o šolstvu na 
Kranjskem.72 Osrednje vprašanje je svetovljanska vzgoja. Avtor obžaluje, da so v tem pogledu dijaki 
odvisni predvsem od ostarelih kuharic in delavskih družin, pri katerih stanujejo. Ni mu všeč, da je 
dijakom prepovedan obisk gledališča, plesov, kavarn in gostiln. Suplenti, ki jih oblast pošilja na 
Kranjsko, so slabi učitelji in vzgojitelji. Želijo si ustvariti le renome, ki bi jim omogočil redno 
zaposlitev. Pisec kritizira profesorje, ker njihov odnos do dijakov spominja na one, ki so bili med 
zemljiškimi gospodi in podložniki. Avtor članka posebej kritizira razmere v Ljubljani, kjer cenijo le 
trgovske sposobnosti, ne pa znanja. Svoj članek končuje s predlogom, naj se družba bolj odpre do 
dijakov, naj jim dovolijo vstop v meščansko družbo. Najprej se naj popravijo razmere v večjih mestih, 
blagodejne spremembe bo kmalu čutilo tudi podeželje. Ta članek je pravzaprav bolj dragocen po 
tistem, kar ni naravnost povedano. Slovenska družba potrebuje več meščanstva, ki mora postati tudi 
nosilec novih razmer. Najbolj naravno je, da sprejme medse dijake. Zato morajo profesorji spremeniti 
svoj odnos do njih. Je proti tikanju, proti prijateljevanju, saj gre le za generacijske razlike. Na dijaka 
se naj ne obračajo z "Vi" ampak z "gospod".73 
Nacionalna garda74 je bila časopisu Sloveniens Blatt zelo pri srcu. Oba sta bila otroka revolucije. 
Poleg "političnega sorodstva" pa je med njima obstajala tudi osebna povezava. Člani novomeške 
a Janko Jarc, Novo mesto v obdobju med leti 1850 in 1900, str. 254 (separat iz knjige Karel Cianci, Knjiga 
moje mladosti, Ljubljana 1981). 
n Knjiga oznanil škocjanske fare. Arhiv R Slovenije. Rok. 94-r. 
225 let novomeške gimnazije, str. 77. 
Das Unterrichtswesen in Krain. 18. in 25.7., nepodpisan. 
Behandlung des Studierenden. 24.10. 
* Miloš Jakopec, Narodna garda v Novem mestu. Dolenjski list, 17.6. - 5.8. 1993. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 247 
narodne straže so bili namreč tudi pripadniki skupine, ki je zasnovala in urejala prvi novomeški 
časopis. 
Spor med meščansko in narodno gardo je bil časopisu povod, da se je v Novem mestu vpletel v 
politične prepire med pristaši starega reda in novih časov. "Starega reda" ne moremo razumeti 
dobesedno v smislu zagovarjanja fevdalne dražbe ampak predvsem varovanja domnevnih ali 
dejanskih starih meščanskih pravic. Te so motile zlasti tiste prebivalce naših trgov in mest, ki so 
odnos "pravih" meščanov do njih čutili kot krivičen in ponižujoč. Če smo nekoliko pikri, lahko 
ugotovimo, da so jim nasedli. "Pravi" meščani so namreč hoteli doseči ravno to, da bodo prišleki 
vedeli, kdo je kdo v mestu. V bistvu je negativni odnos do priseljencev izraz stiske, majhnosti, 
občutek manjvrednosti meščanov pred ljudmi, ki so v njihovem kraju dosegli določen položaj v 
takratni družbi. 
V članku anonimnega pisca o posebni meščanski oboroženi enoti75 je zato poudarjeno, da obstoj 
takih skupin ni v skladu z revolucijo. Zastopa namreč le določen stan, njegove ozke interese. Je 
preostanek prejšnje dobe in kot tak možen povod za nerede. Zliti se mora z nacionalno gardo, 
organizacijo oboroženih državljanov ali pa jo je treba razorožiti in razpustiti. "Če je lahko minister 
navaden gardist, je to lahko tudi meščan - lončarjev sin." Z marčno revolucijo je konec stare družbe in 
z njo tudi meščanske garde. Članstvo, zlasti pa položaji v njej, z zlitjem z narodno stražo prenehajo. V 
njej so funkcije voljene v skladu z zahtevami novih časov, ki jih morajo vsi spoštovati in se jim 
podrediti. 
Možnost za še ostrejši napad na meščansko gardo se je ponudila 15. avgusta, ko je bila v 
kapiteljski cerkvi svečana zahvalna maša za avstrijske zmage v Italiji. Med obredom sta obe 
oboroženi mestni formaciji streljali Častne salve. Na koncu so zapeli še Te Deum. Poročevalca76 je 
prav to zbodlo. Vprašal je, zakaj v Novem mestu niso zapeli zahvalne pesmi pri maši, pri kateri so se 
spomnili marčnih sprememb na Dunaju. Meščanska garda pri njej tudi ni bila prisotna. "Sedaj, ko gre 
za triumf ob podjarmljenju nekega ljudstva, pa vse dere skupaj. Podelitev svobode in ustave je bil 
začetek nereda, zmaga nad Italijo pa daje upanje na vrnitev dobrih starih časov, ki so dali v 35 letih 
tako lepe sadove!" je pikro ugotavljal. Pisca, verjetno je bil to Polak, je vse skupaj silno razburilo. 
Dopoldanska verska slovesnost je namreč imela nadaljevanje pri Sv. Ani, priljubljenem shajališču 
meščanov. Meščanska garda je namreč tam priredila zabavo, na kateri so napijali cesarju, maršalu 
Radetzkemu in drugim oblastnikom. Zapeli so celo pesem "Und Österreich schliesst sich an 
Deutschland an". Zvečer je bilo mesto osvetljeno, godba meščanse straže je muzicirala, mladina je 
vzklikala: "Živijo!". Poročilo sklepa opomin Novomeščanom, naj v trenutkih zmagoslavja 
avstrijskega orožja ne pozabijo lastne svobode. Ta kratek članek je ena najbolj ostrih in 
neprizanesljivih kritik novomeških razmer v letu 1848. Spor z meščansko gardo je Sloveniens Blatt 
zaostril do take mere, da njenega avgustovskega izleta v Dolenjske toplice ni niti registriral. Izlet je 
bil ne le zelo uspel ampak tudi nacionalno primerno pobarvan. Udeleženci so namreč nosili narodno 
zastavo, pa tudi oder, na katerem je kaplan enote, kanonik Jelovšek, bral mašo, je bil okrašen z 
narodnimi barvami.77 Očitno so strasti že zmanjševale razsodnost. 
Načelno zavračanje pravice do obstoja meščanski gardi je novomeški časopis dopolnjeval s tem, 
da je dokaj podrobno poročal o dejavnosti narodne straže.78 Hvalil je njihovo odlično streljanje na 
Telovo. Poročal je o denarni nabirki za njihovo uniformiranje,79 o Besedi80 z deklamacijarru 
Vodnikovega Vršaca, Prešernovega Mornarja in Strelovega Popotnika, petjem slovenskih in "ilirskih" 
pesmi ter branjem humorističnega besedila, vse je zelo uspelo.81 Zanimiva je podrobnost, da poročilo 
stotnika Zwergerja govori o prireditvi v kranjskem, ne slovenskem jeziku. Sloveniens Blatt je 
vzpodbujal domačine, naj narodni straži vsestransko pomagajo,82 udeležijo naj se loterije.83 Kljub taki 
opredelitvi v novomeških političnih sporih, pa poročanje novomeškega časopisa le ni bilo popolnoma 
enostransko. Tako so že julija objavili kritične pripombe nekega narodnega stražnika na račun 
" Eine Paar zeitgemäße Worte über die Sondercorps. 3.10. (nepodpisan). 
, s Locales, 22.8. Dogodek je opisal tudi Janez Trdina v povesti Gospod Vedež. 
" Slovenija. 
" Poročanje o nacionalni gardi so praktično edine lokalne novice. 
" Die Nationalgarde in Neustadll. Sloveniens Blatt, 4.7. (nepodpisan). 
" Priloga 1 k Sloveniens Blatt, 1.8. Kot datum prireditve omenja 21.7. 
" Locales, 8.8. 
" Priloga 2 k Sloveniens Blatt, 8.8., Priloga 3 k Sloveniens Blatt, 15.8. 
" Priloga 4 k Sloveniens Blatt, 5.9. 
248 S. GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
nepotrebnega paradiranja." Za meščane, ki so živeli od dela svojih rok, je bilo članstvo v gardi 
nedvomno veliko breme, ker denarnih nadomestil za izvrševanje obveznosti ni bilo. Novomeški 
časopis tudi ni zamolčal nesrečnega dogodka, ko je Pauer, dijak 4. letnika gimnazije, po nesreči ubil 
devetletno sestro. Gardist Vidmar je namreč obesil na zid nabito puško, deček je hotel sestro le 
prestrašiti in nesreča je bila tu.85 O dogodku so pisali številni takratni avstrijski časopisi. 
Za pisanje Sloveniens Blatt o narodni straži lahko ugotovimo, da ga je izrabljal za poglobitev 
demokratičnih procesov v Novem mestu, med katerimi je bila tudi ureditev razmer med obema 
gardama. Prav z vpletanjem v stare mestne pravice pa si pridobil največ sovražnikov in posredno 
pomagal k premestitvi nekaterih državnih uradnikov - gardistov. 
Sloveniens Blatt ni bil časopis, ki bi s cenenimi članki želel biti popularen. Urednik se ni znal 
sprostiti, ob vsaki priliki je izkazoval željo, da vztraja na trdno začrtani poti. Ko je znani zgodovinar 
Franc Ksaver Richter pisal o Kranjski pod Habsburžani,8* hvalil posamezne vladarje, navedel pa tudi 
vrsto zgodovinskih dejstev iz zgodovine dežele, so njegov sestavek opremili z opombami 
nacionalnega značaja, iz katerih je razumeti, da se Slovencem pod njimi le nista cedila sama med in 
mleko. Urednik je bil pristaš slovenskega avtohtonizma in je kot protitezo Richterju navedel znane 
Vodnikove verze: "Od perviga tukaj stanuje moj rod. Ak' kdo ve za drujga pove naj od kod!" 
Poizkusi nekaterih domačinov, n.pr. okrožnega fizika v. Vesta,87 ki je pisal o kemičnih poizkusih, in 
novomeškega lekarnarja, ki je zapel hvalo avstrijski farmaciji,88 so ostali brez posnemalcev. Članek o 
starih zidovih na Notranjskem je prispeval verjetno kar Polak v spomin na svoje nekdanje službovanje 
na Notranjskem.89 Svojevrsten odstop od koncepta časopisa je objava pisma svojcem nekega vojaka iz 
Mester90 ter razpis na izpraznjeno mesto v zavodu za slepe pri Linzu.91 Poučno je pisanje o najdiščih 
človeške ribice na Kranjskem ter požaru v Sodražici.92 
Omenili smo že, da je bil poudarek časopisa na teoretičnih razmišljanjih o aktualnih vprašanjih. 
Glede poročil o aktualnih dogodkih v monarhiji se je novomeški časopis naslanjal na tiste, ki so 
izhajali v Ljubljani, Celske slovenske novine, Gratzer Zeitung, zelo pomemben vir je bil Wiener 
Zeitung, katerega dvodnevni izostanek v začetku septembra je časopis posebej oznanil". Naslanjali so 
se še na Der Freisinnige, Neue Zeit, Journal des oesterreichischen Lloyd, Narodne novine, W.F.B. (?), 
D.w. Ungar (?), G. tch. P. (?). Prg.A.B. (?), Oest. V.B. (?), K.W.B. (?).M 
Sloveniens Blatt ni skrival svojega navdušenja nad Hrvati in Srbi. Vsako priliko je izrabil v 
propagiranje njihovega boja proti Madžarom, hvalil Jelačiča. Ideje ilirizma mu niso tuje, jezikovnega 
zlitja ne zagovarja, glede političnih odnosov ni popolnoma jasen. Hrvatje oziroma natančneje Iliri so 
mu vzor zlasti glede uporabe narodnega jezika v javnem življenju, hrabrost hrvaške vojske je krepka 
opora slovenski narodni zavesti. V podpori Hrvatom so videli tudi boj za lastne politične cilje, za 
obstoj neodvisne monarhije, proti vključitvi njenih delov v nemško državo. 
To je še posebej prišlo do izraza ob akciji zbiranja denarja za Hrvate. V zadnji avgustovski 
številki je izšel poziv hrvaškega sabora za zbiranje denarja, dragocenosti, živil in orožja za Hrvate.95 
Akciji na Kranjskem se je postavilo na čelo Slovensko društvo v Ljubljani, novomeški časopis se je 
do nje obnašal, kot da gre za njegovo poglavitno nalogo. Že v naslednji številki 5. septembra je 
urednik objavil še svoj poziv.96 Pove, da so dobrodošli tudi najmanjši prispevki, da bodo po mestu 
Einiges über das Institut der Nationalgarde, 11.7. (eden v imenu mnogih). 
"Locales, 12.9. 1848. 
Krain unter den Regenten aus dem Hause Habsburg, 4.7. 
Ueber das Décret der k.k. oberst. Justizstelle v. 21. Jan. 1825 (?) betreff der chemischen Untersuchungen. 11.7. 
Članek je datiran z 9. majem in je bil torej pripravljen že za poskusno številko. To nedvomno dokazuje, da sodi v. Vest 
med prvoten krog predvidenih sodelavcev novomeškega časopisa. 
Franz Xav. Gadner, Österreichs Pharmacie. 18.7. Lastnik druge novomešk lekarne je bil Karl Fabiani. 
" Die alte Mauer bei Temovo in Innerkrain. 18.7. 
Einladung zur Competenz betreffend die Wiederbesetzung eines im Blindinstitute zu Linz erledigten Stiffplatzes. 
22.8. Gtej tudi razpis 29.12. 
" Theure Schwester, lieber Schwager! 25.7. 
9 2 Feuers - Gefahr, 8.8. Fundorte der Proteen, 5.12. 
" Opomba pod črto 5.9. 
9 4 Journal des österreichischen Lloyd's se je 1848 preselil na Dunaj in izhajal kot Der Lloyd. Narodne novine so 
zagrebški časopis. W.F.B. je mogoče dunajski časopis Fremden Blatt. G. Sch. P. si razlagam kot Gratzer Schneller Post. 
Prg. A.B. je verjetno Prager Abendblatt,,priloga Prager Zeitung, ostalih nisem uspel dešifrirati. Glej: Auswahlliste 
wichtiger deutschsprachiger Zeitungen der Österreichischen Nationalbibliothek (1703-1930). 
и Aufruf. Sloveniens Blatt, 29. 8. 
9 6 Dringender Aufruf. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 249 
pobirali denar od hiše do hiše. Opozarja bralce, da ne gre le za obrambo Hrvaške kot najbližje sosede, 
torej ne le sosedsko pomoč pač pa tudi obrambo Dolenjske, ki jo lahko ogrozijo madžarski pribežniki: 
"Gre za cesarja, za naše brate, mogoče za nas!" Uspeh ni bil majhen, pa tudi posebno velik ne. Nekaj 
darovalcev je anonimnih, nekateri se skrivajo za gesli "Prijatel prijatlam", "Od dveh prijatlev v 
spomin na naše brate in sosede Hrvate (v bohoričici)... Med njimi so graščaki n.pr. zakonca Pavich, 
(žena je bila iz grofovske veje Auerspergov), Anton Smola z Germa, okrožni zdravnik, kapiteljski 
kanoniki in vikar, novomešk poslanec v dunajskem parlamentu Grašič, člani družine dr. Jožeta 
Rozine, dr. Zupančič, obrtnik, trgovci, uradniki, med drugim skupina z okrajne kameralne uprave,.... 
10. oktobra so objavili, da je zbranih že 81 gld in 25 kr.97 Poslej ni več vesti o poteku zbiranja 
denarja. Žal ni podatkov, ki bi utemeljevali sum, da je to posledica Jelačičevega prihoda na Dunaj, 
izključiti pa tega tudi ni mogoče. Spomnimo se trditve Polaka, da tudi mnogi zavedni Slovenci 
Jelačičeve akcije niso podpirali. Iz Laibacher Zeitung je razvidno, da so denar zbirali, tudi z 
Dolenjske, še tudi kasneje. Odpor je lahko zato lokalnega značaja ali pa tudi odločitev uredništva, da 
bodo JelačiČa podpirali le še moralno. 
Običajno, ne pa vselej, je imel časopis Sloveniens Blatt na zadnji strani tudi rubriko lokalno. 
Velikokrat so pod njo navedene zadeve, ki se tičejo narodne straže in smo o njih že govorili. Osnovna 
značilnost te rubrike je, da ne odstopa od načelne naravnanosti časopisa. Po 10. oktobru, ko ni bilo 
več samostojnih prilog, so se na tej strani znašli tudi mali oglasi. Če smo glede lokalnih zadev navedli 
vrsto pomanjkljivosti časopisa, navedimo tudi opravičilo. V zadnji avgustovski številki" je urednik 
objavil poduk tistim, ki so ga prosili oziroma zahtevali, da jih v časopisu ne omenja ne v slabem, ne v 
dobrem pomenu, ker ne razumejo časopisnih člankov. Čeprav je zelo verjetno, da je do tovrstnega 
razgovora prišlo v gostilni, je urednik take ideje ostro zavrnil. Prizadetim je priporočil, naj si 
preskrbijo ustrezne in zanesljive bralce in razlagalce besedil. Uredništvo se bo zavzemalo za pravo, 
svobodo in enakost ter kritiziralo vse in vsakogar, ki uresničevanje takih načel ovira ali jim 
nasprotuje. Kljub temu načelnemu odgovoru pa se je uredništvo gotovo zavedalo tovrstnih težav z 
bralci. Tako najdemo poleg novic o narodni straži opis žalne maše za nekim padlim nadporočnikom 
pri frančiškanih, ki ni imel zveze ne z Novim mestom ne s Slovenci, uredništvo je to izrabilo za dokaz 
slovenskega spoštovanja do Neslovencev. Nekaj je vesti o oktobrskem dogajanju na Dunaju, o 
Madžamih in Italijanih ter Štajerski. Enkratna novica je tista o požaru novomeškega plavalnega 
bazena, ki bi ga bilo treba obnoviti. Ne- pozabijo se pohvaliti tudi z januarsko uprizoritvijo 
Linhartovega Matička ter ter o strahu urednika Laibacher Zeitunga, da bi z objavo poročila škodil 
nastopajočim uradnikom. Uredništvo in zlasti založnik sta v oglasih videla možnost dodatnega 
zaslužka. Večina takratnih časopisov je reklame objavljala v samem časopisu ali različnih dodatkih 
(Laibacher Zeitung ima Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung - oba 
imata uradna in zasebna obvestila, oglasi so običajno v Anhang zur Laibacher Zeitung. Prva dva imata 
svojo numeracijo, Anhang pa le prostor, običajno zadnjo stran). Priloge so bile za posebne prilike in 
so se jih rada posluževala društva in posamezniki, da so si zagotavljali samostojno izražanje stališč. 
Pri Sloveniens Blatt je bila priloga namenjena javnim obvestilom in oglasom. Uredništvo je 
predvidelo male in velike. Prva je imela cca 11x19 cm, druga je imela format enak kot časopis. Z 
njimi niso zaslužili, saj jih je izšlo od 1. avgusta do 10. oktobra le 7, od tega dve veliki. Na zadnji 
strani časopisa je vedno opozorilo, da je izšla tudi priloga. Cena vrstice za enkratno objavo je bila 3 
kr, za trikratno pa 4 kr. 
Pregled vseh prilog kaže, da so se jih posluževali narodna straža, advokat dr. Jože Rosina in celo 
uredništvo. Ker smo o o vsebini tistih, ki jih je naročila garda, že pisali, dodajmo, da je dr. Rosina 
posredoval veliko gotovinsko posojilo ter oglašal zakup in prodajo nepremičnin. Zakaj prinašata prvi 
dve prilogi obvestilo o bodoči ureditvi sodišč ni jasno." Delo časopisa naj bi po njegovem prenehanju 
vsaj v določenem smislu nadaljevalo Slovensko bralno društvo, ustanovljeno 4. decembra. Predzadnja 
številka časopisa je objavila vabilo k pristopu. 
Gornjega prikaza pisanja novomeškega časopisa ne moremo smatrati za dokončnega. Ne samo, da 
je preveč sumaren, svoje mnenje o njem bi morala povedati še jezikoslovec in verjetno tudi filozof. 
Urednik, ki je napisal velik del člankov, je bil nedvomno izobražen. S pomočjo katerih knjig se je 
izobraževal, ne vemo, aktualna evropska vprašanja so ga privlačila. Iz citatov je razvidno, da je 
spremljal številne takratne slovenske in tuje časopise. V primerjavi z današnjimi razmerami je število 
Mnogi Dolenjci, zlasti duhovniki, so denar pošiljali neposredno Slovenskemu društvu v Ljubljani. Glej n.pr. 
Laibacher Zeitung 23.9., 12.10. 1848 
" VolksthUmliche Belehrung, 29.8. 
Künftige Gerichtsverfassung 
250 S.GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
naslovov časopisov za Novo mesto impozantno, za tiste čase pa nismo prepričani, da jih je bilo v 
dolenjski prestolnici še nekaj, ki jih Polak ni navedel. 
Po doslej znanih dejstvih je časopis Sloveniens Blatt najpreje pritegnil Janeza Trdino. "Že poleti 
1871 si je vse številke (razen zadnje Št. 26) izpisal v svoj dnevnik (8/76-93). Ekscerptom je tu pa tam 
pripisal izraze odobravanja in občudovanja takratnih rodoljubov; zlasti urednika in glavnega pisca 
člankov je nekajkrat pohvalil. Že tedaj je pri ljudeh tudi poizvedoval, kaj o teh ljudeh še vedo, in si je 
n.pr. zabeležil tudi naslednji podatek: ..."Pisal je te reči v naglici v krčmah urednik Polak."100 
O uredniku, ki ga označuje za "ženijalnega", je v okviru Bajk in povesti o Gorjancih napisal tudi 
povest Gospod Vedež.101 V njej trdi, da je časopis ustanovil s svojimi prijatelji dr. Rosina, ki naj bi 
Polaka izbral za urednika. O njem mu je pripovedovalka Jera povedala med drugim: "Bil je glavica, 
da malo takih. V en glas so govorili, da se ne nahaja v naši deželi ne pet uradnikov, ki bi se mogli 
kosati z njim v bistroumnosti in učenosti. ... Gospoda so mu očitali, da je velik pijanec. ... Ko ga je 
pocedil tri ali štiri merice, je izvlekel papir in svinčnik ter je pisal in pisal, dokler je bilo kaj praznega 
na papirju. Kar je napisal pri vinu, je nesel potem za svoj časnik v tiskarnico.... Dostikrat je tožil, da 
ne sme niti desetine tega natisniti, kar bi želel in kar bi trebalo. Gosposka je nanj bistro prežala, zdel 
seji je, ne vem zakaj, preglasen in nevaren. Časnik so prejemale malone vse hiše.,... Trud njegov in 
doktorja Rosine je obrodil tako dober sad, da v nekoliko mesecih ni bilo v mestu nobenega poštenega 
domačina več, ki bi se sramoval svoje slovenske matere in krvi in jezika našega ...l02 Iz gornjih 
dejstev, ki jih je navedel Trdina, marsikaj zvemo. Ne gre pa spregledati, da je vsaj zadnji stavek izraz 
pisateljevih želja. 
V slovenskem zgodovinopisju novomeški časopis ni najbolje zapisan. J. Apih ga je uporabljal,103 
je o njem zapisal: "... v jako slabi nemščini in še slabšem pravopisu je ta tednik Nemcem tolmačil 
slovenski program - a prva zima ga je že pobrala, še prej ko so se jeli tudi drugim listom rušiti gmotni 
viri s pojemajočim zanimanjem naroda za javne zadeve."104 Tudi J. Mal ponavlja, da ga je pisal za 
Nemce, kar ni bilo res, in dodaja:105 "Radi pomanjkanja sotradnikov je moral največ pisati sam, 
porabljal je zato krajevne dogodke, kar pa mu je nakopalo dosti sovraštva." Zdi se, da avtor časopisa 
ni prebral. 
Lončar ga le našteva v seznamu časopisov,106 Gestrin-Melikova knjiga107 novomeškega časopisa 
ne omenja. Osrednji vzrok za upadanje zanimanja za novomeški časopis pri zgodovinarjih, kamor 
lahko prištejemo tudi Trdino, je v tem, da je časopis dejansko v marsikaterem pogledu šibek. Kasneje 
seje temu pridružil še odnos do naših časopisov v nemškem jeziku. To gaje še bolj potisnilo v ozadje 
strokovnega zanimanja. 
Drugačen odnos ima lokalno zgodovinopisje. Janko Jarc je že pred II. svetovno vojno zapisal, da 
"je uradnik Franc Polak izdajal v narodnem in svobodoljubnem duhu urejevani "Sloveniens Blatt", 
zaradi katerega je imel z oblastmi marsikatero nepriliko."108 Iz njegovih kasnejših del je razvidno, da 
je časopis natančneje pregledal in ga primerno ocenil.109 Zaradi zadreg s časopisom je mnoge 
pritegnila osebnost njegovega urednika Franca Polaka. V zadnjem času je o časopisu, uredniku in 
tiskarni največ pisal novinar in publicist Miloš Jakopec, ki je zbral precej novih dejstev.110 
Sloveniens Blatt je nedvomno nekaj posebnega v slovenskem dogajanju v letu 1848. Ves je prežet 
z navdušenjem za spremembe, želi si novo liberalno, meščansko Avstrijo. V mnogih pogledih njegove 
ideje niso vselej najbolj jasne. Urednik je to storil nekolikokrat načrtno. Trdina ima verjetno prav ko 
pravi, da je moral biti obziren do skupine, ki je dala pobudo za njegovo izdajanje. Polak je zelo 
verjetno sodil med njegov najradikalnejši del. Zato ni nenavadno, da njegova osebnost nekatere bolj 
priteguje kot pa delo, po katerem je upravičeno zaslovel. 
"" Janez Logar, Pripombe k sedmi knjigi. V Janez Trdina, Zbrano delo. Sedma knjiga. Zbrana dela slovenskih 
pesnikov in pisateljev. Ljubljana, 1955, str. 389. 
101 Uvrščena je kot 23. v Bajke in povesti o Gorjancih (П. del). V VU knjigi zbranih del je objavljena na straneh 64-
76. 
Ravno tam, 66-67. 
I M J. Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 138. 
Ravno tam, str. 148. 
Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 740. 
1M Dragotin Lončar, Politično življenje Slovencev. Ljubljana, 1921, str. 133-134. 
' " F. Gestrin - V.Melik, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918. Ljubljana 1966. 
"* Janko Jarc, Novo mesto in njegova prostovoljna gasilska četa. Novo mesto, 1936, str. 33-34. 
"" Novo mesto, kulturnozgodovinski vodnik Novo mesto, 1976, str. 70. 
Miloš Jakopec, Časnikarstvo v Novem mestu. Rast 1, 1990, str. 110-114, isti. Nova odkritja o Heinrichu 
Tandlerju in Francu Polaku. Rast 2, 1991. str. 138-144, isti. Iz časnikarske preteklosti. Rast 4. 1993, str. 247-248. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 251 
Časopis Sloveniens Blatt je izraz revolucionarnega navdušenja dela našega meščanstva, ki je 
pokazalo izredno navdušenje nad spremembami v državi, imelo znanje in voljo, žal pa zelo malo 
možnosti za njihovo uresničitev. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
SLOVENIENS BLATT - EINE ZEITUNG DES JAHRES 1848 
Stane Granda 
Sloveniens Blatt ist eine Wochenzeitung, die vom 4. Juli bis zum 29. Dezember 1848 in Novo 
mesto erschienen ist. In der slowenischen Geschichtsschreibung wurde sie bisher sehr wenig 
beachtet, obwohl sie nicht unbekannt war. 
Sloveniens Blatt wurde von einem relativ kleinen Kreis der Anhänger der Revolution des 
Jahres 1848 in Novo mesto herausgegeben. An dessen Spitze befand sich Rechtsanwalt Dr. Jožef 
Rosina, verantwortlicher Redakteur der Zeitung, die wesentliche Arbeit wurde von dem 
Redakteur Franc Polak geleistet, der sonst Beamter des Bezirkskommissariats war. Die Gruppe 
setzte sich außerdem aus einigen Intellektuellen, vor allem Beamten der Bezirks-, Kameral- und 
Kreisbehörden zusammen. Eine wertvolle Stütze hatten sie an den dortigen Gymnasiasten und an 
einem Professor, der Franziskaner war. Ihrem Inhalt nach war die Zeitung ausgesprochen liberal 
ausgerichtet und setzte sich für die Interessen des Bürgertums und für die parlamentarische Demo­
kratie ein. Kompromißlos widersetzte sie sich jeder Form der alten feudalen Gesellschaft. 
Wie aus dem Titel der Zeitung hervorgeht, sollte sie für die slowenischen politischen Inte­
ressen eintreten. Sie widerstrebt der Idee des vereinigten Deutschland, wie sie im großdeutschen 
Sinne vom Frankfurter Parlament befürwortet wird. Im deutschen Nationalismus, der kein 
Verständnis für die Interessen der nichtdeutschen Völker in Österreich aufbringt, sieht sie die 
größte Gefahr für dessen Fortbestand. Sie tritt für die slowenische Sprache in Amt und Schule ein 
und sympathisiert mit der Idee des Vereinigten Slowenien. Wenn man diese nicht verwirklichen 
könnte, wäre sie auch bereit, Kompromisse zu schließen. Österreich sollte in Kreise aufgeteilt 
werden, welche die nationalen Grenzen berücksichtigen. Sie wendet sich gegen die Länder als 
Relikte der alten Geselschaft, aber auch gegen die Zentralisierung der Monarchie. Die Mehrheit 
der Mitarbeiter der Zeitung vertritt die Auffassung, daß Österreich in das vereinigte Deutschland 
nicht integriert werden solle. Sein Fortbestand ist notwendig wegen seiner slawischen Bevölkerung, 
deren kulturelle und politische Entwicklung es garantiert. Trotz gewisser Sympathien für die pan-
slawistischen Ideen, ist kein Autor zu finden, der den russischen Absolutismus und seine politi­
schen Bestrebungen befürwortet hätte. 
Die Zeitung vertritt den Standpunkt der nationalen Bewegungen. Große Sympathien genießt 
vor allem die italienische. Sie stellt sich nicht gegen die deutschnationalen Bewegung, sofern diese 
nicht die Wiederherstellung des ehamaligen mittelalterlichen deutschen Reiches fordert. Nicht 
wenige Sympathien werden auch den Kroaten zuteil. Gegenüber dem kroatischen Ban Jelačić 
manifestiert sie nach seiner Unterdrückung des Wiener Oktoberaufstandes eine gewisse Zurück­
haltung und Verlegenheit. Den Ungarn rät sie von ihrem Separatismus ab, sie würden in einem 
ungarischen Staat zu einer Minderheit herabgesetzt. Besondere Sympathien genießt Frankreich. 
Der Redakteur macht aus seiner Frankophilie keinen Hehl. 
Im innenpolitischen Bereich fordert S/oven;'ens Blatt die Abschaffung aller Privilegien, die auf 
Geburt oder Vermögen beruhen. Sie fordert die Gleichheit vor dem Gesetz und gleiche Chancen 
für alle Staatsbürger. Fortan sollen Beamte dazu verpflichtet werden, alle zu siezen und mit »Herr« 
zu titulieren. Besondere Aufmerksamkeit widmet die Zeitung der Jugend. Mit Bedauern stellt sie 
fest, daß ihre Entwicklung maßgebend von emporstrebenden Supplenten und betagten Köchinnen 
bestimmt werde sowie von den Arbeiterfamilien, bei denen die Schüler wohnen. Sie setzt sich für 
ihre schnellere Integration in die bürgerliche Gesellschaft ein. Die Errungenschaften der Revo­
lution wie Rede- und Pressefreiheit, Versammlungsfreiheit, die Bewaffnung der Nationalgarde, 
sind für die Zeitungsredaktion die wesentlichen Ergebnisse der Revolution und bilden eine Voraus­
setzung für das Funktionieren einer parlamentarischen Monarchie. Sie befürwortet vorbehaltslos 
die bürgerliche Revolution, auch die Gewalt, wenn sie unvermeidbar ist. Der republikanischen 
Staatsordnung ist wenigstens der Redakteur gewogen, für die allerdings eine gewisse kulturelle und 
politische Entwicklung notwendig sei, die bisher nur Frankreich durchgemacht habe. Die bürger­
liche Revolution sei für die Mehrzahl der Autoren auch die einzige Rettung vor dem Proletariat, 
worunter man in der Zeitung die politisch organisierte Arbeiterschaft versteht, die mit Gewalt die 
Macht übernehmen und eine undemokratische Gesellschaftsordnung einführen würde. 
Im Wirtschaftsbereich setzt sich die Zeitung ein für die Ideen des wirtschaftlichen Libera­
lismus, dem sich Österreich langsam nähern soll. Besondere Aufmerksamkeit wird dem freien 
252 S.GRANDA: SLOVENIENS BLATT 
Geldumlauf gewidmet. Zugleich stellt sie fest, geregelte und öffentliche Finanzen des Staates seien 
eine Voraussetzung der Demokratie. In dieser Hinsicht nimmt sie sich England und die USA zum 
Vorbild. Der österreichische Kaiser sollte sich den Interessen der bürgerlichen Gesellschaft unter­
ordnen. Das Heer unterstehe dem Verteidigungsminister, letzterer aber dem Parlament. 
Charakteristisch für Sloveniens Blatt sind lange theoretische Artikel, die in mehreren 
Nummern fortgesetzt wurden. Die meisten sollen aus der Feder des Redakteurs Franc Polak 
stammen. Die Ideen dafür fanden die Autoren in einigen Ljubljanaer, Grazer, Wiener und Prager 
Zeitungen sowie in den Debatten der Abgeordneten des Wiener Reichsrats. Durch welche Bücher 
bzw. Zeitungen der Redakteur so sehr für Frankreich begeistert wurde und woher er die Infor­
mation über die gewaltsame proletarische Bewegung schöpfte, konnten wir nicht herausfinden. 
Lokale Probleme - Dolenjsko (Unterkrain) zählte 1848 zu den unruhigsten Regionen mit slowe­
nischer Bevölkerung der Monarchie - fanden nur ein schwaches Echo in der Zeitung. Eine 
Ausnahme bildet die Auseinandersetzung zwischen der nationalen und der uniformierten Bürger­
garde in Novo mesto. Letztere war nicht bereit, sich der Führung der ersteren unterzuordnen. Die 
Zeitung betrachtete das als Nicht-Anerkennung der Revolution, als Eintreten für die Interessen 
der mittelalterlichen Körperschaften, die in einer bürgerlichen Gesellschaft keine Existenzberech­
tigung hätten. Da an dieser Auseinandersetzung auch der Zeitungsredakteur persönlich aktiv 
beteiligt war, wurde er Anfang Dezember aus Novo mesto versetzt. Das hatte auch formal zur 
Folge, daß die Zeitung am Jahresende ihr Erscheinen einstellte. 
Sowohl der Redakteur wie auch der Kreis der Anhänger der Revolution, der ihn unterstützte 
und zeitweilig auch bei der Zeitung veröffentlichte, waren nicht imstande, die Zeitung in sloweni­
scher Sprache zu redigieren. Die Ursache lag nicht in der Unkenntnis der Sprache, sondern in 
Schwierigkeiten terminologischer Art, bildete sich doch in der slowenischen Sprache ein entspre­
chendes Vokabular erst heraus. In seinem Abschiedswort beteuerte der Redakteur, die Zeitung 
würde 1849 bereits in slowenischer Sprache erscheinen. 
Interessanterweise waren auch Artikel in deutscher Sprache stellenweise nicht besonders gut 
verständlich. Lektor- und Korektorarbeit ließ nämlich zu wünschen übrig. Die Zeitung Sloveniens 
Blatt wurde in der Druckerei Tandler in Novo mesto gedruckt. Ihre Inhaber, Mutter und Sohn, 
waren Verleger der Zeitung. Von der Auflage und Verbreitung von Sloveniens Blatt liegen keine 
Daten vor. Die erhaltenen Archivexemplare befinden sich in der Narodna in univerzitetna 
knjižnica (National- und Universitätsbibliothek) in Ljubljana, in der Bibliothek des Narodni muzej 
(Nationalmusemum) in Ljubljana sowie in der Studijska knjižnica Mirana Jarca (Studienbibliothek 
Miran Jare) in Novo mesto. 
Boris M. Gombač 
TRST-TRIESTE. DVE IMENI, ENA IDENTITETA: 
SPREHOD ČEZ HISTORIOGRAFIJO O TRSTU 1719-1980 
Ljubljana : Narodni muzej; Trst : Tržaška založba, 1993. 181 strani. 
Avtor je v svojem delu obdelal problematiko Trsta iz zornega kota historiografije, 
predvsem italijanske. Knjiga je rezoniran sprehod skozi 200 in več let tržaške 
zgodovine in so dotika vprašanj iredentizma, fašizma in italijanskega nacionalizma 
po drugi svetovni vojni, vse do današnjih dni. Zanimivo in aktualno branje bogati 
še obsežen seznam literature in neposredni uvod, ki govori o nacionalnem 
vprašanju v Trstu in Primorju. 
Članom Zveze zgodovinskih društev Slovenije nudimo pri nakupu ali naročilu 
knjige 20% popusta! 
Knjigo lahko naročite v Narodnem muzeju v Ljubljani (061/221-882)