t o ? i a
List m in

Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velji za celo leto 3 gold. 5O kr., za pol leta pa 1 gold. 30 kr.
Tečaj IV. V IJubljanl 15. aprila 1864. List 8.

I 0) Z 1 A.
stoji tam šola zidana — ¿4 Pred šolo lepa jablana , Na jablani v votlini pa. Senica gnjezdice ima.
Ta ptica enkrat prileti Na okno dol k učilnici, Tožiti dečke če britko, Zapoje žalno pesmico:
»Učitelj, slušaj, kaj povem, Vsa žalostna od vas zdaj grem; Lej, dečki me sovražijo , Nevsmiljeno preganjajo.
Naznali so moj mladi rod, Zmetali ga na terdo pot; In strašno so poginili Mladiči moji ljubi vsi!
Divjaki ti zaslužijo, Da ojstro kazen čutijo; Kdor ptičkov v miru ne pusti, Hudobo v sercu si redi.«
—«sggStt«»—
Jakoslov.
zgodovine keršanske ljudske šole.
(Dalje.)
Kako zelo je pa obveljal (a sistem, ki je ošabno zaničeval vse vodila didaktične in pedagogične, posname se iz tega lahko, da se ga je deržal prošt Sulstajnski, mož toliko umeten v šolskih rečeh. Hvalil je nektere šole, da so kar na enkrat premagale vse težavno in v sredi Češkega nemški jezik vpeljale po šolah. Obžaloval je, da ima nemški jezik toliko težav v čisto čeških krajih, ker otroci doma pri starših ne slišijo dru-zega, kakor češki jezik; vendar, pravi dalje, so nekteri, posebno učitelji in ravnatelji, to reč tako vpeljali , da tudi otroci doma po češki pišejo, prevode delajo in tudi govore, in kadar pri splošnih igrah ne morejo sami pričujoči biti, stavljajo namesti sebe večjega dečka, ki razume nemški jezik. Večjega veselja šolskemu svetovavcu niso mogli napraviti, kakor da so v Zbi-ravu na koncu leta otroci teatralno igro iz „Leipzig. Ivinder-freund" po nemški igrali. Tako malo je še mož, kakor Kinder-mann, spoznal potrebe ljudstva, da ni razumel, kako se s tem otrokom čas krati za druge potrebne reči, in kako bo vendar otrokom v djanji malo koristilo, če se tam vpričo gostov ska-zujejo v nemških teatralnih igrah.
Kako da so v vojaški granici skerbeli za nemške šole in učitelje, smo že poprej povedali. Dvorno vojaško svetovavstvo je očitalo v odloki general-komandi v Temesvaru, da je v primeru z ilirskimi šolami premalo nemških; pervih je bilo 24, drugih 4. Graničarji naj svoje otroke na ravnost v nemške šole pošiljajo, čemu bi z ilirskim jezikom še čas tratili? Iskali so sicer učiteljev, ki so govorili razun nemškega tudi deželni ali kak drugi sorodni jezik; pozneje so pa še to v nemar puščali; še celo keršanski nauk učili so v čisto tujem jeziku, da je bil le učenik tiste vere kakor učenci. Če so tu ali tam dvomili in prevdarjali, ali bi ne bilo dobro, vsaj v pervih letih keršanski nauk v deželnem jeziku učiti, rekli so drugi, da bi pri tem nemščina škodo terpela, ker otroci naj potrebnejše verske nauke že tako v domačem jeziku znajo, sedaj se bodo pa s tvarino vred tudi nemščine naučili. Po tej čudni logiki, po kteri je bil jezik poglavitna reč, keršanski nauk pa le pod-veržena, posluževati se je smel katehet le toliko domačega jezika, da je z njim nemške besede razlagal. Kako je pri tem
podučevanje v veri napredovalo, misli si vsak sam lahko. Še pozneje 1. 1779. je neka šolska komisija začela dvomiti, je li ta pot prava, in če bi ne bilo boljše podučevanje v maternem jeziku začeti in potem nemščino učiti. Od druge strani so pa terdili, da mladost pri takšnem podučevanji prav dobro shaja (??) in da v mnogih rečeh tako dobro odgovarja kakor rojeni Nemci, da se je veliko otrok samo z nemškim čerkovanjem in v drušini pri otrocih nemški govorečih nemškega jezika naučilo, da so starši zadovoljni, da otroci le znajo hrovaški brati in pisati , in da pri tem celo leto pridobe. Šolstvo je tedaj ostalo pri starem, ker je ta misel obveljala.
Sli so pa v tej reči dalje. Narodnih šol še terpeli niso; rekli so, da so nemškim šolam na škodo. Neki Liubibratich je v gradiškanskem polku ilirske šole zaterl, in namesti njih nemške vpeljal, in zato je bil pohvaljen. Dvorno vojaško svetovav-stvo je sicer reklo , da se razkolnikom (n. i. greške vere) ne more braniti, ako hočejo imeti ilirske poterjene učitelje, in ako jih morejo plačevati; ali deželne vlade so se malo zmenile za to, in večkrat so jim naravnost odrekli šole narejati, ali so jim pa podirali že vstanovljene. Metropolit karlovski Vincenti Joanovič Vidak se je pritožil pri cesarici, in ta je določila: V vojaški granici ostane šolstvo takšno, kakor veleva cesarska postava in je vojaški vstavi primerjeno; mladost n. i. vere se pa ne sme v nemškem oziru nikakor žaliti; šolski zavod za nemške šole, ki pride na dobro tudi n. i. šole je karlovski zavod, in zanaprej so graničarji v Slavoniji oprosteni vseh davkov za nemške šole pri kompanijah. Odsihinal se je narodno šolstvo pri graničarjih na bolje obernilo. Dvorno vojaško sve-tovavstvo je terdilo cesarsko postavo, ako so pritožbe prišle. Višje vojaško poveljništvo tudi zanaprej ni bilo narodnim šolam prijazno, še manj pa je skerbelo, da bi se bile množile. Dvojnih šol v enem kraji imeti (udi ni kazalo; davšine bi bile za uboge graničarje prevelike, učenje v cerkvenem spisu (cirilici) bi bilo nepotrebno tistim, ki nočejo biti duhovni; pristojnejši bi bilo tedaj da bi n. i. greki svoje molitve in katekizme z latinskimi čerkami natisniti dali. Dvorno vojaško svetovavstvo je pa sedaj resno zahtevalo, da naj nemški učitelji domači jezik ra-
*) Tako so vsikdar zamenjevali vzrok in učinek. — Iz tega modrovanja pa tudi vidimo, da človek vse lahko dokaže, kar le hoče; saj je tudi en profesor dokazal, da je bil raj na Švedskem!	Pi>.
8 *
zumejo , da naj se za učitelje stavijo le domačini, ki bodo o-troke tudi brati učili v domačem jeziku, kolikor to pospešuje podučevanje v veri, ktero pa duhovniki opravljajo; ako se bodo le deželne oblastnije teh postav deržale, ne bodo imele vzroka, pritoževati se. Naj silnejšim potrebam za vero in jezik se je s tem vstreglo.
Bolj previdno, kakor v nemško-slavjanskih deželah, ravnali so pa zastran jezikov v novo pridobljenih kraljestvih na Ga-liškem in Lodomerskem. Na to se je že oziral gubernialni sve-tovavec Koranda pri svojih nasvetih; gališka in pemsko-avstri-janska dvorna kancelarija je to prenaredila v mnozih rečeh in cesarici predložila. Nemški jezik naj se skerbno razširjuje po gimnazijih, po glavnih šolah in v šolali v večjih mestih; posebno bi bilo dobro, da bi se številna gospoda nemškega jezika prijela, toliko več, ker je bil poljski jezik odpravljen pri novih političnih vradnijah in pri sodnijah. Vendar tudi deželnega jezika niso pozabili. Sicer so rekli, da se ni treba posebno glave beliti s tem, kako bi se poljski jezik sboljšal, vendar pristavili so zraven opombo, da je potrebno, da se bukve v naj boljši dialekt domačega jezika prestavijo, ker nevarno bi bilo, misel zbuditi, da hočemo deželni jezik zatirati, in tudi ne kaže, da bi deželni jezik prenehal; nemogoče je tudi nemščino vpeljati brez domačega jezika; zato je tedej potreba, da se šolske knjige v naj boljši jezik prestavijo , da ga ne bodo slabo učili.
Da bi nemški jezik razširjali, stavili so, ali posamesne učenike nemščine; ali pa so jih djali k učilnicam za učenike nemškega jezika in nove metode. Delali so pa to, da bi bili izurili več domačinov za cesarske službe, in ker je mladost po mestih pa tudi odrasčeni ljudje, kakor so rekli, posebno veselje imela do nemškega jezika. Namen pa je bil tudi ta, učenje po višjih šolah združiti s nemščino, in zavoljo tega je bilo ukazano učiti nemški jezik vsaj v šestih kraljevih gimnazijih; ko bi pa enkrat ndadost iz normalnih in glavnih šol zadosti podu-čena v nemščini prestopala v gimnazije, nemške šole potlej se bodo pa z latinskimi ravno tako vezale, kakor po drugih deželah.
Gojiti poljski jezik in razširjati nemščino — teh vodil so se deržali, ko so se posvetovali o cesarski noti, kako zboljšati vlado v Galiciji. Pervo je terdila posebno nemško-avstrijansko
Povedali smo že, da je cesar Jožef, dokler je se Marija Terezija vladala, po Poljskem potoval in cesarici sporočil, kakšen je stan dežele. pj,.
dvorna kancelarija. Vsi predmeti, rekla je, se dajo tako dobro v poljskem kakor v nemškem jeziku učiti, in jezik vsilo-vati, bi bilo toliko, kakor zboljšanje šol ovirati. Deržavno sve-tovavstvo je to poterdilo; le mislili so, da se tudi drugo ne sme v nemar puščati. Gebler je med drugim rekel: Deržava se mora prizadevati, da sčasoma postane eno ljudstvo. Vem , da je za to treba sto in sto let. Deržava pa živi dalje ko čolvek; živi na veke, in tako ne za kratek čas svojega življenja , mora knez in deržavni vradnik misliti in delati. (Je še nekdo drugi, ki ima tudi tukaj nekaj govorili.)	(D.ije prik.)
Praktična slovensko-nemška gramatika.
(Dalje.)
Povračavni zaimki in povračavni časovniki.
a) Povračavni zaimek se nam ne služi samo za tretjo osebo, kakor v nemščini, ampak tudi za pervo in drugo, kedar se namreč djanje na osebek povrača, od kterega je bilo izšlo. (Janež. Slov.). Primeri „Gram." in „Tov." 1.1. str. 326.
Kako pa to, da je tukaj razlagano oziravno zaime se, pa ne takrat, ko je bilo govorjeno od prisvojivnega zaimena svoj —a —e ?
Ravnokar govorili smo , da se v slovenskem terpivna podoba nareja s pomočjo povračavnega zaimka se; tukaj pa tedaj pride govorjenje od povračavnega zaimka se.
A) Povračavni časovniki so tisti, kteri povračavne zaimke zraven sebe imajo. Zakaj pa imajo povračavne zaimke zraven sebe? Naznanjajo namreč kako povratno ali vzajemno djanje.
Vsi prehajavni časovniki se morejo rabiti kakor povračavni , kajti, ki se zamore prenesti na drugo osebo ali reč, prenesti se more tudi na samega sebe, p.: Klobuk denem na glavo; pokrijeui glavo pokrijem se; — roke umivam, umivam se; — tolažim žalostnega, tolažim samega sebe; — hvalimo pridnega, delo mojstra hvali; nikar se ne hvalite!
Goli in razširjeni stavki.
(Glej „Gram." in „Tov." 1. 1. str. 154.)
Besede za se še nič ne pomenijo; le kedar jih primerno skupaj zložimo in zvežemo, povedo še le misel. Kamnje na
*) Ni potrebno, dostikrat še celo škodljivo in nevarno. Zgodovina I. 1848. to pove.	Pi.
kupu še nima podobe; pridejo pa zidarji, kamnje skupaj zlože, zvežejo ga, potem je še le poslopje. Če pa besede v misel zvežem, naredil sem pa stavek. Govorili smo dosihmal od več verst stavkov in sicer a) od pripovedavnih stavkov, A) od ve-livnih stavkov, c) od nikavnih stavkov, cT) od terdivno-pra-šavnih in nikavno-prašavnih stavkov. Glej tudi razlago v „Tov." I. 1. str. 115. Dalje pravi „Gramatika":
„Stavek, v kterem osebek ali povedek še z drugimi besedami natančneje določimo, se imenuje razširjeni". Preden se v daljno razpravo spusčam, moram naj poprej omeniti, da je v tem poglavji (XXVII.) „Gramatika" iz svojega tira prišla, bodi si, da se ji je nepotrebno zdelo ali saj od več zdelo, da bi tukaj nekoliko časa se zaderževala. Sicer se „Gramatika derži teh vodil, da a) prinaša vaje nemško-slovenske, b~) opombe, c) vaje slovensko-nemške; tukaj pa razun nekaj malo bornih zgledov ni vaj ne slovenskih, ne nemških. Vaje o golih stavkih povedane so bile res da poprej v I. predelku , vaje v razširjenih stavkih pa v II. predelku. Ali tukaj se mora v kratkem vse še enkrat v spomin poklicati in v splošnem pregledu pred oči postaviti, da otroci zavedno delajo. Nemara, da se je pa „Gramatika" bala, da bi zavoljo 2 ali 3 listikov, ktere bi bila tukaj privzela, ne bila postala pretolsta; naj bi pa bilasperstom nazaj pokazala na tisto, kar je že enkrat povedala, kajti tako pozabljivi smo, da kmali sled zgrešimo.
Da pa vendar „Gramatika" ne bo opešala pod tolikimi bremeni, naj ji pa še „Tovarš" toliko bolj z veseljem to stori, ker je „Gramatika" tudi v drugem pristavku marsikakšnih zgledov premalo v bisago nabasala ali nadela.
Vaje nemško-slovenske.
1. a) Ein fauler Mensch muss Noth leiden. Frisches Wasser erquickt. Ein morscher Ast bricht leicht. Stille Gewässer sind am tiefsten. — Ein gutes Wort findet einen guten Ort. Kleine Vögel bauen kleine Nester. Das Leben ist das kostbarste Gut. Das Gold ist ein edles Metall. Das Naschen macht leere Taschen. Das Handwerk hat einen goldenen Boden.
6) Diese Stadt ist gross. Jener Ort ist klein. Wie heisst diese Kirche ? Welche Thiere sind reissend? Mein Hut ist schwarz. Dein Rock ist neu. — Der Mensch hat fünf Sinne. Der erste Schritt auf dem Wege des Lasters ist nicht immer auch der letzte. Auf einen Hieb fällt kein Baum.
c) In Josefs Zeiten folgten auf sieben fruchtbare, sieben unfruchtbare Jahre. Die Zähne des Elefanten liefern das Elfenbein. Die Gewalt des Dampfes treibt die grössten Maschinen. Die Meeresarme haben weder Haut noch
Knochen. Der Gesang der Nachtigall ist lieblich. Der Blutdurst des Tigers ist sprichwörtlich geworden. — Die Hoffnung auf Gott ist tröstlich. Rosen ohne Dornen gibt es nicht. Die Lüge ist der Eingang zur Hölle. Ein Gebet ohne Andacht ist ein Lippengebet.
Diese drei Arbeiter sind sehr fleissig. Die drei ersten Gebote Gottes enthalten die Pflichten gegen Gott. Die sieben letzten Gebote enthalten die Pflichten gegen den Nächsten. Die fruchtbaren Obstbäume des Nachbars auf seinem Landgute blühen.
2. a~) Der Sämann streut Samen aus. Der Müller mahlt das Mehl. Der Hutmacher verarbeitet Wolle. Gott liebt die Tugend.
4) Der Schwache steht dem Stärkeren bei. Ein guter Wind ist den Schiffern willkommen. Dem Faulen ist jede Arbeit lästig. Gott sind alle unsere Gedanken bekannt.
c) Der Führer muss des Weges kundig sein. Kain war des Brudermordes schuldig. Der Arme bedarf der Hilfe. Der Menschenfreund nimmt sich der Unglücklichen an.
Der Adler horstet auf Felsen. Die Schwalbe nistet auf Dächern. Der Fuchs wohnt in Höhlen. Die Erlen wachsen beim Wasser.
3 «) Das Gras grünt im Frühlinge. Die Kirschen sind im Sommer reif. Die Trauben reifen im Herbste. Im Winter deckt Schnee die Erde. Wann ziehen die Vögel fort, wann kommen sie wieder an?
b~) Der Fleissige arbeitet unverdrossen. Was man gern thut, kommt uns leicht an. Die heilige Messe soll man mit Andacht hören. Die ersten Christen wurden grausam verfolgt.
c) Judas verrieth Jesum aus Geiz. Kain erschlug seinen Binder aus Neid. Des strengen Winters wegen sind die Saaten zu Grunde gegangen.
Opombe. *) Z golim Slavkom se ne da vsaka misel določno razodeti; zato obsegajo stavki mimo osebka in dopo-vedka navadno še druge besede, ki glavne deli (glavne člene) mestno pojasnujejo ali na pomenu dopolnujejo.
Take pojasnila in dopolnila so:
1.	prilastki ali pridevki, ki pojasnujejo obseg samostav-nih imen;
2.	dopolnki ali predmetje, po kterih se dopolnuje pomen glagolov in pridevnikov;
3.	prirečja ali prislovni (adverbijalni) določki, po kterih se določa kraj, čas, način ali vzrok kacega djanja. Red prilastkov (pristavkov) kakega imena je naslednji i. d. kakor
„Gramatika" pove..... In poslednjič: Po navadi se stavijo
okoliščine časa pred okoliščine (določke) mesta, po teh pa še le druge okoliščine ali dostavki v raznih sklonih.
») Glej Janež. „Slov."!
Vaje sloveiisko-iicmike.
Nerodovitno drevo se poseka. Skesan grešnik zadobi od-pusčenja. Močne pijače so otrokom škodljive. — Železo je naj koristnejša rudovina. Lev je dereča zver. Zajec je boječa žival. — Ta človek umeje malo. Kteri otrok je odgovoril? Tiči imajo po dvoje nog. Štiri so poslednje reči človekove. — Smerekov les je mehek, bukov les je terd. Brezova skorja je bela. Človeška duša je neumerjoča. Oči Gospodove so o-bernjene na pravičnega. Vera brez dobrih del je mertva. Brez olja svetilnica ne more goreti. Barka brez sidra ne more obstati , človek brez vere ne more zveličanja doseči. (n.ije pnu.)
Pomenki
o
slovenskem p is a nj i.
XVIII.
U. Kam naji je zanesla beseda berač — k bravcu, bralcu , volilcu in celo rogovililcu!! Skorej sva pozabila, da se pomenkujeva po knjižici svoji, kjer je brati: „Ali, babica, kaj pa je za eno peresce?^ — Ali je to slovenski: kaj za eno?
T. Sej ni samo „kaj za eno", ampak: kaj pa je za eno peresce?" (čes.: co pak je o jedno pirko?) — v pomenu : koga, kako malo ali koliko je vredno eno peresce, — kar se vidi iz naslednjega, in tudi iz pregovora: „Dobra gospodinja mora za pero čez plot skočiti".
U. Ali bi se smelo reči: koga 'je eno peresce ali koga je za eno peresce?
T. Med ljudstvom, pravi Jaheiie §. 383., redkeje v pisavi, služi večkrat koga za kaj v imenovavniku in toživniku, kaj pa za: zakaj, čemu? n. pr. Koga sem jaz in koga je moje ljudstvo, da bi ti mogli kaj podariti? Ravn. — Oj Vel-tava! kaj kališ si vodo? Kr. r. — Ravno tako nam je razlagal Metelko razloček med kaj in koga, in v slovnici ima o tem tole: „Wenn das Zeitwort den Gegenstand gleichsam nur berührt, und die Wirkung mehr in dem Subjekte bleibt, so ist auch im Sächlichen der Genitiv für den Accusativ üblich: koga ti bo neki dal, sej nema nič, was wird er dir wohl geben, er hat ja nichts; so auch kogäje to? was ist das?
in dem Sinne: wie gering ist das? sonst aber kaj je to?" (Vid. pg. 203.)
U. To pač to. Zdelo se mi je koj, da je po nemški: was für eine Feder — kaj za eno pero?
T. To bi bila se ve napaka — nemsčica, ali kakor ji pravimo, nemškuta! Ne smelo bi se reči p.: kaj za ena ger-da navada je to, nam.: kako gerda navada je to! Kaj so to za ene bukve = kake, ktere bukve so to? Kaj so to z a eni tiči — kaki, kakovi, kakošni tiči so to? Kaj je to za eno darilo iz k a ko v o je to darilo, ki se z eno roko daje, z drugo jemlje?
U. Kako v, a, o — se mi zdi tako nenavadno.
T. Pri nas v sredisču slovenstva ; na vzhodnji strani , že na dolenjem Kranjskem se sim ter tje sliši, in nekdaj je bilo celo v navadi, k. :ov, ova, ovo (hie, haec, hoc); o-vak (talis) kakor tak, inak (alius) ovakov, tako v, ina-kov (diversus); ovde (hic) itd.
U. Tudi ktere bukve in kake bukve — se mi zdi razločno.
T. Res je kak, kakov ali kakošen (wie, wie beschaffen, qualis) bolj sploh, kteri, a, o pa bolj posebej v navadi za osebe in reči glede na množico, iz ktere so vzete, ali na red, v kteri se štejejo, k p.: kdo (sploh) pojde z menoj ? Kteri (izmed vas) pojde z menoj ? itd.
XIX.
U. „Kakovo je to darilo, ki se z eno roko daje, z drugo jemlje?" — si prej rekel; v najni knjižici pa se koj po tem bere: „Pomisli, deklica, pridruži se drugo k druzemu in bode jih več". Ali „eno k druzemu" ni prav? Zakaj pravi „drugo k druzemu?"
T. Uno je bolj po nemški (eines zum andern), to pa bolj po latinski (alius alium, alius aliter, aliud alio modo itd.) Posebno Metelkovci so se poprijemali pisave: drug druzega , drug drugač, drug drugod itd. V češkem pa je tudi: „sejde sejedno k druhemu, bude jich vice".
U. Pa se mi zdi to nekako posiljeno. — Ali slovničarji ne razložijo te reči?
T. Janežič piše §. 376: Vzajemno djanje, t. j. djanje,
ki od več osebkov izhaja in od enega na drugega prehaja, da se vsacega dotika, naznanjamo v slovenščini:
а)	s povračavnim zaimkom, n. pr.: Ljubite se med seboj. Met. — Ako si med seboj ne pomagamo, kdo nam pomore? Cegn. — Rodovi so med seboj blebetali in se v besedah eden od drugega daljšali. Vodn. — Počasi so se v jeziku ločili in slednji svojega sebi naredili. Vodn.
б)	s pripo močjo besedi: eden drugega, eden drugemu itd. ali še boljše drug drugega, drug drugemu itd., n. pr. Pomagajte eden drugemu, kolikor vam je mogoče. — Voljno eden drugega slabosti nosite. Slomš. — Drug drugemu je serce delal. Cegn. — in
c) s ponavljanjem samostavnika, da nam kot osebek in predmet rabi, če djavnost od enega na drugega prehaja; Xemcu služi v tem primeru samostavnik in: des andern, dem andern itd. n. pr. V r a n a v r a n i oči ne izkljuje. N. pr. — Roka roko umiva. N. pr. — Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. X. pr. — Orel orla plodi, sova sovo rodi. N. pr.
U. To se časih poda, vselej pa ne.
T. Zlasti v pomenu: über, nach einander, p.: pismo za pismom pošiljati, Briefe über Briefe schicken; voz za vozom, ein Wagen nach dem andern: dan za dnevom, teden za tednom, leto za letom; od konca do kraja, od kraja do konca, od konca do konca (nam. od enega do druzega, ali od pervega do zadnjega konca); od hiše do hiše, od praga do praga itd. — Sila pa tudi v tem ni mila.
£7. Tako je res bolje: Kakovo je to darilo, ki se z eno roko daje, z drugo jemlje? nam. z roko daje, z roko jemlje ?
T. Ali pa: „z eno daje, z eno jemlje?" — Kadar je govorjenje o delih kake množice, tedaj nam služijo: nekteri — nekteri ali drugi, eni — eni, eni — drugi, n. pr. Nekteri otroci so staršem v veselje, nekteri (drugi) Pa v žalost. — Eni so se za Frangipana, eni pa za Krupa potegovali. — To se mi zdi lastno ali primerno slovenskemu jeziku.
S tem se vjema, kar piše Janežič §. 414: Priredno — zloženi stavki so deli ene je obsegajoče misli; stikajo je pa :
a) časi — časi, včasi — včasi, zdaj — zdaj (= lat. tum — tum, nemšk. bald — bald) verste izreke v času,
n. pr. Časi slast serce napaja, časi jok pelini spet. — Zdaj me trese mraz, zdaj spet vročina kuha.
6) nekaj — nekaj, nekoliko — nekoliko in tuji deloma — deloma (— lat. partim — partim, nemšk. theils — theils) versté izreke po načinu, n. p. Lama je nekoliko kozi podobna, nekoliko pa je podobna kameli. — Nekaj v blagu, nekaj v denarjih (theils in Waren , theils im Gelde) itd.
V. Pa se mnogi ogibajo pisanja: eni — eni, in raji pišejo : neki — n eki.
T. Vsem tistim velja, kar piše verli učitelj v 3. 1. o besedi eden (quidam) in pred imeni en, a, o: „Te besedice se pa pisatelji sedanjega časa močno ogibljejo in bolj bojé, kakor pošasti, kajti mislijo nemško vati, kedar reko: En človek me je iskal, rajše reko: Neki človek me je iskal (neki, ad-verb. etwa). Res da se moramo nemškovanja ogibovati, ali ko bi v drugih rečeh še gerje ne nemškovali, smeli bi zares biti ponosni".
Podučilo berilo za mladost. XI.
IL j m é j
Pred kakimi 6000 leti sta bila samo dva človeka, Adam in Eva, na zemlji; zdaj pa že šteje zemlja več ko 1100 milijonov prebivavcev. Človek je edina božja stvar, ki lahko živi na vsakem kraji na zemlji. Pervi ljudje so govorili samo en jezik; potem pa so se začeli mnogi, različni jeziki, ki jih je zdaj že do 860. Ravno tako so ljudje tudi različnih ver. Večidel ljudi spozna, veruje in moli višje bitje, enega Boga; taki so kristijani (t. j. katoličani, protestantje , greki, armenci i. t. d.), judje in mahomedanci. Potem pa so še tudi ajdje, t. j. taki, ki verujejo in molijo več bogov. Nekteri iz med ajdov casté po božje solnce, mesec, zvezde, ogenj, živali, drevesa, narejene podobe i. t. d. Taki ljudje so zelo nesrečni. Ljudje žive združeni. Naj perva družba je domača, t. j. starši otroci in rodovinci ; več družb vkup je srenja ; vse srenje ene ali več dežel, ki imajo enega vladarja in postave, se imenuje deržava. Poglavar in rednik v družini je oče, v srenji župan, v deržavi cesar, kralj, vojvoda, knez i. t. d. Divji ljudje ali
divjaki žive po gojzdih, po skalovji, v votlih drevesih, pa tudi v kočah, in se žive z mesom divjih živali ali rib; zato ne znajo drugega delati kakor loviti in ropati. Omikani ljudje pa žive v hišah po vaseh, tergib in mestih, in se žive s poljem, rokodelstvom, obertnijo, kupčijo in z umetnijami. Zavoljo tega so tudi mnogi stanovi. Poglavar v deržavi in njegovi namestniki in bližnji služabniki so gospoda. Duhovni gospodje in učeniki, ki ljudstvo in mladost podučujejo, pa tudi učeni možje, ki se pečajo z umetnijami in vednostmi, so učeništvo. Vojaki in vsi, ki varujejo, da je v deržavi mir in da je kak sovražnik ne napade, so vojaštvo. Kmetje, rokodelci in o-bertniki, ki pridelujejo živež, ter skerbe za hrano, obleko, stanovanje i. t. d., imenujejo se redivni stan. Vsaki stan je potreben in vsakega moramo spoštovati. Ljubi mladenči in deklice, učite se pridno in na tanko, kar se učite, da se bote za svoj odločeni stan dobro izurili, da bote dobri gospodarji, srenjčani, deržavljani in pred vsem pa dobri kristijani!
Življenje v podobah.
Ni skorej reči na svetu, ktera bi toliko pomenov imela, da se lahko toliko drugim stvarem primerja, kakor življenje ali „neumerjoča duša sklenjena s telesom". Veliko se je že pisalo o tem in vsakdo je življenje popisoval drugače. V kratkem hočem tu opomniti in razložiti nekoliko bolj navadnih primer in podob. Da se življenje primeriti pervič sanjam (ali snu). Človek počiva v spanji, duh pa se sprehaja po livadah neznanih in vmišljenih svetov. Sanja se mu, kako se mu dobro godi, kako zmiraj v časti napredva, kako se mu vklanjajo; ne vidi pa v svoji mogočnosti nevošljivosti, ktera ga spodkopuje in ravno, ko ima na zadnjo stopnjo popolnamosti stopiti, se spod-takne in tu vidi svojega naj večjega prijatla, ki se mu posmehuje in ga zaničuje. Zgrabi ga jeza, v prah misli podreti sovražnika, kar vidi, da so mu perute postrižene, da mu je oblast odvzeta. Tiha tuga se vname v njem in misli si življenje končati, kar se prebudi. Vse vmišljevane časti in neznane kraljestva zginejo spred njegovih oči. — Tako hrepeni marsikdo v svojem življenji vedno le po časnih časteh, in ne pomisli, da pride čas, ko bo vse minulo. Le malo skerbi tukaj za lepo in mirno življenje, in poteguje se večidel za veše zemeljske sreče.
Ali ko pride ura ločitve, ko poterka neusmiljena smert na vrata njegovega življenja, ko mu zadnji znoj stopi na čelo, ko serčna žila omagovati začenja, zdaj še le se prebudi iz prijetnih sanj svoje domišljevane pozemeljske časti, in toliko hujše ga peče vest, ko vidi pred sabo le brezno večnosti, za sabo pa življenje s praznoto doveršenih let. Bravec, misli si pred sabo daljno puščavo! dokler tvoje oko seže, jo obnebje obme-juje in pesek in prah pokriva; le redko tu in tam vidiš kako zelenjavo ali oazo, ktera kaže še življenje v natvori. Nasproti si zopet misli planjavo in rodovitno polje, polno zorečega žita in zelenih trat. Pogosto nahajaš tukaj vasi, terga, mesta; vse živi, vse se veseli življenja. Visoke, z gostim lesom porasene gore obmejujejo mali raj in preskerbujejo planjavo s potrebno vodo. Solnce zlati s svojimi žarki podobo, in hladni vetrič rahlo pripoguje polno klasje in mirno šumlja po gojzdih. Tukaj vidiš podobe, na kterih se kaže značaj življenja. fPrazno in ostudno je serce človeka, kterega hrepenenje je le nečimurna čast, kteri s plajšem mogočnosti pokriva svoje divje strasti in svoje slabo nagnjenje, ne da bi ga krotil, še le redi in kali ga v hudobiji, kakor v ognji kovač kali železo. Serce pohlevnega in dobrega je redki sad, kterega življenje rodi, ako ne gospodarijo strasti in hudobne poželenja.
Druga primera življenja so letni časi. Pride zaželena spomlad, mlado in staro hiti v prosto podnebje, sprehaja se in raduje vstale natvore. Vse začne gibati in živeti. Rožice vz-digujejo nežne glavice iz zemlje in kmali prileti metuljček, kteri veselo pozdravi perve pomladanske cvetlice. Drevesa zopet ozelenijo in krasno cvetje jim daje praznično obleko. Novo življenje se začne , novo delo nastopi. Ali vedno hujše pripeka solnce in svoje žarke vedno bolj naravnost pošilja na zemljo, tako da vročina nastane, ki mami ljudi in živino. Toda pridnost človekova tudi to premaga ; v potu svojega obraza si mora človek skerbeti za vsakdanje potrebe. Zopet odjenja vročina in z veselim obrazom se ozira človek po delu, ktero se mu tako obilno povračuje. Prišel je čas žetve in z njim čas spravljanja in zimske zaloge. Življenje zopet posahuje in pred, ko se človek zave , mu zima zapre natvorno djanje in ga podviza v pohištva. Pač srečen je, kteri v zimskih dnevih na gorkem sedi, in si mirno krepča nove moči za prihodnje leto! Tako je tudi življenje otroku le spomlad; raduje se v svojem otročjem razumu
brez resnih misli na prihodnost. Ali deček in deklica odraseta, in vidimo resnega ntladenča in sramožljivo devico. Mladeneč pogleda z bistrim umom v prihodnost in spozna, da prišel je zdaj čas dela in terpljenja. Ali le kratko terpi težavno delo, ker kmali se prikaže sad njegove omike. Jesen nastopi, v kteri je mladeneč postal čverst možak in devica nevtrudljiva gospodinja. Toda tudi tukaj še ni delo pri kraji. Treba je pridelke pospraviti v shrambe, ker starost je pred durmi. Lasje se belijo, moči vterpnejo in telo se šibi. Bližajo se dnevi sivega starčka in nekdanji otrok je dočakal zime v svojem življenji. Prišel je čas, ko se starček mirno poda v pokoj; blagor mu, ker mu ni sila po zimi delati ter sebe in sosede nadlegovati s svojo revščino!
Spet druga primera človekovega življenja bodi drevo. Pridni vertnar vsadi zerno v dobro in mehko zemljo. Kmali se prikaže zel, ktera v kratkem korenine požene in steblo naredi, ki je kaka šibica. Zopet se ga vertnar loti, ga presadi v boljšo zemljo, ga cepi in obreže, da boljši sad rodi. V malo letih postane šibica deblo, in peresca poženo vejice. Spomlad ga ozeleni in ovenča z lepo belim cvetjem. Za spomladjo nasledva poletje in jesen. Drevo rodi v tem času lep sad in dozori. Vertnar zagleda drevesce in vesel odterga pervi sad, da ga poku-si, kakšen slad ima in koliko povračilo bo donašalo. — Tako se tudi starši veliko, veliko prizadevajo, da bi otroke zredili v strahu božjem in pripravne za delo. Pokaže se sad izreje kmali: Že mali otrok s pokorščino ali uporom razodeva svoje notranje nagnjenja. Bolj na tanko pa se sad razvidi še le takrat, ko otrok dorase in samostojin postane. Zdaj še le vidi širjavo, po kteri bo hodil na svetu in polje, ktero bo obdeloval. Pride na razpotje in mora se podati na desno, ali na levo. Tukaj pokaže človek svoje dobro ali slabo nagnjenje. Če si je izvolil pravi del, bo malo terpel; pridnost in delavnost ga bote pripeljale v deželo sreče. Gorje pa tistemu, kteri se na razpotju oberne na levo, ker vedno bo imel terpeti, in bo vendar večno nesrečen. Ali kakor drevo s časom hirati začne in se naposled celo posuši, tako tudi naj čversteji možak svojo moč zgubi in se primikuje bližej grobu. Zadnja ura še le marsi-kterega pripelje k spoznanju, toda prepozno; njegove hudobne dela najdejo gotovo kazen in zadnji trenutek na tem svetu mu vest ogreni z ojstro sodbo.	(D«ije Prih.>
O bolezni, napakah in drugih škodljivih rečeh pri sadnih drevesih.
(Spisal A. S tam c ar.)
(Dalje.)
XIII. Gobe na koreninah.
Te se vidijo po verhu na koreninah , posebno kadar so drevesa v premokro zemljo vsajene. Odpravijo se, če se zemlja okrog debla posuje z dobro zmeletim živim apnom. Ako se pa gobe drevesa polotijo, naj se porežejo, šanta se s ce-pionim vozkom zamaže. Tudi z vodo zmešanim apnom, je prav dobro drevo namazati, da se ga gobe ne primejo.
XIV. Nerodovitnost dreves.
Drevo je nerodovitno, kadar nikdar ali celó malo sadti rodi. To pa se godi zavoljo mnogih vzrokov. Velikokrat pride ta bolezen iz napačnega obrezovanja ali iz nepripravne zemlje, ktera se drevesu daje že pri odgojevanji. Če drevo v mladosti prehitro raste, ga tedaj hitra rast zaderžuje v rodovitnosti; ko pa drevo doraste, tudi postane rodovitno. Veliko plemen je takih, da v mladih letih le bolj deblo in veje redé; ko pa neko število let, svojo starost doveršijo, postanejo rodovitni. Take drevesa, ki bolj na starost rodovitni postanejo, so veliko boljše, terdnejše in rodovitnjiše, kot une, ki jih rodovitnost v mladosti tako rekoč zaduši, take prezgodaj omagajo, in na starost so rade bolehne, nerodovitne in tudi pred poginejo. Včasi je nerodovitnost že tudi v naravi in plemenu sadja, ker veliko je takih dreves, da niso nikoli prav zelo rodovitne; pomaga se temu, če se drevo v drugo bolj rodovitno pleme precepi. Veli-krat pa so drevesa le en čas nerodovitne. Nektero drevo rodi eno leto sadje, potem poneha dve ali tri leti; to pride iz raznega podnebnega zračja, raznih vremen, pri kterih se cvetje rado pokonča. Mnogokrat pa tudi škodljivi marčesi nerodovitnost napravijo. — Xerodovitnost sadnih dreves pa tudi izvira iz prevelike starosti dreves in od predebele, mertve in rapove kože na njih.
Drevesom se pomaga da niso nerodovitne: 1) če se okrog veje, ktera ni nič, ali celó malo rodila, koža en palec na široko zareže; pa vrezati se le sme do samo bele kožice, pa se ne sme nič raniti; potem se odvzame eno četert palca gornje do bele kože okoli in okoli preč; rana pa naj se obeže z bolj mokrim mahom. Vejé, na kterih se ta „zdravilni per stan*
vreže, bodo rodile še le drugo leto. Po vsein deblu bi pa ne svetoval kaj lacega narediti, ker drevo bi zelo cvetelo, preobilno rodilo, in bi moglo od prevelike rodovitnosti in sile o dveh ali treh letih onemagati. 2) Rodovitnost dreves se tudi pospeši, ako se verhina rujava koža od verha do korenin po po-dolgem prereže; samo notrajna na lesu ležeča koža se ne sme prerezati. To naj se zgodi na jutrajni ali večerni strani drevesa. Pri starih nerodovitnih drevesih, se mora vsa debela, mertva koža do zelene kožice odvzeti; drevo pa naj se potem zavije v slamo ali mah, in naj bo tako dolgo povito, da deblo dobi novo, gladko kožo. 3) Dobro je tudi, če se kropi okoli debla , pa tudi če se zemlja bolj gnoji ali slaba perst z dobro nadomesti. Tudi vse take zeliša, ktere imajo velike, goste korenine, in zelo v tla sežejo, naj se spravijo od dreves, ker preveč pijejo zemeljskega živeža. Tudi koristi drevesu , če se mu enoletni odraski nekoliko odrežejo.	(D»ije Pnh)
so danes kratke, in sicer nekoliko zavoljo tesnega prostora, nekoliko pa tudi zavoljo prenavadnega življenja na šolskem polji. Deželni zbori bodo ravno kar dokončani, in tudi letos ni je še bilo mile golobice z zeleno vejico za naše šolstvo, ki že tako dolgo zdihuje po vspešnem rešenji. Upali smo, da se bode šolska reč zagnala posebno v kranjskem deželnem zboru zato, ker je letos slavna vlada sama že napeljala vodo na to z naznanilom, da ni kaj zadovoljna o stanu ljudskih šol na Kranjskem. — Upajmo dalje! — Slovenska Matica je vstanovljena. Za pervomestnika je izvoljen gospod baron Cojz, za njegovega namestnika pa g. Dr. L. Vončina. Za de-narničarja je bil izvoljen g. dr. J. Zupane, za tajnika pa g. Fr. Levstik. Bog daj, da bi mlada Matica prav krepko napredovala! — Čedni sostavek, ki ga je spisal verli učenec naš Fr. Ne bosi a v v „Tovaršu": „Nekaj o važnosti pesništva v obče, in posebno slovenskega za našo mladino'1, je ravno tako čedno Hrovalom priobčil naš dobro znani Ljudevit Tomšič v poslednji „Danici ilirski". Veseli nas, ker to je res prava pot, po kteri se bolje soznaniti morejo mladi in stari slovenski in hrovaški pisatelji. — Veselo naznanjamo, da je prišel na svitlo zvezek prelepih napevov od Matere božje („Med zvezdami", „Ti edina"', „Ko zarja", „Kaj v dar?" i. v. dr.) od našega slavnega rajnkega Gr. JI ih a rja. Dobivali se bodo (od 25. t. m.) pri bukvov. Kremžarji in pri sestri rajnkega skladavca zraven duhovš-nice; ni nam jih treba priporočevati, priporočuje jih že samo veljavno ime: Hi h ar.
*) O tem bom kaj več govoril, kar bom zapazil po večletni skušnji. i»i,.
Odgovorni vrednik:
Andrej Praprotalk,
Natiskal' in založnik:
Jož. Rudolf BUUo.